1. Dialog med literaturo in videoigrami na primeru slovenske književnosti : doktorska disertacijaAleš Čeh, 2025, doktorska disertacija Opis: Videoigre so finančno in po dosegu najbolj prodoren medij 21. stoletja, kar med drugim dokazujejo tudi številne medmedialne povezave z drugimi mediji, predvsem s književnostjo in filmom. Obenem drži, da videoigre kot digitalne naslednice fizičnih iger obstajajo tudi izven polja »umetnosti«, a hkrati znotraj kulturnega ustroja človeštva, kar disertacija opiše skozi kratko analizo kulturne in estetske vrednosti igre skozi zgodovino. Pokaže se, da je pripoved v igri obstajala v vseh civilizacijah in kulturah človeške zgodovine, segajoče vse do antike in tudi predzgodovinskega človeka.
Kljub temu pa so se ob analizah kulturne in estetske vrednosti videoiger odprli številni epistemološki konflikti, ki so pri interpretaciji videoiger botrovali dejstvu, da sta se pri študijah videoiger in povezanosti z drugimi mediji oblikovala dva znanstvena aparata – naratološki in ludološki. Določeni raziskovalci so videoigre analizirali predvsem kot pripovedi, drugi pa so v ospredje postavili igralni del, torej so analizirali zlasti mehanike, pravila in ostala nepripovedna stanja in elemente igre.
Disertacija Dialog med literaturo in videoigrami na primeru slovenske književnosti izvirno prinaša kombinirani aparat, saj so naratološko prvič obravnavane tudi igralne mehanike, interpretacijo katerih si je prisvajala ludologija. Izvirna klasifikacija videoiger glede na vsebnost pripovedi predvideva štiri nivoje, med katerimi najbolj izstopajo interakcijsko odprte pripovedne igre, kar dokazuje tudi analitični del, kjer se je pokazalo, da številni avtorji pripovedne prvine, ki jih razvijalci vnašajo v interakcijsko odprte pripovedne igre, preslikajo tudi v literarna dela. Tipologijo medmedialnih priredb na premici literatura-videoigre disertacija uvaja s štirimi izvirnimi definicijami oziroma postopki, ki so dokumentacija, prenos, izposojanje in imitacija. Izvirna klasifikacija v disertaciji med drugim zajema tudi analizo igre Assassin's Creed (2007) in njene povezanosti z Bartolovim romanom Alamut (1938).
Gledališke igre, poezija in pripovedništvo slovenske književnosti, ki kažejo povezanost z videoigrami, so analizirane skozi optiko, ki jo razvija teoretični del disertacije, zlasti v pregledu pripovednih prvin in pripovednih tehnik med književnostjo in videoigrami, kjer je analizirana tudi medmedialna povezanost. Nekatera dela so izkazala povezanost samo na ravni vsebine (Novak, Crčinović Krofič in drugi), pri drugih delih se je pokazala ožja povezanost z videoigrami na nivoju pripovednih prvin (že omenjeni Bartol, Kleč in drugi), pri nekaterih pa povezanost na nivoju pripovednih tehnik (Gracar, Tomažin in drugi). Slednji primeri so bili najzanimivejši, saj so razkrili inovativno plast pripovedovanja, za katero lahko upravičeno sklepamo, da se bo v prihodnosti pri literatih še razvijala, kar bo pozitivno vplivalo tako na izvirnost književnosti kot pripovedni in umetniški razvoj medija videoiger.
Ključne besede: medmedialnost, naratologija, pripovedne prvine, pripovedne tehnike, videoigre
Objavljeno v DKUM: 13.11.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 21
 Celotno besedilo (9,94 MB) |
2. Multivariatni razlagalni model družbenih dejavnikov integracije priseljenih mladostnikov v Evropi : doktorska disertacijaLucija Dežan, 2025, doktorska disertacija Opis: Razumevanje integracije priseljenih učenk in učencev je pomembno v luči naraščajoče etnične, jezikovne ter kulturne heterogenosti evropskih izobraževalnih ustanov in držav. Šole predstavljajo za večino priseljenih učenk in učencev prvi ter glavni prostor, kjer spoznavajo značilnosti države sprejema, s svojim delovanjem pa pospešujejo ali otežujejo integracijski proces. Uspešno integracijo priseljenih učenk in učencev razumemo kot dvosmeren ter večdimenzionalen proces, ki na dolgi rok omogoča njihovo družbeno, ekonomsko in politično sodelovanje ter preprečuje negativne vidike družbene izključenosti (npr. revščino, izkoriščanje, etnično segregacijo ali getoizacijo). Že obstoječa literatura je sicer ločeno naslovila posamezne dejavnike integracije, povezane z makro, mezo ali mikro ravnjo, vendar ostaja razmeroma neraziskano, kako se ti dejavniki prepletajo ter v kolikšni meri določajo integracijske izide priseljenih učenk in učencev. To je še posebej problematično v luči širših družbenih trendov, povezanih z vzponom skrajno desnih strank ter populističnega protiudara, ki krepijo protipriseljenski sentiment. Le s poglobljenim razumevanjem integracijskega procesa, utemeljenim na empiričnih podatkih, lahko namreč oblikujemo politike in ukrepe, ki bodo prispevali k zniževanju ksenofobnih stališč. Ta disertacija zapolnjuje omejeno vrzel s proučevanjem strukturnih značilnosti držav ter izobraževalnih sistemov v povezavi z individualnimi dejavniki priseljenih učenk in učencev v kontekstu šolskega okolja. Pri tem smo bili posebej pozorni na šest kazalnikov integracije: integracijo v šolsko okolje, obšolske dejavnosti in medvrstniško skupino ter psihološko dobrobit, znanje jezika države sprejema ter učni uspeh priseljenih učenk in učencev. Raziskava temelji na neslučajnostnem priložnostnem vzorcu učenk in učencev (N = 3244) iz šestih evropskih držav in 40 izobraževalnih ustanov. Rezultati poudarjajo izrazit pomen inkluzivnega delovanja pedagoškega osebja, ki se je izkazal kot najmočnejši napovednik integracije priseljenih učenk in učencev. Dodatno se je izkazalo, da predstavljajo osnovne šole pomembno podporno okolje za integracijo, kar pripisujemo bolj individualiziranim ukrepom, širšemu naboru obšolskih dejavnosti ter tesnejšemu sodelovanju s priseljenimi družinami v primerjavi s srednjimi šolami. Ugotovili pa smo tudi, da odraščanje v bolj urbanem okolju prispeva k boljšemu znanju jezika države sprejema ter višjim stopnjam psihološke dobrobiti priseljenih učenk in učencev. Urbana okolja s svojo infrastrukturo (npr. ljudske univerze, knjižnice, jezikovne šole, kulturna društva) in etnično heterogenim prebivalstvom omogočajo lažje usvajanje jezika države sprejema, ohranjanje lastnih kulturnih značilnosti ter spoznavanje nove družbe, kar prispeva k hitrejši integraciji. Na podlagi ugotovitev ob koncu podamo tudi priporočila za oblikovanje političnih ukrepov na področju integracije priseljenih učenk in učencev.
Ključne besede: integracija, priseljeni učenci in učenke, kazalnik integracije, šola, migracije, upravljanje z večkulturnostjo
Objavljeno v DKUM: 04.11.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 33
Celotno besedilo (3,78 MB) |
3. Biti priseljenec v severovzhodni Sloveniji : socialno-kulturna antropološka analiza integracije različnih skupin priseljencev v MariboruMojca Marič, 2025, doktorska disertacija Opis: V doktorski disertaciji analiziramo težave integracije priseljencev v Mariboru na podlagi kvalitativnih podatkov, zbranih skozi antropološko terensko delo opazovanja z delno udeležbo in polstrukturiranih intervjujev med različnimi skupinami priseljencev, in sicer oseb s statusom mednarodne zaščite, ekonomskih in ljubezenskih priseljencev med letoma 2015 ter 2025. Na podlagi zbranih podatkov je bila opravljena kritična analiza najpomembnejših področij integracije priseljencev v Mariboru z emskega zornega kota samih priseljencev. Takšna analiza lahko predstavlja uporabno osnovo za razumevanje položaja priseljencev v Mariboru in za oblikovanje učinkovitih rešitev težav njihove integracije. Kljub različnim osebnim zgodovinam, družbam, iz katerih prihajajo, različnim razlogom za migracijo so vsi opisali več enakih težav, ki ovirajo njihovo uspešno integracijo. Poročali so o težavah pri učenju slovenskega jezika – zaradi njegove zahtevnosti, neustrezne organizacije tečajev, nekateri učitelji se ne zavedajo, da je učenje jezika tudi učenje kulture in družbe. Kot eno največjih težav izpostavljajo, da jezika ne morejo vaditi v vsakdanjem življenju, delno, ker so brezposelni, izolirani v stanovanjih, delno, ker nimajo slovenskih prijateljev, hkrati pa ne obstajajo organizirane priložnosti za druženje s Slovenci. Jezikovne ovire povezujejo z ekonomskim vključevanjem in z zaposlitvijo, ki je težko dosegljiva ali dosegljiva le za nizkokvalificirana dela, pogosto negotova. Tisti, ki so zaposleni, opravljajo dela, ki niso skladna z njihovo izobrazbo, s kvalifikacijami. Poročajo, da je zaposlitev najpogosteje mogoča le preko neformalnih zvez. Poročajo o delu na črno, različnih oblikah prekarizacije. Zaposlitev razumejo kot prostor, kjer lahko poleg finančne neodvisnosti vzpostavijo socialna omrežja in razvijajo funkcionalno znanje slovenskega jezika. Povezava med delom in jezikom je izpostavljena kot zelo pomembna: priseljenci praviloma zaradi slabega znanja jezika niso dobili službe, hkrati službo razumejo kot pomembno priložnost za učenje jezika. Kot osrednjo težavo izpostavljajo težavno vzpostavljanje socialnih mrež z lokalnim prebivalstvom, kar vidijo kot ključno za delovanje v družbi in za dostop do informacij. Vse udeleženke raziskave razen ene v svoji mreži nimajo slovenskih prijateljev, udeleženci jih imajo. Vsi so opisali Slovence kot vljudne, a zadržane, hladne. Socialne odnose imajo z drugimi priseljenci, zlasti s tistimi iz lastne države. O resnih težavah poročajo tudi pri dostopu do informacij, ki so nujne za organizacijo vsakdanjega življenja v Sloveniji. Te informacije jim niso dostopne v angleškem ali maternem jeziku, ne v formalnih institucijah, kjer morajo urejati postopke v zvezi s svojim statusom. Pogosto uslužbenci z njimi ne znajo komunicirati v angleščini. Nujne informacije pridobijo od drugih priseljencev, kar lahko vodi do dezinformacij. Osebam z mednarodno zaščito so vir pomoči nevladne organizacije, področje ni dolgoročno sistemsko urejeno. Poročali so tudi o diskriminaciji in različnih oblikah rasizma. Diskriminacijo povezujejo z nezmožnostjo pridobitve zaposlitve in z diskriminacijo v socialnih odnosih. Poročali so tako o biološkem kot o kulturnem rasizmu. Kulturni rasizem je povezan z nezadostnim znanjem slovenskega jezika, kar so doživeli v formalnih institucijah. Pri biološkem rasizmu pa se jih Slovenci izogibajo zaradi barve kože, las ipd. Rezultati raziskave so pokazali, da obstaja več odprtih in zapletenih težav integracije priseljencev v Mariboru. Integracijo sami razumejo kot vključevanje, prilagajanje ob ohranjanju svoje kulture in izvorne identitete, ki jima dodajajo nove elemente slovenske kulture. V praksi pogosto doživljajo diskriminacijo in pritisk po asimilaciji. Psihološko stanje sodelujočih kaže na neuspešnost integracije. Vsi poročajo o depresiji in drugih oblikah psihičnega trpljenja zaradi socialne izključenosti in segregacije, nekateri tudi o dolgotrajnih in hudih psihičnih stiskah.
Ključne besede: socialno-kulturna antropologija, integracija, osebe z mednarodno zaščito, ljubezenski priseljenci, ekonomski priseljenci
Objavljeno v DKUM: 25.07.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 85
Celotno besedilo (5,29 MB) |
4. Jezikovne značilnosti rokopisnih pridig Jožefa Horvata : doktorska disertacijaNina Zver, 2025, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija obravnava prekmurski jezik v rokopisnih pridigah Jožefa Horvata, črenšovskega kaplana (1905–1912) in martjanskega župnika (1912–1932). Gre za poglobljeno jezikovno analizo, ki združuje avtoričine dosedanje raziskave in prinaša nova spoznanja o Horvatovem jeziku ter tako predstavlja pomemben prispevek k prekmurski nabožni literaturi in zgodovini jezika. Raziskava temelji na kombinaciji jezikoslovnih in zgodovinskih metod, vključuje analizo pisnih virov, terensko zbiranje podatkov, diplomatični prepis rokopisnih pridig in njihovo jezikovno analizo. Teoretična izhodišča disertacije temeljijo na raziskavah zgodovine prekmurskega jezika, cerkvene zgodovine in razvoja slovenskega knjižnega jezika. Raziskovalni problem se nanaša na proučevanje jezikovnih značilnosti, zgodovinskih vplivov ter Horvatove vloge pri razvoju prekmurskega knjižnega jezika. Glavni cilj disertacije je analiza prekmurskega jezika v rokopisnih pridigah Jožefa Horvata na pravopisni, glasoslovni, oblikoslovni, skladenjsko-stilistični in besedni ravni, eden izmed pomembnejših ciljev pa je tudi priprava diplomatičnega prepisa pridig za elektronsko objavo. Osnovna teza disertacije je, da je prekmurski knjižni jezik postopoma prehajal v narečne okvire in se približeval enotni slovenski knjižni normi. Iz te teze izhajajo hipoteze o oblikovanju in sprejemanju enotnega slovenskega knjižnega jezika v Prekmurju v zgodnjem 20. stoletju ter o vlogi cerkvenega pridižnega jezika pri tem procesu. Ena izmed hipotez se nanaša na to, da je Horvat uporabljal tri različne jezikovne koncepte v svojem skoraj tridesetletnem delovanju v Prekmurju. Disertacija prinaša pomembne ugotovitve o prekmurskem jeziku in njegovem razvoju v kontekstu cerkvenega pridigarstva. Dokazuje, da je bila prekmurska pridiga v določenem obdobju umetnostna literarna zvrst, ki je pomagala premagovati jezikovne razlike med narečjem in knjižnim jezikom ter predstavljala učinkovito sredstvo proti madžarizaciji prekmurskih Slovencev.
Ključne besede: Jožef Horvat, prekmurske rokopisne pridige, prekmurski knjižni jezik, prekmursko narečje, prekmurska cerkvena rokopisna dediščina, prekmurska katoliška pridigarska tradicija, župnija Črenšovci, župnija Martjanci, analiza jezika, glasoslovje, oblikoslovje, skladenjska stilistika, besedje, dólinska različica prekmurskega narečja, ravénska različica prekmurskega narečja, vzhodnoslovenska knjižna norma, poenotenje slovenskega knjižnega jezika
Objavljeno v DKUM: 28.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 79
Celotno besedilo (11,61 MB) |
5. Sprachspiele als Motivationsfaktor im DaF-Unterricht mit jugendlichen und jungen Erwachsenen : Einsatzmöglichkeiten von Sprachelementspielen im WortschatzerwerbBrigita Kacjan, 2007, doktorska disertacija Opis: Ausgehend von einem interdisziplinären Studium eng miteinander verwobener wissenschaftlicher Disziplinen wird in der vorliegenden Dissertation theoretisch untersucht und belegt, wie der Wortschatzerwerb bzw. das Wortschatzlemen bei Jugendlichen und jungen Erwachsenen verläuft und wie Sprachelementspiele sinnvoll in diesen Prozess integriert werden können. Die so eruierten Paradigmen bilden die Grundlage fUr die Entwicklung einer Sprachspieltypologie, die sich speziell mit dem institutionellen Wortschatzerwerb hei Jugendlichen und jungen Erwachsenen beschäftigt, Anhand einer empirischen Fallstudie wird die Effizienz einiger ausgewählter Sprachelementspiele in der Praxis mit jugendlichen Deutschlernem überprüft. Vor dem Hintergrund der theoretischen und empirischen Erkenntnisse werden die aufgestellten Hypothesen im Bezug auf den motivationalen Charakter von Sprachspielen bzw. Sprachelementspielen auf ihre Gilltigkeit überprüft. Schließlich werden noch ein Fragenkatalog und die entwickelte Sprachspieltypologie als Werkzeuge angeboten, die es einer DaF-Lehrkraft ermöglichen, Sprachelementspiele sinnvoll und zielgerichtet in ihrem DaF-Unterricht mit Jugendlichen und jungen Erwachsenen einzusetzen. Dies alles wird durch die genau beschriebene, erklärte und begründete Schrittabfolge des Wortschatzerwerbs, den ausgearbeiteten Fragenkatalog und die entwickelte Sprachspieltypologie ermöglicht.
Ključne besede: German, foreign languages, didactics, vocabulary, language games, motivation, cognition, learning, adolescents, dissertations
Objavljeno v DKUM: 27.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 12
Celotno besedilo (9,70 MB) |
6. Kratko- in dolgoročni učinki računalniško vodene kognitivne remediacije na pozornost, spomin in izvršilne funkcije pri depresiji ter možnost transferja na prilagoditvene sposobnosti : doktorska disertacijaMonika Klojčnik, 2024, doktorska disertacija Opis: Bolniki z depresijo lahko izkazujejo resne kognitivne motnje, ki lahko trajajo dlje časa kljub zdravljenju z zdravili in psihoterapevtski obravnavi. Oslabljeno kognitivno funkcioniranje ni omejeno zgolj na akutno fazo depresije, ampak vztraja tudi v obdobjih remisije ter se poslabšuje s ponavljajočimi se epizodami. Kognitivni primanjkljaji, povezani z depresijo, prav tako napovedujejo raven vsakodnevnega in psihosocialnega funkcioniranja in so pomemben dejavnik pri vzdrževanju začaranega kroga depresivne simptomatike. Kognitivna remediacija predstavlja obetavno metodo za obravnavo kognitivnih primanjkljajev pri depresiji in navadno vključuje trening kognitivnih funkcij in razvoj kognitivnih strategij ter je namenjena izboljšanju kognitivnega funkcioniranja ali kompenzaciji oslabljenih kognitivnih funkcij v vsakdanjem življenju.
Cilj doktorske študije je bil oceniti učinkovitost kognitivne remediacije na vzorcu depresivnih udeležencev. Bolniki (N = 50) z depresijo so bili naključno razporejeni v aktivno ali kontrolno skupino. Aktivna intervencija (računalniško podprta kognitivna remediacija) je obsegala 15 sej s programsko opremo CogniPlus; prav tako so bili udeleženci eksperimentalne skupine vsak teden deležni verbalne seje, namenjene prenosu kognitivnih veščin v resnične situacije. Vsi udeleženci so pred in po kognitivni remediaciji opravili nevropsihološko testiranje. Glavna področja intervencije so bila pozornost, verbalni in vizualni spomin ter izvršilne funkcije; ocenjevali smo tudi učinek daljnega transferja in generalizacije na prilagoditvene sposobnosti. Poleg kratkoročnega učinka kognitivne remediacije nas je zanimal še dolgoročni učinek, ki smo ga preverjali v obdobju treh mesecev po zaključenem programu v obliki samoocene.
Naši rezultati kažejo, da je kognitivna remediacija lahko učinkovita metoda za obravnavo kognitivnih motenj pri depresiji, in sicer je eksperimentalna skupina po intervenciji dosegala višje rezultate kot kontrolna skupina na področju verbalnega in vizualnega spomina, pozornosti, delovnega spomina, fluentnosti in izvršilnih funkcij. Opisanega napredka ne moremo pripisati izboljšanju razpoloženja, saj eksperimentalna skupina po intervenciji ni poročala o morebitnem zmanjšanju depresivne simptomatike. Eksperimentalna skupina je po intervenciji poročala o napredku na področju prilagoditvenih funkcij, ki je vztrajal tudi v obdobju trimesečnega spremljanja. Podobno je vztrajal učinek s področja vedenjske regulacije, a je med spremljanjem izginil pozitivni učinek metakognitivnih sposobnosti.
Kognitivna remediacija predstavlja eno izmed možnosti izboljšanja kognitivnega in globalnega delovanja pri bolnikih z depresijo. Psihosocialna rehabilitacija depresivnih bolnikov bi morala vključevati tudi intervencije, ciljane na kognicijo, saj le-ta neposredno ali posredno krepi bolnika in ga motivira za boljše delovanje; izboljšanje kognitivnih funkcij pa vodi v splošno višjo zmogljivost bolnika.
Ključne besede: depresija, kognitivne funkcije, kognitivna remediacija, prilagoditvene sposobnosti.
Objavljeno v DKUM: 22.04.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 42
Celotno besedilo (2,61 MB) |
7. Vpliv inkluzivnosti rednih šol na socialno, čustveno in akademsko vključenost učencev z avtističnimi motnjami : doktorska disertacijaMateja Petek, 2025, doktorska disertacija Opis: Temeljni namen doktorske disertacije je bil preučiti vpliv inkluzivnosti rednih šol na vključenost učencev z AM v razrede teh šol. Preučili smo, v kolikšni meri se v osnovnih šolah, v katere so vključeni učenci z AM, ustvarja in razvija inkluzivna kultura, oblikuje inkluzivna politika in promovira inkluzivna praksa ter v kolikšni meri te tri dimenzije Indeksa inkluzivnosti vplivajo na socialno, akademsko in čustveno vključenost učencev z AM v razrede teh šol. Ob tem smo tudi preučili korelacije med zaznavami posameznih dimenzij inkluzivnosti šol in med zaznavami socialne, čustvene ter akademske vključenosti učencev z AM v razrede osnovnih šol.
V raziskavi je sodelovalo 40 učencev z AM, njihovih 40 staršev, 120 učiteljev, 40 šolskih svetovalnih delavcev in 40 vodstvenih delavcev šol. Nato je sledila izvedba kvalitativne raziskave v obliki polstrukturiranih intervjujev šolskih svetovalnih delavcev. Za pridobitev ocen učencev, učiteljev in staršev glede zaznave akademske, socialne in čustvene vključenosti učencev z AM smo uporabili slovenski prevod vprašalnika The Perceptions of Inclusion Questionnaire (PIQ-S-SLO; Venetz idr., 2015), za merjenje inkluzivne šolske kulture, politike in prakse pa je bila uporabljena različica vprašalnika Indeks inkluzivnosti (Booth in Ainscow, 2000, 2002, 2011). Delno strukturirani intervjuji so zajemali 5 splošnih vprašanj in 15 predlog specifičnih vprašanj, ki se nanašajo na zaznave svetovalnih delavcev glede inkluzivne šolske kulture, politike in prakse.
Analiza rezultatov empirične raziskave kaže, da zaznave socialne vključenosti učencev z AM v razrede osnovnih šol ne korelirajo statistično pomembno z zaznavami njihove akademske vključenosti, medtem ko zaznave čustvene vključenosti učencev z AM v razrede osnovnih šol zmerno korelirajo z zaznavami njihove akademske in socialne vključenosti. Ob tem velja izpostaviti tudi rezultate korelacijske analize dimenzij vključenosti učencev in sociodemografskih spremenljivk, ki je pokazala tri statistično značilne korelacije: akademska vključenost je v statistično značilni šibki pozitivni povezanosti s formalno izobrazbo starša, čustvena vključenost pa je v statistično značilni šibki negativni povezanosti s starostjo učenca in v statistično značilni šibki pozitivni povezanosti s stopnjo ruralnosti kraja bivanja družine učenca z AM. To pomeni, da učenci staršev z višjo stopnjo formalne izobrazbe dosegajo višjo akademsko vključenost kot učenci staršev z nižjo stopnjo formalne izobrazbe. Čustveno pa so bolje vključeni mlajši učenci in tisti učenci, ki bivajo v bolj urbanem okolju. Nadalje je analiza rezultatov pokazala, da inkluzivne kulture in politike osnovnih šol, v katere so vključeni učenci z AM, ne vplivajo pomembno na socialno, čustveno in akademsko vključenost učencev z AM v razrede teh osnovnih šol. Tudi inkluzivne prakse osnovnih šol, v katere so vključeni učenci z AM, ne vplivajo pomembno na njihovo socialno in čustveno vključenost, vplivajo pa na njihovo akademsko vključenost v razrede teh šol. Čeprav se Indeks inkluzivnosti faktorsko ni potrdil v smislu dimenzij inkluzivne kulture, inkluzivne politike in inkluzive prakse, je bilo možno iz postavk vprašalnika oblikovati tri druge statistično ustrezne in teoretsko smiselne dimenzije inkluzivnosti šol: Organiziranje podpore za raznolikost; Gradnjo skupnosti; ter Organizacijo poučevanja in učenja. Preučevanje odnosa med zaznavami inkluzivne šolske kulture, prakse in politike osnovnih šol, v katere so vključeni učenci z AM, pa je razkrilo obstoj zmernih pozitivnih statistično značilnih korelacij med inkluzivno šolsko kulturo in inkluzivno šolsko politiko ter med inkluzivno šolsko politiko in inkluzivno šolsko prakso. Med zaznavami inkluzivne šolske kulture in inkluzivne šolske prakse ni bilo ugotovljene statistično značilne korelacije.
Na osnovi spoznanj smo na koncu doktorske disertacije oblikovali aplikativna priporočila za spodbujanje razvoja Indeksa inkluzivnosti v slovenskih osnovnih šolah.
Ključne besede: učenci z avtističnimi motnjami, inkluzija, akademska vključenost, socialna vključenost, čustvena vključenost, inkluzivna kultura, inkluzivna politika, inkluzivna praksa
Objavljeno v DKUM: 04.04.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 77
Celotno besedilo (8,20 MB) |
8. Sodelovanje med šolo in domom s posebnim poudarkom na vlogi učenca : doktorska disertacijaŽiva Grafenauer Ekart, 2024, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija obravnava sodelovanje med šolo in domom s posebnim poudarkom na vlogi učenca v tem sodelovanju. V teoretičnem delu opredeljuje sodelovanje med šolo in domom, predstavlja različne oblike in modele sodelovanja, izpostavlja funkcijo sodelovanja ter preverja, kakšne so razlike v sodelovanju med šolo in domom v Sloveniji in Avstriji. Nadalje predstavlja različne dejavnike, ki vplivajo na sodelovanje med šolo in domom, osvetljuje, katere so prednosti in katere slabosti sodelovanja, ter opozori na pomen prilagajanja sodelovanja potrebam časa. Posebno pozornost namenja pomenu vključevanja učencev v sodelovanje med šolo in domom, predvsem izpostavlja pomen učenčevega aktivnega vključevanja v sodelovanje. Osredotoča se na aktivno vključevanje učencev v sodelovanje skozi pogovore s starši in z učenci.
Empirični del je bil zasnovan na podlagi izvedbe pedagoškega eksperimenta in je vseboval kombinacijo kvalitativnega in kvantitativnega pedagoškega raziskovanja. Pedagoški eksperiment smo izvedli tako, da smo na izbrani osnovni šoli v Sloveniji uvedli model sodelovanja med učenci, učitelji in starši (t. i. pogovori s starši in z učenci), ki se v Sloveniji do takrat ni izvajal, v Avstriji pa podoben model predstavlja utečeno prakso in zakonsko obvezo. Namen empiričnega dela je bil preveriti, kako se lahko model pogovorov s starši in z učenci implementira v praksi v Sloveniji in kako jih doživljajo učitelji, starši in učenci. Raziskavo smo izvedli v šolskem letu 2020/21. Podatke za raziskavo smo pridobili s pomočjo anket in intervjujev oz. intervjujev fokusnih skupin, ki so bili opravljeni ob izvedbi eksperimentalnega modela pogovorov s starši in z učenci. V eksperimentalni skupini smo pogovore izvedli dvakrat (januarja 2021 in junija 2021). Raziskava je bila izvedena na priložnostnem vzorcu dveh oddelkov 4. razreda izbrane osnovne šole v Sloveniji.
Na podlagi rezultatov raziskave ugotavljamo, da vključevanje učencev v sodelovanje med učitelji in starši skozi pogovore s starši in z učenci prispeva k boljšim ocenam zadovoljstva učiteljev, staršev in učencev glede sodelovanja. Starši so izrazili zadovoljstvo s sodelovanjem na pogovorih s starši in z učenci, saj so bili vanje aktivno vključeni. Enako velja za učence, ki jim je bilo všeč, da so lahko v pogovorih aktivno sodelovali, da so lahko podali svoje mnenje in da so si lahko sami zastavili cilje. Tudi razredničarka je izrazila zadovoljstvo s sodelovanjem na pogovorih s starši in z učenci, saj so pogovori po njenem mnenju prispevali k napredku učencev na več področjih in k temu, da je spoznala vse starše ter z njimi spletla dobre odnose. Pogovori s starši in z učenci so prispevali k zaznavanju aktivnejše udeležbe učencev v sodelovanju med šolo in domom ter k zaznavanju prevzemanja večje odgovornosti učencev za lasten uspeh in dejanja. Po pogovorih so starši in razredničarka poročali, da so učenci bolj redno in vestno opravljali šolsko delo, da so si bolj prizadevali za dober šolski uspeh in da so več šolskega dela opravili samostojno. Starši in razredničarka so bili mnenja, da so bili učenci bolj motivirani za dosego ciljev, ker so si jih na pogovoru lahko sami zastavili. Pogovori so prispevali k zaznavanju povečane motivacije učencev za opravljanje šolskega dela, hkrati pa so starši in razredničarka poročali, da so učenci potrebovali manj spodbude s strani drugih za opravljanje šolskega dela. Pogovori so prispevali tudi k manjšemu obsegu vzgojnih težav učencev. Ugotavljamo, da so pogovori s starši in z učenci bili učinkoviti predvsem, ker so omogočali: aktivno participacijo učencev v sodelovanju med šolo in domom, boljši vpogled učiteljev v domače okolje učencev, staršem, da bolje spoznajo svojega otroka v šoli, in učencu, da je izrazil svoje mnenje ter si sam zastavil cilje, kar ga je motiviralo k njihovi uresničitvi. Na podlagi dobljenih rezultatov doktorska disertacija podaja smernice za vključitev pogovorov s starši in z učenci v vzgojno-izobraževalni sistem.
Ključne besede: sodelovanje med šolo in domom, vključevanje učencev v sodelovanje, pogovori s starši in z učenci
Objavljeno v DKUM: 31.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 74
Celotno besedilo (5,38 MB) |
9. Vloga sociokulturnega okolja pri učinkih vzgojnih stilov na izide mladeih: raziskava v izbranih državah jugovzhodne Evrope : raziskava v izbranih državah Jugovzhodne EvropeTina Cupar, 2024, doktorska disertacija Opis: Vzgojni stili staršev predstavljajo pomemben dejavnik posameznikovega razvoja in specifičnih izidov v različnih razvojnih obdobjih. Vprašanje optimalnosti avtoritativnega, avtoritarnega ali permisivnega vzgojnega stila je pogosto povezano tudi z vprašanji pomena vloge sociokulturnega okolja, v katerem se vzgoja odvija. Pogojenost uporabe in učinkov vzgojnih stilov z vidika sociokulturnih značilnosti je v manjši meri raziskana v evropskem prostoru, zlasti v državah Jugovzhodne Evrope. Namen disertacije je v okviru meddržavne primerjalne analize desetih držav Jugovzhodne Evrope preučiti vlogo različnih značilnosti sociokulturnega okolja na makro in mikro ravni pri razširjenosti in učinkovanju vzgojnih stilov za tri različna področja izidov mladih (izobraževalne izide, problematično vedenje, subjektivno blagostanje in zdravje). Zbiranje podatkov je temeljilo na reprezentativnih vzorcih mladih iz 10 držav Jugovzhodne Evrope (N = 10.909) starih od 14 do 29 let. Rezultati glede razširjenosti vzgojnih stilov med drugim kažejo, da so o avtoritarni vzgoji v večji meri poročali moški in mladi iz družin z nižjim socioekonomskim položajem. Z vidika učinkov ugotavljamo, da so učinki avtoritativnega vzgojnega stila najbolj konsistentno pozitivni, a njihov pozitiven učinek variira glede na značilnosti sociokulturnega okolja. Učinki avtoritarnega vzgojnega stila so najbolj konsistentno negativni, a tudi najbolj dovzetni za moderacijsko vlogo sociokulturnega okolja. Učinki permisivnega vzgojnega stila so v največji meri variabilni, značilnosti sociokulturnega okolja pa jih pogojujejo v najmanjši meri. Stopnja kolektivistične usmerjenosti in stopnja tradicionalističnih vrednotnih usmeritev sociokulturnega okolja blažita negativne učinke avtoritarnega in permisivnega vzgojnega stila pri različnih izidih ter krepita pozitivne učinke avtoritativnega vzgojnega stila pri izobraževalnih izidih. Bolj prevladujoče tradicionalistične vrednote prav tako zmanjšujejo pozitivne učinke avtoritativnega vzgojnega stila na področju subjektivnega blagostanja in zdravja. Rezultati kažejo, da vzgojni stili učinkujejo manj škodljivo v sociokulturnih okoljih, ki so bolj skladni z značilnostmi posameznega stila. Tako stopnja kolektivistične usmerjenosti kot tradicionalističnih vrednotnih usmeritev imata pomembno vlogo blažilca v primerih splošno slabše funkcionalnih vzgojnih stilov.
Ključne besede: vzgojni stili, mladi, Jugovzhodna Evropa, izobraževalni izidi, problematično vedenje, subjektivno blagostanje, zdravje, šolski uspeh, delinkventno vedenje, uporaba drog, sociokulturno okolje, kolektivistična usmerjenost, tradicionalistične vrednote, socioekonomska razvitost
Objavljeno v DKUM: 06.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 85
Celotno besedilo (2,69 MB) |
10. Vpliv psihoedukacijske skupine za starše otrok z motnjo avtističnega spektra in vedenjsko nespečnostjo na duševno zdravje staršev in težavno vedenje njihovih otrok : doktorska disertacijaAjda Demšar, 2024, doktorska disertacija Opis: Motnje avtističnega spektra (MAS) spadajo med razvojno-nevrološke motnje, ki se pogosto pojavljajo sočasno z drugimi stanji. Motnje spanja so pri otrocih z MAS zelo pogoste (prevalenca sega od 40 do 80 %). Med njimi je najpogostejša vedenjska nespečnost, kljub temu pa so dokazi o učinkovitosti vedenjskih intervencij za razreševanje omenjenih težav omejeni. Spanje je pomembno za kognitivno delovanje, razpoloženje, duševno zdravje in kardiovaskularno, cerebrovaskularno ter presnovno zdravje. V pričujoči doktorski disertaciji smo oblikovali in preučevali učinkovitost psihoedukativne intervencije za starše otrok z avtizmom, ki so imeli pridruženo vedenjsko nespečnost. Intervencijo smo oblikovali po principih vedenjsko-kognitivne paradigme. Predvidevali smo, da bo v okviru psihoedukacijske skupine prišlo do zmanjšanja splošnih težav s spanjem otrok z avtizmom (npr. manj nočnega prebujanja, daljšega časa spanja, krajšega časa uspavanja), kar bo pozitivno vplivalo na duševno zdravje staršev ter starševski stres in na zmanjšanje težavnega vedenja otrok z MAS. Skupno je v raziskavi sodelovalo 26 otrok z MAS in njihovih staršev, ki smo jih razdelili v intervencijsko in kontrolo skupino. Vključitveni kriteriji so bili naslednji: potrjena diagnoza MAS po MKB-10, ki jo je postavil ustrezno usposobljen strokovnjak (npr. klinični psiholog, pediater, specialist otroške in mladostniške psihiatrije); starost otroka od dveh do 11 let; težave na področju spanja so morale biti povezane z večernim uspavanjem ali s pogostim nočnim zbujanjem oziroma s kombinacijo obeh (tj. vedenjsko nespečnostjo) in so trajale vsaj tri mesece. Izključitveni kriteriji pa so bili naslednji: prisotnost vedenjskih znakov obstruktivne spalne apneje (OSA); epilepsija; senzorne motnje – gluhota; pridružena motnja v duševnem razvoju (MDR); prejemanje melatonina za uravnavanje motenj spanja ali druge oblike farmakološkega zdravljenja; starši otrok z avtizmom s slabim znanjem slovenskega jezika, kar bi lahko vplivalo na razumevanje posameznih ukrepov in izpolnjevanje vprašalnikov. Intervencijska skupina je obsegala šest zaporednih 60-minutnih tedenskih srečanj. Za merjenje spremembe na področju spanja pri otrocih z MAS smo uporabili modificiran vprašalnik o spalnih navadah otrok (CSHQ-A). Starši otrok v intervencijski skupini so po zaključku programa poročali o statistično pomembnem zmanjšanju težav na lestvici spalne tesnobe, nočnih zbujanj oz. parasomnije in skupnih težav na področju spanja, ki se je ohranilo tudi tri mesece po zaključku programa. Nekaj manjših sprememb je bilo mogoče opaziti tudi na področju težavnega vedenja otrok, tj. na ravni starostne primerjave (ko smo skupine razdelili na šolske in predšolske otroke). Oblikovana psihoedukativna intervencija se je tako na slovenskem vzorcu staršev otrok z MAS izkazala kot učinkovit in praktičen način zmanjševanja težav s spanjem pri otrocih z MAS ter se lahko brez večjih težav vključi v slovenski sistem javnega zdravstva. Izvedena raziskava ob tem odpira tudi nova področja raziskovanja, predvsem splošne prevalence spalnih motenj v Sloveniji pri otrocih, mladostnikih, mladih odraslih in odraslih z MAS; prilagoditve naše intervencije drugim starostnim skupinam ter hkrati posploševanja naših ugotovitev na že omenjene skupine.
Ključne besede: motnje avtističnega spektra, motnje spanja, otroci, psihoedukacija
Objavljeno v DKUM: 05.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 80
Celotno besedilo (3,11 MB) |
