SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 72
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
Večjezičnost in medkulturnost kot profesionalni kapital: izdelava hipotetičnega modela izobraževanja učiteljev na obmejnih osnovnih šolah
Katica Pevec Semec, 2017, doktorska disertacija

Opis: Obmejno sodelovanje med šolami in vrtci ima v Sloveniji dolgo tradicijo. V zadnjem obdobju se uveljavlja nova oblika sodelovanja, tako imenovana čezmejna mobilnost, ki presega občasna srečanja kulturne ali športne narave. Učitelji, ki poučujejo v obmejnih šolah v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Hrvaški in Madžarski, izvajajo strokovno pripravljene učne mobilnosti na sosednjih šolah in se občasno vključujejo v redni izobraževalni program. Te mobilnosti imajo za učence dodaten pomen, saj si razvijajo večjezične in medkulturne zmožnosti, se seznanjajo z vrstniki in učitelji iz sosednjih držav ter z novimi učnimi strategijami, hkrati si tudi izboljšujejo kasnejše zaposlitvene možnosti. Mobilni učitelji z izvajanjem večjezične in medkulturne vzgojno-izobraževalne prakse na sosednji šoli razvijajo profesionalni kapital, ki se kaže v medkulturni in večjezikovni ozaveščenosti, osebni rasti, nadgradnji metodično-didaktičnega znanja, znanju sosedskega jezika ter v spoznavanju vzgojno-izobraževalnega sistema in kurikula sosednje države. Problem, ki ga v doktorski disertaciji preučujemo v teoretičnih izhodiščih, je pojmovanje večjezičnosti in medkulturnosti v povezavi s profesionalnim razvojem učiteljev. Predstavljamo pojme, vezane na večjezičnost in medkulturnost. Slednjo opredelimo kot sociološka, pedagoška in psihološka pojma, pojasnimo, kateri modeli večjezičnega in medkulturnega izobraževanja so prisotni v teoriji ter katere so prednosti in pasti večjezičnega in medkulturnega izobraževanja. Dotaknemo se tudi ključnih teorij učenja in poučevanja, ki podpirajo večjezično in medkulturno vzgojo in izobraževanje. Predstavimo pomen profesionalnega kapitala in značilnosti učiteljevega profesionalnega razvoja. Opozorimo na ključne modele za spodbujanje profesionalnega razvoja. Izpostavimo model »spremembe, usmerjene v učitelje«, ki temelji na izkušenjskem učenju, pri katerem so učni dosežki, vedenja in odnosi učencev pomembna motivacija učiteljem. Končamo s poglavjem o analizi regionalnih večjezičnih projektnih praks na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo. V drugem delu doktorske disertacije predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se osredotočili na :  Analizo okoliščin sodelovanja med obmejnimi osnovnimi šolami v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški. Zanimala sta nas učenje tujih in sosedskih jezikov na šolah ter obstoječa praksa obmejnega sodelovanja.  Nabor zmožnosti, predvidenih za mobilne učitelje.  Stališča ravnateljev do večjezičnosti in medkulturnosti.  Oblikovanje modela izobraževalnega modula za mobilne učitelje. Raziskovanja smo se metodološko lotili s kombiniranjem empirično-analitičnega in kvalitativnega raziskovanja. Menimo, da se oba raziskovalna načina dobro prepletata in dopolnjujeta. Glavna ugotovitev raziskave je, da obmejno sodelovanje med šolami najpogosteje poteka enkrat na leto, da so druge oblike redkejše in da si ne glede na to večina šol tudi v prihodnje želi tovrstnega sodelovanja, predvsem aktivnega, v katero bi bili vključeni tudi učenci. Ugotavljamo tudi, da ravnatelji šol bolje poznajo konkretno sosednjo šolo in njenega ravnatelja kot pa kurikul sosednje države. Med šolami ni razlik v pogostosti sodelovanja glede na to, koliko so oddaljene med seboj. Na šolah imajo razvito tujejezikovno učno prakso, saj se učijo različnih tujih jezikov, tudi jezik sosednje države. Obmejne šole so v širšem mednarodnem prostoru dejavnejše kot v maloobmejnem. Po vsebinah sodelovanja se države razlikujejo med seboj, prevladujejo pa vsebine, ki se nanašajo na spoznavanje šolskega sistema, jezikov sosednjih držav in kulturne posebnosti sosednje države. Izstopata kulturno-umetniško ter športno rekreativno predmetno področje. Ravnatelji od tega pripisujejo največji pomen zmožnostim, ki naj bi jih imel mobilni učitelj, poznavanju jezika soseda. Izstopa tudi element sposobnosti učinkovitega in ustreznega komuniciranja v medkulturnih situacijah in različnih kulturnih okoljih.
Ključne besede: večjezičnost, medkulturnost, obmejne šole, mobilni učitelji, profesionalni razvoj
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 18; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

2.
Vzajemna povezanost vida in vezljivosti pri glagolih v slovenščini
Marjan Kulčar, 2017, doktorska disertacija

Opis: Namen doktorske disertacije Vzajemna povezanost vida in vezljivosti pri glagolih v slovenščini je raziskati glagolski vid v slovenščini in z njim povezano glagolsko vezljivost. Doktorska disertacija ima šest delov, tj. uvod, teoretični del, empirični del, sklepni del, preglednice ter seznam virov in literature. Vsebinsko najpomembnejši od teh so drugi, tretji in četrti del. Teoretični del doktorske disertacije predstavlja glagolski vid in čas ter glagolsko vezljivost, tvorjenost glagolov s posebnim poudarkom na predponskih obrazilih v povezavi s pomensko-skladenjsko podstavo, prikazane bodo vidskost in vrstnost glagolskih dejanj z vidika prislovnosti in faznosti predponskoobrazilnih tvorjenk ter različne vloge predponskih obrazil v predponskoobrazilnih tvorjenkah. Empirični del predstavlja raziskavo netvorjenih glagolov in izbranih glagolskih sestavljenk različnih pomenskih skupin glagolov ter vlogo predponskih obrazil pri spremembi glagolske vezljivosti, ki vezljivosti bodisi ne spreminjajo, jo zožijo ali razširijo; ugotavljalo se bo, kakšno je vezljivostno razmerje netvorjeni glagol : tvorjeni glagol : (skladenjsko)podstavni glagol. Na podlagi primerov bomo celostno in vzajemno sopostavili oblikoslovno (glagolski vid) in skladenjsko (glagolska vezljivost) kategorijo. Glagolski vid se bo tako potrjeval kot hkratna morfološka, leksikalna in skladenjska kategorija. Pri tem bomo opazovali (navadne) netvorjene glagole, predponskoobrazilno tvorjene glagole tako s prostimi predložnimi in zaimkovnimi glagolskimi morfemi (ločeno leksikalizirane in neleksikalizirane glagolske zveze s predložnim ali z zaimkovnim prostim glagolskim morfemom) kot tudi brez njih ter skladenjskopodstavne glagole. V sklepnem delu smo ugotovili, da je popolna vezljivostna prekrivnost med netvorjenimi glagoli, predponskoobrazilno tvorjenimi in (skladenjsko)podstavnimi glagoli možna le takrat, ko predponsko obrazilo tvorjenega glagola izraža samo faznost, npr. zasijati, ali perdurativnost, npr. pomisliti, saj samo levovezljivi netvorjeni glagoli po dodajanju takšnega predponskega obrazila ne doživijo dodatne desne vezave, kar je razvidno tudi iz (skladenjsko)podstavnega glagola.
Ključne besede: netvorjeni glagol, tvorjeni glagol, skladenjskopodstavni glagol, leksikalizirani in neleksikalizirani zaimkovni prosti glagolski morfemi, leksikalizirani in neleksikalizirani predložni prosti glagolski morfemi, blizu zgoljvidska predponska obrazila, abstraktni pomen predponskega obrazila tvorjenega glagola.
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 26; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (2,76 MB)

3.
Prizadevanja slovenske manjšine v italiji za dosego zakonske zaščite 1975 – 2009
Miha Zobec, 2017, doktorska disertacija

Opis: Italijanska ustava, sprejeta po drugi svetovni vojni, je predvidevala zaščito jezikovnih manjšin (italijanska pravna in politična praksa se je izogibala uporabi izraza narodnostna manjšina zaradi njegovih političnih implikacij) kot tudi ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine, kjer bi bile pravice slovenske manjšine varovane s posebnim statutom. Medtem, ko je bilo nemški manjšini formalno varstvo manjšinskih pravic takoj po drugi svetovni vojni zagotovljeno z ustanovitvijo avtonomne dežele Južne Tirolske, francoski pa z ustanovitvijo avtonomne dežele Doline Aosta, je morala slovenska manjšina na ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine čakati vse do leta 1963. Upi o zaščiti pa so se razblinili, ko je postalo jasno, da posebni statut nove dežele ne vsebuje določil o varstvu slovenske manjšine. Čeprav so se prizadevanja za dosego globalne zakonske zaščite pričela že kmalu po drugi svetovni vojni oziroma po Londonskem memorandumu, so postala po ustanovitvi dežele, ko se je izkazalo, da so bila pričakovanja zaman, bolj izrazita. Zahteve po oblikovanju posebnega zaščitnega zakona so postale še bolj očitne po Osimskih sporazumih, ki so državi podpisnici, Italijo in Jugoslavijo, obvezovali h kar največji zaščiti slovenske oziroma italijanske manjšine. Osimski sporazumi so v 8. členu določali, da se ob prenehanju veljave Posebnega statuta Londonskega memoranduma obe strani zavežeta k ohranitvi tistih ukrepov, ki so bili sprejeti že pri izvajanju omenjenega statuta in da v okviru svojega notranjega prava zagotovita enako raven varstva, kot je določal Posebni statut, ki je s tem nehal veljati.Z Osimskimi sporazumi sta bili tako obe državi zavezani k uresničevanju tega, kar je bilo že določeno v Londonskem memorandumu. Glede na to, da je Italija menila, da je 8. člen Osimskih sporazumov veljal le za zaščito pravic Slovencev v Tržaški pokrajini, je predmet vztrajnega političnega prizadevanja predstavnikov slovenske manjšine postala zakonodaja, ki bi v enaki meri varovala pravice Slovencev v Tržaški in Goriški kot v Videmski pokrajini. Boj za dosego ustreznega varovanja manjšinskih pravic pa je pri italijanskih oblasteh naletel na nerazumevanje. Namesto, da bi pripravili zakon, ki bi v enaki meri ščitil pravice slovenske manjšine na celotnem ozemlju njene poselitve, je Italija z zahtevami manjšine nenehno odlašala in ponujala zakonske predloge, ki niso bili ustrezni. Prizadevanje za dosego zakosnke zaščite se je tako zaključilo šele leta 2001, ko je bil v parlamentu sprejet t.i. globalni zaščitni zakon za varovanje pravic pripadnikov slovenske manjšine v Italiji. Po sprejetju zakona je bil oblikovan mešan, slovensko-italijanski paritetni odbor (sestavljali so ga pripadniki slovenske manjšine v Italiji in pripadniki večinske, italijanske narodnosti), ki naj bi bdel nad uresničevanjem določil sprejetega akta. Zakon je dobil uradno formalno potrditev leta 2007, ko ga je podpisal predsednik Napolitano, v polni meri pa se je začel uresničevati šele dve leti kasneje. Največ težav v zvezi z izvajanjem zaščitnega zakona je bilo v Videmski pokrajini, še posebej prizadeti so bili Slovenci na območju Rezije. Izvajanje zakona se je v Reziji zavleklo vse do leta 2012, težave pri uresničevanju zakonodaje pa se tam pojavljajo še danes.
Ključne besede: Slovenska manjšina, Italija, Furlanija-Julijska krajina, manjšinske pravice, zakonska zaščita, Londonski memorandum, Osimski sporazumi, paritetni odbor.
Objavljeno: 28.07.2017; Ogledov: 180; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (6,43 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
The role of brain oscillations in working memory
Anja Pahor, 2017, doktorska disertacija

Opis: Working memory is important for a number of higher cognitive functions such as problem solving, reasoning, reading and language comprehension. Moreover, working memory measures are significantly correlated with measures of intellectual abilities. Investigating the neural basis of working memory provides the opportunity to gain a deeper understanding of individual differences in general cognitive ability. This thesis aimed to elucidate the roles of brain oscillations in working memory, with a particular focus on theta and gamma frequency bands. Two techniques were employed that are best suited for the non-invasive study of brain oscillations: scalp recorded EEG and transcranial alternating current stimulation (tACS). In the first step, correlational studies were conducted followed by neuromodulatory studies in the next step. The results showed that individuals with high working memory capacity, contrasted against individuals with low working memory capacity, display stronger alpha and gamma band desynchronisation and increased coherence in the theta frequency band between fronto- parietal areas during maintenance and between frontal brain areas during retrieval. The results further demonstrated that interactions between theta and gamma frequency bands are related to individual differences in working memory capacity. The neuromodulatory studies showed that theta tACS applied over parietal brain areas can be used to enhance performance on working memory tasks, thereby providing support for the causal role of theta band oscillations in working memory.
Ključne besede: working memory, brain oscillations, capacity, electroencephalograpy, tACS, theta, gamma
Objavljeno: 28.07.2017; Ogledov: 173; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (3,46 MB)

5.
Humor v slovenski mladinski književnosti
Katarina Germšek, 2017, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Humor v slovenski mladinski književnosti je obravnavan pojem humorja in humornih elementov v slovenski mladinski književnosti. Elementi humornega se pojavljajo v številnih delih slovenske mladinske poezije, proze in dramatike, tako da se v njih pojavljajo kot humorne celote ali fragmenti in krajši odseki, vendar pa je osnovna perspektiva naravnana k čemu drugemu. Otroško in mladinsko književnost na slovenskem področju proučuje Dragica Haramija, zato smo v doktorsko disertacijo vključili njene ugotovitve in sledili teoretičnim opredelitvam slovenske mladinske književnosti, ki jih je vpeljala v slovenski prostor. V doktorski disertaciji povzemamo teoretične opredelitve in značilnosti humorja in komike, razlagamo značilnosti besedne, situacijske in značajske komike, poudarjamo recepcijske zmožnosti mladih bralcev, ki jim je mladinska literatura namenjena, in dokazujemo pojavnost temu prilagojenih tem ter z literarnoteoretičnimi obravnavami literarnih del dokazujemo visoko pogostost humorja in humornih elementov v slovenski mladinski poeziji, prozi in dramatiki. Humor je lahko posledica neujemanja/nasprotja ali posmeh primanjkljajem nekoga ali sredstvo za doživljanje lastnega ugodja. Situacijska komika nastaja s ponavljanjem okoliščin, z zamenjavo vlog in prekrivanjem dveh samostojnih vrst dogajanj. Besedna komika smeši togost jezika, kar avtorji dosegajo z rabo stilističnih sredstev (tropi in figure). Značajska komika izhaja iz družbenega življenja, bistveni pogoji značajske komike so nedružabnost osebe, ravnodušnost gledalca in avtomatizem. Humor in razumevanje humorja je pogojeno z otrokovo starostjo in z njegovim kognitivnim razvojem, tako so teme v mladinski literaturi prilagojene otrokovi starosti, pojavljajo se zabavljive pesmi o osebah, krajih, o narobe svetu, pastirske šale, pesmi, ki si jih pojejo otroci med sabo, izštevanke, uganke, v pesmih, proznih besedilih in dramskih igrah se pojavlja tematika otroškega vsakdanjika, igre, navihanosti, radoživosti, pojavljajo se nonsensna besedila, v daljših proznih besedilih so teme fantastične ali realistične in se v njih kažejo le humorni elementi. Obravnavana dela slovenske mladinske poezije, proze in dramatike kažejo na visoko pogostost humornih besedil v slovenski mladinski literaturi že v ljudskem slovstvu, nato pa od 19. stoletja naprej. Obravnavali smo Slovenske narodne pesmi zbiratelja Karla Štreklja, antologije Enci benci na kamenci 1, 2 in 3, ljudske pravljice in povedke Jožeta Tomažiča ter prozna dela slovenskih avtorjev, in sicer: Frana Levstika, Otona Župančiča, Boruta Gombača, Ervina Fritza, Franja Frančiča, Nika Grafenauerja. Barbare Gregorič Gorenc, Slavka Juga, Neže Maurer, Vinka Möderndorferja, Miroslava Košute, Miklavža Komelja, Ferija Lainščka, Borisa A. Novaka, Toneta Pavčka, Lile Prap, Andreja Rozmana Roze, Petra Svetine, Ksenije Šoster Olmer, Bine Štampe Žmavc, Anje Štefan, Saše Vegri, Erike Vouk, Daneta Zajca, Milana Dekleve, Mateja Dolenca, Frana Erjavca, Marka Kravosa, Slavka Pregla, Matjaža Pikala, Žiga X. Gombača, Josipa Jurčiča, Aksinije Kermauner, Toma Kočarja, Nataše Konc Lorenzutti, Majde Koren, Polonce Kovač, Lojzeta Kovačiča, Kajetana Koviča, Svetlane Makarovič, Mihe Matèja, Frana Milčinskega, Dese Muck, Bogdana Novaka, Toneta Partljiča, Žarka Petana, Lilijane Praprotnik - Zupančič, Leopolda Suhodolčana, Primoža Suhodolčana, Petra Svetine, Janje Vidmar, Dima Zupana, Rudolfa Pečjaka, Pavla Golie, Kristine Brenkove, Jane Milčinski in Alenke Goljevšček. Ugotavljamo, da v poeziji prevladuje nonsensa literatura, ki temelji na besedni komiki, v proznih delih in dramskih igrah je največ situacijske komike, najmanjši obseg pa zajema značajska komika. Doktorska disertacija dokazuje humoristično perspektivo v slovenski mladinski književnosti s pojavitvijo smešnih situacij, nesmiselnosti v jeziku in smešnih oseb v slovenskih mladinskih delih.
Ključne besede: Slovenska mladinska književnost, humor, besedna, situacijska in značajska komika, humoristična perspektiva.
Objavljeno: 10.05.2017; Ogledov: 273; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (2,32 MB)

6.
Okraj Gornja Radgona 1945 - 1950
Ivan Rihtarič, 2016, doktorska disertacija

Opis: Okraj Gornja Radgona je meril 338,26 km² in imel 1947. leta 29.274 prebivalcev. Njegova obmejna lega ob Muri proti Avstriji mu je dajala poseben geopolitičen pomen v vsem obravnavanem obdobju (1945 – 1950). V okraju je prevladovala kmetijska posest (državna, zasebna in zadružna), industrija je bila slabo razvita, saj tudi ni bilo zadostnih naravnih pogojev za njen večji razvoj. Njegova obmejna lega je za nov komunističen režim predstavljala stalni problem zaradi ilegalnega prehajanja oseb čez državno mejo. V sosednji Avstriji je v britanskih zasedbenih silah in njeni vojaški obveščevalni službi (FSS) videl svojega sovražnika, ki želi zrušiti novonastajajoči sistem v Jugoslaviji. Režim je na vse mogoče načine preprečeval ljudem stike s sosednjim okrajem Radkersburg/Radgona in njegovim slovensko - nemškim dvojezičnim zaledjem petih vasi (tim. Radgonski kot). Vzpostavljanje nove politične ureditve po koncu druge svetovne vojne je bila v cilju enopartijskega sistema s Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) kot edino in vodilno politično stranko. KPJ imela za varovanje novega družbenega sistema represivne subjekte: UDV (Uprava državne varnosti), NM (Narodna milica). KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije) tožilstva, sodišča in zapori. Izvedla je tudi nasilno izselitev Apaških Nemcev v začetku 1946. leta ter kolonizacijo na to območje z naseljenci iz drugih območij Slovenije. Nasprotnike novega režima je KPJ videla v katoliški cerkvi, velikih kmetih in ilegalnih skupinah. Prav UDV je s svojo razvejano mrežo čez 400 sodelavcev (informatorji, agenti, ožje zveze), ki so delovali javno in prikrito v okraju kot tudi v Radgonskem kotu. odkrivala in sodiščem predajala resnične in domnevne nasprotnike novega režima. Disertacija je strokovni izziv zgodovinarjem za raziskovanja tega obdobja v še drugih političnih okrajih tedanje Slovenije in tudi med zamejskimi Slovenci.
Ključne besede: Gornja Radgona, okraj, reka Mura, druga svetovna vojna, UDV (uprava državne varnosti), KPJ (Komunistična partija Jugoslavije), Radgonski kot
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 574; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (31,95 MB)

7.
Zgodovina nogometa v Kraljevini SHS/Jugoslaviji in v času okupacije
Tin Mudražija, Tin Mudražija, 2016, doktorska disertacija

Opis: Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca – nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, jugoslovanski nogomet; prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu; Pokal Mitropa; jugoslovanska nogometna reprezentanca; Beli orli; Nogometna zveza Jugoslavije; nogometne podzveze; nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.
Objavljeno: 29.11.2016; Ogledov: 642; Prenosov: 223
.pdf Celotno besedilo (6,17 MB)

8.
Modal Meanings in Different Text Types in the Field of Logistics
Polona Vičič, 2016, doktorska disertacija

Opis: The thesis sets out to investigate modality, which has been recognised as a central linguistic feature used for the expression of opinions and attitudes and thus also for establishing a dialogic relationship between the writer and reader. Following more recent, text-type oriented approaches to modality, which have recognised the importance of both genre- and discipline-specific conventions, the analysis aims to investigate modal verb use in different text types in logistics. Building on the finding that academic discourse is characterised by both objective (dynamic) and subjective (epistemic and deontic) presentation of claims it aims to establish to what extent the ratio between the two reflects genre- and discipline-specific use. The study is based on a combination of quantitative and qualitative (semantic) analysis, the results of which show that modal verb use in the analysed text types is characterised by a marked dichotomy between dynamic on the one side and epistemic and deontic use on the other, which, at least to some extent, could be related to the interdisciplinary nature of logistics. Furthermore, the analysed texts also show differences in the overall proportions of dynamic, epistemic and deontic use, which could be linked to the genre-specific style of each text type.
Ključne besede: modality, modal verbs, epistemic, deontic and dynamic meaning, text type, logistics
Objavljeno: 18.10.2016; Ogledov: 396; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

9.
Sociološki vidiki odnosa mladih do staranja, starosti in starejših ljudi v slovenski postmoderni družbi
Danijela Lahe, 2016, doktorska disertacija

Opis: Ob intenzivnem staranju prebivalstva in podaljševanju življenjske dobe v vseh družbah sveta, predvsem pa v zahodnih, postaja vse pomembnejše tako razumevanje in zaznavanje dejavnikov lastnega staranja kot tudi vzpostavljanje pozitivnega odnosa do starejših nasploh. Kljub dejstvu, da je starost lahko zdrava in produktivna, sta diskriminacija starejših in strah pred staranjem globoko zakoreninjena v kulturo sodobnih družb. Žal, tudi slovenske. Cilj doktorske disertacije je preučevati sociološke vidike odnosa mladih do staranja, starosti in starejših ljudi v slovenski postmoderni družbi. Na osnovi teoretičnih socioloških pristopov o staranju in ageizmu smo obravnavali nekatere dejavnike, ki nakazujejo razlike v odnosu do starejših in dojemanju strahu pred staranjem med mladimi. Osredotočili smo se na srednješolsko in študentsko populacijo in v raziskovalni vzorec zajeli 1234 anketiranih mladih, v starosti od 15 do 29 let (M = 19,1, SD = 3,1) na območju severovzhodne Slovenije. Rezultati analize empirične raziskave niso potrdili našega predvidevanja, da med anketiranimi mladimi prevladujejo ageistična stališča. Smo pa med anketiranimi mladimi na osnovi dobljenih empiričnih podatkov zaznali strah pred staranjem - natančneje strah pred izgubo (npr. osamljenostjo). Signifikantne razlike so se pokazale glede na spol tako v odnosu do starejših (anketirani moški so pogosteje ageistični) kot v dojemanju strahu pred staranjem (anketirane ženske v prihodnosti bolj skrbi fizični izgled in osamljenost). Prav tako smo zaznali, da med anketiranimi mladimi obstajajo razlike v dojemanje strahu pred staranjem glede na stopnjo izobrazbe in kraj njihovega bivanja. Ugotovili smo tudi, presenetljivo, da tip družine ne vpliva na stopnjo ageizma. Veliko bolj pomembna povezava se je pokazala med stopnjo ageizma in vzgojnimi slogi v družini. Nadalje lahko potrdimo tudi pozitivno povezanost med strahom pred staranjem in ageizmom, ki sta v negativni povezavi z znanjem o staranju. Na osnovi teoretičnih in empiričnih spoznanj smo izoblikovali sociološko-izobraževalni model za preprečevanje negativnega oz. ohranjanje pozitivnega odnosa mladih do starejših, za lažje premagovanje strahu pred staranjem med mladimi in, nenazadnje, za učinkovitejšo implementacijo vsebin na področje družine, izobraževanja in medgeneracijskega sodelovanja.
Ključne besede: starost, staranje, starejši, ageizem, strah pred staranjem, znanje o starosti, mladi, medgeneracijski odnosi.
Objavljeno: 17.10.2016; Ogledov: 832; Prenosov: 314
.pdf Celotno besedilo (1,65 MB)

10.
Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine
Gjoko Nikolovski, 2016, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine je razdeljena na štiri dele: uvod, teoretični in empirični del ter sklep. Teoretični del disertacije vsebuje dve celoti. V prvem delu obravnavam osnovne pojme v slavistiki, ki se nanašajo na Slovane, njihova poimenovanja (etnonime) skozi zgodovino, prajezik, pradomovino, slovanske selitve, začetke slovanske pismenosti, staro cerkveno slovanščino. Namen tega dela je ustvariti pogled na obdobje pred nastankom in na pojav stare cerkvene slovanščine. V drugem delu teoretičnega dela se ukvarjam s pojavom najpomembnejšega vprašanja v slavistiki, ki se je oblikovalo na prehodu iz 18. v 19. stoletje in se nanaša na definiranje jezikovne osnove stare cerkvene slovanščine. Odgovor na to vprašanje se je oblikoval v obliki dveh teorij, panonske (panonsko-karantanske), ki sta jo zagovarjala Jernej Kopitar in Franc Miklošič, in makedonske teorije, ki sta jo zastopala Vatroslav Oblak in Vatroslav Jagić. Jernej Kopitar in pozneje Franc Miklošič sta zagovarjala teorijo, po kateri je bila osnova stare cerkvene slovanščine jezik panonskega območja, tj. jezik prednikov Slovencev. Jernej Kopitar je odkril veliko besed, ki so bile izposojenke iz latinskega in nemškega jezika (oc6t7, lat. acetum, ol7tar6, lat. Ataria, post7, nem. Fasta, pop7, nem. pfaffo). Domneval je, da naj bi bile te besede prisotne samo v slovanskem govoru, ki ga je govorilo prebivalstvo na območjih v bližini latinskega in nemškega jezika. Domnevo je dodatno podprl tudi z določenimi besedami, ki so bile prisotne v jeziku panonsko-moravskih Slovanov (balii, resnota, otok7, bratr7, rob7, pape'6). K tem argumentom je Franc Miklošič dodal še obstoj nosnikov (4, ѧ) in soglasniških skupin [t in 'd v madžarskem jeziku v izposojenkah slovanskega porekla (pentek madž. : pѧt7k7, szombota : s4bota; mozstoha, rozsda, Budapest), ki naj bi bile prevzete iz sosednjega slovanskega oziroma slovenskega jezika. Vatroslav Jagić in njegov učenec Vatroslav Oblak sta zastopala drugačno stališče. Oblak je ob koncu leta 1891 odšel na študijsko potovanje po južni Makedoniji, kjer je preučeval narečja solunske okolice. V narečju vasi Suho v okolici Soluna je našel jezikovne reflekse, ki so ozko povezani s staro cerkveno slovanščino. Po Vatroslavu Oblaku so najpomembnejše naslednje lastnosti: (1) razvoj ъ > o in ь > e kot v najstarejših slovanskih pisnih spomenikih, (2) ohranjanje nosnih vokalov 4 in ѧ, (3) ohranjena soglasniška sklopa [t in 'd kot v stari cerkveni slovanščini, (4) nerazlikovanje refleksov starih 5 = §. Končni rezultat je bila uveljavitev makedonske ali makedonsko-bolgarske teorije, ki temelji na dejstvu, da sta brata Ciril in Metod vzela za osnovo stare cerkvene slovanščine govore iz okolice Soluna, s čimer je zavrnil starejšo panonsko teorijo o poreklu stare cerkvene slovanščine. Razvidno je, da obe teoriji ponujata različna odgovora in imata enostransko stališče, ki ne vključuje sociolingvističnih okoliščin. V osnovi se zagovorniki panonske teorije sklicujejo na besedišče, medtem ko so v osnovi makedonske teorije zgodovinskoglasoslovni argumenti. V naslednjem poglavju sledi pregled pogledov na vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine pri slovenskih jezikoslovcih 20. stoletja, pri čemer izpostavljam poglede Martine Orožen, Alenke Šivic Dular, Vande Babič in Mateja Šeklija. Ugotavljam, da je Martina Orožen bolj naklonjena teoriji Jerneja Kopitarja in Franca Miklošiča kljub umirjenemu vseslovanskemu pogledu, ki ga zagovarja v enem od svojih člankov, medtem ko preostali trije obravnavajo jezikovno osnovo s stališča genetske lingvistike in za to uporabljajo zgodovinskoglasoslovne argumente, na podlagi katerih stari cerkveni slovanščini določajo južnoslovansko osnovo. V naslednjem poglavju s pomočjo genetolingvistične teorije Daliborja Brozovića ugotavljam, da je stara cerkvena slovanščina kot knjižni jezik najvišje postavljeni neorganski konkretni idiom, ki ima svojo organsko osnovo v obliki krajevnega govora. Neorganskost je bila dosežena s civilizacijskimi nadgradnjami, in sicer z vnosom grških elementov v južnoslovanskem prostoru in nato z vnosom velikomoravsko-panonskih elementov v velikomoravsko-panonskem prostoru. Empirični del doktorske disertacije vsebuje: (1) opis fonoloških baz suškega govora, (2) kratek opis oblikoslovne podobe suškega govora, (3) primerjalno analizo ključnih refleksov med lagadinsko-bogdanskimi govori, (4) primerjalno analizo refleksov za praslovanski skupini *tj in *dj med solunsko-vodenskimi in sersko-lagadinskimi južnimi makedonskimi govori, (5) analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in poznejših makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Obstoj soglasniških skupin št in žd in primerjalna analiza drugih refleksov v lagadinsko-bodanski skupini govorov je pokazala, da suški, visoški in zarovski govor tvorijo narečno oazo, ki hrani reflekse (ä, razvoj ъ > o in ь > e ter št in žd), medtem ko se v njihovih sosednjih govorih opažajo novejši refleksi (denazalizacijo, ekavski razvoj 5, ǵ in ḱ). Na podlagi opravljenih analiz sem potrdil, da je prvotna organska osnova stare cerkvene slovanščine najverjetneje solunski govor 9. stoletja z okolico, ki se je danes najbolj ohranil v govorih vasi Suho, Visoka in Zarovo. Zadnji del empiričnega dela ponuja analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Analiza je potrdila prisotnost številnih velikomoravsko-panonskih besed v makedonskih spomenikih, ki so se v makedonska besedila vnašala po vrnitvi cirilometodovih učencev v makedonsko-bolgarski prostor. V sklepu ugotavljam, da z genetolingvističnim pogledom na jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine definiramo njeno organsko južnoslovansko ali natančneje solunsko osnovo. Z upoštevanjem velikomoravsko-panonskega besedišča predlagam širši pogled na oblikovanje stare cerkvene slovanščine, in sicer skozi prizmo zgodovinskih in sociolingvističnih okoliščin ter v njenem polnem obsegu, ki vključuje vse faze razvoja v času in prostoru. Na koncu doktorske disertacije je še priloga z izbranimi govorjenimi besedili iz vasi Suho.
Ključne besede: Slovani, stara cerkvena slovanščina, jezikovna osnova, genetolingvistična teorija, jugovzhodna makedonska narečna skupina, suški govor, velikomoravizmi, panonizmi, makedonski biblijski rokopisi
Objavljeno: 13.10.2016; Ogledov: 568; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (7,73 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici