| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 109
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv psihoedukacijske skupine za starše otrok z motnjo avtističnega spektra in vedenjsko nespečnostjo na duševno zdravje staršev in težavno vedenje njihovih otrok : doktorska disertacija
Ajda Demšar, 2024, doktorska disertacija

Opis: Motnje avtističnega spektra (MAS) spadajo med razvojno-nevrološke motnje, ki se pogosto pojavljajo sočasno z drugimi stanji. Motnje spanja so pri otrocih z MAS zelo pogoste (prevalenca sega od 40 do 80 %). Med njimi je najpogostejša vedenjska nespečnost, kljub temu pa so dokazi o učinkovitosti vedenjskih intervencij za razreševanje omenjenih težav omejeni. Spanje je pomembno za kognitivno delovanje, razpoloženje, duševno zdravje in kardiovaskularno, cerebrovaskularno ter presnovno zdravje. V pričujoči doktorski disertaciji smo oblikovali in preučevali učinkovitost psihoedukativne intervencije za starše otrok z avtizmom, ki so imeli pridruženo vedenjsko nespečnost. Intervencijo smo oblikovali po principih vedenjsko-kognitivne paradigme. Predvidevali smo, da bo v okviru psihoedukacijske skupine prišlo do zmanjšanja splošnih težav s spanjem otrok z avtizmom (npr. manj nočnega prebujanja, daljšega časa spanja, krajšega časa uspavanja), kar bo pozitivno vplivalo na duševno zdravje staršev ter starševski stres in na zmanjšanje težavnega vedenja otrok z MAS. Skupno je v raziskavi sodelovalo 26 otrok z MAS in njihovih staršev, ki smo jih razdelili v intervencijsko in kontrolo skupino. Vključitveni kriteriji so bili naslednji: potrjena diagnoza MAS po MKB-10, ki jo je postavil ustrezno usposobljen strokovnjak (npr. klinični psiholog, pediater, specialist otroške in mladostniške psihiatrije); starost otroka od dveh do 11 let; težave na področju spanja so morale biti povezane z večernim uspavanjem ali s pogostim nočnim zbujanjem oziroma s kombinacijo obeh (tj. vedenjsko nespečnostjo) in so trajale vsaj tri mesece. Izključitveni kriteriji pa so bili naslednji: prisotnost vedenjskih znakov obstruktivne spalne apneje (OSA); epilepsija; senzorne motnje – gluhota; pridružena motnja v duševnem razvoju (MDR); prejemanje melatonina za uravnavanje motenj spanja ali druge oblike farmakološkega zdravljenja; starši otrok z avtizmom s slabim znanjem slovenskega jezika, kar bi lahko vplivalo na razumevanje posameznih ukrepov in izpolnjevanje vprašalnikov. Intervencijska skupina je obsegala šest zaporednih 60-minutnih tedenskih srečanj. Za merjenje spremembe na področju spanja pri otrocih z MAS smo uporabili modificiran vprašalnik o spalnih navadah otrok (CSHQ-A). Starši otrok v intervencijski skupini so po zaključku programa poročali o statistično pomembnem zmanjšanju težav na lestvici spalne tesnobe, nočnih zbujanj oz. parasomnije in skupnih težav na področju spanja, ki se je ohranilo tudi tri mesece po zaključku programa. Nekaj manjših sprememb je bilo mogoče opaziti tudi na področju težavnega vedenja otrok, tj. na ravni starostne primerjave (ko smo skupine razdelili na šolske in predšolske otroke). Oblikovana psihoedukativna intervencija se je tako na slovenskem vzorcu staršev otrok z MAS izkazala kot učinkovit in praktičen način zmanjševanja težav s spanjem pri otrocih z MAS ter se lahko brez večjih težav vključi v slovenski sistem javnega zdravstva. Izvedena raziskava ob tem odpira tudi nova področja raziskovanja, predvsem splošne prevalence spalnih motenj v Sloveniji pri otrocih, mladostnikih, mladih odraslih in odraslih z MAS; prilagoditve naše intervencije drugim starostnim skupinam ter hkrati posploševanja naših ugotovitev na že omenjene skupine.
Ključne besede: motnje avtističnega spektra, motnje spanja, otroci, psihoedukacija
Objavljeno v DKUM: 05.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (3,11 MB)

2.
Psihopatologija in perfekcionizem pri slovenskih vrhunskih športnikih : doktorska disertacija
Borjana Kremžar, 2024, doktorska disertacija

Opis: Na temo psihopatologije v vrhunskem športu najdemo v dosedanjih raziskavah nasprotujoče si ugotovitve. Po eni strani naj bi imel šport zaščitno vlogo pri razvoju psihičnih motenj (npr. anksioznosti, depresije), po drugi strani pa naj bi vrhunski šport (s svojimi specifikami) prispeval k razvoju psihičnih motenj. Namen naše raziskave je bil ugotoviti prevalenco psihičnih motenj (predvsem tistih, ki imajo pomembnejšo vlogo v športu) med slovenskimi vrhunskimi športniki, torej med tistimi, ki so bili v času zbiranja podatkov za raziskavo po kategorizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) uvrščeni v olimpijski, svetovni in mednarodni razred. Zanimali so nas tudi morebitni dejavniki, ki bi lahko bili povezani s pojavom psihičnih motenj pri vrhunskih športnikih, kakšne osebnostne značilnosti so pri njih izražene (izpostavili smo predvsem potezo perfekcionizma) in kako se športniki odzovejo na pojav psihičnih težav oziroma koliko so odprti za iskanje pomoči ob pojavu psihičnih težav. Osredotočali smo se na prevalenco motenj pri najvišje uvrščenih športnikih starih 18 let ali več, predvsem na prevalenco depresije, anksioznosti, samomorilnosti, zlorabe substanc (alkohola in drugih psihoaktivnih substanc) ter motenj hranjenja. Predvidevali smo, da se bo osebnostni profil športnikov pomembno razlikoval od osebnostnega profila normativne skupine. Glede na pregledane predhodne raziskave smo sklepali, da se bodo skozi analizo polstrukturiranih intervjujev kot centralne teme potencialnih dejavnikov psihičnih težav pri vrhunskih športnikih izrazile vsebine odnosa staršev in športnika, trenerja in športnika, poškodb in osebnostnih značilnosti, predvsem perfekcionizma. Za pridobivanje podatkov smo uporabili kombinirani raziskovalni pristop, ki združuje tako kvantitativno kot kvalitativno metodologijo. Podatke za kvantitativno analizo smo pridobili s tremi vprašalniki: Vprašalnikom za oceno osebnosti, Vprašalnikom o motnjah hranjenja 3 in s Frostovim vprašalnikom perfekcionizma. Podatke za kvalitativno analizo smo pridobili s polstrukturiranim intervjujem, ki smo ga oblikovali specifično za namene te raziskave. Udeleženci raziskave so bili slovenski športniki, ki so v letu začetka raziskave (2019) dosegali mednarodni, svetovni ali olimpijski razred. V raziskavo je bilo vključenih 97 športnikov, kar predstavlja 17 odstotkov vseh športnikov, ki so bili uvrščeni v te kategorije. Zbiranje podatkov je potekalo individualno, večinoma v letu 2020, nekaj preizkušancev je bilo testiranih v letu 2021. Za kvalitativni del raziskave smo opravili intervju z osmimi vrhunskimi športniki, za katere smo dobili podatke o težavah v duševnem zdravju. Podatke za kvantitativni del smo obdelali s statističnim računalniškim programom SPSS (verzija 23.0), medtem ko smo pri analizi intervjujev sledili glavnim značilnostim poskusne teorije. Primerjava rezultatov slovenskih vrhunskih športnikov in kontrolne skupine je pokazala na podobno izraženost depresivne, anksiozne simptomatike, simptomatike motenj hranjenja ter nivoja samomorilnih misli. Nekateri od športnikov so se pokazali kot poudarjeno zaskrbljeni, napeti in vznemirjeni, 9 odstotkov športnikov je navajalo, da ima občasne samomorilne misli, kar vsekakor ni zanemarljiv podatek. Raziskava se je s temi ugotovitvami pridružila skupini raziskav, ki so zamajale idejo o vrhunskem športniku kot psihično močnem in čustveno nedotakljivem posamezniku. Prav tako je posegla v razmišljanje, da je šport izključno varovalni dejavnik, ki varuje posameznika pred nastankom psihičnih motenj oziroma vpliva na izboljšanje psihičnega stanja, če je to že narušeno. Tudi v naši raziskavi smo v kvalitativnem delu raziskovali potencialne dejavnike pojava psihičnih težav in dobili tri kategorije.Z raziskavo smo postavili temelje pomembni in aktualni problematiki psihopatologije v vrhunskem športu tudi v slovenskem prostoru ter odprli nekaj idej ter možnosti za nadaljnje raziskovanje.
Ključne besede: psihopatologija, duševne motnje, slovenski vrhunski športniki, perfekcionizem
Objavljeno v DKUM: 26.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (11,48 MB)

3.
Pozitivni razvoj mladih in medvrstniško nasilje v obdobju prehoda iz osnovne v srednjo šolo: spremljanje in podpora med šolskim letom : spremljanje in podpora med šolskim letom
Tina Pivec, 2024, doktorska disertacija

Opis: Pozitivni razvoj mladih je rezultat vzajemnega odnosa med mladostnico_kom (njegovimi oz. njenimi notranji viri) ter zaznano oporo v različnih kontekstih (zunanji viri). Teoretsko disertacija sloni na teoriji pozitivnega razvoja mladih, ki opredeljuje kazalnike pozitivnega razvoja mladih (kompetentnost, samozavest, karakter, skrb in povezanost), ter na teoriji razvojnih virov, ki poudarja vlogo zunanjih (podpora, opolnomočenje, meje, pričakovanja) in notranjih virov (zavezanost učenju, pozitivne vrednote, pozitivna identiteta). Cilji doktorske disertacije so bili preučiti razvojne poti razvojnih virov in kazalnikov pozitivnega razvoja mladih glede na spol in izobraževalno raven ter prvič v mednarodnem okolju raziskati vzdolžno povezavo med njimi, identificirati homogene skupine mladih glede na kazalnike pozitivnega razvoja in razlike med njimi v izvajanju ter doživljanju medvrstniškega nasilja ter razviti in preizkusiti intervencijo za spodbujanje pozitivnega razvoja mladih ter oceniti njen učinek na kazalnike pozitivnega razvoja in pojavnost medvrstniškega nasilja. Doktorska disertacija zajema tri raziskave, pri čemer sta prvi dve potekali vzdolžno, tretja pa eksperimentalno. Vzorec vključuje učence_ke devetih razredov osnovnih šol in dijake_inje prvega letnika srednjih šol. Rezultati prve raziskave so pokazali upad ali stabilnost razvojnih virov in kazalnikov pozitivnega razvoja med šolskim letom ter pomembne učinke spola in izobraževalne ravni. Odnos med razvojnimi viri in kazalniki pozitivnega razvoja mladih je bil pozitiven, vendar so predvsem mladi z višjimi zunanjimi viri poročali o višjih kazalnikih pozitivnega razvoja mladih. Druga raziskava je prepoznala štiri različne profile glede na kazalnike pozitivnega razvoja od začetka do sredine šolskega leta: Višji pozitivni razvoj mladih, Karakter-skrb, Kompetentnost-samozavest in Nižji pozitivni razvoj mladih. Skozi šolsko leto sta bila glede na članstvo in povprečne vrednosti kazalnikov pozitivnega razvoja mladih stabilna le profila Višji pozitivni razvoj mladih in Karakter-skrb. Profil Višji pozitivni razvoj mladih je bil v najmanjši meri vključen v medvrstniško nasilje, profil Karakter-skrb je večinoma doživljal nasilje, profil Kompetentnost-samozavest je večinoma izvajal nasilje, medtem ko je profil Nižji pozitivni razvoj mladih enkrat poročal o višjem izvajanju nasilja, drugič pa o doživljanju nasilja. V tretji raziskavi se je pokazal pomemben učinek pri določenih skupinah dijakov_inj 1. letnikov, predvsem pri gimnazijskem in poklicnem izobraževanju, kjer so v primerjavi s kontrolno skupino poročali o višji povezanosti. Na ravni posameznic_kov so: dijaki_nje strokovnega in poklicnega izobraževanja po intervenciji poročali o upadu samozavesti; dijaki_nje gimnazijskega izobraževanja so po intervenciji poročali o manj pogostem izvajanju in doživljanju posameznih oblik nasilja; dijaki_nje nižjega poklicnega izobraževanja pa so po intervenciji poročali o več izvajanja spletnega nasilja. Pri eksperimentalni skupini gimnazijskega izobraževanja je v primerjavi s kontrolno skupino prišlo do upada izvajanja odnosnega nasilja. Pri eksperimentalni skupini poklicnega izobraževanja pa se je v primerjavi s kontrolno skupino zvišalo izvajanje in doživljanje odnosnega nasilja. Ugotovitve raziskav dajejo vpogled v kompleksnost dinamike vzajemnega odnosa med mladostnikom_co in konteksti v obdobju izrazitih kontekstualnih vplivov, pri čemer odstirajo predvsem vlogo podpore različnih mikrosistemov pri spodbujanju pozitivnega razvoja mladih in preprečevanju medvrstniškega nasilja ter viktimizacije.
Ključne besede: pozitivni razvoj mladih, razvojni viri, kazalniki pozitivnega razvoja mladih, medvrstniško nasilje, medvrstniška viktimizacija, obdobje prehoda iz osnovne v srednjo šolo, kontekstualizirana intervencija
Objavljeno v DKUM: 26.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (4,67 MB)

4.
Dejavniki, pogojevalci in pojasnjevalci namere za cepljenje proti covidu-19 v Sloveniji in Evropi : doktorska disertacija
Monika Lamot, 2024, doktorska disertacija

Opis: Oklevanje pred cepljenjem je že pred pandemijo covida-19 veljalo za eno izmed osrednjih groženj javnemu zdravju, pandemija covida-19 pa je problem oklevanja pred cepljenjem samo še bolj osvetlila. Politična prepričanja posameznikov, institucionalno zaupanje in prepričanja v teorije zarote je že obstoječa literatura opredelila kot ene izmed močnejših napovednikov cepljenja, a so bili ti praviloma obravnavani kot neposredni napovedniki stališč do cepljenja oziroma namere cepljenja, in manj v sklopu kompleksnejših modelov mediacije. Ob tem je večina raziskav pri stališčih do cepljenja slednje proučila na ravni posameznika, manjkajo pa raziskave, ki vključujejo tudi vlogo strukturnih, makro značilnosti družb. Primanjkuje tudi raziskav, ki namero cepljenja proučujejo v sklopu analiz, usmerjenih k posameznikom, ki omogočajo identifikacijo njihovih lastnosti. Obenem je večina študij s področja stališč do cepljenja proti covidu-19 in namere cepljenja opravljena v tujih državah. V Sloveniji gre za pretežno neraziskano področje. To je še posebej problematično, ker gre za državo, ki je tako pred kot tudi po pandemiji spadala med tiste, kjer prebivalci izkazujejo večje oklevanje pred cepljenjem. V doktorski disertaciji smo tako proučili vlogo strukturnih značilnosti pri dejavnikih namere cepljenja proti covidu-19, analizirali lastnosti posameznikov glede na njihovo namero cepljenja ter proučili možne mehanizme odnosa med političnimi prepričanji posameznika in njegovo namero glede cepljenja. Analizirali smo mednarodno anketno podatkovno bazo evropskih držav European Social Survey 10. V prvi študiji smo preverjali strukturne dejavnike v sklopu med-nivojskih interakcij in ugotovili, da ima zaupanje v politične institucije močnejši pozitiven učinek na namero cepljenja proti covidu-19 v državah z višjim BDP na prebivalca in državah, kjer je nižja zaznana korupcija. Ugotovili smo tudi, da bolj individualistično vrednotno usmerjene družbe okrepijo pozitiven učinek zadovoljstva z zdravstvenim sistemom na namero cepljenja. Ob tem se je izkazalo, da nižji BDP na prebivalca, višja zaznana korupcija in bolj kolektivistična usmerjenost družbe okrepijo negativen učinek prepričanj v teorije zarote na namero cepljenja. V drugi študiji smo proučili lastnosti Slovencev in Slovenk glede na njihovo namero cepljenja proti covidu-19. Uvrstili smo jih v latentne profile, ki smo jih analizirali glede na njihovo zaupanje znanosti, zadovoljstvo z delom vlade v času pandemije in prepričanjih v teorije zarote. Izkazalo se je, da so se bili najbolj pripravljeni cepiti posamezniki, uvrščeni v profil, ki je bil najbolj zadovoljen z delom vlade, je v največji meri zaupal znanosti in najmanj izražal zarotniška prepričanja. V tretji študiji smo preverjali razlike v nameri cepljenja glede na politično usmeritev (levo-desno), populistična stališča (dimenziji stališča o ljudski suverenosti in protimigrantska stališča) in politični ekstremizem prek zaupanja političnim institucijam, znanosti in prepričanj v teorije zarote. Ugotovili smo, da so v času pandemije desno politično usmerjeni posamezniki v večji meri zaupali znanosti in v manjši meri izražali prepričanja v teorije zarote, kar je prispevalo k njihovi večji pripravljenosti za cepljenje proti covidu-19, v primerjavi z bolj levo usmerjenimi posamezniki. Ugotovili smo tudi, da podpiranje ideje o ljudski suverenosti pozitivno učinkuje na zaupanje znanosti, to pa na namero za cepljenje; po drugi strani pa pozitivno učinkuje na prepričanja v teorije zarote, kar negativno učinkuje na cepljenje. Pri izražanju protimigrantskih stališč smo ugotovili, da negativno učinkujejo na zaupanje znanosti in pozitivno na prepričanja v teorije zarote, kar pa negativno učinkuje na namero cepljenja. Nenazadnje smo ugotovili, da se politična ekstrema ne razlikujeta v zaupanju političnim institucijam, zaupanju znanosti, prepričanjih v teorije zarote in nameri cepljenja proti covidu-19.
Ključne besede: covid-19, cepljenje, prepričanja v teorije zarote, politična prepričanja, institucionalno zaupanje, med nivojske interakcije, analiza latentnih profilov, modeliranje strukturnih enačb, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 22.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (3,15 MB)

5.
Ontološki status bioloških vrst kot naravnih vrst in problem križanja kategorij : doktorska disertacija
Urška Martinc, 2024, doktorska disertacija

Opis: V disertaciji predstavimo enega od osrednjih problemov v filozofiji biologije, in sicer problem bioloških vrst kot naravnih vrst. Čeprav v začetku predstavimo uveljavljene definicije naravnih vrst, se v nadaljnji analizi izkaže, da je definiranje problematično, in sicer zaradi preozkega okvira definiranja. To se predvsem pokaže pri dokazovanju bioloških vrst kot naravnih vrst in pri dokazovanju družbenih vrst kot naravnih vrst. Na začetku v disertaciji obravnavamo in analiziramo tradicionalne poglede ter stališča, v nadaljevanju analiziramo tudi modernejše. Skozi analiziranje ontološkega statusa bioloških vrst kot naravnih vrst dokazujemo naravnost izbranih vrst, kar predstavimo tudi v nadaljevanju pri problematiki družbenih vrst. V disertaciji predstavimo tudi problematiko presečnosti kategorij in s tem izpodbijamo določene trditve, ki zagovarjajo nenaravnost vrst s presečnimi kategorijami. S pomočjo opredelitve problema presečnosti v disertaciji predstavimo in analiziramo trditve, da so biološke in družbene vrste lahko naravne vrste, in zagovarjamo trditev, da je to možno navkljub presečnosti kategorij teh vrst. Rešitev problematike ontološkega statusa naravnosti bioloških in družbenih vrst predstavimo z zagovorom trditev, ki utemeljujejo definiranje osrednjih pojmov in iskanje bistvenih značilnosti ter robnih pogojev glede na področja analiziranja.
Ključne besede: naravne vrste, biološke vrste, presečnost kategorij, ontološki status, esencializem, družbene vrste.
Objavljeno v DKUM: 22.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (2,09 MB)

6.
Epistemologija škodljivih prepričanj : med spoznavno hibo, argumentacijo in zavajajočo retoriko
Niko Šetar, 2024, doktorska disertacija

Opis: Ta disertacija se ukvarja z mehanizmi širjenja spoznavno škodljivih vsebin v javnem, medijskem in političnem diskurzu skozi preučitev vloge spoznavnih hib, argumentacijskih hib in zavajajoče retorike v teh mehanizmih in procesih. Prvi del disertacije se osredotoča na opredelitev treh različnih vrst hib. Prve izmed teh so spoznavne hibe, ki so v splošnem konceptualno opredeljene kot nasprotje spoznavnih vrlin. Relevantno podpoglavje pregleda več pristopov k definiciji spoznavnih vrlin in hib kot splošnih pojmov, naravo več razširjenih posameznih hib, ter argumentira izbrano opredelitev glede narave in lastnosti spoznavnih hib za namene te disertacije. Sledi podroben pregled teorije argumentacijskih hib in posameznih neformalnih logičnih zmot kot primerov tovrstnih hib ter opredelitev glede pristopa k obravnavi tovrstnih hib v nadaljevanju. Tretje podpoglavje prvega dela vpelje koncept jezikovne hibe kot vrste zavajajočega govora na podlagi kršitev pragmatičnih načel učinkovite konverzacije. Nazadnje zaključni del prvega poglavja utemeljuje osnovne povezave med vsemi tremi vrstami hib. Naslednji štirje deli naloge se osredotočajo na štiri vrste spoznavno škodljivih vsebin: teorije zarote, psevdoznanosti, anti-intelektualistična prepričanja in lažne novice kot manifestacijo splošnega pojava tako imenovane »kulture post-resničnosti«. Vsak izmed omenjenih odsekov analizira motivacije in spoznavne hibe, prisotne pri akterjih v nastanku spoznavno škodljivih vsebin, se pravi osebah ali skupinah, ki tovrstne vsebine proizvajajo. Sledi analiza argumentacijskih hib, ki jih taisti akterji bodisi nevede zagrešijo, bodisi namerno uporabljajo v opisu in utemeljevanju teh vsebin, in pa analiza jezikovnih hib kot retoričnih figur, ki se jih poslužujejo v javnem sporočanju omenjenih vsebin. Šesti in zadnji del disertacije preuči splošne odnose med vsemi tremi vrstami hib pri akterjih v izvoru oz. nastanku spoznavno škodljivih vsebin, nato pa pozornost analize preusmeri na posameznike in skupine, ki tovrstna prepričanja sprejemajo kot resnična. V ta namen preuči različne faktorje, ki vplivajo na sprejem teh vsebin; na podlagi teh faktorjev določi spoznavne hibe sprejemnikov ter faktorje in hibe, ki vplivajo na nadaljnje širjenje relevantnih prepričanj med sprejemniki. Nazadnje poveže in izpostavi najpogostejše kombinacije hib tako akterjev v izvoru kot sprejemnikov, ki pogojujejo mehanizme širjenja in sprejemanja spoznavno škodljivih vsebin.
Ključne besede: Spoznavne hibe, argumentacija, pragmatika, teorije zarote, psevdoznanost, anti-intelektualizem, lažne novice.
Objavljeno v DKUM: 04.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)

7.
Deduktivni in induktivni pristop pri poučevanju slovnice slovenščine kot drugega in tujega jezika : doktorska disertacija
Jernej Ključevšek, 2024, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo se ukvarjali z učinkovitostjo deduktivnega (DP) in induktivnega pristopa (IP) pri poučevanju slovnice slovenščine kot drugega in tujega jezika. V teoretičnem delu smo predstavili teoretična izhodišča in rezultate preteklih empiričnih raziskav uporabe DP in IP pri poučevanju tujih jezikov. V učbenikih Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki so po SEJU uvrščeni med ravnema A1 in B1, smo znotraj posamezne ravni primerjali izbor oblikoslovnih vsebin in posebej osvetlili izbor posameznih sklonov ter način in zaporedje podajanja teh sklonov in glagolskega vida. V empiričnem delu smo predstavili vpliv uporabe DP in IP na znanje dveh slovničnih kategorij v slovenščini – sklona samostalnika in pridevnika ter glagolskega vida – in motivacijo študentov, in sicer glede na njihovo starost in prvi jezik. Empirični del raziskave za obe slovnični kategoriji je zajemal reševanje preizkusa znanja pred obravnavo snovi ter izpolnjevanje vprašalnika o starosti in prvem jeziku, deduktivno in induktivno obravnavo snovi, reševanje preizkusa znanja po obravnavi snovi in izpolnjevanje vprašalnika o motivaciji. Izvajal se je na univerzah v Ljubljani, Bruslju, Gentu, Granadi, Lvovu in na Dunaju. Pri kategoriji sklona se kaže velik vpliv obravnave snovi na končno skupno znanje, saj je razlika med predznanjem in znanjem zelo velika, medtem ko so pri obravnavi glagolskega vida razlike majhne. S statistično metodo analiza kovariance smo odvisno spremenljivko (znanje, motivacija) prilagodili tako, da smo jo osvobodili variacije, ki jo povzroča sospremenljivka (predznanje). Pri obeh kazalnikih, znanju in motivaciji, je v splošnem vidna močnejša tendenca po IP; bil je v prednosti pri poučevanju oblikoslovne vsebine – sklona samostalnika in pridevnika –, medtem ko je bil pri poučevanju pomenske sestavine – glagolskega vida – v rahlem zaostanku oz. med pristopoma ni bilo bistvene razlike. Glede na starost ni jasnih rezultatov, ki bi enoznačno govorili v prid enemu ali drugemu pristopu. Glede na prvi jezik so se pri sklonu ne glede na pristop bolje odrezali tisti iz neslovanskega, pri glagolskem vidu pa tisti iz slovanskega okolja. Študente je pri obravnavi sklona in glagolskega vida bolj motiviral IP, zlasti starejše, medtem ko je DP pri kategoriji sklona bolj motiviral mlajše, pri glagolskem vidu pa starejše. Pri kategoriji sklona sta DP in IP bolj motivirala tiste s slovanskim prvim jezikom. Pri kategoriji glagolskega vida je DP nekoliko bolj motiviral tiste z neslovanskim prvim jezikom, IP pa tiste s slovanskim prvim jezikom. Zaključujemo, da je slovensko oblikoslovje smiselno in učinkovito poučevati (tudi) induktivno. Pokazalo se je, da ima samostojno odkrivanje slovničnih pravil, npr. iz končnic samostalnika in pridevnika, pozitiven vpliv na pomnjenje in kasnejšo uporabo teh pravil ter da ta pristop študente tudi bolj motivira. Včasih pa na znanje in motivacijo odločilno ne vpliva izbira pristopa, temveč je treba upoštevati tudi druge dejavnike, kot je npr. jezikovno ozadje učečih se. Prav tako se učiteljem pri izbiri pristopa ni treba vedno ozirati na starost učečih se, saj naša raziskava kaže, da lahko DP enako dobro ustreza mlajšim, IP pa starejšim učečim se. Potrdilo se je, da se pri poučevanju slovnice slovenščine kot drugega in tujega jezika ni mogoče popolnoma držati enega pristopa ali popolnoma izključiti drugega ter da je v slovenščini nekatere slovnične vsebine primerneje podajati deduktivno, druge pa induktivno. Izsledki raziskave so utemeljeni na neslučajnostnem vzorcu 141 študentov in jih ni mogoče posplošiti na konkretno, temveč zgolj na hipotetično populacijo.
Ključne besede: poučevanje, tuji jezik, slovenščina kot drugi in tuji jezik, slovnica, oblikoslovje, sklon samostalnika in pridevnika, glagolski vid, deduktivni pristop, induktivni pristop, znanje, motivacija, starost, prvi jezik, slovanski prvi jezik, neslovanski prvi jezik
Objavljeno v DKUM: 12.08.2024; Ogledov: 79; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (6,35 MB)

8.
Fizikalistične teorije duha skozi prizmo večvrstne realizacije: zagovor psihofizičnega redukcionizma : zagovor psihofizičnega redukcionizma
Tadej Todorović, 2024, doktorska disertacija

Opis: Disertacija se ukvarja s sodobnim filozofskim problemom duha in telesa. V prvem delu najprej upravičimo omejitve disertacije, tj. specifično omejitev na fizikalistične rešitve problema duha in telesa. Temu sledijo podrobna analiza problema duha in telesa znotraj fizikalističnih teorij; predstavitev ključnih pojmov, ki nastopajo v razpravi, in opredelitev relevantnih fizikalističnih teorij duha – specifično psihofizičnega redukcionizma, funkcionalizma in emergentizma. Začetek drugega dela je namenjen predstavitvi in kontekstualizaciji osrednjega pojma disertacije – večvrstni realizaciji, ki predstavlja enega glavnih argumentov v prid funkcionalističnim teorijam duha. Podani so analiza zgodovine večvrstne realizacije, prvotna motivacija in njen namen, tj. zagotavljanje avtonomnosti posebnih znanosti in resničnost funkcionalizma. Sledita širša razprava o naravnih vrstah na sploh in razprava o naravnih vrstah v posebnih znanostih, ki je ključnega pomena za celostno razumevanje večvrstne realizacije. Disertacija nato na osnovi celostne analize naravnih vrst v posebnih znanostih ponudi rešitve za dva s tem povezana problema: za problem ontološke zavezanosti predikatov, ki nastopajo v posebnih znanostih, in za problem avtonomnosti posebnih znanosti. Zagovarja, da predikati posebnih znanostih niso nujno ontološko zavezujoči in da sodobna razprava v filozofiji znanosti, specifično semantični vidik statusa znanstvenih teorij v konjunkciji s semantičnim pluralizmom, omogoča avtonomnost posebnih znanosti na način, ki je združljiv z ontološkim redukcionizmom. Tretje poglavje se osredotoči na pomembne različice večvrstne realizacije v sodobni literaturi in jih kritično obravnava v luči zaključkov prejšnjega poglavja. Kot ključno slabost vseh predstavljenih različic večvrstne realizacije izpostavi dejstvo, da te podpirajo le semantični antiredukcionizem, ne pa tudi ontološkega antiredukcionizma, kar je bil izvoren cilj večvrstne realizacije. Zato je v drugem delu tretjega poglavja razvita nova večvrstna realizacija, ki naj bi zagotavljala neresničnost ontološkega redukcionizma. Nova večvrstna realizacija je močna različica večvrstne realizacije; ker glede na analizirane empirične primere v dejanskem svetu za resničnost nove večvrstne realizacije ni dobre empirične podpore, jo ob koncu tretjega poglavja branimo pred možnimi ugovori. Četrti in zadnji del disertacije predpostavi, da nova večvrstna realizacija edina opravlja funkcijo in namen, zaradi katerih je bila večvrstna realizacija sploh razvita, zaradi česar moramo ponovno ovrednotiti fizikalistične teorije duha. Upoštevajoč novo večvrstno realizacijo in druge vidike problema duha ter telesa, specifično mentalna vzročnost in preprostost teorij, v sklepu na novo ocenimo, katera fizikalistična teorija, psihofizični redukcionizem ali funkcionalizem, je najprimernejša teorija duha. Zaključimo, da nova večvrstna realizacija premakne jeziček na tehtnici v prid psihofizičnega redukcionizma: psihofizični redukcionizem je torej trenutno najboljša fizikalistična teorija duha in telesa.
Ključne besede: problem duha in telesa, teza večvrstne realizacije, metafizika posebnih znanosti, teorija identitete, funkcionalizem
Objavljeno v DKUM: 12.08.2024; Ogledov: 60; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

9.
Branje in razumevanje mladinskih leposlovnih besedil pri učencih z govorno-jezikovnimi motnjami ter prirejanje besedil v laže berljive oblike : doktorska disertacija
Nika Vizjak Puškar, 2024, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava večplastno in interdisciplinarno tematiko, skozi katero se prepletajo štiri med seboj povezana področja, in sicer otroška in mladinska književnost, bralna pismenost, literarne priredbe ter govorno-jezikovne motnje (GJM). Disertacija je razdeljena na tri dele. Prvi del predstavlja uvod z analizo obravnavanega problema. Drugi del predstavljajo teoretična izhodišča, v katerih so opredeljena in opisana posamezna tematska področja. Najprej je predstavljena teorija otroške in mladinske književnosti. Analizirani sta mladinski literarni besedili, ki sta bili izbrani za raziskavo, to sta umetna pripovedka Frana Levstika Martin Krpan z Vrha in mladinska povest Primoža Suhodolčana Košarkar naj bo. Nato so predstavljeni pogledi na bralno pismenost in njene gradnike, pri čemer je največji poudarek na branju literarnih besedil pri učencih z GJM. Temu sledijo pogledi na teorijo literarnih priredb s poudarkom na priredbah, namenjenih osebam s posebnimi potrebami, pri čemer sta natančneje opisani prirejanje besedil v lahko branje in prirejanje v preprosti jezik. Nazadnje so predstavljene govorno-jezikovne motnje, značilnosti posameznikov s temi motnjami, njihov vzgojno-izobraževalni proces ter težave, ki se pri učencih s temi motnjami pojavljajo na področju branja. Tretji del disertacije predstavlja empirični del, v katerem je opisana kvalitativna študija primera, v katero je bilo vključenih petdeset učencev tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja, ki se šolajo v prilagojenem izobraževalnem programu devetletne osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami. S študijo primera sta bili preverjani branje in razumevanje dveh mladinskih literarnih besedil pri obravnavani populaciji učencev. Za izvedbo raziskave sta bili izbrani besedili, ki sta za mlade bralce vsebinsko zanimivi, a sta zaradi jezikovnih in slogovnih posebnosti za učence z GJM zelo težko berljivi. Obe besedili sta bili v namen raziskave v celoti prirejeni v lahko branje. Odlomek iz vsakega od besedil pa je bil prirejen tudi v preprosti jezik. Rezultati raziskave in njihova interpretacija so predstavljeni za vsako obravnavano literarno besedilo posebej. Najprej so opisani postopki prirejanja besedil. Temu sledi opis obravnave obeh besedil v petih fazah, skozi katere so ju učenci brali v različnih oblikah. Po vsaki fazi je bilo izvedeno preverjanje razumevanja z intervjuji oziroma z vprašalniki. V prvi fazi obravnave so učenci prebrali začetna odlomka izvirnih besedil, v drugi fazi so brali vsebinsko enaka odlomka v lahkem branju, v tretji fazi so učenci prebrali celotni besedili v lahkem branju, v četrti fazi so brali odlomka v preprostem jeziku, v zadnji, peti fazi pa so učenci ponovno brali odlomek iz izvirnega besedila, ki pa ni bil enak odlomkom, ki so jih brali v preteklih fazah. Rezultati raziskave so potrdili zastavljene teze, da lahko s prirejenimi literarnimi besedili učencem z govorno-jezikovnimi motnjami omogočimo in/ali olajšamo doseganje učnih ciljev književnega pouka. Prav tako lahko z različnimi stopnjami priredb učence z govorno-jezikovnimi motnjami postopoma pripravimo na branje zahtevnejših izvirnih literarnih besedil. S priredbami mladinskih literarnih besedil v laže berljive oblike učencem z govorno-jezikovnimi motnjami omogočimo literarnoestetsko doživljanje njihovi starosti oziroma razvojni stopnji primernih besedil, za kar so sicer pogosto prikrajšani. Z vprašalnikom bralne motivacije (po Pečjak 2006) je bila testirana tudi bralna motivacija sodelujočih učencev pred začetkom in ob koncu raziskave. Rezultati tega dela raziskave so potrdili tezo, da se lahko ob ustreznih postopnih pristopih k branju literarnih besedil poveča bralna motivacija učencev z govorno-jezikovnimi motnjami.
Ključne besede: otroška in mladinska književnost, govorno-jezikovne motnje, lahko branje, preprosti jezik, priredbe literarnih del, bralna pismenost
Objavljeno v DKUM: 12.08.2024; Ogledov: 82; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (5,88 MB)

10.
Povezanost vzgojnih stilov staršev in njihovih stališč do uporabe drog z mladostnikovo uporabo drog : doktorska disertacija
Karmen Osterc-Kokotovič, 2023, doktorska disertacija

Opis: Uporaba drog med mladimi se običajno začne že v zgodnjem mladostništvu. Starši so eden ključnih dejavnikov mladostnikove uporabe drog, zato smo v doktorski disertaciji proučili povezanost vzgojnih stilov staršev, njihovih stališč do mladostnikove uporabe drog in njihovo lastno uporabo drog z mladostnikovo uporabo drog. Predvsem nas je zanimalo, v kakšni meri so vzgojni stil staršev, stališča staršev do mladostnikove uporabe drog in uporaba drog pri starših povezani z mladostnikovo uporabo drog v vsem življenju, s starostjo ob prvi uporabi drog in s pogostostjo mladostnikove uporabe. V teoretičnem delu smo predstavili vzgojno vlogo staršev, podrobneje prikazali različne vzgojne stile in izide mladih ter osvetlili pomen starševskih stališč do mladostnikove uporabe drog in pomen njihovega vzora glede uporabe drog. V raziskavi, katere rezultate predstavljamo v empiričnem delu, je sodelovalo 900 mladostnikov, dijakov različnih srednješolskih izobraževalnih programov v Sloveniji, starih od 14 do 21 let. S pomočjo spletne ankete smo raziskali povezanost vzgojnih stilov staršev, njihovih stališč do uporabe drog in starševske uporabe drog z mladostnikovo uporabo drog. Za ugotavljanje povezanosti med odvisnimi spremenljivkami (mladostnikova uporaba drog v vsem življenju, starost ob prvi uporabi in pogostost uporabe) in neodvisnimi spremenljivkami (vzgojni stili, starševska stališča do uporabe drog in starševska uporaba drog) smo uporabili multivariatno analizo. V multivariatnih modelih smo kontrolirali tudi sociodemografske in socioekonomske spremenljivke. Rezultati so pokazali, da avtoritativni vzgojni stil staršev v primerjavi z drugimi vzgojnimi stili, starševska neuporaba drog in starševska prepoved uporabe drog pri mladostnikih statistično značilno zmanjšujejo verjetnost mladostnikove uporabe droge kadarkoli v življenju. Prav tako avtoritativni vzgojni stil staršev, starševska ničelna toleranca do mladostnikove uporabe drog in njihova neuporaba drog statistično značilno zmanjšujejo verjetnost mladostnikove zgodnejše in pogostejše uporabe drog. Ugotovitve naše raziskave lahko prispevajo k razvoju javnih politik in ukrepov za preprečevanje uporabe drog med slovenskimi mladostniki, npr. s pripravo preventivnih programov usmerjenih v krepitev starševske vzgojne kompetentnosti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah.
Ključne besede: mladostniki, uporaba drog, vzgojni stili, družina, starševska stališča do uporabe drog, starševska uporaba drog
Objavljeno v DKUM: 15.04.2024; Ogledov: 324; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (6,11 MB)

Iskanje izvedeno v 0.37 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici