SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


51 - 60 / 75
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
51.
Razvijanje didaktičnega modela organizacije pedagoške prakse v prvem in drugem triletju osnovne šole pri likovni vzgoji
Jerneja Herzog, 2013, doktorska disertacija

Opis: Pomemben del v izobraževanju prihodnjih učiteljev predstavlja pedagoška praksa, katere obseg se je v bolonjskih študijskih programih povečal. Študent dobi prve praktične izkušnje že v prvih letih študija preko opazovalne prakse. V času pedagoške prakse ga spremlja mentor, ki ima v odnosu s študentom pomembno vlogo. Problem, ki ga v doktorski disertaciji preučujemo skozi teoretična izhodišča, je mentorstvo in pedagoška praksa. V teoretičnih izhodiščih predstavljamo pojme, vezane na mentorstvo, in s tem odgovorimo na vprašanja: opredelitev mentorstva, kakšne lastnosti mora imeti mentor, kakšne so njegove naloge, kakšen je pomen mentorstva in kakšne so njegove kompetence. Predstavimo tudi vlogo mentorja pri spodbujanju profesionalne rasti študentov - prihodnjih učiteljev in pomena izobraževanja. Predstavimo pojem pedagoške prakse, njeno vlogo in pomen praktičnega usposabljanja. Dotaknemo se pomena refleksije, ki je pri opravljanju pedagoške prakse zelo pomembna. Opozorimo tudi na pomen hospitacij, na pomembnost medsebojnega sodelovanja med mentorjem in študentom. Zaključimo s poglavjem o oblikovanju, načrtovanju in vodenju pedagoške prakse. V drugem delu doktorske disertacije predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se osredotočili na: - pedagoško prakso, kakor jo zaznavajo študentje 4. letnikov univerzitetnega študijskega programa razredni pouk vseh treh slovenskih pedagoških fakultet; - izkušnje mentorjev in njihovo vlogo v času pedagoške prakse; - oblikovanje modela organizacije pedagoške prakse v I. in II. triletju v osnovni šoli pri likovni vzgoji v Sloveniji, ki je lahko prenosljiv na ostala predmetna področja. Metodološko smo k raziskovanju pristopili s kombiniranjem empirično-analitičnega in kvalitativnega raziskovanja. Menimo, da se prav takšna kombinacija kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih načinov med seboj dobro dopolnjuje in prepleta. Glavna ugotovitev raziskave je, da je organizacija pedagoške prakse, ki je bila v veljavi v času pred iztekom univerzitetnih študijskih programov razredni pouk, pomanjkljiva. To ugotavljamo pri spremljanju hopistacijskih ur likovne vzgoje. Na osnovi rezultatov raziskave ugotavljamo, da zaznave študentov kažejo na dva problema. Prvega vidimo v ustreznosti zaznav študentov, ki je lahko odvisna od strokovnega znanja študenta. Drugi problem pa se kaže pri izvajanju hospitacijskih ur likovne vzgoje mentorjev študentom, ki so bili vključeni v raziskavo. Zaznave študentov kažejo na strokovne pomanjkljivosti na področju poučevanja likovne vzgoje pri mentorjih. Zato smo zasnovali model organizacije pedagoške prakse v I. in II. triletju osnovne šole v Sloveniji, s pomočjo katerega želimo študentom zagotoviti kakovostne hospitacijske ure posameznih predmetnih področij, ki bi jih dosegli z ustrezno usposobljenim hospitacijskim mentorjem za posamezno predmetno področje. Nov model vzpostavlja tesnejšo vez med mentorji na osnovnih šolah in organizatorji pedagoške prakse ter predmetnimi didaktiki na fakultetah preko sodelovanja in stalnega strokovnega izobraževanja.
Ključne besede: mentorstvo, pedagoška praksa, mentorjeva pojmovanja, študentova pojmovanja, reflektivno poučevanje, razredni pouk, likovna vzgoja
Objavljeno: 30.01.2014; Ogledov: 1453; Prenosov: 179
.pdf Celotno besedilo (3,62 MB)

52.
OD INTUICIJE DO TRAJNEGA ZNANJA IN VIŠJE GOSPODARSKE RASTI: EPISTEMOLOGIJA MATEMATIČNE INTUICIJE
Iris Merkač, 2013, doktorska disertacija

Opis: Matematična intuicija je v literaturi pogosto obravnavana, tako v epistemologiji kot v filozofiji matematike, ker pa še zmeraj ni jasno kateri pristop je tisti, ki jo uspešneje pojasnjuje, se v doktorski disertaciji ukvarjamo prav s tem. Doktorska disertacija je sestavljena iz šestih poglavij. Najprej pojasnimo izvor, definicijo in rabo termina intuicija, ter podamo nekatere uveljavljene definicije intuicije. Nato, ob vpeljavi intuicij skozi matematične primere, podamo klasifikacijo filozofsko zanimivih intuicij. Pri tem skušamo odgovoriti na vprašanje, ali matematična intuicija zajema uvid v sklep matematične resnice iz geometrije in aritmetike, ali le iz geometrije. To vprašanje je osrednjega pomena, ko obravnavamo, katere so splošno veljavne interpretacije pojma matematična intuicija pri konstruktivistih, natančneje Immanuelu Kantu (1724-1804), logicistih, natančneje Friedrichu Ludwigu Gottlobu Fregeju (1848-1925), in strukturalistih, natančneje Paulu Josephu Salomonu Benacerrafu (1931), Stewartu Shapiru (1951), Michaelu Davidu Resniku (1938) in Charlesu Decreju Parsonsu (1933). Se pravi, da se ukvarjamo z njihovimi pogledi na matematično intuicijo in poskušamo pojasniti njihov odnos do nazorne intuicije. Največ pozornosti namenjamo logicizmu, kjer, z našim spoznanjem, da smo zmožni uvideti v teorem iz aritmetike s predstavljanjem geometrijskih oblik, ugovarjamo Fregejevemu strogemu zavračanju zrenja v aritmetiki. Prav tako pa pojasnjujemo, naše prepričanje v to, da je Frege omejen, ker se sklicuje le na zrenje geometrijskih resnic iz evklidske geometrije. Nadalje se, v doktorski disertaciji, ukvarjamo s trajnostjo znanja. Proučujemo, ali matematična intuicija, ki je za nas povezana z uvidom in jo dobimo preko domišljijskih miselnih eksperimentov, vpliva na trajnost znanja, ki igra vlogo pri izboljšanju izobraževanja, krepitvi ustvarjalnosti, kvaliteti vzgoje itd. Iz navedenega razloga smatramo trajnost znanja za aktualen in relevanten družben izziv. V doktorski disertaciji poskušamo tudi pokazati, da je trajnost znanja poseben izziv za šole in posameznike, ki se želijo vključiti in jo razvijati. V nadaljevanju proučujemo, ali zraven intuicije vplivajo na trajnost znanja tudi nekatere ostale filozofske spretnosti, in sicer, argumentiranje stališč, razvijanje kritičnega mišljenja, proučevanje dokazov itd. Glede na navedeno je očitno, da je (matematična) intuicija osrednja tema naše raziskave in tudi povod za trajnost (matematičnega) znanja.
Ključne besede: uvid, matematična intuicija, strukturalizem, logicizem, miselni eksperiment, abstraktni objekti, trajnost znanja, filozofija matematike, epistemologija.
Objavljeno: 18.11.2013; Ogledov: 1127; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

53.
PROTIPOMENSKOST V SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU NA PRIMERU TERMINOLOŠKIH SLOVARJEV
Marjeta Humar, 2013, doktorska disertacija

Opis: Protipomenskost kot jezikovni pojav temelji na specifičnem načinu človekovega dojemanja sveta, ki ga sestavljajo nasprotja, kar ugotavlja psihologija, princip nasprotja je značilen za različne filozofske smeri, je prvina logike, pomemben element govorništva in literarnega izražanja. Osnovni element protipomenskosti v jeziku je protipomenka ali antonim. Najpreprostejša definicija protipomenke je beseda ali besedna zveza z nasprotnim pomenom. Protipomenskost se tako nanaša na razmerje med besedami. S protipomenskostjo se ukvarja pomenoslovje, ki temu razmerju v splošnem jeziku posveča več pozornosti zlasti od 60. let 20. stoletja naprej, zlasti ruski (Apresjan, Novikov, Kobozeva), češki (Filipec), slovaški (Mistrík, Dolník), francoski (Guilbert), angleški (Lyons), bolgarski (Gočev) in drugi jezikoslovci. Na področju Jugoslavije so se s protipomenskostjo največ ukvarjali Srbi (Gortan - Premk, Dragičević) in Hrvatje (Šarić, Mihaljević, Hudeček). V slovenskih slovnicah so protipomenke prvič omenjene v Toporišičevi slovnici (1998), natančneje pa so prikazane v delih Marije Golden in Ade Vidovič Muha. Bistvene razlike v pojmovanju protipomenskosti se kažejo v delitvi protipomenk. Najbolj sporna je t. i. konverzivnost ali konverznost, ki je nekateri ne štejejo k protipomenskosti (zlasti tisti, ki izhajajo iz Lyonsa), pač pa k opozicijam. Od 80. let naprej nastajajo študije, ki obravnavajo posamezne elemente protipomenskosti: binarnost, besedotvorne značilnosti protipomenk (Stramljič Breznik), srednji člen, pomenska polja, značilna za protipomenke. Slovaropisna teorija, kot je pokazal pregled, priporoča navajanje protipomenk v splošnih slovarjih. Terminološki slovaropisni priročniki na protipomenskost redkeje opozarjajo. Poudarjajo pa, da se protipomensko razmerje zmeraj vzpostavlja med protipomenkama na istem strokovnem področju in da je protipomenke treba navajati parno. S terminološko protipomenskostjo so se največ ukvarjali Hrvatje (Mihaljević, Hudeček), ki ugotavljajo nekatere slabosti navajanja protipomenk v terminoloških slovarjih, zlasti neustrezno različno strukturiranost definicij. Zelo pomemben je njihov delež pri določitvi vrst terminoloških protipomenk (Mihaljević, Šarić). Te delijo na kvalitativne, vektorske, komplementarne, koordinacijske in konverzivne. Bistvena razlika med protipomenkami v splošnem jeziku in tistimi v terminologiji je, da ni t. i. gradacijskih ali stopnjevalnih/stopnjevitostnih, saj je pomen terminov natančno določen. Pri analizi protipomenk v slovenskih terminoloških slovarjih so se pokazala nekatera dejstva, na katera jezikoslovje do sedaj ni opozarjalo. Nosilci protipomenskosti so t. i. RPS (razlikovalne pomenske sestavine), teh pa je v definiciji lahko več, tako se lahko v okviru ene razlage vzpostavi več enakih ali različnih protipomenskih razmerij. Dosedanje delitve terminoloških protipomenk na vrste so se glede na gradivo slovenskih terminoloških slovarjev izkazale kot manj ustrezne, zato uvajam naslednje vrste: absolutne, nasprotnolastnostne, xv nasprotnodejanjske, nasprotnoprocesne, nasprotnosmerne, nasprotnopoložajne, nasprotnočasne, nasprotnoosebne in količinske protipomenke. Prikazovanje protipomenk v slovenskih slovarjih ima dolgotrajno tradicijo, saj se začne že v t. i. neknjižnih slovarjih v jezikoslovnih delih slovenskih protestantov in nadaljuje s Cigaletovo Znanstveno terminologijo s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880), kjer so protipomenke prvič označene, in sicer kot opp. Ta oznaka kaže na povezanost Cigaletovega slovarja s češkim slovarjem Německo-český Slovník védeckého názvosloví pro gymnasia a reálne školy (1853) in s Šulekovo Terminologijo (1874). Tako oznako je uporabil tudi Pleteršnik v Slovensko-nemškem slovarju (1894). V vseh treh slovarjih je izkazanih razmeroma malo protipomenk. Največji problem je neparno prikazovanje. S Slovarjem slovenskega knjižnega jezika se uveljavi oznaka ant. (antonim), ki jo ob protipomenka in nasprotje, najpogosteje uporabljajo nov
Ključne besede: protipomenskost, slovenščina, terminološki slovarji
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 1668; Prenosov: 186
.pdf Celotno besedilo (7,97 MB)

54.
Diferenciacija in individualizacija pri pouku književnosti v 3. triletju osnovne šole
Milena Kerndl, 2013, doktorska disertacija

Opis: Uspešno izvajanje diferenciacije in individualizacije pri pouku je odvisno od več pogojev, osnovni pa je učiteljevo dobro poznavanje učencev in njegova usposobljenost za prepoznavanje razlik med učenci ter izvajanje takšnega pouka. Problem, ki ga proučujemo v doktorski nalogi, je usposobljenost učiteljev slovenščine za prepoznavanje razlik med učenci, in sicer v njihovi recepcijski zmožnosti in njihovih horizontih pričakovanj, ter v povezavi s tem za izvajanje načela notranje diferenciacije in individualizacije pri obravnavi književnih besedil v heterogenih učnih skupinah z namenom sistematičnega razvijanja recepcijske zmožnosti posameznega učenca. Opisana usposobljenost naj bi bila sestavina učiteljeve književnodidaktične kompetence. V prvem delu naloge predstavimo teoretična izhodišča, in sicer izhajamo iz razlik med dvema modeloma pouka (transmisijski in transakcijski), prikažemo (nove) vloge in kompetence učiteljev v sodobni šoli, podrobno predstavimo razlike med učenci, možnosti diferenciacije pouka književnosti in metode, ki so podpora le-tej. Natančno opišemo komunikacijski model pouka književnosti, prikažemo vlogo učenca bralca in razvoj recepcijske zmožnosti učencev v tretjem triletju. Ugotavljamo, da je zaznava oziroma analiza pričakovanj in potencialne recepcijske zmožnosti učencev nujna za diferenciacijo in individualizacijo ter za dvig pričakovanj oziroma zahtevnosti pouka književnosti. Ob tem se pojavi vprašanje učiteljevih kompetenc, kajti če želimo res optimalno razvijati recepcijsko zmožnost posameznih učencev, moramo najprej dobro vedeti, kje so v svojem razvoju, poznati njihove zmožnosti in predznanje (kateri segmenti recepcijske zmožnosti so bolje, kateri slabše razviti, kako učenci zaznavajo besedilne signale, kakšne so njihove realne in medbesedilne izkušnje, iz kakšnega bralnega okolja prihajajo), jih načrtno vključiti v načrtovanje pouka književnosti oz. v načrtovanje lastnega bralnega napredka (tudi s pomočjo razvijanja literarnorecepcijske metakognicije) in jim o tem dajati kvalitetno povratno informacijo. V drugem delu predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se ukvarjali z uresničevanjem didaktičnega načela notranje diferenciacije in individualizacije pri pouku književnosti. Metodološko smo v raziskavi kombinirali kvantitativni in kvalitativni pristop. Najprej smo ugotovili in evalvirali stanje pri pouku književnosti v heterogenih skupinah tretjega triletja s stališča tega načela. Diferenciacijo in individualizacijo pouka književnosti smo spremljali z različnih vidikov: diferenciacija/individualizacija in faze šolske interpretacije, diferenciacija/individualizacija in ugotavljanje recepcijske zmožnosti, horizonta pričakovanj, bralnega interesa učencev ter izbira književnih besedil, diferenciacija/individualizacija in uporaba aktivnih metod pouka, diferenciacija/individualizacija in preverjanje učenčevega napredka v razvoju recepcijske zmožnosti ter skupno načrtovanje le-tega ter presoja učiteljev o lastni usposobljenosti za izvajanje notranje učne diferenciacije in individualizacije. Na podlagi ugotovitev smo definirali in opisali novo literarnodidaktično kompetenco (kot del splošne literarnodidaktične kompetence učitelja) – kompetenco zaznavanja/spoznavanja horizontov pričakovanj učencev (v povezavi z njo tudi kompetenco razvijanja literarnorecepcijske metakognicije učencev), saj je poznavanje le-teh izhodišče diferenciacije in individualizacije pouka književnosti, in razvili kurikulum te kompetence. V nadaljevanju smo za to kompetenco izobraževali dve skupini učiteljev. Za pomoč pri načrtovanju pouka književnosti smo izdelali didaktični opomnik z elementi sprotne priprave za spodbujanje različnih možnosti diferenciacije in individualizacije pouka in ga v uporabo ponudili učiteljem. Po izobraževanju in drugi spremljavi pouka smo ugotavljali vpliv nove literarnodidaktične kompetence na izvajanje diferenciranega in individualiziranega pouka književnosti.
Ključne besede: slovenščina, književnost, tretje triletje, diferenciacija in individualizacija, literarnodidaktična kompetenca zaznavanja/spoznavanja horizonta pričakovanj, literarnorecepcijska metakognicija
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 2387; Prenosov: 542
.pdf Celotno besedilo (3,94 MB)

55.
Teoretični model za izdelavo strokovnega narečnega slikovnega slovarja (na primeru koroškega podjunskega narečja)
Anja Benko, 2013, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Teoretični model za izdelavo strokovnega narečnega slikovnega slovarja (na primeru koroškega podjunskega narečja) je razdeljena na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu opredeljujemo pojme, kot so leksikografija, leksikologija in metaleksikografija. Osredotočamo se na področje narečne leksikografije in še ožje znotraj nje na slovenske narečne slovarje, za katere ugotavljamo, da (1) jih je glede na močno narečno razčlenjenost slovenskega jezika zelo malo, (2) samo točkovno pokrivajo slovensko jezikovno ozemlje, (3) so težko dostopni/dosegljivi in (4) nezadovoljivo ter nesistematično izdelani. Natančneje predstavljamo petindvajset nam dostopnih narečnih slovarjev. Le-te tabelarno razvrščamo naraščajoče glede na letnico izida in primerjalno glede na zastavljene kriterije. Sledita poglavji o strokovni leksikografiji in strokovni narečni leksikografiji. Znotraj slednje pišemo o vključenosti strokovne narečne leksike v treh slovenskih (splošnih) narečnih slovarjih (Tominec /1964/, Košir /1997/ in Weiss /1998/) in podajamo oceno dveh slovenskih narečnih strokovnih slovarjev, izdanih v knjižni obliki (Kenda Jež /2007/ in Koletnik /2008/). V nadaljevanju predstavljamo teoretični model za izdelavo strokovnega narečnega slikovnega slovarja, ki je praktično podan v empiričnem delu doktorske disertacije. Prikazano je, kaj so slovarski članki v strokovnem narečnem slikovnem slovarju, kaj sploh sta in kakšni sta makro- in mikrostrukturni zgradbi slovarja, kako lahko uporabniki dostopajo do makro- in mikropodatkov v slovarskih člankih ter podana je zgradba slovarskega članka po posameznih razdelkih (obstojski, izgovarjavni, slovnični razdelek, razdelek s krajevnimi označevalniki, pomenski, ponazarjalni, sopomenski, etimološki, slikovni razdelek in razdelek razno ter kazalke). Zaradi lažjega razumevanja koroškega podjunskega narečja podajamo zemljepisno predstavitev Koroške (Podjune in Koroške z Mežiško dolino) z ločeno predstavitvijo posameznih raziskovalnih točk in zgodovinski pregled obravnavanega področja. S tem raziskovalno območje poleg jezikovnega vidika osvetljujemo še z dveh zornih kotov: geografskega in zgodovinskega. Sledijo poglavja, ki obravnavajo koroško podjunsko narečje. Pišemo o razvoju koroških narečij, o njihovi klasifikaciji in o poimenovanjih od začetkov narečjeslovnih raziskovanj do danes. Opisujemo in predstavljamo podjunsko in mežiško narečje ter na podlagi glasoslovnih, oblikoslovnih in besedijskih analiz utemeljujemo, zakaj slednjega uvrščamo pod prvega kot najvzhodnejše podnarečje podjunskega narečja. Zaradi lažjega razumevanja obravnavanega narečja ločeno prikazujemo posamezne glasoslovne pojave, ki se pojavljajo v njem. Podajamo aktualizirane fonološke opise obravnavanih koroških podjunskih govorov in analiziramo njihovo oblikoslovje po posameznih besednih vrstah (samostalniki, pridevniki, glagoli, zaimki, števniki, prislovi, predlogi, členki in medmeti). Teoretični del doktorske disertacije zaključuje poglavje o kmetijski dejavnosti na Koroškem, v katerem utemeljujemo izbor leksike za terensko vprašalnico in razčlenjujemo ter opredeljujemo področja, katerih narečna leksika je predstavljena v slovarju (živinoreja, poljedelsko orodje in kulturne rastline). Empirični del je razdeljen na fazo zasnove, pripravljalno fazo in fazo izdelave. Prikazan je potek zbiranja gradiva; seznam informatorjev (razvrščeni po abecedi, starosti in raziskovalnih točkah); predstavljena je sestava vprašalnice za slovar; opis/prikaz ilustracij in fotografij v slovarju; kratice, oznake, znaki, krajšave in simboli; pomen glasov za samoglasnike in soglasnike ter njihov pomen; slovnične oznake in kratice raziskovalnih točk. Ta del doktorske disertacije zaključuje še analiza zbrane narečne leksike v strokovnem narečnem slikovnem slovarju, njegova kategorizacija in zapis slovenske abecede, ki služi pri uporabi samega slovarja. V sklepu, ki sledi, pišemo o novitetah, ki jih doktorska disert
Ključne besede: jezikoslovje, narečjeslovje/dialektologija, leksikografija, leksikologija, narečna leksikografija, strokovni narečni slikovni slovar, koroško narečje, koroško podjunsko narečje, narečno kmetijsko izrazje
Objavljeno: 18.06.2013; Ogledov: 1477; Prenosov: 209
.pdf Celotno besedilo (26,96 MB)

56.
Tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja v prozi sodobnih koroških avtorjev
Janja Vollmaier Lubej, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji Tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja v prozi sodobnih koroških avtorjev in avtoric se ukvarjam z izbranimi literarnimi deli vidnejših sodobnih avtorjev in avtoric, ki prihajajo s Koroške v Sloveniji. Prvi del disertacije se najprej osredinja na pojem umetnosti, pri čemer skušam njen vidik v širši družbeni resničnosti predstaviti s pomočjo treh medsebojno povezovalnih disciplin, to so filozofija, psihologija in književnost. Zlasti slednji namenjam nekoliko več pozornosti, saj me zanima njena prepustnost, ki se kaže predvsem v povezovanju glasbene in tudi likovne umetnosti. Disertacija se uvodoma ukvarja še s trivialnostjo, pri čemer se naslanjam predvsem na ugotovitve Mirana Hladnika, ki se je v slovenskem literarnozgodovinskem prostoru najnatančneje ukvarjal s to temo, ter Alojzije Zupan Sosič. Prvi del disertacije se v nadaljevanju osredotoča na teoretična izhodišča, na katerih bo temeljila študija. Najprej jasno in natančno določim namen ter cilje, metode dela in zapišem predpostavke. Teoretična dognanja se naslanjajo na naslednja izhodišča: tema in motiv, ki ju kot pojma povzemam po različnih literarnih teoretikih (Daemmrich, Juvan, Kos, Kmecl), simbol (Lotman, Čeh, Kernev Štrajn), literarni prostor (Lotman, Čeh) ter imagologija (Smolej, Pageaux). Vsi pojmi, temeljna sta motiv in tema, so namreč medsebojno prepredeni z opazovanjem literature, ki jo obravnava ta disertacija. Jedro prvega dela predstavljata pregled in analiza literarnih del Janeza Mrdavšiča, Toneta Turičnika, Ivanke Hergold, Vinka Ošlaka, Andreja Makuca, Cvetke Bevc, Silvije Borovnik, Matjaža Pikala in Barbare Simoniti. Izhajam iz motivno-tematske analize in iz jezikovno-slogovnih posebnosti, ki jih vsebuje literatura sodobnih koroških pisateljev oziroma pisateljic. Nato predstavim izhodišča za analizo, kako raziskati temo umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja. Osredinjam se zlasti na tri temeljna izhodišča, ta so opazovana glede na a) umetnikov življenjski slog ter glede na njegov odnos do b) lastnega ustvarjanja in c) širše družbe. V njihovih jedrih izhajam še iz različnih podkategorij, ki se pletejo v motivno-tematsko mrežo umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja. V drugem delu analiziram dela, in sicer so to: – roman Skozi soteske (1997) Janeza Mrdavščiča; – kratkoprozni zbirki Prazno nebo (1961), Samomor v nebesih (1964) Marjana Kolarja in izbrani romani istega avtorja, Išči poldan (1967), Robinozonova zastava (2005) ter Primer profesorja Klasinca (2008); – prozni opus Vinka Ošlaka: Hagar (1992), Človeka nikar (1995) in Obletnica mature (1998) z izbranimi eseji; – kratkoprozni prvenec Andreja Makuca Spominjam se ... a že? (1995) s ciklom Posnetki s samim seboj; – romani Soba gospe Bernarde (2007), Ina (2011) in Potovci (2011) ter kratkoprozna zbirka Zgodbe iz somraka (2007) Cvetke Bevc; – Strašljivke (1990) Sivije Borovnik; – romani Modri e (1998), Drevored ljubezni in vojne (2001), Dežela angelov (2011) Matjaža Pikala; – Razdalje (1998) Barbare Simoniti ter pesniške zbirke Zatišnost (1997), Zlati dež (2000), Sončni obrat (2011). Končni sklep je namenjen širši predstavitvi doktorske disertacije, njenim zaključkom oziroma odprtim vprašanjem, ki so ob študiji nastala.
Ključne besede: Sodobna slovenska književnost, koroški avtorji in avtorice, proza, tematologija, tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja.
Objavljeno: 17.06.2013; Ogledov: 2376; Prenosov: 220
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)

57.
Sociološki vidiki mikrozgodovine družinskega življenja v 20. stoletju na periferiji srednje Evrope
Ivanka Huber, 2012, doktorska disertacija

Opis: Goričko so, podobno kot ostale slovenske pokrajine, v 20. stoletju zaznamovale prenekatere preizkušnje, kar se je posledično odražalo tudi na mikrozgodovini lokalnega vaškega življenja. V času obeh svetovnih vojn, v medvojnem in povojnem obdobju, v gospodarsko kriznih časih, v času splošnega napredka in prihoda mehanizacije v dotlej tradicionalni način gospodarjenja so bile družinam skupne strategije, ki jih je določalo družbeno-zgodovinsko okolje oz. so bile posledica makrozgodovinskih determinant. Vse to so bile tiste silnice v 20. stoletju, ki so si, četudi za kratek čas, podredile tok družinskega življenja. Okolje, vplivi tradicij, kultura obrobja, vera in družbena preteklost so na Goričkem oblikovali družinsko življenje in bistveno vplivali na način življenja v vaški skupnosti. Tip družine in strategije družinskega življenja so bili skorajda vso 20. stoletje enaki, kar ne pomeni, da ni bilo sprememb, ampak so le-te bile neznatne in se odvijale skozi daljše časovno obdobje. Societalne in demografske spremembe so se namreč na Goričkem začele dogajati predvsem v drugi polovici 20. stoletja; spremembe oblik in kompozicije družine ter maritalne spremembe pa šele ob koncu oz. izteku 20. stoletja. V raziskovanem času in prostoru je prevladovala izvorno razširjena družina, ki je nemalokrat postala okrnjena ali se transformirala v jedrno. Šele ob prehodu iz 20. v 21. stoletje so se začele formirati tudi izvorno jedrne družine. Družina je bila strukturirana kot celota z jasno določeno hierarhijo in je ostala v tej strukturi skorajda do izteka 20. stoletja. Doktorska disertacija, katere znanstveno izhodišče in cilj raziskovanja je sociološki in zgodovinski vidik družine na Goričkem, predstavlja pregled in sociološko analizo teoretičnih in empiričnih spoznanj o družini in družinskem življenju v obravnavanem družbenem prostoru. Kako so posameznika in njegovo družino zaznamovale življenjske postaje, kot temeljno ciljno področje našega raziskovanja, smo ugotavljali na osnovi individualno vodenih intervjujev z intervjuvanci na terenu, družinskih dokumentov in raznih drugih dokumentarnih virov. Opisi, posnetki, sociološka analiza in predvidevanja oblik(e) družin(e) so tako omogočili oblikovanje in prikaz vaškega družinskega življenja v 20. stoletju.
Ključne besede: sociologija družine, historična sociologija, mikrozgodovina, spominske študije, življenjske zgodbe, življenjske postaje, Goričko, Kančevci, Križevci, 20. stoletje
Objavljeno: 18.04.2013; Ogledov: 2149; Prenosov: 281
.pdf Celotno besedilo (12,52 MB)

58.
Model individualne supervizije za svetovalne delavce na osnovnih šolah
Jernej Kovač, 2012, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava stres, poklicno izgorelost in supervizijo pri šolskih svetovalnih delavcih in ima dvodelno strukturo. V prvem delu avtor predstavi splošna izhodišča svetovalne službe v osnovni šoli in dosedanja znanstvena spoznanja o stresu, poklicni izgorelosti in superviziji. Pričujoča spoznanja predstavljajo temeljno podstat empirične raziskave, predstavljene v drugem delu doktorske disertacije, katere temeljni namen je bil proučiti učinkovitost supervizije po relacijsko družinskem modelu z vidika zaznave stresa in poklicne izgorelosti šolskih svetovalnih delavcev. Temeljne ugotovitve empirične raziskave, izvedene v obdobju od januarja 2011 do decembra 2011, v kateri je sodelovalo 88 svetovalnih delavcev v osnovnih šolah, so, da večina šolskih svetovalnih delavcev ocenjuje svoje delo kot zmerno in močno stresno. Za najbolj stresne so se izkazale delovne naloge, ki se navezujejo na delo s starši in učenci, ki imajo vedenjske težave, zunanji nadzor (inšpekcija) in delo z dokumentacijo. Rezultati so tudi pokazali, da šolski svetovalni delavci, ki so v svoji delovni praksi že bili deležni supervizije, zaznavajo manj stresa kot tisti, ki supervizije še niso bili deležni. Tako je bila v empirični raziskavi potrjena avtorjeva predpostavka o pozitivnem vplivu supervizije na zaznavo stresa, saj se je ta po supervizijskih srečanjih zmanjšala, medtem ko se zaznava poklicne izgorelosti po supervizijskih srečanjih ni pomembno spremenila.
Ključne besede: šolski svetovalni delavci, stres, poklicna izgorelost, supervizija, relacijsko družinski model
Objavljeno: 04.03.2013; Ogledov: 1729; Prenosov: 380
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

59.
Profesionalni razvoj vzgojiteljev predšolskih otrok
Maja Hmelak, 2012, doktorska disertacija

Opis: Postmoderna družba je družba nenehnih sprememb (kulturnih, političnih, družbenih), ki zahtevajo prilagajanje le-tem tako s strani posameznikov kot organizacij, pri čemer prihaja do spreminjanja vlog in nalog ter pogledov na vzgojitelja kot osebo, strokovnjaka in uslužbenca kot tudi na njegovo delo in odnos do otrok. Vse to od vzgojitelja in tudi od vrtca kot organizacije zahteva prilagoditve in spremembe glede večje avtonomnosti in profesionalizacije, pri čemer se vedno pogosteje poudarja pomen vzgojiteljeve profesionalne rasti. Tukaj se združujeta in prepletata notranja komponenta (njegov osebni interes, motivacija in osebni oz. osebnostni razvoj) in zunanja (napredovanja, delovni pogoji, plačila, ugled) komponenta. V doktorski disertaciji smo preučevali problem profesionalnega razvoja vzgojiteljev. V prvem delu smo predstavili teoretična izhodišča, pri čemer smo soočili razmišljanja različnih avtorjev ter podali odgovore na vprašanja o vzgojiteljevem profesionalnem razvoju. Ob tem smo posegli tako na strokovno izobraževanje kot osebnostno rast vzgojitelja, razložili pomen in oblike obeh segmentov profesionalnega razvoja, povedali, kakšni so vplivi na slednjega in zakaj je pomemben za vzgojitelje predšolskih otrok. Razložili smo, kako poteka izobraževanje vzgojiteljev in podrobno predstavili poklic vzgojitelja, pri čemer smo še posebej izpostavili razloge za izbiro vzgojiteljskega poklica kot tudi delovno obveznost vzgojiteljev predšolskih otrok. V drugem delu predstavljamo izide empirične raziskave in interpretacijo le-teh. Osredotočili smo se na štiri področja, in sicer motivacijo ob izbiri študija, osebnostne lastnosti, strokovno znanje in delo ter zadovoljstvo in pričakovanja. S tem smo posegli na področje vzgojiteljeve osebnostne, poklicne in socialne dimenzije, s katero po ugotovitvah Vontove (2005) dosegamo uravnoteženost v uresničevanju vseh dimenzij profesionalnosti, in s tem višjo kakovost dela ter zadovoljstva pri delu. Metodološko smo se odločili za kvantitativne raziskovalne postopke, kjer smo uporabili anketni vprašalnik za vzgojitelje in anketni vprašalnik za študente predšolske vzgoje. Raziskavo smo izvedli med slovenskimi in hrvaškimi študenti in vzgojitelji predšolske vzgoje. Glavne ugotovitve raziskave so: a) Glede motivacije ob izbiri študija smo ugotovili, da so se anketiranci za študij predšolske vzgoje, in s tem poklica vzgojitelja predšolskih otrok, odločili predvsem zaradi samouresničitvenih in altruističnih razlogov ter da so s svojo odločitvijo zelo zadovoljni. Ti razlogi predstavljajo notranje dejavnike, osebni interes, ljubezen do otrok in poklica, predvsem pa iskreno, osebno željo po delu in vzgoji s predšolskimi otroci. b) Glede osebnostnih lastnosti smo ugotovili, da anketiranci premorejo vse za vzgojitelja potrebne lastnosti, ki smo jih na splošno razdelili na dve podpodročji, in sicer odnos do sebe in odnos do otrok. c) Glede strokovnega znanja in dela smo ugotovili, da se anketirancem zdi najpomembneje pridobiti predvsem pedagoško-psihološka znanja in znanja s posameznih področij kot tudi sposobnost komuniciranja z otroki in njihovimi starši. Na začetku svoje poklicne poti pričakujejo in zaznavajo nekaj težav, ki pa so pogosto posledica predvsem 'začetniške treme'. Najbolj močne in samozavestne se počutijo na področju neposrednega dela z otroci. d) Glede zadovoljstva in pričakovanj smo ugotovili, da na vzgojiteljevo zadovoljstvo najbolj vplivata zadovoljstvo otrok in staršev. Ker se zavedajo pomembnosti dopolnjevanja in nadgradnje svojega znanja in izkušenj, pa tekom kariere pričakujejo predvsem, da se bodo lahko udeleževali strokovnih izpopolnjevanj. Na podlagi vsega lahko strnemo, da se anketiranci zelo zavedajo kompleksnosti profesionalnega razvoja, ki zajema tako strokovno podkovanost kot osebnostno zrelost posameznika, kot tudi prilagodljivosti in nenehne nadgradnje že usvojenega in pridobljenega znanja in pogledov vsakokratnim družbenim spremembam
Ključne besede: profesionalni razvoj, vzgojitelj, motivi, strokovno delo in znanje, osebnostni razvoj, zadovoljstvo in pričakovanja, predšolski otrok
Objavljeno: 01.03.2013; Ogledov: 4721; Prenosov: 1921
.pdf Celotno besedilo (729,09 KB)

60.
Slovenska esejistika med letoma 1995 in 2010 - problemski krogi, postopki notranjega sloga in njihova funkcionalna zveza
Katja Bergles, 2012, doktorska disertacija

Opis: V disertaciji je obravnavana slovenska esejistika med letoma 1995 in 2010. Prvi del povzema teorijo eseja in razčlenjuje pojme, ki so relevantni za nadaljnjo analizo. Drugi del je posvečen interpretaciji in tematski delitvi sodobne slovenske esejistike ter hkrati prinaša analizo notranjega sloga in jezika. Med najvidnejše tematske kroge slovenske esejistike med letoma 1995 in 2010 spadajo: književna vprašanja, eseji na temo kulture in umetnosti, eseji, ki obravnavajo vprašanja naroda, slovenstva in jezika, bivanjska vprašanja, narava in okolje, (avto)biografski in dnevniški eseji ter potopisni eseji. Disertacija izpostavlja tudi odvisnost med temo in notranjeslogovnimi prvinami ter jezikovnim stilom. Navedena medsebojna pogojenost zmeraj sicer ni nujna ali pa je manj opazna, gotovo pa moramo biti ob razčlenjevanju esejistike nanjo pozorni.
Ključne besede: esej, slovenski esej, notranji slog, jezikovni slog
Objavljeno: 20.09.2012; Ogledov: 2013; Prenosov: 315
.pdf Celotno besedilo (2,63 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici