Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Doktorska disertacija Značilnosti romanov slovenskih pisateljic na prelomu iz 20. v 21. stoletje se ukvarja z analizo šestdesetih izbranih romanov sodobnih slovenskih pisateljic, ki so izšli na prelomu iz 20. v 21. stoletje (1995–2015). V tem obdobju so pisateljice objavile veliko žanrsko zanimivih romanov, ki so še zmeraj pogosto odrinjeni na obrobje slovenske literarnozgodovinske pozornosti in zato premalo raziskani. Osredotočamo se predvsem na motivno-tematske in jezikovno-slogovne značilnosti romanesknih del. V teoretičnem delu so predstavljena teoretična izhodišča o romanu, feministični literarni vedi in sodobnem slovenskem romanu (predvsem o sodobnem romanu slovenskih pisateljic), na katerih temeljijo analize. Naslanjamo se na spoznanja domačih in tujih literarnovednih strokovnjakov, kot so Theodor W. Adorno, Jan Alber, Franz Altheim, Rick Altman, Mihail Bahtin, Vladimir Biti, Silvija Borovnik, Neil Cornwell, Jonathan Culler, Umberto Eco, Monika Fludernik, Carlos Fuentes, Jeremy Hawthorn, Miran Hladnik, Marko Juvan, Jelka Kernev Štrajn, R. Brandon Kershner, Alenka Koron, Janko Kos, Milan Kundera, David Lodge, Georg Lukács, Vanesa Matajc, Katja Mihurko Poniž, Toril Moi, Krešimir Nemec, Svetlana Slapšak, Milivoj Solar, Tomo Virk, James Wood, Franc Zadravec in Alojzija Zupan Sosič. Izbrani romani so razvrščeni po žanrskosti (avtobiografski, antiutopični, zgodovinski, kriminalni, fantazijski in znanstvenofantastični roman, grozljivi, ljubezenski, potopisni, družbeni, družinski, psihološki roman, roman s tematiko obrobnežev, posebnežev in slehernikov) in žanrski sinkretičnosti (žanrsko hibridni romani), znotraj žanrske umestitve pa po generacijski pripadnosti avtoric: Nedeljka Pirjevec, Berta Bojetu Boeta, Maruša Krese, Jelka Ovaska, Brina Švigelj Mérat, Desa Muck, Miriam Drev, Alenka Jensterle Doležal, Marjanca Mihelič, Cvetka Bevc, Maja Novak, Sonja Porle, Maja Haderlap, Erica Johnson Debeljak, Andreja Zelinka, Nataša Sukič, Suzana Tratnik, Mateja Gomboc, Mojca Kumerdej, Tanja Tuma, Vilma Purič, Majda Pajer, Veronika Simoniti, Katarina Marinčič, Lucija Stepančič, Nataša Konc Lorenzutti, Nina Kokelj, Polona Glavan, Irena Velikonja, Stanka Hrastelj, Irena Svetek, Aleksandra Kocmut, Eva Kovač, Gabriela Babnik, Jela Krečič, Simona Lečnik, Vesna Lemaić, Nataša Kramberger, Tina Vrščaj in Anja Radaljac. Na osnovi temeljnih kategorij pripovedi (snov, tema, zunanja zgradba – naslov, razdeljenost romana; notranja zgradba – zgodba, motivi, sporočilo, literarna oseba, literarni čas in prostor, pripovedovalec, jezik in slog) odkrivamo izhodišča za snovi v izbranih romanih, raznovrstnost tem, kompozicijske značilnosti romanov, motive, literarne osebe (predvsem ženske like, njihovo družbeno vlogo ter odnose med moškimi in ženskimi liki), kronotop, vlogo pripovedovalca/-ke, perspektivo in jezikovno-slogovne novosti. S posebno pozornostjo se posvečamo še ženski perspektivi, različnim vrstam stereotipov in elementom žanrskosti v romanih. Na podlagi posameznih romanesknih analiz potrdimo ali ovržemo zastavljene hipoteze in odgovorimo na raziskovalna vprašanja tako, da romane medsebojno primerjamo in povzemajoče podamo skupne značilnosti izbranih romanov, npr. motivno-tematske novosti in posebnosti, ženski liki v odnosu do moških likov, družine, družbe in političnih problemov, zgradbene novosti, vloga pripovedovalk/pripovedovalcev in jezikovno-slogovne posebnosti. Sklep je posvečen obširnim zaključnim ugotovitvam, v njem tudi povzamemo izvirne znanstvene prispevke in rezultate disertacije ter z novimi spoznanji omogočamo možnosti za nadaljnje raziskave na področju romanopisja sodobnih slovenskih pisateljic.
Ključne besede: sodobna slovenska književnost, sodobna slovenska proza, sodobni slovenski roman, romaneskni žanri, feministična literarna veda, značilnosti, žanrski sinkretizem, generacijska pripadnost, roman sodobnih slovenskih pisateljic, snov, tema, zgodba, motivi, sporočilo, protagonist/-ka, pripovedovalec/-ka, perspektiva, jezik, slog
Objavljeno v DKUM: 02.12.2022; Ogledov: 415; Prenosov: 168
Celotno besedilo (4,16 MB)

Opis: Namen doktorske disertacije z naslovom Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735–1797) je izpostaviti pomen celovite obravnave sakralnega kiparstva 18. stoletja. Raziskovalci baročnega kiparstva na Slovenskem so se v svojih raziskavah doslej skoraj brez izjeme posvečali zgolj figuraliki, čeprav je večina obravnavanega gradiva sakralnega značaja, zanj pa sta značilna tesna povezanost oziroma prepletanje med figuro, ornamentiko in oltarno arhitekturo; ornamentika figuro dopolnjuje, arhitektura pa predstavlja njeno ozadje. Parcialno obravnavanje oltarnih celot oziroma zgolj figuralike je doprineslo k manjšemu naboru pridobljenih podatkov o avtorstvu, času nastanka ali provenienci. Celostna obravnava umetnin in upoštevanje širšega konteksta sta namreč predpogoja za ustrezne datacije in atribucije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da arhivsko gradivo za velik del baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem bodisi ni ohranjeno bodisi ni v razvidu, oziroma je še neobdelano ali neurejeno. Preučevanje opredeljene tematike je bilo najtehtnejše prav na primeru kiparstva Jožefa Holzingerja, saj je njegovo skoraj štiridesetletno kontinuirano kiparsko delovanje zajelo tri slogovna obdobja: pozni barok, rokoko in klasicizem. Številna ohranjena dela iz vseh treh slogovnih obdobij so predstavljala dovolj velik nabor, ki je omogočil, da je študija celostno zajela problematiko in dala rezultate, ki so širše uporabni in prenosljivi na preučevanje drugih kiparjev, nekatere izsledke pa je mogoče uporabiti tudi pri proučevanju slikarskih del. Holzinger se je enako skrbno posvečal kiparsko-figuralnemu delu, ornamentiki in oltarnim ter prižničnim arhitekturam, čeprav slednje niso bile v njegovi domeni v izvedbenem smislu, jih je pa gotovo načrtoval. Iz pregleda stanja raziskav je razvidno, da so se raziskovalci kiparstva 18. stoletja na Slovenskem in v srednjeevropskem prostoru s tematiko ukvarjali parcialno. Večina raziskovalcev se je posvečala samo figuraliki, nekateri samo ornamentiki, zelo redke pa so raziskave oltarnih in prižničnih kulis. Glavni cilj disertacije je sistematična in poglobljena študija baročnega kiparstva na primeru opusa Jožefa Holzingerja. Obsežen, vsebinsko izčrpen in s fotografskim gradivom podprt katalog Holzingerjevih del je bil osnova za vsebinske sklope analitičnega dela disertacije. Holzingerjev opus je bil prvič obravnavan z vidika odnosa med figuraliko, ornamentiko in oltarnimi oziroma prižničnimi celotami, s čimer je disertacija bistveno dopolnila dosedanje obravnave baročnega kiparstva v štajerskem in slovenskem prostoru. Ker je bil velik del raziskav namenjen stilnim spremembam Holzingerjeve figuralike in ornamentike ter prepletanju stilnih smernic, je disertacija poglobila vedenje, zakaj je v izbranem časovnem obdobju prihajalo do prepletanja stilov. Med bistvenimi cilji disertacije je bilo na primeru opusa enega kiparja poglobljeno raziskati in predstaviti ornamentiko, njen izvor, zglede in grafične predloge, ki so jih uporabljali v kiparskih in rezbarskih delavnicah, s čimer je bilo osvetljeno tudi delo drugih kiparjev obravnavanega območja. Pomemben cilj disertacije je bila klasifikacija tipov oltarnih kulis oziroma sistematična opredelitev tipologije pomembnega dela oltarnih celot, ki so bile v dosedanjih raziskavah baročnega kiparstva večinoma zapostavljene. Disertacija je osvetlila tudi doslej povsem prezrt vidik polikromacij. Izpostavljen je delež, ki so ga pri finalizaciji cerkvene opreme imeli slikarji, ki so dali končni videz oltarnim in prižničnim celotam. Obravnavani so tudi naročniki in njihova vloga pri oblikovanju ikonografskih programov cerkvene opreme in njihovi morebitni vplivi na izbor stilnih elementov. Z obravnavo naročnikov kiparskih del Jožefa Holzingerja je bil osvetljen pomen Maribora kot regionalnega kiparskega središča druge polovice 18. stoletja. Prikazano je tudi, kako daleč na območje historične Štajerske in Hrvaške so segla dela mariborskih
Ključne besede: Jožef Holzinger, Štajerska, baročno kiparstvo, oltarna arhitektura, ornamentika, rokoko, klasicizem, 18. stoletje, poslikava, pozlata
Objavljeno v DKUM: 22.10.2021; Ogledov: 1124; Prenosov: 281
Celotno besedilo (28,72 MB)

Opis: Disertacija najprej predstavi osrednji problem v sodobni filozofiji duha, tj. problem pojavne zavesti. Izpostavi situacijo, da je zaradi nejasnosti uporabljenih pojmov problem težavno opredeliti. Nato podrobneje predstavi ključne pojme, ki problem sestavljajo, in poda analizo sodobne dialektične situacije v filozofiji duha glede problema pojavne zavesti. Kasneje obravnava tradicionalne opredelitve problema in posledične rešitve ter jih predstavi kot nezadostne rešitve. Nato se osredotoči na metapristop, za katerega je značilno kritično preiskovanje predpostavk. Metaanaliza problema zavesti je najboljši pristop za razumevanje legitimnosti problema pojavne zavesti in za ovrednotenje posameznih stališč, ki so se do zdaj oblikovala kot reakcije na problem. To, da je vprašanje o umestitvi zavesti v svet smiselno, predpostavlja, da je zavest neka stvar iste kategorije kot razsežni predmeti; predpostavlja, da je zavest točno takšna, kot se nam kaže, saj je ravno videz zavesti tisti, zaradi katerega jo je težavno umestiti v svet; predpostavlja, da glede na zavest, razlikovanje med realnostjo in videzom ne obstaja. V metaanalizi disertacija te predpostavke artikulira in ovrednoti, kakšne so posledice njihovega sprejetja. Disertacija pokaže, da so nekatere predpostavke (npr. predpostavka o identiteti videza in realnosti zavesti) takšne, da njihovo nekritično sprejemanje pomeni prevelik teoretski davek in smo tako primorani, da jih v raziskovanju ne dojemamo kot aksiomatskih oz. samoumevnih izhodišč. Disertacija prav tako predstavi iluzionizem kot enega izmed metapristopov k reševanju problema pojavne zavesti in predlaga, da je to najboljša strategija za fizikaliste, tj. pripadnike stališča, da so mentalna stanja v bistvu fizična. Disertacija nato predstavi in obravnava iluzionizem kot fizikalistično teorijo zavesti. Obravnava proces vzpostavitve iluzionizma in predstavi sklepanje, ki običajno vodi do iluzionizma: opiše in kritično ovrednoti prvotne vzpostavitvene pogoje za iluzionizem ter pokaže, da je v trenutni literaturi iluzionizem vzpostavljen na problematičen način in kot tak neskladno stališče. Nadalje obravnava razne kritike iluzionizma in nanje odgovori ter predstavi nov problem, zaradi katerega se zdi, da iluzionizem ni skladno vzpostavljen. Na koncu opiše teoretske prednosti uspešne rešitve novega problema – največja je ta, da bi z uspešnim odgovorom na nov problem, iluzionizem postal skladna teorija –, ki sestojijo v tem, da lahko to pripomore pri dodatni obrambi iluzionizma pred drugimi, že obstoječimi kritikami.
Ključne besede: zavest, iluzionizem, pojavnost, takšnosti, težek problem zavesti
Objavljeno v DKUM: 20.11.2020; Ogledov: 922; Prenosov: 106
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb je obravnavana pripovedna proza enega najvidnejših predstavnikov slovenskega socialnega realizma, ki je od dijaških let naprej in vse do konca svojega življenja verjel v socializem in komunizem, pripadal Komunistični partiji in kot pisatelj tudi po koncu socialnega realizma ostal zvest realističnim stilnim postopkom. Pripovedna proza Ivana Potrča je nastajala več kot pol stoletja, od leta 1933 do 1993. Glede na družbene in politične spremembe je Potrčeva proza razdeljena na štiri obdobja. V teoretičnem delu naloge so predstavljeni pojmi, kot so ideologija, marksizem, komunizem, socializem, samoupravni socializem, razmerje med ideološkim in literarnim diskurzom, literatura kot interdiskurz in kulturni spomin. V poglavju Ivan Potrč v slovenski literarni zgodovini je predstavljeno mesto Ivana Potrča v slovenski literarni zgodovini v različnih obdobjih. Na podlagi pregleda literarnozgodovinskih del in kritiške recepcije Potrčevih literarnih besedil je bilo ugotovljeno, da je po zlomu socializma kot družbenega reda zanimanje za njegova dela zelo uplahnilo, prav tako se je delež njegovih literarnih del v učnih načrtih za osnovne in srednje šole znatno zmanjšal, ne najdemo pa ga na seznamih del za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, ni ga med predlaganimi literarnimi besedili za pisanje maturitetnih esejev. V nadaljevanju je analizirana izbrana Potrčeva pripovedna proza na idejno-tematski, jezikovnoslogovni, medbesedilni in primerjalni ravni v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb. Bistveno spoznanje te analize je, da je delež ideološkega diskurza v posameznih obdobjih različen. V pripovedni prozi med 1933‒1940 gre za kritični prikaz ideologije kapitalizma in družbenih razmer v Kraljevini Jugoslaviji. Ideološki diskurz se pojavlja zgolj v drobcih, in sicer kot motiv upornega posameznika, ki z dvignjeno pestjo napoveduje nove, boljše čase tudi za revne viničarje, kmete, kočarje in delavce. Z vidika ideologije socializma in marksizma izstopajo »kitajske« novele. V pripovedni prozi med 1941–1952 je ideološki diskurz najmočneje zastopan. Posamezne pripovedi iz tega časa prehajajo v afirmativno, propagandno oziroma tendenčno literaturo. Fabula je podrejena idejnemu in ideološkemu sporočilu, ki se kaže med vojno v predanosti kolektivnemu uporu proti okupatorju, v medsebojni pomoči, tovarištvu, zaupanju in nezaupanju, dezerterstvu in izdajstvu, po vojni pa v triumfu zmage, partijskem prevzemu oblasti, temelječem na marksističnih in socialističnih temeljih, kolektivni obnovi porušene domovine, političnih reformah idr. Po letu 1953 se Potrč preusmeri v prikazovanje intimne, čutne erotike kmečkega človeka, obenem pa so za pripovedno prozo med 1953–1990 značilne tudi zgodovinske in družbeno-politične teme. Potrč je v tem času deloma tematiziral tudi anomalije samoupravnega socializma v smeri političnega fanatizma, nezaupanja, oportunizma, sebičnosti, koristoljubja in izrabe vladajoče ideologije. Najbolj se kritika socializma in njene anomalije vidijo v Potrčevem zadnjem romanu Tesnoba (1991), v katerem se skozi tematizacijo razmer v podjetju Proteus razbira ekonomsko in politično prestrukturiranje Jugoslavije in propad socializma. V disertaciji je ugotovljeno, da je ideologija socializma in komunizma v Potrčevi pripovedni prozi med 1933–1993 prepoznavna, ni pa – razen v posameznih primerih – razbila umetniške vrednosti njegove literature. Potrč je bil po svojem prepričanju komunist, a tudi izjemen humanist. Za najvišjo vrednoto ni razglasil ideologije, ampak človeka, ki ga je prikazoval brez olepševanja ali »lakiranja« v težkih časih Kraljevine Jugoslavije, med drugo svetovno vojno in v povojnem vrvežu sprememb z vsemi pozitivnimi in negativnimi značilnostmi.
Ključne besede: Ivan Potrč, slovenska književnost, vzhodnoštajerski prostor, pripovedna proza, socialni realizem, socialistični realizem, ideologija, ideološki diskurz, kulturni spomin.
Objavljeno v DKUM: 11.12.2019; Ogledov: 1487; Prenosov: 195
Celotno besedilo (3,05 MB)

Opis: Stališče družbe do posameznega spola in do družbenih razlik med žensko in moškim se odraža na posameznih ravneh življenja, tudi v jeziku. Dejstvo, da se namesto ženskih poimenovanj za bitja uporabljajo moška, lahko razložimo s tem, da ima slovnični spol možnost posploševanja. V Sloveniji se je začelo o tem razmišljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v nekaterih drugih državah pa že prej; ena od rešitev za neseksistično rabo jezika so feminativi. Tvorjenje le-teh je tipična besedotvorna možnost slovenščine in tudi drugih (slovanskih) jezikov, pri čemer je mogoča tvorba iz občnoimenske in lastnoimenske podstave. Feminativi se v slovenščini po teoriji Jožeta Toporišiča tvorijo na dva načina: (a) z dodajanjem ženskospolskega obrazila tvorjenkam moškega spola; (b) z zamenjavo celotnega ali le izglasnega dela moškospolskega obrazila z ženskospolskim ob isti podstavi. V pričujoči doktorski disertaciji nas zanima družbena prepoznavnost žensk, kot jo razberemo iz slovenskega jezikovnega sistema. Besedotvorje namreč omogoča prepoznavanje zakrite ali izražene družbene hierarhizacije. Namen je bil ugotoviti funkcijsko produktivnost feminativnih obrazil in njihovo pojavnost potrditi s pomočjo jezikovnih priročnikov in korpusov. Feminativi se sicer po Toporišiču (2004) lahko tvorijo z naslednjimi priponskimi obrazili: -a/-á, -ica/-íca, -ja, -ulja, -inja/-ínja, -ka, -ovka in -íčna. To velja za tvorbo iz občnoimenske in lastnoimenske podstave. Za raziskavo feminativne tvorbe v slovenščini smo uporabili različne jezikovne vire in ugotovili, da se v novejših virih pojavljajo še druga priponska obrazila, s katerimi tvorimo feminative, pri čemer nekatera nastopajo samo kot dodajalna, druga pa zgolj kot zamenjevalna. Raziskovali smo, kateri način tvorjenja feminativov v slovenščini prevladuje, z dodajanjem feminativnega priponskega obrazila samostalniku moškega spola ali z zamenjavo moškospolskega obrazila z ženskospolskim. Disertacija opozarja tudi na variantna feminativna obrazila (dve različni obrazili ali več ob enakem pomenu in podstavi). Pri analizi gradiva se je nabralo veliko število feminativov, kjer sta se ob isti podstavi pojavili dve ali več variantnih priponskih obrazil. Primerjava tovrstnih tvorjenk glede na kvalifikatorje v obeh izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Slovenskem pravopisu je pokazala njihovo slogovno zaznamovanost, večpomenskost in možnost zamenljivosti, korpusna analiza pa prikazuje njihovo pogostnost; glede na vse našteto bomo predlagali ustreznejši feminativ. Nadaljnja analiza dokazuje, da k večini moškospolskih poimenovanj bitij v sodobnem knjižnem jeziku feminativ že obstaja ali pa njegovo obliko lahko predvidimo. V posebnem poglavju smo obravnavali tvorbo feminativov iz lastnoimenske podstave. Proučevali smo ženskospolska poimenovanja za prebivalke, zbrana v slovarskem delu Slovenskega pravopisa kot podiztočnice pri zemljepisnih lastnih imenih, in priimkovne feminative, prav tako zbrane po Slovenskem pravopisu, analizo pa smo obogatili s korpusnimi podatki. Pri analizi prvih se kot najpogostejše ženskospolsko priponsko obrazilo še vedno kaže obrazilo -ka, pri priimkih pa opažamo zlasti, da je ženska kot družbeno bitje še vedno zapostavljena, priimkovni feminativi iz korpusa Gigafida pa izražajo izrazito negativno konotacijo. V slovenskem besedotvorju so raziskave feminativov redke, celovite predstavitve in pregleda pa do zdaj sploh ni bilo. Gre za razvijanje novih besedotvornih spoznanj, ki so lahko povezana z družbeno realnostjo.
Ključne besede: jezikoslovje, besedotvorje, feminativ, priponsko obrazilo
Objavljeno v DKUM: 10.04.2019; Ogledov: 2260; Prenosov: 381
Celotno besedilo (5,88 MB)