SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


61 - 70 / 75
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
61.
Frazeologija in frazeografija v času informacijsko-komunikacijske tehnologije. Predstavljeno na primeru elektronskega učnega gradiva
Nataša Kralj, 2012, doktorska disertacija

Opis: Izhajajoč iz dejstva, da so frazemi kot ustaljene besedne zveze s prenesenim pomenom del vsakdanje komunikacije v pisni in govorjeni obliki ter da predstavljajo pomemben del besedišča, teoretično raziskujemo in utemeljujemo argumente za intenzivnejše vključevanje frazemov v jezikovni pouk s podporo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Pridobljena teoretska spoznanja o usvajanju tujejezične frazeologije in digitalizaciji le-te predstavljajo temelj za preverjanje in primerjavo nekaterih že obstoječih večjezičnih elektronskih frazeoloških učnih gradiv in slovarjev za nemščino. S pomočjo empirične raziskave frazeološkega učnega e-gradiva preverjamo dejansko učinkovitost uporabe le-tega pri različnih potencialnih uporabniških skupinah. Na osnovi teoretičnih dognanj in rezultatov empirične raziskave verificiramo zastavljene hipoteze, ki se nanašajo na polifunkcionalnost frazeoloških e-gradiv, na uporabnikove potrebe in cilje v odvisnosti od jezikovnega predznanja in na realizacijo frazeološkega optimuma. V zaključku sledijo predlogi za izboljšave, ki bi optimizirali polifunkcionalnost elektronskih frazeoloških gradiv in odločilno prispevali k njihovi uporabnosti ter aktualnosti. Ob tem učitelji nemščine kot tujega jezika s predstavljenimi postopki učenja tujejezične frazeologije s podporo elektronskih gradiv dobijo napotke, kako frazeološke pojave smiselno in ciljno vključiti v poučevanje tujega jezika pri različnih ciljnih skupinah.
Ključne besede: Frazeologija, učenje frazemov, EPHRAS, e-gradivo, IKT, nemščina kot tuji jezik, polifunkcionalnost, frazeološki optimum
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 1727; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (4,66 MB)

62.
SOCIOLOŠKI VIDIKI IZPOSTAVLJENOSTI SLOVENSKIH SREDNJEŠOLCEV NASILJU V DRUŽINI IN MOŽNOSTI UKREPANJA
Ksenija Domiter Protner, 2012, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo obravnavali značilnosti problematike izpostavljenosti otrok, predvsem pa mladostnikov, nasilju v družini v različnih zgodovinskih obdobjih. S komparativno analizo in pregledom empiričnega raziskovanja tako v globalnem kot v slovenskem okolju, smo opravili tudi pregled socioloških teoretskih pristopov na tem področju, kot tudi značilnosti slovenske zakonodaje in prakse. Predstavili smo značilne preventivne pristope v nekaterih drugih državah in možnosti preventivne dejavnosti v Sloveniji. Izpostavili smo vlogo in možnosti šole pri preprečevanju izpostavljenosti otrok in mladostnikov nasilju v družini. Namen empiričnega dela disertacije je bil zapolnitev vrzeli na področju raziskovanja izpostavljenosti slovenskih mladostnikov nasilju v družini. Osredotočili smo se na srednješolsko populacijo in med 1200 srednješolci, izbranimi v raziskovalni vzorec, anketirali 1087 srednješolcev iz vseh slovenskih regij. V drugi raziskovalni vzorec pa smo vključili šolske svetovalne delavce iz 100 slovenskih srednjih šol in anketirali 60 šolskih svetovalnih delavcev. Potrdili smo naše predvidevanje, da je obseg izpostavljenosti slovenskih srednješolcev nasilju v družini bistveno večji, kot ga prikazujejo uradni statistični podatki. Delež naših srednješolcev, ki so izpostavljeni različnim oblikam nasilja v družini, je visok (40,2 %) in neodvisen od spola žrtve. Med oblikami nasilja, ki so jim srednješolci izpostavljeni v svoji družini, smo potrdili prevladovanje psihičnega nasilja. Izpostavljenost srednješolcev nasilju v družini je značilna za družine vseh družbenih slojev, vendar predstavlja nizek socialno-ekonomski status družine, predvsem pa slabo materialno stanje družine, značilni rizični dejavnik. Rezultati kažejo, da večina srednješolcev, ki so izpostavljeni nasilju v družini, ne prepoznava prisotnosti nasilja v svoji družini in ne išče pomoči. Senzibilnost šolskih strokovnih delavcev za prepoznavanje izpostavljenosti srednješolcev nasilju v družini in nadaljnje prijave je zelo različna. Pomembni oviri za prijavo sta vrednotenje zasebnosti družine in strah srednješolcev pred prijavo. Pri obravnavi problematike izpostavljenosti srednješolcev nasilju v družini pa izstopa problem nezadostnega medinstitucionalnega sodelovanja. Na osnovi spoznanj teoretičnega in empiričnega dela disertacije smo oblikovali predlog socialnoekološkega preventivnega modela preprečevanja izpostavljenosti otrok in mladostnikov nasilju v družini.
Ključne besede: nasilje v družini, srednješolci, mladostniki, starši, šolski svetovalni delavci, šola, preventiva
Objavljeno: 11.09.2012; Ogledov: 2479; Prenosov: 523
.pdf Celotno besedilo (3,59 MB)

63.
Identitetne regije Slovenije
Danilo Kosi, 2012, doktorska disertacija

Opis: Prostor je eden glavnih elementov človekovega obstoja, kot prostorsko bitje se človek s prostorom bivanja identificira. Prostorske identitete nastajajo tudi z družbenim delovanjem, ki poteka skozi različne dejavnosti družbenega življenja. Le te se pogosto odvijajo v prostorsko zaokroženih območjih, povzročajo diferenciranost prostora in občutek skupni regionalni pripadnosti kar pripelje do pojava identitetnih regij. Identitetne regije so tesno povezane s pojmom socialni prostor, ki predstavlja prostorsko dimenzijo organiziranega družbenega življenja. Le to pa je povezano s človekovimi potrebami; tam kjer človek živi, zadovoljuje svoje najrazličnejše potrebe, pogosto skozi organizirano družbeno življenje. V raziskavi preučujemo nekatere oblike organiziranega življenja, za katere domnevamo, da so najpomembnejši dejavniki regionalnih identitet: gospodarski subjekti, družbene institucije, upravne delitve, mediji ter množični šport. Omenjeni dejavniki imajo običajno določeno območje delovanja. Z zadovoljevanjem potreb v določenem prostoru se vzpostavi povezava, navezava, identiteta s tem prostorom kar pripelje do nastanka regionalne identitete in identitetnih regij. Identitetna regija je območje, ki ga povezuje podobno stanje duha ter pripadnost organizacijam družbenega življenja, posledica česar je občutek regionalne pripadnosti oziroma regionalna identifikacija z določenim območjem. Ko določeno regijo sprejmejo množice ljudi za svojo, postane del uveljavljenih prostorskih predstav skupnosti in prične »živeti« z njimi. Identitetne regije razumemo kot prostorsko projekcijo socialnih in ekonomskih razmer. Naloga sledi trem ciljem: opredeliti vsebino pojma identitetna regija kot element geografske regionalizacije oziroma členjenosti prostora, preučiti dejavnike, s katerimi je možno prepoznati identitetne regije in določiti prostorski domet relevantnih dejavnikov ter na podlagi tega izdelati regionalizacijo Slovenije na identitetne regije. Do ciljev smo prišli s hevristično metodo, metodo zbiranja in analiziranja podatkov, intervjuja in kartiranja. Ugotovili smo, da v Sloveniji obstaja 12 identitetnih regij.
Ključne besede: identitetna regija, regionalna zavest, regionalna identiteta, identitetne regije Slovenije
Objavljeno: 12.07.2012; Ogledov: 1750; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (7,48 MB)

64.
VLOGA DEMOSA V PROCESU SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE IN DEMOKRATIZACIJE
Andreja Valič Zver, 2012, doktorska disertacija

Opis: Namen dela je predvsem proučiti oblikovanje, delovanje, vlogo in pomen Demosa kot instrumenta in akterja nacionalne emancipacije in demokratične tranzicije na Slovenskem. Pred osrednjim delom analize so opredeljeni ključni pojmi in koncepti: definicija nacionalizma ter glavni teoretični pristopi k nacionalizmu, opredelitev demokracije in demokratizacije. Za celovito razumevanje vloge in pomena posameznih političnih akterjev, kakršen je bil konec osemdesetih in v začetku devetdesetih Demos, je potrebno dobro poznati zgodovinske okoliščine. Najprej sem v poglavju o zgodovinskih mejnikih oblikovanja slovenske nacionalne identitete poskušala dokazati, da pomembni procesi v osemdesetih in devetdesetih letih niso vznikli sami od sebe, ampak imajo dolgo zgodovinsko podlago. V nadaljevanju obravnavam širjenje političnega prostora, obdobje liberalizacije in razcveta civilne družbe ter ključne procese in dogodke na poti v pluralno družbo. Procesi liberalizacije so soustvarjali tudi politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Konec osemdesetih let, tik pred nastankom Demosa, sta se izoblikovala dva konsistentna in nekompatibilna narodno-politična programa, ki sta simbolizirala politično polarizacijo. Nove, alternativne 'zveze' so se začele povezovati v pričakovanju demokratičnih volitev in soočenja s skupino družbenopolitičnih organizacij z Zvezo komunistov na čelu. Osrednji del disertacije predstavlja obravnava Demosa, akterja demokratizacije. Znotraj tega obdobja namenjam posebno pozornost najvidnejši osebnosti združene demokratične opozicije Jožetu Pučniku, analiziram predvolilne programe, rezultate volitev, ter oblikovanje novih oblastnih organov. V tem kontekstu analiziram tudi njihovo sodelovanje s Predsedstvom republike Slovenije. V nadaljevanju orišem vlogo Demosa v osamosvojitvenih procesih. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno podpirali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in, razen slovenske vojske in do neke mere policije, v represivnih organih oblasti. Kljub temu je uresničil glavne cilje, za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in konsolidirano demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči. Proces uvedbe demokracije, kot drugi od Demosovih ciljev, je bil uresničen v institucionalnem smislu, z vzpostavitvijo temeljnih demokratičnih struktur. Istočasno pa je bil Demos ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se izraža v visokem rezultatu slovenskega plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter in instrument nacionalne osamosvojitve, obrambe slovenske samostojnosti v vojni za Slovenijo ter mednarodnega priznanja.
Ključne besede: Demos; nacionalno vprašanje; demokratizacija; oblikovanje slovenske nacionalne identitete; slovenska pomlad; plebiscit; demokratične volitve; vojna za osamosvojitev; pričevanja.
Objavljeno: 12.07.2012; Ogledov: 2077; Prenosov: 356
.pdf Celotno besedilo (3,18 MB)

65.
Multimedijska e-gradiva in izbira strategij reševanja problemov pedagoškega raziskovanja
Tomaž Bratina, 2012, doktorska disertacija

Opis: Problem je lahko tako praktična kot miselna situacija, za katero poskušamo najti način ali postopek rešitve. Postopek reševanja problema teče od nekega začetnega stanja do zaželenega končnega stanja, vmes pa nastopajo ovire. Končno stanje je običajno rešitev problema. Definicije problema se v teoriji razlikujejo, vendar je vsem skupna karakterizacija, da problem predstavljajo tri že omenjene faze oziroma komponente in sicer: neko začetno stanje, končno (želeno) stanje in ovire na poti iz začetnega stanja v končno. Pot do končnega stanja oziroma rešitve obsega zaporedje korakov, ki ga imenujemo strategija. Strategija je vzorec ali miselni napotek, ki privede do rešitve problema oziroma tvorbe sklepa. Ker se problemi razlikujejo glede na področje iz katerega izhajajo, je izbira strategije obenem neposredno povezana s problemom. V raziskavah so bile prepoznane štiri temeljne strategije reševanja problemov, in sicer: analiza, primerjava, sklepanje in interpretacija in ovrednotenje. Izkaže pa se, da izbira strategije ni vedno enoznačna ampak reševanje določenega problema lahko vključuje tudi hkratno uporabo več strategij oziroma njihovo kombinacijo. Nabor strategij reševanja problemov združimo pod skupen pojem strategije presoje. V praksi je na različnih področjih mogoče ugotavljati, katere izmed strategij presoje so bile pri reševanju problema uporabljene. Za preučevanju uporabe strategij presoje potrebujemo probleme, ki jih najpogosteje predstavimo v obliki nalog. Naloga/problem služi kot raziskovalno orodje, vendar se razlikuje glede na specifično strategijo katere uporabo ugotavljamo ter področje. Raziskave kažejo, da je rešitev problema in s tem izbira strategije reševanja problema tesno povezana tudi s poznavanjem področja od koder problem izhaja oziroma znanjem in izkušnjami posameznika. Prav tako je izbira oziroma uporaba strategije lahko odvisna tudi od učinka drugih dejavnikov, kot sta oblika (vrsta) učnega gradiva in učni pristop oziroma način pridobivanja znanja v fazi priprav na reševanje problemov. Za pridobivanje znanja s področja pedagoškega raziskovanja je mogoče uporabljati tradicionalno učno gradivo ali multimedijska učna gradiva. Zato smo za potrebe študijskega predmeta izdelali multimedijsko učno gradivo, ki nadomešča uporabo tradicionalnega učnega gradiva. Vendar se je potrebno zavedati, da je cilj uporabe učnih gradiv doseči predviden nivo znanja in sicer neodvisno od vrste uporabljenega učnega gradiva. Glede na vrsto učnega gradiva je spremenjen le način pridobivanja znanja. V predstavljeni raziskavi smo s pedagoškim eksperimentom preučevali ali ima uporaba multimedijskega učnega gradiva uporabljenega v pripravi na reševanje problemov, učinek na uspešnost uporabe posamezne strategije v procesu reševanja problemov s področja pedagoškega raziskovanja. Pripravili smo področno specifične raziskovalne probleme, ki so bili oblikovani tako, da je bila za njihovo rešitev predvidena uporaba določene strategije in tudi kombinacije strategij. Študente smo razdelili v dve skupini. Ena skupina študentov je za pripravo na reševanje problemov za preverjanje uporabe strategij presoje uporabljala multimedijsko učno gradivo, druga pa tradicionalno. Po končanem reševanju problemov smo primerjali dosežke študentov obeh skupin. Izidi raziskave so pokazali, da je multimedijsko učno gradivo dejavnik, ki ima v fazi priprave na preizkus reševanja problemov učinek na uspešnejšo rabo večine strategij reševanja problemov. Dosežki študentov ki so za pripravo na reševanje problemov uporabljali multimedijsko učno gradivo, se pri uporabi strategij statistično značilno razlikujejo od študentov, ki so uporabljali tradicionalno učno gradivo. Dosežki prvih so višji. Tudi pri uporabi strategije ovrednotenja se je pokazalo, da ima uporaba multimedijskega učnega gradiva učinek na uspešno uporabo strategije, vendar le pri starejših uporabnikih. Preverjanje uporabe kombinacije strategij je
Ključne besede: reševanje problemov, strategije presoje, multimedijska učna gradiva, pedagoška metodologija, statistika, SPSS v izobraževanju, izobraževanje
Objavljeno: 13.06.2012; Ogledov: 1958; Prenosov: 258
.pdf Celotno besedilo (7,92 MB)

66.
Razvojne možnosti javnih in zasebnih domov za starejše v Sloveniji z vidika zadovoljstva starostnikov
Suzana Bračič, 2011, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je predstavljen zgodovinski razvoj in zakonodaja na področju skrbi za starejše ljudi, pomen institucionalnega varstva starejših oseb, izhodiščna dejstva o potrebi in pokritosti domskega varstva v Sloveniji. Opisan je standard bivanja v domovih za starejše, cena domskega varstva, struktura zaposlenih in kvaliteta življenja starostnikov v domskem varstvu. Predstavljeni so rezultati raziskave, ki je bila izvedena v domovih za starejše občane v Sloveniji. Na osnovi opravljene analize podatkov so predstavljene razvojne možnosti domov za starejše ter prednosti uporabe novega in modernejšega koncepta oskrbe, ki po programski kakor tudi arhitekturni zasnovi (z razporeditvijo prostorov) bolj ustreza željam in potrebam stanovalcev. Sistem naj bi zagotavljal dejavnosti primerno in vzdrževano infrastrukturo, sprejemljiv bivanjski standard in opremo, starosti in zdravstvenemu stanju primerno prehrano, socialno pomoč in pomoč pri ohranjanju stikov, aktivnosti za ohranjanje sposobnosti in samostojnosti, pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, strokovno zdravstveno nego in rehabilitacijo, dostopnost specializiranih storitev zdravljenja in zadostno število usposobljenih sodelavcev za nudenje storitev. V prihodnje domovi za starejše kot izvajalci institucionalnega varstva pričakujejo strokovno in poslovno avtonomijo, razpolaganje z vodstvenimi in upravljavskimi mehanizmi, priznavanje realnih stroškov poslovanja ter zadostne vire financiranja za izvajanje, razvoj in širjenje dejavnosti. Le z upoštevanjem osebnih navad in potreb stanovalcev, izboljšanjem bivalnega standarda stanovalcev, delovnih pogojev zaposlenih in kakovosti življenja stanovalcev bodo domovi za starejše lahko zadovoljili sedanje in privabili nove stanovalce.
Ključne besede: starostniki, institucionalno varstvo, dom starejših občanov, zdravstvena in socialna oskrba, potrebe starostnikov, zadovoljstvo starostnikov, koncept oskrbe
Objavljeno: 08.05.2012; Ogledov: 2614; Prenosov: 459
.pdf Celotno besedilo (4,45 MB)

67.
Cerkvena arhitektura lavantinske škofije v času knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889-1922)
Franci Lazarini, 2012, doktorska disertacija

Opis: Za lavantinsko škofijo v obdobju knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889−1922) je poleg razcveta najrazličnejših oblik verskega ţivljenja, značilna tudi intenzivna gradbena dejavnost na področju cerkvene arhitekture. V triintridesetih letih Napotnikovega škofovanja je bilo na novo zgrajenih kar petnajst cerkva, od tega deset ţupnijskih, deset cerkva pa je bilo v večji ali manjši meri povečanih. Vzrok za tako razvejano gradbeno dejavnost je bila ţelja po manifestaciji ponovno pridobljenega poloţaja Cerkve v druţbi, pomembno spodbudo pa je pomenila tudi s strani drţave določena mera za cerkvene objekte, po kateri bi moral imeti vsak vernik v cerkvi na voljo 1,63 m2 prostora, kar je povzročilo rušenje starih in zidavo novih cerkva oziroma povečavo obstoječih objektov. V obravnavanem času zgrajene cerkve slogovno sodijo v čas poznega historizma, tedaj vodilne arhitekturne usmeritve v Avstro-Ogrski (prevladujeta neorenesansa in neoromanika, medtem ko neogotike, drugače kot v sosednjih škofijah, skoraj ne zasledimo). Prav zaradi naslona na sočasno dunajsko in graško arhitekturo je marsikatera spodnještajerska cerkev na prehodu iz 19. v 20. stoletje po svoji kvaliteti popolnoma enakovredna sakralnim objektom v cesarski prestolnici. Pomembnejši in kvalitetnejši objekti so delo dunajskih in graških arhitektov. Richard Jordan, eden od vodilnih dunajskih arhitektov poznega historizma, je izdelal načrte za enega najpomembnejših spomenikov Napotnikove dobe, mariborsko frančiškansko cerkev, prav tako pa je prispeval načrt za cerkev v Vojniku, oba v neoromanskem slogu. Njegova graška kolega Robert Mikovics (povečava ţupnijske cerkve v Poljčanah) ter Hans Pascher, avtor največjega števila sakralnih stavb Napotnikovega časa (ţupnijske cerkve v Preboldu, Čadramu, Ţalcu, Dolu pri Hrastniku, Cirkovcah, Brestanici ter podruţnica na Radelci), sta v lavantinsko škofijo »prinesla« t. i. štajersko neorenesanso, slogovno usmeritev, ki jo je promoviral zlasti predsednik Društva za krščansko umetnost sekovske škofije msgr. Johann Graus. Neodvisno od Grausovih idealov je deloval tretji graški arhitekt, Adolf Wagner, ki je pri ţupnijski cerkvi na Teharjah uporabil posebno, lastno različico neorenesanse. Ostale cerkve so delo manj znanih štajerskih stavbnih mojstrov, pri novogradnjah gre, z izjemo cerkve v Vidmu − Krškem (delo mojstra Berdnika ali Gustava Bezbe), za podruţnice (Sela pri Ptuju in Ţupečja vas, delo Franca Celottija; Migojnice in Radegunda nad Šmihelom, delo Vincenca Greina), različni stavbeniki in inţenirji pa so (z izjemo poljčanske cerkve) zasnovali 6 tudi vse povečave: ţupnijske cerkve na Ljubnem ob Savinji, v Taboru, Šempetru v Savinjski dolini (vse Ferdinand Gologranc), Laporju (Viktor Seiner), Središču ob Dravi (I. Lončarič), Kriţevcih pri Ljutomeru (Karl Spranger), Gornji Radgoni (K. Riesch), kapucinsko cerkev v Celju (p. Donat Zupančič in Ivan Rozman) ter ţal porušeno frančiškansko cerkev v Breţicah (Valentin Scagnetti). Kot vselej pri cerkveni arhitekturi, so na oblikovanje bogosluţnega prostora in njegovo opremo pomembno vplivali liturgični predpisi, ki so jih v obravnavanem času povzemali najrazličnejši priročniki za gradnjo in opremo cerkva (avtorji: Georg Jakob, Georg Heckner, Johann Gerhardy, Janez Flis). V Napotnikovem času je bila v veljavi liturgija določena na tridentinskem koncilu (1545−1563), zato posebnih razlik s cerkvami prejšnjih obdobji ni (najpomembnejše značilnosti: jasna razdelitev na prostora za duhovščino in za vernike, predeljena z obhajilno mizo, poleg velikega tudi stranski oltarji, priţnica, krstilnik v bliţini glavnega vhoda ipd.), se je pa precej zmanjšalo število oltarjev (večina cerkva ima le tri, velikega in dva stranska), kar je po vsej verjetnosti daljna posledica joţefinskih reform in t. i. janzenizma, zagotovo po tudi ţelje po zmanjšanju stroškov. Ugotovimo lahko, da so naročniki in arhitekti predpise spoštovali, saj večjega odstopanja od pravil ni zaslediti. Knezoškof Napotnik
Ključne besede: arhitekturna zgodovina, cerkvena arhitektura, lavantinska škofija, Spodnja Štajerska, Mihael Napotnik, 1889−1922, arhitektura historizma, bogosluţni prostor, liturgični predpisi, Avguštin Stegenšek
Objavljeno: 03.04.2012; Ogledov: 2828; Prenosov: 445
.pdf Celotno besedilo (13,40 MB)

68.
Vpliv družbenih dejavnikov na variabilnost izbranih slovničnih prvin afriško-ameriške angleščine v intervjujih s temnopoltimi ameriškimi medijskimi osebnostmi
Matjaž Ezgeta, 2012, doktorska disertacija

Opis: Afriško-ameriška pogovorna angleščina je socialni dialekt oziroma nestandardna jezikovna različica ameriške angleščine, ki jo determinirajo specifične slovnične in glasoslovne prvine. Prav zaradi teh prvin je črnska pogovorna različica edinstven sistem sporazumevanja, ki ga jezikoslovci označujejo za variabilno, strukturirano in sistematizirano obliko pogovornega jezika. Govorci črnske angleščine ponavadi variirajo med rabo narečnih in standardnih slovničnih prvin, na kar lahko vpliva situacija, v kateri govor poteka, udeleženci interakcije, stopnja jezikovne formalnosti, funkcija jezika ali tema pogovora. Variiranje med črnskimi narečnimi značilnostmi in med standardnimi angleškimi jezikovnimi prvinami pa je lahko odvisno tudi od internih slovničnih omejitev ali od eksternih družbenih dejavnikov, kot so spol, starost, socialni status, etnična identiteta govorca, itd. V doktorski disertaciji analiziramo variabilnost izbranih prvin afriško-ameriške angleščine v intervjujih z desetimi temnopoltimi ameriškimi medijskimi osebnostmi. V raziskavo so zajeti izvajalci rap glasbe in drugih glasbenih zvrsti (Redman, Chuck D, Prodigy, MC Lyte, B.B. King), voditeljice pogovornih oddaj in filmske igralke (Oprah Winfrey, Whoopi Goldberg, Queen Latifah) ter državni funkcionarji (Colin Powell, Michelle Obama). Obravnavane slovnične prvine afriško-ameriške angleščine vključujejo odsotnost glagola »biti« v sedanjiku (z izjemo prve osebe ednine), odsotnost končnice s v navadnem sedanjiku za tretjo osebo ednine, odsotnost opuščaja in obrazila s za izražanje svojine, odsotnost končnice s za označevanje množine, posplošeno rabo glagola »biti« (is in was) iz tretje osebe ednine na osebne zaimke v drugi osebi in tiste v množini ter rabo is in was s samostalniki v množini. Za vsako od navedenih prvin statistično analiziramo potencialne interne slovnične omejitve tako, da izpostavimo favorizirana gramatična okolja v katerih se te prvine najpogosteje pojavljajo. Na ta način odkrivamo vzorce pogostnosti pojavljanja posameznih prvin glede na osebek in glagol. Nadalje obravnavamo vpliv družbenih dejavnikov (spol, starost, socialni status, etnična identiteta in udejstvovanje v hip hop subkulturi) na stopnjo formalnosti jezikovnega izražanja med posameznimi intervjuvanci: osredotočamo se na korelacijo med pogostnostjo črnskih slovničnih prvin in eksternimi karakteristikami govorcev ter izpostavimo družbene dejavnike, ki najbolj vidno stimulirajo ekstenzivno rabo afriško-ameriške angleščine. Frekvence črnskih prvin so izražene v procentih in predstavljajo določeno stopnjo rabe afro-ameriškega dialekta pri posameznemu intervjuvancu. Dobljene rezultate primerjamo z izsledki in ugotovitvami dosedanjih sociolingvističnih raziskav, ki obravnavajo vpliv družbenih dejavnikov na stopnjo formalnosti jezikovnega izražanja oziroma na količino rabe črnskih jezikovnih prvin. Temeljni cilj disertacije je statistično predstaviti pogostnost črnskih slovničnih značilnosti v intervjujih z izbranimi medijskimi osebnostmi in poiskati vzroke za določeno raven rabe afriško-ameriške angleščine z analizo notranjih slovničnih mehanizmov in ob upoštevanju vpliva zunanjih družbenih dejavnikov.
Ključne besede: sociolingvistika, govorjeni jezik, afriško-ameriška angleščina, slovnične prvine, družbeni dejavniki
Objavljeno: 15.03.2012; Ogledov: 2270; Prenosov: 260
.pdf Celotno besedilo (2,67 MB)

69.
Metafizični problemi državljanskih vrlin
Smiljana Gartner, 2011, doktorska disertacija

Opis: Za la!je razumevanje nekaterih vidikov dru!benih sprememb, problemov in porazdelitve mo"i v konkretnih dru!bah in dr!avah ter za mo!ne re#itve, upravi"itve ali zavrnitve le-teh je potrebna jasna in natan"na konceptualizacija temeljnih pojmov, ki so del tako podro"ja politi"ne filozofije kot podro"ja etike. Metafizi"ni problemi omenjenih pojmov lahko namre" nastajajo ali zaradi nejasnosti razumevanja ali zaradi tolik#nih dru!benih sprememb, da jih je potrebno prekonceptualizirati. Izhajajo" iz tega in ob dokazani predpostavki, da je partikularizem najprepri"ljivej#a teorija v etiki, je bilo zastavljeno vpra#anje, ali obstaja mo!nost u"inkovite uporabe le-te tudi na drugih podro"jih prakti"nega mi#ljenja oz. politi"ne znanosti. Na podlagi opredelitve predmeta je (i) s filozofske perspektive podana konceptualna analiza in problematizacija klju"nih dr!avljanskih vrlin (avtonomija, lojalnost, toleranca), ki omogo"i natan"nej#o in jasnej#o rabo temeljnih pojmov, pri "emer je prikazan tako pomen kot sama funkcija tak#nih vrlin; (ii) iz filozofske perspektive podana analiza nekaterih pojmov politi"ne filozofije, ki so del dru!benih sprememb (dr!ava, dr!avljanstvo, identiteta, migracije, asimilacija, integracija, pravice), in (iii) zavrnitev etike skrbi v politi"ni filozofiji kot u"inkovite metode za ohranjanje socialne kohezije. Vse troje je analizirano in problematizirano z vidika socialnega liberalizma in tradicionalnega republikanizma. Re#itev metafizi"nih problemov dr!avljanskih vrlin, socialnega liberalizma in pluralizma, a vendar ohranjanje dru!bene kohezije, je tako mogo"a s pomo"jo eti#kega partikularizma, ki pa ne izklju"uje vrlin.
Ključne besede: besede: dr!avljanske vrline, eti#ki partikularizem, asimilacija, identiteta, avtonomija, liberalizem, republikanizem
Objavljeno: 02.03.2012; Ogledov: 1978; Prenosov: 137
.pdf Celotno besedilo (18,54 MB)

70.
Politična kultura postkomunističnih držav nekdanje Jugoslavije: struktura, dejavniki in posledice
Andrej Kirbiš, 2011, doktorska disertacija

Opis: V pričujoči raziskavi smo preučili strukturo, dejavnike in posledice politične kulture in državljanske participacije v postjugoslovanskih družbah. Uporabljenih je bilo več virov kvantitativnih podatkov, med drugim raziskava 2.178 študentov družboslovja v osmih postjugoslovanskih entitetah (M starost = 19,8 leta, SD = 1,89); reprezentativni vzorci Evropske raziskave vrednot (2008); pretekli valovi Svetovne raziskave vrednot (1995/8) in podatki raziskave jugoslovanske mladine (Jupio, 1986). Analiza na agregatni ravni je pokazala, da so v socioekonomsko manj razvitih okoljih (Kosovo, BiH in NJR Makedonija) v večji meri prisotni elementi podložniške politične kulture (Almond in Verba, 1963), v okviru katere so se kot ključni elementi na individualni ravni izkazali avtoritarnost, splošni tradicionalizem, tradicionalni pogled na spolne vloge in nacionalizem. Medentitetne razlike na merah ekonomske kulture (ekonomski egalitarizem in državni paternalizem) so povečini majhne in statistično neznačilne, saj vse entitete na obeh indikatorjih dosegajo visoke povprečne vrednosti. V skladu s predvidevanji dopolnjene modernizacijske teorije je demokratična politična kultura bolj koherentna v socioekonomsko bolj razvitih postjugoslovanskih državah, v nasprotju s teorijo pa manj razvite države dosegajo višje povprečne ravni državljanske participacije. Starost in socioekonomski status sta se izkazala za najmočnejša sociodemografska dejavnika politične kulture in državljanske participacije. Višje stopnje učinkovite demokracije (Inglehart in Welzel, 2007) dosegajo socioekonomsko bolj razvite države, ki izkazujejo tudi najvišje stopnje demokratične politične kulture. Longitudinalna analiza ni pokazala enotne smeri političnokulturnih sprememb; slednje so v zadnjih dveh desetletjih bile v smeri večanja tako demokratičnih kot tudi nekaterih podložniških orientacij (npr. avtoritarnosti). Avtorji sklenejo, da proces demokratične konsolidacije, tako političnokulturne kot tudi institucionalne, v večini postjugoslovanskih družb še ni končan. Na koncu so predstavljene implikacije raziskave.
Ključne besede: demokratična politična kultura, podložniške politične orientacije, vrednote, postjugoslovanske družbe, postkomunistične države, modernizacijska teorija, demokratizacija, demokratična konsolidacija
Objavljeno: 10.11.2011; Ogledov: 3197; Prenosov: 543
.pdf Celotno besedilo (4,45 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici