SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


31 - 40 / 80
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
31.
Deutsche lexikographische Terminologie - Theoretische und praktische Aspekte des elektronischen Fachwörterbuchs
Simona Štavbar, 2016, doktorska disertacija

Opis: Im slowenischen Raum stehen derzeit keine Quellen zur Verfügung, in denen die lexikographische Terminologie an einer Stelle gesammelt, definiert, lexikographisch kommentiert und einem (professionellen, semiprofessionellen und nichtprofessionellen) Benutzer zugänglich gemacht wäre. Das primäre Ziel der Dissertation ist, eine solche theoretische Basis zu erarbeiten, mit deren Hilfe die Konzeption und die Erarbeitung einer spezialisierten lexikographischen Ressource (Datenbank und datenbankbasiertes elektronisches Wörterbuch) ermöglicht wird. Terminologische Festlegungen samt entsprechender lexikographischer Darstellung erscheinen notwendig und wichtig, da besonders bei den Fachwörterbüchern mit Slowenisch eine fundierte theoretische Basis oft vermisst wird. Das nächste Ziel ist es, die Gebräuchlichkeit des Genannten zu überprüfen. Aus diesem Anlass wird eine Evaluation des Vorschlags nach Zielgruppen durchgeführt. Anschließend wird eine Pilotdatenbank mit ungefähr hundert terminologischen Einträgen ausgearbeitet. Die theoretische Grundlage für die Datenbank und für das Wörterbuch basiert auf der Funktionstheorie. Es wird nämlich von spezifischen Benutzertypen ausgegangen und es werden verschiedene Benutzersituationen berücksichtigt. Das Wörterbuch wird mit der Auswahl der Daten, deren Gestaltung und Darstellung sowie den technischen Möglichkeiten des Datenzugangs, der Datenorganisation und der Datenpräsentation auf die Bedürfnisse der Benutzer in verschiedenen vorgesehenen Kontexten bzw. Situationen antworten können. Die Funktionstheorie wird neben der theoretischen Begründung auch praktisch appliziert.
Ključne besede: Lexikographie, lexikographische Terminologie, Datenbank, elektronisches Fachwörterbuch, Funktionstheorie, theoretische Basis
Objavljeno: 11.08.2016; Ogledov: 346; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

32.
MEDIKALIZACIJA NOSEČNOSTI IN PORODA KOT DRUŽBENA KONSTRUKCIJA
Mirko Prosen, 2016, doktorska disertacija

Opis: Medikalizacija je sociokulturni proces, skozi katerega nemedicinski problemi postanejo opredeljeni in zdravljeni kot medicinski. To je oblika normativnega družbenega procesa, kateremu je podvrženo vse več fizioloških pojavov, med njimi tudi nosečnost in porod, ki nista le biološki, temveč tudi kulturni in družbeni dogodek. Doktorska disertacija obravnava medikalizacijo nosečnosti in poroda v širšem družbenem kontekstu oblikovanja porodnih praks. V teoretičnem delu je pojasnjen proces medikalizacije na primeru nosečnosti in poroda, ki se konča z identifikacijo indikatorjev medikalizacije poroda. Namen, v empiričnem delu zasnovane raziskave, je bil z združevanjem kvalitativnih in kvantitativnih metod, celovito proučiti fenomen medikalizacije nosečnosti in poroda. V ta namen so bila oblikovana naslednja raziskovalna vprašanja: kako doživljajo in sprejemajo medikalizacijo nosečnosti in poroda ženske po lastni izkušnji in kakšen je njihov odnos do naravnega poroda; kako zaznavajo in doživljajo medikalizacijo nosečnosti in poroda ter naravni porod zdravstveni delavci, ki sodelujejo pri zagotavljanju zdravstvenega varstva žensk; kakšna je razlika v stopnji medikalizacije poroda med Slovenijo in drugimi izbranimi državami. V sklopu kvalitativne metodologije sta bili uporabljeni narativna metoda in fenomenološka študija, medtem ko je bila v sklopu kvantitativne metodologije uporabljena metoda sekundarne analize podatkov. V stratificiran namenski vzorec narativne metode je bilo vključenih 19 porodnic in v namenski vzorec fenomenološke študije 16 babic in 4 porodničarji. Priročni vzorec držav v sklopu sekundarne analize podatkov, je poleg Slovenije vključeval tudi Norveško in Finsko. Podatki narativne metode, analizirani s pomočjo metode analize vsebine, skozi štiri osrednje teme izpostavljajo porodne prakse, prepričanja in tradicije, vpete v institucionalno rojevanje; odzive nosečnic na spremljanje in odkrivanje deviantnosti v nosečnosti; reprezentacije materinstva in avtonomijo odločanja. Iz porodnih zgodb je razvidno, da je prva porodna izkušnja za porodnice najbolj določujoča in obenem tudi najbolj učeča izkušnja. Ravnanja porodnic usmerjajo spoznana tveganja, povezana s porodom, ki jih v očeh porodnic oblikujejo zdravstveni delavci, ožja družina, socialne mreže in mediji. Izsledke fenomenološke analize po Colaizzi, ki je bila narejena posebej za babice in porodničarje, pri babicah opredeljuje 12 tematskih skupin in porodničarjih 11. Oboji se zavedajo, da je porod naravni dogodek in medikalizacija ni vedno potrebna, a je pogosto rezultat zahtev porodnic in vpliva farmacevtske industrije. Kompozitni indeks medikalizacije poroda, sestavljen iz devetih indikatorjev med letoma 2000 in 2012 kaže, da se je stopnja medikalizacije poroda v Sloveniji glede na leto 2000 do leta 2012 povečala za 80,3 %, na Finskem za 30 % in Norveškem za 18,3 %. V primerjavi z obema državama je v Sloveniji od leta 2000 najbolj porasla aplikacija antibiotikov ob porodu, število epiduralnih analgezij in carskih rezov. Trend rasti carskih rezov pri prvo in drugorodnicah nakazuje, da se bo ta trend nadaljeval tudi v prihodnje. Medikalizacija sama po sebi ni ne dobra ne slaba. V 21. stoletju bi bilo nepredstavljivo, da bi nekatere bolezni ali stanja povsem demedikalizirali in jih s tem vrnili v čas naravne danosti, visoke umrljivosti ali družbene stigmatizacije. Ugotovitve teoretičnega in empiričnega dela osvetljujejo medikalizacijo nosečnosti in poroda z različnih perspektiv.
Ključne besede: medicina, porodništvo, babištvo, zdravje žensk, nosečnost, porod, medikalizacija, indeks medikalizacije poroda, družbene dimenzije
Objavljeno: 13.06.2016; Ogledov: 880; Prenosov: 255
.pdf Celotno besedilo (4,66 MB)

33.
Euro-English in the European Commission: Language Use and Attitudes
Tina Balič, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: This dissertation deals with a sociolinguistic analysis of attitudes towards Euro-English (E-E), denoting a specific variety of the English language as is primarily used within the multicultural and multilingual professional contexts of the European Union (EU) institutions. Particularly within the European Commission (EC) English has acquired the role of the primary working language. This is apparent from the most recent figures provided by its translation service, according to which as many as 81.3% of source documents were written in English in 2014 (as compared to 77.6% in 2012 and 62% in 2004), followed by French with only 5%. Consequently, 285 EC representatives from different EU member states were surveyed on their attitudes towards E-E, primarily focusing on those respondents whose mother tongues are not English. Crucially, they were asked to evaluate several sentences that deviated from Standard English according to their perceptions of what is acceptable English usage and what is not. Beforehand, a corpus-based analysis was conducted in order to determine which potentially E-E features to integrate within the acceptability test. Importantly, the authors of the examined EU material are deemed congruent as much as possible with the participants of the attitudinal analysis, as they all work for one of the main EU institutions. The main findings reveal that the high acceptability rates of the proposed deviant sentences among the surveyed non-native English-speaking EC representatives were primarily related to their lower proficiency in the English language and/or mother tongue interference, whereas we argue that the surveyed native speakers accepted most of them because they failed to apply a known language system accurately. Accordingly, we found out that the participants as a whole generally adhere to native models of English, i.e. British English, and thus do not personally endorse a European variety of English as a standard of linguistic correctness in their minds. Although specific usage that differs from the standard use of English has to an extent been developed within the EU institutions, the identified features must be regarded as EU jargon; which may be more or less obvious; rather than a particular E-E variety already expressing common EU culture and identity. We conclude that an independent variety of English, comparable to the Inner or Outer Circle Englishes, neither exists to date nor is in its earliest stage of development within the EU institutions.
Ključne besede: sociolinguistics; attitudes towards language; Euro-English; lingua franca; European Commission; working language; corpus linguistics; linguistic features; competence in English.
Objavljeno: 13.06.2016; Ogledov: 402; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (5,78 MB)

34.
Delovanje nemškega okupatorja v Mežiški dolini med letoma 1941 in 1945
Vinko Skitek, 2016, doktorska disertacija

Opis: Med letoma 1941 in 1945 so nemške oblasti ob okupaciji Mežiške doline v njej vzpostavile svoje oblastne strukture, ki so to območje preko uvajanja nemške zakonodaje, nemškega sistema zdravstvenega in socialnega varstva, nemških ukrepov na področju kulture in izobraževanja, nemške propagande in močne raznarodovalne politike pripravljale na združitev z Nemčijo. Pri tem je nemška oblast prve korake v omenjeni smeri na upravnem področju storila v začetku leta 1942, ko je območje Mežiške doline vključila v koroški deželni okrožji Velikovec in Wolfsberg. Na področju gospodarstva, energetike in prometa pa so nemške oblasti izkoriščale gospodarske, energetske in prometne zmogljivosti Mežiške doline v korist nemške oborožitvene industrije.
Ključne besede: nemška okupacija + Slovenija, Koroška + 1941/1945, nemški izobraževalni sistem, zdravstvo + sociala + svetovna vojna, nacistična propaganda + Koroška, gospodarstvo Mežiške doline, energetika + 1941/1945, promet + nemška okupacija, nemški pravosodni sistem, Mežiška dolina + 1941/1945, verske skupnosti + okupacija
Objavljeno: 10.03.2016; Ogledov: 646; Prenosov: 243
.pdf Celotno besedilo (4,48 MB)

35.
Današnja slovenska Štajerska v drugi polovici 13. stoletja
Martin Bele, 2015, doktorska disertacija

Opis: Leta 1246 je v boju padel avstrijsko-štajerski vojvoda Friderik II., zadnji moški pripadnik rodbine Babenberžanov, ki je vojvodini Štajerski do tedaj vladala več kot pol stoletja, vojvodini Avstriji pa celo 270 let. Triindvajset let po Friderikovi smrti je umrl tudi Ulrik III., zadnji koroški vojvoda iz rodbine Spanheimov, ki je poleg koroškega vojvodskega naslova v svojih rokah držal tudi velike dele takratne Kranjske. Konec obeh dinastij je na širšem področju Vzhodnih Alp v hipu sprožil boj za njuno dediščino, ki je z daljšimi in krajšimi prekinitvami trajal vse do leta 1311 (oziroma celo 1335). Tekmecev je bilo (predvsem za nekdanja babenberška ozemlja) več. V največ primerih so s političnega prizorišča izginjali eden za drugim in niso imeli realnih možnosti, da bi se v Avstriji ali na Štajerskem zadostno utrdili ter tam prevzeli oblast. Še najuspešnejša med vsemi sta bila ogrski kralj Bela IV. in češki kralj Otokar II. Přemysl, ki pa jima je uspelo, da sta s svojim avtoritativnim vladanjem štajersko plemstvo popolnoma odvrnila od sebe, tako da se je to v obeh primerih obrnilo proti njima. Nazadnje so se v večjem delu regije utrdili Habsburžani. Temelj za njihov uspeh so bile politične poteze, ki sta jih vlekla Rudolf I. in njegov sin Albreht I. Brez njunih uspehov poznejša habsburška moč vsekakor ne bi bila mogoča. Rudolf in Albreht sta bila zaradi razmer, ki so se v njunem času (1273–1308) ponujale, prisiljena delovati bolj popustljivo od svojih predhodnikov, saj za seboj nista imela ogromne vojaške sile in sta se bila prisiljena po vojaško pomoč vedno znova obračati na Štajerce. V času izumrtja štajerske vojvodske dinastije Babenberžanov lahko med najbolj pomembne rodbine iz področja današnje avstrijske Štajerske štejemo grofe Pfannberške ter gospode Stubenberške, Ortske, Wildonske, Stadeške in Liechtensteinske. Člani teh rodbin so imeli sredi 13. stoletja na Štajerskem še največ politične in vojaške moči ter so opravljali več deželnih in dvornih služb. Na področju današnje slovenske Štajerske je bila samo rodbina gospodov Ptujskih tista, ki se je v istem času lahko kosala z zgoraj omenjenimi. Tekom druge polovice 13. stoletja se je nekaj tako krških kot salzburških ministerialnih rodbin s področja današnje slovenske Štajerske skušalo izviti izpod oblasti svojega (nad)škofa ter se priključiti deželni zvezi štajerskega ali koroškega vojvode. Predvsem so se v tej smeri trudili izvorno salzburški ministeriali Ptujski ter krški ministeriali iz rodbin Kunšperških in Ranšperško-Lemberških. Med slednjimi sta izstopala predvsem Nikolaj Lemberški in Henrik I. Helfenberški. Čeprav sta slednja dva predvsem v šestdesetih letih imela veliko uspehov, pa njun trud slednjič ni obrodil dolgoročnih sadov. Le Ptujski so se uspeli popolnoma izviti izpod oblasti salzburških nadškofov, kar pa je bil rezultat dela več generacij. Za kaj tako dolgotrajnega Ranšperško-Lemberški in Kunšperški enostavno niso imeli moči. Zaradi tako popolnega uspeha gospodov Ptujskih se bralcu morda zazdi, da so bili salzburški in krški (nad)škofje druge polovice 13. stoletja skoraj popolnoma brez moči in svojih ministerialov niso bili sposobni kontrolirati. Temu ni tako. Ptujski so bili dejansko edini, ki jim je (spričo lastne vojaške moči) uspelo »uiti« izpod nadzora salzburških nadškofov in se tesno povezati s štajerskimi vojvodami. Vse druge salzburške in krške ministerialne rodbine česa takega niso bile zmožne. Medtem ko so se gospodje Ptujski za svojo vključitev v štajersko deželno zvezo morali truditi več desetletij, je to Žovneškim uspelo hitro in brez krčevitega nasprotovanja katerega izmed knezov, saj so bili svobodnega izvora. V štajersko deželno zvezo je aprila 1308 vstopil šele Ulrik II. Žovneški. Medtem se drugi člani njegove rodbine (Ulrik I., Leopold III., Gebhard III.) v preteklosti niso skoraj nikoli hoteli vmešavati v štajersko politiko. Tako so se uspeli izogniti nadoblasti oholega bana Štefana in vzkipljivega Otokarja Přemysla.
Ključne besede: današnja slovenska Štajerska, Ptujski, Mariborski, Svibenski, Žovneški, deželni zbori, deželne službe
Objavljeno: 25.02.2016; Ogledov: 650; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (4,29 MB)

36.
Analiza narečnega diskurza (s poudarkom na govoru Rakitovca v slovenski Istri)
Tina Rožac, 2016, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava narečni diskurz z vidika konverzacijske analize in tako prinaša nova spoznanja na področje raziskovanja narečij ter širi obzorja znanstvene obravnave istrskega narečja in govora Rakitovca. Avtorica na podlagi dosedanjih teoretičnih spoznanj o govorjenem jeziku, diskurzu in konverzacijski analizi gradi analizo na terenu zbranih in transkribiranih besedil, ki jih besedilnovrstno umešča v naslednje kategorije: pripovedne besedilne vrste (pripovedi, anekdote, poročila, eksempli), opazke s komentarjem, mnenja, obrekovanja in klepeti. Zastavljena besedilnovrstna tipologija se v analizi potrjuje in je – z morebitno vključitvijo razlage kot besedilne vrste – značilna za narečni diskurz. Ob tem je pomembno poudariti, da izbrana besedila pripadajo eni od besedilnih vrst, medtem ko se v spontanem pogovoru poleg čistih oblik pojavljajo tudi neopredeljene oz. mešane besedilne vrste. Metodološko podlago analize predstavlja kvantitativni korpusni pristop, za potrebe katerega je bil zgrajen korpus Nardis-Ra. Pri zapisovanju besedil je prevladal ortografski zapis, ker je analiza tovrstnih besedil vezana na korpus in digitalni zapis, ki zahtevata poenostavitve. Potrjuje se, da GOS, ki je ponudil izhodiščno orientacijo za prevlado ortografskega zapisa, zaenkrat nima ustreznih oznak za zapis narečnih besedil; pomanjkljivost zlasti pri zapisu narečnih besedil je neupoštevanje naglasa in polglasniško izgovorjenih vokalov. Kljub vsemu je izbrani zapis korak bliže ortografskemu, ker so potrebe korpusa usmerjale k poenostavitvam, ki so privedle do kombinacije ortografskega in fonetičnega zapisa. Zapis se približuje GOS-u v težnji, da se v nadaljevanju vzporedno z raziskavami oblikujejo primerljivi korpusi narečnih pogovorov. Kvantitativni korpusni pristop v pričujoči disertaciji predstavlja izhodišče kvalitativne jezikoslovne obravnave izbranih pragmatičnih značilnosti analiziranega diskurza (izjav, menjavanja vlog in diskurznih označevalcev) v odvisnosti od obravnavanih besedilnih vrst. Avtorica posebno pozornost nameni orisu diskurznih označevalcev, njihovih vrst in vlog ter distribucije v različnih besedilnih vrstah. Z analizo se potrjuje hipoteza, da se v narečnem diskurzu pojavljajo različne besedilne vrste, v katerih se koherenca gradi po načelih govorjenega jezika, vendar se gradnja koherence v odvisnosti od besedilne vrste odraža predvsem v rabi diskurznih označevalcih, oblik izjav in menjavanju vlog.
Ključne besede: istrsko narečje, govorjeni jezik, narečni diskurz, konverzacijska analiza, korpus narečnih besedil, besedilne vrste v spontanem pogovoru, diskurzni označevalci
Objavljeno: 25.02.2016; Ogledov: 785; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (12,07 MB)

37.
Literarna inscenacija tujega in lastnega v nemški regionalni periodiki Štajerske in Kranjske (1900-1914) ter njena družbena funkcija
Anja Urekar Osvald, 2015, doktorska disertacija

Opis: In der vorliegenden Dissertation werden Fremd- und Selbstbilder im Feuilleton der deutschsprachigen Zeitungen aus der Steiermark (Marburger Zeitung und Grazer Tagblatt) und Krain (Laibacher Zeitung) von 1900 bis 1914 anhand eines heterogenen Korpus von literarischen und publizistischen Narrativen untersucht. Den Schwerpunkt der Dissertation bilden die Analyse der Fremd- und Selbstbilder, Untersuchung von Verfestigung und Verflüssigung von Auto- und Heterostereotypen, poetischer Verfremdungsprozesse und derer gesellschaftlichen Funktionen. Die für poetische Alterität charakteristischen Verfremdungsverfahren auf der Genre-(Groteske, Märchen und Sage) und Handlungsebene (universalistische Kulturthemen wie Tod, Krankheit und Wahnsinn) sind vorrangig in der Laibacher Zeitung zu beobachten, wobei sie zur Sensibilisierung der Leser für interkulturelle Erfahrung und Verschränkung vom Eigenen und Fremden sowie De-Konstruierung von Homogenität beitragen und die Texte eine Funktion der inoffizieller Geschichte und eines kritischen Korrektivs erfüllen. Die Verfremdungsverfahren der Allegorisierung und Ironisierung werden dagegen in der Marburger Zeitung und Grazer Tagblatt politisch-ideologisch instrumentalisiert. Anhand der Selbstbilder der Superiorität sowie der Abgrenzung gegenüber dem Anderen treten die Funktionen der kollektiven Identitätsstiftung, des kollektiven Gedächtnisses und der Gedächtnisorte, der Reduzierung der gesellschaftlichen Komplexität und der Konstruktion von Nationalismen auf. Unterschiede in der Inszenierung der Fremd- und Selbstbilder in den untersuchten Zeitungen können auf das Zeitungscredo und -programm der jeweiligen Zeitung, die nationale Zusammensetzung der Bevölkerung, die politisch-historischen (Krisen-)Ereignisse und nicht zuletzt auf die Homogenisierungstendenzen einer Gemeinschaft als Folge der Zuwanderung zurückgeführt werden. Die repräsentativen Beispiele der Selbst- und Fremdbilder in der Marburger Zeitung und Grazer Tagblatt laufen stets auf eine nationale Unterscheidung, d.h. in Anlehnung an Giesen auf primordiale Codes hinaus. Als Antwort auf die zunehmende Autonomisierung der slowenischen Kultur in dem ‚deutschen Festungsdreieck‘ der Städte Celje, Ptuj und Maribor, die zum ‚feindlichen Fremden‘ wurde, ist eine Abgrenzung ihr, aber auch anderssprachigen Bevölkerung der Donaumonarchie gegenüber zu beobachten. Die Tageszeitungen als Medien des kollektiven Gedächtnisses ermöglichten ihren Lesern in historischer und regionaler Thematik ein Erinnern an deutsche Tradition, Sitten und Rituale und stützten sich auf traditionelle Ordnungsmuster, die in der tagtäglichen Erfahrung mit Fremdheiten vermeintliche Sicherheit boten und eine kollektiv identitätsstiftende Rolle erfüllten. Die Repräsentationen von China, Süd-Afrika und den Nahen-Osten sind verankert in der dichotomisierenden Denkweise und dem Othering und werden mittels von Oppositionspaaren Okzident/Orient, Zivilisierte/Barbaren, Kultur/Natur usw. inszeniert, wobei die kulturelle Fremderfahrung, die vorerst in Reiseberichten thematisiert wird, zwischen den Polen Faszination und Bedrohung oszilliert. Während Marburger Zeitung die regionale kulturelle Heterogenität, die Zirkulation kultureller Transfers aber auch ausländische Literatur weitgehend ausblendet und zusammen mit Grazer Tagblatt auf einer Repräsentation der homogenen deutschsprachigen Kultur beharrt, die sich in dem multiethnischen Staat nicht zurechtfindet und deswegen einer Utopie von einem national homogenen Staat mittels einer groß- bzw. alldeutschen Lösung entgegensieht, lässt die Laibacher Zeitung – obwohl es der deutschsprachigen Kultur Vorrang gibt – einen ‚dritten Raum‘ für seine inter- und intrakulturell differenzierte Leser entstehen, wodurch ihr ein großes Potential für die Förderung einer friedlichen und toleranten Kohabitation der unterschiedlichen Kulturen im transkulturellen mitteleuropäischen Kontaktraum innewohnte, in dem Kulturvermittlung als selbstverständlich galt.
Ključne besede: kulturelle Fremd- und Selbstbilder, deutschsprachige historische Periodika, die Steiermark, Krain, Habsburgermonarchie, poetische Alterität, kollektive Identität, kollektives Gedächtnis, kulturelle Transfers, gesellschaftliche Funktionen der Literatur
Objavljeno: 04.01.2016; Ogledov: 498; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (15,55 MB)

38.
Janez Ludvik Schönleben (1618-1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa
Monika Deželak Trojar, 2015, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija ima tri glavne dele. Prvi del disertacije izrisuje življenjsko pot Janeza Ludvika Schönlebna, ki se je začela 16. novembra 1618 v Ljubljani. Janez Ludvik Schönleben je v letih 1629/30–1634/35 obiskoval jezuitsko gimnazijo Ljubljani in 26. oktobra 1635 vstopil v jezuitski red. V času šolanja in redovne formacije v letih 1635–1653 je bival in deloval v različnih kolegijih Avstrijske jezuitske province: na Dunaju, v Leobnu, Gradcu, Kremsu, Linzu, Passauu, Judenburgu in Ljubljani. Po končanem študiju teologije je bil najpozneje novembra 1648 na Dunaju posvečen v duhovnika in je nato v šolskem letu 1648/49 v tamkajšnjem kolegiju poučeval retoriko in bil hkrati notar Filozofske fakultete. Z Dunaja je odšel v Judenburg, od tam je oktobra 1650 prišel za šolskega prefekta v Ljubljano. Iz Ljubljane je oktobra 1651 odšel v Gradec. V tem obdobju se je začela kriza v njegovem jezuitskem poslanstvu, zato je po 20. aprilu 1652 odšel v Linz, od tam pa nekoliko pozneje na Dunaj. V šolskem letu 1652/53 je na dunajski Filozofski fakulteti poučeval logiko, septembra 1653 pa je izstopil iz reda. Z Dunaja je odšel v Padovo, kjer je že 19. decembra 1653 opravil doktorski izpit iz teologije. Spomladi leta 1654 se je vrnil v Ljubljano in bil 6. maja 1654 imenovan za ljubljanskega stolnega dekana. To poslanstvo je opravljal do 3. julija 1667. Schönleben je do leta 1669 ostal v Ljubljani, 13. oktobra 1669 pa ga je cesar izbral za dolenjskega arhidiakona in župnika v Ribnici. V Ribnici je kljub težavam vztrajal do konca leta 1675 ali začetka leta 1676. Po vrnitvi v Ljubljano se je v letih 1676–1681 posvečal predvsem pripravi zgodovinskih in genealoških del. Schönleben je umrl 15. oktobra 1681 v Ljubljani. Biografskemu delu sledi pregledna predstavitev Schönlebnovega opusa. Poglavje o Schönlebnu kot zgodovinarju se začne s kratkim pregledom zgodovinopisja v 16. in 17. stoletju. Poudarek tega dela je na predstavitvi in ovrednotenju njegovih natisnjenih del. V ospredju je njegovo najpomembnejše zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova, sledi pa mu spis Aemona vindicata. Posebej sta izpostavljeni njegovi deli, ki obravnavata izvor in veličino habsburške vladarske hiše: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae in Annus sanctus Habspurgo-Austriacus. Predstavitev natisnjenega opusa zaključujejo njegove genealogije kranjskih plemiških družin Gallenberg, Ursini-Blagaj, Attems in Auersperg. Poseben doprinos k poznavanju Schönlebna kot zgodovinarja prinaša pregled in oris njegovih del, ki so ostala v rokopisu. Disertacijo zaključuje poglavje o Schönlebnu kot literatu, pozornost je namenjena njegovim zgodnjim govorom iz jezuitskega obdobja in njegovim zbirkam pridig. Postopek zorenja Schönlebna kot pridigarja je prikazan skozi tri obdobja: zgodnje obdobje (1642–1653), obdobje aktivnega pridiganja (1654–1676) in obdobje zmanjšane pridigarske aktivnosti (po letu 1676). Predstavljeni so Schönlebnovi ohranjeni jezuitski govori, temu pa je dodan tudi popis po naslovu znanih, a neohranjenih govorov. Glavnina pozornosti je namenjena Schönlebnovemu pridigarsko najbolj aktivnemu obdobju in predstavitvi njegovih štirih zbirk pridig: Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, Feyertägliche Erquick-Stunden, Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis in Horae subsecivae dominicales. V zaključku so povzete glavne značilnosti Schönlebnovih govorov in pridig, ki ga opredeljujejo kot predstavnika prehodnega obdobja med značilnimi smernicami potridentinskih pridigarskih načel in postopnega prehajanja v baročni tip pridige. Schönleben se je naslonil zlasti na jezuitski model pridiganja.
Ključne besede: Kranjska, Ljubljana, 17. stoletje, Avstrijska jezuitska provinca, jezuiti, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), (Schönlebnova) biografija, (Schönlebnov) opus, barok, zgodovinopisje, deželno zgodovinopisje, dvorno zgodovinopisje, retorika, retorska proza, pridiga, jezuitska pridiga
Objavljeno: 26.11.2015; Ogledov: 871; Prenosov: 157
.pdf Celotno besedilo (4,32 MB)

39.
Schreibstrategien beim argumentativen Schreiben im Spannungsfeld zwischen Slowenisch als Muttersprache und Deutsch als Fremdsprache. Eine empirische Studie.
Doris Mlakar Gračner, 2015, doktorska disertacija

Opis: Das Ziel der vorliegenden Arbeit ist, den Einsatz von Schreibstrategien von Studierenden in Slowenien (mit Slowenisch als L1) beim kooperativen Verfassen argumentativer Texte in der Muttersprache Slowenisch und in der Fremdsprache Deutsch empirisch zu untersuchen und zu beschreiben. Als zentrale Forschungsmethodologie wird in der Dissertation die Analyse von Leitfadeninterviews eingesetzt. Aus den erhobenen Daten wird für beide Herkunftssprachen versucht die eingesetzten Schreibstrategien der Probanden für die einzelnen Phasen des Schreibprozesses (Planen, Formulieren, Überarbeiten) zu rekonstruieren, zu analysieren und zu vergleichen. Im Mittelpunkt der empirischen Sudie steht die Frage, ob Parallelen bzw. Unterschiede zwischen dem Einsatz von Schreibstrategien in der Muttersprache Slowenisch und in der Fremdsprache Deutsch existent sind und ob daraus Schlussfolgerungen auf allgemeine Schreibstrategien gezogen werden können, die unabhängig von den jeweiligen Herkunftssprachen eingesetzt werden. Im Weiteren wird untersucht, welche Schreibstrategien von den Studierenden am Anfang ihres Studiums (im ersten Jahrgang) eingesetzt werden und welche sie am Ende ihres Studiums (im vierten Jahrgang) in Erwägung ziehen und ob Gemeinsamkeiten bzw. Unterschiede zwischen diesen Schreibstrategien vorliegen.
Ključne besede: Schreibstrategien, Schreiben, Fremdsprache, Deutsch
Objavljeno: 26.11.2015; Ogledov: 749; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (4,18 MB)

40.
Vloga učitelja pri razvijanju tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti za poslovne sestanke v angleškem jeziku: primer simulacije poslovnih sestankov
Mateja Dostal, 2015, doktorska disertacija

Opis: Namen raziskave je bil prispevati k izboljšanju učinkovitosti poučevanja poslovnega angleškega jezika na visokošolski stopnji izobraževanja z učinkovitim razvijanjem tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti s simulacijami poslovnega sestanka v angleškem jeziku za nadaljnje avtonomno in vseživljenjsko učenje tujih jezikov in lažje vključevanje v mednarodno poslovno okolje. Korpusna analiza simulacij poslovnih sestankov študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je pokazala, kako se razvijajo nabor, struktura in nadzor nad jezikovnimi, sociolingvističnimi in pragmatičnimi prvinami tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti ob prisotnosti in odsotnosti učitelja in ugotovila, da je vloga učitelja ključna predvsem pri razvijanju sociolingvističnih in pragmatičnih prvin. Primerjava korpusa simulacij poslovnih sestankov študentov in korpusa poslovnih sestankov poslovnežev je poleg podobnosti in razlik v pojavnicah, različnicah, sopojavnicah, pozitivnih in negativnih ključnih besedah pokazala, da se korpusa razlikujeta predvsem po sociolingvističnih in pragmatičnih prvinah, kar skupaj s kvalitativno analizo pričevanj učiteljev in študentov omogoča vpogled v specifiko in vlogo učitelja pri razvijanja in ozaveščanju celostnega razvoja tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti, da bodo ta spoznanja lahko postala del širše izobraževalne in poslovne skupnosti in posledično omogočila boljšo učinkovitost.
Ključne besede: poučevanje poslovne angleščine, tujejezikovna sporazumevalna zmožnost, simulacija poslovnega sestanka, študija primera, izkustveno učenje, govorni korpus
Objavljeno: 25.11.2015; Ogledov: 968; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (12,34 MB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici