SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 75
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
41.
TRANSFERENCE IZ ANGLEŠČINE V NEMŠKIH SESTAVKIH SLOVENSKIH UČENCEV
Liljana Kač, 2015, doktorska disertacija

Opis: V okviru disertacije je raziskan vpliv angleščine kot prvega tujega jezika na učenje in znanje nemščine kot drugega tujega jezika. Vpliv smo opredelili kot pojavljanje angleških transferenc v nemških pisnih sestavkih slovenskih učencev, saj je znano, da pri učenju jezikov prihaja do prenosa elementov že znanih jezikov na jezik, ki se ga učimo. Možnost medjezikovnega transfera je pri jezikovnem paru angleščina in nemščina velika, saj sta si jezikovno sorodni, imata pomembno družbeno vlogo in sta pri učencih priljubljeni. Po predstavitvi teoretičnih podlag medjezikovnega vpliva in večjezikovne (terciarne) didaktike primerjamo jezikovne značilnosti obeh jezikov ter po jezikoslovnih ravninah opredelimo možne transference, pri čemer upoštevamo učenca s slovenščino kot prvim jezikom. Nadalje umestimo učenje in poučevanje tujih jezikov v družbeni in individualni okvir: predstavimo večjezikovno politiko Evropske unije, učenja in znanje tujih jezikov v slovenskem izobraževalnem sistemu ter vlogo subjektivnih stališč učencev do učenja in znanja jezikov. V empiričnem delu z analizo pisnih sestavkov učencev nemščine v treh zaporednih letih ugotavljamo, da se pričakovano največ angleških transferenc pojavi na leksikalni ravnini (43,1 %), manj na glasoslovno-pravopisni (38,7 %) in najmanj na oblikoslovno-skladenjski ravnini (18,2 %). Največ transferenc na leksikalni ravnini spada v tip transferenc prevzem podobnih leksemov, od katerih jih je glede na izvor največ iz skupnega germanskega besedja. Najpogostejši tipi transferenc na glasoslovni ravnini s pravopisom so zapis podvojenih soglasnikov, osebnega zaimka ich z veliko začetnico in izpust črke t pri osebni glagolski obliki ist. Na oblikoslovno-skladenjski ravnini prevladujeta dva tipa transference: tvorjenje osebnih glagolskih oblik naklonskih glagolov können, müssen in wollen ter tvorjenje samostalniških zloženk. Ugotavljamo tudi, da se z leti učenja nemščine proti pričakovanjem število angleških transferenc v pisnih sestavkih v povprečju povečuje. Izračun statističnih povezav pokaže, da je v povprečju višji dosežek na pisnem sestavku povezan z manjšim številom transferenc. Z anketiranjem učencev in izračunom statističnih povezav med odgovori učencev in njihovimi dosežki pri učenju prvega in drugega tujega jezika ugotavljamo, da so pri učenju nemščine kot drugega tujega jezika uspešnejši tisti učenci, ki imajo do učenja in znanja nemščine ter jezikov nasploh bolj naklonjen odnos. Na podlagi ugotovitev o obsegu in vrstah angleških transferenc v pisnih sestavkih, spoznanj večjezikovne didaktike in pomena subjektivnih stališč učencev do učenja nemščine oblikujemo pedagoška priporočila za pouk nemščine ob hkratnem učenju angleščine. Priporočila so namenjena učiteljem nemščine, da bi pri načrtovanju in izvedbi pouka nemščine izkoristili učenčev potencial znanja angleščine in ozavestili učence o pomenu povezovanja znanja angleščine in nemščine ter o pomenu odnosu do učenja nemščine in jezikov nasploh. Tako pouk nemščine kot drugega tujega jezika poteka na višji zahtevnostni stopnji, progresija je bolj strma in vsebine zahtevnejše, učenci pa lahko dosežejo višjo raven znanja nemščine in se usposobijo za vseživljenjsko učenje jezikov.
Ključne besede: medjezikovni transfer, nemščina kot drugi tuji jezik, angleščina kot prvi tuji jezik, transference, večjezikovna didaktika
Objavljeno: 11.06.2015; Ogledov: 503; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (1,70 MB)

42.
Strukturalna analiza samoodločanja pri dijakih s posebnimi potrebami in dijakih brez posebnih potreb v srednjih poklicnih in strokovnih šolah
Marta Licardo, 2015, doktorska disertacija

Opis: V doktorski nalogi se ukvarjamo s samoodločanjem, zlasti pri dijakih z učnimi težavami. Skozi raziskovalno delo iščemo sinergijo med problemi, s katerimi se soočamo v procesih inkluzije za to populacijo dijakov, in možnostmi, ki jih ponuja samoodločanje za bolj uspešno spoprijemanje s problemi, ki se porajajo. V teoretičnem delu predstavljamo kratek zgodovinski pregled nastanka teorij ter različne teoretične pristope in avtorje. Raziskovanje samoodločanja na teoretični in empirični ravni ponuja široke možnosti uporabe v praksi, in kot kažejo raziskave, lahko bistveno pripomore k bolj uspešnemu doseganju ciljev, višjemu šolskemu uspehu, uspešnejšemu prehodu na trg dela. Samoodločanje je po funkcionalnem modelu veščina, ki se je lahko naučimo z učenjem veščin izbiranja, odločanja, reševanja problemov, zastavljanja in doseganja ciljev ter drugih veščin, kot so samoopazovanje, samovrednotenje, spodbujanje sebe, samozavedanje, opolnomočenje in samozagovorništvo. Za spodbujanje samoodločanja pri dijakih s posebnimi potrebami potrebujemo tudi ustrezno šolsko okolje, ki s svojimi vrednotami in odprtostjo to omogoča in podpira. V empiričnem delu primerjamo stopnjo samoodločanja med dijaki s posebnimi potrebami in dijaki brez posebnih potreb (N=122), ugotavljamo razlike med spoloma, povezanost med samoodločanjem in učnim uspehom, zaznavanje samoodločanja dijaka s strani učiteljev ter samoodločanje v individualiziranih programih. Ugotovili smo, da dijaki s posebnimi potrebami izkazujejo nižjo stopnjo samoodločanja kot vrstniki (zlasti v izvršilnih funkcijah), da je samoodločanje pomembno povezano s šolskim uspehom, da se zaznave dijakov o njihovem samoodločanju razlikujejo od zaznav učiteljev ter da je treba dijake s posebnimi potrebami spodbujati v proaktivni komunikaciji, samostojnem učenju, izvršilnih funkcijah in večji stopnji vključenosti v proces individualiziranega programa.
Ključne besede: samoodločanje, dijaki s posebnimi potrebami, učne težave, inkluzija
Objavljeno: 30.03.2015; Ogledov: 909; Prenosov: 215
.pdf Celotno besedilo (3,54 MB)

43.
POEZIJA SLOVENSKIH PESNIKOV IN PESNIC, ROJENIH PO LETU 1970
David Bedrač, 2014, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji Poezija pesnikov in pesnic, rojenih po letu 1970 se ukvarjamo z analizo enainšestdesetih poetik, ki predstavljajo suverene pesniške glasove najmlajše generacije lirikov na Slovenskem. V uvodnem delu tako predstavljamo temeljne zadrege dane generacije in dejstvo, da se strokovno s to poezijo doslej nihče ni veliko ukvarjal. V nadaljevanju postavljamo deset raziskovalnih hipotez, ki se nanašajo na vse ravni pesniških besedil, zlasti pa je v ospredju tudi vprašanje avtopoetike in skupnih idejnih nastavkov, ter predstavimo pomen disertacije za literarno vedo. Sledi eno pomembnejših poglavij, v katerem predstavljamo izbor metod, s katerimi obravnavamo izbrana pesniška besedila. V metodološkem zaporedju najprej predstavimo metodi zbiranja in selekcije gradiva, zatem pa metodo natančnega branja, ki vsebuje več podmetod, nanašajočih se na analizo zunanje in notranje oblike pesmi. Zatem izoblikujemo končni raziskovalni model, po katerem analiziramo vsako pesem posebej, nato pa po postopku povzemanja določimo skupne nastavke po posameznih pesniških zbirkah, skupnih težnjah posameznih avtorjev in avtoric, nazadnje pa s postopki primerjave pridemo tudi do skupnih ali prevladujočih generacijskih idejnih nastavkov. Posebej izpostavljamo tudi raziskovalne probleme in zatem objavljamo seznam avtorjev in avtoric ter obravnavanih pesniških zbirk, pri čemer je med osrednjimi kriteriji tudi časovni, saj obdelamo pesmi iz zbirk, ki so izšle v obdobju od leta 1990 do 2011. Sledijo tri poglavja, s katerimi generacijo predstavimo s širšega kulturno-literarnega vidika, postavimo pa jo tudi v kontekst prostora in časa. Obdelamo nekaj vidnejših pesniških zbirk, ki nam tudi v nadaljevanju služijo kot poglavitne poetične točke v raziskavi, in generacijo pesnikov umestimo v zgodovinske, prostorske in kulturne okvire. Predstavimo tako njihovo literarno aktivnost kot tudi nabor njihovega širšega kulturnega udejstvovanja, saj večina med njimi niso zgolj pesniki in pesnice, ampak se pojavljajo tudi v drugih kulturnih vlogah. Posebno pozornost namenjamo tudi literarnim zgledom in tistim pesniškim osebnostim, ki jih avtorji in avtorice te generacije najpogosteje omenjajo kot zgled, jih citirajo ali celo odkrito priznavajo simpatijo do njihove poezije. Tako še posebej izpostavljamo navduševanje nad 10 poetikama Daneta Zajca in Tomaža Šalamuna ter nekaterih modernistov in postmodernistov. Navedemo tudi nekaj pesniških zgledov iz sveta, vendar v tem poglavju le na izvenbesedilni ravni, primere očitnega vpliva na same poetike skozi medbesedilnost ali pesniške ideje pa dokazujemo v nadaljevanju. V osrednjem delu disertacije se lotimo natančne analize po sklopih, vsako poetiko posebej, in sicer po načelu dedukcije, tj. od obravnave posameznih besedil k celoti. Vsako od poetik obdelujemo po principu notranje oblike (zgradbe, stila in ritma) in zunanje oblike (zgradbe, stila in ritma), dodajamo pa še analizo idejnih smernic, ki se v besedilih pojavljajo. Zbrane podatke nato še tabelarično prikažemo, saj v tabelo vnesemo le poglavitnejše podatke, nanašajoče se na posamezne poetike, iz mnoštva vseh podatkov pa zatem oblikujemo skupne nastavke, ki jih predstavimo v razpravi. V razpravljalnem delu se tako ponovno lotimo vseh ravni pesniških besedil, iščemo avtopoetične in skupne ideje, posebej pa obdelamo še razvoj poezije znotraj dveh struktur, tj. murnovske in prešernovske. V zadnjih enotah podamo končne ugotovitve oz. opredelitve do prvotno zastavljenih hipotez, vse skupaj pa strnemo še v sklepne misli, ki povzemajo poglavitna spoznanja, obenem pa opozorijo na kopico področij, povezanih z dano generacijo, ki bi jih bilo potrebno še raziskati.
Ključne besede: slovenski pesniki in pesnice, rojeni po letu 1970, avtopoetika, najnovejša slovenska poezija, idejne usmeritve, problemi najsodobnejše lirike
Objavljeno: 30.03.2015; Ogledov: 1145; Prenosov: 322
.pdf Celotno besedilo (2,68 MB)

44.
FILOZOFSKA ANALIZA MEHANIZMOV NARAVNEGA MIŠLJENJA IN UMETNE INTELIGENCE
Boris Aberšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: Tehnologija je dvoje, je vzrok in posledica za vse hitreje spreminjajočo se družbo. Ko danes govorimo o tehnologiji, govorimo predvsem o inteligentnih sistemih, o t.i. kibernetskih sistemih, pri katerih sistem vsebuje, če govorimo v jeziku tehnologije, strojno opremo, stroje in naprave (človeško telo), in programsko opremo – inteligenco – duh, kar bi v jeziku humanistike lahko poimenovali tudi občutke, intencionalna stanja, čustva.... Mnogi problemi, ki so povezani s sodobnimi tehnologijami, so zato povezani tudi z (umetno) inteligenco. Za reševanje problemov v zvezi z UI potrebujemo predvsem splošna znanja o svetu, družbi, ljudeh, kar je filozofski problem. Zato je za vse, ki morajo sprejemati odločitve s področja UI, izjemno pomembno, da razumejo osnovne splošne mehanizme inteligence – filozofijo duha, tj. kako deluje naravna, človeška inteligenca. V nalogi smo se pretežno posvečali področju filozofije duha in učenju, torej enem od njenih izjemno pomembnih elementov, kjer je vse od najzgodnejših začetkov pojava človeka kot mislečega »stroja« pa vse do danes prisotna dvojnost njegovega pojasnjevanja, ki se zrcali v dveh smereh: • mistični, ki zagovarja tezo, da je duh nekaj edinstvenega v svoji neponovljivosti in da je vir mističnosti v nekih lastnostih, svojstvenih samo študijam duha. Izhajajoč iz tega lahko sklepamo, da je duševnost povsem drugačna od vsega ostalega v svetu in mora zato imeti poseben ontološki status; • naturalistični, ki zagovarja tezo, da duh lahko, ali ga celo moramo »naturalizirati«, in to tako, da so lahko duhovna stanja in procesi opisljivi z jezikom znanosti: fizike, kognitivne znanosti, nevroznanosti ali jezikom drugih naravoslovnih ved. Po tem pristopu sprejemamo, da je človek kot bitje del narave ter da so procesi, ki se dogajajo v njem, vključno z duševnimi procesi, prav tako del te narave. Oba pristopa skušata najti resnico, vendar uporabljata popolnoma drugačne metode in orodja ter interpretirata svoje dosežke na popolnoma različnih osnovah in izhodiščih. V nalogi zagovarjamo naturalističen pristop temelječ na sodobnih naravoslovnih metodah in znanostih ter redukcionizmu v teoriji duha s poudarkom na strojnem učenju kot paradigmatskem primeru algoritemskega reducibilnega mentalnega procesa z možnostjo aplikacije na človeka. Tako kot lahko pri stroju ki se uči, učenje skrčimo na algoritme oziroma fizikalne procese, lahko mentalne procese v človeku zapišemo kot dinamične modele in jih nanje tudi reduciramo.Takšen, redukcionistični pristop v okviru filozofije, kognitivne znanosti, nevrobiologije, nevroračunalništva in umetne inteligence pogosto zastavlja vprašanje, ali in kakšna je zveza med razvojem kognitivnega nevromodeliranja (modeliranje ‒ izdelava delovanja možganov s pomočjo sodobnih računalniških tehnologij) in nevroračunalništva (računalniške simulacije nevronskih mrež oz. ti. umetnih nevronskih mrež, ki v kognitivni znanosti prevzemajo vlogo procesnih modelov možganskih in duševnih procesov). Do sedaj še ni bil dan natančen odgovor na tri, za raziskave na teh področjih bistvena vprašanj, in to: • ali lahko celovito kognitivno nevromodeliramo in simuliramo delovanje možganov s pomočjo sodobnih računalniških tehnologij; • ali lahko razvoj nevroračunalništva in umetne inteligence pripelje do nadomeščanja človeka in njegove naravne inteligence (neposredno – humanoidni robot ‒ stroj, ki opravlja človeško delo, ali posredno ‒ računalniški »učitelj«, inteligentni tutor, ki opravlja le človekove mentalne funkcije) in • ideja, ki se ponovno bolj intenzivno pojavlja v zadnjih desetletjih in ki jo zagovarjamo in dokuzujemo tudi v tem delu, ali lahko človeka tj. njegovo mentalno življenje, reduciramo na dinamični sistem, skratka ali obstaja takšen sistem diferencialnih enačb, s katerimi bi ga lahko zapisali. V nalogi smo iskali odgovore predvsem na ta vprašanja. Naloga je zasnovana po zgodovinskem principu, kjer od samih začetkov filozofskega razmi
Ključne besede: filozofija duha, kognitivna znanost, konekcionizem, kibernetska didaktika, umetna inteligenca, naravno mišljenje
Objavljeno: 15.10.2014; Ogledov: 1123; Prenosov: 413
.pdf Celotno besedilo (5,57 MB)

45.
Dr. Bogumil Vošnjak - politik in diplomat
Aleksandra Gačić, 2014, doktorska disertacija

Opis: Pričujoče delo prikazuje v pomembnih obrisih življenje in delo politika in diplomata dr. Bogumila Vošnjaka. Že njegov oče Mihael in stric Josip Vošnjak sta bistveno doprinesla k zgodovini slovenskega naroda, tako politično kakor tudi gospodarsko. Sad njune vzgoje in vzorov je bil Bogumil Vošnjak, ki ga je predvsem prva svetovna vojna zavihtela v svet političnih in diplomatskih dogajanj. Za slovensko zgodovinopisje je pomemben zaradi več dejavnikov v času burnih dogodkov doma in po svetu v začetku prejšnjega stoletja. Izpostavljena je predvsem njegova vidna vloga v Jugoslovanskem odboru, kjer je kot njegov aktivni član opozarjal svet na Slovence in ostale južne Slovane, ki naj bi se čim prej osvobodili habsburškega jarma ter se združili pod enotno in tuje nadoblasti osvobojeno državo. Kot edini Slovenec je lahko takšno združitev kronal s podpisom Krfske deklaracije, ki je kasneje bila podlaga za ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Njegova vztrajnost in bogate izkušnje med vojno so bile poplačane z mestom generalnega sekretarja jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. Z imenovanjem za izrednega poslanika in pooblaščenega ministra na poslaništvu v Pragi se mu je uresničil veliki sen, čeprav le kratkotrajno. Zatem je njegova diplomatska zvezda zamrla, a s političnega prizorišča tako želene Jugoslavije ni poniknil, temveč se je v raznih funkcijah pojavljal v družbenem in političnem življenju skupne države. Svojemu idealu unitaristične jugoslovanske države je sledil skozi vse življenje, med drugo svetovno vojno kot pripadnik Mihailovićevih četnikov in kot emigrant v ZDA po drugi svetovni vojni.
Ključne besede: Bogumil Vošnjak; politična biografija; Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev; Jugoslovanski odbor; Krfska deklaracija; pariška mirovna konferenca; Samostojna kmetijska stranka; jugoslovanska diplomacija; slovenska diplomacija, Slovenci v emigraciji.
Objavljeno: 22.08.2014; Ogledov: 1338; Prenosov: 283
.pdf Celotno besedilo (2,33 MB)

46.
Samopodoba v povezavi s socialno anksioznostjo in samoučinkovitostjo dijakov s posebnimi potrebami v srednjem poklicnem izobraževanju
Teja Majcen, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo obravnavali značilnosti problematike socialne integracije dijakov s posebnimi potrebami v različnih programih srednjega poklicnega izobraževanja. S komparativno analizo in pregledom obstoječih raziskav tako v slovenskem kot tudi svetovnem prostoru smo dobili širok teoretični vpogled v samopodobo, splošno in specifično samoučinkovitost ter socialno anksioznost učencev in dijakov s posebnimi potrebami v primerjavi z njihovimi sošolci brez posebnih potreb. Predstavili smo slovensko zakonsko podlago, ki narekuje vsem strokovnim delavcem v vzgoji in izobraževanju individualiziran pristop, zagotavljanje prilagoditev in ustrezne dodatne strokovne pomoči ter podpore, ki lahko mladostniku s posebnimi potrebami omogoča razvoj vseh njegovih potencialov. Namen empiričnega dela doktorske disertacije je zapolnitev vrzeli na področju raziskovanja socialne integracije v slovenskem srednješolskem prostoru. Osredotočili smo se na srednješolsko populacijo, natančneje na populacijo mladostnikov, ki se izobražujejo v programih srednjega poklicnega izobraževanja, za katere je v slovenskem šolskem polju značilna negativna selekcija. V navedene programe namreč vpis iz leta v leto izrazito upada, med dijaki, ki se vključijo, pa prevladujejo učno šibkejši dijaki, ki prihajajo iz družinskega okolja z nizkim kulturnim kapitalom, dijaki z nizko stopnjo notranje motivacije, ki so vedenjsko problematični, ter dijaki s posebnimi potrebami (program srednjega poklicnega izobraževanja je namreč program, ki ga izbere vsako leto 45 % vseh dijakov s posebnimi potrebami). V raziskovalni vzorec smo zajeli 417 dijakov prvega letnika, od tega 105 s posebnimi potrebami (opredelitev: primanjkljaji na posameznih področjih učenja), ki so bili anketirani v začetku in ob zaključku šolskega leta 2011/2012. Želeli smo namreč dobiti vpogled, kaj se dogaja s samopodobo, s splošno in socialno samoučinkovitostjo ter socialno anksioznostjo tekom leta. Pri dijakih s posebnimi potrebami smo zaznali statistično značilno slabšo samopodobo, nižjo oceno splošne in socialne samoučinkovitosti ter višjo oceno socialne anksioznosti kot pri njihovih sošolcih brez posebnih potreb. Splošna in socialna samoučinkovitost sta iz inicialnega v finalno merjenje celo upadli. Dijaki s posebnimi potrebami so v razredne skupnosti slabše integrirani kot njihovi sošolci brez posebnih potreb, kar smo izmerili tudi preko sociometričnih analiz. Rezultati sociometrične preizkušnje namreč kažejo na statistično značilne razlike v sociometričnih statusih dijakov s posebnimi potrebami in njihovih sošolcev. Medtem ko so dijaki s posebnimi potrebami največkrat opredeljeni kot zavrnjeni, so dijaki brez posebnih potreb največkrat opredeljeni kot priljubljeni ali povprečni. Na osnovi teoretičnih in empiričnih spoznanj doktorske disertacije ugotavljamo, da je ključnega pomena oblikovanje celostne mreže pomoči, ki zajema vse udeležence vzgojno- izobraževalnega procesa. Dijakom s posebnimi potrebami lahko odstranimo ovire na poti do cilja in sledimo njihovi največji koristi, ko se osredotočimo ne le na dijake same, temveč tudi na strokovne delavce v srednji šoli, starše dijakov s posebnimi potrebami in ne nazadnje sošolce dijakov s posebnimi potrebami. Še vedno pa vidimo, med vsemi navedenimi subjekti vzgojno-izobraževalnega procesa, učitelja kot subjekt, ki je ključnega pomena pri razvoju inkluzivne šolske kulture ter pri opolnomočenju dijakov s posebnimi potrebami.
Ključne besede: samopodoba, socialna samoučinkovitost, splošna samoučinkovitost, socialna anksioznost, sociometrični položaj, srednje poklicno izobraževanje, socialna integracija.
Objavljeno: 17.07.2014; Ogledov: 1306; Prenosov: 297
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

47.
Idejna podoba esejistike Marjana Rožanca z vidika Frommovega humanizma
Anita Laznik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Osnovni namen raziskovanja esejistike Marjana Rožanca je bil prikazati nov vidik branja in razlaganja v slovenski literarni vedi trdno zasidrane in uveljavljene pisateljske avtoritete. Ta je za svoje eseje jemala primere pri številnih filozofih, znanstvenikih, literatih in mislecih, ali pa zgolj iskala skupne poteze in odstopanja svojega razmišljanja z njihovimi gledišči. Naša pozornost pri oblikovanju doktorske disertacije je bila usmerjena v tisto smer, kjer je Rožanc povezal svojo religioznost in aktualno problematiko slovenskega naroda. Tako smo prikazali vsebinsko analizo Rožančeve esejistike z vidika paradoksalne eksistence in jo soočili s filozofijo Ericha Fromma, predvsem v okvirih dveh temeljnih življenjskih usmerjenosti – to sta usmerjenost k imeti in usmerjenost k biti. Do sedaj uveljavljen pogled na Rožančev personalizem in bogoiskateljsko držo smo dopolnili s konceptom hominizacije in nadgradili razumevanje Rožančeve paradoksalne eksistence z vpeljavo Rožančevega t. i. narodnega/nacionalnega subjekta. Rezultate raziskovanja strnemo v naslednje ugotovitve: (1) v Rožančevi esejistiki se subjekt razkriva kot paradoksalna eksistenca; (2) Rožančev esejistični diskurz opozarja, da je hominizacija v perspektivi krščanske etike odločilnega pomena za preoblikovanje slovenskega naroda. Filozofska osnova temu procesu je Frommova teorija; (3) esejistiko Marjana Rožanca zaznamuje intenzivno samoizpraševanje o aktualnih družbenih in političnih vprašanjih slovenstva; (4) Rožančev kritičen pogled na demokracijo, ki ga opredeljuje pesimistična misel, na koncu življenja zapade v resignacijo. V doktorski disertaciji je obsežen del namenjen tudi predstavitvi različnih razlag postmodernističnega subjekta. Kompleksnost pričujoče tematike opozarja na pomen raziskovanja bivanjskih vprašanj, ki jih prenesemo v širši družbeni okvir. Tako se naše delo postavlja na začetek nadaljnjih raziskav, ki preučujejo zapleteno in zanimivo razmerje med literaturo in filozofijo.
Ključne besede: esejistika, personalizem, hominizacija, narodni/nacionalni subjekt, paradoksalna eksistenca, postmoderni subjekt, Marjan Rožanc, humanizem Ericha Fromma, usmerjenost k imeti, usmerjenost k biti, družbeni značaj, kulturna transformacija
Objavljeno: 29.05.2014; Ogledov: 1734; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

48.
Vojna na Hrvaškem 1990-1995
Miro Hribernik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Zadnje desetletje 20. stoletja je za Jugoslavijo prineslo velike spremembe. Kmalu po Titovi smrti so do tedaj prikrite napetosti izbruhnile na površje. V začetku osemdesetih let so izbruhnili nemiri Albancev v avtonomni pokrajini Kosovo, ki so pomagali oživiti srbski nacionalizem, ki ga je komunistični režim desetletja držal pod kontrolo. Leta 1986 so bili objavljeni odlomki Memoranduma SANU, v katerem je bil položaj srbskega naroda v Jugoslaviji prikazan kot katastrofalen. V Srbiji je prišlo konec osemdesetih let do množičnega gibanja, ki je izražalo hegemonistične težnje Srbov pod vodstvom Slobodana Miloševića. Na Hrvaškem je na prvih svobodnih volitvah po drugi svetovni vojni zmagala HDZ (Hrvatska demokratska zajednica) pod vodstvom Franja Tuđmana, ki je sprejela vrsto ukrepov, ki naj bi zmanjšali nesorazmerno vlogo srbske manjšine v javnem življenju na Hrvaškem in oživila stare hrvaške simbole iz časa NDH, kar je med hrvaškimi Srbi povzročilo veliko ogorčenje. Avgusta 1990 so krajinski Srbi v Kninu razglasili avtonomijo in blokirali prometne poti Dalmaciji. Upor se je širil tudi na druga območja na Hrvaškem, kjer so živeli Srbi. V začetku leta 1991 so nemiri že prerasli v oborožene spopade s hrvaško policijo v Pakracu, Plitvicah in Borovem Selu. Na obeh straneh so padle prve žrtve. Hrvaška je bila razorožena in soočena z močno JLA, v kateri so prevladovali Srbi. Konec julija 1991 se je vojna na Hrvaškem dokončno razplamtela. Do tedaj so srbski uporniki, ob pomoči JLA in paravojaških formacij, brez večjih oboroženih spopadov s hrvaško stranjo uspeli okupirati velik del Hrvaške. Boji so izbruhnili v širokem loku od Gospića na jugu in Karlovca na severu, ki je blizu Zagreba in južno od njega, preko Pakraca in Okučanov do Vukovarja v vzhodni Slavoniji. Armada se je na Hrvaškem bojevala izredno regionalizirano, na več samostojnih in popolnoma ločenih celotah. Tako se je izoblikovalo več bojišč, ki med sabo niso bila vojaško povezana, ampak le smiselno v uresničevanju projekta Velike Srbije. Najbolj srditi boji z največ žrtvami so potekali na vzhodnoslavonskem bojišču in so dosegli višek s srbskim zavzetjem Vukovarja. Intenzivnost bojev na zahodnoslavonskem bojišču je le malo zaostajala za ostrino vzhodnoslavonskih bojev. Bojišče na Baniji in Pokolpju ter karlovško in kordunsko bojišče sta predstavljali najbolj severozahodno bojišče v vojni na Hrvaškem, hkrati sta bili najbližje Sloveniji. V Liki in severni Dalmaciji so hoteli srbski uporniki ob pomoči JLA zasesti Zadar in si tako izboriti prehod na morje. Hrvaške sile so tukaj spretno obranile Šibenik. Južnodalmatinsko (dubrovniško) bojišče je skupaj s pomorskim bojiščem predstavljalo najbolj južno dogajanje v vojni na Hrvaškem. V začetku oktobra 1991 je JLA z morja, kopnega in iz zraka nepričakovano napadla Dubrovnik, vendar so branilci odbili vse napade. Konec leta 1991 se je razmerje moči začelo nagibati v korist Hrvaške. Hrvaška vojska je to izkoristila z ofenzivo za osvobajanje zahodne Slavonije, ki pa je bila zaključena samo deloma, ker je bilo v začetku leta 1992 v Sarajevu podpisano premirje. Marca 1992 se je na Hrvaškem pričela operacija Zaščitnih sil OZN, ki so se razmestile na tista območja na Hrvaškem, ki so jih zasedli uporni Srbi in JLA. Aprila istega leta je Hrvaška vojska poskušala s prodorom v Baranjo, ki pa ni bil uspešen. V začetku julija 1992 je Hrvaška vojska z vojaško operacijo osvobodila dubrovniško primorje. 21. junija 1992 so hrvaške sile začele akcijo na Miljevškem platoju in tako prisilile srbske sile na umik iz okolice Šibenika in Vodic. V začetku leta 1993 je Hrvaška vojska pričela z operacijo, s katero je potisnila Srbe s ključnih točk okrog Maslenice, letališča Zemunik in jezu hidroelektrarne Peruća. Ob hkratnih vojaških akcijah je hrvaška stran s srbsko sklenila tudi nekaj sporazumov. Septembra 1993 so hrvaške sile osvobodile Medaški žep pri Gospiću. Hrvaška vojska je aktivno sodelovala tudi v v
Ključne besede: vojna na Hrvaškem, hrvaški Srbi, nacionalizem, SFRJ, Hrvaška, vstaja hrvaških Srbov, JLA, Hrvaška vojska, Srbska vojska Krajine, Republika Srbska Krajina, agresija, vojaške operacije, bojišča v vojni na Hrvaškem, operacija »Blisk«, operacija »Nevihta«, 1990 - 1995, posledice vojne
Objavljeno: 21.05.2014; Ogledov: 4077; Prenosov: 444
.pdf Celotno besedilo (32,24 MB)

49.
Kazenski sodni procesi na Okrožnem sodišču v Mariboru v letih 1930-1941 - zgodovinski vidiki
Marko Žuraj, 2012, doktorska disertacija

Opis: V disertaciji obravnavamo kazensko sodstvo na Slovenskem med letoma 1930–1941 (leto po uvedbi kraljeve diktature, ko je začela veljati nova kazenska zakonodaja, do druge svetovne vojne) na primeru arhivskega gradiva Okrožnega sodišča v Mariboru. To je bilo v pristojno za sojenje najtežjih zločinov na prvi stopnji. Tedanji kazenski zakon je bil prelomnica, saj je vseboval novosti: razen (klasičnih) kazni še uvedbo varnostnih ukrepov, nove določbe glede kriminalitete mladostnikov, upoštevanje storilčeve osebnosti. Kazenski zakon je v posebnem delu vseboval tudi določbe za sedemnajst skupin kaznivih dejanj, med katerimi so izstopala kazniva dejanja zoper državo in ustavno ureditev. Kazniva dejanja so predvsem zapovedi in prepovedi, ki niso v skladu z običaji in moralno prakso in pravne kršitve proti oblasti. Pravne kršitve so večinoma dejanja, ki ogrožajo temeljne vrednote posameznika in temeljne družbene vrednote. Kazensko pravo je bistvo prava zato je njegov pomen večji kot se domneva. Sodne obravnave z izjavami obdolžencev in prič odsevajo družbena razmerja. Pravo je namreč na določeni stopnji razvoja vedno del družbene organizacijske strukture. Kot tako je rezultat družbenih, kulturnih in ekonomskih vzrokov, ki jih hkrati soustvarja.
Ključne besede: Kraljevina Jugoslavija, kazenska zakonodaja, Slovenija, Okrožno sodišče Maribor, zgodovinska kriminologija, zgodovina 1930–1941
Objavljeno: 17.04.2014; Ogledov: 1074; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

50.
SISTEMSKA IN NESISTEMSKA LEKSIKALNA TVORBA V NOVEJŠEM BESEDJU SLOVENSKEGA JEZIKA
Ines Voršič, 2013, doktorska disertacija

Opis: Siloviti ekonomsko-politicni in kulturni procesi so na prelomu tisocletja v slovensko okolje vnesli bistvene jezikovne spremembe, ki se zaradi sodobnih komunikacijskih okolišcin intenzivno vkljucujejo v vsakodnevno jezikovno rabo. Novi jezikovni pojavi vznikajo na vseh jezikovnih ravninah, dinamika razvoja pa je še najbolj razvidna na podrocju leksike. Z novo pojavnostjo se vecajo ubesedovalne potrebe, s silno družbeno-ekonomsko konkurencnostjo pa se hkrati ustvarjajo besedne inovacije s funkcijo estetskega in ekspresivnega ucinkovanja. Z ozirom na to se disertacijska leksikološka raziskava z naslovom Sistemska in nesistemska leksikalna tvorba v novejšem besedju slovenskega jezika usmerja na besedotvorna vprašanja, ki so odraz novih jezikovnih pojavnosti in neustavljivih globalizacijskih tokov, pri tem pa sooca tvorbeno tipicno s tvorbeno netipicno paradigmo. Izhodišce besedotvorne obravnave je gradivo, zajeto v Novejšo slovensko leksiko (v povezavi s spletnimi jezikovnimi viri) (2009) oz. Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (2012), dopolnjeno pa je še s korpusno potrjenimi in paberkovalno pridobljenimi priložnostnimi tvorjenkami. Doktorska disertacija je osredinjena na morfemskostrukturni in semanticni prikaz novih tvorjenih besed in prinaša vpogled v aktualno besedotvorno stanje slovenšcine. Na osnovi tipološke predstavitve tvorbenih lastnosti novoustvarjene slovenske leksike so opredeljeni jezikovnosistemsko predvidljivi in nesistemski tvorbeni postopki ter izpostavljeni novi tipi morfemske družljivosti, ki pogosto vznikajo kot posledica aktivnih internacionalnih povezav. Slednje vpliva tudi na normiranost posameznih obrazilnomorfemskih sestavin, zato so s statisticno analizo izpostavljeni obrazilna kontinuiteta, porast in upad produktivnosti nekaterih obrazilnih morfemov. Rezultati poudarjajo internacionalizacijo slovenske leksike, ki dviguje oz. niža frekvencnost dolocenih tvorbenih sredstev in omogoca tvorbeno hibridizacijo. Posebna pozornost pa je namenjena tudi besedam, ki z neustaljeno morfemsko kombinatoriko tvorijo stilnoefektivno zaznamovano leksiko. Danes je tvorba besed pogosto tudi orodje za kreativno oblikovanje ekspresivno ucinkujocih leksemov, vzporednih že obstojecim. Nove besede ne nastajajo zgolj s težnjo po zapolnjevanju designativnih potreb, temvec tudi kot rezultat besedne ekspresije in so odraz tvorbene pestrosti slovenskega jezika. Ob tem se v disertacijskem delu ustvarja locnica med besedotvornimi primeri, ki so potencialna sestavina leksikalnega sistema, in novotvorjenkami, ki ostajajo zunaj jezikovne norme kot okazionalizmi. Doktorska disertacija z okazionalnimi primeri tako poudarja, da slovenski jezik kljub intenzivnim globalizacijskim vplivom pogosto uspeva ohranjati tvorbeno vitalnost in je sposoben leksikalno inovativnost crpati iz globalno neodvisnih in sebi lastnih elementov. Na osnovi gradivnega korpusa novejše slovenšcine se v slovensko lingvistiko tako uvajajo nova spoznanja o zakonitostih in ohranjanju besedotvorne konvencionalnosti na eni strani in nova dognanja o rušenju besedotvorne norme z aktivizacijo novih (para)tvorbenih sredstev na drugi strani.
Ključne besede: jezikoslovje, sistemsko besedotvorje, nesistemsko besedotvorje, neologizmi, okazionalizmi, potencialne besede
Objavljeno: 24.02.2014; Ogledov: 1201; Prenosov: 461
.pdf Celotno besedilo (5,33 MB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici