SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 80
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
Vodenje za učenje in didaktične značilnosti pouka v osnovni šoli
Laura Rožman, 2018, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Vodenje za učenje in didaktične značilnosti pouka v osnovni šoli raziskujemo povezanost med vodenjem za učenje in uveljavljanjem sodobnih značilnosti pouka. V teoretičnem delu predstavljamo dosedanja znanstvena spoznanja o vodenju za učenje in značilnosti sodobnega pouka. Teoretični prispevek disertacije predstavlja sinteza znanstvenih spoznanj, katerih končni rezultat je za potrebe naše raziskave izpeljava značilnosti vodenja za učenje in značilnosti sodobnega pouka. V empirični raziskavi proučujemo, kako ravnatelji udejanjajo vodenje za učenje, mnenja in stališča učiteljev do vodenja za učenje, uveljavljanje značilnosti sodobnega pouka v šolski praksi ter zvezo med vodenjem za učenje in didaktičnimi značilnostmi pouka. Pri tem izhajamo iz predpostavke, da se z višjo stopnjo vodenja za učenje dviga raven značilnosti sodobnega pouka. V ta namen smo uporabili kompleksni metodološki pristop, in sicer kvantitativne (anketiranje, sistematično opazovanje) in kvalitativne (intervjuvanje) raziskovalne tehnike in njim prilegajoče metode obdelave. Raziskovalni vzorec zajema učitelje in ravnatelje slučajnostno izbranih slovenskih osnovnih šol. Rezultati raziskave kažejo visoko stopnjo uveljavljenosti vodenja za učenje pri vodenju šol. Večina učiteljev zaznava ravnateljevo vodenje za učenje. Večina učiteljev soglaša s pomembnostjo vodenja za učenje. Raziskava kaže visoko uveljavljenost značilnosti sodobnega pouka v učni praksi. V našem primeru visoka stopnja soglašanja učiteljev s pomembnostjo vodenja za učenje in njihovo zaznavanje ravnateljevega vodenja za učenje ne kaže pomembne povezave z obstoječo prakso posodabljanja pouka. V ozadju teh ugotovitev so vsebinsko-metodološke omejitve naše empirične raziskave, na katere v zaključku opozarjamo.
Ključne besede: Vodenje za učenje, didaktične značilnosti pouka, sodobni pouk, učitelji, ravnatelji, učenci, osnovna šola
Objavljeno: 16.10.2018; Ogledov: 16; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

2.
Blokovne stanovanjske soseske v Mariboru: morfološki, funkcijski in socialno-geografski oris
Gregor Škratek, 2018, doktorska disertacija

Opis: Mesto je konglomerat fizičnega, socialnega, ekonomskega in kulturno-civilizacijskega prostora. Hkrati je mesto bivalno okolje večjega dela prebivalstva. Pojavne oblike bivalnega okolja v mestu pa so zelo raznolike, od srednjeveške pozidave, starih meščanskih hiš, meščanskih vil, starih večstanovanjskih hiš, delavskih kolonij, enostanovanjskih hiš do stanovanjskih blokov. Stanovanjske soseske, natančneje blokovne stanovanjske soseske, so bile osnovni koncept gradnje stanovanj in posledica družbenih razmer po letu 1945, saj so ustrezale vsaj trem načelom družbenega razvoja – socialni enakosti, spodbujanju majhnih družin in zaupanju v tehnični napredek. Hkrati so bile soseske prevladujoči koncept razvoja slovenskih mest vse do konca prejšnjega stoletja. V raziskavi smo proučevali blokovne stanovanjske soseske v Mariboru, ki smo jih prikazali s pomočjo morfoloških, funkcijskih in socialnih značilnosti. Posebno pozornost smo namenili tudi osnovni celici sosesk – stanovanjem, ki smo jih obravnavali na nivoju soseske. Pri tem smo proučevali predvsem strukturo in število stanovanj. Raziskava pa je sledila tudi podrobnejši analizi, saj smo stanovanja obravnavali tudi samostojno in pri tem proučevali tloris, vrste prostorov in zasnovo. Z morfološko, funkcijsko in socialno analizo sosesk smo prikazali koncept soseske, objekte v njej, namembnost zemljišč in dejavnosti v soseski. Vse to je bilo ogrodje, na podlagi katerega smo lahko izluščili štiri faze izgradnje sosesk, ki so bile tudi posledica političnih odločitev glede stanovanjske gradnje v Mariboru. Blokovne stanovanjske soseske v Mariboru so primer reševanja stanovanjske problematike nekega časa in zavzemajo znaten delež površine mesta. Raziskava pomeni doprinos k spoznavanju urbane geografije mesta Maribor, ki prikaže spreminjanje morfoloških, funkcijskih in socialnih značilnosti sosesk v drugi polovici prejšnjega stoletja.
Ključne besede: urbana geografija, blokovna stanovanjska soseska, stanovanje, Maribor
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 23; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (29,18 MB)

3.
Maščevanje kot pravni običaj sistema reševanja sporov na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Žiga Oman, 2018, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Maščevanje kot pravni običaj sistema reševanja sporov na Slovenskem v zgodnjem novem veku s primerjalno analizo sodobnih antropoloških in zgodovinopisnih študij, zlasti pravno antropoloških in pravno zgodovinskih, obravnava pravni običaj (krvnega) maščevanja na naših tleh. Te študije so maščevanje, imenovano tudi fajda, v predmodernih evropskih ter drugih družbah opredelile kot pravni običaj reševanja sporov in družbenega nadzora, ki teži k ohranjanju družbenega reda ter miru. Običaj maščevanja je v družbi narekoval obstoječi kulturi časti primerno povračilo za prizadeto krivico, tudi z ritualno omejenim nasiljem, s čimer je običaj imel funkcijo reševanja sporov. Po običaju je morala biti krivica nujno obelodanjena, kar je skupnosti omogočilo posredovanje v sporu. Pri tem je skupnost oziroma njena oblast, tako politična kot sodna, težila k pomiritvi oziroma spravi med sprtima stranema in s tem k obnovi družbenega ravnotežja, tj. reda in miru, s čimer je običaj opravljal funkcijo družbenega nadzora. Raziskave običaja maščevanja na Slovenskem v zgodnjem novem veku temeljijo na arhivskem gradivu, objavljenih virih in literaturi. Vendar razumevanje družbenih odnosov, ki jih izpričujejo, omogoča šele aplikacija primerjalne analize sodobnih antropoloških in zgodovinopisnih študij maščevanja. Analiza je potrebna tudi zato, ker za slovenske dežele še ni bila opravljena nobena sistematična raziskava običaja maščevanja. V redkih in delnih obravnavah običaja se je slovensko zgodovinopisje do nedavno močno naslanjalo zlasti na že presežene starejše raziskave nemškega zgodovinopisja. Slednje je narekovalo, da se s primerjalno analizo sodobnih študij posebno pozornost v disertaciji posveti sodobnim raziskavam maščevanja ter preuči zgodovino običaja maščevanja v Svetem rimskem cesarstvu do 18. stoletja. Potreben je bil tudi pregled procesa uzakonitve običaja ter značilnosti njegove regulacije v postavljenem pravu v srednjem veku, še posebej pa analiza odnosa družbe in oblasti, tako političnih kot sodnih, do maščevanja po njegovi prepovedi v zgodnjem novem veku ter posledični delegitimaciji v družbi. Primerjalna analiza relevantnih sodobnih študij o običaju maščevanja v novem veku in zgodnjenovoveških virov iz slovenskih zgodovinskih dežel, je pokazala, da je maščevanje kot pravni običaj reševanja sporov in družbenega nadzora na Slovenskem obstajalo tudi v zgodnjem novem veku pri vseh stanovih, od podložnikov do plemstva. Običaj je izpričan v virih gospoščine Bled in mesta Ptuj iz 17. stoletja ter v drugih virih iz Kranjske in Štajerske v 16. in 17. stoletju, deloma pa tudi v literaturi, čeprav primerov maščevanja ni primerno analizirala. Tudi obstoj maščevanja pri vseh stanovih v zgodnjem novem veku slovenske zgodovinske dežele umešča v širši evropski ter svetovni družbeni in pravni kontekst. Ker študije kažejo, da je običaj občečloveški, so ugotovitve glede maščevanja na Slovenskem v zgodnjem novem veku uporabne tudi za raziskave v družbah drugod po svetu in v različnih zgodovinskih obdobjih.
Ključne besede: maščevanje, fajda, pravni običaj, reševanje sporov, Kranjska, Štajerska, 16. stoletje, 17. stoletje
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 66; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (34,60 MB)

4.
Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991
Martina Potisk, 2018, doktorska disertacija

Opis: Temeljni cilj disertacije z naslovom Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je sistematično zaobjeti izvirno avtorsko konkretizacijo (inscenacijo) medkulturne pojavnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Zanima nas torej, katere so osrednje značilnosti (pokazatelji, nosilci) pripovednega insceniranja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Kot je znano, medkulturnost sodi med bolj izmuzljive humanistične (teoretske) ideje; v osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja smo prisostvovali naglemu razraščanju znanstvenih panog, kar je raziskovalcem med drugim omogočilo, da svoja razpravljanja o medkulturnosti generirajo v luči različnih (tudi medsebojno neskladnih) teoretskih postavk in metodoloških pristopov. Izrazi, kot so medkulturnost, medkulturni dialog, medkulturni stik ali medkulturni konflikt, so zadnje čase prisotni na mnogih področjih človekovega delovanja, zatorej ni nenavadno, da jih najdemo tudi v literarnovednih študijah. Toda ker je obča (humanistična) ideja medkulturnosti nekoliko preširoka za razmišljanje o izključno književnih (recimo romanesknih) konkretizacijah medkulturne pojavnosti, je v zadnjih štirih desetletjih svoj razvoj in razmah doživela medkulturna literarna veda. Ta je sicer opremljena z manj enoplastnim teoretskim zaledjem, kar pa ji omogoča, da se loteva (predvsem) kulturološko pogojenega prepoznavanja in opomenjanja medkulturne znotrajbesedilne resničnosti. Tudi iz tega razloga pričujoča disertacija teži k neizključujoči obravnavi izvirnih inscenacij medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu ne samo z vidika strogo pripovednega poustvarjanja medkulturne pojavnosti, temveč še posebej v luči romanesknega dogajanja, romanesknega subjekta, jezikovnostilne ustrojenosti in medbesedilnega romanesknega naboja. Z letom 1991 opažamo izrazitejši porast sodobnega slovenskega romana. Za nadaljnjo analizo izvirnih konkretizacij (inscenacij) medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je bilo nujno zamejiti izbor slovenskih romanesknih besedil z ozirom na naslednje kriterije: čas prve knjižne izdaje od (vključno) leta 1991 dalje; uveljavljenost avtorja glede na morebitne nagrade in/ali kritiško (meta)literaturo; enakost med spoloma; (med)generacijsko pestrost. Zlasti zadnji kriterij omogoča zastopanost vseh treh generacij sodobnih slovenskih pisateljev in pisateljic: starejše (rojena do leta 1950); srednje (rojena med letoma 1950 in 1970) in mlajše generacije (rojena po letu 1970). Kaže, da se ideja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 uresničuje na temeljih medkulturnega dogajališča (prostor-časa), medkulturne identitete (subjekta), medkulturnega jezikovnega preskakovanja in medbesedilnih konotacij. Končni izsledki pričujoče disertacije torej ustrezajo pričakovanjem, zaradi česar je jasno, da izvirno inscenacijo medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 v večji meri generirajo in usmerjajo eksistencialno ustrojena zgodbena jedra s poudarkom na medkulturni bivanjskosti, intimnih (identitetnih) stiskah in ambivalentni jezikovni zavesti. Tako so uvodoma zastavljeni cilji povsem izpolnjeni, s čimer se ne nazadnje naznanja nujna potreba po raziskavah, ki slovenistično stroko opremljajo ne samo s pluralističnimi teoretskimi modeli, temveč tudi s širšo medkulturno »vizijo« nacionalne književnosti.
Ključne besede: slovenska književnost, slovenski roman, leto 1991, medkulturnost, medkulturno dogajanje, generacijske skupine, analitična perspektiva, pripovedne prvine, romaneskni prostor-čas, medkulturno dogajališče, medkulturno vmesje, romaneskni subjekt, subjektivna resničnost, hibridna identiteta, romaneskno besedišče, jezikovni ustroj, jezikovni preklop, romaneskni slog, medbesedilnost, medbesedilne navezave
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 25; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

5.
Dravska banovina v drugi polovici tridesetih let in vpliv Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji (1935–1941)
Gašper Šmid, 2018, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Dravska banovina v drugi polovici tridesetih let in vpliv Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji (1935–1941) je predstavljen položaj Dravske banovine v političnem, ekonomskem, socialnem, narodnostnem in diplomatskem vidiku od vstopa nekdanje Slovenske ljudske stranke v vlado pa do začetka druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju, ki je bilo vključeno v Kraljevino Jugoslavijo. To je čas zaostrenih mednarodno-političnih razmer v Evropi, ki so jih vzpostavile totalitaristične ideje fašizma, nacizma in komunizma. Podobno zaostreno stanje je bilo zaradi nacionalnih trenj in ideoloških spopadov tudi v Kraljevini Jugoslaviji in posledično tudi v Sloveniji. Banski svet Dravske banovine je bil v tem času nezadovoljen z zgolj posvetovalno funkcijo in je želel pridobiti čim večjo avtonomijo, zlasti v finančnem okviru, ki bi pripeljala do t. i. Banovine Slovenije, federativne upravno enote pod vodstvom bana, z lastnimi pristojnostmi v gospodarstvu, šolstvu, socialnih in notranjih zadevah ter financah, ki bi bile omejene samo na njeno ozemlje. Stanje oziroma vpliv Dravske banovine in Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji je bilo ugotovljeno iz statistike in analiz o diplomatsko-konzularnih predstavnikih, zapisanih v arhivskem gradivu Ministrstva za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije, ki ga hranijo v Arhivu Jugoslavije v zbirki AJ 37 dr. Milana Stojadinovića. V takratni Jugoslaviji so namreč vse odločitve nastajale, se usklajevale in potrjevale v centru, in sicer v Beogradu. V poglavju o nemški manjšini na Kočevskem je bila potrjena takratna situacija, predstavljene pa so bile tudi nove ugotovitve o življenju in sobivanju Slovencev s predstavniki nemške manjšine v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno. Pričujoče delo je nastalo na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hranita Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani in Arhiv Jugoslavije v Beogradu, s pomočjo uradnih listov, časopisnega gradiva ter znanstvene in strokovne literature.
Ključne besede: Dravska banovina 1935–1941, Kraljevina Jugoslavija, politične stranke, Jugoslovanska radikalna zajednica, banovina Hrvaška, banovina Slovenija, banski svet, notranja politika, avtonomija.
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 28; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (6,97 MB)

6.
Maribor in poveljstvo jugozahodne fronte med prvo svetovno vojno
Gregor Antoličič, 2018, doktorska disertacija

Opis: Pričujoča doktorska disertacija prikazuje ključne poteze poveljstva jugozahodne fronte v času njegove nastanitve v Mariboru. Poveljstvo je bilo namreč po vstopu Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno v Mariboru nastanjeno od maja 1915 do marca 1916 ter od marca 1917 do novembra 1917. Disertacija na eni strani prikazuje ključne vojaške in politične poteze poveljstva, na drugi strani pa želi ugotoviti, kako je prisotnost poveljstva vplivala na življenje v Mariboru. Poveljstvo je bilo vmesni vojaški organ med armadami na bojišču in vrhovnim vojaškim poveljstvom. Opravljalo je pomembne naloge pri oskrbovanju bojišča z vsem, kar so enote potrebovale, poleg tega pa je na podlagi obsežnih političnih pristojnosti v zaledju fronte skrbelo za ohranjanje reda in miru. Poveljstvo s sedežem v Mariboru je tako imelo izredno širok delokrog delovanja na obsežnem območju, ki se je razprostiralo od švicarsko-italijansko-avstro-ogrske tromeje do izliva reke Timav v Jadransko morje. Če k fronti prištejemo še zaledje, ki je politično spadalo pod poveljstvo jugozahodne fronte, lahko ugotovimo, da je bilo poveljstvo s sedežem v Mariboru izredno pomemben vojaški in politični organ Avstro-Ogrske. Maribor je torej postal sedež najpomembnejšega vojaškega organa, ki je imel v dotedanji zgodovini Slovencev stalni sedež na ozemlju današnje Slovenije. S prihodom poveljstva jugozahodne fronte v Maribor se je spremenilo vsakdanje življenje številnih Mariborčanov, saj so bili glede na tedaj veljavno zakonodajo dolžni v svojih stanovanjih nastaniti vojaško osebje. Glede na to, da je poveljstvo v povprečju štelo ok. 300 uslužbencev, je to pomenilo veliko breme za mestno prebivalstvo. Tudi nekatere civilne stavbe so se spremenile v vojaške objekte. Scherbaumova vila ob mestnem parku je postala sedež poveljstva, stavba današnje Prve gimnazije Maribor je služila za nastanitev velikega dela uradniškega aparata poveljstva, v dvorani Pivovarne Götz (današnja Unionska dvorana) pa so častniki poveljstva vsak dan obedovali. Poleg teh stavb je poveljstvo za nastanitev svojih uslužbencev najelo mnoga druga poslopja v mestu. Tako je središče Maribora čez noč prepletla mreža vojaških objektov in v njih delujočih oseb, ki so spremenili podobo in utrip mesta. Tako je torej poveljstvo jugozahodne fronte s prihodom v mesto močno vplivalo na vsakdanje življenje številnih meščanov, hkrati pa je bilo pomemben vojaški organ, pod okrilje katerega je spadalo tudi soško bojišče. Temu pričujoča doktorska disertacija namenja posebno pozornost prav zaradi velikega pomena, ki ga je imelo za Slovence. Dogajanje ob Soči je postavljeno v širši kontekst tedanje organizacije jugozahodnega bojišča. Posebna pozornost je posvečena odnosom med 5. armado, ki se je borila na soškem bojišču, ter poveljstvom jugozahodne fronte. Hkrati pa pričujoča doktorska disertacija posebno pozornost posveča tudi odnosu poveljstva jugozahodne fronte in poveljstva 5. armade do slovenske politične inteligence. Kot ključni vojaški osebnosti dogajanja na jugozahodnem in soškem bojišču pa bosta predstavljena nadvojvoda Evgen in Svetozar Boroević.
Ključne besede: Prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska, Maribor, 1914–1918, vrhovno vojaško poveljstvo, poveljstvo jugozahodne fronte, nadvojvoda Evgen, poveljstvo 5. armade, Svetozar Boroević, soško bojišče
Objavljeno: 10.04.2018; Ogledov: 183; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

7.
Keramika med arheologijo in umetnostno zgodovino
Saša Rudolf, 2017, doktorska disertacija

Opis: Tovarne, ki so delovale konec 19. in na začetku 20. stoletja na Slovenskem, so največ vzorov oblikovanja prejemale od sočasnih slogovnih tokov v uporabni umetnosti, ki so jih narekovale predvsem angleške, tržaške, dunajske in graške tovarne. V drugi polovici 19. stoletja je bil najbolj razširjen umetnosti slog historizem, konec 19. in na začetku 20. stoletja pa se je v Evropi pojavila nova slogovna usmeritev, ki je poudarjala preprostost oblike in okrasa, tudi po neposrednem zgledu prazgodovinske umetnosti. Narekovala so jo gibanja kot je Arts and Crafts v Angliji. Vplivi teh reform slovenskega prostora niso zares dosegli. V 30. letih 20. stoletja se je tudi na področju keramike uveljavil nov slog art deco. Oblikovalci slovenske maloserijske in serijske keramike pa motivov niso povzemali le po tujih vzorih, temveč so bili tudi plod njihovih lastnih zamisli in povzemanja folklornega okrasa. Morebiten vir individualnosti je bila lahko tudi bogato okrašena prazgodovinska keramika. Zato je eden od ciljev naloge ugotoviti, ali lahko v produkciji slovenske keramične industrije s konca 19. in začetka 20. stoletja zaznamo navezavo na preprostost lokalne prazgodovinske motivike. Za primerjavo sem na eni strani analizirala okras na prazgodovinski keramiki s 17 slovenskih najdišč, ki je bila na ogled na razstavah slovenskih muzejev konec 19. in na začetku 20. stoletja, in na drugi strani motiviko, ki se je pojavljala na sočasni slovenski serijski keramiki. Nabor motivov na sodobni keramiki sem oblikovala na podlagi analize produkcije osmih tovarn keramike na Slovenskem. Po pregledu obeh skupin motivov se je izkazalo, da lahko primerjamo le osem osnovnih motivov, ki se pojavljajo tako na prazgodovinski kot sodobni serijski keramiki. Vsi sodijo v preprosto geometrijsko motiviko in so univerzalni, saj se pojavljajo znotraj skoraj vseh kultur. Nekoliko pogosteje geometrijsko motiviko zasledimo le na keramiki v slogu art deco iz 30. let 20. stoletja, predvsem na izdelkih iz prvih desetletij 20. stoletja tovarne Dekor v Ljubljani in J. Klemenčič v Novem mestu. Poenostavljena motivika na serijski in maloserijski keramiki slovenskih tovarn se torej neposredno ne navezuje na prazgodovinsko motiviko, ki je bila sočasno na ogled v slovenskih muzejih, temveč je vračanje k preprostosti v keramičnem oblikovanju na Slovenskem posledica sledenja aktualnim srednjeevropskim slogovnim tokovom. Individualnost v industrijskem keramičnem oblikovanju na Slovenskem se kaže predvsem v uporabi in reproduciranju slovenske narodne motivike ter v motivih, ki so plod tesnega sodelovanja s priznanimi slovenskimi umetniki. Keramika je material, ki spremlja človeka na skoraj vsakem koraku od prazgodovine do današnjih dni in je predmet preučevanja številnih ved. Keramiko od prazgodovine do vključno novega veka tradicionalno preučuje arheologija, sodobno serijsko in maloserijsko ter umetniško keramiko umetnostna zgodovina, izdelki ljudske obrti pa so praviloma predmet etnoloških raziskav. Ker polja preučevanja niso vedno strogo ločena, se pojavlja potreba po celovitem pristopu k obravnavi keramike. Za celovito obravnavo keramične produkcije vseh obdobij je treba torej oblikovati učinkovit analitični aparat, ki vsebuje ključne elemente vseh ved, ki se ukvarjajo s keramiko. Prvi pogoj za uspešen interdisciplinarni pristop pa je usklajena terminologija, ki pripomore k jasnosti in doslednosti v znanstvenem diskurzu. Pojmovnik, ki sem ga sestavila, uvaja poenoteno terminologijo, ki jo lahko uporabimo na širšem področju obravnave keramike. Usklajena in ustrezno oblikovana ter splošno sprejeta terminologija prispeva k napredku znanosti, hkrati pa tudi k razvoju strokovnega besedišča v slovenskem jeziku. Enotna terminologija omogoča enotno urejanje in objavljanje gradiva, posledično pa tudi njegovo obdelavo, ne glede na stroko, ki preučevani pojav primarno obravnava.
Ključne besede: Sodobna keramika, serijska keramika, maloserijska keramika, prazgodovinska keramika, slovenska keramika, keramična terminologija.
Objavljeno: 06.03.2018; Ogledov: 164; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (13,36 MB)

8.
Ustavoverni veleposestniki na Kranjskem
Rajmund Lampreht, ANDREJ RAHTEN, 2018, doktorska disertacija

Opis: Avtor v svoji disertaciji obravnava politični Klub ustavovernih veleposestnikov na Kranjskem. V 19. stoletju se je na Kranjskem razplamtel t. i. nacionalni boj, boj med Slovenci in Nemci. Avtor dokazuje, da ne na eni in ne na drugi strani nacionalno niso bili homogeni. Čeprav so ustavoverni veleposestniki bili označeni kot nemška stranka, avtor dokazuje, da so med njimi bili ljudje, ki so bili po narodnosti Slovenci. Ustavovernim veleposestnikom so pogosto očitali pomanjkanje domoljubja in celo izdajstvo v obliki prusofilstva. Avtor ravno nasprotno dokazuje, da ustavoverni veleposestniki niso nikoli poveličevali Prusije in Bismarcka, ampak močno Avstrijo. Zagovarjali so zavezništvo z Nemčijo, ker so bili mnenja, da bi to Avstriji koristilo. Ustavovernim veleposestnikom so pripisali tudi nasprotovanje slovenskemu šolstvu, zaviranje le-tega in poskus uničenja oz. izrinjanja. Avtor dokazuje, da ustavoverni veleposestniki niso nasprotovali slovenskemu šolstvu. Zagovarjali so ohranitev učenja nemščine. Njihovi argumenti so bili zelo praktične narave. Najbolj pogosto so navajali, da je nemščina omogočala nadaljnje šolanje in bila vsesplošno potrebna v državi. Politični zaton ustavovernih veleposestnikov se je pričel z nastopom Taaffejeve vlade in Andreja Winklerja na Kranjskem. Avtor dokazuje, da je slednji zelo hitro in učinkovito obračunal z ustavovernimi veleposestniki. Uničil je njihov časnik Laibacher Tagblatt in jim tako odvzel glasilo, s katerim so dosegali širše množice. Še največji udarec je za ustavoverne veleposestnike predstavljalo umiranje njihovih dolgoletnih glavnih članov zaradi starosti. Tako je v osemdesetih letih 19. stoletja umrlo precej vidnih članov, recimo Karel Deschmann. V novo epoho so ustavoverni veleposestniki stopili šele z Josephom Schweglom. Schwegel, po rodu Slovenec, je bil dolga leta v službi zunanjega ministrstva kot diplomat. Schwegel je postal eden izmed najbolj vplivnih ustavovernih veleposestnikov ne le na Kranjskem, temveč tudi v Avstriji. Razkol in razcepitev Narodnega kluba na Slovensko ljudsko stranko in Narodno napredno stranko je izkoristil ter se povezal s slednjim. Tako mu je uspelo ponovno oživiti klub na Kranjskem in ga politično reaktivirati. Tega ni izkoristil za sejanje nemira, ampak za konstruktivno sodelovanje. Ivan Hribar je ta uspeh Schwegla v svojih spominih najbolj slikovito opisal: ustavoverni veleposestniki so postali »jeziček na tehtnici« pri glasovanjih.
Ključne besede: Ustavoverni veleposestniki, Kranjska
Objavljeno: 23.01.2018; Ogledov: 250; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (3,34 MB)

9.
Večjezičnost in medkulturnost kot profesionalni kapital: izdelava hipotetičnega modela izobraževanja učiteljev na obmejnih osnovnih šolah
Katica Pevec Semec, 2017, doktorska disertacija

Opis: Obmejno sodelovanje med šolami in vrtci ima v Sloveniji dolgo tradicijo. V zadnjem obdobju se uveljavlja nova oblika sodelovanja, tako imenovana čezmejna mobilnost, ki presega občasna srečanja kulturne ali športne narave. Učitelji, ki poučujejo v obmejnih šolah v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Hrvaški in Madžarski, izvajajo strokovno pripravljene učne mobilnosti na sosednjih šolah in se občasno vključujejo v redni izobraževalni program. Te mobilnosti imajo za učence dodaten pomen, saj si razvijajo večjezične in medkulturne zmožnosti, se seznanjajo z vrstniki in učitelji iz sosednjih držav ter z novimi učnimi strategijami, hkrati si tudi izboljšujejo kasnejše zaposlitvene možnosti. Mobilni učitelji z izvajanjem večjezične in medkulturne vzgojno-izobraževalne prakse na sosednji šoli razvijajo profesionalni kapital, ki se kaže v medkulturni in večjezikovni ozaveščenosti, osebni rasti, nadgradnji metodično-didaktičnega znanja, znanju sosedskega jezika ter v spoznavanju vzgojno-izobraževalnega sistema in kurikula sosednje države. Problem, ki ga v doktorski disertaciji preučujemo v teoretičnih izhodiščih, je pojmovanje večjezičnosti in medkulturnosti v povezavi s profesionalnim razvojem učiteljev. Predstavljamo pojme, vezane na večjezičnost in medkulturnost. Slednjo opredelimo kot sociološka, pedagoška in psihološka pojma, pojasnimo, kateri modeli večjezičnega in medkulturnega izobraževanja so prisotni v teoriji ter katere so prednosti in pasti večjezičnega in medkulturnega izobraževanja. Dotaknemo se tudi ključnih teorij učenja in poučevanja, ki podpirajo večjezično in medkulturno vzgojo in izobraževanje. Predstavimo pomen profesionalnega kapitala in značilnosti učiteljevega profesionalnega razvoja. Opozorimo na ključne modele za spodbujanje profesionalnega razvoja. Izpostavimo model »spremembe, usmerjene v učitelje«, ki temelji na izkušenjskem učenju, pri katerem so učni dosežki, vedenja in odnosi učencev pomembna motivacija učiteljem. Končamo s poglavjem o analizi regionalnih večjezičnih projektnih praks na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo. V drugem delu doktorske disertacije predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se osredotočili na :  Analizo okoliščin sodelovanja med obmejnimi osnovnimi šolami v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški. Zanimala sta nas učenje tujih in sosedskih jezikov na šolah ter obstoječa praksa obmejnega sodelovanja.  Nabor zmožnosti, predvidenih za mobilne učitelje.  Stališča ravnateljev do večjezičnosti in medkulturnosti.  Oblikovanje modela izobraževalnega modula za mobilne učitelje. Raziskovanja smo se metodološko lotili s kombiniranjem empirično-analitičnega in kvalitativnega raziskovanja. Menimo, da se oba raziskovalna načina dobro prepletata in dopolnjujeta. Glavna ugotovitev raziskave je, da obmejno sodelovanje med šolami najpogosteje poteka enkrat na leto, da so druge oblike redkejše in da si ne glede na to večina šol tudi v prihodnje želi tovrstnega sodelovanja, predvsem aktivnega, v katero bi bili vključeni tudi učenci. Ugotavljamo tudi, da ravnatelji šol bolje poznajo konkretno sosednjo šolo in njenega ravnatelja kot pa kurikul sosednje države. Med šolami ni razlik v pogostosti sodelovanja glede na to, koliko so oddaljene med seboj. Na šolah imajo razvito tujejezikovno učno prakso, saj se učijo različnih tujih jezikov, tudi jezik sosednje države. Obmejne šole so v širšem mednarodnem prostoru dejavnejše kot v maloobmejnem. Po vsebinah sodelovanja se države razlikujejo med seboj, prevladujejo pa vsebine, ki se nanašajo na spoznavanje šolskega sistema, jezikov sosednjih držav in kulturne posebnosti sosednje države. Izstopata kulturno-umetniško ter športno rekreativno predmetno področje. Ravnatelji od tega pripisujejo največji pomen zmožnostim, ki naj bi jih imel mobilni učitelj, poznavanju jezika soseda. Izstopa tudi element sposobnosti učinkovitega in ustreznega komuniciranja v medkulturnih situacijah in različnih kulturnih okoljih.
Ključne besede: večjezičnost, medkulturnost, obmejne šole, mobilni učitelji, profesionalni razvoj
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 180; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

10.
Vzajemna povezanost vida in vezljivosti pri glagolih v slovenščini
Marjan Kulčar, 2017, doktorska disertacija

Opis: Namen doktorske disertacije Vzajemna povezanost vida in vezljivosti pri glagolih v slovenščini je raziskati glagolski vid v slovenščini in z njim povezano glagolsko vezljivost. Doktorska disertacija ima šest delov, tj. uvod, teoretični del, empirični del, sklepni del, preglednice ter seznam virov in literature. Vsebinsko najpomembnejši od teh so drugi, tretji in četrti del. Teoretični del doktorske disertacije predstavlja glagolski vid in čas ter glagolsko vezljivost, tvorjenost glagolov s posebnim poudarkom na predponskih obrazilih v povezavi s pomensko-skladenjsko podstavo, prikazane bodo vidskost in vrstnost glagolskih dejanj z vidika prislovnosti in faznosti predponskoobrazilnih tvorjenk ter različne vloge predponskih obrazil v predponskoobrazilnih tvorjenkah. Empirični del predstavlja raziskavo netvorjenih glagolov in izbranih glagolskih sestavljenk različnih pomenskih skupin glagolov ter vlogo predponskih obrazil pri spremembi glagolske vezljivosti, ki vezljivosti bodisi ne spreminjajo, jo zožijo ali razširijo; ugotavljalo se bo, kakšno je vezljivostno razmerje netvorjeni glagol : tvorjeni glagol : (skladenjsko)podstavni glagol. Na podlagi primerov bomo celostno in vzajemno sopostavili oblikoslovno (glagolski vid) in skladenjsko (glagolska vezljivost) kategorijo. Glagolski vid se bo tako potrjeval kot hkratna morfološka, leksikalna in skladenjska kategorija. Pri tem bomo opazovali (navadne) netvorjene glagole, predponskoobrazilno tvorjene glagole tako s prostimi predložnimi in zaimkovnimi glagolskimi morfemi (ločeno leksikalizirane in neleksikalizirane glagolske zveze s predložnim ali z zaimkovnim prostim glagolskim morfemom) kot tudi brez njih ter skladenjskopodstavne glagole. V sklepnem delu smo ugotovili, da je popolna vezljivostna prekrivnost med netvorjenimi glagoli, predponskoobrazilno tvorjenimi in (skladenjsko)podstavnimi glagoli možna le takrat, ko predponsko obrazilo tvorjenega glagola izraža samo faznost, npr. zasijati, ali perdurativnost, npr. pomisliti, saj samo levovezljivi netvorjeni glagoli po dodajanju takšnega predponskega obrazila ne doživijo dodatne desne vezave, kar je razvidno tudi iz (skladenjsko)podstavnega glagola.
Ključne besede: netvorjeni glagol, tvorjeni glagol, skladenjskopodstavni glagol, leksikalizirani in neleksikalizirani zaimkovni prosti glagolski morfemi, leksikalizirani in neleksikalizirani predložni prosti glagolski morfemi, blizu zgoljvidska predponska obrazila, abstraktni pomen predponskega obrazila tvorjenega glagola.
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 197; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (2,76 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici