SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 73
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
11.
Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine
Gjoko Nikolovski, 2016, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine je razdeljena na štiri dele: uvod, teoretični in empirični del ter sklep. Teoretični del disertacije vsebuje dve celoti. V prvem delu obravnavam osnovne pojme v slavistiki, ki se nanašajo na Slovane, njihova poimenovanja (etnonime) skozi zgodovino, prajezik, pradomovino, slovanske selitve, začetke slovanske pismenosti, staro cerkveno slovanščino. Namen tega dela je ustvariti pogled na obdobje pred nastankom in na pojav stare cerkvene slovanščine. V drugem delu teoretičnega dela se ukvarjam s pojavom najpomembnejšega vprašanja v slavistiki, ki se je oblikovalo na prehodu iz 18. v 19. stoletje in se nanaša na definiranje jezikovne osnove stare cerkvene slovanščine. Odgovor na to vprašanje se je oblikoval v obliki dveh teorij, panonske (panonsko-karantanske), ki sta jo zagovarjala Jernej Kopitar in Franc Miklošič, in makedonske teorije, ki sta jo zastopala Vatroslav Oblak in Vatroslav Jagić. Jernej Kopitar in pozneje Franc Miklošič sta zagovarjala teorijo, po kateri je bila osnova stare cerkvene slovanščine jezik panonskega območja, tj. jezik prednikov Slovencev. Jernej Kopitar je odkril veliko besed, ki so bile izposojenke iz latinskega in nemškega jezika (oc6t7, lat. acetum, ol7tar6, lat. Ataria, post7, nem. Fasta, pop7, nem. pfaffo). Domneval je, da naj bi bile te besede prisotne samo v slovanskem govoru, ki ga je govorilo prebivalstvo na območjih v bližini latinskega in nemškega jezika. Domnevo je dodatno podprl tudi z določenimi besedami, ki so bile prisotne v jeziku panonsko-moravskih Slovanov (balii, resnota, otok7, bratr7, rob7, pape'6). K tem argumentom je Franc Miklošič dodal še obstoj nosnikov (4, ѧ) in soglasniških skupin [t in 'd v madžarskem jeziku v izposojenkah slovanskega porekla (pentek madž. : pѧt7k7, szombota : s4bota; mozstoha, rozsda, Budapest), ki naj bi bile prevzete iz sosednjega slovanskega oziroma slovenskega jezika. Vatroslav Jagić in njegov učenec Vatroslav Oblak sta zastopala drugačno stališče. Oblak je ob koncu leta 1891 odšel na študijsko potovanje po južni Makedoniji, kjer je preučeval narečja solunske okolice. V narečju vasi Suho v okolici Soluna je našel jezikovne reflekse, ki so ozko povezani s staro cerkveno slovanščino. Po Vatroslavu Oblaku so najpomembnejše naslednje lastnosti: (1) razvoj ъ > o in ь > e kot v najstarejših slovanskih pisnih spomenikih, (2) ohranjanje nosnih vokalov 4 in ѧ, (3) ohranjena soglasniška sklopa [t in 'd kot v stari cerkveni slovanščini, (4) nerazlikovanje refleksov starih 5 = §. Končni rezultat je bila uveljavitev makedonske ali makedonsko-bolgarske teorije, ki temelji na dejstvu, da sta brata Ciril in Metod vzela za osnovo stare cerkvene slovanščine govore iz okolice Soluna, s čimer je zavrnil starejšo panonsko teorijo o poreklu stare cerkvene slovanščine. Razvidno je, da obe teoriji ponujata različna odgovora in imata enostransko stališče, ki ne vključuje sociolingvističnih okoliščin. V osnovi se zagovorniki panonske teorije sklicujejo na besedišče, medtem ko so v osnovi makedonske teorije zgodovinskoglasoslovni argumenti. V naslednjem poglavju sledi pregled pogledov na vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine pri slovenskih jezikoslovcih 20. stoletja, pri čemer izpostavljam poglede Martine Orožen, Alenke Šivic Dular, Vande Babič in Mateja Šeklija. Ugotavljam, da je Martina Orožen bolj naklonjena teoriji Jerneja Kopitarja in Franca Miklošiča kljub umirjenemu vseslovanskemu pogledu, ki ga zagovarja v enem od svojih člankov, medtem ko preostali trije obravnavajo jezikovno osnovo s stališča genetske lingvistike in za to uporabljajo zgodovinskoglasoslovne argumente, na podlagi katerih stari cerkveni slovanščini določajo južnoslovansko osnovo. V naslednjem poglavju s pomočjo genetolingvistične teorije Daliborja Brozovića ugotavljam, da je stara cerkvena slovanščina kot knjižni jezik najvišje postavljeni neorganski konkretni idiom, ki ima svojo organsko osnovo v obliki krajevnega govora. Neorganskost je bila dosežena s civilizacijskimi nadgradnjami, in sicer z vnosom grških elementov v južnoslovanskem prostoru in nato z vnosom velikomoravsko-panonskih elementov v velikomoravsko-panonskem prostoru. Empirični del doktorske disertacije vsebuje: (1) opis fonoloških baz suškega govora, (2) kratek opis oblikoslovne podobe suškega govora, (3) primerjalno analizo ključnih refleksov med lagadinsko-bogdanskimi govori, (4) primerjalno analizo refleksov za praslovanski skupini *tj in *dj med solunsko-vodenskimi in sersko-lagadinskimi južnimi makedonskimi govori, (5) analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in poznejših makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Obstoj soglasniških skupin št in žd in primerjalna analiza drugih refleksov v lagadinsko-bodanski skupini govorov je pokazala, da suški, visoški in zarovski govor tvorijo narečno oazo, ki hrani reflekse (ä, razvoj ъ > o in ь > e ter št in žd), medtem ko se v njihovih sosednjih govorih opažajo novejši refleksi (denazalizacijo, ekavski razvoj 5, ǵ in ḱ). Na podlagi opravljenih analiz sem potrdil, da je prvotna organska osnova stare cerkvene slovanščine najverjetneje solunski govor 9. stoletja z okolico, ki se je danes najbolj ohranil v govorih vasi Suho, Visoka in Zarovo. Zadnji del empiričnega dela ponuja analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Analiza je potrdila prisotnost številnih velikomoravsko-panonskih besed v makedonskih spomenikih, ki so se v makedonska besedila vnašala po vrnitvi cirilometodovih učencev v makedonsko-bolgarski prostor. V sklepu ugotavljam, da z genetolingvističnim pogledom na jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine definiramo njeno organsko južnoslovansko ali natančneje solunsko osnovo. Z upoštevanjem velikomoravsko-panonskega besedišča predlagam širši pogled na oblikovanje stare cerkvene slovanščine, in sicer skozi prizmo zgodovinskih in sociolingvističnih okoliščin ter v njenem polnem obsegu, ki vključuje vse faze razvoja v času in prostoru. Na koncu doktorske disertacije je še priloga z izbranimi govorjenimi besedili iz vasi Suho.
Ključne besede: Slovani, stara cerkvena slovanščina, jezikovna osnova, genetolingvistična teorija, jugovzhodna makedonska narečna skupina, suški govor, velikomoravizmi, panonizmi, makedonski biblijski rokopisi
Objavljeno: 13.10.2016; Ogledov: 569; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (7,73 MB)

12.
Gorenjski mobiliziranci v nemški vojski 1943-45
Monika Kokalj Kočevar, 2016, doktorska disertacija

Opis: Po začetku druge svetovne vojne v Sloveniji in razdelitvi ozemlja je nemški okupator po odhodu okupacijskih enot vzpostavil svojo civilno upravo v Spodnji Štajerski in v t. i. Južni Koroški. To upravno enoto, ki jo je sestavljalo šest nekdanjih gorenjskih okrajev, pozneje preoblikovanih v tri okrožja in jugoslovanski del Koroške, je najprej vodil namestnik koroškega deželnega vodje Franz Kutschera, od decembra 1941 naprej pa koroški deželni vodja Friedrich Rainer. Teritorialno je ozemlje spadalo pod XVIII. vojaško okrožje. V dogovoru med vodjo civilne uprave in skupino oboroženih oddelkov nemške nacionalsocialistične stranke, ki je bila pristojna za Južno Koroško, so poleti 1941 po nemškem modelu in podobnih vzpostavitvah v zasedenih deželah s civilno upravo ustanovili na Spodnjem Štajerskem in Južni Koroški enote vermanšafta, ki so bile podrejene SA skupini Südmark. Po organizacijski vzpostavitvi in imenovanju vodij je potekalo do oktobra 1941 evidentiranje gorenjskih mož v starosti od 18 do 45 let. Čeprav je bilo po odloku o vzpostavitvi enot SA Wehrmannschaft iz leta 1939 služenje prostovoljno, so ga na Gorenjskem predstavljali kot dolžnost in obveznost. Enote vermanšafta so v nasprotju z vermanšaftom na Štajerskem opravljale le polvojaško urjenje, sodelovale na različnih dogodkih in zbirale sredstva za različne formacije in skupine. Vodje in podvodje vermanšafta so se usposabljali v šoli za vodje v Rogaški Slatini, skupaj s štajerskimi vermani. Do spomladi 1942 število vermanov na Gorenjskem ni preseglo 17.000 mož. Vermani so bili po hierarhičnem sistemu SA v okviru enot vključeni v »Wehrmannschaftsbrigade Oberkrain«. Od zgodnje pomladi so vermane vključevali v različne enote krajevnih straž, h orožnikom in t. i. Nujni tehnični pomoči. Od januarja 1942 je bila na Gorenjskem ustanovljena nacionalsocialistična stranka NSDAP. Že od spomladi so pozivali Gorenjce k prostovoljni priključitvi v Waffen SS, vendar je bilo zelo malo odziva. 7. julija 1942 je gauleiter Friedrich Rainer uvedel t. i. dolžnost do služenja v državni delovni službi in vojaško dolžnost. Z razglasom je 27. septembra 1942 podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic, in sicer v povezavi z odlokom nemškega notranjega ministrstva z dne 14. oktobra 1941. Formalnopravno sicer Gorenjske zaradi različnih razlogov niso nikoli vključili v Tretji rajh, so pa za prebivalce Gorenjske s podelitvijo državljanstva začeli veljati isti zakoni kot na ozemlju matične Nemčije. Tako so tudi vojaški prijavni uradi, ki so bili vzpostavljeni decembra 1941 pozvali občinske urade, naj pripravijo evidence letnikov, ki bi bili vpoklicani v nemško vojsko. Od novembra 1942 so potekali nabori moških letnikov od 1916 do 1926, pričeli so z naborom letnikov 1923 in 1924, na koncu so avgusta 1943 vpoklicali v državno delovno službo RAD letnik 1926. Prvi vpoklicanci so bili letniki 1923 in 1924, v RAD taborišča pa so bili poslani januarja 1943. Po polletnem služenju v RAD so vpoklicance pošiljali v različne rezervne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Skupno število prisilno mobiliziranih presega 11.000. Na bojiščih jih je umrlo čez 1700, številni so padli v anglo-ameriško ali rusko ujetništvo. Iz slovenskih ujetnikov, ki so bili zajeti na fronti v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske brigade, v Sovjetski zvezi pa je bila ustanovljena 1. jugoslovanska brigada in tankovska brigada. Številni so na fronti dezertirali in se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi. Več tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, nekaj sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti. Po koncu vojne so se iz različnih ujetniških taborišč vračali še vse do sredine petdesetih let. Status prisilnega mobiliziranca po vojni je bil odvisen od situacije v ožjem domačem okolju. Veliko jih je bilo obravnavanih kot državljani drugega razreda, imeli so težave pri šolanju, zaposlitvi,
Ključne besede: druga svetovna vojna, Gorenjska, vermanšaft, prisilna mobilizacija, nemška vojska, ujetniška taborišča, zavezniki, partizanske enote, protipartizanske enote
Objavljeno: 12.10.2016; Ogledov: 667; Prenosov: 146
.pdf Celotno besedilo (6,62 MB)

13.
Praktično pedagoško usposabljanje v študijskih programih druge stopnje – primerjalna analiza med fakultetami Univerze v Mariboru
Danijela Rus, 2016, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji predstavljamo primerjalno analizo praktičnega pedagoškega usposabljanja v študijskih programih druge stopnje na fakultetah Univerze v Mariboru, ki izobražujejo bodoče strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, to so Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Filozofska fakulteta in Pedagoška fakulteta. V teoretičnem delu doktorske disertacije predstavljamo temeljna izhodišča in dosedanja spoznanja o praktičnem pedagoškem usposabljanju ter podamo teoretično primerjalno analizo različnih področij praktičnega pedagoškega usposabljanja v študijskih programih druge stopnje na fakultetah Univerze v Mariboru (Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Filozofska fakulteta in Pedagoška fakulteta). Pričujoča spoznanja predstavljajo temeljno podstat empirične raziskave, predstavljene v empiričnem delu doktorske disertacije. Rezultati empirične raziskave, izvedene na vzorcu študentov študijskih programov druge stopnje na treh fakultetah Univerze v Mariboru (Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Filozofska fakulteta in Pedagoška fakulteta), so pokazali obstoj razlik med študenti glede na vrsto fakultete, vrsto študija in usmeritev študija na različnih področjih praktičnega pedagoškega usposabljanja. Temeljne ugotovitve empirične raziskave so: anketirani študentje so v različni meri uresničili cilje, pridobivali novo znanje, izpolnjevali obveznosti in naloge, razvijali splošne in predmetno-specifične kompetence ter izvajali (samo)evalvacijo posameznih aktivnosti v okviru praktičnega pedagoškega usposabljanja; anketirani študentje povečini ocenjujejo, da je trajanje praktičnega pedagoškega usposabljanja prekratko in da so se njihova pričakovanja glede celotnega poteka usposabljanja izpolnila v srednje veliki oz. veliki meri ter podajajo različne organizacijske in izvedbene predloge za izboljšanje le-tega v prihodnje.
Ključne besede: praktično pedagoško usposabljanje, študijski programi druge stopnje, študentje, strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju, Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Filozofska fakulteta, Pedagoška fakulteta
Objavljeno: 07.10.2016; Ogledov: 397; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (3,64 MB)

14.
Problemi poučevanja filozofije v gimnaziji
Andrej Adam, 2016, doktorska disertacija

Opis: V nalogi Problemi poučevanja filozofije v gimnaziji najprej utemeljujemo, da je vodenje filozofskega dialoga pri pouku filozofije najboljša metoda poučevanja filozofije. Tako lahko najbolj upravičeno upamo, da bomo vzgojili avtonomne, kritično razmišljajoče osebe, ki se v šoli ne pripravljajo za vnaprej določene družbene vloge. Nato razvijemo trditev, da zgolj izvajanje filozofskega dialoga ni zadosten pogoj za vzgojo avtonomnih, kritično razmišljajočih oseb. Sam po sebi ne more preprečiti vzgoje za vnaprejšnje vloge in indoktrinacije mladih, ki se danes – zaradi umeščenosti šole v dani družbeno-ekonomski kontekst – vendarle dogaja v imenu ekonomskih interesov zahodnih družb in tudi Slovenije. Zaradi tega je treba poučevanje filozofije in poučevanje na sploh zasnovati tako, da se bodo kritični misleci ukvarjali še z družbeno stvarnostjo in njenim spreminjanjem. Treba si je prizadevati za takšno stvarnost, kjer se bodo avtonomne, kritično misleče osebe sploh lahko udejanjile. Filozofija mora potemtakem postati tudi aktivistična. Zatem se ozremo v zgodovino, v filozofsko dediščino in pokažemo, da v njej najdemo mislece in ideje, ki že trdijo podobno. Izpostavimo zlasti dva avtorja: Kanta in Russella. Naša interpretacija njune filozofije vzgoje pokaže, da avtonomna, kritično razmišljajoča oseba obvlada neformalno logiko, ima privzgojene drže oziroma stremljenja kritičnega misleca in si hkrati dejavno prizadeva za takšno družbeno okolje, kjer je mogoče uspevati kot kritični mislec. Cilj vzgoje, kantovskega Bildung (oblikovanja duha), in naloga filozofije v šoli je potemtakem vzgajanje prav takšnih oseb. Po tem koraku se ozremo še na stališča o vzgoji nekaterih ključnih avtorjev gibanja za kritično mišljenje. Z raziskavo njihove medsebojne razprave pokažemo ideološke meje tega gibanja. Izpostavimo zlasti njihovo odpoved dejavnemu spreminjanju družbene stvarnosti in opozorimo, da utegnemo s tem izgubiti tudi samo možnost vzgoje avtonomnih, kritično mislečih oseb. Zaradi tega poučevanju filozofije in filozofiji naložimo dolžnost raziskovanja in spreminjanja krivičnih danosti družbe, v kolikor so te krivične danosti resnične. Pouk filozofije si torej mora prizadevati za vzgojo takšnih oseb, ki o teh danostih ne bodo samo razmišljale, temveč se bodo podale v boj za družbo, kjer vloge niso že vnaprej razdeljene in kjer je šele mogoče filozofirati.
Ključne besede: Filozofija vzgoje, didaktika filozofije, kritično mišljenje
Objavljeno: 05.10.2016; Ogledov: 600; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (2,57 MB)

15.
Vpliv filozofske antropologije na slovensko pedagoško misel v 30. letih 20. stoletja
Ana Šmidhofer, 2016, doktorska disertacija

Opis: Vpliv filozofske antropologije na razvoj slovenske pedagoške misli 30. let 20. stoletja je najbolj razviden na primeru duhoslovne oz. kulturne pedagogike. Njeni vodilni predstavniki (Karel Ozvald, Franjo Čibej in Stanko Gogala) so v svoje pedagoške koncepte vključevali tako izsledke filozofske antropologije kot tudi fenomenologije, ki je bila ključnega pomena za njen nastanek in s katero so se slovenski pedagogi seznanili predvsem v okvirih predmetne teorije slovenskega filozofa Franceta Vebra. Kljub temu da se je z obravnavanimi avtorji slovenska pedagogika uvrščala v takrat najsodobnejše humanistične tokove v Evropi, čas po drugi svetovni vojni v Sloveniji ni bil naklonjen nadaljnjemu razvoju in uveljavitvi fenomenologije, filozofske antropologije in duhoslovne oz. kulturne pedagogike. Zaradi spoznavnoteoretskih, ideoloških in političnih razlogov se je slovenska povojna pedagogika močno oddaljila od orientacije obravnavanih pedagogov, ki so pedagogiko povezovali predvsem z duhovnostjo in kulturnostjo. V tem obdobju se je v pedagoški znanosti pričela uveljavljati predvsem socialnokritična pedagoška paradigma, zato je bil nadaljnji razvoj filozofske antropologije in duhoslovne oz. kulturne pedagogike omejen. Prisotnost filozofsko antropološke misli v slovenski povojni pedagogiki se je s tem zmanjšala, ni pa povsem zamrla. Prepoznamo jo pri Gogali in njegovemu učencu Francu Pedičku.
Ključne besede: filozofska antropologija, duhoslovna oz. kulturna pedagogika, fenomenologija, predmetna teorija, zgodovina pedagogike (1920-1930), Slovenija
Objavljeno: 05.10.2016; Ogledov: 402; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (1,97 MB)

16.
Post-9/11 America: Poetic and Cultural Responses
Kristina Kočan Šalamon, 2016, doktorska disertacija

Opis: The doctoral dissertation with the title “Post-9/11 America: Poetic and Cultural Responses” examines the immediate responses that emerged in American media and poetry after the terrorist attacks on 11 September, 2001 in New York City and Washington, D.C. The research proceeds from the analysis of responses to 9/11 in several American printed media, to the reading of poetic works by contemporary American poets. Using the resources of the editorials in four major daily American newspapers (USA Today, The New York Times, The Washington Post, and The Washington Times) and two leading weekly American magazines (The New Yorker and The Weekly Standard), the research employs the theoretical approach of content analysis to examine the rhetoric used. This method enables textual data analysis in selected editorials associated with the language of 9/11 to confirm the first variable of the thesis; i.e. that the media reproduced the manner of the rhetoric of the then current government administration. Seeking to explain the rhetoric of the politicians and the media after 9/11, the analysis explores several parameters. This kind of rhetoric addressed the issues connected to 9/11, and employed a great deal of patriotism-related words as well as a language that could help instigate fear and paranoia in Americans and their culture. After the first hypothesis of the thesis has been established, the study turns towards the primary argument of the thesis. The main crux of the study is to show that the majority of the poets deviated from the prevalent rhetoric of the time, and did not resort to the language of fear and intense patriotism. This in-depth study of contemporary American poetry that came into existence as a response to the events of 9/11 focuses on poems published in several anthologies (Poetry after 9/11: An Anthology of New York Poets; September 11, 2001 American Writers Respond; An Eye for an Eye Makes the Whole World Blind; September 11: West Coast Writers Approach Ground Zero; 110 Stories), prominent American journals (such as The New Yorker and Michigan Quarterly Review), and poetry collections. Focusing on portraying the manifold poetic responses to 9/11, this study leans on thematic criticism as a comparative approach for creating a collectivity of poems that differ in metrics, style, tropes and figures of speech. Thematic criticism provides a foundation for organizing the poems into thematic clusters, not by determining unique thematic features of a specific poem, but by establishing attributes that unite several poems into a thematic cluster. The thesis divides the 9/11 poems into eight thematic clusters, which are then analyzed in detail. Additionally, the study uses another method to analyze individual poetic responses to 9/11, which is the formalist theoretical approach, New Criticism. This interpretive method of close reading enables an interpretation of a poem by analyzing its formal elements based on internal evidence. With the combination of the interpretive and comparative approach, the thesis has confirmed the main postulate and has established that most post-9/11 American poetry eschewed the prevalent patriotic rhetoric of the then current U.S. media. The study has shown that post-9/11 poetry is a marginal genre in comparison to the 9/11 novel when it comes to the critical examination of the post-9/11 literary responses. Hence, this study is novel in providing a substantial scholarly examination of post-9/11 poetry written by American poets. Chapter 2 investigates fear, patriotism and language issues in politics and the media after 9/11.Chapter 3 establishes the prevailing rhetoric in the immediate post 9/11 response of U.S. media with the help of the theoretical framework of content analysis. The pre-existing scholarly work on literary responses to 9/11 and the problems with representation of 9/11 in American culture occupy Chapter 4, while Chapter 5 sets out the selected methodology (Thematic Criticism and New Criticism) for studying post-9/11 American poetry. Chapter 6 deals extensively with thematic representations in post-9/11 American poetry.
Ključne besede: events of 9/11, contemporary American poetry, responses, media, politics, culture, trauma, crisis, content analysis, New Criticism, close reading, thematic criticism
Objavljeno: 05.10.2016; Ogledov: 405; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

17.
Vpliv jezikovnih dražljajev televizijskih oglasov na čustveno odzivanje z vključitvijo meritve fizioloških parametrov
Emira Premrov, 2016, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija je nastala z namenom raziskati vpliv jezikovnih dražljajev izbranih nemških in slovenskih televizijskih oglasov na sprožitev čustev. Cilj raziskave je bil, ugotoviti medsebojno povezanost jezikovne in psihološke dimenzije televizijskih oglasov in primerjati ter analizirati podatke, pridobljene s preizkušanci iz dveh različnih jezikovnih in družbenih okolij - nemškega in slovenskega, vključujoč tudi dimenzijo različnega spola preizkušancev ob meritvi njihovih fizioloških funkcij. Hkrati je bil namen tudi preučiti in ugotoviti vlogo jakosti, kvalitete in vrste sproženih čustev skozi prizmo medkulturnega konteksta. Uporabljene so bile standardne tehnike in instrumenti zbiranja kvantitativnih podatkov in sicer vprašalnik, ocenjevalna lestvica in sistematično merjenje fizioloških parametrov. Podatki, pridobljeni na osnovi vprašalnikov, ki so jih izpolnili preizkušanci, so statistično analizirani s pomočjo programov R 2.11.1 in R 3.01. Na osnovi rezultatov opravljeni statističnih testov je ugotovljeno, da jezikovna sredstva, uporabljena v obravnavanih nemških in v slovenskih televizijskih oglasih vplivajo na priklic posameznih čustev, vendar z nižjimi odstotki učinkovanja kot so jih imeli nejezikovni in kombinirani dražljaji. Prav tako je analiza pokazala, da je vpliv jezikovnih dražljajev televizijskih oglasov na sprožitev čustev odvisen od jezikovnega in kulturnega okolja ter spola preizkušancev vključenih v raziskavo, ob upoštevanju ugotovljenih izjem.
Ključne besede: jezikovni dražljaji, nejezikovni dražljaji, nemški jezik, slovenski jezik, televizijski oglasi, čustveno odzivanje
Objavljeno: 05.10.2016; Ogledov: 268; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (7,52 MB)

18.
Možnosti uveljavitve modela celodnevne osnovne šole v luči njenega razvoja na Slovenskem in mednarodne primerjave
Andreja Tinta, 2016, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo obravnavali celodnevno šolo. V prvem, teoretskem delu smo opredelili termin celodnevne šole ter vzroke za njen nastanek. Sledi opis mednarodne primerjave celodnevnih osnovnih šol v evropskem prostoru, v okviru katerega smo pojasnili vzroke za nastanek projektov celodnevne šole, teoretična ozadja trendov in pojavnih oblik ter organizacijske oblike celodnevne šole za države Nemčijo, Avstrijo ter Švico. Tudi v Sloveniji smo se že srečali s tovrstno šolsko obliko, zato smo celodnevno šolo prikazali v luči slovenske šolske tradicije; od strukturnih značilnosti, razvoja, konceptualne zasnove, organizacije do ukinitve celodnevnih šol v Sloveniji; pri čemer smo opredelili vzroke za njeno ukinitev. Pričujoča spoznanja predstavljajo osnovo empirične raziskave, predstavljene v drugem delu doktorske disertacije, katere namen je bil ugotoviti možnosti za uvajanje celodnevne šole v slovenskem prostoru. Ugotovitve empirične raziskave, izvedene v mesecu marcu in aprilu 2013, kažejo, da je večina ravnateljev naklonjena ideji izvajanja celodnevne osnovne šole. Prav tako se je pokazalo, da bi lahko z minimalnim finančnim vložkom, ki bi zagotovil ustrezne kadrovske in prostorske pogoje na šolah, realizirali celodnevno organizacijo dela na šolah. Na podlagi pozitivnih izkušenj naše nekdanje celodnevne šole, praks sodobnih modelov celodnevne šole v tujini ter odgovorov ravnateljev slovenskih osnovnih šol smo oblikovali model celodnevne šole v Sloveniji. Pri konstruiranju omenjenega modela že razmišljamo o možnostih implementacije le-tega, prav tako upoštevamo tudi potrebe učencev in njihovih družin ter pogoje, v okviru katerih se razvijajo sodobne šole.
Ključne besede: celodnevna šolska organizacija, strukturiranost, program, model celodnevne šole
Objavljeno: 05.10.2016; Ogledov: 187; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

19.
Kratka proza Alice Munro v slovenskem literarnem in kulturnem prostoru
Tjaša Mohar, Tjaša Mohar, Tjaša Mohar, 2016, doktorska disertacija

Opis: Kanadska pisateljica Alice Munro, mojstrica sodobne kratke proze in prejemnica Nobelove nagrade za književnost leta 2013, je pozornost literarnih kritikov v svoji domovini pritegnila že leta 1968 z objavo svoje prve zbirke kratkih zgodb. V dolgoletni pisateljski karieri je izdala štirinajst zbirk kratkih zgodb, za katere je prejela številne pomembne književne nagrade, med drugim leta 2009 mednarodno nagrado man booker za življenjsko delo. Številne njene zbirke so postale mednarodne prodajne uspešnice, v Sloveniji pa je bila popolnoma spregledana vse do leta 2003, ko je bila v slovenščino prevedena ena izmed njenih zgodb, šele leta 2010 pa sta bili v slovenščino v celoti prevedeni dve njeni zbirki. Potem ko je avtorica leta 2013 prejela Nobelovo nagrado, smo poslovenili še dve njeni zbirki. Osrednje vprašanje, na katerega želi odgovoriti disertacija, je, zakaj je bila Alice Munro v Sloveniji tako dolgo spregledana. Naša predpostavka je, da se razlogi za to skrivajo tako v specifikah njene pisave kot v posebnostih slovenskega kulturnega in literarnega prostora. Pisavo Alice Munro odlikujejo dovršen literarni slog, zapletene pripovedne tehnike, »regionalizem« in osveščenost glede ženskega vprašanja. Zaradi omenjenega je prenos njenih del v slovenski kulturni in literarni prostor problematičen, še posebej zaradi drugačnega razvoja zvrsti kratke zgodbe pri nas, drugačne tradicije ženske književnosti, ki je povezana z družbenopolitično preteklostjo tega prostora, ter zaradi posebnosti slovenske prevajalske in založniške politike, ki igrata pomembno vlogo pri odločanju o tem, kateri tuji avtorji bodo prevedeni v slovenščino.
Ključne besede: Alice Munro, kanadska književnost, kratka zgodba, sprejemanje, književni prevod
Objavljeno: 05.10.2016; Ogledov: 315; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

20.
Male and Female Response to Crisis in Ann Radcliffe's Gothic Romances
Tadej Braček, 2016, doktorska disertacija

Opis: The thesis systematically enumerates and analyses the responses to external and internal (psychological) crises experienced by the characters in Ann Ward Radcliffe’s gothic romances. In this respect, it represents an original contribution to the scholarship in the field of English literature studies. The novels it deals with are The Castles of Athlin and Dunbayne, A Sicilian Romance, The Romance of the Forest, The Mysteries of Udolpho and The Italian. The introduction explains the theory of gothic romance and explores the schism between the north and south of Europe, where the former is considered as a stable and moderate part of the continent, and the latter as full of passion and instability. The north and south also represent the gap between Protestant and Roman-Catholic Europe. Catholic clergy, dwelling in the south, are mostly pictured as morally debauched and as having a hidden agenda, even if they first appear to help others. Such an example is Padre Abate from A Sicilian Romance. The dissertation asserts that responses are not so much defined by gender itself, but by the benevolence or malignancy of the characters. Benevolent characters are more sensitive and react more turbulently in the physical sense in instances of crisis, e.g. by fainting or becoming ill. Such is the case for all female protagonists: Mary, Julia, Adeline, Emily and Ellena. Heroes and heroines are affected by nature and find solace in it, while malevolent ones are not affected by nature at all and seek comfort in earthly pleasures of human origin. Such examples are the Marquises de Mazzini and de Montalt, and Signor Montoni. Negative characters’ reactions to crisis are vehement and aimed to change not themselves, but other people or circumstances. Their malignancy, mixed with covertness, as they want to keep up appearances, is the agency that drives their responses. Their reactions are not rational, and since Radcliffe’s romances are novels of Enlightenment where reason reigns supreme, it is not difficult to foretell that such characters are doomed to perish. They indeed do so, either by their own hand, as in the cases of Schedoni and the Marquis de Montalt, or at the hands of others, such as Baron Malcolm and the Marquis de Mazzini. Nearly all of them repent at the end of their lives and wish to amend their wrongdoings. The exceptions are Maria de Mazzini and Schedoni. The former accuses her own husband, who caught her cheating on him, for her unfortunate situation, whereas the latter, once a confessor, dies without remorse or absolution. Positive characters seeks comfort in God before they die, and their turning to Him is often associated with the realization that He is the creator of magnificent nature. However, there is one substantial difference between male and female responses to crises. Males tend to be more active in seeking solutions, while women, even if they desire to be saved, primarily depend on men to make it happen, or, if they show some resistance, they submit to male power to avoid consequences. The one who acts on her own is the nun Olivia, who arranges Ellena’s escape from the convent of San Stefano. In its conclusion, the thesis stresses the importance of Anne Radcliffe’s works for world literature and suggests that they should be included in the current curricula and broader literary studies, as well as translated into Slovenian.
Ključne besede: Ann Ward Radcliffe, gothic fiction, romances, males, females, crisis, response
Objavljeno: 29.08.2016; Ogledov: 616; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici