SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 147
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Sinteza in karakterizacija nikljevih koordinacijskih spojin z izbranimi tiopiridinskimi ligandi
Katja Breznik, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bila sinteza novih koordinacijskih spojin z nikljem. Pri tem je bil uporabljen nikljev acetat tetrahidrat in različni tiopiridinski ligandi. Opravljenih je bilo 36 sintez. Sinteze so bile v največji meri izvedene z mešanjem pri sobni temperaturi, v določenih primerih pa z refluktiranjem in solvotermalno pri povišani temperaturi in tlaku. Kot topili sta bila v večini primerov uporabljena metanol in N,N-dimetilformamid. Pogosto smo uporabili tudi ustrezno kombinacijo topil. Dobljeni sintezni produkti so bili karakterizirani z infrardečo spektroskopijo, rentgensko analizo na monokristalu in rentgensko praškovno difrakcijo. Dodatne informacije o strukturi in lastnostih spojin smo pridobili z magnetnimi meritvami in s termogravimetrično analizo. V okviru magistrskega dela je bila uspešno sintetizirana do sedaj še neznana koordinacijska spojina s kemijsko formulo: [Ni(O2CCH3)2(C7H6N2S)2]. Gre za enojedrno koordinacijsko spojino z nikljem, na katerega sta vezana dva enovezna liganda, molekuli 2-aminobenzotiazola in dva kelatno vezana acetatna liganda. Sinteza je bila izvedena z mešanjem pri sobni temperaturi, na zraku. Kot topilo je bil uporabljen metanol.
Ključne besede: koordinacijska spojina, nikelj, tiopiridinski ligandi, 2-aminobenzotiazol, Fourierjeva transformacijska infrardeča spektroskopija, termogravimetrična analiza, monokristalna analiza, rentgenska praškovna difrakcija, magnetizem
Objavljeno: 13.06.2017; Ogledov: 26; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (4,39 MB)

2.
Modeliranje in senzitivnostna analiza heterogene populacije pankreasnih celic beta
Miha Nassif, 2017, magistrsko delo

Opis: V delu se osredotočimo na modeliranje signalizacije v pankreasnih celicah beta. Te endokrine celice se nahajajo v Langerhansovih otočkih trebušne slinavke in so ključne pri uravnavi hormonskega ravnovesja v telesu. Njihova glavna naloga je izločanje hormona inzulina, ki je tesno povezana z dinamiko kalcijevih ionov. Le-ta je v celicah beta odvisna od glukoze in je sestavljena iz različnih oscilatornih podsistemov, in sicer glikolitičnega, mitohondrijskega in električno-kalcijevega. Zaradi kompleksnosti tega sistema se pri njegovem preučevanju poslužimo modeliranja in simulacij, ki nadgradijo eksperimentalne ugotovitve in omogočijo globlji vpogled v delovanje. Najprej smo preučevali celosten model ene celice in opravili senzitivnostno analizo modela, na podlagi katere smo razbrali ključne parametre in regulacijske procese, ki krojijo celično dinamiko in sekrecijo inzulina. V nadaljevanju smo izdelali večcelični mrežni model celic beta, ki vključuje tudi medcelično električno sklopitev preko presledkovnih stikov. V ta model smo vpeljali tako heterogenost celic kakor tudi heterogenost stičnih prevodnosti in na takšen način dobili dobro skladnost med rezultati simulacij in eksperimentov.
Ključne besede: Langerhansovi otočki, celice beta, kalcijeva signalizacija, medcelična sklopitev, geometrična mreža, senzitivnostna analiza, kalcijeve oscilacije, sladkorna bolezen
Objavljeno: 08.05.2017; Ogledov: 99; Prenosov: 14
.pdf Polno besedilo (2,40 MB)

3.
Ultrastrukturne spremembe celic srednjega črevesa med prezimovanjem velikega jamskega pajka, Meta menardi (Latreille 1804) (Araneae, Tetragnathidae), v naravnih habitatih
Nina Weiland, 2017, magistrsko delo

Opis: Meta menardi je troglofilna vrsta. Večino življenjskega cikla preživi v podzemeljskih habitatih. V svojem življenjskem ciklu nima programiranega prezimovanja, kar pomeni, da se pozimi priložnostno prehranjuje. Ob nedostopnosti plena in posledičnem stradanju v celicah potečejo procesi, značilni za vrste s programiranim prezimovanjem, ki se pozimi ne prehranjujejo. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo proučili strukturo in ultrastrukturo divertiklov srednjega črevesa M. menardi med prezimovanjem v naravnih habitatih. Samce in samice M. menardi smo nabrali v različnih obdobjih prezimovanja – na začetku (november), na sredi (januar) in ob koncu prezimovanja (marec). Zanimale so nas spremembe v strukturi in ultrastrukturi pri obeh spolih, spreminjanje količine založnih snovi, značilnosti sferitov in pojav avtofagnih struktur, ki odražajo trajanje stradanja med prezimovanjem. Epitel divertiklov srednjega črevesa je bil zgrajen iz prebavnih, sekrecijskih in založnih celic. V strukturi in ultrastrukturi med spoloma ni bilo razlik. Med prezimovanjem so se v epitelnih celicah divertiklov pojavile spremembe, značilne za stradanje. Količina založnih snovi (glikogena in lipidov) se je zmanjšala. Sferiti so imeli med prezimovanjem vse več elektronsko svetlejših, izpraznjenih plasti. Število avtofagnih struktur, stopnja vakuolizacije citoplazme in poraba materiala iz vakuol so se povečali. Ultrastrukturne značilnosti, ki so odraz stradanja med prezimovanjem, so pri M. menardi posledica pomanjkanja in nedostopnosti plena, ki prezimuje v jamah. Nutriente in energijo za vzdrževanje različnih fizioloških procesov, potrebnih za preživetje med stradanjem, so pajki pridobivali s porabo energijsko bogatih založnih snovi, iz mineralnih in organskih sestavin sferitov, z razgradnjo celičnih sestavin v procesu avtofagije in intenzivne vakuolizacije ter priložnostno s prebavo ujetega plena. Ob koncu prezimovanja so se pri eni samici v tkivu z značilnostmi stradanja pojavile velike, elektronsko temne prebavne vakuole, z lipidnimi kapljami, kar je dokaz, da je samica ob koncu prezimovanja ujela plen. Ujetje plena je najverjetneje sovpadlo z zaključkom prezimovanja nekaterih nevretenčarjev v jami in posledično migracijo določenega plena iz jame.
Ključne besede: avtofagija, prezimovanje, sferiti, srednje črevo, stradanje, ultrastruktura, založne snovi
Objavljeno: 08.05.2017; Ogledov: 49; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (4,91 MB)

4.
Morfološka ocena glukozne in časovne odvisnosti dinamike eksocitotskih granul celic beta Langerhansovih otočkov miši
Tina Osovnikar, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen naše raziskave je bila primerjava ultrastrukturnih značilnosti celic beta Langerhansovega otočka v odvisnosti od trajanja izpostavitve glukozi in različnih koncentracij glukoze. Želeli smo raziskati delovanje celic beta in dogajanja v zvezi z granulami inzulina v veziklih v opisanih razmerah. Pripravili smo tkivne vzorce in jih analizirali s pomočjo svetlobne mikroskopije in transmisijske elektronske mikroskopije (TEM). Dobljene podatke smo statistično ovrednotili. V raziskavi smo potrdili, da so za proučevanje vpliva koncentracije glukoze na celice beta vibratomske rezine, vključene v epoksidno smolo, učinkovitejše od raziskav na koščkih tkiva, vključenih v epoksidno smolo, ker se endokrino tkivo v raztopinah do 12 mM ohranja nepoškodovano vsaj eno uro. Tudi v tkivnih rezinah je eksokrini del po daljšem času poškodovan, tako da bi za raziskave na eksokrinem tkivu opisano metodo bilo potrebno optimizirati z namenom boljšega preživetja celic. V celicah beta nismo opazili jasnih in konsistentnih morfoloških sprememb, razen pri koncentraciji glukoze 12 mM, kjer je bila velikost veziklov in granul po 15 minutah manjša kot po 30 in 60 minutah. V prihodnjih raziskavah priporočamo uporabo večjega števila živali, otočkov in celic, optimizacijo metode za uporabo na acinarnem tkivu in uporabo na zdravem in bolnem tkivu živalskega in človeškega porekla.
Ključne besede: inzulin, vezikel, eksocitoza, Ca2+ kanali, vibratomske rezine
Objavljeno: 08.05.2017; Ogledov: 85; Prenosov: 15
.pdf Polno besedilo (2,27 MB)

5.
Komagataeibacter sp. nov. T5K1: ocetnokislinska bakterija, izolirana iz kvasovke Saccharomycodes ludwigii
Mateja Polc, 2017, magistrsko delo

Opis: Ocetnokislinske bakterije so skupina mikroorganizmov, ki jih v naravi pogosto najdemo na substratih, bogatih s sladkorji, alkoholi in kislinami. Število opisanih rodov ocetnokislinskih bakterij je v zadnjih 30 letih iz prvotno dveh narastlo na 19. Med njimi je največje število vrst opisanih znotraj rodov Acetobacter, Gluconobacter, Gluconacetobacter in Komagataeibacter. V magistrskem delu smo iz kvasovke Saccharomycodes ludwigii T5K1 osamili ocetnokislinsko bakterijo Komagataeibacter sp. T5K1_A in jo nadalje okarakterizirali s preiskovanjem nukleotidnega zaporedja genov za 16S rRNA in medgenske regije 16S-23S rDNA. Odkrili smo, da je njen najbližji sorodnik vrsta Gluconacetobacter entanii; njuni sekvenci gena za 16S rRNA sta si podobni v 99 %, sekvenci medgenskih regij 16S-23S rDNA pa v 94 %. Glede na do sedaj poznane podatke o podobnosti teh DNA-regij med vrstami ocetnokislinskih bakterij smo domnevali, da bi sev Komagataeibacter sp. T5K1_A lahko bila nova vrsta ocetnokislinske bakterije. Odločili smo se, da naredimo natančno fenotipsko analizo in poiščemo fenotipske lastnosti, ki omogočajo razlikovanje seva Komagataeibacter sp. T5K1_A od njemu najbolj sorodnih vrst. Sev Komagataeibacter sp. T5K1_A je mogoče razlikovati od dveh filogenetsko najbolj sorodnih vrst Gluconacetobacter entanii in Komagataeibacter maltaceti po zmožnosti tvorbe 2-keto-D-glukonske kisline, uporabe sorbitola, D- manitola, D-glukonata in glicerola kot edinega vira ogljika za rast, fermentaciji D-manitola do kisline in še nekaterih drugih biokemijskih lastnostih. Sev Komagataeibacter sp. T5K1_A raste tudi pri višjih koncentracijah ocetne kisline ob prisotnosti 1 % in 3 % etanola v gojišču RAE, v primerjavi s tipskim sevom Komagataeibacter maltaceti. Sev Komagataeibacter sp. T5K1_A producira na gojišču RAE celulozo. Zaradi vseh teh lastnosti je sev Komagataeibacter sp. T5K1_A zelo verjetno nova vrsta ocetnokislinske bakterije. Za dokončno potrditev te hipoteze bo potrebno razlike seva Komagataeibacter sp. T5K1 od njemu najbolj sorodnih vrst potrditi še na nivoju celokupne DNA genomov. Sekvenciranje genoma seva Komagataeibacter sp. T5K1 in genomov njemu najbolj sorodnih vrst trenutno poteka v sodelavi z raziskovalno skupino iz Belgije.
Ključne besede: Ocetnokislinske bakterije, rod Komagataeibacter, industrijski bioprocesi, kis, 16S rRNA, 16S-23S rDNA, identifikacija
Objavljeno: 18.04.2017; Ogledov: 97; Prenosov: 12
.pdf Polno besedilo (1,79 MB)

6.
Uporaba in posplošitve Anderson-Choquetovega izreka
Daša Štesl, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu dokažemo Anderson-Choquetov izrek za enolične funkcije in tip Anderson-Choquetovega izreka za večlične funkcije. Natančno je predstavljena tudi njuna uporaba.
Ključne besede: kontinuum, inverzna limita, enolične funkcije, večlične funkcije, Anderson-Choquetov izrek, Varšavski lok
Objavljeno: 18.04.2017; Ogledov: 62; Prenosov: 15
.pdf Polno besedilo (967,63 KB)

7.
Mikroskopske in ultrastrukturne značilnosti celic duodenalnega, spleničnega in gastričnega dela trebušne slinavke miši
Petra Sever, 2017, magistrsko delo

Opis: Diabetes, pankreatitis, rak na trebušni slinavki so samo nekatere od številnih bolezni, ki so vzrok za raziskovanje trebušne slinavke. Modelni organizem teh raziskav je miš (Mus musculus), ki veliko prispeva k znanju v humani medicini. Trebušna slinavka je druga največja prebavna žleza v trebušni votlini. Je eksokrina žleza, ki izloča prebavne sokove in endokrina žleza, ki regulira glukozno homeostazo. Zanimali sta nas struktura in ultrastruktura treh različnih delov trebušne slinavke miši; duodenalnega, spleničnega in gastričnega režnja. Trebušno slinavko miši smo odstranili iz trebušne votline in analizirali prej omenjene dele s pomočjo svetlobne in transmisijske elektronske mikroskopije. Ugotovili smo, da so velikosti Langerhansovih otočkov med različnimi strukturnimi deli trebušne slinavke miši med seboj primerljivi. Do statistično pomembnih razlik pa je prišlo med velikostmi glukagonskih veziklov in granul, inzulinskih veziklov in granul, velikosti somatostatinskih granul ter velikosti zimogenih granul acinusa. Le med najdaljšim premerom somatostatinskih granul v duodenalnem in spleničnem delu trebušne slinavke nismo zaznali statističnih razlik. Deleži endokrinih in eksokrinih granul v različnih strukturnih delih trebušne slinavke so med seboj primerljivi. Med samimi deli trebušne slinavke miši ni strukturnih razlik, so pa zaznavne razlike v ultrastrukturi. Dobljene rezultate smo primerjali z že objavljenimi rezultati in ugotovili, da so med seboj skladni.
Ključne besede: Langerhansovi otočki, endokrine celice, eksokrine celice, mišja trebušna slinavka, struktura
Objavljeno: 07.03.2017; Ogledov: 129; Prenosov: 29 
(1 glas)
.pdf Polno besedilo (3,22 MB)

8.
Integrirani avtoregresijski modeli s premikajočimi sredinami za napovedovanje porabe električne energije
Matic Tajnik, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava primerjavo pristopov različnih tehnik k napovedovanju porabe električne energije. Delo je razdeljeno na pet poglavij. V prvem poglavju so predstavljene tehnike modeliranja, ki so potrebne za razumevanje opravljenih analiz in nadaljnih primerjav, to so: večstopenjska linearna regresija, metoda podpornih vektorjev, naključni gozd in mehka logika. Pregledu metod modeliranja sledi poglavje, kjer so predstavljeni indeksi kakovosti modelov. Razdeljeni so v pet podpoglavij: napake, determinacijski koeficient, popravljen determinacijski koeficient, statistični F-test in informacijski kriteriji. V tretjem poglavju so podrobno predstavljeni in razčlenjeni integrirani avtoregresijski modeli premikajoče sredine (ARIMA). Naprej je predstavljena avtokorelacija in njene funkcije, sledi definicija stacionarnosti in diferenciranja časovne vrste, predstavljeni so sezonski ARIMA modeli, na koncu sledijo koraki Box-Jenkins metodologije za izgradnjo ARIMA modelov. V četrtem poglavju je povzeta uporaba taksonomije, izdelana je razširitev taksonomije napovedovanja v elektrogospodarstvu, predstavljena je obdelana literatura in prikaz taksonomskih enot, ki so bile vsebovane v njej. Poleg taksonomskih enot so za obravnavano literaturo predstavljeni grafi primerjav tehnik modeliranja. V zadnjem poglavju so predstavljeni izračuni in primerjava rezultatov natančnosti modelov za napovedovanje. Najprej je predstavljena lastna časovna vrsta, sledi konstrukcija ARIMA modela po Box-Jenkins metodologiji in kasneje še modelov AutoARIMA (funkcija, ki samostojno določi parametre modela), multiple linearne regresije (MLR) in metode podpornih vektorjev (SVM). Na koncu poglavja so prikazane analize primerjav med modeli glede na dolžino in odmik učnega obdobja. Primerjani so tudi modeli za 12 urno napovedovanje.
Ključne besede: napovedovanje, linearna regresija, naključni gozd, podporni vektorji, ARIMA modeli, taksonomija, mehka logika, informacijski kriteriji.
Objavljeno: 07.02.2017; Ogledov: 222; Prenosov: 31
.pdf Polno besedilo (4,58 MB)

9.
Grupa kot direktni produkt svojih nerazcepnih podgrup
Barbara Štulac, 2016, magistrsko delo

Opis: Cilj magistrskega dela je spoznati, pod katerimi pogoji lahko grupe razcepimo na direktni produkt nerazcepnih podgrup. Spoznamo nove pojme kot so notranji direktni produkt grup, razcepna grupa, padajoči in naraščujoči verižni pogoj. Ugotovimo, da če grupa G zadošča vsaj enemu izmed verižnih pogojev na svojih podgrupah edinkah, potem je grupa G enaka direktnemu produktu končnega števila nerazcepnih podgrup. Definiramo normalni endomorfizem in novo operacijo seštevanja preslikav. Ugotovimo, da je kompozitum naravnih vložitev in projekcij direktnega produkta grupe G, normalni endomorfizem grupe. S pomočjo lastnosti in povezav med vsemi novimi pojmi na koncu formuliramo in dokažemo Krull-Schmidtov izrek, ki pravi, da lahko vsako grupo G, ki zadošča pogojema naraščujočih in padajočih verig svojih podgrup edink, na enoličen način zapišemo v obliki direktnega produkta nerazcepnih podgrup grupe G.
Ključne besede: grupa, podgrupa, notranji in zunanji direktni produkt grup, nerazcepna grupa, naraščujoči in padajoči verižni pogoj, normalni nilpotentni endomorfizem, Krull-Schmidtov izrek.
Objavljeno: 19.01.2017; Ogledov: 168; Prenosov: 16
.pdf Polno besedilo (628,10 KB)

10.
PLENILSKO VEDENJE LARV DVEH VRST VOLKCEV V RAZLIČNIH RAZMERAH
Jure Dervodel, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo obravnavali vedenjsko plastičnost pri larvah dveh vrst volkcev (Neuroleon microstenus in Euroleon nostras) in preverili konsistentnost obnašanja pri posamezniku. Ugotovili smo, da so larve vrste N. microstenus oba vedenjska vzorca odstranjevanja ostankov plena v povprečju uporabljale enako pogosto. Proučevali smo vedenjsko plastičnost volkcev vrste N. microstenus in ugotovili, da se vedenjski vzorci v razmerah z apliciranim vidnim dražljajem, v razmerah z manjšo granulacijo substrata in v razmerah, kjer smo larve hranili z manjšim plenom, razlikujejo od vedenjskih vzorcev v kontrolnem poskusu. Pri volkcih vrste N. microstenus smo zabeležili 12 osnovnih vedenjskih vzorcev, ki so v različnih razmerah bili različno zastopani, kar kaže na vedenjsko plastičnost vrste. Pri vrsti E. nostras pa smo zabeležili 9 različnih osnovnih vedenjskih vzorcev, ki so zaradi vedenjske plastičnosti prav tako različno zastopani v različnih razmerah (kontrola, vidni dražljaj in vibracijski dražljaj). Zanimiva sta dva na novo opisana vedenjska vzorca - obmirovanje med dražljajem in priprava mesta prežanja. Povprečen čas hranjenja larv je bil najkrajši v kontrolnem poskusu, podaljšal se je z vidnim dražljajem in spremembo granulacije. Naše raziskave niso potrdile, da bi manjši plen vplival na čas prehranjevanja larve. Rezultati statističnih analiz signifikantnih razlik ne potrjujejo.
Ključne besede: volkci, lijakarji, nelijakarji, Neuroleon microstenus, Euroleon nostras, vedenjska plastičnost, vidni dražljaj, vibracijski dražljaj, sprememba granulacije, velikost plena
Objavljeno: 18.01.2017; Ogledov: 104; Prenosov: 12
.pdf Polno besedilo (947,14 KB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici