| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 85
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
1.
Mobilni telefoni med varno uporabo in sredstvom nasilja med osnovnošolci
Mihaela Cvek, 2019, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo obravnavali uporabo mobilnih telefonov med osnovnošolci v Sloveniji. V teoretičnem delu smo izpostavili različne vidike mladostnikovega razvoja ter vlogo družine, vrstnikov in šole pri tem. Osvetlili smo mesto in vlogo mobilnih telefonov v sodobni družbi in v življenju mladostnikov ter opozorili na možne nevarnosti in pasti uporabe mobilnih telefonov med mladostniki. Prikazali smo nekaj primerov pozitivne uporabe mobilnih telefonov v vzgojno-izobraževalnem procesu in opozorili na morebitne pasti uporabe mobilnih telefonov v vzgojno-izobraževalnem procesu. Posebno pozornost smo namenili različnim vrstam nasilja med mladostniki, zlasti nasilju s sodobno tehnologijo ter strategijam za njihovo preprečevanje in odpravljanje. Empirični del je bil zasnovan na triangulacijskem pristopu in je združeval kombinacijo kvantitativnega in kvalitativnega pedagoškega raziskovanja. Temeljna ugotovitev kvantitativnega dela raziskave, izvedene od marca do junija 2016, v kateri je sodelovalo 843 učencev 6. in 9. razredov in 158 učiteljev razrednikov iz osnovnih šol vseh statističnih regij Slovenije, je, da so mobilni telefoni močno vpeti v življenje učencev. Raziskava je potrdila, da uporabljajo učenci mobilne telefone v šoli tudi nedovoljeno. Glede na imetje in način uporabe mobilnih telefonov med učenci so mobilni telefoni statusni simbol in sredstvo socialnega povezovanja. Le približno polovica učencev je navedla, da se zavedajo škodljivosti sevanja mobilnih telefonov. Raziskava je pokazala, da so mobilni telefoni sredstvo, zaradi katerega in s katerim se izvaja nasilje. Po navedbah učencev je bila približno desetina žrtev različnih oblik medvrstniškega nasilja, ki se je dogajalo zaradi mobilnih telefonov, slabi trije odstotki učencev so že bili žrtev nasilja z mobilnimi telefoni, dober odstotek učencev pa žrtev happy slappinga. Učitelji so kot najučinkovitejšo strategijo preprečevanja nasilja z mobilnimi telefoni ocenili dosledno ukrepanje v primeru kršitev v skladu z zapisanimi pravili, kot najbolj učinkoviti strategiji odpravljanja nasilja z mobilnimi telefoni pa resno jemanje in takojšnjo obravnavo vsakega znaka nasilja ter pogovor z žrtvijo in nudenje žrtvi podpore in pomoči. V povezavi z odgovorno in varno uporabo mobilnih telefonov so izrazili največje potrebe po izobraževanju o vsebinah, povezanih z nasiljem z mobilnimi telefoni. Raziskava je pokazala tudi, da so učenci bolj kot učitelji naklonjeni uporabi mobilnih telefonov v vzgojno-izobraževalnem procesu, učitelji pa se bolj kot učenci zavedajo možnih posledic tovrstne uporabe. Kvalitativni del raziskave je temeljil na polstrukturiranih intervjujih ravnateljev in analizi dokumentov šol (vzgojni načrt, šolska pravila in hišni red). Intervjuji z ravnatelji iz osmih osnovnih šol, ki so bile zajete tudi v kvantitativni del raziskave, so pokazali, da se, po navedbah ravnateljev, šole redko soočajo z nasiljem z mobilnimi telefoni. Ravnatelji so opozorili na slabo ozaveščenost o možnih nevarnostih uporabe mobilnih telefonov med učenci in učitelji. Kot najbolj učinkovito strategijo preprečevanja nasilja z mobilnimi telefoni so navedli ozaveščanje učencev in kot najbolj učinkovito strategijo za odpravljanje tovrstnega nasilja razgovore z učenci. Ravnatelji so navedli, da imajo različne vizije preprečevanja in ukrepanja ob pojavu nasilja z mobilnimi telefoni. Analiza dokumentov šol je pokazala raznoliko in deloma pomanjkljivo urejenost pravil uporabe mobilnih telefonov v šolah ter pristopov ukrepanja ob neupoštevanju pravil. Na osnovi dobljenih rezultatov smo v zaključku doktorske disertacije podali smernice za spodbujanje odgovorne in varne uporabe mobilnih telefonov med osnovnošolci.
Ključne besede: mobilni telefoni, učenci, statusni simbol, sredstvo povezovanja oz. izključevanja, elektromagnetno sevanje, nasilje z mobilnimi telefoni, preprečevanje in odpravljanje nasilja z mobilnimi telefoni
Objavljeno: 28.05.2019; Ogledov: 178; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (3,32 MB)

2.
Feminativi v slovenskem jeziku
Tjaša Markežič, 2019, doktorska disertacija

Opis: Stališče družbe do posameznega spola in do družbenih razlik med žensko in moškim se odraža na posameznih ravneh življenja, tudi v jeziku. Dejstvo, da se namesto ženskih poimenovanj za bitja uporabljajo moška, lahko razložimo s tem, da ima slovnični spol možnost posploševanja. V Sloveniji se je začelo o tem razmišljati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v nekaterih drugih državah pa že prej; ena od rešitev za neseksistično rabo jezika so feminativi. Tvorjenje le-teh je tipična besedotvorna možnost slovenščine in tudi drugih (slovanskih) jezikov, pri čemer je mogoča tvorba iz občnoimenske in lastnoimenske podstave. Feminativi se v slovenščini po teoriji Jožeta Toporišiča tvorijo na dva načina: (a) z dodajanjem ženskospolskega obrazila tvorjenkam moškega spola; (b) z zamenjavo celotnega ali le izglasnega dela moškospolskega obrazila z ženskospolskim ob isti podstavi. V pričujoči doktorski disertaciji nas zanima družbena prepoznavnost žensk, kot jo razberemo iz slovenskega jezikovnega sistema. Besedotvorje namreč omogoča prepoznavanje zakrite ali izražene družbene hierarhizacije. Namen je bil ugotoviti funkcijsko produktivnost feminativnih obrazil in njihovo pojavnost potrditi s pomočjo jezikovnih priročnikov in korpusov. Feminativi se sicer po Toporišiču (2004) lahko tvorijo z naslednjimi priponskimi obrazili: -a/-á, -ica/-íca, -ja, -ulja, -inja/-ínja, -ka, -ovka in -íčna. To velja za tvorbo iz občnoimenske in lastnoimenske podstave. Za raziskavo feminativne tvorbe v slovenščini smo uporabili različne jezikovne vire in ugotovili, da se v novejših virih pojavljajo še druga priponska obrazila, s katerimi tvorimo feminative, pri čemer nekatera nastopajo samo kot dodajalna, druga pa zgolj kot zamenjevalna. Raziskovali smo, kateri način tvorjenja feminativov v slovenščini prevladuje, z dodajanjem feminativnega priponskega obrazila samostalniku moškega spola ali z zamenjavo moškospolskega obrazila z ženskospolskim. Disertacija opozarja tudi na variantna feminativna obrazila (dve različni obrazili ali več ob enakem pomenu in podstavi). Pri analizi gradiva se je nabralo veliko število feminativov, kjer sta se ob isti podstavi pojavili dve ali več variantnih priponskih obrazil. Primerjava tovrstnih tvorjenk glede na kvalifikatorje v obeh izdajah Slovarja slovenskega knjižnega jezika in v Slovenskem pravopisu je pokazala njihovo slogovno zaznamovanost, večpomenskost in možnost zamenljivosti, korpusna analiza pa prikazuje njihovo pogostnost; glede na vse našteto bomo predlagali ustreznejši feminativ. Nadaljnja analiza dokazuje, da k večini moškospolskih poimenovanj bitij v sodobnem knjižnem jeziku feminativ že obstaja ali pa njegovo obliko lahko predvidimo. V posebnem poglavju smo obravnavali tvorbo feminativov iz lastnoimenske podstave. Proučevali smo ženskospolska poimenovanja za prebivalke, zbrana v slovarskem delu Slovenskega pravopisa kot podiztočnice pri zemljepisnih lastnih imenih, in priimkovne feminative, prav tako zbrane po Slovenskem pravopisu, analizo pa smo obogatili s korpusnimi podatki. Pri analizi prvih se kot najpogostejše ženskospolsko priponsko obrazilo še vedno kaže obrazilo -ka, pri priimkih pa opažamo zlasti, da je ženska kot družbeno bitje še vedno zapostavljena, priimkovni feminativi iz korpusa Gigafida pa izražajo izrazito negativno konotacijo. V slovenskem besedotvorju so raziskave feminativov redke, celovite predstavitve in pregleda pa do zdaj sploh ni bilo. Gre za razvijanje novih besedotvornih spoznanj, ki so lahko povezana z družbeno realnostjo.
Ključne besede: jezikoslovje, besedotvorje, feminativ, priponsko obrazilo
Objavljeno: 10.04.2019; Ogledov: 235; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (5,88 MB)

3.
Normativne in slogovne značilnosti Slomškovih pridig
Cvetka Rezar, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava konstruktivno vlogo Slomškovega pridižnega jezika pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. V zgodovinsko-razvojnem pregledu avtorica ob besedilih oznanjevalne jezikovne zvrsti, ki v razvoju izkazujejo najvišjo stopnjo kultiviranosti, obravnava jezikovni razvoj oziroma preobrazbo knjižne norme od Trubarja do Slomška in s tem najprej dokazuje, da se je slovenski knjižni jezik normativno razvijal in oblikoval ob pridižnem jeziku, ki je odločilno vplival na normo in predpis osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. Z raziskavo avtorica tudi potrjuje, da je pridižni jezik živ, govorjeni slovenski jezik, v katerem se po Trubarjevem vzoru normiranja osrednjeslovenskega knjižnega jezika narečne značilnosti pokrajine združujejo v kultiviran knjižni sistem. Pridižni jezik je poleg tega dokaz za obstoj pokrajinskih knjižnih različic. Hkrati se v njem slovenska jezikovna tradicija nadgrajuje s sodobnimi jezikovnimi dogajanji, to pa se povezuje v zanesljivo in trdno jezikovno normo ter predpis. V pridižnem jeziku namreč pride do soočanja pisne tradicije in govorne podobe jezika, v njem se tudi uresniči puristična strukturna preobrazba slovenskega knjižnega jezika, s čimer pridižni jezik odpira pot jezikovnemu poenotenju in trdni jezikovni normativnosti. Doktorska disertacija torej z razvojnim pregledom slovenskega pridižnega jezika predstavlja temelj za vrednotenje Slomškovega izvirnega deleža pri oblikovanju knjižnega jezika in njegovih presežkov stilne ubeseditve. Avtorica tako v nadaljevanju najprej opozori na Slomškova splošna prizadevanja za slovenski jezik in na njegov jezikovni nazor, kot ga je izkazoval bodisi v jezikovnem načrtovanju bodisi v praktičnih pogledih na jezik, uresničenih v slovnici Inbegriff der slowenischen Sprache für Ingeborne in v govorniškem priročniku Vaje cerkvene zgovornosti. Avtorica nato s predstavitvijo Slomškovega pridigarstva, njegovega pridižnega opusa, njegovih teoretičnih pridižnih izhodišč, korpusa izbranih diplomatično prepisanih rokopisnih pridig in njihovih značilnosti, bodisi zgradbenih bodisi slogovno ubeseditvenih preide na osrednji del obravnave doktorske teme. V osrednjem delu disertacije sledi jezikovna in slogovna analiza Slomškovega pridižnega jezika in njegova umestitev v razvojni lok slovenskega pridigarstva, zlasti glede na pomen, ki ga je Slomškova pridiga imela pri oblikovanju enotnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja. S tem dokazuje, da je Slomšek sledil Kopitarjevemu jezikovnemu konceptu in ohranjal jezikovno tradicijo, ljudski jezik, ki ga je nadgradil v trden knjižni sistem. Zato je pomemben element v kontinuiteti jezikovnega razvoja od Trubarja. Poleg tega avtorica na podlagi glasoslovno-oblikoslovnih značilnosti dokazuje, da je bil Slomšek pomemben zagovornik poenotenja slovenskega jezika ne le v teoretičnih izhodiščih, temveč tudi v jeziku svojih pridig, saj je v izbiri jezikovnih različic zavestno sledil osrednjeslovenskemu tipu jezika in ga soočal z značilnostmi svojega jezikovnega prostora. Primerjalni pregled oblikoslovnih značilnosti potrjuje, da ni dosledno sledil oblikam, ki jih je predstavil v svoji rokopisni slovnici, v celoti ni sprejemal niti Metelkovega središčno slovenskega knjižnega sistema, čeprav je bil zanj sprejemljivejši od Kopitarjevega, niti Dajnkovega vzhodnoštajerskega, temveč je sledil Murkovim jezikovnosistemskim rešitvam, ki so na podlagi razvojno-zgodovinsko utemeljene variantnosti kompromisno nakazovale pot sprejemanja novih oblik, ki jih je kot zagovornik poenotenja sprejemal v svoje pridige, čeprav še ne povsem dosledno.
Ključne besede: Anton Martin Slomšek, Primož Trubar, Matija Kastelec, Janez Svetokriški, Rogerij Ljubljanski, Jernej Basar, Ožbalt Gutsman, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Paškal Škrbinc, Friderik Irenej Baraga, Anton Krempl, Jožef Borovnjak, slovenski jezik, zgodovina jezika, osrednjeslovenski knjižni jezik, vzhodnoslovenski knjižni jezik, pridige, jezikovna analiza, jezikovna norma, slogovna analiza, umetnostni jezik, pridižni jezik, diplomatični prepis, korpusni pristop, digitalna humanistika
Objavljeno: 26.03.2019; Ogledov: 188; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

4.
Parömiologie im Fachbereich DaF: zum Status und Potential der Sprichwörter in Lehrwerken
Nikolina Miletić, 2019, doktorska disertacija

Opis: Heutzutage sind Sprichwörter noch immer aktuell und in der alltäglichen Kommunikation sowie in verschiedenen Massenmedien präsent. Sie haben mittlerweile ihre Funktion gewandelt und werden immer häufiger im spielerischen Sinne angewandt, d. h. sie werden eingesetzt, um humorvolle Wirkungen auszulösen, wobei ihre lehrhafte Tendenz in den Hintergrund geraten ist. Ausgehend von der Tatsache, dass Sprichwörter heute alltäglich gebraucht werden, sollten sie auch Bestandteile des Fremdsprachenlernens sein. Die theoretischen Erkenntnisse über Sprichwörter als Lehr- und Lerngegenstand sowie über ihren heutigen Gebrauch sind die Grundlage für die empirischen Untersuchungen. Im empirischen Teil der Arbeit werden zwei Untersuchungen beschrieben und ihre Ergebnisse werden präsentiert und analysiert. Die erste Untersuchung ist eine Lehrwerksanalyse, in der 106 kroatische DaF-Lehrwerke für Mittelschulen, die das kroatische Ministerium für Wissenschaft, Bildung und Sport genehmigte, analysiert werden. Das Ziel dieser Untersuchung ist, den Status von Sprichwörtern in kroatischen DaF-Lehrwerken nach den Aspekten der Frequenz, Selektion, Struktur, metalinguistischen Mitteln, Lokalisierung, Texttypologie und interlingualen/interkulturellen Behandlung zu ermitteln. Die zweite Untersuchung bezieht sich auf eine Lehrerbefragung, in der kroatische Deutschlehrer, die in verschiedenen Mittelschulen in Kroatien tätig sind, nach der Einführung und der Behandlung von Sprichwörtern beim Fremdsprachenlernen befragt werden. Dabei werden die Aspekte: das Lernniveau für die Einführung von Sprichwörtern, die Behandlung und das Fehlen von Sprichwörtern beim Fremdsprachenlernen und die Ziele der Bearbeitung von Sprichwörtern erhoben. Anhand der theoretischen und empirischen Erkenntnisse wird das Modell für die systematische Einführung von Sprichwörtern in das Lehren und Lernen von Deutsch als Fremdsprache erstellt. Das Modell soll bei der Erstellung künftiger kroatischer Lehrwerke als Richtlinie dienen, um Sprichwörter gemäß einzuführen und zu didaktisieren. Durch die Einbeziehung dieser Aspekte können Lerner für Sprichwörter beim Fremdsprachenlernen sensibilisiert werden und ihr Bewusstsein über Sprichwörter kann erweckt werden.
Ključne besede: Phraseologie, Phraseme, Parömiologie, Sprichwörter, Fremdsprachenlernen, Deutsch als Fremdsprache, Lehrwerke, Lehrerbefragung, Modell für die Sprichwörtereinführung
Objavljeno: 19.03.2019; Ogledov: 241; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (2,73 MB)

5.
Vodenje za učenje in didaktične značilnosti pouka v osnovni šoli
Laura Rožman, 2018, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Vodenje za učenje in didaktične značilnosti pouka v osnovni šoli raziskujemo povezanost med vodenjem za učenje in uveljavljanjem sodobnih značilnosti pouka. V teoretičnem delu predstavljamo dosedanja znanstvena spoznanja o vodenju za učenje in značilnosti sodobnega pouka. Teoretični prispevek disertacije predstavlja sinteza znanstvenih spoznanj, katerih končni rezultat je za potrebe naše raziskave izpeljava značilnosti vodenja za učenje in značilnosti sodobnega pouka. V empirični raziskavi proučujemo, kako ravnatelji udejanjajo vodenje za učenje, mnenja in stališča učiteljev do vodenja za učenje, uveljavljanje značilnosti sodobnega pouka v šolski praksi ter zvezo med vodenjem za učenje in didaktičnimi značilnostmi pouka. Pri tem izhajamo iz predpostavke, da se z višjo stopnjo vodenja za učenje dviga raven značilnosti sodobnega pouka. V ta namen smo uporabili kompleksni metodološki pristop, in sicer kvantitativne (anketiranje, sistematično opazovanje) in kvalitativne (intervjuvanje) raziskovalne tehnike in njim prilegajoče metode obdelave. Raziskovalni vzorec zajema učitelje in ravnatelje slučajnostno izbranih slovenskih osnovnih šol. Rezultati raziskave kažejo visoko stopnjo uveljavljenosti vodenja za učenje pri vodenju šol. Večina učiteljev zaznava ravnateljevo vodenje za učenje. Večina učiteljev soglaša s pomembnostjo vodenja za učenje. Raziskava kaže visoko uveljavljenost značilnosti sodobnega pouka v učni praksi. V našem primeru visoka stopnja soglašanja učiteljev s pomembnostjo vodenja za učenje in njihovo zaznavanje ravnateljevega vodenja za učenje ne kaže pomembne povezave z obstoječo prakso posodabljanja pouka. V ozadju teh ugotovitev so vsebinsko-metodološke omejitve naše empirične raziskave, na katere v zaključku opozarjamo.
Ključne besede: Vodenje za učenje, didaktične značilnosti pouka, sodobni pouk, učitelji, ravnatelji, učenci, osnovna šola
Objavljeno: 16.10.2018; Ogledov: 344; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

6.
Blokovne stanovanjske soseske v Mariboru: morfološki, funkcijski in socialno-geografski oris
Gregor Škratek, 2018, doktorska disertacija

Opis: Mesto je konglomerat fizičnega, socialnega, ekonomskega in kulturno-civilizacijskega prostora. Hkrati je mesto bivalno okolje večjega dela prebivalstva. Pojavne oblike bivalnega okolja v mestu pa so zelo raznolike, od srednjeveške pozidave, starih meščanskih hiš, meščanskih vil, starih večstanovanjskih hiš, delavskih kolonij, enostanovanjskih hiš do stanovanjskih blokov. Stanovanjske soseske, natančneje blokovne stanovanjske soseske, so bile osnovni koncept gradnje stanovanj in posledica družbenih razmer po letu 1945, saj so ustrezale vsaj trem načelom družbenega razvoja – socialni enakosti, spodbujanju majhnih družin in zaupanju v tehnični napredek. Hkrati so bile soseske prevladujoči koncept razvoja slovenskih mest vse do konca prejšnjega stoletja. V raziskavi smo proučevali blokovne stanovanjske soseske v Mariboru, ki smo jih prikazali s pomočjo morfoloških, funkcijskih in socialnih značilnosti. Posebno pozornost smo namenili tudi osnovni celici sosesk – stanovanjem, ki smo jih obravnavali na nivoju soseske. Pri tem smo proučevali predvsem strukturo in število stanovanj. Raziskava pa je sledila tudi podrobnejši analizi, saj smo stanovanja obravnavali tudi samostojno in pri tem proučevali tloris, vrste prostorov in zasnovo. Z morfološko, funkcijsko in socialno analizo sosesk smo prikazali koncept soseske, objekte v njej, namembnost zemljišč in dejavnosti v soseski. Vse to je bilo ogrodje, na podlagi katerega smo lahko izluščili štiri faze izgradnje sosesk, ki so bile tudi posledica političnih odločitev glede stanovanjske gradnje v Mariboru. Blokovne stanovanjske soseske v Mariboru so primer reševanja stanovanjske problematike nekega časa in zavzemajo znaten delež površine mesta. Raziskava pomeni doprinos k spoznavanju urbane geografije mesta Maribor, ki prikaže spreminjanje morfoloških, funkcijskih in socialnih značilnosti sosesk v drugi polovici prejšnjega stoletja.
Ključne besede: urbana geografija, blokovna stanovanjska soseska, stanovanje, Maribor
Objavljeno: 21.09.2018; Ogledov: 343; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (29,18 MB)

7.
Maščevanje kot pravni običaj sistema reševanja sporov na Slovenskem v zgodnjem novem veku
Žiga Oman, 2018, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Maščevanje kot pravni običaj sistema reševanja sporov na Slovenskem v zgodnjem novem veku s primerjalno analizo sodobnih antropoloških in zgodovinopisnih študij, zlasti pravno antropoloških in pravno zgodovinskih, obravnava pravni običaj (krvnega) maščevanja na naših tleh. Te študije so maščevanje, imenovano tudi fajda, v predmodernih evropskih ter drugih družbah opredelile kot pravni običaj reševanja sporov in družbenega nadzora, ki teži k ohranjanju družbenega reda ter miru. Običaj maščevanja je v družbi narekoval obstoječi kulturi časti primerno povračilo za prizadeto krivico, tudi z ritualno omejenim nasiljem, s čimer je običaj imel funkcijo reševanja sporov. Po običaju je morala biti krivica nujno obelodanjena, kar je skupnosti omogočilo posredovanje v sporu. Pri tem je skupnost oziroma njena oblast, tako politična kot sodna, težila k pomiritvi oziroma spravi med sprtima stranema in s tem k obnovi družbenega ravnotežja, tj. reda in miru, s čimer je običaj opravljal funkcijo družbenega nadzora. Raziskave običaja maščevanja na Slovenskem v zgodnjem novem veku temeljijo na arhivskem gradivu, objavljenih virih in literaturi. Vendar razumevanje družbenih odnosov, ki jih izpričujejo, omogoča šele aplikacija primerjalne analize sodobnih antropoloških in zgodovinopisnih študij maščevanja. Analiza je potrebna tudi zato, ker za slovenske dežele še ni bila opravljena nobena sistematična raziskava običaja maščevanja. V redkih in delnih obravnavah običaja se je slovensko zgodovinopisje do nedavno močno naslanjalo zlasti na že presežene starejše raziskave nemškega zgodovinopisja. Slednje je narekovalo, da se s primerjalno analizo sodobnih študij posebno pozornost v disertaciji posveti sodobnim raziskavam maščevanja ter preuči zgodovino običaja maščevanja v Svetem rimskem cesarstvu do 18. stoletja. Potreben je bil tudi pregled procesa uzakonitve običaja ter značilnosti njegove regulacije v postavljenem pravu v srednjem veku, še posebej pa analiza odnosa družbe in oblasti, tako političnih kot sodnih, do maščevanja po njegovi prepovedi v zgodnjem novem veku ter posledični delegitimaciji v družbi. Primerjalna analiza relevantnih sodobnih študij o običaju maščevanja v novem veku in zgodnjenovoveških virov iz slovenskih zgodovinskih dežel, je pokazala, da je maščevanje kot pravni običaj reševanja sporov in družbenega nadzora na Slovenskem obstajalo tudi v zgodnjem novem veku pri vseh stanovih, od podložnikov do plemstva. Običaj je izpričan v virih gospoščine Bled in mesta Ptuj iz 17. stoletja ter v drugih virih iz Kranjske in Štajerske v 16. in 17. stoletju, deloma pa tudi v literaturi, čeprav primerov maščevanja ni primerno analizirala. Tudi obstoj maščevanja pri vseh stanovih v zgodnjem novem veku slovenske zgodovinske dežele umešča v širši evropski ter svetovni družbeni in pravni kontekst. Ker študije kažejo, da je običaj občečloveški, so ugotovitve glede maščevanja na Slovenskem v zgodnjem novem veku uporabne tudi za raziskave v družbah drugod po svetu in v različnih zgodovinskih obdobjih.
Ključne besede: maščevanje, fajda, pravni običaj, reševanje sporov, Kranjska, Štajerska, 16. stoletje, 17. stoletje
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 427; Prenosov: 92
.pdf Celotno besedilo (34,60 MB)

8.
Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991
Martina Potisk, 2018, doktorska disertacija

Opis: Temeljni cilj disertacije z naslovom Medkulturnost v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je sistematično zaobjeti izvirno avtorsko konkretizacijo (inscenacijo) medkulturne pojavnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Zanima nas torej, katere so osrednje značilnosti (pokazatelji, nosilci) pripovednega insceniranja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991. Kot je znano, medkulturnost sodi med bolj izmuzljive humanistične (teoretske) ideje; v osemdesetih in devetdesetih letih dvajsetega stoletja smo prisostvovali naglemu razraščanju znanstvenih panog, kar je raziskovalcem med drugim omogočilo, da svoja razpravljanja o medkulturnosti generirajo v luči različnih (tudi medsebojno neskladnih) teoretskih postavk in metodoloških pristopov. Izrazi, kot so medkulturnost, medkulturni dialog, medkulturni stik ali medkulturni konflikt, so zadnje čase prisotni na mnogih področjih človekovega delovanja, zatorej ni nenavadno, da jih najdemo tudi v literarnovednih študijah. Toda ker je obča (humanistična) ideja medkulturnosti nekoliko preširoka za razmišljanje o izključno književnih (recimo romanesknih) konkretizacijah medkulturne pojavnosti, je v zadnjih štirih desetletjih svoj razvoj in razmah doživela medkulturna literarna veda. Ta je sicer opremljena z manj enoplastnim teoretskim zaledjem, kar pa ji omogoča, da se loteva (predvsem) kulturološko pogojenega prepoznavanja in opomenjanja medkulturne znotrajbesedilne resničnosti. Tudi iz tega razloga pričujoča disertacija teži k neizključujoči obravnavi izvirnih inscenacij medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu ne samo z vidika strogo pripovednega poustvarjanja medkulturne pojavnosti, temveč še posebej v luči romanesknega dogajanja, romanesknega subjekta, jezikovnostilne ustrojenosti in medbesedilnega romanesknega naboja. Z letom 1991 opažamo izrazitejši porast sodobnega slovenskega romana. Za nadaljnjo analizo izvirnih konkretizacij (inscenacij) medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 je bilo nujno zamejiti izbor slovenskih romanesknih besedil z ozirom na naslednje kriterije: čas prve knjižne izdaje od (vključno) leta 1991 dalje; uveljavljenost avtorja glede na morebitne nagrade in/ali kritiško (meta)literaturo; enakost med spoloma; (med)generacijsko pestrost. Zlasti zadnji kriterij omogoča zastopanost vseh treh generacij sodobnih slovenskih pisateljev in pisateljic: starejše (rojena do leta 1950); srednje (rojena med letoma 1950 in 1970) in mlajše generacije (rojena po letu 1970). Kaže, da se ideja medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 uresničuje na temeljih medkulturnega dogajališča (prostor-časa), medkulturne identitete (subjekta), medkulturnega jezikovnega preskakovanja in medbesedilnih konotacij. Končni izsledki pričujoče disertacije torej ustrezajo pričakovanjem, zaradi česar je jasno, da izvirno inscenacijo medkulturnosti v sodobnem slovenskem romanu po letu 1991 v večji meri generirajo in usmerjajo eksistencialno ustrojena zgodbena jedra s poudarkom na medkulturni bivanjskosti, intimnih (identitetnih) stiskah in ambivalentni jezikovni zavesti. Tako so uvodoma zastavljeni cilji povsem izpolnjeni, s čimer se ne nazadnje naznanja nujna potreba po raziskavah, ki slovenistično stroko opremljajo ne samo s pluralističnimi teoretskimi modeli, temveč tudi s širšo medkulturno »vizijo« nacionalne književnosti.
Ključne besede: slovenska književnost, slovenski roman, leto 1991, medkulturnost, medkulturno dogajanje, generacijske skupine, analitična perspektiva, pripovedne prvine, romaneskni prostor-čas, medkulturno dogajališče, medkulturno vmesje, romaneskni subjekt, subjektivna resničnost, hibridna identiteta, romaneskno besedišče, jezikovni ustroj, jezikovni preklop, romaneskni slog, medbesedilnost, medbesedilne navezave
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 311; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

9.
Dravska banovina v drugi polovici tridesetih let in vpliv Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji (1935–1941)
Gašper Šmid, 2018, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Dravska banovina v drugi polovici tridesetih let in vpliv Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji (1935–1941) je predstavljen položaj Dravske banovine v političnem, ekonomskem, socialnem, narodnostnem in diplomatskem vidiku od vstopa nekdanje Slovenske ljudske stranke v vlado pa do začetka druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju, ki je bilo vključeno v Kraljevino Jugoslavijo. To je čas zaostrenih mednarodno-političnih razmer v Evropi, ki so jih vzpostavile totalitaristične ideje fašizma, nacizma in komunizma. Podobno zaostreno stanje je bilo zaradi nacionalnih trenj in ideoloških spopadov tudi v Kraljevini Jugoslaviji in posledično tudi v Sloveniji. Banski svet Dravske banovine je bil v tem času nezadovoljen z zgolj posvetovalno funkcijo in je želel pridobiti čim večjo avtonomijo, zlasti v finančnem okviru, ki bi pripeljala do t. i. Banovine Slovenije, federativne upravno enote pod vodstvom bana, z lastnimi pristojnostmi v gospodarstvu, šolstvu, socialnih in notranjih zadevah ter financah, ki bi bile omejene samo na njeno ozemlje. Stanje oziroma vpliv Dravske banovine in Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji je bilo ugotovljeno iz statistike in analiz o diplomatsko-konzularnih predstavnikih, zapisanih v arhivskem gradivu Ministrstva za zunanje zadeve Kraljevine Jugoslavije, ki ga hranijo v Arhivu Jugoslavije v zbirki AJ 37 dr. Milana Stojadinovića. V takratni Jugoslaviji so namreč vse odločitve nastajale, se usklajevale in potrjevale v centru, in sicer v Beogradu. V poglavju o nemški manjšini na Kočevskem je bila potrjena takratna situacija, predstavljene pa so bile tudi nove ugotovitve o življenju in sobivanju Slovencev s predstavniki nemške manjšine v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno. Pričujoče delo je nastalo na podlagi arhivskega gradiva, ki ga hranita Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani in Arhiv Jugoslavije v Beogradu, s pomočjo uradnih listov, časopisnega gradiva ter znanstvene in strokovne literature.
Ključne besede: Dravska banovina 1935–1941, Kraljevina Jugoslavija, politične stranke, Jugoslovanska radikalna zajednica, banovina Hrvaška, banovina Slovenija, banski svet, notranja politika, avtonomija.
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 525; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (6,97 MB)

10.
Maribor in poveljstvo jugozahodne fronte med prvo svetovno vojno
Gregor Antoličič, 2018, doktorska disertacija

Opis: Pričujoča doktorska disertacija prikazuje ključne poteze poveljstva jugozahodne fronte v času njegove nastanitve v Mariboru. Poveljstvo je bilo namreč po vstopu Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno v Mariboru nastanjeno od maja 1915 do marca 1916 ter od marca 1917 do novembra 1917. Disertacija na eni strani prikazuje ključne vojaške in politične poteze poveljstva, na drugi strani pa želi ugotoviti, kako je prisotnost poveljstva vplivala na življenje v Mariboru. Poveljstvo je bilo vmesni vojaški organ med armadami na bojišču in vrhovnim vojaškim poveljstvom. Opravljalo je pomembne naloge pri oskrbovanju bojišča z vsem, kar so enote potrebovale, poleg tega pa je na podlagi obsežnih političnih pristojnosti v zaledju fronte skrbelo za ohranjanje reda in miru. Poveljstvo s sedežem v Mariboru je tako imelo izredno širok delokrog delovanja na obsežnem območju, ki se je razprostiralo od švicarsko-italijansko-avstro-ogrske tromeje do izliva reke Timav v Jadransko morje. Če k fronti prištejemo še zaledje, ki je politično spadalo pod poveljstvo jugozahodne fronte, lahko ugotovimo, da je bilo poveljstvo s sedežem v Mariboru izredno pomemben vojaški in politični organ Avstro-Ogrske. Maribor je torej postal sedež najpomembnejšega vojaškega organa, ki je imel v dotedanji zgodovini Slovencev stalni sedež na ozemlju današnje Slovenije. S prihodom poveljstva jugozahodne fronte v Maribor se je spremenilo vsakdanje življenje številnih Mariborčanov, saj so bili glede na tedaj veljavno zakonodajo dolžni v svojih stanovanjih nastaniti vojaško osebje. Glede na to, da je poveljstvo v povprečju štelo ok. 300 uslužbencev, je to pomenilo veliko breme za mestno prebivalstvo. Tudi nekatere civilne stavbe so se spremenile v vojaške objekte. Scherbaumova vila ob mestnem parku je postala sedež poveljstva, stavba današnje Prve gimnazije Maribor je služila za nastanitev velikega dela uradniškega aparata poveljstva, v dvorani Pivovarne Götz (današnja Unionska dvorana) pa so častniki poveljstva vsak dan obedovali. Poleg teh stavb je poveljstvo za nastanitev svojih uslužbencev najelo mnoga druga poslopja v mestu. Tako je središče Maribora čez noč prepletla mreža vojaških objektov in v njih delujočih oseb, ki so spremenili podobo in utrip mesta. Tako je torej poveljstvo jugozahodne fronte s prihodom v mesto močno vplivalo na vsakdanje življenje številnih meščanov, hkrati pa je bilo pomemben vojaški organ, pod okrilje katerega je spadalo tudi soško bojišče. Temu pričujoča doktorska disertacija namenja posebno pozornost prav zaradi velikega pomena, ki ga je imelo za Slovence. Dogajanje ob Soči je postavljeno v širši kontekst tedanje organizacije jugozahodnega bojišča. Posebna pozornost je posvečena odnosom med 5. armado, ki se je borila na soškem bojišču, ter poveljstvom jugozahodne fronte. Hkrati pa pričujoča doktorska disertacija posebno pozornost posveča tudi odnosu poveljstva jugozahodne fronte in poveljstva 5. armade do slovenske politične inteligence. Kot ključni vojaški osebnosti dogajanja na jugozahodnem in soškem bojišču pa bosta predstavljena nadvojvoda Evgen in Svetozar Boroević.
Ključne besede: Prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska, Maribor, 1914–1918, vrhovno vojaško poveljstvo, poveljstvo jugozahodne fronte, nadvojvoda Evgen, poveljstvo 5. armade, Svetozar Boroević, soško bojišče
Objavljeno: 10.04.2018; Ogledov: 598; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici