| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 99
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Povezanost vzgojnih stilov staršev in njihovih stališč do uporabe drog z mladostnikovo uporabo drog : doktorska disertacija
Karmen Osterc-Kokotovič, 2023, doktorska disertacija

Opis: Uporaba drog med mladimi se običajno začne že v zgodnjem mladostništvu. Starši so eden ključnih dejavnikov mladostnikove uporabe drog, zato smo v doktorski disertaciji proučili povezanost vzgojnih stilov staršev, njihovih stališč do mladostnikove uporabe drog in njihovo lastno uporabo drog z mladostnikovo uporabo drog. Predvsem nas je zanimalo, v kakšni meri so vzgojni stil staršev, stališča staršev do mladostnikove uporabe drog in uporaba drog pri starših povezani z mladostnikovo uporabo drog v vsem življenju, s starostjo ob prvi uporabi drog in s pogostostjo mladostnikove uporabe. V teoretičnem delu smo predstavili vzgojno vlogo staršev, podrobneje prikazali različne vzgojne stile in izide mladih ter osvetlili pomen starševskih stališč do mladostnikove uporabe drog in pomen njihovega vzora glede uporabe drog. V raziskavi, katere rezultate predstavljamo v empiričnem delu, je sodelovalo 900 mladostnikov, dijakov različnih srednješolskih izobraževalnih programov v Sloveniji, starih od 14 do 21 let. S pomočjo spletne ankete smo raziskali povezanost vzgojnih stilov staršev, njihovih stališč do uporabe drog in starševske uporabe drog z mladostnikovo uporabo drog. Za ugotavljanje povezanosti med odvisnimi spremenljivkami (mladostnikova uporaba drog v vsem življenju, starost ob prvi uporabi in pogostost uporabe) in neodvisnimi spremenljivkami (vzgojni stili, starševska stališča do uporabe drog in starševska uporaba drog) smo uporabili multivariatno analizo. V multivariatnih modelih smo kontrolirali tudi sociodemografske in socioekonomske spremenljivke. Rezultati so pokazali, da avtoritativni vzgojni stil staršev v primerjavi z drugimi vzgojnimi stili, starševska neuporaba drog in starševska prepoved uporabe drog pri mladostnikih statistično značilno zmanjšujejo verjetnost mladostnikove uporabe droge kadarkoli v življenju. Prav tako avtoritativni vzgojni stil staršev, starševska ničelna toleranca do mladostnikove uporabe drog in njihova neuporaba drog statistično značilno zmanjšujejo verjetnost mladostnikove zgodnejše in pogostejše uporabe drog. Ugotovitve naše raziskave lahko prispevajo k razvoju javnih politik in ukrepov za preprečevanje uporabe drog med slovenskimi mladostniki, npr. s pripravo preventivnih programov usmerjenih v krepitev starševske vzgojne kompetentnosti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.
Ključne besede: mladostniki, uporaba drog, vzgojni stili, družina, starševska stališča do uporabe drog, starševska uporaba drog
Objavljeno v DKUM: 15.04.2024; Ogledov: 55; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (6,11 MB)

2.
Kognitivni in psihofiziološki vidiki izgorelosti : doktorska disertacija
Marina Horvat, 2023, doktorska disertacija

Opis: Pojav izgorelosti je zadnjih nekaj desetletjih pridobil pozornost tako splošne javnosti kot tudi znanstvenega raziskovanja. Čeprav je najpogosteje definiran kot sindrom, ki je povezan z delom, lahko močno zaznamuje posameznikovo delovanje tudi izven delovnega konteksta. V tej nalogi smo se proučevali na kognitivne in psihofiziološke vidike izgorelosti, ki so v literaturi manj raziskani. V empiričnem delu naloge smo se osredotočili na osrednji simptom izgorelosti, tj. izčrpanosti zaradi dela (tako poklicnega kot študijskega) ter delovne zahteve v povezavi s kognitivnim in psihofiziološkim delovanjem, s poudarkom na variabilnosti v srčnem utripu (HRV). Natančneje smo želeli proučiti, kako je izčrpanost povezana z različnimi vidiki kognitivnega delovanja, kako sta zahtevnost nalog in izčrpanost povezani s HRV, ter ali splošna izčrpanost moderira odnos med zahtevami in kognitivnim ter psihofiziološkim delovanjem. V prvem poglavju je najprej opisano splošno teoretično ozadje, nato pa sledijo tri empirične študije. V prvi študiji, opisani v drugem poglavju, smo s prečnim raziskovalnim načrtom na vzorcu zaposlenih želeli proučiti, kako je izčrpanost povezana s samoporočanimi kognitivnimi težavami ter uspešnostjo reševanja nalog pozornosti in inhibicije. Ugotovili smo, da se izčrpanost povezuje predvsem s samoporočanimi kognitivnimi težavami, medtem ko zanesljive povezave z uspešnostjo reševanja kognitivnih nalog ni bilo. Nadalje smo v drugi študiji, ki jo opisujemo v tretjem poglavju, z dnevniškim raziskovalnim načrtom na vzorcu zaposlenih želeli ugotoviti, kako se delovne zahteve in izčrpanost spreminjata na dnevni ravni ter kakšna je njuna povezava z vsakodnevnimi kognitivnimi težavami in spodrsljaji ter HRV. Ugotovitve te raziskave kažejo, da so dnevne delovne zahteve povezane z izčrpanostjo ter da je ta odnos izrazitejši za tiste z višjo ravnjo splošne izčrpanosti od dela. Rezultati kažejo tudi, da je dnevna izčrpanost povezava z več samoporočanimi kognitivnimi težavami. Dnevna izčrpanost ni bila povezana s HRV, medtem ko je splošna izčrpanost bila povezana z nižjimi vrednostnimi HRV. V zadnji, tretji študiji, ki jo opisujemo v četrtem poglavju, smo navedene odnose želeli proučiti še na eksperimentalni ravni. Na vzorcu študentov smo preverili, kako se različna zahtevnost kognitivnih nalog povezuje s HRV ter kakšna je vloga splošne izčrpanosti v tem odnosu. Izsledki študije kažejo, da je višja zahtevnost naloge povezana s spremembo v HRV, pri tem pa se nakazuje pomembna vloga izčrpanosti v tem odnosu. Nalogo zaključujemo s splošno diskusijo izvedenih študij in navedbo omejitev ter idej za prihodnje raziskovanje. Ugotovitve izvedenih raziskav dajejo dodatni vpogled v dinamiko odnosa med dnevnimi delovnimi zahtevami in izčrpanostjo v procesu izgubljanja energetskih virov ter pojasnjujejo vlogo splošne izčrpanosti v tem odnosu. Prepoznavanje kognitivnih in fizioloških vidikov izgorelosti je pomembno za razumevanje osnovnih mehanizmov in obravnavo izgorelosti ter razvoj učinkovitih intervencij.
Ključne besede: izgorelost, kognicija, HRV, delovne zahteve
Objavljeno v DKUM: 04.04.2024; Ogledov: 73; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

3.
Sopomenskost kot faza v procesu ustalitve terminološkega izrazja na primeru genetike : doktorska disertacija
Suzana Jakoša, 2024, doktorska disertacija

Opis: Sopomenskost je značilna tako za splošnosporazumevalni jezik kot tudi za terminologijo. Med vrstama jezikovnih znakov – leksemov splošnega jezika in terminov – je razlika v vlogi sopomenk. Termini so namenjeni le objektivnemu poimenovanju pojmov v pojmovnih sistemih. Po tradicionalnem preskriptivnem terminološkem pristopu enemu pojmu v pojmovnem sistemu z namenom izognitve dvoumnosti pripada le en termin v poimenovalnem sistemu. V preučevanih gradivnih virih je v številnih primerih drugačno stanje, saj so v terminološke slovarje uvrščeni tudi sopomenski termini. Sodobna terminološka teorija jih preučuje z več vidikov (jezikoslovnega, kognitivnega in komunikacijskega). Tipologija sopomenk, predstavljena v jezikoslovni literaturi, se razlikuje. V disertaciji je obravnavana terminološka sopomenskost v genetiki in izbranih sorodnih vedah, ki jo izpričujejo terminološki slovarji in drugi terminološki viri. Analiza je osredinjena na kompleksnost tega jezikovnega pojava, iz katere izhaja tipološka raznovrstnost sopomenk. Razvrščanje v tipe in podtipe temelji na prevzetosti besednih prvin, strukturnih, besedotvornih in pomenotvornih lastnostih ter pravopisnih posebnostih. Med interdisciplinarno zastavljeno raziskavo je bilo ugotovljeno odstopanje od po tradicionalni terminološki teoriji pričakovanega tipa sopomenskosti zgolj na ravni dvojnic ali dublet iz prevzetega in neprevzetega termina, saj sopomensko dvojico lahko tvorita tudi samo prevzeta ali samo neprevzeta termina. Pogosti so tudi sopomenski nizi, ki v celotnem preučevanem vzorcu obsegajo do enajst členov. Več terminov za isti pojem izkazuje še nezaključen proces ustaljevanja terminologije, v katerem je pomemben dogovor področnih strokovnjakov. Terminološkemu obilju kot posledici sopomenskosti nasproten pojav je poimenovalna praznina, ki je v raziskovalnem vzorcu značilna za nekatere citatne termine ali dele terminov. Zanje namreč v poimenovalnih sistemih v vseh primerih še ni podomačenih sopomenskih ustreznikov. Nastali so v tujejezičnem okolju, ker iz njega izvirajo tudi z njimi poimenovani pojmi v pojmovnih sistemih strokovnih področij. V disertaciji predstavljena spoznanja tako o tipološki raznovrstnosti sopomenskih dvojic in nizov kot tudi o poimenovalni praznini so pomembna za uslovarjanje terminov v morebitnem prihodnjem terminološkem slovarju genetike in njej sorodnih ved.
Ključne besede: terminologija, genetika, sopomenskost, sopomenska dvojica, sopomenski niz, ustaljevanje terminologije, terminološka načela, terminološki slovar
Objavljeno v DKUM: 21.03.2024; Ogledov: 111; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (2,94 MB)

4.
Napovedniki zaupanja v znanost in njegova vloga pri pojasnjevanju zdravstvenega vedenja in odzivov na z zdravjem povezana sporočila : doktorska disertacija
Nejc Plohl, 2023, doktorska disertacija

Opis: V času pandemije covida-19, za katero je, sploh v začetnih fazah, bilo značilno širjenje velike količine nasprotujočih si informacij in negotovosti, smo lahko v medijih pogosto zasledili poudarjanje pomena zaupanja znanosti in znanstvenikom. Medtem ko so nekatera pretekla znanstvena dela resnično kazala, da bi zaupanje v znanost lahko bilo pomemben napovednik zdravstvenih odločitev, kot so denimo odločitve glede cepljenja, je bilo tovrstnih raziskav zelo malo in so nudile precej omejen vpogled v ozadje opaženih odnosov. Prav tako je bilo v literaturi prisotnih precej nejasnosti glede opredelitve zaupanja v znanost, najboljših načinov merjenja in napovednikov, ki k njemu prispevajo. V pričujoči doktorski disertaciji smo tako želeli najprej teoretično razjasniti pojmovanje in operacionalizacijo zaupanja v znanost ter celovito pregledati preteklo literaturo o dejavnikih, zdravstvenih izidih in potencialnih razlagah povezave med zaupanjem v znanost in zdravstvenim vedenjem. V nadaljevanju pa smo si prizadevali to znanje nadgraditi s štirimi empiričnimi raziskavami, ki razširjajo naše razumevanje vloge zaupanja v znanost pri napovedovanju vedenja v kontekstu zdravja, povezanih spremenljivk in napovednikov zaupanja v znanost, prav tako pa mehanizmov, ki pojasnjujejo vlogo zaupanja v znanost pri določanju odzivov na z zdravjem povezana sporočila. Rezultati so pokazali, da je zaupanje v znanost pomemben napovednik upoštevanja smernic za zajezitev širjenja covida-19, ob tem pa predstavlja tudi vezni člen med splošnejšimi sociodemografskimi lastnostmi posameznikov (npr. politično orientiranostjo) in vedenjem v kontekstu covida-19 (raziskava 1). Na ravni populacije se zaupanje v znanost prepleta z znanstveno in zdravstveno pismenostjo ter na tak način tvori homogene podskupine posameznikov, pri čemer skupine z nižjimi ravnmi zaupanja v znanost praviloma izkazujejo tudi nižje ravni zdravega življenjskega sloga in z znanostjo podprtih vedenj, vezanih na covid-19 (raziskava 2). Zaupanje v znanost se med posamezniki precej razlikuje. Višje ravni zaupanja v znanost izkazujejo osebe z nižjo politično konservativnostjo, religioznostjo in zarotniško miselnostjo ter višjo odprtostjo za izkušnje in intelektualno skromnostjo, medtem ko stopnja izobrazbe in reflektiven način razmišljanja nista pomembna napovednika zaupanja v znanost (raziskava 3). Razlike v zdravstvenem vedenju med osebami, ki bolj ali manj zaupajo v znanost, lahko vsaj delno razložimo z razlikami v odzivih na zdravstveno komunikacijo, ki vsebuje vedenjska priporočila. V primeru kontroverznih tem, kot je covid-19, osebe z nizkim zaupanjem v znanost ob izpostavljenosti sporočilu pogosteje doživljajo psihološko reaktanco, kar v naslednjem koraku prispeva tudi k manj ugodnim stališčem in vedenjskim nameram. Tovrstne negativne odzive je mogoče zmanjšati s premišljeno in manj ogrožajočo zdravstveno komunikacijo (raziskava 4). Ugotovitve raziskav tako konsistentno podpirajo idejo, da je zaupanje v znanost pomemben dejavnik zdravstvenega vedenja. Ker ima še posebej pomembno vlogo v primeru negotovih, čustveno nabitih in osebno relevantnih tematik, bi ga bilo zavoljo oblikovanja družbe, sposobne prilagajanja na prihodnje zdravstvene in druge krize, vredno krepiti, intervencije pa morajo biti premišljene in celovite. Izvedene raziskave ob tem odpirajo tudi nekatera nova raziskovalna vprašanja, kot so vprašanja posplošljivosti opaženih odnosov v druge kulturne kontekste, dolgotrajno učinkovitih načinov spodbujanja zaupanja v znanost in prenosa spoznanj iz zdravstvenega konteksta na druge družbene izzive (na primer podnebne spremembe).
Ključne besede: zaupanje v znanost, napovedniki, zdravstveno vedenje, komunikacija zdravstvenih priporočil, covid-19
Objavljeno v DKUM: 10.01.2024; Ogledov: 265; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (3,08 MB)

5.
Slovenski Američani, Združene države Amerike in prva svetovna vojna : doktorska disertacija
David Hazemali, 2023, doktorska disertacija

Opis: Ta doktorska disertacija je vojnozgodovinsko-migracijska študija o vplivu prve svetovne vojne na slovensko-ameriško skupnost v ZDA kot celoto na eni strani ter na ameriški mesti Cleveland (Ohio) in Ely (Minnesota) in tamkajšnji slovensko-ameriški mestni skupnosti na drugi, s posebnim poudarkom na vojakih slovenskega porekla v ameriških oboroženih silah. Prva svetovna vojna je na ameriških tleh videla neupoštevanje državljanskih svoboščin s strani številnih ameriških vladnih organov in precejšnjega dela ameriške družbe, kar so na svoji koži občutile še zlasti priseljenske etnične skupnosti iz držav, s katerimi so bile ZDA v vojni, tudi slovensko-ameriška. Slovencem in posameznikom drugih priseljenskih etničnih skupnosti iz podonavske monarhije, ki še niso pridobili ameriškega državljanstva, je bila po ameriški vojni napovedi Avstro-Ogrski 7. decembra 1917 dodeljena oznaka sovražni tujci, kar je ključno vplivalo na njihovo doživljanje vojne na 'domači fronti'. Ameriško mesto Cleveland je bilo v času prve svetovne vojne za Trstom največje 'slovensko' mesto glede na število prebivalcev s slovenskim občevalnim oziroma maternim jezikom, medtem ko je bil Ely ameriško mesto z največjim deležem slovenskega prebivalstva po maternem jeziku glede na uradne ameriške statistike. Vse sfere družbenega delovanja v Clevelandu je v vojnih mesecih vodil Županov svetovalni vojni svet (ŽSVS), v Elyju pa Svet za obrambo (SO). Ti organi so z odbori in pododbori posegli v življenja ljudi in sčasoma je večina mestnega prebivalstva postala tako ali drugače udeleženka v ameriškem vojnem naporu. Ob ameriškem vstopu v prvo svetovno vojno je bil Louis (Alojzij) John Pirc s strani clevelandske mestne vojne uprave kot edini slovenski Američan imenovan v Generalni odbor ŽSVS. Ta podatek priča o spoštovanju, ki ga je Pirc moral biti deležen s strani takratnega mestnega političnega vrha, saj je bil ne le naturalizirani Američan, ki jih je bila v odboru zgolj peščica, ampak je povrh vsega prihajal iz države, s katero so ZDA takrat prekinile diplomatske stike, nekaj mesecev kasneje pa se tudi znašle v vojni. Ugotovljeno je bilo, da so Clevelandčani in Elyjčani odhajali v ameriške oborožene sile skozi različne kanale, kar priča o do takrat nepredstavljivih razsežnostih in kompleksnosti nabora. Slovensko-ameriški skupnosti v Clevelandu in Elyju sta nabor doživljali različno. Vojaki slovenskega porekla so služili v različnih enotah ameriških oboroženih sil. Ameriške ekspedicijske sile (AES) so kljub svojim skromnim začetkom do srede leta 1918 postale močna kopenska sila. V njihovi sestavi se je bojeval tudi Frank (Franc) Lozar (Ložar), naturalizirani Američan slovenskega porekla iz Elyja. Zaradi svoje požrtvovalnosti na bojišču, kjer je pustil svoje življenje, je bil proglašen za vojnega heroja. Služenje vojaškega roka kakor tudi ukrepi ameriške vojne administracije so izdatno pospešili proces naturalizacije slovenskih priseljencev. AES so predstavljale sploh prvi pomembnejši prikaz vojaške moči ZDA v Evropi. Njihov prihod na 'staro celino' je po velikosti popolnoma zasenčil vse prejšnje vojaške operacije ZDA. Leta 1918 so se na zahodni fronti prve svetovne vojne v spopadu srečali vojaki slovenskega porekla, ki so služili v oboroženih silah podonavske monarhije na eni ter v ameriških ekspedicijskih silah na drugi strani. Ugotovljeni 'ognjeni' stik vojakov slovenskega porekla, Martina Viltužnika na eni ter Maksa Javorčana na drugi vojskujoči si strani, velja za prvi potrjen primer tovrstnega stika. Slovensko-ameriški bratski podporni organizaciji Slovenska narodna podporna jednota (SNPJ) in Kranjska slovenska katoliška jednota (KSKJ) sta v vojnih mesecih vzpostavili za svoje člane lastni vojno-zavarovalni politiki, ki sta obstajali vzporedno z ameriško zvezno vojno-zavarovalno zakonodajo.
Ključne besede: slovenski Američani, Združene države Amerike, prva svetovna vojna, Cleveland (Ohio), Ely (Minnesota), ameriške ekspedicijske sile
Objavljeno v DKUM: 04.01.2024; Ogledov: 329; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (4,98 MB)

6.
Nadzor intelektualne 'opozicije' na slovenskem v osemdesetih letih s strani Službe državne varnosti : doktorska disertacija
Ana Šela, 2022, doktorska disertacija

Opis: Pričujoča doktorska disertacija predstavlja pregled dogajanja na slovenski kritiški intelektualni in kulturni sceni v osemdesetih letih 20. stoletja v luči poročil, analiz in informacij republiške SDV, hkrati pa predstavi tudi nastanek in organizacijo ter reorganizacijo službe, njena glavna področja delovanja ter metodologijo, ki jo je pri izvrševanju svojih nalog uporabljala.
Ključne besede: Služba državne varnosti, osemdeseta leta, Jugoslavija, intelektualna 'opozicija', kritiški tisk
Objavljeno v DKUM: 10.07.2023; Ogledov: 391; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (4,26 MB)

7.
Sprachpraxis slowenischer Staatsangehöriger in Österreich - AuswanderInnen und GrenzgängerInnen im Vergleich
Katarina Tibaut, 2022, doktorska disertacija

Opis: Die sprachliche Realität slowenischer Staatsangehöriger, die ihren Wohnort oder Arbeitsplatz nach Österreich verlagern, gestaltet sich durch die deutsche Amtssprache, ihre Varietäten und andere, dort gesprochene Sprachen mitunter sehr divers. Während das sprachliche Handeln von GrenzgängerInnen bereits vereinzelt betrachtet wurde (vgl. Lipavic Oštir), fanden ausgewan-derte Personen weniger Beachtung. Vor allem der Vergleich zwischen beiden Gruppen stellt ein Desiderat der soziolinguistischen Forschung dar. Die vorliegende Dissertation untersucht daher zum einen die Sprachpraxis von slowenischen Staatsangehörigen in Österreich und be-trachtet zum anderen erstmals Unterschiede zwischen AuswanderInnen (n = 254) und Grenz-gängerInnen (n = 253) mittels quantitativer und qualitativer Analysen. Die Untersuchungen erfolgten hinsichtlich dreier Dimensionen: (1) Sprachrepertoire, (2) Spracheinstellungen und (3) Sprachenverwendung. Die Ergebnisse zeigen unter anderem, dass sich (1) beide Gruppen in der Art und Weise wie sie Deutsch in Slowenien erworben haben und in der Bewertung ihrer Standarddeutsch- und Dialektkenntnisse unterscheiden, (2) AuswanderInnen den österreichi-schen Standard und Dialekt fast ausschließlich besser beurteilen als GrenzgängerInnen und auch ihren SprecherInnen in einigen Merkmalsdimensionen höhere Werte zuweisen, (3) Aus-wanderInnen im Alltag in Österreich häufiger Standarddeutsch, GrenzgängerInnen hingegen öfter slowenische oder deutsche Dialektvarianten verwenden und sich in fünf von zehn kom-munikativen Interaktionsszenarien unterschiedliches Sprachakkommodationsverhalten zwi-schen beiden Gruppen zeigt. In Anbetracht der zunehmenden (Aus)Wanderungsbewegungen slowenischer Staatsangehöriger nach Österreich stellt die Studie eine erste Grundlage zur Er-forschung transnationaler Sprachpraxis in einer plurizentrischen Super-Diversity-Gesellschaft dar, die es durch weitere Untersuchungen zu ergänzen gilt.
Ključne besede: Migration, Grenzgängerwesen, Österreich, Slowenien, Sprachvarietät, Soziolinguistik
Objavljeno v DKUM: 15.03.2023; Ogledov: 630; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (3,29 MB)

8.
Značilnosti romanov slovenskih pisateljic na prelomu iz 20. v 21. stoletje : doktorska disertacija
Tina Kraner, 2022, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija Značilnosti romanov slovenskih pisateljic na prelomu iz 20. v 21. stoletje se ukvarja z analizo šestdesetih izbranih romanov sodobnih slovenskih pisateljic, ki so izšli na prelomu iz 20. v 21. stoletje (1995–2015). V tem obdobju so pisateljice objavile veliko žanrsko zanimivih romanov, ki so še zmeraj pogosto odrinjeni na obrobje slovenske literarnozgodovinske pozornosti in zato premalo raziskani. Osredotočamo se predvsem na motivno-tematske in jezikovno-slogovne značilnosti romanesknih del. V teoretičnem delu so predstavljena teoretična izhodišča o romanu, feministični literarni vedi in sodobnem slovenskem romanu (predvsem o sodobnem romanu slovenskih pisateljic), na katerih temeljijo analize. Naslanjamo se na spoznanja domačih in tujih literarnovednih strokovnjakov, kot so Theodor W. Adorno, Jan Alber, Franz Altheim, Rick Altman, Mihail Bahtin, Vladimir Biti, Silvija Borovnik, Neil Cornwell, Jonathan Culler, Umberto Eco, Monika Fludernik, Carlos Fuentes, Jeremy Hawthorn, Miran Hladnik, Marko Juvan, Jelka Kernev Štrajn, R. Brandon Kershner, Alenka Koron, Janko Kos, Milan Kundera, David Lodge, Georg Lukács, Vanesa Matajc, Katja Mihurko Poniž, Toril Moi, Krešimir Nemec, Svetlana Slapšak, Milivoj Solar, Tomo Virk, James Wood, Franc Zadravec in Alojzija Zupan Sosič. Izbrani romani so razvrščeni po žanrskosti (avtobiografski, antiutopični, zgodovinski, kriminalni, fantazijski in znanstvenofantastični roman, grozljivi, ljubezenski, potopisni, družbeni, družinski, psihološki roman, roman s tematiko obrobnežev, posebnežev in slehernikov) in žanrski sinkretičnosti (žanrsko hibridni romani), znotraj žanrske umestitve pa po generacijski pripadnosti avtoric: Nedeljka Pirjevec, Berta Bojetu Boeta, Maruša Krese, Jelka Ovaska, Brina Švigelj Mérat, Desa Muck, Miriam Drev, Alenka Jensterle Doležal, Marjanca Mihelič, Cvetka Bevc, Maja Novak, Sonja Porle, Maja Haderlap, Erica Johnson Debeljak, Andreja Zelinka, Nataša Sukič, Suzana Tratnik, Mateja Gomboc, Mojca Kumerdej, Tanja Tuma, Vilma Purič, Majda Pajer, Veronika Simoniti, Katarina Marinčič, Lucija Stepančič, Nataša Konc Lorenzutti, Nina Kokelj, Polona Glavan, Irena Velikonja, Stanka Hrastelj, Irena Svetek, Aleksandra Kocmut, Eva Kovač, Gabriela Babnik, Jela Krečič, Simona Lečnik, Vesna Lemaić, Nataša Kramberger, Tina Vrščaj in Anja Radaljac. Na osnovi temeljnih kategorij pripovedi (snov, tema, zunanja zgradba – naslov, razdeljenost romana; notranja zgradba – zgodba, motivi, sporočilo, literarna oseba, literarni čas in prostor, pripovedovalec, jezik in slog) odkrivamo izhodišča za snovi v izbranih romanih, raznovrstnost tem, kompozicijske značilnosti romanov, motive, literarne osebe (predvsem ženske like, njihovo družbeno vlogo ter odnose med moškimi in ženskimi liki), kronotop, vlogo pripovedovalca/-ke, perspektivo in jezikovno-slogovne novosti. S posebno pozornostjo se posvečamo še ženski perspektivi, različnim vrstam stereotipov in elementom žanrskosti v romanih. Na podlagi posameznih romanesknih analiz potrdimo ali ovržemo zastavljene hipoteze in odgovorimo na raziskovalna vprašanja tako, da romane medsebojno primerjamo in povzemajoče podamo skupne značilnosti izbranih romanov, npr. motivno-tematske novosti in posebnosti, ženski liki v odnosu do moških likov, družine, družbe in političnih problemov, zgradbene novosti, vloga pripovedovalk/pripovedovalcev in jezikovno-slogovne posebnosti. Sklep je posvečen obširnim zaključnim ugotovitvam, v njem tudi povzamemo izvirne znanstvene prispevke in rezultate disertacije ter z novimi spoznanji omogočamo možnosti za nadaljnje raziskave na področju romanopisja sodobnih slovenskih pisateljic.
Ključne besede: sodobna slovenska književnost, sodobna slovenska proza, sodobni slovenski roman, romaneskni žanri, feministična literarna veda, značilnosti, žanrski sinkretizem, generacijska pripadnost, roman sodobnih slovenskih pisateljic, snov, tema, zgodba, motivi, sporočilo, protagonist/-ka, pripovedovalec/-ka, perspektiva, jezik, slog
Objavljeno v DKUM: 02.12.2022; Ogledov: 897; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (4,16 MB)

9.
Romanje Camino de Santiago kot izraz poznomoderne duhovnosti : doktorska disertacija
Snežana Brumec, 2021, doktorska disertacija

Opis: V pričujoči doktorski disertaciji smo razvili na podatkih utemeljeno vsebinsko teorijo, ki razlaga izkušnjo romanja po poti Camino de Santiago, in jo umestili v kontekst poznomoderne duhovnosti. Izhajali smo iz teze, da je izjemen porast števila romarjev na poti Camino de Santiago, ki smo mu priča v zadnjih treh desetletjih, predvsem izraz poznomoderne duhovnosti in za njo značilne težnje posameznikov po samoaktualizaciji. K študiji smo pristopili s pomočjo metodološkega pristopa utemeljene teorije in v tem okviru kombinirali več metod zbiranja in analiziranja podatkov. Osnovni vir podatkov je predstavljala kvalitativna in kvantitativna analiza vsebine 32 potopisnih pripovedi o lastni izkušnji romanja Camino de Santiago. To metodo smo nadgradili s skupinskim intervjujem in z metodo ankete, v okviru katere smo aplicirali štiri spletne anketne vprašalnike: Anketo 1 – Motivi (N = 228), Anketo 2 – Izredne človekove izkušnje in transformativni učinki (N = 501), Anketo 3 – Spremembe vrednot in samoaktualizacije (N = 500) in Anketo 4 – Življenjske spremembe (N = 630).
Ključne besede: Poznomoderna družba, duhovnost, izredne človekove izkušnje, transformativni učinki, Camino de Santiago.
Objavljeno v DKUM: 10.08.2022; Ogledov: 1117; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (9,53 MB)

10.
Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v opusu jožefa holzingerja (1735-1797)
Boštjan Roškar, 2021, doktorska disertacija

Opis: Namen doktorske disertacije z naslovom Figura, ornamentika in oltarna arhitektura v kiparstvu Jožefa Holzingerja (1735–1797) je izpostaviti pomen celovite obravnave sakralnega kiparstva 18. stoletja. Raziskovalci baročnega kiparstva na Slovenskem so se v svojih raziskavah doslej skoraj brez izjeme posvečali zgolj figuraliki, čeprav je večina obravnavanega gradiva sakralnega značaja, zanj pa sta značilna tesna povezanost oziroma prepletanje med figuro, ornamentiko in oltarno arhitekturo; ornamentika figuro dopolnjuje, arhitektura pa predstavlja njeno ozadje. Parcialno obravnavanje oltarnih celot oziroma zgolj figuralike je doprineslo k manjšemu naboru pridobljenih podatkov o avtorstvu, času nastanka ali provenienci. Celostna obravnava umetnin in upoštevanje širšega konteksta sta namreč predpogoja za ustrezne datacije in atribucije, zlasti ob upoštevanju dejstva, da arhivsko gradivo za velik del baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem bodisi ni ohranjeno bodisi ni v razvidu, oziroma je še neobdelano ali neurejeno. Preučevanje opredeljene tematike je bilo najtehtnejše prav na primeru kiparstva Jožefa Holzingerja, saj je njegovo skoraj štiridesetletno kontinuirano kiparsko delovanje zajelo tri slogovna obdobja: pozni barok, rokoko in klasicizem. Številna ohranjena dela iz vseh treh slogovnih obdobij so predstavljala dovolj velik nabor, ki je omogočil, da je študija celostno zajela problematiko in dala rezultate, ki so širše uporabni in prenosljivi na preučevanje drugih kiparjev, nekatere izsledke pa je mogoče uporabiti tudi pri proučevanju slikarskih del. Holzinger se je enako skrbno posvečal kiparsko-figuralnemu delu, ornamentiki in oltarnim ter prižničnim arhitekturam, čeprav slednje niso bile v njegovi domeni v izvedbenem smislu, jih je pa gotovo načrtoval. Iz pregleda stanja raziskav je razvidno, da so se raziskovalci kiparstva 18. stoletja na Slovenskem in v srednjeevropskem prostoru s tematiko ukvarjali parcialno. Večina raziskovalcev se je posvečala samo figuraliki, nekateri samo ornamentiki, zelo redke pa so raziskave oltarnih in prižničnih kulis. Glavni cilj disertacije je sistematična in poglobljena študija baročnega kiparstva na primeru opusa Jožefa Holzingerja. Obsežen, vsebinsko izčrpen in s fotografskim gradivom podprt katalog Holzingerjevih del je bil osnova za vsebinske sklope analitičnega dela disertacije. Holzingerjev opus je bil prvič obravnavan z vidika odnosa med figuraliko, ornamentiko in oltarnimi oziroma prižničnimi celotami, s čimer je disertacija bistveno dopolnila dosedanje obravnave baročnega kiparstva v štajerskem in slovenskem prostoru. Ker je bil velik del raziskav namenjen stilnim spremembam Holzingerjeve figuralike in ornamentike ter prepletanju stilnih smernic, je disertacija poglobila vedenje, zakaj je v izbranem časovnem obdobju prihajalo do prepletanja stilov. Med bistvenimi cilji disertacije je bilo na primeru opusa enega kiparja poglobljeno raziskati in predstaviti ornamentiko, njen izvor, zglede in grafične predloge, ki so jih uporabljali v kiparskih in rezbarskih delavnicah, s čimer je bilo osvetljeno tudi delo drugih kiparjev obravnavanega območja. Pomemben cilj disertacije je bila klasifikacija tipov oltarnih kulis oziroma sistematična opredelitev tipologije pomembnega dela oltarnih celot, ki so bile v dosedanjih raziskavah baročnega kiparstva večinoma zapostavljene. Disertacija je osvetlila tudi doslej povsem prezrt vidik polikromacij. Izpostavljen je delež, ki so ga pri finalizaciji cerkvene opreme imeli slikarji, ki so dali končni videz oltarnim in prižničnim celotam. Obravnavani so tudi naročniki in njihova vloga pri oblikovanju ikonografskih programov cerkvene opreme in njihovi morebitni vplivi na izbor stilnih elementov. Z obravnavo naročnikov kiparskih del Jožefa Holzingerja je bil osvetljen pomen Maribora kot regionalnega kiparskega središča druge polovice 18. stoletja. Prikazano je tudi, kako daleč na območje historične Štajerske in Hrvaške so segla dela mariborskih
Ključne besede: Jožef Holzinger, Štajerska, baročno kiparstvo, oltarna arhitektura, ornamentika, rokoko, klasicizem, 18. stoletje, poslikava, pozlata
Objavljeno v DKUM: 22.10.2021; Ogledov: 1552; Prenosov: 448
.pdf Celotno besedilo (28,72 MB)

Iskanje izvedeno v 0.39 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici