SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 75
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
Maribor in poveljstvo jugozahodne fronte med prvo svetovno vojno
Gregor Antoličič, 2018, doktorska disertacija

Opis: Pričujoča doktorska disertacija prikazuje ključne poteze poveljstva jugozahodne fronte v času njegove nastanitve v Mariboru. Poveljstvo je bilo namreč po vstopu Kraljevine Italije v prvo svetovno vojno v Mariboru nastanjeno od maja 1915 do marca 1916 ter od marca 1917 do novembra 1917. Disertacija na eni strani prikazuje ključne vojaške in politične poteze poveljstva, na drugi strani pa želi ugotoviti, kako je prisotnost poveljstva vplivala na življenje v Mariboru. Poveljstvo je bilo vmesni vojaški organ med armadami na bojišču in vrhovnim vojaškim poveljstvom. Opravljalo je pomembne naloge pri oskrbovanju bojišča z vsem, kar so enote potrebovale, poleg tega pa je na podlagi obsežnih političnih pristojnosti v zaledju fronte skrbelo za ohranjanje reda in miru. Poveljstvo s sedežem v Mariboru je tako imelo izredno širok delokrog delovanja na obsežnem območju, ki se je razprostiralo od švicarsko-italijansko-avstro-ogrske tromeje do izliva reke Timav v Jadransko morje. Če k fronti prištejemo še zaledje, ki je politično spadalo pod poveljstvo jugozahodne fronte, lahko ugotovimo, da je bilo poveljstvo s sedežem v Mariboru izredno pomemben vojaški in politični organ Avstro-Ogrske. Maribor je torej postal sedež najpomembnejšega vojaškega organa, ki je imel v dotedanji zgodovini Slovencev stalni sedež na ozemlju današnje Slovenije. S prihodom poveljstva jugozahodne fronte v Maribor se je spremenilo vsakdanje življenje številnih Mariborčanov, saj so bili glede na tedaj veljavno zakonodajo dolžni v svojih stanovanjih nastaniti vojaško osebje. Glede na to, da je poveljstvo v povprečju štelo ok. 300 uslužbencev, je to pomenilo veliko breme za mestno prebivalstvo. Tudi nekatere civilne stavbe so se spremenile v vojaške objekte. Scherbaumova vila ob mestnem parku je postala sedež poveljstva, stavba današnje Prve gimnazije Maribor je služila za nastanitev velikega dela uradniškega aparata poveljstva, v dvorani Pivovarne Götz (današnja Unionska dvorana) pa so častniki poveljstva vsak dan obedovali. Poleg teh stavb je poveljstvo za nastanitev svojih uslužbencev najelo mnoga druga poslopja v mestu. Tako je središče Maribora čez noč prepletla mreža vojaških objektov in v njih delujočih oseb, ki so spremenili podobo in utrip mesta. Tako je torej poveljstvo jugozahodne fronte s prihodom v mesto močno vplivalo na vsakdanje življenje številnih meščanov, hkrati pa je bilo pomemben vojaški organ, pod okrilje katerega je spadalo tudi soško bojišče. Temu pričujoča doktorska disertacija namenja posebno pozornost prav zaradi velikega pomena, ki ga je imelo za Slovence. Dogajanje ob Soči je postavljeno v širši kontekst tedanje organizacije jugozahodnega bojišča. Posebna pozornost je posvečena odnosom med 5. armado, ki se je borila na soškem bojišču, ter poveljstvom jugozahodne fronte. Hkrati pa pričujoča doktorska disertacija posebno pozornost posveča tudi odnosu poveljstva jugozahodne fronte in poveljstva 5. armade do slovenske politične inteligence. Kot ključni vojaški osebnosti dogajanja na jugozahodnem in soškem bojišču pa bosta predstavljena nadvojvoda Evgen in Svetozar Boroević.
Ključne besede: Prva svetovna vojna, Avstro-Ogrska, Maribor, 1914–1918, vrhovno vojaško poveljstvo, poveljstvo jugozahodne fronte, nadvojvoda Evgen, poveljstvo 5. armade, Svetozar Boroević, soško bojišče
Objavljeno: 10.04.2018; Ogledov: 96; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

2.
Keramika med arheologijo in umetnostno zgodovino
Saša Rudolf, 2017, doktorska disertacija

Opis: Tovarne, ki so delovale konec 19. in na začetku 20. stoletja na Slovenskem, so največ vzorov oblikovanja prejemale od sočasnih slogovnih tokov v uporabni umetnosti, ki so jih narekovale predvsem angleške, tržaške, dunajske in graške tovarne. V drugi polovici 19. stoletja je bil najbolj razširjen umetnosti slog historizem, konec 19. in na začetku 20. stoletja pa se je v Evropi pojavila nova slogovna usmeritev, ki je poudarjala preprostost oblike in okrasa, tudi po neposrednem zgledu prazgodovinske umetnosti. Narekovala so jo gibanja kot je Arts and Crafts v Angliji. Vplivi teh reform slovenskega prostora niso zares dosegli. V 30. letih 20. stoletja se je tudi na področju keramike uveljavil nov slog art deco. Oblikovalci slovenske maloserijske in serijske keramike pa motivov niso povzemali le po tujih vzorih, temveč so bili tudi plod njihovih lastnih zamisli in povzemanja folklornega okrasa. Morebiten vir individualnosti je bila lahko tudi bogato okrašena prazgodovinska keramika. Zato je eden od ciljev naloge ugotoviti, ali lahko v produkciji slovenske keramične industrije s konca 19. in začetka 20. stoletja zaznamo navezavo na preprostost lokalne prazgodovinske motivike. Za primerjavo sem na eni strani analizirala okras na prazgodovinski keramiki s 17 slovenskih najdišč, ki je bila na ogled na razstavah slovenskih muzejev konec 19. in na začetku 20. stoletja, in na drugi strani motiviko, ki se je pojavljala na sočasni slovenski serijski keramiki. Nabor motivov na sodobni keramiki sem oblikovala na podlagi analize produkcije osmih tovarn keramike na Slovenskem. Po pregledu obeh skupin motivov se je izkazalo, da lahko primerjamo le osem osnovnih motivov, ki se pojavljajo tako na prazgodovinski kot sodobni serijski keramiki. Vsi sodijo v preprosto geometrijsko motiviko in so univerzalni, saj se pojavljajo znotraj skoraj vseh kultur. Nekoliko pogosteje geometrijsko motiviko zasledimo le na keramiki v slogu art deco iz 30. let 20. stoletja, predvsem na izdelkih iz prvih desetletij 20. stoletja tovarne Dekor v Ljubljani in J. Klemenčič v Novem mestu. Poenostavljena motivika na serijski in maloserijski keramiki slovenskih tovarn se torej neposredno ne navezuje na prazgodovinsko motiviko, ki je bila sočasno na ogled v slovenskih muzejih, temveč je vračanje k preprostosti v keramičnem oblikovanju na Slovenskem posledica sledenja aktualnim srednjeevropskim slogovnim tokovom. Individualnost v industrijskem keramičnem oblikovanju na Slovenskem se kaže predvsem v uporabi in reproduciranju slovenske narodne motivike ter v motivih, ki so plod tesnega sodelovanja s priznanimi slovenskimi umetniki. Keramika je material, ki spremlja človeka na skoraj vsakem koraku od prazgodovine do današnjih dni in je predmet preučevanja številnih ved. Keramiko od prazgodovine do vključno novega veka tradicionalno preučuje arheologija, sodobno serijsko in maloserijsko ter umetniško keramiko umetnostna zgodovina, izdelki ljudske obrti pa so praviloma predmet etnoloških raziskav. Ker polja preučevanja niso vedno strogo ločena, se pojavlja potreba po celovitem pristopu k obravnavi keramike. Za celovito obravnavo keramične produkcije vseh obdobij je treba torej oblikovati učinkovit analitični aparat, ki vsebuje ključne elemente vseh ved, ki se ukvarjajo s keramiko. Prvi pogoj za uspešen interdisciplinarni pristop pa je usklajena terminologija, ki pripomore k jasnosti in doslednosti v znanstvenem diskurzu. Pojmovnik, ki sem ga sestavila, uvaja poenoteno terminologijo, ki jo lahko uporabimo na širšem področju obravnave keramike. Usklajena in ustrezno oblikovana ter splošno sprejeta terminologija prispeva k napredku znanosti, hkrati pa tudi k razvoju strokovnega besedišča v slovenskem jeziku. Enotna terminologija omogoča enotno urejanje in objavljanje gradiva, posledično pa tudi njegovo obdelavo, ne glede na stroko, ki preučevani pojav primarno obravnava.
Ključne besede: Sodobna keramika, serijska keramika, maloserijska keramika, prazgodovinska keramika, slovenska keramika, keramična terminologija.
Objavljeno: 06.03.2018; Ogledov: 108; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (13,36 MB)

3.
Ustavoverni veleposestniki na Kranjskem
Rajmund Lampreht, ANDREJ RAHTEN, 2018, doktorska disertacija

Opis: Avtor v svoji disertaciji obravnava politični Klub ustavovernih veleposestnikov na Kranjskem. V 19. stoletju se je na Kranjskem razplamtel t. i. nacionalni boj, boj med Slovenci in Nemci. Avtor dokazuje, da ne na eni in ne na drugi strani nacionalno niso bili homogeni. Čeprav so ustavoverni veleposestniki bili označeni kot nemška stranka, avtor dokazuje, da so med njimi bili ljudje, ki so bili po narodnosti Slovenci. Ustavovernim veleposestnikom so pogosto očitali pomanjkanje domoljubja in celo izdajstvo v obliki prusofilstva. Avtor ravno nasprotno dokazuje, da ustavoverni veleposestniki niso nikoli poveličevali Prusije in Bismarcka, ampak močno Avstrijo. Zagovarjali so zavezništvo z Nemčijo, ker so bili mnenja, da bi to Avstriji koristilo. Ustavovernim veleposestnikom so pripisali tudi nasprotovanje slovenskemu šolstvu, zaviranje le-tega in poskus uničenja oz. izrinjanja. Avtor dokazuje, da ustavoverni veleposestniki niso nasprotovali slovenskemu šolstvu. Zagovarjali so ohranitev učenja nemščine. Njihovi argumenti so bili zelo praktične narave. Najbolj pogosto so navajali, da je nemščina omogočala nadaljnje šolanje in bila vsesplošno potrebna v državi. Politični zaton ustavovernih veleposestnikov se je pričel z nastopom Taaffejeve vlade in Andreja Winklerja na Kranjskem. Avtor dokazuje, da je slednji zelo hitro in učinkovito obračunal z ustavovernimi veleposestniki. Uničil je njihov časnik Laibacher Tagblatt in jim tako odvzel glasilo, s katerim so dosegali širše množice. Še največji udarec je za ustavoverne veleposestnike predstavljalo umiranje njihovih dolgoletnih glavnih članov zaradi starosti. Tako je v osemdesetih letih 19. stoletja umrlo precej vidnih članov, recimo Karel Deschmann. V novo epoho so ustavoverni veleposestniki stopili šele z Josephom Schweglom. Schwegel, po rodu Slovenec, je bil dolga leta v službi zunanjega ministrstva kot diplomat. Schwegel je postal eden izmed najbolj vplivnih ustavovernih veleposestnikov ne le na Kranjskem, temveč tudi v Avstriji. Razkol in razcepitev Narodnega kluba na Slovensko ljudsko stranko in Narodno napredno stranko je izkoristil ter se povezal s slednjim. Tako mu je uspelo ponovno oživiti klub na Kranjskem in ga politično reaktivirati. Tega ni izkoristil za sejanje nemira, ampak za konstruktivno sodelovanje. Ivan Hribar je ta uspeh Schwegla v svojih spominih najbolj slikovito opisal: ustavoverni veleposestniki so postali »jeziček na tehtnici« pri glasovanjih.
Ključne besede: Ustavoverni veleposestniki, Kranjska
Objavljeno: 23.01.2018; Ogledov: 165; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (3,34 MB)

4.
Večjezičnost in medkulturnost kot profesionalni kapital: izdelava hipotetičnega modela izobraževanja učiteljev na obmejnih osnovnih šolah
Katica Pevec Semec, 2017, doktorska disertacija

Opis: Obmejno sodelovanje med šolami in vrtci ima v Sloveniji dolgo tradicijo. V zadnjem obdobju se uveljavlja nova oblika sodelovanja, tako imenovana čezmejna mobilnost, ki presega občasna srečanja kulturne ali športne narave. Učitelji, ki poučujejo v obmejnih šolah v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Hrvaški in Madžarski, izvajajo strokovno pripravljene učne mobilnosti na sosednjih šolah in se občasno vključujejo v redni izobraževalni program. Te mobilnosti imajo za učence dodaten pomen, saj si razvijajo večjezične in medkulturne zmožnosti, se seznanjajo z vrstniki in učitelji iz sosednjih držav ter z novimi učnimi strategijami, hkrati si tudi izboljšujejo kasnejše zaposlitvene možnosti. Mobilni učitelji z izvajanjem večjezične in medkulturne vzgojno-izobraževalne prakse na sosednji šoli razvijajo profesionalni kapital, ki se kaže v medkulturni in večjezikovni ozaveščenosti, osebni rasti, nadgradnji metodično-didaktičnega znanja, znanju sosedskega jezika ter v spoznavanju vzgojno-izobraževalnega sistema in kurikula sosednje države. Problem, ki ga v doktorski disertaciji preučujemo v teoretičnih izhodiščih, je pojmovanje večjezičnosti in medkulturnosti v povezavi s profesionalnim razvojem učiteljev. Predstavljamo pojme, vezane na večjezičnost in medkulturnost. Slednjo opredelimo kot sociološka, pedagoška in psihološka pojma, pojasnimo, kateri modeli večjezičnega in medkulturnega izobraževanja so prisotni v teoriji ter katere so prednosti in pasti večjezičnega in medkulturnega izobraževanja. Dotaknemo se tudi ključnih teorij učenja in poučevanja, ki podpirajo večjezično in medkulturno vzgojo in izobraževanje. Predstavimo pomen profesionalnega kapitala in značilnosti učiteljevega profesionalnega razvoja. Opozorimo na ključne modele za spodbujanje profesionalnega razvoja. Izpostavimo model »spremembe, usmerjene v učitelje«, ki temelji na izkušenjskem učenju, pri katerem so učni dosežki, vedenja in odnosi učencev pomembna motivacija učiteljem. Končamo s poglavjem o analizi regionalnih večjezičnih projektnih praks na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo. V drugem delu doktorske disertacije predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se osredotočili na :  Analizo okoliščin sodelovanja med obmejnimi osnovnimi šolami v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Madžarski in Hrvaški. Zanimala sta nas učenje tujih in sosedskih jezikov na šolah ter obstoječa praksa obmejnega sodelovanja.  Nabor zmožnosti, predvidenih za mobilne učitelje.  Stališča ravnateljev do večjezičnosti in medkulturnosti.  Oblikovanje modela izobraževalnega modula za mobilne učitelje. Raziskovanja smo se metodološko lotili s kombiniranjem empirično-analitičnega in kvalitativnega raziskovanja. Menimo, da se oba raziskovalna načina dobro prepletata in dopolnjujeta. Glavna ugotovitev raziskave je, da obmejno sodelovanje med šolami najpogosteje poteka enkrat na leto, da so druge oblike redkejše in da si ne glede na to večina šol tudi v prihodnje želi tovrstnega sodelovanja, predvsem aktivnega, v katero bi bili vključeni tudi učenci. Ugotavljamo tudi, da ravnatelji šol bolje poznajo konkretno sosednjo šolo in njenega ravnatelja kot pa kurikul sosednje države. Med šolami ni razlik v pogostosti sodelovanja glede na to, koliko so oddaljene med seboj. Na šolah imajo razvito tujejezikovno učno prakso, saj se učijo različnih tujih jezikov, tudi jezik sosednje države. Obmejne šole so v širšem mednarodnem prostoru dejavnejše kot v maloobmejnem. Po vsebinah sodelovanja se države razlikujejo med seboj, prevladujejo pa vsebine, ki se nanašajo na spoznavanje šolskega sistema, jezikov sosednjih držav in kulturne posebnosti sosednje države. Izstopata kulturno-umetniško ter športno rekreativno predmetno področje. Ravnatelji od tega pripisujejo največji pomen zmožnostim, ki naj bi jih imel mobilni učitelj, poznavanju jezika soseda. Izstopa tudi element sposobnosti učinkovitega in ustreznega komuniciranja v medkulturnih situacijah in različnih kulturnih okoljih.
Ključne besede: večjezičnost, medkulturnost, obmejne šole, mobilni učitelji, profesionalni razvoj
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 111; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

5.
Vzajemna povezanost vida in vezljivosti pri glagolih v slovenščini
Marjan Kulčar, 2017, doktorska disertacija

Opis: Namen doktorske disertacije Vzajemna povezanost vida in vezljivosti pri glagolih v slovenščini je raziskati glagolski vid v slovenščini in z njim povezano glagolsko vezljivost. Doktorska disertacija ima šest delov, tj. uvod, teoretični del, empirični del, sklepni del, preglednice ter seznam virov in literature. Vsebinsko najpomembnejši od teh so drugi, tretji in četrti del. Teoretični del doktorske disertacije predstavlja glagolski vid in čas ter glagolsko vezljivost, tvorjenost glagolov s posebnim poudarkom na predponskih obrazilih v povezavi s pomensko-skladenjsko podstavo, prikazane bodo vidskost in vrstnost glagolskih dejanj z vidika prislovnosti in faznosti predponskoobrazilnih tvorjenk ter različne vloge predponskih obrazil v predponskoobrazilnih tvorjenkah. Empirični del predstavlja raziskavo netvorjenih glagolov in izbranih glagolskih sestavljenk različnih pomenskih skupin glagolov ter vlogo predponskih obrazil pri spremembi glagolske vezljivosti, ki vezljivosti bodisi ne spreminjajo, jo zožijo ali razširijo; ugotavljalo se bo, kakšno je vezljivostno razmerje netvorjeni glagol : tvorjeni glagol : (skladenjsko)podstavni glagol. Na podlagi primerov bomo celostno in vzajemno sopostavili oblikoslovno (glagolski vid) in skladenjsko (glagolska vezljivost) kategorijo. Glagolski vid se bo tako potrjeval kot hkratna morfološka, leksikalna in skladenjska kategorija. Pri tem bomo opazovali (navadne) netvorjene glagole, predponskoobrazilno tvorjene glagole tako s prostimi predložnimi in zaimkovnimi glagolskimi morfemi (ločeno leksikalizirane in neleksikalizirane glagolske zveze s predložnim ali z zaimkovnim prostim glagolskim morfemom) kot tudi brez njih ter skladenjskopodstavne glagole. V sklepnem delu smo ugotovili, da je popolna vezljivostna prekrivnost med netvorjenimi glagoli, predponskoobrazilno tvorjenimi in (skladenjsko)podstavnimi glagoli možna le takrat, ko predponsko obrazilo tvorjenega glagola izraža samo faznost, npr. zasijati, ali perdurativnost, npr. pomisliti, saj samo levovezljivi netvorjeni glagoli po dodajanju takšnega predponskega obrazila ne doživijo dodatne desne vezave, kar je razvidno tudi iz (skladenjsko)podstavnega glagola.
Ključne besede: netvorjeni glagol, tvorjeni glagol, skladenjskopodstavni glagol, leksikalizirani in neleksikalizirani zaimkovni prosti glagolski morfemi, leksikalizirani in neleksikalizirani predložni prosti glagolski morfemi, blizu zgoljvidska predponska obrazila, abstraktni pomen predponskega obrazila tvorjenega glagola.
Objavljeno: 21.12.2017; Ogledov: 116; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (2,76 MB)

6.
Prizadevanja slovenske manjšine v italiji za dosego zakonske zaščite 1975 – 2009
Miha Zobec, 2017, doktorska disertacija

Opis: Italijanska ustava, sprejeta po drugi svetovni vojni, je predvidevala zaščito jezikovnih manjšin (italijanska pravna in politična praksa se je izogibala uporabi izraza narodnostna manjšina zaradi njegovih političnih implikacij) kot tudi ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine, kjer bi bile pravice slovenske manjšine varovane s posebnim statutom. Medtem, ko je bilo nemški manjšini formalno varstvo manjšinskih pravic takoj po drugi svetovni vojni zagotovljeno z ustanovitvijo avtonomne dežele Južne Tirolske, francoski pa z ustanovitvijo avtonomne dežele Doline Aosta, je morala slovenska manjšina na ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine čakati vse do leta 1963. Upi o zaščiti pa so se razblinili, ko je postalo jasno, da posebni statut nove dežele ne vsebuje določil o varstvu slovenske manjšine. Čeprav so se prizadevanja za dosego globalne zakonske zaščite pričela že kmalu po drugi svetovni vojni oziroma po Londonskem memorandumu, so postala po ustanovitvi dežele, ko se je izkazalo, da so bila pričakovanja zaman, bolj izrazita. Zahteve po oblikovanju posebnega zaščitnega zakona so postale še bolj očitne po Osimskih sporazumih, ki so državi podpisnici, Italijo in Jugoslavijo, obvezovali h kar največji zaščiti slovenske oziroma italijanske manjšine. Osimski sporazumi so v 8. členu določali, da se ob prenehanju veljave Posebnega statuta Londonskega memoranduma obe strani zavežeta k ohranitvi tistih ukrepov, ki so bili sprejeti že pri izvajanju omenjenega statuta in da v okviru svojega notranjega prava zagotovita enako raven varstva, kot je določal Posebni statut, ki je s tem nehal veljati.Z Osimskimi sporazumi sta bili tako obe državi zavezani k uresničevanju tega, kar je bilo že določeno v Londonskem memorandumu. Glede na to, da je Italija menila, da je 8. člen Osimskih sporazumov veljal le za zaščito pravic Slovencev v Tržaški pokrajini, je predmet vztrajnega političnega prizadevanja predstavnikov slovenske manjšine postala zakonodaja, ki bi v enaki meri varovala pravice Slovencev v Tržaški in Goriški kot v Videmski pokrajini. Boj za dosego ustreznega varovanja manjšinskih pravic pa je pri italijanskih oblasteh naletel na nerazumevanje. Namesto, da bi pripravili zakon, ki bi v enaki meri ščitil pravice slovenske manjšine na celotnem ozemlju njene poselitve, je Italija z zahtevami manjšine nenehno odlašala in ponujala zakonske predloge, ki niso bili ustrezni. Prizadevanje za dosego zakosnke zaščite se je tako zaključilo šele leta 2001, ko je bil v parlamentu sprejet t.i. globalni zaščitni zakon za varovanje pravic pripadnikov slovenske manjšine v Italiji. Po sprejetju zakona je bil oblikovan mešan, slovensko-italijanski paritetni odbor (sestavljali so ga pripadniki slovenske manjšine v Italiji in pripadniki večinske, italijanske narodnosti), ki naj bi bdel nad uresničevanjem določil sprejetega akta. Zakon je dobil uradno formalno potrditev leta 2007, ko ga je podpisal predsednik Napolitano, v polni meri pa se je začel uresničevati šele dve leti kasneje. Največ težav v zvezi z izvajanjem zaščitnega zakona je bilo v Videmski pokrajini, še posebej prizadeti so bili Slovenci na območju Rezije. Izvajanje zakona se je v Reziji zavleklo vse do leta 2012, težave pri uresničevanju zakonodaje pa se tam pojavljajo še danes.
Ključne besede: Slovenska manjšina, Italija, Furlanija-Julijska krajina, manjšinske pravice, zakonska zaščita, Londonski memorandum, Osimski sporazumi, paritetni odbor.
Objavljeno: 28.07.2017; Ogledov: 277; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (6,43 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
The role of brain oscillations in working memory
Anja Pahor, 2017, doktorska disertacija

Opis: Working memory is important for a number of higher cognitive functions such as problem solving, reasoning, reading and language comprehension. Moreover, working memory measures are significantly correlated with measures of intellectual abilities. Investigating the neural basis of working memory provides the opportunity to gain a deeper understanding of individual differences in general cognitive ability. This thesis aimed to elucidate the roles of brain oscillations in working memory, with a particular focus on theta and gamma frequency bands. Two techniques were employed that are best suited for the non-invasive study of brain oscillations: scalp recorded EEG and transcranial alternating current stimulation (tACS). In the first step, correlational studies were conducted followed by neuromodulatory studies in the next step. The results showed that individuals with high working memory capacity, contrasted against individuals with low working memory capacity, display stronger alpha and gamma band desynchronisation and increased coherence in the theta frequency band between fronto- parietal areas during maintenance and between frontal brain areas during retrieval. The results further demonstrated that interactions between theta and gamma frequency bands are related to individual differences in working memory capacity. The neuromodulatory studies showed that theta tACS applied over parietal brain areas can be used to enhance performance on working memory tasks, thereby providing support for the causal role of theta band oscillations in working memory.
Ključne besede: working memory, brain oscillations, capacity, electroencephalograpy, tACS, theta, gamma
Objavljeno: 28.07.2017; Ogledov: 270; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (3,46 MB)

8.
Humor v slovenski mladinski književnosti
Katarina Germšek, 2017, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Humor v slovenski mladinski književnosti je obravnavan pojem humorja in humornih elementov v slovenski mladinski književnosti. Elementi humornega se pojavljajo v številnih delih slovenske mladinske poezije, proze in dramatike, tako da se v njih pojavljajo kot humorne celote ali fragmenti in krajši odseki, vendar pa je osnovna perspektiva naravnana k čemu drugemu. Otroško in mladinsko književnost na slovenskem področju proučuje Dragica Haramija, zato smo v doktorsko disertacijo vključili njene ugotovitve in sledili teoretičnim opredelitvam slovenske mladinske književnosti, ki jih je vpeljala v slovenski prostor. V doktorski disertaciji povzemamo teoretične opredelitve in značilnosti humorja in komike, razlagamo značilnosti besedne, situacijske in značajske komike, poudarjamo recepcijske zmožnosti mladih bralcev, ki jim je mladinska literatura namenjena, in dokazujemo pojavnost temu prilagojenih tem ter z literarnoteoretičnimi obravnavami literarnih del dokazujemo visoko pogostost humorja in humornih elementov v slovenski mladinski poeziji, prozi in dramatiki. Humor je lahko posledica neujemanja/nasprotja ali posmeh primanjkljajem nekoga ali sredstvo za doživljanje lastnega ugodja. Situacijska komika nastaja s ponavljanjem okoliščin, z zamenjavo vlog in prekrivanjem dveh samostojnih vrst dogajanj. Besedna komika smeši togost jezika, kar avtorji dosegajo z rabo stilističnih sredstev (tropi in figure). Značajska komika izhaja iz družbenega življenja, bistveni pogoji značajske komike so nedružabnost osebe, ravnodušnost gledalca in avtomatizem. Humor in razumevanje humorja je pogojeno z otrokovo starostjo in z njegovim kognitivnim razvojem, tako so teme v mladinski literaturi prilagojene otrokovi starosti, pojavljajo se zabavljive pesmi o osebah, krajih, o narobe svetu, pastirske šale, pesmi, ki si jih pojejo otroci med sabo, izštevanke, uganke, v pesmih, proznih besedilih in dramskih igrah se pojavlja tematika otroškega vsakdanjika, igre, navihanosti, radoživosti, pojavljajo se nonsensna besedila, v daljših proznih besedilih so teme fantastične ali realistične in se v njih kažejo le humorni elementi. Obravnavana dela slovenske mladinske poezije, proze in dramatike kažejo na visoko pogostost humornih besedil v slovenski mladinski literaturi že v ljudskem slovstvu, nato pa od 19. stoletja naprej. Obravnavali smo Slovenske narodne pesmi zbiratelja Karla Štreklja, antologije Enci benci na kamenci 1, 2 in 3, ljudske pravljice in povedke Jožeta Tomažiča ter prozna dela slovenskih avtorjev, in sicer: Frana Levstika, Otona Župančiča, Boruta Gombača, Ervina Fritza, Franja Frančiča, Nika Grafenauerja. Barbare Gregorič Gorenc, Slavka Juga, Neže Maurer, Vinka Möderndorferja, Miroslava Košute, Miklavža Komelja, Ferija Lainščka, Borisa A. Novaka, Toneta Pavčka, Lile Prap, Andreja Rozmana Roze, Petra Svetine, Ksenije Šoster Olmer, Bine Štampe Žmavc, Anje Štefan, Saše Vegri, Erike Vouk, Daneta Zajca, Milana Dekleve, Mateja Dolenca, Frana Erjavca, Marka Kravosa, Slavka Pregla, Matjaža Pikala, Žiga X. Gombača, Josipa Jurčiča, Aksinije Kermauner, Toma Kočarja, Nataše Konc Lorenzutti, Majde Koren, Polonce Kovač, Lojzeta Kovačiča, Kajetana Koviča, Svetlane Makarovič, Mihe Matèja, Frana Milčinskega, Dese Muck, Bogdana Novaka, Toneta Partljiča, Žarka Petana, Lilijane Praprotnik - Zupančič, Leopolda Suhodolčana, Primoža Suhodolčana, Petra Svetine, Janje Vidmar, Dima Zupana, Rudolfa Pečjaka, Pavla Golie, Kristine Brenkove, Jane Milčinski in Alenke Goljevšček. Ugotavljamo, da v poeziji prevladuje nonsensa literatura, ki temelji na besedni komiki, v proznih delih in dramskih igrah je največ situacijske komike, najmanjši obseg pa zajema značajska komika. Doktorska disertacija dokazuje humoristično perspektivo v slovenski mladinski književnosti s pojavitvijo smešnih situacij, nesmiselnosti v jeziku in smešnih oseb v slovenskih mladinskih delih.
Ključne besede: Slovenska mladinska književnost, humor, besedna, situacijska in značajska komika, humoristična perspektiva.
Objavljeno: 10.05.2017; Ogledov: 437; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (2,32 MB)

9.
Okraj Gornja Radgona 1945 - 1950
Ivan Rihtarič, 2016, doktorska disertacija

Opis: Okraj Gornja Radgona je meril 338,26 km² in imel 1947. leta 29.274 prebivalcev. Njegova obmejna lega ob Muri proti Avstriji mu je dajala poseben geopolitičen pomen v vsem obravnavanem obdobju (1945 – 1950). V okraju je prevladovala kmetijska posest (državna, zasebna in zadružna), industrija je bila slabo razvita, saj tudi ni bilo zadostnih naravnih pogojev za njen večji razvoj. Njegova obmejna lega je za nov komunističen režim predstavljala stalni problem zaradi ilegalnega prehajanja oseb čez državno mejo. V sosednji Avstriji je v britanskih zasedbenih silah in njeni vojaški obveščevalni službi (FSS) videl svojega sovražnika, ki želi zrušiti novonastajajoči sistem v Jugoslaviji. Režim je na vse mogoče načine preprečeval ljudem stike s sosednjim okrajem Radkersburg/Radgona in njegovim slovensko - nemškim dvojezičnim zaledjem petih vasi (tim. Radgonski kot). Vzpostavljanje nove politične ureditve po koncu druge svetovne vojne je bila v cilju enopartijskega sistema s Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) kot edino in vodilno politično stranko. KPJ imela za varovanje novega družbenega sistema represivne subjekte: UDV (Uprava državne varnosti), NM (Narodna milica). KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije) tožilstva, sodišča in zapori. Izvedla je tudi nasilno izselitev Apaških Nemcev v začetku 1946. leta ter kolonizacijo na to območje z naseljenci iz drugih območij Slovenije. Nasprotnike novega režima je KPJ videla v katoliški cerkvi, velikih kmetih in ilegalnih skupinah. Prav UDV je s svojo razvejano mrežo čez 400 sodelavcev (informatorji, agenti, ožje zveze), ki so delovali javno in prikrito v okraju kot tudi v Radgonskem kotu. odkrivala in sodiščem predajala resnične in domnevne nasprotnike novega režima. Disertacija je strokovni izziv zgodovinarjem za raziskovanja tega obdobja v še drugih političnih okrajih tedanje Slovenije in tudi med zamejskimi Slovenci.
Ključne besede: Gornja Radgona, okraj, reka Mura, druga svetovna vojna, UDV (uprava državne varnosti), KPJ (Komunistična partija Jugoslavije), Radgonski kot
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 736; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (31,95 MB)

10.
Zgodovina nogometa v Kraljevini SHS/Jugoslaviji in v času okupacije
Tin Mudražija, Tin Mudražija, 2016, doktorska disertacija

Opis: Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca – nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, jugoslovanski nogomet; prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu; Pokal Mitropa; jugoslovanska nogometna reprezentanca; Beli orli; Nogometna zveza Jugoslavije; nogometne podzveze; nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.
Objavljeno: 29.11.2016; Ogledov: 912; Prenosov: 276
.pdf Celotno besedilo (6,17 MB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici