SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


51 - 60 / 80
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
51.
Samopodoba v povezavi s socialno anksioznostjo in samoučinkovitostjo dijakov s posebnimi potrebami v srednjem poklicnem izobraževanju
Teja Majcen, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo obravnavali značilnosti problematike socialne integracije dijakov s posebnimi potrebami v različnih programih srednjega poklicnega izobraževanja. S komparativno analizo in pregledom obstoječih raziskav tako v slovenskem kot tudi svetovnem prostoru smo dobili širok teoretični vpogled v samopodobo, splošno in specifično samoučinkovitost ter socialno anksioznost učencev in dijakov s posebnimi potrebami v primerjavi z njihovimi sošolci brez posebnih potreb. Predstavili smo slovensko zakonsko podlago, ki narekuje vsem strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju individualiziran pristop, zagotavljanje prilagoditev in ustrezne dodatne strokovne pomoči ter podpore, ki lahko mladostniku s posebnimi potrebami omogoča razvoj vseh njegovih potencialov. Namen empiričnega dela doktorske disertacije je zapolnitev vrzeli na področju raziskovanja socialne integracije v slovenskem srednješolskem prostoru. Osredotočili smo se na srednješolsko populacijo, natančneje na populacijo mladostnikov, ki se izobražujejo v programih srednjega poklicnega izobraževanja, za katere je v slovenskem šolskem polju značilna negativna selekcija. V navedene programe namreč vpis iz leta v leto izrazito upada, med dijaki, ki se vključijo, pa prevladujejo učno šibkejši dijaki, ki prihajajo iz družinskega okolja z nizkim kulturnim kapitalom, dijaki z nizko stopnjo notranje motivacije, ki so vedenjsko problematični, ter dijaki s posebnimi potrebami (program srednjega poklicnega izobraževanja je namreč program, ki ga izbere vsako leto 45 % vseh dijakov s posebnimi potrebami). V raziskovalni vzorec smo zajeli 417 dijakov prvega letnika, od tega 105 s posebnimi potrebami (opredelitev: primanjkljaji na posameznih področjih učenja), ki so bili anketirani v začetku in ob zaključku šolskega leta 2011/2012. Želeli smo namreč dobiti vpogled, kaj se dogaja s samopodobo, s splošno in socialno samoučinkovitostjo ter socialno anksioznostjo tekom leta. Pri dijakih s posebnimi potrebami smo zaznali statistično značilno slabšo samopodobo, nižjo oceno splošne in socialne samoučinkovitosti ter višjo oceno socialne anksioznosti kot pri njihovih sošolcih brez posebnih potreb. Splošna in socialna samoučinkovitost sta iz inicialnega v finalno merjenje celo upadli. Dijaki s posebnimi potrebami so v razredne skupnosti slabše integrirani kot njihovi sošolci brez posebnih potreb, kar smo izmerili tudi preko sociometričnih analiz. Rezultati sociometrične preizkušnje namreč kažejo na statistično značilne razlike v sociometričnih statusih dijakov s posebnimi potrebami in njihovih sošolcev. Medtem ko so dijaki s posebnimi potrebami največkrat opredeljeni kot zavrnjeni, so dijaki brez posebnih potreb največkrat opredeljeni kot priljubljeni ali povprečni. Na osnovi teoretičnih in empiričnih spoznanj doktorske disertacije ugotavljamo, da je ključnega pomena oblikovanje celostne mreže pomoči, ki zajema vse udeležence vzgojno- izobraževalnega procesa. Dijakom s posebnimi potrebami lahko odstranimo ovire na poti do cilja in sledimo njihovi največji koristi, ko se osredotočimo ne le na dijake same, temveč tudi na strokovne delavce v srednji šoli, starše dijakov s posebnimi potrebami in ne nazadnje sošolce dijakov s posebnimi potrebami. Še vedno pa vidimo, med vsemi navedenimi subjekti vzgojno-izobraževalnega procesa, učitelja kot subjekt, ki je ključnega pomena pri razvoju inkluzivne šolske kulture ter pri opolnomočenju dijakov s posebnimi potrebami.
Ključne besede: samopodoba, socialna samoučinkovitost, splošna samoučinkovitost, socialna anksioznost, sociometrični položaj, srednje poklicno izobraževanje, socialna integracija.
Objavljeno: 17.07.2014; Ogledov: 1542; Prenosov: 320
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

52.
Idejna podoba esejistike Marjana Rožanca z vidika Frommovega humanizma
Anita Laznik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Osnovni namen raziskovanja esejistike Marjana Rožanca je bil prikazati nov vidik branja in razlaganja v slovenski literarni vedi trdno zasidrane in uveljavljene pisateljske avtoritete. Ta je za svoje eseje jemala primere pri številnih filozofih, znanstvenikih, literatih in mislecih, ali pa zgolj iskala skupne poteze in odstopanja svojega razmišljanja z njihovimi gledišči. Naša pozornost pri oblikovanju doktorske disertacije je bila usmerjena v tisto smer, kjer je Rožanc povezal svojo religioznost in aktualno problematiko slovenskega naroda. Tako smo prikazali vsebinsko analizo Rožančeve esejistike z vidika paradoksalne eksistence in jo soočili s filozofijo Ericha Fromma, predvsem v okvirih dveh temeljnih življenjskih usmerjenosti – to sta usmerjenost k imeti in usmerjenost k biti. Do sedaj uveljavljen pogled na Rožančev personalizem in bogoiskateljsko držo smo dopolnili s konceptom hominizacije in nadgradili razumevanje Rožančeve paradoksalne eksistence z vpeljavo Rožančevega t. i. narodnega/nacionalnega subjekta. Rezultate raziskovanja strnemo v naslednje ugotovitve: (1) v Rožančevi esejistiki se subjekt razkriva kot paradoksalna eksistenca; (2) Rožančev esejistični diskurz opozarja, da je hominizacija v perspektivi krščanske etike odločilnega pomena za preoblikovanje slovenskega naroda. Filozofska osnova temu procesu je Frommova teorija; (3) esejistiko Marjana Rožanca zaznamuje intenzivno samoizpraševanje o aktualnih družbenih in političnih vprašanjih slovenstva; (4) Rožančev kritičen pogled na demokracijo, ki ga opredeljuje pesimistična misel, na koncu življenja zapade v resignacijo. V doktorski disertaciji je obsežen del namenjen tudi predstavitvi različnih razlag postmodernističnega subjekta. Kompleksnost pričujoče tematike opozarja na pomen raziskovanja bivanjskih vprašanj, ki jih prenesemo v širši družbeni okvir. Tako se naše delo postavlja na začetek nadaljnjih raziskav, ki preučujejo zapleteno in zanimivo razmerje med literaturo in filozofijo.
Ključne besede: esejistika, personalizem, hominizacija, narodni/nacionalni subjekt, paradoksalna eksistenca, postmoderni subjekt, Marjan Rožanc, humanizem Ericha Fromma, usmerjenost k imeti, usmerjenost k biti, družbeni značaj, kulturna transformacija
Objavljeno: 29.05.2014; Ogledov: 1969; Prenosov: 180
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

53.
Vojna na Hrvaškem 1990-1995
Miro Hribernik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Zadnje desetletje 20. stoletja je za Jugoslavijo prineslo velike spremembe. Kmalu po Titovi smrti so do tedaj prikrite napetosti izbruhnile na površje. V začetku osemdesetih let so izbruhnili nemiri Albancev v avtonomni pokrajini Kosovo, ki so pomagali oživiti srbski nacionalizem, ki ga je komunistični režim desetletja držal pod kontrolo. Leta 1986 so bili objavljeni odlomki Memoranduma SANU, v katerem je bil položaj srbskega naroda v Jugoslaviji prikazan kot katastrofalen. V Srbiji je prišlo konec osemdesetih let do množičnega gibanja, ki je izražalo hegemonistične težnje Srbov pod vodstvom Slobodana Miloševića. Na Hrvaškem je na prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni zmagala HDZ (Hrvatska demokratska zajednica) pod vodstvom Franja Tuđmana, ki je sprejela vrsto ukrepov, ki naj bi zmanjšali nesorazmerno vlogo srbske manjšine v javnem življenju na Hrvaškem in oživila stare hrvaške simbole iz časa NDH, kar je med hrvaškimi Srbi povzročilo veliko ogorčenje. Avgusta 1990 so krajinski Srbi v Kninu razglasili avtonomijo in blokirali prometne poti Dalmaciji. Upor se je širil tudi na druga območja na Hrvaškem, kjer so živeli Srbi. V začetku leta 1991 so nemiri že prerasli v oborožene spopade s hrvaško policijo v Pakracu, Plitvicah in Borovem Selu. Na obeh straneh so padle prve žrtve. Hrvaška je bila razorožena in soočena z močno JLA, v kateri so prevladovali Srbi. Konec julija 1991 se je vojna na Hrvaškem dokončno razplamtela. Do tedaj so srbski uporniki, ob pomoči JLA in paravojaških formacij, brez večjih oboroženih spopadov s hrvaško stranjo uspeli okupirati velik del Hrvaške. Boji so izbruhnili v širokem loku od Gospića na jugu in Karlovca na severu, ki je blizu Zagreba in južno od njega, preko Pakraca in Okučanov do Vukovarja v vzhodni Slavoniji. Armada se je na Hrvaškem bojevala izredno regionalizirano, na več samostojnih in popolnoma ločenih celotah. Tako se je izoblikovalo več bojišč, ki med sabo niso bila vojaško povezana, ampak le smiselno v uresničevanju projekta Velike Srbije. Najbolj srditi boji z največ žrtvami so potekali na vzhodnoslavonskem bojišču in so dosegli višek s srbskim zavzetjem Vukovarja. Intenzivnost bojev na zahodnoslavonskem bojišču je le malo zaostajala za ostrino vzhodnoslavonskih bojev. Bojišče na Baniji in Pokolpju ter karlovško in kordunsko bojišče sta predstavljali najbolj severozahodno bojišče v vojni na Hrvaškem, hkrati sta bili najbližje Sloveniji. V Liki in severni Dalmaciji so hoteli srbski uporniki ob pomoči JLA zasesti Zadar in si tako izboriti prehod na morje. Hrvaške sile so tukaj spretno obranile Šibenik. Južnodalmatinsko (dubrovniško) bojišče je skupaj s pomorskim bojiščem predstavljalo najbolj južno dogajanje v vojni na Hrvaškem. V začetku oktobra 1991 je JLA z morja, kopnega in iz zraka nepričakovano napadla Dubrovnik, vendar so branilci odbili vse napade. Konec leta 1991 se je razmerje moči začelo nagibati v korist Hrvaške. Hrvaška vojska je to izkoristila z ofenzivo za osvobajanje zahodne Slavonije, ki pa je bila zaključena samo deloma, ker je bilo v začetku leta 1992 v Sarajevu podpisano premirje. Marca 1992 se je na Hrvaškem pričela operacija Zaščitnih sil OZN, ki so se razmestile na tista območja na Hrvaškem, ki so jih zasedli uporni Srbi in JLA. Aprila istega leta je Hrvaška vojska poskušala s prodorom v Baranjo, ki pa ni bil uspešen. V začetku julija 1992 je Hrvaška vojska z vojaško operacijo osvobodila dubrovniško primorje. 21. junija 1992 so hrvaške sile začele akcijo na Miljevškem platoju in tako prisilile srbske sile na umik iz okolice Šibenika in Vodic. V začetku leta 1993 je Hrvaška vojska pričela z operacijo, s katero je potisnila Srbe s ključnih točk okrog Maslenice, letališča Zemunik in jezu hidroelektrarne Peruća. Ob hkratnih vojaških akcijah je hrvaška stran s srbsko sklenila tudi nekaj sporazumov. Septembra 1993 so hrvaške sile osvobodile Medaški žep pri Gospiću. Hrvaška vojska je aktivno sodelovala tudi v v
Ključne besede: vojna na Hrvaškem, hrvaški Srbi, nacionalizem, SFRJ, Hrvaška, vstaja hrvaških Srbov, JLA, Hrvaška vojska, Srbska vojska Krajine, Republika Srbska Krajina, agresija, vojaške operacije, bojišča v vojni na Hrvaškem, operacija »Blisk«, operacija »Nevihta«, 1990 - 1995, posledice vojne
Objavljeno: 21.05.2014; Ogledov: 4699; Prenosov: 535
.pdf Celotno besedilo (32,24 MB)

54.
Kazenski sodni procesi na Okrožnem sodišču v Mariboru v letih 1930-1941 - zgodovinski vidiki
Marko Žuraj, 2012, doktorska disertacija

Opis: V disertaciji obravnavamo kazensko sodstvo na Slovenskem med letoma 1930–1941 (leto po uvedbi kraljeve diktature, ko je začela veljati nova kazenska zakonodaja, do druge svetovne vojne) na primeru arhivskega gradiva Okrožnega sodišča v Mariboru. To je bilo v pristojno za sojenje najtežjih zločinov na prvi stopnji. Tedanji kazenski zakon je bil prelomnica, saj je vseboval novosti: razen (klasičnih) kazni še uvedbo varnostnih ukrepov, nove določbe glede kriminalitete mladostnikov, upoštevanje storilčeve osebnosti. Kazenski zakon je v posebnem delu vseboval tudi določbe za sedemnajst skupin kaznivih dejanj, med katerimi so izstopala kazniva dejanja zoper državo in ustavno ureditev. Kazniva dejanja so predvsem zapovedi in prepovedi, ki niso v skladu z običaji in moralno prakso in pravne kršitve proti oblasti. Pravne kršitve so večinoma dejanja, ki ogrožajo temeljne vrednote posameznika in temeljne družbene vrednote. Kazensko pravo je bistvo prava zato je njegov pomen večji kot se domneva. Sodne obravnave z izjavami obdolžencev in prič odsevajo družbena razmerja. Pravo je namreč na določeni stopnji razvoja vedno del družbene organizacijske strukture. Kot tako je rezultat družbenih, kulturnih in ekonomskih vzrokov, ki jih hkrati soustvarja.
Ključne besede: Kraljevina Jugoslavija, kazenska zakonodaja, Slovenija, Okrožno sodišče Maribor, zgodovinska kriminologija, zgodovina 1930–1941
Objavljeno: 17.04.2014; Ogledov: 1177; Prenosov: 209
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

55.
SISTEMSKA IN NESISTEMSKA LEKSIKALNA TVORBA V NOVEJŠEM BESEDJU SLOVENSKEGA JEZIKA
Ines Voršič, 2013, doktorska disertacija

Opis: Siloviti ekonomsko-politicni in kulturni procesi so na prelomu tisocletja v slovensko okolje vnesli bistvene jezikovne spremembe, ki se zaradi sodobnih komunikacijskih okolišcin intenzivno vkljucujejo v vsakodnevno jezikovno rabo. Novi jezikovni pojavi vznikajo na vseh jezikovnih ravninah, dinamika razvoja pa je še najbolj razvidna na podrocju leksike. Z novo pojavnostjo se vecajo ubesedovalne potrebe, s silno družbeno-ekonomsko konkurencnostjo pa se hkrati ustvarjajo besedne inovacije s funkcijo estetskega in ekspresivnega ucinkovanja. Z ozirom na to se disertacijska leksikološka raziskava z naslovom Sistemska in nesistemska leksikalna tvorba v novejšem besedju slovenskega jezika usmerja na besedotvorna vprašanja, ki so odraz novih jezikovnih pojavnosti in neustavljivih globalizacijskih tokov, pri tem pa sooca tvorbeno tipicno s tvorbeno netipicno paradigmo. Izhodišce besedotvorne obravnave je gradivo, zajeto v Novejšo slovensko leksiko (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri) (2009) oz. Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (2012), dopolnjeno pa je še s korpusno potrjenimi in paberkovalno pridobljenimi priložnostnimi tvorjenkami. Doktorska disertacija je osredinjena na morfemskostrukturni in semanticni prikaz novih tvorjenih besed in prinaša vpogled v aktualno besedotvorno stanje slovenšcine. Na osnovi tipološke predstavitve tvorbenih lastnosti novoustvarjene slovenske leksike so opredeljeni jezikovnosistemsko predvidljivi in nesistemski tvorbeni postopki ter izpostavljeni novi tipi morfemske družljivosti, ki pogosto vznikajo kot posledica aktivnih internacionalnih povezav. Slednje vpliva tudi na normiranost posameznih obrazilnomorfemskih sestavin, zato so s statisticno analizo izpostavljeni obrazilna kontinuiteta, porast in upad produktivnosti nekaterih obrazilnih morfemov. Rezultati poudarjajo internacionalizacijo slovenske leksike, ki dviguje oz. niža frekvencnost dolocenih tvorbenih sredstev in omogoca tvorbeno hibridizacijo. Posebna pozornost pa je namenjena tudi besedam, ki z neustaljeno morfemsko kombinatoriko tvorijo stilnoefektivno zaznamovano leksiko. Danes je tvorba besed pogosto tudi orodje za kreativno oblikovanje ekspresivno ucinkujocih leksemov, vzporednih že obstojecim. Nove besede ne nastajajo zgolj s težnjo po zapolnjevanju designativnih potreb, temvec tudi kot rezultat besedne ekspresije in so odraz tvorbene pestrosti slovenskega jezika. Ob tem se v disertacijskem delu ustvarja locnica med besedotvornimi primeri, ki so potencialna sestavina leksikalnega sistema, in novotvorjenkami, ki ostajajo zunaj jezikovne norme kot okazionalizmi. Doktorska disertacija z okazionalnimi primeri tako poudarja, da slovenski jezik kljub intenzivnim globalizacijskim vplivom pogosto uspeva ohranjati tvorbeno vitalnost in je sposoben leksikalno inovativnost crpati iz globalno neodvisnih in sebi lastnih elementov. Na osnovi gradivnega korpusa novejše slovenšcine se v slovensko lingvistiko tako uvajajo nova spoznanja o zakonitostih in ohranjanju besedotvorne konvencionalnosti na eni strani in nova dognanja o rušenju besedotvorne norme z aktivizacijo novih (para)tvorbenih sredstev na drugi strani.
Ključne besede: jezikoslovje, sistemsko besedotvorje, nesistemsko besedotvorje, neologizmi, okazionalizmi, potencialne besede
Objavljeno: 24.02.2014; Ogledov: 1326; Prenosov: 478
.pdf Celotno besedilo (5,33 MB)

56.
Razvijanje didaktičnega modela organizacije pedagoške prakse v prvem in drugem triletju osnovne šole pri likovni vzgoji
Jerneja Herzog, 2013, doktorska disertacija

Opis: Pomemben del v izobraževanju prihodnjih učiteljev predstavlja pedagoška praksa, katere obseg se je v bolonjskih študijskih programih povečal. Študent dobi prve praktične izkušnje že v prvih letih študija preko opazovalne prakse. V času pedagoške prakse ga spremlja mentor, ki ima v odnosu s študentom pomembno vlogo. Problem, ki ga v doktorski disertaciji preučujemo skozi teoretična izhodišča, je mentorstvo in pedagoška praksa. V teoretičnih izhodiščih predstavljamo pojme, vezane na mentorstvo, in s tem odgovorimo na vprašanja: opredelitev mentorstva, kakšne lastnosti mora imeti mentor, kakšne so njegove naloge, kakšen je pomen mentorstva in kakšne so njegove kompetence. Predstavimo tudi vlogo mentorja pri spodbujanju profesionalne rasti študentov - prihodnjih učiteljev in pomena izobraževanja. Predstavimo pojem pedagoške prakse, njeno vlogo in pomen praktičnega usposabljanja. Dotaknemo se pomena refleksije, ki je pri opravljanju pedagoške prakse zelo pomembna. Opozorimo tudi na pomen hospitacij, na pomembnost medsebojnega sodelovanja med mentorjem in študentom. Zaključimo s poglavjem o oblikovanju, načrtovanju in vodenju pedagoške prakse. V drugem delu doktorske disertacije predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se osredotočili na: - pedagoško prakso, kakor jo zaznavajo študentje 4. letnikov univerzitetnega študijskega programa razredni pouk vseh treh slovenskih pedagoških fakultet; - izkušnje mentorjev in njihovo vlogo v času pedagoške prakse; - oblikovanje modela organizacije pedagoške prakse v I. in II. triletju v osnovni šoli pri likovni vzgoji v Sloveniji, ki je lahko prenosljiv na ostala predmetna področja. Metodološko smo k raziskovanju pristopili s kombiniranjem empirično-analitičnega in kvalitativnega raziskovanja. Menimo, da se prav takšna kombinacija kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih načinov med seboj dobro dopolnjuje in prepleta. Glavna ugotovitev raziskave je, da je organizacija pedagoške prakse, ki je bila v veljavi v času pred iztekom univerzitetnih študijskih programov razredni pouk, pomanjkljiva. To ugotavljamo pri spremljanju hopistacijskih ur likovne vzgoje. Na osnovi rezultatov raziskave ugotavljamo, da zaznave študentov kažejo na dva problema. Prvega vidimo v ustreznosti zaznav študentov, ki je lahko odvisna od strokovnega znanja študenta. Drugi problem pa se kaže pri izvajanju hospitacijskih ur likovne vzgoje mentorjev študentom, ki so bili vključeni v raziskavo. Zaznave študentov kažejo na strokovne pomanjkljivosti na področju poučevanja likovne vzgoje pri mentorjih. Zato smo zasnovali model organizacije pedagoške prakse v I. in II. triletju osnovne šole v Sloveniji, s pomočjo katerega želimo študentom zagotoviti kakovostne hospitacijske ure posameznih predmetnih področij, ki bi jih dosegli z ustrezno usposobljenim hospitacijskim mentorjem za posamezno predmetno področje. Nov model vzpostavlja tesnejšo vez med mentorji na osnovnih šolah in organizatorji pedagoške prakse ter predmetnimi didaktiki na fakultetah preko sodelovanja in stalnega strokovnega izobraževanja.
Ključne besede: mentorstvo, pedagoška praksa, mentorjeva pojmovanja, študentova pojmovanja, reflektivno poučevanje, razredni pouk, likovna vzgoja
Objavljeno: 30.01.2014; Ogledov: 1649; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (3,62 MB)

57.
OD INTUICIJE DO TRAJNEGA ZNANJA IN VIŠJE GOSPODARSKE RASTI: EPISTEMOLOGIJA MATEMATIČNE INTUICIJE
Iris Merkač, 2013, doktorska disertacija

Opis: Matematična intuicija je v literaturi pogosto obravnavana, tako v epistemologiji kot v filozofiji matematike, ker pa še zmeraj ni jasno kateri pristop je tisti, ki jo uspešneje pojasnjuje, se v doktorski disertaciji ukvarjamo prav s tem. Doktorska disertacija je sestavljena iz šestih poglavij. Najprej pojasnimo izvor, definicijo in rabo termina intuicija, ter podamo nekatere uveljavljene definicije intuicije. Nato, ob vpeljavi intuicij skozi matematične primere, podamo klasifikacijo filozofsko zanimivih intuicij. Pri tem skušamo odgovoriti na vprašanje, ali matematična intuicija zajema uvid v sklep matematične resnice iz geometrije in aritmetike, ali le iz geometrije. To vprašanje je osrednjega pomena, ko obravnavamo, katere so splošno veljavne interpretacije pojma matematična intuicija pri konstruktivistih, natančneje Immanuelu Kantu (1724-1804), logicistih, natančneje Friedrichu Ludwigu Gottlobu Fregeju (1848-1925), in strukturalistih, natančneje Paulu Josephu Salomonu Benacerrafu (1931), Stewartu Shapiru (1951), Michaelu Davidu Resniku (1938) in Charlesu Decreju Parsonsu (1933). Se pravi, da se ukvarjamo z njihovimi pogledi na matematično intuicijo in poskušamo pojasniti njihov odnos do nazorne intuicije. Največ pozornosti namenjamo logicizmu, kjer, z našim spoznanjem, da smo zmožni uvideti v teorem iz aritmetike s predstavljanjem geometrijskih oblik, ugovarjamo Fregejevemu strogemu zavračanju zrenja v aritmetiki. Prav tako pa pojasnjujemo, naše prepričanje v to, da je Frege omejen, ker se sklicuje le na zrenje geometrijskih resnic iz evklidske geometrije. Nadalje se, v doktorski disertaciji, ukvarjamo s trajnostjo znanja. Proučujemo, ali matematična intuicija, ki je za nas povezana z uvidom in jo dobimo preko domišljijskih miselnih eksperimentov, vpliva na trajnost znanja, ki igra vlogo pri izboljšanju izobraževanja, krepitvi ustvarjalnosti, kvaliteti vzgoje itd. Iz navedenega razloga smatramo trajnost znanja za aktualen in relevanten družben izziv. V doktorski disertaciji poskušamo tudi pokazati, da je trajnost znanja poseben izziv za šole in posameznike, ki se želijo vključiti in jo razvijati. V nadaljevanju proučujemo, ali zraven intuicije vplivajo na trajnost znanja tudi nekatere ostale filozofske spretnosti, in sicer, argumentiranje stališč, razvijanje kritičnega mišljenja, proučevanje dokazov itd. Glede na navedeno je očitno, da je (matematična) intuicija osrednja tema naše raziskave in tudi povod za trajnost (matematičnega) znanja.
Ključne besede: uvid, matematična intuicija, strukturalizem, logicizem, miselni eksperiment, abstraktni objekti, trajnost znanja, filozofija matematike, epistemologija.
Objavljeno: 18.11.2013; Ogledov: 1244; Prenosov: 148
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

58.
PROTIPOMENSKOST V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU NA PRIMERU TERMINOLOŠKIH SLOVARJEV
Marjeta Humar, 2013, doktorska disertacija

Opis: Protipomenskost kot jezikovni pojav temelji na specifičnem načinu človekovega dojemanja sveta, ki ga sestavljajo nasprotja, kar ugotavlja psihologija, princip nasprotja je značilen za različne filozofske smeri, je prvina logike, pomemben element govorništva in literarnega izražanja. Osnovni element protipomenskosti v jeziku je protipomenka ali antonim. Najpreprostejša definicija protipomenke je beseda ali besedna zveza z nasprotnim pomenom. Protipomenskost se tako nanaša na razmerje med besedami. S protipomenskostjo se ukvarja pomenoslovje, ki temu razmerju v splošnem jeziku posveča več pozornosti zlasti od 60. let 20. stoletja naprej, zlasti ruski (Apresjan, Novikov, Kobozeva), češki (Filipec), slovaški (Mistrík, Dolník), francoski (Guilbert), angleški (Lyons), bolgarski (Gočev) in drugi jezikoslovci. Na področju Jugoslavije so se s protipomenskostjo največ ukvarjali Srbi (Gortan - Premk, Dragičević) in Hrvatje (Šarić, Mihaljević, Hudeček). V slovenskih slovnicah so protipomenke prvič omenjene v Toporišičevi slovnici (1998), natančneje pa so prikazane v delih Marije Golden in Ade Vidovič Muha. Bistvene razlike v pojmovanju protipomenskosti se kažejo v delitvi protipomenk. Najbolj sporna je t. i. konverzivnost ali konverznost, ki je nekateri ne štejejo k protipomenskosti (zlasti tisti, ki izhajajo iz Lyonsa), pač pa k opozicijam. Od 80. let naprej nastajajo študije, ki obravnavajo posamezne elemente protipomenskosti: binarnost, besedotvorne značilnosti protipomenk (Stramljič Breznik), srednji člen, pomenska polja, značilna za protipomenke. Slovaropisna teorija, kot je pokazal pregled, priporoča navajanje protipomenk v splošnih slovarjih. Terminološki slovaropisni priročniki na protipomenskost redkeje opozarjajo. Poudarjajo pa, da se protipomensko razmerje zmeraj vzpostavlja med protipomenkama na istem strokovnem področju in da je protipomenke treba navajati parno. S terminološko protipomenskostjo so se največ ukvarjali Hrvatje (Mihaljević, Hudeček), ki ugotavljajo nekatere slabosti navajanja protipomenk v terminoloških slovarjih, zlasti neustrezno različno strukturiranost definicij. Zelo pomemben je njihov delež pri določitvi vrst terminoloških protipomenk (Mihaljević, Šarić). Te delijo na kvalitativne, vektorske, komplementarne, koordinacijske in konverzivne. Bistvena razlika med protipomenkami v splošnem jeziku in tistimi v terminologiji je, da ni t. i. gradacijskih ali stopnjevalnih/stopnjevitostnih, saj je pomen terminov natančno določen. Pri analizi protipomenk v slovenskih terminoloških slovarjih so se pokazala nekatera dejstva, na katera jezikoslovje do sedaj ni opozarjalo. Nosilci protipomenskosti so t. i. RPS (razlikovalne pomenske sestavine), teh pa je v definiciji lahko več, tako se lahko v okviru ene razlage vzpostavi več enakih ali različnih protipomenskih razmerij. Dosedanje delitve terminoloških protipomenk na vrste so se glede na gradivo slovenskih terminoloških slovarjev izkazale kot manj ustrezne, zato uvajam naslednje vrste: absolutne, nasprotnolastnostne, xv nasprotnodejanjske, nasprotnoprocesne, nasprotnosmerne, nasprotnopoložajne, nasprotnočasne, nasprotnoosebne in količinske protipomenke. Prikazovanje protipomenk v slovenskih slovarjih ima dolgotrajno tradicijo, saj se začne že v t. i. neknjižnih slovarjih v jezikoslovnih delih slovenskih protestantov in nadaljuje s Cigaletovo Znanstveno terminologijo s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880), kjer so protipomenke prvič označene, in sicer kot opp. Ta oznaka kaže na povezanost Cigaletovega slovarja s češkim slovarjem Německo-český Slovník védeckého názvosloví pro gymnasia a reálne školy (1853) in s Šulekovo Terminologijo (1874). Tako oznako je uporabil tudi Pleteršnik v Slovensko-nemškem slovarju (1894). V vseh treh slovarjih je izkazanih razmeroma malo protipomenk. Največji problem je neparno prikazovanje. S Slovarjem slovenskega knjižnega jezika se uveljavi oznaka ant. (antonim), ki jo ob protipomenka in nasprotje, najpogosteje uporabljajo nov
Ključne besede: protipomenskost, slovenščina, terminološki slovarji
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 1776; Prenosov: 196
.pdf Celotno besedilo (7,97 MB)

59.
Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v 3. triletju osnovne šole
Milena Kerndl, 2013, doktorska disertacija

Opis: Uspešno izvajanje diferenciacije in individualizacije pri pouku je odvisno od več pogojev, osnovni pa je učiteljevo dobro poznavanje učencev in njegova usposobljenost za prepoznavanje razlik med učenci ter izvajanje takšnega pouka. Problem, ki ga proučujemo v doktorski nalogi, je usposobljenost učiteljev slovenščine za prepoznavanje razlik med učenci, in sicer v njihovi recepcijski zmožnosti in njihovih horizontih pričakovanj, ter v povezavi s tem za izvajanje načela notranje diferenciacije in individualizacije pri obravnavi književnih besedil v heterogenih učnih skupinah z namenom sistematičnega razvijanja recepcijske zmožnosti posameznega učenca. Opisana usposobljenost naj bi bila sestavina učiteljeve književnodidaktične kompetence. V prvem delu naloge predstavimo teoretična izhodišča, in sicer izhajamo iz razlik med dvema modeloma pouka (transmisijski in transakcijski), prikažemo (nove) vloge in kompetence učiteljev v sodobni šoli, podrobno predstavimo razlike med učenci, možnosti diferenciacije pouka književnosti in metode, ki so podpora le-tej. Natančno opišemo komunikacijski model pouka književnosti, prikažemo vlogo učenca bralca in razvoj recepcijske zmožnosti učencev v tretjem triletju. Ugotavljamo, da je zaznava oziroma analiza pričakovanj in potencialne recepcijske zmožnosti učencev nujna za diferenciacijo in individualizacijo ter za dvig pričakovanj oziroma zahtevnosti pouka književnosti. Ob tem se pojavi vprašanje učiteljevih kompetenc, kajti če želimo res optimalno razvijati recepcijsko zmožnost posameznih učencev, moramo najprej dobro vedeti, kje so v svojem razvoju, poznati njihove zmožnosti in predznanje (kateri segmenti recepcijske zmožnosti so bolje, kateri slabše razviti, kako učenci zaznavajo besedilne signale, kakšne so njihove realne in medbesedilne izkušnje, iz kakšnega bralnega okolja prihajajo), jih načrtno vključiti v načrtovanje pouka književnosti oz. v načrtovanje lastnega bralnega napredka (tudi s pomočjo razvijanja literarnorecepcijske metakognicije) in jim o tem dajati kvalitetno povratno informacijo. V drugem delu predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se ukvarjali z uresničevanjem didaktičnega načela notranje diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti. Metodološko smo v raziskavi kombinirali kvantitativni in kvalitativni pristop. Najprej smo ugotovili in evalvirali stanje pri pouku književnosti v heterogenih skupinah tretjega triletja s stališča tega načela. Diferenciacijo in individualizacijo pouka književnosti smo spremljali z različnih vidikov: diferenciacija/individualizacija in faze šolske interpretacije, diferenciacija/individualizacija in ugotavljanje recepcijske zmožnosti, horizonta pričakovanj, bralnega interesa učencev ter izbira književnih besedil, diferenciacija/individualizacija in uporaba aktivnih metod pouka, diferenciacija/individualizacija in preverjanje učenčevega napredka v razvoju recepcijske zmožnosti ter skupno načrtovanje le-tega ter presoja učiteljev o lastni usposobljenosti za izvajanje notranje učne diferenciacije in individualizacije. Na podlagi ugotovitev smo definirali in opisali novo literarnodidaktično kompetenco (kot del splošne literarnodidaktične kompetence učitelja) – kompetenco zaznavanja/spoznavanja horizontov pričakovanj učencev (v povezavi z njo tudi kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev), saj je poznavanje le-teh izhodišče diferenciacije in individualizacije pouka književnosti, in razvili kurikulum te kompetence. V nadaljevanju smo za to kompetenco izobraževali dve skupini učiteljev. Za pomoč pri načrtovanju pouka književnosti smo izdelali didaktični opomnik z elementi sprotne priprave za spodbujanje različnih možnosti diferenciacije in individualizacije pouka in ga v uporabo ponudili učiteljem. Po izobraževanju in drugi spremljavi pouka smo ugotavljali vpliv nove literarnodidaktične kompetence na izvajanje diferenciranega in individualiziranega pouka književnosti.
Ključne besede: slovenščina, književnost, tretje triletje, diferenciacija in individualizacija, literarnodidaktična kompetenca zaznavanja/spoznavanja horizonta pričakovanj, literarnorecepcijska metakognicija
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 2546; Prenosov: 564
.pdf Celotno besedilo (3,94 MB)

60.
Teoretični model za izdelavo strokovnega narečnega slikovnega slovarja (na primeru koroškega podjunskega narečja)
Anja Benko, 2013, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Teoretični model za izdelavo strokovnega narečnega slikovnega slovarja (na primeru koroškega podjunskega narečja) je razdeljena na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu opredeljujemo pojme, kot so leksikografija, leksikologija in metaleksikografija. Osredotočamo se na področje narečne leksikografije in še ožje znotraj nje na slovenske narečne slovarje, za katere ugotavljamo, da (1) jih je glede na močno narečno razčlenjenost slovenskega jezika zelo malo, (2) samo točkovno pokrivajo slovensko jezikovno ozemlje, (3) so težko dostopni/dosegljivi in (4) nezadovoljivo ter nesistematično izdelani. Natančneje predstavljamo petindvajset nam dostopnih narečnih slovarjev. Le-te tabelarno razvrščamo naraščajoče glede na letnico izida in primerjalno glede na zastavljene kriterije. Sledita poglavji o strokovni leksikografiji in strokovni narečni leksikografiji. Znotraj slednje pišemo o vključenosti strokovne narečne leksike v treh slovenskih (splošnih) narečnih slovarjih (Tominec /1964/, Košir /1997/ in Weiss /1998/) in podajamo oceno dveh slovenskih narečnih strokovnih slovarjev, izdanih v knjižni obliki (Kenda Jež /2007/ in Koletnik /2008/). V nadaljevanju predstavljamo teoretični model za izdelavo strokovnega narečnega slikovnega slovarja, ki je praktično podan v empiričnem delu doktorske disertacije. Prikazano je, kaj so slovarski članki v strokovnem narečnem slikovnem slovarju, kaj sploh sta in kakšni sta makro- in mikrostrukturni zgradbi slovarja, kako lahko uporabniki dostopajo do makro- in mikropodatkov v slovarskih člankih ter podana je zgradba slovarskega članka po posameznih razdelkih (obstojski, izgovarjavni, slovnični razdelek, razdelek s krajevnimi označevalniki, pomenski, ponazarjalni, sopomenski, etimološki, slikovni razdelek in razdelek razno ter kazalke). Zaradi lažjega razumevanja koroškega podjunskega narečja podajamo zemljepisno predstavitev Koroške (Podjune in Koroške z Mežiško dolino) z ločeno predstavitvijo posameznih raziskovalnih točk in zgodovinski pregled obravnavanega področja. S tem raziskovalno območje poleg jezikovnega vidika osvetljujemo še z dveh zornih kotov: geografskega in zgodovinskega. Sledijo poglavja, ki obravnavajo koroško podjunsko narečje. Pišemo o razvoju koroških narečij, o njihovi klasifikaciji in o poimenovanjih od začetkov narečjeslovnih raziskovanj do danes. Opisujemo in predstavljamo podjunsko in mežiško narečje ter na podlagi glasoslovnih, oblikoslovnih in besedijskih analiz utemeljujemo, zakaj slednjega uvrščamo pod prvega kot najvzhodnejše podnarečje podjunskega narečja. Zaradi lažjega razumevanja obravnavanega narečja ločeno prikazujemo posamezne glasoslovne pojave, ki se pojavljajo v njem. Podajamo aktualizirane fonološke opise obravnavanih koroških podjunskih govorov in analiziramo njihovo oblikoslovje po posameznih besednih vrstah (samostalniki, pridevniki, glagoli, zaimki, števniki, prislovi, predlogi, členki in medmeti). Teoretični del doktorske disertacije zaključuje poglavje o kmetijski dejavnosti na Koroškem, v katerem utemeljujemo izbor leksike za terensko vprašalnico in razčlenjujemo ter opredeljujemo področja, katerih narečna leksika je predstavljena v slovarju (živinoreja, poljedelsko orodje in kulturne rastline). Empirični del je razdeljen na fazo zasnove, pripravljalno fazo in fazo izdelave. Prikazan je potek zbiranja gradiva; seznam informatorjev (razvrščeni po abecedi, starosti in raziskovalnih točkah); predstavljena je sestava vprašalnice za slovar; opis/prikaz ilustracij in fotografij v slovarju; kratice, oznake, znaki, krajšave in simboli; pomen glasov za samoglasnike in soglasnike ter njihov pomen; slovnične oznake in kratice raziskovalnih točk. Ta del doktorske disertacije zaključuje še analiza zbrane narečne leksike v strokovnem narečnem slikovnem slovarju, njegova kategorizacija in zapis slovenske abecede, ki služi pri uporabi samega slovarja. V sklepu, ki sledi, pišemo o novitetah, ki jih doktorska disert
Ključne besede: jezikoslovje, narečjeslovje/dialektologija, leksikografija, leksikologija, narečna leksikografija, strokovni narečni slikovni slovar, koroško narečje, koroško podjunsko narečje, narečno kmetijsko izrazje
Objavljeno: 18.06.2013; Ogledov: 1661; Prenosov: 218
.pdf Celotno besedilo (26,96 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici