| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 90
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
1.
Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v opusu jožefa holzingerja (1735-1797)
Boštjan Roškar, 2021, doktorska disertacija

Opis: Namen doktorske disertacije z naslovom Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735–1797) je izpostaviti pomen celovite obravnave sakralnega kiparstva 18. stoletja. Raziskovalci baročnega kiparstva na Slovenskem so se v svojih raziskavah doslej skoraj brez izjeme posvečali zgolj figuraliki, čeprav je večina obravnavanega gradiva sakralnega značaja, zanj pa sta značilna tesna povezanost oziroma prepletanje med figuro, ornamentiko in oltarno arhitekturo; ornamentika figuro dopolnjuje, arhitektura pa predstavlja njeno ozadje. Parcialno obravnavanje oltarnih celot oziroma zgolj figuralike je doprineslo k manjšemu naboru pridobljenih podatkov o avtorstvu, času nastanka ali provenienci. Celostna obravnava umetnin in upoštevanje širšega konteksta sta namreč predpogoja za ustrezne datacije in atribucije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da arhivsko gradivo za velik del baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem bodisi ni ohranjeno bodisi ni v razvidu, oziroma je še neobdelano ali neurejeno. Preučevanje opredeljene tematike je bilo najtehtnejše prav na primeru kiparstva Jožefa Holzingerja, saj je njegovo skoraj štiridesetletno kontinuirano kiparsko delovanje zajelo tri slogovna obdobja: pozni barok, rokoko in klasicizem. Številna ohranjena dela iz vseh treh slogovnih obdobij so predstavljala dovolj velik nabor, ki je omogočil, da je študija celostno zajela problematiko in dala rezultate, ki so širše uporabni in prenosljivi na preučevanje drugih kiparjev, nekatere izsledke pa je mogoče uporabiti tudi pri proučevanju slikarskih del. Holzinger se je enako skrbno posvečal kiparsko-figuralnemu delu, ornamentiki in oltarnim ter prižničnim arhitekturam, čeprav slednje niso bile v njegovi domeni v izvedbenem smislu, jih je pa gotovo načrtoval. Iz pregleda stanja raziskav je razvidno, da so se raziskovalci kiparstva 18. stoletja na Slovenskem in v srednjeevropskem prostoru s tematiko ukvarjali parcialno. Večina raziskovalcev se je posvečala samo figuraliki, nekateri samo ornamentiki, zelo redke pa so raziskave oltarnih in prižničnih kulis. Glavni cilj disertacije je sistematična in poglobljena študija baročnega kiparstva na primeru opusa Jožefa Holzingerja. Obsežen, vsebinsko izčrpen in s fotografskim gradivom podprt katalog Holzingerjevih del je bil osnova za vsebinske sklope analitičnega dela disertacije. Holzingerjev opus je bil prvič obravnavan z vidika odnosa med figuraliko, ornamentiko in oltarnimi oziroma prižničnimi celotami, s čimer je disertacija bistveno dopolnila dosedanje obravnave baročnega kiparstva v štajerskem in slovenskem prostoru. Ker je bil velik del raziskav namenjen stilnim spremembam Holzingerjeve figuralike in ornamentike ter prepletanju stilnih smernic, je disertacija poglobila vedenje, zakaj je v izbranem časovnem obdobju prihajalo do prepletanja stilov. Med bistvenimi cilji disertacije je bilo na primeru opusa enega kiparja poglobljeno raziskati in predstaviti ornamentiko, njen izvor, zglede in grafične predloge, ki so jih uporabljali v kiparskih in rezbarskih delavnicah, s čimer je bilo osvetljeno tudi delo drugih kiparjev obravnavanega območja. Pomemben cilj disertacije je bila klasifikacija tipov oltarnih kulis oziroma sistematična opredelitev tipologije pomembnega dela oltarnih celot, ki so bile v dosedanjih raziskavah baročnega kiparstva večinoma zapostavljene. Disertacija je osvetlila tudi doslej povsem prezrt vidik polikromacij. Izpostavljen je delež, ki so ga pri finalizaciji cerkvene opreme imeli slikarji, ki so dali končni videz oltarnim in prižničnim celotam. Obravnavani so tudi naročniki in njihova vloga pri oblikovanju ikonografskih programov cerkvene opreme in njihovi morebitni vplivi na izbor stilnih elementov. Z obravnavo naročnikov kiparskih del Jožefa Holzingerja je bil osvetljen pomen Maribora kot regionalnega kiparskega središča druge polovice 18. stoletja. Prikazano je tudi, kako daleč na območje historične Štajerske in Hrvaške so segla dela mariborskih
Ključne besede: Jožef Holzinger, Štajerska, baročno kiparstvo, oltarna arhitektura, ornamentika, rokoko, klasicizem, 18. stoletje, poslikava, pozlata
Objavljeno: 22.10.2021; Ogledov: 101; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (28,72 MB)

2.
Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah
Matjaž Grahornik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava celoten rodovnik rodbine Herberstein. Prastari vzhodnoštajerski plemiški rodbini Herberstein lahko v virih sledimo od konca 13. stoletja. Njen začetnik Oto iz Hartberga je bil iz rodu Aflenških. Ob zakupu stubenberškega fevda utrdbe Herberstein se je leta 1290 poimenoval po Hartbergu, leta 1320 pa prvič po utrdbi Herberstein. Čeprav je kot lastnik Herbersteina z gospostvom razpolagal svobodno, so bili on in njegovi nasledniki še dve stoletji vazali gospodov Stubenbergov. Ob njih so Herbersteini pozneje služili še gospodom Ptujskim, salzburški nadškofiji ter škofijam v Seckauu, Krki in Bambergu. Vojaška služba jim je postopoma prinesla ugled, tako da so začeli od 15. stoletja služiti deželnim knezom, sprva notranjeavstrijskemu vojvodi Ernestu Habsburškemu. S Friderikom III. so pričeli služiti cesarju. Pod okriljem Habsburžanov so počasi prevzemali pomembne naloge ter službe v deželni upravi, vojski in diplomaciji, kar jim je poleg večjega ugleda prineslo materialno gotovost, ki je bila temelj njihove poznejše moči. Herbersteini so Habsburžanom ostali zvesti do konca monarhije. Njihova zvestoba in podpora Habsburžanom je bila od druge polovice 15. stoletja, ko so se ti utrdili na položaju deželnega kneza, dejansko samoumevna. Leta 1427 se je rodbina z dedno pogodbo med bratoma Jurijem II. in Andrejem razdelila na dve liniji, starejšo in mlajšo. Rodbinski liniji sta doživljali različno usodo. Pripadniki starejše linije, ki se je do začetka 17. stoletja z bratoma Bernardinom II. in Jurijem Andrejem razdelila na starejšo in mlajšo vejo, so do zadnje četrtine 17. stoletja delovali po načelu primogeniture. Pri starejši veji je najstarejši (živeči) sin podedoval oziroma užival matično posest z gradom Herberstein, pri mlajši veji pa pozneje (od leta 1670) posest Grafenort v Šleziji. S smrtjo Janeza Leopolda Erdmana (1659–1729) je mlajša veja po moški strani izumrla, uživanje tamkajšnjega fidejkomisa pa je prešlo na starejšo vejo. Mlajša linija se je že v 16. stoletju razcepila na številne glavne in nato stranske veje, ki so se imenovale po večjih ali manjših gospostvih, posestvih, gradovih in dvorcih, kjer so (sprva) živele. Za razvejanje mlajše linije je zaslužen Jurij V. (1501–1560) iz Lankowitza, prvi štajerski deželni glavar iz rodbine Herberstein. Njegova sinova Leopold (ok. 1532–1606) in Jurij Rupert (ok. 1540–1612) sta začetnika dveh novih vej; prvi je ustanovitelj štajerske v Pusterwaldu, drugi pa spodnjeavstrijske v Sierndorfu. Janez (II.) (1472–1535), stric Jurija V., je osnoval glavno vejo na štajerskem Neubergu, ki je po moški strani izumrla leta 1690. Jurij Andrej (1514–1543), mlajši brat Jurija V., je ustanovitelj t. i. posebne veje, ki je po moški strani izumrla po letu 1645. Mlajšo linijo je dodatno razvejal najmlajši brat Jurija V., Jurij Sigmund (1518–1578) s štajerskega gospostva Lankowitz. V njegovem zakonu z Marušo pl. Pöttschach se je rodilo pet sinov: Sigmund Friderik (1549–1620), Janez Friderik (1554–1615), Jurij Krištof (1556–1613), Jakob Franc (1557–1600) in Volf(gang) Viljem (1561–1618). Najstarejši sin je nadaljeval lankoviško vejo, ostali pa so začetniki novih: hrastovške, viltuške, mlajše spodnjeavstrijske in betnavske. Nekatere od teh so se pozneje dodatno razvejale, vse pa so naposled (po moški strani) odmrle: lankoviška leta 1814, hrastovška leta 1813, viltuška leta 1727 (ali 1735), mlajša spodnjeavstrijska v letih 1719/20 in betnavska leta 1737. Mlajša linija je naposled izumrla v vseh svojih vejah. Njena poslednja predstavnika sta bila Karel Jožef grof Herberstein-Moltke, stolni kanonik v Salzburgu, Freisingu in Osnabrücku, ki je umrl leta 1837, in njegova sestra Marija Antonija, poročena grofica Batthyány, ki je umrla leto za njim. Od obeh linij se je do danes ohranila samo starejša glavna veja starejše linije z gradu Herberstein, ki se je od 19. stoletja precej razvejala.
Ključne besede: Herberstein, genealogija, plemstvo, zgodovina, zgodnji novi vek, habsburška monarhija, Slovenija, Štajerska
Objavljeno: 01.06.2021; Ogledov: 443; Prenosov: 111
.pdf Celotno besedilo (7,72 MB)

3.
Iluzija zavesti: metaanaliza problema duha in telesa
Alen Lipuš, 2020, doktorska disertacija

Opis: Disertacija najprej predstavi osrednji problem v sodobni filozofiji duha, tj. problem pojavne zavesti. Izpostavi situacijo, da je zaradi nejasnosti uporabljenih pojmov problem težavno opredeliti. Nato podrobneje predstavi ključne pojme, ki problem sestavljajo, in poda analizo sodobne dialektične situacije v filozofiji duha glede problema pojavne zavesti. Kasneje obravnava tradicionalne opredelitve problema in posledične rešitve ter jih predstavi kot nezadostne rešitve. Nato se osredotoči na metapristop, za katerega je značilno kritično preiskovanje predpostavk. Metaanaliza problema zavesti je najboljši pristop za razumevanje legitimnosti problema pojavne zavesti in za ovrednotenje posameznih stališč, ki so se do zdaj oblikovala kot reakcije na problem. To, da je vprašanje o umestitvi zavesti v svet smiselno, predpostavlja, da je zavest neka stvar iste kategorije kot razsežni predmeti; predpostavlja, da je zavest točno takšna, kot se nam kaže, saj je ravno videz zavesti tisti, zaradi katerega jo je težavno umestiti v svet; predpostavlja, da glede na zavest, razlikovanje med realnostjo in videzom ne obstaja. V metaanalizi disertacija te predpostavke artikulira in ovrednoti, kakšne so posledice njihovega sprejetja. Disertacija pokaže, da so nekatere predpostavke (npr. predpostavka o identiteti videza in realnosti zavesti) takšne, da njihovo nekritično sprejemanje pomeni prevelik teoretski davek in smo tako primorani, da jih v raziskovanju ne dojemamo kot aksiomatskih oz. samoumevnih izhodišč. Disertacija prav tako predstavi iluzionizem kot enega izmed metapristopov k reševanju problema pojavne zavesti in predlaga, da je to najboljša strategija za fizikaliste, tj. pripadnike stališča, da so mentalna stanja v bistvu fizična. Disertacija nato predstavi in obravnava iluzionizem kot fizikalistično teorijo zavesti. Obravnava proces vzpostavitve iluzionizma in predstavi sklepanje, ki običajno vodi do iluzionizma: opiše in kritično ovrednoti prvotne vzpostavitvene pogoje za iluzionizem ter pokaže, da je v trenutni literaturi iluzionizem vzpostavljen na problematičen način in kot tak neskladno stališče. Nadalje obravnava razne kritike iluzionizma in nanje odgovori ter predstavi nov problem, zaradi katerega se zdi, da iluzionizem ni skladno vzpostavljen. Na koncu opiše teoretske prednosti uspešne rešitve novega problema – največja je ta, da bi z uspešnim odgovorom na nov problem, iluzionizem postal skladna teorija –, ki sestojijo v tem, da lahko to pripomore pri dodatni obrambi iluzionizma pred drugimi, že obstoječimi kritikami.
Ključne besede: zavest, iluzionizem, pojavnost, takšnosti, težek problem zavesti
Objavljeno: 20.11.2020; Ogledov: 261; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

4.
Sprejemanje vzhodnoštajerske knjižnojezikovne norme v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca
Nina Ditmajer, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava in vrednoti mesto rokopisnih pridig pomembnega narodnega buditelja Jožefa Muršca v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Osredotoča se na literarno tradicijo v vzhodnoslovenskem prostoru, kjer se je razvijala posebna vzhodnoštajerska pokrajinska različica slovenskega knjižnega jezika. V teoretičnem delu se avtorica ob doslej znanih biografskih podatkih še posebej posveča Murščevemu pogledu na slovenski jezik in njegovemu delu na slovničarskem področju, ki pokaže, kako so Vzhodnoštajerci sprejemali skupno slovensko knjižno normo sredi 19. stoletja. Nato je podan podroben pregled doslej znanega slovstva na vzhodnoštajerskem območju, ki so mu dodana tudi manj znana ali spregledana rokopisna besedila. Podrobnejša obravnava jezikovno-kulturnih razmer v prvi polovici 19. stoletja se ne osredotoča toliko na delovanje Petra Dajnka, temveč prikazuje jezikovno neenotnost ali enotnost znotraj istih generacij vidnejših vzhodnoštajerskih piscev. Jožef Muršec je pripadal generaciji mladih duhovnikov, ki se zaradi svojega družbenega stanu ni mogla v polnosti vključiti v romantična malomeščanska gibanja, kot sta bila ilirizem in panslavizem. Njegova in še posebej mlajša generacija je vidno simpatizirala s temi gibanji, khrati pa bila kritična do Dajnkovega utilitaristično zasnovanega knjižnojezikovnega programa. Disertacija v osrednjem empiričnem delu poskuša na podlagi celotne jezikovne analize umestiti Murščeve zgodnje pridige v vzhodnoštajerski, nato pa v širši panonski (prekmurski in kajkavski) ter osrednjeslovenski (kranjski in koroški) jezikovni sistem. Temelja za vrednotenje besedil tako ne predstavlja več samo Dajnkova slovnica, temveč tudi ostale slovnice ter pretekla in sočasna literarna tradicija. Ravno na podlagi te tradicije lahko opazujemo jezikovno preobrazbo znotraj enega jezikovnega območja in kontinuiteto knjižnih pokrajinskih in/ali narečnih pokrajinskih jezikovnih prvin. Znotraj tega knjižnojezikovnega sistema je vnašanje točno določenih jezikovnih oblik iz drugih slovenskih etničnih pokrajin prepoznano kot jezikovna obogatitev in del standardizacijskega postopka. Jožef Muršec je v svojih rokopisnih pridigah ohranjal vzhodnoštajersko knjižnojezikovno tradicijo v skladu s svojim jezikovnim znanjem, ki si ga je pridobil kot študent Kolomana Kvasa v Gradcu in uporabnik Dajnkovih del.
Ključne besede: Jožef Muršec, slovenski jezik, zgodovina jezika, vzhodnoslovenski knjižni jezik, vzhodnoštajerski knjižni jezik, pridiga
Objavljeno: 21.01.2020; Ogledov: 832; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (4,23 MB)

5.
Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb
Renata Debeljak, 2019, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb je obravnavana pripovedna proza enega najvidnejših predstavnikov slovenskega socialnega realizma, ki je od dijaških let naprej in vse do konca svojega življenja verjel v socializem in komunizem, pripadal Komunistični partiji in kot pisatelj tudi po koncu socialnega realizma ostal zvest realističnim stilnim postopkom. Pripovedna proza Ivana Potrča je nastajala več kot pol stoletja, od leta 1933 do 1993. Glede na družbene in politične spremembe je Potrčeva proza razdeljena na štiri obdobja. V teoretičnem delu naloge so predstavljeni pojmi, kot so ideologija, marksizem, komunizem, socializem, samoupravni socializem, razmerje med ideološkim in literarnim diskurzom, literatura kot interdiskurz in kulturni spomin. V poglavju Ivan Potrč v slovenski literarni zgodovini je predstavljeno mesto Ivana Potrča v slovenski literarni zgodovini v različnih obdobjih. Na podlagi pregleda literarnozgodovinskih del in kritiške recepcije Potrčevih literarnih besedil je bilo ugotovljeno, da je po zlomu socializma kot družbenega reda zanimanje za njegova dela zelo uplahnilo, prav tako se je delež njegovih literarnih del v učnih načrtih za osnovne in srednje šole znatno zmanjšal, ne najdemo pa ga na seznamih del za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, ni ga med predlaganimi literarnimi besedili za pisanje maturitetnih esejev. V nadaljevanju je analizirana izbrana Potrčeva pripovedna proza na idejno-tematski, jezikovnoslogovni, medbesedilni in primerjalni ravni v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb. Bistveno spoznanje te analize je, da je delež ideološkega diskurza v posameznih obdobjih različen. V pripovedni prozi med 1933‒1940 gre za kritični prikaz ideologije kapitalizma in družbenih razmer v Kraljevini Jugoslaviji. Ideološki diskurz se pojavlja zgolj v drobcih, in sicer kot motiv upornega posameznika, ki z dvignjeno pestjo napoveduje nove, boljše čase tudi za revne viničarje, kmete, kočarje in delavce. Z vidika ideologije socializma in marksizma izstopajo »kitajske« novele. V pripovedni prozi med 1941–1952 je ideološki diskurz najmočneje zastopan. Posamezne pripovedi iz tega časa prehajajo v afirmativno, propagandno oziroma tendenčno literaturo. Fabula je podrejena idejnemu in ideološkemu sporočilu, ki se kaže med vojno v predanosti kolektivnemu uporu proti okupatorju, v medsebojni pomoči, tovarištvu, zaupanju in nezaupanju, dezerterstvu in izdajstvu, po vojni pa v triumfu zmage, partijskem prevzemu oblasti, temelječem na marksističnih in socialističnih temeljih, kolektivni obnovi porušene domovine, političnih reformah idr. Po letu 1953 se Potrč preusmeri v prikazovanje intimne, čutne erotike kmečkega človeka, obenem pa so za pripovedno prozo med 1953–1990 značilne tudi zgodovinske in družbeno-politične teme. Potrč je v tem času deloma tematiziral tudi anomalije samoupravnega socializma v smeri političnega fanatizma, nezaupanja, oportunizma, sebičnosti, koristoljubja in izrabe vladajoče ideologije. Najbolj se kritika socializma in njene anomalije vidijo v Potrčevem zadnjem romanu Tesnoba (1991), v katerem se skozi tematizacijo razmer v podjetju Proteus razbira ekonomsko in politično prestrukturiranje Jugoslavije in propad socializma. V disertaciji je ugotovljeno, da je ideologija socializma in komunizma v Potrčevi pripovedni prozi med 1933–1993 prepoznavna, ni pa – razen v posameznih primerih – razbila umetniške vrednosti njegove literature. Potrč je bil po svojem prepričanju komunist, a tudi izjemen humanist. Za najvišjo vrednoto ni razglasil ideologije, ampak človeka, ki ga je prikazoval brez olepševanja ali »lakiranja« v težkih časih Kraljevine Jugoslavije, med drugo svetovno vojno in v povojnem vrvežu sprememb z vsemi pozitivnimi in negativnimi značilnostmi.
Ključne besede: Ivan Potrč, slovenska književnost, vzhodnoštajerski prostor, pripovedna proza, socialni realizem, socialistični realizem, ideologija, ideološki diskurz, kulturni spomin.
Objavljeno: 11.12.2019; Ogledov: 649; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (3,05 MB)

6.
Mobilni telefoni med varno uporabo in sredstvom nasilja med osnovnošolci
Mihaela Cvek, 2019, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo obravnavali uporabo mobilnih telefonov med osnovnošolci v Sloveniji. V teoretičnem delu smo izpostavili različne vidike mladostnikovega razvoja ter vlogo družine, vrstnikov in šole pri tem. Osvetlili smo mesto in vlogo mobilnih telefonov v sodobni družbi in v življenju mladostnikov ter opozorili na možne nevarnosti in pasti uporabe mobilnih telefonov med mladostniki. Prikazali smo nekaj primerov pozitivne uporabe mobilnih telefonov v vzgojno-izobraževalnem procesu in opozorili na morebitne pasti uporabe mobilnih telefonov v vzgojno-izobraževalnem procesu. Posebno pozornost smo namenili različnim vrstam nasilja med mladostniki, zlasti nasilju s sodobno tehnologijo ter strategijam za njihovo preprečevanje in odpravljanje. Empirični del je bil zasnovan na triangulacijskem pristopu in je združeval kombinacijo kvantitativnega in kvalitativnega pedagoškega raziskovanja. Temeljna ugotovitev kvantitativnega dela raziskave, izvedene od marca do junija 2016, v kateri je sodelovalo 843 učencev 6. in 9. razredov in 158 učiteljev razrednikov iz osnovnih šol vseh statističnih regij Slovenije, je, da so mobilni telefoni močno vpeti v življenje učencev. Raziskava je potrdila, da uporabljajo učenci mobilne telefone v šoli tudi nedovoljeno. Glede na imetje in način uporabe mobilnih telefonov med učenci so mobilni telefoni statusni simbol in sredstvo socialnega povezovanja. Le približno polovica učencev je navedla, da se zavedajo škodljivosti sevanja mobilnih telefonov. Raziskava je pokazala, da so mobilni telefoni sredstvo, zaradi katerega in s katerim se izvaja nasilje. Po navedbah učencev je bila približno desetina žrtev različnih oblik medvrstniškega nasilja, ki se je dogajalo zaradi mobilnih telefonov, slabi trije odstotki učencev so že bili žrtev nasilja z mobilnimi telefoni, dober odstotek učencev pa žrtev happy slappinga. Učitelji so kot najučinkovitejšo strategijo preprečevanja nasilja z mobilnimi telefoni ocenili dosledno ukrepanje v primeru kršitev v skladu z zapisanimi pravili, kot najbolj učinkoviti strategiji odpravljanja nasilja z mobilnimi telefoni pa resno jemanje in takojšnjo obravnavo vsakega znaka nasilja ter pogovor z žrtvijo in nudenje žrtvi podpore in pomoči. V povezavi z odgovorno in varno uporabo mobilnih telefonov so izrazili največje potrebe po izobraževanju o vsebinah, povezanih z nasiljem z mobilnimi telefoni. Raziskava je pokazala tudi, da so učenci bolj kot učitelji naklonjeni uporabi mobilnih telefonov v vzgojno-izobraževalnem procesu, učitelji pa se bolj kot učenci zavedajo možnih posledic tovrstne uporabe. Kvalitativni del raziskave je temeljil na polstrukturiranih intervjujih ravnateljev in analizi dokumentov šol (vzgojni načrt, šolska pravila in hišni red). Intervjuji z ravnatelji iz osmih osnovnih šol, ki so bile zajete tudi v kvantitativni del raziskave, so pokazali, da se, po navedbah ravnateljev, šole redko soočajo z nasiljem z mobilnimi telefoni. Ravnatelji so opozorili na slabo ozaveščenost o možnih nevarnostih uporabe mobilnih telefonov med učenci in učitelji. Kot najbolj učinkovito strategijo preprečevanja nasilja z mobilnimi telefoni so navedli ozaveščanje učencev in kot najbolj učinkovito strategijo za odpravljanje tovrstnega nasilja razgovore z učenci. Ravnatelji so navedli, da imajo različne vizije preprečevanja in ukrepanja ob pojavu nasilja z mobilnimi telefoni. Analiza dokumentov šol je pokazala raznoliko in deloma pomanjkljivo urejenost pravil uporabe mobilnih telefonov v šolah ter pristopov ukrepanja ob neupoštevanju pravil. Na osnovi dobljenih rezultatov smo v zaključku doktorske disertacije podali smernice za spodbujanje odgovorne in varne uporabe mobilnih telefonov med osnovnošolci.
Ključne besede: mobilni telefoni, učenci, statusni simbol, sredstvo povezovanja oz. izključevanja, elektromagnetno sevanje, nasilje z mobilnimi telefoni, preprečevanje in odpravljanje nasilja z mobilnimi telefoni
Objavljeno: 28.05.2019; Ogledov: 820; Prenosov: 177
.pdf Celotno besedilo (3,32 MB)

7.
Feminativi v slovenskem jeziku
Tjaša Markežič, 2019, doktorska disertacija

Opis: Stališče družbe do posameznega spola in do družbenih razlik med žensko in moškim se odraža na posameznih ravneh življenja, tudi v jeziku. Dejstvo, da se namesto ženskih poimenovanj za bitja uporabljajo moška, lahko razložimo s tem, da ima slovnični spol možnost posploševanja. V Sloveniji se je začelo o tem razmišljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v nekaterih drugih državah pa že prej; ena od rešitev za neseksistično rabo jezika so feminativi. Tvorjenje le-teh je tipična besedotvorna možnost slovenščine in tudi drugih (slovanskih) jezikov, pri čemer je mogoča tvorba iz občnoimenske in lastnoimenske podstave. Feminativi se v slovenščini po teoriji Jožeta Toporišiča tvorijo na dva načina: (a) z dodajanjem ženskospolskega obrazila tvorjenkam moškega spola; (b) z zamenjavo celotnega ali le izglasnega dela moškospolskega obrazila z ženskospolskim ob isti podstavi. V pričujoči doktorski disertaciji nas zanima družbena prepoznavnost žensk, kot jo razberemo iz slovenskega jezikovnega sistema. Besedotvorje namreč omogoča prepoznavanje zakrite ali izražene družbene hierarhizacije. Namen je bil ugotoviti funkcijsko produktivnost feminativnih obrazil in njihovo pojavnost potrditi s pomočjo jezikovnih priročnikov in korpusov. Feminativi se sicer po Toporišiču (2004) lahko tvorijo z naslednjimi priponskimi obrazili: -a/-á, -ica/-íca, -ja, -ulja, -inja/-ínja, -ka, -ovka in -íčna. To velja za tvorbo iz občnoimenske in lastnoimenske podstave. Za raziskavo feminativne tvorbe v slovenščini smo uporabili različne jezikovne vire in ugotovili, da se v novejših virih pojavljajo še druga priponska obrazila, s katerimi tvorimo feminative, pri čemer nekatera nastopajo samo kot dodajalna, druga pa zgolj kot zamenjevalna. Raziskovali smo, kateri način tvorjenja feminativov v slovenščini prevladuje, z dodajanjem feminativnega priponskega obrazila samostalniku moškega spola ali z zamenjavo moškospolskega obrazila z ženskospolskim. Disertacija opozarja tudi na variantna feminativna obrazila (dve različni obrazili ali več ob enakem pomenu in podstavi). Pri analizi gradiva se je nabralo veliko število feminativov, kjer sta se ob isti podstavi pojavili dve ali več variantnih priponskih obrazil. Primerjava tovrstnih tvorjenk glede na kvalifikatorje v obeh izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Slovenskem pravopisu je pokazala njihovo slogovno zaznamovanost, večpomenskost in možnost zamenljivosti, korpusna analiza pa prikazuje njihovo pogostnost; glede na vse našteto bomo predlagali ustreznejši feminativ. Nadaljnja analiza dokazuje, da k večini moškospolskih poimenovanj bitij v sodobnem knjižnem jeziku feminativ že obstaja ali pa njegovo obliko lahko predvidimo. V posebnem poglavju smo obravnavali tvorbo feminativov iz lastnoimenske podstave. Proučevali smo ženskospolska poimenovanja za prebivalke, zbrana v slovarskem delu Slovenskega pravopisa kot podiztočnice pri zemljepisnih lastnih imenih, in priimkovne feminative, prav tako zbrane po Slovenskem pravopisu, analizo pa smo obogatili s korpusnimi podatki. Pri analizi prvih se kot najpogostejše ženskospolsko priponsko obrazilo še vedno kaže obrazilo -ka, pri priimkih pa opažamo zlasti, da je ženska kot družbeno bitje še vedno zapostavljena, priimkovni feminativi iz korpusa Gigafida pa izražajo izrazito negativno konotacijo. V slovenskem besedotvorju so raziskave feminativov redke, celovite predstavitve in pregleda pa do zdaj sploh ni bilo. Gre za razvijanje novih besedotvornih spoznanj, ki so lahko povezana z družbeno realnostjo.
Ključne besede: jezikoslovje, besedotvorje, feminativ, priponsko obrazilo
Objavljeno: 10.04.2019; Ogledov: 1264; Prenosov: 206
.pdf Celotno besedilo (5,88 MB)

8.
Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridig
Cvetka Rezar, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno: 26.03.2019; Ogledov: 846; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

9.
Parömiologie im Fachbereich DaF: zum Status und Potential der Sprichwörter in Lehrwerken
Nikolina Miletić, 2019, doktorska disertacija

Opis: Heutzutage sind Sprichwörter noch immer aktuell und in der alltäglichen Kommunikation sowie in verschiedenen Massenmedien präsent. Sie haben mittlerweile ihre Funktion gewandelt und werden immer häufiger im spielerischen Sinne angewandt, d. h. sie werden eingesetzt, um humorvolle Wirkungen auszulösen, wobei ihre lehrhafte Tendenz in den Hintergrund geraten ist. Ausgehend von der Tatsache, dass Sprichwörter heute alltäglich gebraucht werden, sollten sie auch Bestandteile des Fremdsprachenlernens sein. Die theoretischen Erkenntnisse über Sprichwörter als Lehr- und Lerngegenstand sowie über ihren heutigen Gebrauch sind die Grundlage für die empirischen Untersuchungen. Im empirischen Teil der Arbeit werden zwei Untersuchungen beschrieben und ihre Ergebnisse werden präsentiert und analysiert. Die erste Untersuchung ist eine Lehrwerksanalyse, in der 106 kroatische DaF-Lehrwerke für Mittelschulen, die das kroatische Ministerium für Wissenschaft, Bildung und Sport genehmigte, analysiert werden. Das Ziel dieser Untersuchung ist, den Status von Sprichwörtern in kroatischen DaF-Lehrwerken nach den Aspekten der Frequenz, Selektion, Struktur, metalinguistischen Mitteln, Lokalisierung, Texttypologie und interlingualen/interkulturellen Behandlung zu ermitteln. Die zweite Untersuchung bezieht sich auf eine Lehrerbefragung, in der kroatische Deutschlehrer, die in verschiedenen Mittelschulen in Kroatien tätig sind, nach der Einführung und der Behandlung von Sprichwörtern beim Fremdsprachenlernen befragt werden. Dabei werden die Aspekte: das Lernniveau für die Einführung von Sprichwörtern, die Behandlung und das Fehlen von Sprichwörtern beim Fremdsprachenlernen und die Ziele der Bearbeitung von Sprichwörtern erhoben. Anhand der theoretischen und empirischen Erkenntnisse wird das Modell für die systematische Einführung von Sprichwörtern in das Lehren und Lernen von Deutsch als Fremdsprache erstellt. Das Modell soll bei der Erstellung künftiger kroatischer Lehrwerke als Richtlinie dienen, um Sprichwörter gemäß einzuführen und zu didaktisieren. Durch die Einbeziehung dieser Aspekte können Lerner für Sprichwörter beim Fremdsprachenlernen sensibilisiert werden und ihr Bewusstsein über Sprichwörter kann erweckt werden.
Ključne besede: Phraseologie, Phraseme, Parömiologie, Sprichwörter, Fremdsprachenlernen, Deutsch als Fremdsprache, Lehrwerke, Lehrerbefragung, Modell für die Sprichwörtereinführung
Objavljeno: 19.03.2019; Ogledov: 849; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (2,73 MB)

10.
Vodenje za učenje in didaktične značilnosti pouka v osnovni šoli
Laura Rožman Krivec, 2018, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Vodenje za učenje in didaktične značilnosti pouka v osnovni šoli raziskujemo povezanost med vodenjem za učenje in uveljavljanjem sodobnih značilnosti pouka. V teoretičnem delu predstavljamo dosedanja znanstvena spoznanja o vodenju za učenje in značilnosti sodobnega pouka. Teoretični prispevek disertacije predstavlja sinteza znanstvenih spoznanj, katerih končni rezultat je za potrebe naše raziskave izpeljava značilnosti vodenja za učenje in značilnosti sodobnega pouka. V empirični raziskavi proučujemo, kako ravnatelji udejanjajo vodenje za učenje, mnenja in stališča učiteljev do vodenja za učenje, uveljavljanje značilnosti sodobnega pouka v šolski praksi ter zvezo med vodenjem za učenje in didaktičnimi značilnostmi pouka. Pri tem izhajamo iz predpostavke, da se z višjo stopnjo vodenja za učenje dviga raven značilnosti sodobnega pouka. V ta namen smo uporabili kompleksni metodološki pristop, in sicer kvantitativne (anketiranje, sistematično opazovanje) in kvalitativne (intervjuvanje) raziskovalne tehnike in njim prilegajoče metode obdelave. Raziskovalni vzorec zajema učitelje in ravnatelje slučajnostno izbranih slovenskih osnovnih šol. Rezultati raziskave kažejo visoko stopnjo uveljavljenosti vodenja za učenje pri vodenju šol. Večina učiteljev zaznava ravnateljevo vodenje za učenje. Večina učiteljev soglaša s pomembnostjo vodenja za učenje. Raziskava kaže visoko uveljavljenost značilnosti sodobnega pouka v učni praksi. V našem primeru visoka stopnja soglašanja učiteljev s pomembnostjo vodenja za učenje in njihovo zaznavanje ravnateljevega vodenja za učenje ne kaže pomembne povezave z obstoječo prakso posodabljanja pouka. V ozadju teh ugotovitev so vsebinsko-metodološke omejitve naše empirične raziskave, na katere v zaključku opozarjamo.
Ključne besede: Vodenje za učenje, didaktične značilnosti pouka, sodobni pouk, učitelji, ravnatelji, učenci, osnovna šola
Objavljeno: 16.10.2018; Ogledov: 1080; Prenosov: 176
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

Iskanje izvedeno v 1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici