SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


61 - 70 / 80
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
61.
Tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja v prozi sodobnih koroških avtorjev
Janja Vollmaier Lubej, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji Tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja v prozi sodobnih koroških avtorjev in avtoric se ukvarjam z izbranimi literarnimi deli vidnejših sodobnih avtorjev in avtoric, ki prihajajo s Koroške v Sloveniji. Prvi del disertacije se najprej osredinja na pojem umetnosti, pri čemer skušam njen vidik v širši družbeni resničnosti predstaviti s pomočjo treh medsebojno povezovalnih disciplin, to so filozofija, psihologija in književnost. Zlasti slednji namenjam nekoliko več pozornosti, saj me zanima njena prepustnost, ki se kaže predvsem v povezovanju glasbene in tudi likovne umetnosti. Disertacija se uvodoma ukvarja še s trivialnostjo, pri čemer se naslanjam predvsem na ugotovitve Mirana Hladnika, ki se je v slovenskem literarnozgodovinskem prostoru najnatančneje ukvarjal s to temo, ter Alojzije Zupan Sosič. Prvi del disertacije se v nadaljevanju osredotoča na teoretična izhodišča, na katerih bo temeljila študija. Najprej jasno in natančno določim namen ter cilje, metode dela in zapišem predpostavke. Teoretična dognanja se naslanjajo na naslednja izhodišča: tema in motiv, ki ju kot pojma povzemam po različnih literarnih teoretikih (Daemmrich, Juvan, Kos, Kmecl), simbol (Lotman, Čeh, Kernev Štrajn), literarni prostor (Lotman, Čeh) ter imagologija (Smolej, Pageaux). Vsi pojmi, temeljna sta motiv in tema, so namreč medsebojno prepredeni z opazovanjem literature, ki jo obravnava ta disertacija. Jedro prvega dela predstavljata pregled in analiza literarnih del Janeza Mrdavšiča, Toneta Turičnika, Ivanke Hergold, Vinka Ošlaka, Andreja Makuca, Cvetke Bevc, Silvije Borovnik, Matjaža Pikala in Barbare Simoniti. Izhajam iz motivno-tematske analize in iz jezikovno-slogovnih posebnosti, ki jih vsebuje literatura sodobnih koroških pisateljev oziroma pisateljic. Nato predstavim izhodišča za analizo, kako raziskati temo umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja. Osredinjam se zlasti na tri temeljna izhodišča, ta so opazovana glede na a) umetnikov življenjski slog ter glede na njegov odnos do b) lastnega ustvarjanja in c) širše družbe. V njihovih jedrih izhajam še iz različnih podkategorij, ki se pletejo v motivno-tematsko mrežo umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja. V drugem delu analiziram dela, in sicer so to: – roman Skozi soteske (1997) Janeza Mrdavščiča; – kratkoprozni zbirki Prazno nebo (1961), Samomor v nebesih (1964) Marjana Kolarja in izbrani romani istega avtorja, Išči poldan (1967), Robinozonova zastava (2005) ter Primer profesorja Klasinca (2008); – prozni opus Vinka Ošlaka: Hagar (1992), Človeka nikar (1995) in Obletnica mature (1998) z izbranimi eseji; – kratkoprozni prvenec Andreja Makuca Spominjam se ... a že? (1995) s ciklom Posnetki s samim seboj; – romani Soba gospe Bernarde (2007), Ina (2011) in Potovci (2011) ter kratkoprozna zbirka Zgodbe iz somraka (2007) Cvetke Bevc; – Strašljivke (1990) Sivije Borovnik; – romani Modri e (1998), Drevored ljubezni in vojne (2001), Dežela angelov (2011) Matjaža Pikala; – Razdalje (1998) Barbare Simoniti ter pesniške zbirke Zatišnost (1997), Zlati dež (2000), Sončni obrat (2011). Končni sklep je namenjen širši predstavitvi doktorske disertacije, njenim zaključkom oziroma odprtim vprašanjem, ki so ob študiji nastala.
Ključne besede: Sodobna slovenska književnost, koroški avtorji in avtorice, proza, tematologija, tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja.
Objavljeno: 17.06.2013; Ogledov: 2653; Prenosov: 240
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)

62.
Sociološki vidiki mikrozgodovine družinskega življenja v 20. stoletju na periferiji srednje Evrope
Ivanka Huber, 2012, doktorska disertacija

Opis: Goričko so, podobno kot ostale slovenske pokrajine, v 20. stoletju zaznamovale prenekatere preizkušnje, kar se je posledično odražalo tudi na mikrozgodovini lokalnega vaškega življenja. V času obeh svetovnih vojn, v medvojnem in povojnem obdobju, v gospodarsko kriznih časih, v času splošnega napredka in prihoda mehanizacije v dotlej tradicionalni način gospodarjenja so bile družinam skupne strategije, ki jih je določalo družbeno-zgodovinsko okolje oz. so bile posledica makrozgodovinskih determinant. Vse to so bile tiste silnice v 20. stoletju, ki so si, četudi za kratek čas, podredile tok družinskega življenja. Okolje, vplivi tradicij, kultura obrobja, vera in družbena preteklost so na Goričkem oblikovali družinsko življenje in bistveno vplivali na način življenja v vaški skupnosti. Tip družine in strategije družinskega življenja so bili skorajda vso 20. stoletje enaki, kar ne pomeni, da ni bilo sprememb, ampak so le-te bile neznatne in se odvijale skozi daljše časovno obdobje. Societalne in demografske spremembe so se namreč na Goričkem začele dogajati predvsem v drugi polovici 20. stoletja; spremembe oblik in kompozicije družine ter maritalne spremembe pa šele ob koncu oz. izteku 20. stoletja. V raziskovanem času in prostoru je prevladovala izvorno razširjena družina, ki je nemalokrat postala okrnjena ali se transformirala v jedrno. Šele ob prehodu iz 20. v 21. stoletje so se začele formirati tudi izvorno jedrne družine. Družina je bila strukturirana kot celota z jasno določeno hierarhijo in je ostala v tej strukturi skorajda do izteka 20. stoletja. Doktorska disertacija, katere znanstveno izhodišče in cilj raziskovanja je sociološki in zgodovinski vidik družine na Goričkem, predstavlja pregled in sociološko analizo teoretičnih in empiričnih spoznanj o družini in družinskem življenju v obravnavanem družbenem prostoru. Kako so posameznika in njegovo družino zaznamovale življenjske postaje, kot temeljno ciljno področje našega raziskovanja, smo ugotavljali na osnovi individualno vodenih intervjujev z intervjuvanci na terenu, družinskih dokumentov in raznih drugih dokumentarnih virov. Opisi, posnetki, sociološka analiza in predvidevanja oblik(e) družin(e) so tako omogočili oblikovanje in prikaz vaškega družinskega življenja v 20. stoletju.
Ključne besede: sociologija družine, historična sociologija, mikrozgodovina, spominske študije, življenjske zgodbe, življenjske postaje, Goričko, Kančevci, Križevci, 20. stoletje
Objavljeno: 18.04.2013; Ogledov: 2293; Prenosov: 310
.pdf Celotno besedilo (12,52 MB)

63.
Model individualne supervizije za svetovalne delavce na osnovnih šolah
Jernej Kovač, 2012, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava stres, poklicno izgorelost in supervizijo pri šolskih svetovalnih delavcih in ima dvodelno strukturo. V prvem delu avtor predstavi splošna izhodišča svetovalne službe v osnovni šoli in dosedanja znanstvena spoznanja o stresu, poklicni izgorelosti in superviziji. Pričujoča spoznanja predstavljajo temeljno podstat empirične raziskave, predstavljene v drugem delu doktorske disertacije, katere temeljni namen je bil proučiti učinkovitost supervizije po relacijsko družinskem modelu z vidika zaznave stresa in poklicne izgorelosti šolskih svetovalnih delavcev. Temeljne ugotovitve empirične raziskave, izvedene v obdobju od januarja 2011 do decembra 2011, v kateri je sodelovalo 88 svetovalnih delavcev v osnovnih šolah, so, da večina šolskih svetovalnih delavcev ocenjuje svoje delo kot zmerno in močno stresno. Za najbolj stresne so se izkazale delovne naloge, ki se navezujejo na delo s starši in učenci, ki imajo vedenjske težave, zunanji nadzor (inšpekcija) in delo z dokumentacijo. Rezultati so tudi pokazali, da šolski svetovalni delavci, ki so v svoji delovni praksi že bili deležni supervizije, zaznavajo manj stresa kot tisti, ki supervizije še niso bili deležni. Tako je bila v empirični raziskavi potrjena avtorjeva predpostavka o pozitivnem vplivu supervizije na zaznavo stresa, saj se je ta po supervizijskih srečanjih zmanjšala, medtem ko se zaznava poklicne izgorelosti po supervizijskih srečanjih ni pomembno spremenila.
Ključne besede: šolski svetovalni delavci, stres, poklicna izgorelost, supervizija, relacijsko družinski model
Objavljeno: 04.03.2013; Ogledov: 1838; Prenosov: 403
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

64.
Profesionalni razvoj vzgojiteljev predšolskih otrok
Maja Hmelak, 2012, doktorska disertacija

Opis: Postmoderna družba je družba nenehnih sprememb (kulturnih, političnih, družbenih), ki zahtevajo prilagajanje le-tem tako s strani posameznikov kot organizacij, pri čemer prihaja do spreminjanja vlog in nalog ter pogledov na vzgojitelja kot osebo, strokovnjaka in uslužbenca kot tudi na njegovo delo in odnos do otrok. Vse to od vzgojitelja in tudi od vrtca kot organizacije zahteva prilagoditve in spremembe glede večje avtonomnosti in profesionalizacije, pri čemer se vedno pogosteje poudarja pomen vzgojiteljeve profesionalne rasti. Tukaj se združujeta in prepletata notranja komponenta (njegov osebni interes, motivacija in osebni oz. osebnostni razvoj) in zunanja (napredovanja, delovni pogoji, plačila, ugled) komponenta. V doktorski disertaciji smo preučevali problem profesionalnega razvoja vzgojiteljev. V prvem delu smo predstavili teoretična izhodišča, pri čemer smo soočili razmišljanja različnih avtorjev ter podali odgovore na vprašanja o vzgojiteljevem profesionalnem razvoju. Ob tem smo posegli tako na strokovno izobraževanje kot osebnostno rast vzgojitelja, razložili pomen in oblike obeh segmentov profesionalnega razvoja, povedali, kakšni so vplivi na slednjega in zakaj je pomemben za vzgojitelje predšolskih otrok. Razložili smo, kako poteka izobraževanje vzgojiteljev in podrobno predstavili poklic vzgojitelja, pri čemer smo še posebej izpostavili razloge za izbiro vzgojiteljskega poklica kot tudi delovno obveznost vzgojiteljev predšolskih otrok. V drugem delu predstavljamo izide empirične raziskave in interpretacijo le-teh. Osredotočili smo se na štiri področja, in sicer motivacijo ob izbiri študija, osebnostne lastnosti, strokovno znanje in delo ter zadovoljstvo in pričakovanja. S tem smo posegli na področje vzgojiteljeve osebnostne, poklicne in socialne dimenzije, s katero po ugotovitvah Vontove (2005) dosegamo uravnoteženost v uresničevanju vseh dimenzij profesionalnosti, in s tem višjo kakovost dela ter zadovoljstva pri delu. Metodološko smo se odločili za kvantitativne raziskovalne postopke, kjer smo uporabili anketni vprašalnik za vzgojitelje in anketni vprašalnik za študente predšolske vzgoje. Raziskavo smo izvedli med slovenskimi in hrvaškimi študenti in vzgojitelji predšolske vzgoje. Glavne ugotovitve raziskave so: a) Glede motivacije ob izbiri študija smo ugotovili, da so se anketiranci za študij predšolske vzgoje, in s tem poklica vzgojitelja predšolskih otrok, odločili predvsem zaradi samouresničitvenih in altruističnih razlogov ter da so s svojo odločitvijo zelo zadovoljni. Ti razlogi predstavljajo notranje dejavnike, osebni interes, ljubezen do otrok in poklica, predvsem pa iskreno, osebno željo po delu in vzgoji s predšolskimi otroci. b) Glede osebnostnih lastnosti smo ugotovili, da anketiranci premorejo vse za vzgojitelja potrebne lastnosti, ki smo jih na splošno razdelili na dve podpodročji, in sicer odnos do sebe in odnos do otrok. c) Glede strokovnega znanja in dela smo ugotovili, da se anketirancem zdi najpomembneje pridobiti predvsem pedagoško-psihološka znanja in znanja s posameznih področij kot tudi sposobnost komuniciranja z otroki in njihovimi starši. Na začetku svoje poklicne poti pričakujejo in zaznavajo nekaj težav, ki pa so pogosto posledica predvsem 'začetniške treme'. Najbolj močne in samozavestne se počutijo na področju neposrednega dela z otroci. d) Glede zadovoljstva in pričakovanj smo ugotovili, da na vzgojiteljevo zadovoljstvo najbolj vplivata zadovoljstvo otrok in staršev. Ker se zavedajo pomembnosti dopolnjevanja in nadgradnje svojega znanja in izkušenj, pa tekom kariere pričakujejo predvsem, da se bodo lahko udeleževali strokovnih izpopolnjevanj. Na podlagi vsega lahko strnemo, da se anketiranci zelo zavedajo kompleksnosti profesionalnega razvoja, ki zajema tako strokovno podkovanost kot osebnostno zrelost posameznika, kot tudi prilagodljivosti in nenehne nadgradnje že usvojenega in pridobljenega znanja in pogledov vsakokratnim družbenim spremembam
Ključne besede: profesionalni razvoj, vzgojitelj, motivi, strokovno delo in znanje, osebnostni razvoj, zadovoljstvo in pričakovanja, predšolski otrok
Objavljeno: 01.03.2013; Ogledov: 5153; Prenosov: 2005
.pdf Celotno besedilo (729,09 KB)

65.
Slovenska esejistika med letoma 1995 in 2010 - problemski krogi, postopki notranjega sloga in njihova funkcionalna zveza
Katja Bergles, 2012, doktorska disertacija

Opis: V disertaciji je obravnavana slovenska esejistika med letoma 1995 in 2010. Prvi del povzema teorijo eseja in razčlenjuje pojme, ki so relevantni za nadaljnjo analizo. Drugi del je posvečen interpretaciji in tematski delitvi sodobne slovenske esejistike ter hkrati prinaša analizo notranjega sloga in jezika. Med najvidnejše tematske kroge slovenske esejistike med letoma 1995 in 2010 spadajo: književna vprašanja, eseji na temo kulture in umetnosti, eseji, ki obravnavajo vprašanja naroda, slovenstva in jezika, bivanjska vprašanja, narava in okolje, (avto)biografski in dnevniški eseji ter potopisni eseji. Disertacija izpostavlja tudi odvisnost med temo in notranjeslogovnimi prvinami ter jezikovnim stilom. Navedena medsebojna pogojenost zmeraj sicer ni nujna ali pa je manj opazna, gotovo pa moramo biti ob razčlenjevanju esejistike nanjo pozorni.
Ključne besede: esej, slovenski esej, notranji slog, jezikovni slog
Objavljeno: 20.09.2012; Ogledov: 2143; Prenosov: 333
.pdf Celotno besedilo (2,63 MB)

66.
Frazeologija in frazeografija v času informacijsko-komunikacijske tehnologije. Predstavljeno na primeru elektronskega učnega gradiva
Nataša Kralj, 2012, doktorska disertacija

Opis: Izhajajoč iz dejstva, da so frazemi kot ustaljene besedne zveze s prenesenim pomenom del vsakdanje komunikacije v pisni in govorjeni obliki ter da predstavljajo pomemben del besedišča, teoretično raziskujemo in utemeljujemo argumente za intenzivnejše vključevanje frazemov v jezikovni pouk s podporo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Pridobljena teoretska spoznanja o usvajanju tujejezične frazeologije in digitalizaciji le-te predstavljajo temelj za preverjanje in primerjavo nekaterih že obstoječih večjezičnih elektronskih frazeoloških učnih gradiv in slovarjev za nemščino. S pomočjo empirične raziskave frazeološkega učnega e-gradiva preverjamo dejansko učinkovitost uporabe le-tega pri različnih potencialnih uporabniških skupinah. Na osnovi teoretičnih dognanj in rezultatov empirične raziskave verificiramo zastavljene hipoteze, ki se nanašajo na polifunkcionalnost frazeoloških e-gradiv, na uporabnikove potrebe in cilje v odvisnosti od jezikovnega predznanja in na realizacijo frazeološkega optimuma. V zaključku sledijo predlogi za izboljšave, ki bi optimizirali polifunkcionalnost elektronskih frazeoloških gradiv in odločilno prispevali k njihovi uporabnosti ter aktualnosti. Ob tem učitelji nemščine kot tujega jezika s predstavljenimi postopki učenja tujejezične frazeologije s podporo elektronskih gradiv dobijo napotke, kako frazeološke pojave smiselno in ciljno vključiti v poučevanje tujega jezika pri različnih ciljnih skupinah.
Ključne besede: Frazeologija, učenje frazemov, EPHRAS, e-gradivo, IKT, nemščina kot tuji jezik, polifunkcionalnost, frazeološki optimum
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 1824; Prenosov: 158
.pdf Celotno besedilo (4,66 MB)

67.
SOCIOLOŠKI VIDIKI IZPOSTAVLJENOSTI SLOVENSKIH SREDNJEŠOLCEV NASILJU V DRUŽINI IN MOŽNOSTI UKREPANJA
Ksenija Domiter Protner, 2012, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo obravnavali značilnosti problematike izpostavljenosti otrok, predvsem pa mladostnikov, nasilju v družini v različnih zgodovinskih obdobjih. S komparativno analizo in pregledom empiričnega raziskovanja tako v globalnem kot v slovenskem okolju, smo opravili tudi pregled socioloških teoretskih pristopov na tem področju, kot tudi značilnosti slovenske zakonodaje in prakse. Predstavili smo značilne preventivne pristope v nekaterih drugih državah in možnosti preventivne dejavnosti v Sloveniji. Izpostavili smo vlogo in možnosti šole pri preprečevanju izpostavljenosti otrok in mladostnikov nasilju v družini. Namen empiričnega dela disertacije je bil zapolnitev vrzeli na področju raziskovanja izpostavljenosti slovenskih mladostnikov nasilju v družini. Osredotočili smo se na srednješolsko populacijo in med 1200 srednješolci, izbranimi v raziskovalni vzorec, anketirali 1087 srednješolcev iz vseh slovenskih regij. V drugi raziskovalni vzorec pa smo vključili šolske svetovalne delavce iz 100 slovenskih srednjih šol in anketirali 60 šolskih svetovalnih delavcev. Potrdili smo naše predvidevanje, da je obseg izpostavljenosti slovenskih srednješolcev nasilju v družini bistveno večji, kot ga prikazujejo uradni statistični podatki. Delež naših srednješolcev, ki so izpostavljeni različnim oblikam nasilja v družini, je visok (40,2 %) in neodvisen od spola žrtve. Med oblikami nasilja, ki so jim srednješolci izpostavljeni v svoji družini, smo potrdili prevladovanje psihičnega nasilja. Izpostavljenost srednješolcev nasilju v družini je značilna za družine vseh družbenih slojev, vendar predstavlja nizek socialno-ekonomski status družine, predvsem pa slabo materialno stanje družine, značilni rizični dejavnik. Rezultati kažejo, da večina srednješolcev, ki so izpostavljeni nasilju v družini, ne prepoznava prisotnosti nasilja v svoji družini in ne išče pomoči. Senzibilnost šolskih strokovnih delavcev za prepoznavanje izpostavljenosti srednješolcev nasilju v družini in nadaljnje prijave je zelo različna. Pomembni oviri za prijavo sta vrednotenje zasebnosti družine in strah srednješolcev pred prijavo. Pri obravnavi problematike izpostavljenosti srednješolcev nasilju v družini pa izstopa problem nezadostnega medinstitucionalnega sodelovanja. Na osnovi spoznanj teoretičnega in empiričnega dela disertacije smo oblikovali predlog socialnoekološkega preventivnega modela preprečevanja izpostavljenosti otrok in mladostnikov nasilju v družini.
Ključne besede: nasilje v družini, srednješolci, mladostniki, starši, šolski svetovalni delavci, šola, preventiva
Objavljeno: 11.09.2012; Ogledov: 2633; Prenosov: 542
.pdf Celotno besedilo (3,59 MB)

68.
Identitetne regije Slovenije
Danilo Kosi, 2012, doktorska disertacija

Opis: Prostor je eden glavnih elementov človekovega obstoja, kot prostorsko bitje se človek s prostorom bivanja identificira. Prostorske identitete nastajajo tudi z družbenim delovanjem, ki poteka skozi različne dejavnosti družbenega življenja. Le te se pogosto odvijajo v prostorsko zaokroženih območjih, povzročajo diferenciranost prostora in občutek skupni regionalni pripadnosti kar pripelje do pojava identitetnih regij. Identitetne regije so tesno povezane s pojmom socialni prostor, ki predstavlja prostorsko dimenzijo organiziranega družbenega življenja. Le to pa je povezano s človekovimi potrebami; tam kjer človek živi, zadovoljuje svoje najrazličnejše potrebe, pogosto skozi organizirano družbeno življenje. V raziskavi preučujemo nekatere oblike organiziranega življenja, za katere domnevamo, da so najpomembnejši dejavniki regionalnih identitet: gospodarski subjekti, družbene institucije, upravne delitve, mediji ter množični šport. Omenjeni dejavniki imajo običajno določeno območje delovanja. Z zadovoljevanjem potreb v določenem prostoru se vzpostavi povezava, navezava, identiteta s tem prostorom kar pripelje do nastanka regionalne identitete in identitetnih regij. Identitetna regija je območje, ki ga povezuje podobno stanje duha ter pripadnost organizacijam družbenega življenja, posledica česar je občutek regionalne pripadnosti oziroma regionalna identifikacija z določenim območjem. Ko določeno regijo sprejmejo množice ljudi za svojo, postane del uveljavljenih prostorskih predstav skupnosti in prične »živeti« z njimi. Identitetne regije razumemo kot prostorsko projekcijo socialnih in ekonomskih razmer. Naloga sledi trem ciljem: opredeliti vsebino pojma identitetna regija kot element geografske regionalizacije oziroma členjenosti prostora, preučiti dejavnike, s katerimi je možno prepoznati identitetne regije in določiti prostorski domet relevantnih dejavnikov ter na podlagi tega izdelati regionalizacijo Slovenije na identitetne regije. Do ciljev smo prišli s hevristično metodo, metodo zbiranja in analiziranja podatkov, intervjuja in kartiranja. Ugotovili smo, da v Sloveniji obstaja 12 identitetnih regij.
Ključne besede: identitetna regija, regionalna zavest, regionalna identiteta, identitetne regije Slovenije
Objavljeno: 12.07.2012; Ogledov: 1845; Prenosov: 294
.pdf Celotno besedilo (7,48 MB)

69.
VLOGA DEMOSA V PROCESU SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE IN DEMOKRATIZACIJE
Andreja Valič Zver, 2012, doktorska disertacija

Opis: Namen dela je predvsem proučiti oblikovanje, delovanje, vlogo in pomen Demosa kot instrumenta in akterja nacionalne emancipacije in demokratične tranzicije na Slovenskem. Pred osrednjim delom analize so opredeljeni ključni pojmi in koncepti: definicija nacionalizma ter glavni teoretični pristopi k nacionalizmu, opredelitev demokracije in demokratizacije. Za celovito razumevanje vloge in pomena posameznih političnih akterjev, kakršen je bil konec osemdesetih in v začetku devetdesetih Demos, je potrebno dobro poznati zgodovinske okoliščine. Najprej sem v poglavju o zgodovinskih mejnikih oblikovanja slovenske nacionalne identitete poskušala dokazati, da pomembni procesi v osemdesetih in devetdesetih letih niso vznikli sami od sebe, ampak imajo dolgo zgodovinsko podlago. V nadaljevanju obravnavam širjenje političnega prostora, obdobje liberalizacije in razcveta civilne družbe ter ključne procese in dogodke na poti v pluralno družbo. Procesi liberalizacije so soustvarjali tudi politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Konec osemdesetih let, tik pred nastankom Demosa, sta se izoblikovala dva konsistentna in nekompatibilna narodno-politična programa, ki sta simbolizirala politično polarizacijo. Nove, alternativne 'zveze' so se začele povezovati v pričakovanju demokratičnih volitev in soočenja s skupino družbenopolitičnih organizacij z Zvezo komunistov na čelu. Osrednji del disertacije predstavlja obravnava Demosa, akterja demokratizacije. Znotraj tega obdobja namenjam posebno pozornost najvidnejši osebnosti združene demokratične opozicije Jožetu Pučniku, analiziram predvolilne programe, rezultate volitev, ter oblikovanje novih oblastnih organov. V tem kontekstu analiziram tudi njihovo sodelovanje s Predsedstvom republike Slovenije. V nadaljevanju orišem vlogo Demosa v osamosvojitvenih procesih. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno podpirali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in, razen slovenske vojske in do neke mere policije, v represivnih organih oblasti. Kljub temu je uresničil glavne cilje, za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in konsolidirano demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči. Proces uvedbe demokracije, kot drugi od Demosovih ciljev, je bil uresničen v institucionalnem smislu, z vzpostavitvijo temeljnih demokratičnih struktur. Istočasno pa je bil Demos ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se izraža v visokem rezultatu slovenskega plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter in instrument nacionalne osamosvojitve, obrambe slovenske samostojnosti v vojni za Slovenijo ter mednarodnega priznanja.
Ključne besede: Demos; nacionalno vprašanje; demokratizacija; oblikovanje slovenske nacionalne identitete; slovenska pomlad; plebiscit; demokratične volitve; vojna za osamosvojitev; pričevanja.
Objavljeno: 12.07.2012; Ogledov: 2201; Prenosov: 366
.pdf Celotno besedilo (3,18 MB)

70.
Multimedijska e-gradiva in izbira strategij reševanja problemov pedagoškega raziskovanja
Tomaž Bratina, 2012, doktorska disertacija

Opis: Problem je lahko tako praktična kot miselna situacija, za katero poskušamo najti način ali postopek rešitve. Postopek reševanja problema teče od nekega začetnega stanja do zaželenega končnega stanja, vmes pa nastopajo ovire. Končno stanje je običajno rešitev problema. Definicije problema se v teoriji razlikujejo, vendar je vsem skupna karakterizacija, da problem predstavljajo tri že omenjene faze oziroma komponente in sicer: neko začetno stanje, končno (želeno) stanje in ovire na poti iz začetnega stanja v končno. Pot do končnega stanja oziroma rešitve obsega zaporedje korakov, ki ga imenujemo strategija. Strategija je vzorec ali miselni napotek, ki privede do rešitve problema oziroma tvorbe sklepa. Ker se problemi razlikujejo glede na področje iz katerega izhajajo, je izbira strategije obenem neposredno povezana s problemom. V raziskavah so bile prepoznane štiri temeljne strategije reševanja problemov, in sicer: analiza, primerjava, sklepanje in interpretacija in ovrednotenje. Izkaže pa se, da izbira strategije ni vedno enoznačna ampak reševanje določenega problema lahko vključuje tudi hkratno uporabo več strategij oziroma njihovo kombinacijo. Nabor strategij reševanja problemov združimo pod skupen pojem strategije presoje. V praksi je na različnih področjih mogoče ugotavljati, katere izmed strategij presoje so bile pri reševanju problema uporabljene. Za preučevanju uporabe strategij presoje potrebujemo probleme, ki jih najpogosteje predstavimo v obliki nalog. Naloga/problem služi kot raziskovalno orodje, vendar se razlikuje glede na specifično strategijo katere uporabo ugotavljamo ter področje. Raziskave kažejo, da je rešitev problema in s tem izbira strategije reševanja problema tesno povezana tudi s poznavanjem področja od koder problem izhaja oziroma znanjem in izkušnjami posameznika. Prav tako je izbira oziroma uporaba strategije lahko odvisna tudi od učinka drugih dejavnikov, kot sta oblika (vrsta) učnega gradiva in učni pristop oziroma način pridobivanja znanja v fazi priprav na reševanje problemov. Za pridobivanje znanja s področja pedagoškega raziskovanja je mogoče uporabljati tradicionalno učno gradivo ali multimedijska učna gradiva. Zato smo za potrebe študijskega predmeta izdelali multimedijsko učno gradivo, ki nadomešča uporabo tradicionalnega učnega gradiva. Vendar se je potrebno zavedati, da je cilj uporabe učnih gradiv doseči predviden nivo znanja in sicer neodvisno od vrste uporabljenega učnega gradiva. Glede na vrsto učnega gradiva je spremenjen le način pridobivanja znanja. V predstavljeni raziskavi smo s pedagoškim eksperimentom preučevali ali ima uporaba multimedijskega učnega gradiva uporabljenega v pripravi na reševanje problemov, učinek na uspešnost uporabe posamezne strategije v procesu reševanja problemov s področja pedagoškega raziskovanja. Pripravili smo področno specifične raziskovalne probleme, ki so bili oblikovani tako, da je bila za njihovo rešitev predvidena uporaba določene strategije in tudi kombinacije strategij. Študente smo razdelili v dve skupini. Ena skupina študentov je za pripravo na reševanje problemov za preverjanje uporabe strategij presoje uporabljala multimedijsko učno gradivo, druga pa tradicionalno. Po končanem reševanju problemov smo primerjali dosežke študentov obeh skupin. Izidi raziskave so pokazali, da je multimedijsko učno gradivo dejavnik, ki ima v fazi priprave na preizkus reševanja problemov učinek na uspešnejšo rabo večine strategij reševanja problemov. Dosežki študentov ki so za pripravo na reševanje problemov uporabljali multimedijsko učno gradivo, se pri uporabi strategij statistično značilno razlikujejo od študentov, ki so uporabljali tradicionalno učno gradivo. Dosežki prvih so višji. Tudi pri uporabi strategije ovrednotenja se je pokazalo, da ima uporaba multimedijskega učnega gradiva učinek na uspešno uporabo strategije, vendar le pri starejših uporabnikih. Preverjanje uporabe kombinacije strategij je
Ključne besede: reševanje problemov, strategije presoje, multimedijska učna gradiva, pedagoška metodologija, statistika, SPSS v izobraževanju, izobraževanje
Objavljeno: 13.06.2012; Ogledov: 2093; Prenosov: 279
.pdf Celotno besedilo (7,92 MB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici