SLO | ENG

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 70
First pagePrevious page1234567Next pageLast page
1.
Prizadevanja slovenske manjšine v italiji za dosego zakonske zaščite 1975 – 2009
Miha Zobec, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Italijanska ustava, sprejeta po drugi svetovni vojni, je predvidevala zaščito jezikovnih manjšin (italijanska pravna in politična praksa se je izogibala uporabi izraza narodnostna manjšina zaradi njegovih političnih implikacij) kot tudi ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine, kjer bi bile pravice slovenske manjšine varovane s posebnim statutom. Medtem, ko je bilo nemški manjšini formalno varstvo manjšinskih pravic takoj po drugi svetovni vojni zagotovljeno z ustanovitvijo avtonomne dežele Južne Tirolske, francoski pa z ustanovitvijo avtonomne dežele Doline Aosta, je morala slovenska manjšina na ustanovitev avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine čakati vse do leta 1963. Upi o zaščiti pa so se razblinili, ko je postalo jasno, da posebni statut nove dežele ne vsebuje določil o varstvu slovenske manjšine. Čeprav so se prizadevanja za dosego globalne zakonske zaščite pričela že kmalu po drugi svetovni vojni oziroma po Londonskem memorandumu, so postala po ustanovitvi dežele, ko se je izkazalo, da so bila pričakovanja zaman, bolj izrazita. Zahteve po oblikovanju posebnega zaščitnega zakona so postale še bolj očitne po Osimskih sporazumih, ki so državi podpisnici, Italijo in Jugoslavijo, obvezovali h kar največji zaščiti slovenske oziroma italijanske manjšine. Osimski sporazumi so v 8. členu določali, da se ob prenehanju veljave Posebnega statuta Londonskega memoranduma obe strani zavežeta k ohranitvi tistih ukrepov, ki so bili sprejeti že pri izvajanju omenjenega statuta in da v okviru svojega notranjega prava zagotovita enako raven varstva, kot je določal Posebni statut, ki je s tem nehal veljati.Z Osimskimi sporazumi sta bili tako obe državi zavezani k uresničevanju tega, kar je bilo že določeno v Londonskem memorandumu. Glede na to, da je Italija menila, da je 8. člen Osimskih sporazumov veljal le za zaščito pravic Slovencev v Tržaški pokrajini, je predmet vztrajnega političnega prizadevanja predstavnikov slovenske manjšine postala zakonodaja, ki bi v enaki meri varovala pravice Slovencev v Tržaški in Goriški kot v Videmski pokrajini. Boj za dosego ustreznega varovanja manjšinskih pravic pa je pri italijanskih oblasteh naletel na nerazumevanje. Namesto, da bi pripravili zakon, ki bi v enaki meri ščitil pravice slovenske manjšine na celotnem ozemlju njene poselitve, je Italija z zahtevami manjšine nenehno odlašala in ponujala zakonske predloge, ki niso bili ustrezni. Prizadevanje za dosego zakosnke zaščite se je tako zaključilo šele leta 2001, ko je bil v parlamentu sprejet t.i. globalni zaščitni zakon za varovanje pravic pripadnikov slovenske manjšine v Italiji. Po sprejetju zakona je bil oblikovan mešan, slovensko-italijanski paritetni odbor (sestavljali so ga pripadniki slovenske manjšine v Italiji in pripadniki večinske, italijanske narodnosti), ki naj bi bdel nad uresničevanjem določil sprejetega akta. Zakon je dobil uradno formalno potrditev leta 2007, ko ga je podpisal predsednik Napolitano, v polni meri pa se je začel uresničevati šele dve leti kasneje. Največ težav v zvezi z izvajanjem zaščitnega zakona je bilo v Videmski pokrajini, še posebej prizadeti so bili Slovenci na območju Rezije. Izvajanje zakona se je v Reziji zavleklo vse do leta 2012, težave pri uresničevanju zakonodaje pa se tam pojavljajo še danes.
Keywords: Slovenska manjšina, Italija, Furlanija-Julijska krajina, manjšinske pravice, zakonska zaščita, Londonski memorandum, Osimski sporazumi, paritetni odbor.
Published: 28.07.2017; Views: 129; Downloads: 22
.pdf Full text (6,43 MB)
This document has many files! More...

2.
The role of brain oscillations in working memory
Anja Pahor, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Working memory is important for a number of higher cognitive functions such as problem solving, reasoning, reading and language comprehension. Moreover, working memory measures are significantly correlated with measures of intellectual abilities. Investigating the neural basis of working memory provides the opportunity to gain a deeper understanding of individual differences in general cognitive ability. This thesis aimed to elucidate the roles of brain oscillations in working memory, with a particular focus on theta and gamma frequency bands. Two techniques were employed that are best suited for the non-invasive study of brain oscillations: scalp recorded EEG and transcranial alternating current stimulation (tACS). In the first step, correlational studies were conducted followed by neuromodulatory studies in the next step. The results showed that individuals with high working memory capacity, contrasted against individuals with low working memory capacity, display stronger alpha and gamma band desynchronisation and increased coherence in the theta frequency band between fronto- parietal areas during maintenance and between frontal brain areas during retrieval. The results further demonstrated that interactions between theta and gamma frequency bands are related to individual differences in working memory capacity. The neuromodulatory studies showed that theta tACS applied over parietal brain areas can be used to enhance performance on working memory tasks, thereby providing support for the causal role of theta band oscillations in working memory.
Keywords: working memory, brain oscillations, capacity, electroencephalograpy, tACS, theta, gamma
Published: 28.07.2017; Views: 148; Downloads: 9
.pdf Full text (3,46 MB)

3.
Humor v slovenski mladinski književnosti
Katarina Germšek, 2017, doctoral dissertation

Abstract: V doktorski disertaciji z naslovom Humor v slovenski mladinski književnosti je obravnavan pojem humorja in humornih elementov v slovenski mladinski književnosti. Elementi humornega se pojavljajo v številnih delih slovenske mladinske poezije, proze in dramatike, tako da se v njih pojavljajo kot humorne celote ali fragmenti in krajši odseki, vendar pa je osnovna perspektiva naravnana k čemu drugemu. Otroško in mladinsko književnost na slovenskem področju proučuje Dragica Haramija, zato smo v doktorsko disertacijo vključili njene ugotovitve in sledili teoretičnim opredelitvam slovenske mladinske književnosti, ki jih je vpeljala v slovenski prostor. V doktorski disertaciji povzemamo teoretične opredelitve in značilnosti humorja in komike, razlagamo značilnosti besedne, situacijske in značajske komike, poudarjamo recepcijske zmožnosti mladih bralcev, ki jim je mladinska literatura namenjena, in dokazujemo pojavnost temu prilagojenih tem ter z literarnoteoretičnimi obravnavami literarnih del dokazujemo visoko pogostost humorja in humornih elementov v slovenski mladinski poeziji, prozi in dramatiki. Humor je lahko posledica neujemanja/nasprotja ali posmeh primanjkljajem nekoga ali sredstvo za doživljanje lastnega ugodja. Situacijska komika nastaja s ponavljanjem okoliščin, z zamenjavo vlog in prekrivanjem dveh samostojnih vrst dogajanj. Besedna komika smeši togost jezika, kar avtorji dosegajo z rabo stilističnih sredstev (tropi in figure). Značajska komika izhaja iz družbenega življenja, bistveni pogoji značajske komike so nedružabnost osebe, ravnodušnost gledalca in avtomatizem. Humor in razumevanje humorja je pogojeno z otrokovo starostjo in z njegovim kognitivnim razvojem, tako so teme v mladinski literaturi prilagojene otrokovi starosti, pojavljajo se zabavljive pesmi o osebah, krajih, o narobe svetu, pastirske šale, pesmi, ki si jih pojejo otroci med sabo, izštevanke, uganke, v pesmih, proznih besedilih in dramskih igrah se pojavlja tematika otroškega vsakdanjika, igre, navihanosti, radoživosti, pojavljajo se nonsensna besedila, v daljših proznih besedilih so teme fantastične ali realistične in se v njih kažejo le humorni elementi. Obravnavana dela slovenske mladinske poezije, proze in dramatike kažejo na visoko pogostost humornih besedil v slovenski mladinski literaturi že v ljudskem slovstvu, nato pa od 19. stoletja naprej. Obravnavali smo Slovenske narodne pesmi zbiratelja Karla Štreklja, antologije Enci benci na kamenci 1, 2 in 3, ljudske pravljice in povedke Jožeta Tomažiča ter prozna dela slovenskih avtorjev, in sicer: Frana Levstika, Otona Župančiča, Boruta Gombača, Ervina Fritza, Franja Frančiča, Nika Grafenauerja. Barbare Gregorič Gorenc, Slavka Juga, Neže Maurer, Vinka Möderndorferja, Miroslava Košute, Miklavža Komelja, Ferija Lainščka, Borisa A. Novaka, Toneta Pavčka, Lile Prap, Andreja Rozmana Roze, Petra Svetine, Ksenije Šoster Olmer, Bine Štampe Žmavc, Anje Štefan, Saše Vegri, Erike Vouk, Daneta Zajca, Milana Dekleve, Mateja Dolenca, Frana Erjavca, Marka Kravosa, Slavka Pregla, Matjaža Pikala, Žiga X. Gombača, Josipa Jurčiča, Aksinije Kermauner, Toma Kočarja, Nataše Konc Lorenzutti, Majde Koren, Polonce Kovač, Lojzeta Kovačiča, Kajetana Koviča, Svetlane Makarovič, Mihe Matèja, Frana Milčinskega, Dese Muck, Bogdana Novaka, Toneta Partljiča, Žarka Petana, Lilijane Praprotnik - Zupančič, Leopolda Suhodolčana, Primoža Suhodolčana, Petra Svetine, Janje Vidmar, Dima Zupana, Rudolfa Pečjaka, Pavla Golie, Kristine Brenkove, Jane Milčinski in Alenke Goljevšček. Ugotavljamo, da v poeziji prevladuje nonsensa literatura, ki temelji na besedni komiki, v proznih delih in dramskih igrah je največ situacijske komike, najmanjši obseg pa zajema značajska komika. Doktorska disertacija dokazuje humoristično perspektivo v slovenski mladinski književnosti s pojavitvijo smešnih situacij, nesmiselnosti v jeziku in smešnih oseb v slovenskih mladinskih delih.
Keywords: Slovenska mladinska književnost, humor, besedna, situacijska in značajska komika, humoristična perspektiva.
Published: 10.05.2017; Views: 228; Downloads: 52
.pdf Full text (2,32 MB)

4.
Okraj Gornja Radgona 1945 - 1950
Ivan Rihtarič, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Okraj Gornja Radgona je meril 338,26 km² in imel 1947. leta 29.274 prebivalcev. Njegova obmejna lega ob Muri proti Avstriji mu je dajala poseben geopolitičen pomen v vsem obravnavanem obdobju (1945 – 1950). V okraju je prevladovala kmetijska posest (državna, zasebna in zadružna), industrija je bila slabo razvita, saj tudi ni bilo zadostnih naravnih pogojev za njen večji razvoj. Njegova obmejna lega je za nov komunističen režim predstavljala stalni problem zaradi ilegalnega prehajanja oseb čez državno mejo. V sosednji Avstriji je v britanskih zasedbenih silah in njeni vojaški obveščevalni službi (FSS) videl svojega sovražnika, ki želi zrušiti novonastajajoči sistem v Jugoslaviji. Režim je na vse mogoče načine preprečeval ljudem stike s sosednjim okrajem Radkersburg/Radgona in njegovim slovensko - nemškim dvojezičnim zaledjem petih vasi (tim. Radgonski kot). Vzpostavljanje nove politične ureditve po koncu druge svetovne vojne je bila v cilju enopartijskega sistema s Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) kot edino in vodilno politično stranko. KPJ imela za varovanje novega družbenega sistema represivne subjekte: UDV (Uprava državne varnosti), NM (Narodna milica). KNOJ (Korpus narodne obrambe Jugoslavije) tožilstva, sodišča in zapori. Izvedla je tudi nasilno izselitev Apaških Nemcev v začetku 1946. leta ter kolonizacijo na to območje z naseljenci iz drugih območij Slovenije. Nasprotnike novega režima je KPJ videla v katoliški cerkvi, velikih kmetih in ilegalnih skupinah. Prav UDV je s svojo razvejano mrežo čez 400 sodelavcev (informatorji, agenti, ožje zveze), ki so delovali javno in prikrito v okraju kot tudi v Radgonskem kotu. odkrivala in sodiščem predajala resnične in domnevne nasprotnike novega režima. Disertacija je strokovni izziv zgodovinarjem za raziskovanja tega obdobja v še drugih političnih okrajih tedanje Slovenije in tudi med zamejskimi Slovenci.
Keywords: Gornja Radgona, okraj, reka Mura, druga svetovna vojna, UDV (uprava državne varnosti), KPJ (Komunistična partija Jugoslavije), Radgonski kot
Published: 02.12.2016; Views: 492; Downloads: 98
.pdf Full text (31,95 MB)

5.
Zgodovina nogometa v Kraljevini SHS/Jugoslaviji in v času okupacije
Tin Mudražija, Tin Mudražija, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot reprezentančnem nogometu. Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26. oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi svoje prijatelje v domovini. Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih (skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj. V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK, beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna kluba v obdobju med obema vojnama. Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca – nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do začetka druge svetovne vojne. Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila 1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno. Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju nogometa na teh prostorih.
Keywords: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija, jugoslovanski nogomet; prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu; Pokal Mitropa; jugoslovanska nogometna reprezentanca; Beli orli; Nogometna zveza Jugoslavije; nogometne podzveze; nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.
Published: 29.11.2016; Views: 586; Downloads: 195
.pdf Full text (6,17 MB)

6.
Modal Meanings in Different Text Types in the Field of Logistics
Polona Vičič, 2016, doctoral dissertation

Abstract: The thesis sets out to investigate modality, which has been recognised as a central linguistic feature used for the expression of opinions and attitudes and thus also for establishing a dialogic relationship between the writer and reader. Following more recent, text-type oriented approaches to modality, which have recognised the importance of both genre- and discipline-specific conventions, the analysis aims to investigate modal verb use in different text types in logistics. Building on the finding that academic discourse is characterised by both objective (dynamic) and subjective (epistemic and deontic) presentation of claims it aims to establish to what extent the ratio between the two reflects genre- and discipline-specific use. The study is based on a combination of quantitative and qualitative (semantic) analysis, the results of which show that modal verb use in the analysed text types is characterised by a marked dichotomy between dynamic on the one side and epistemic and deontic use on the other, which, at least to some extent, could be related to the interdisciplinary nature of logistics. Furthermore, the analysed texts also show differences in the overall proportions of dynamic, epistemic and deontic use, which could be linked to the genre-specific style of each text type.
Keywords: modality, modal verbs, epistemic, deontic and dynamic meaning, text type, logistics
Published: 18.10.2016; Views: 367; Downloads: 20
.pdf Full text (1,08 MB)

7.
Sociološki vidiki odnosa mladih do staranja, starosti in starejših ljudi v slovenski postmoderni družbi
Danijela Lahe, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Ob intenzivnem staranju prebivalstva in podaljševanju življenjske dobe v vseh družbah sveta, predvsem pa v zahodnih, postaja vse pomembnejše tako razumevanje in zaznavanje dejavnikov lastnega staranja kot tudi vzpostavljanje pozitivnega odnosa do starejših nasploh. Kljub dejstvu, da je starost lahko zdrava in produktivna, sta diskriminacija starejših in strah pred staranjem globoko zakoreninjena v kulturo sodobnih družb. Žal, tudi slovenske. Cilj doktorske disertacije je preučevati sociološke vidike odnosa mladih do staranja, starosti in starejših ljudi v slovenski postmoderni družbi. Na osnovi teoretičnih socioloških pristopov o staranju in ageizmu smo obravnavali nekatere dejavnike, ki nakazujejo razlike v odnosu do starejših in dojemanju strahu pred staranjem med mladimi. Osredotočili smo se na srednješolsko in študentsko populacijo in v raziskovalni vzorec zajeli 1234 anketiranih mladih, v starosti od 15 do 29 let (M = 19,1, SD = 3,1) na območju severovzhodne Slovenije. Rezultati analize empirične raziskave niso potrdili našega predvidevanja, da med anketiranimi mladimi prevladujejo ageistična stališča. Smo pa med anketiranimi mladimi na osnovi dobljenih empiričnih podatkov zaznali strah pred staranjem - natančneje strah pred izgubo (npr. osamljenostjo). Signifikantne razlike so se pokazale glede na spol tako v odnosu do starejših (anketirani moški so pogosteje ageistični) kot v dojemanju strahu pred staranjem (anketirane ženske v prihodnosti bolj skrbi fizični izgled in osamljenost). Prav tako smo zaznali, da med anketiranimi mladimi obstajajo razlike v dojemanje strahu pred staranjem glede na stopnjo izobrazbe in kraj njihovega bivanja. Ugotovili smo tudi, presenetljivo, da tip družine ne vpliva na stopnjo ageizma. Veliko bolj pomembna povezava se je pokazala med stopnjo ageizma in vzgojnimi slogi v družini. Nadalje lahko potrdimo tudi pozitivno povezanost med strahom pred staranjem in ageizmom, ki sta v negativni povezavi z znanjem o staranju. Na osnovi teoretičnih in empiričnih spoznanj smo izoblikovali sociološko-izobraževalni model za preprečevanje negativnega oz. ohranjanje pozitivnega odnosa mladih do starejših, za lažje premagovanje strahu pred staranjem med mladimi in, nenazadnje, za učinkovitejšo implementacijo vsebin na področje družine, izobraževanja in medgeneracijskega sodelovanja.
Keywords: starost, staranje, starejši, ageizem, strah pred staranjem, znanje o starosti, mladi, medgeneracijski odnosi.
Published: 17.10.2016; Views: 739; Downloads: 292
.pdf Full text (1,65 MB)

8.
Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine
Gjoko Nikolovski, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Doktorska disertacija z naslovom Jezikovna osnova stare cerkvene slovanščine je razdeljena na štiri dele: uvod, teoretični in empirični del ter sklep. Teoretični del disertacije vsebuje dve celoti. V prvem delu obravnavam osnovne pojme v slavistiki, ki se nanašajo na Slovane, njihova poimenovanja (etnonime) skozi zgodovino, prajezik, pradomovino, slovanske selitve, začetke slovanske pismenosti, staro cerkveno slovanščino. Namen tega dela je ustvariti pogled na obdobje pred nastankom in na pojav stare cerkvene slovanščine. V drugem delu teoretičnega dela se ukvarjam s pojavom najpomembnejšega vprašanja v slavistiki, ki se je oblikovalo na prehodu iz 18. v 19. stoletje in se nanaša na definiranje jezikovne osnove stare cerkvene slovanščine. Odgovor na to vprašanje se je oblikoval v obliki dveh teorij, panonske (panonsko-karantanske), ki sta jo zagovarjala Jernej Kopitar in Franc Miklošič, in makedonske teorije, ki sta jo zastopala Vatroslav Oblak in Vatroslav Jagić. Jernej Kopitar in pozneje Franc Miklošič sta zagovarjala teorijo, po kateri je bila osnova stare cerkvene slovanščine jezik panonskega območja, tj. jezik prednikov Slovencev. Jernej Kopitar je odkril veliko besed, ki so bile izposojenke iz latinskega in nemškega jezika (oc6t7, lat. acetum, ol7tar6, lat. Ataria, post7, nem. Fasta, pop7, nem. pfaffo). Domneval je, da naj bi bile te besede prisotne samo v slovanskem govoru, ki ga je govorilo prebivalstvo na območjih v bližini latinskega in nemškega jezika. Domnevo je dodatno podprl tudi z določenimi besedami, ki so bile prisotne v jeziku panonsko-moravskih Slovanov (balii, resnota, otok7, bratr7, rob7, pape'6). K tem argumentom je Franc Miklošič dodal še obstoj nosnikov (4, ѧ) in soglasniških skupin [t in 'd v madžarskem jeziku v izposojenkah slovanskega porekla (pentek madž. : pѧt7k7, szombota : s4bota; mozstoha, rozsda, Budapest), ki naj bi bile prevzete iz sosednjega slovanskega oziroma slovenskega jezika. Vatroslav Jagić in njegov učenec Vatroslav Oblak sta zastopala drugačno stališče. Oblak je ob koncu leta 1891 odšel na študijsko potovanje po južni Makedoniji, kjer je preučeval narečja solunske okolice. V narečju vasi Suho v okolici Soluna je našel jezikovne reflekse, ki so ozko povezani s staro cerkveno slovanščino. Po Vatroslavu Oblaku so najpomembnejše naslednje lastnosti: (1) razvoj ъ > o in ь > e kot v najstarejših slovanskih pisnih spomenikih, (2) ohranjanje nosnih vokalov 4 in ѧ, (3) ohranjena soglasniška sklopa [t in 'd kot v stari cerkveni slovanščini, (4) nerazlikovanje refleksov starih 5 = §. Končni rezultat je bila uveljavitev makedonske ali makedonsko-bolgarske teorije, ki temelji na dejstvu, da sta brata Ciril in Metod vzela za osnovo stare cerkvene slovanščine govore iz okolice Soluna, s čimer je zavrnil starejšo panonsko teorijo o poreklu stare cerkvene slovanščine. Razvidno je, da obe teoriji ponujata različna odgovora in imata enostransko stališče, ki ne vključuje sociolingvističnih okoliščin. V osnovi se zagovorniki panonske teorije sklicujejo na besedišče, medtem ko so v osnovi makedonske teorije zgodovinskoglasoslovni argumenti. V naslednjem poglavju sledi pregled pogledov na vprašanje o jezikovni osnovi stare cerkvene slovanščine pri slovenskih jezikoslovcih 20. stoletja, pri čemer izpostavljam poglede Martine Orožen, Alenke Šivic Dular, Vande Babič in Mateja Šeklija. Ugotavljam, da je Martina Orožen bolj naklonjena teoriji Jerneja Kopitarja in Franca Miklošiča kljub umirjenemu vseslovanskemu pogledu, ki ga zagovarja v enem od svojih člankov, medtem ko preostali trije obravnavajo jezikovno osnovo s stališča genetske lingvistike in za to uporabljajo zgodovinskoglasoslovne argumente, na podlagi katerih stari cerkveni slovanščini določajo južnoslovansko osnovo. V naslednjem poglavju s pomočjo genetolingvistične teorije Daliborja Brozovića ugotavljam, da je stara cerkvena slovanščina kot knjižni jezik najvišje postavljeni neorganski konkretni idiom, ki ima svojo organsko osnovo v obliki krajevnega govora. Neorganskost je bila dosežena s civilizacijskimi nadgradnjami, in sicer z vnosom grških elementov v južnoslovanskem prostoru in nato z vnosom velikomoravsko-panonskih elementov v velikomoravsko-panonskem prostoru. Empirični del doktorske disertacije vsebuje: (1) opis fonoloških baz suškega govora, (2) kratek opis oblikoslovne podobe suškega govora, (3) primerjalno analizo ključnih refleksov med lagadinsko-bogdanskimi govori, (4) primerjalno analizo refleksov za praslovanski skupini *tj in *dj med solunsko-vodenskimi in sersko-lagadinskimi južnimi makedonskimi govori, (5) analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in poznejših makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Obstoj soglasniških skupin št in žd in primerjalna analiza drugih refleksov v lagadinsko-bodanski skupini govorov je pokazala, da suški, visoški in zarovski govor tvorijo narečno oazo, ki hrani reflekse (ä, razvoj ъ > o in ь > e ter št in žd), medtem ko se v njihovih sosednjih govorih opažajo novejši refleksi (denazalizacijo, ekavski razvoj 5, ǵ in ḱ). Na podlagi opravljenih analiz sem potrdil, da je prvotna organska osnova stare cerkvene slovanščine najverjetneje solunski govor 9. stoletja z okolico, ki se je danes najbolj ohranil v govorih vasi Suho, Visoka in Zarovo. Zadnji del empiričnega dela ponuja analizo pojavnosti besedja zahodnega (moravsko-panonskega) izvora v kanonskih spomenikih stare cerkvene slovanščine in makedonskih spomenikih iz 12., 13., 14. in 15. stoletja. Analiza je potrdila prisotnost številnih velikomoravsko-panonskih besed v makedonskih spomenikih, ki so se v makedonska besedila vnašala po vrnitvi cirilometodovih učencev v makedonsko-bolgarski prostor. V sklepu ugotavljam, da z genetolingvističnim pogledom na jezikovno osnovo stare cerkvene slovanščine definiramo njeno organsko južnoslovansko ali natančneje solunsko osnovo. Z upoštevanjem velikomoravsko-panonskega besedišča predlagam širši pogled na oblikovanje stare cerkvene slovanščine, in sicer skozi prizmo zgodovinskih in sociolingvističnih okoliščin ter v njenem polnem obsegu, ki vključuje vse faze razvoja v času in prostoru. Na koncu doktorske disertacije je še priloga z izbranimi govorjenimi besedili iz vasi Suho.
Keywords: Slovani, stara cerkvena slovanščina, jezikovna osnova, genetolingvistična teorija, jugovzhodna makedonska narečna skupina, suški govor, velikomoravizmi, panonizmi, makedonski biblijski rokopisi
Published: 13.10.2016; Views: 521; Downloads: 83
.pdf Full text (7,73 MB)

9.
Gorenjski mobiliziranci v nemški vojski 1943-45
Monika Kokalj Kočevar, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Po začetku druge svetovne vojne v Sloveniji in razdelitvi ozemlja je nemški okupator po odhodu okupacijskih enot vzpostavil svojo civilno upravo v Spodnji Štajerski in v t. i. Južni Koroški. To upravno enoto, ki jo je sestavljalo šest nekdanjih gorenjskih okrajev, pozneje preoblikovanih v tri okrožja in jugoslovanski del Koroške, je najprej vodil namestnik koroškega deželnega vodje Franz Kutschera, od decembra 1941 naprej pa koroški deželni vodja Friedrich Rainer. Teritorialno je ozemlje spadalo pod XVIII. vojaško okrožje. V dogovoru med vodjo civilne uprave in skupino oboroženih oddelkov nemške nacionalsocialistične stranke, ki je bila pristojna za Južno Koroško, so poleti 1941 po nemškem modelu in podobnih vzpostavitvah v zasedenih deželah s civilno upravo ustanovili na Spodnjem Štajerskem in Južni Koroški enote vermanšafta, ki so bile podrejene SA skupini Südmark. Po organizacijski vzpostavitvi in imenovanju vodij je potekalo do oktobra 1941 evidentiranje gorenjskih mož v starosti od 18 do 45 let. Čeprav je bilo po odloku o vzpostavitvi enot SA Wehrmannschaft iz leta 1939 služenje prostovoljno, so ga na Gorenjskem predstavljali kot dolžnost in obveznost. Enote vermanšafta so v nasprotju z vermanšaftom na Štajerskem opravljale le polvojaško urjenje, sodelovale na različnih dogodkih in zbirale sredstva za različne formacije in skupine. Vodje in podvodje vermanšafta so se usposabljali v šoli za vodje v Rogaški Slatini, skupaj s štajerskimi vermani. Do spomladi 1942 število vermanov na Gorenjskem ni preseglo 17.000 mož. Vermani so bili po hierarhičnem sistemu SA v okviru enot vključeni v »Wehrmannschaftsbrigade Oberkrain«. Od zgodnje pomladi so vermane vključevali v različne enote krajevnih straž, h orožnikom in t. i. Nujni tehnični pomoči. Od januarja 1942 je bila na Gorenjskem ustanovljena nacionalsocialistična stranka NSDAP. Že od spomladi so pozivali Gorenjce k prostovoljni priključitvi v Waffen SS, vendar je bilo zelo malo odziva. 7. julija 1942 je gauleiter Friedrich Rainer uvedel t. i. dolžnost do služenja v državni delovni službi in vojaško dolžnost. Z razglasom je 27. septembra 1942 podelil Gorenjcem državljanstvo na preklic, in sicer v povezavi z odlokom nemškega notranjega ministrstva z dne 14. oktobra 1941. Formalnopravno sicer Gorenjske zaradi različnih razlogov niso nikoli vključili v Tretji rajh, so pa za prebivalce Gorenjske s podelitvijo državljanstva začeli veljati isti zakoni kot na ozemlju matične Nemčije. Tako so tudi vojaški prijavni uradi, ki so bili vzpostavljeni decembra 1941 pozvali občinske urade, naj pripravijo evidence letnikov, ki bi bili vpoklicani v nemško vojsko. Od novembra 1942 so potekali nabori moških letnikov od 1916 do 1926, pričeli so z naborom letnikov 1923 in 1924, na koncu so avgusta 1943 vpoklicali v državno delovno službo RAD letnik 1926. Prvi vpoklicanci so bili letniki 1923 in 1924, v RAD taborišča pa so bili poslani januarja 1943. Po polletnem služenju v RAD so vpoklicance pošiljali v različne rezervne vojaške enote, kjer so jih usposobili za bojevanje na fronti. Največ gorenjskih vojakov je bilo poslanih na vzhodno fronto. Skupno število prisilno mobiliziranih presega 11.000. Na bojiščih jih je umrlo čez 1700, številni so padli v anglo-ameriško ali rusko ujetništvo. Iz slovenskih ujetnikov, ki so bili zajeti na fronti v Normandiji, so v Veliki Britaniji ustanovili jedro 5. prekomorske brigade, v Sovjetski zvezi pa je bila ustanovljena 1. jugoslovanska brigada in tankovska brigada. Številni so na fronti dezertirali in se priključili osvobodilnim gibanjem po Evropi. Več tisoč jih je uspelo dezertirati v partizanske enote v Sloveniji, nekaj sto se jih je priključilo tudi Gorenjski samozaščiti. Po koncu vojne so se iz različnih ujetniških taborišč vračali še vse do sredine petdesetih let. Status prisilnega mobiliziranca po vojni je bil odvisen od situacije v ožjem domačem okolju. Veliko jih je bilo obravnavanih kot državljani drugega razreda, imeli so težave pri šolanju, zaposlitvi,
Keywords: druga svetovna vojna, Gorenjska, vermanšaft, prisilna mobilizacija, nemška vojska, ujetniška taborišča, zavezniki, partizanske enote, protipartizanske enote
Published: 12.10.2016; Views: 563; Downloads: 128
.pdf Full text (6,62 MB)

10.
Praktično pedagoško usposabljanje v študijskih programih druge stopnje – primerjalna analiza med fakultetami Univerze v Mariboru
Danijela Rus, 2016, doctoral dissertation

Abstract: V doktorski disertaciji predstavljamo primerjalno analizo praktičnega pedagoškega usposabljanja v študijskih programih druge stopnje na fakultetah Univerze v Mariboru, ki izobražujejo bodoče strokovne delavce v vzgoji in izobraževanju, to so Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Filozofska fakulteta in Pedagoška fakulteta. V teoretičnem delu doktorske disertacije predstavljamo temeljna izhodišča in dosedanja spoznanja o praktičnem pedagoškem usposabljanju ter podamo teoretično primerjalno analizo različnih področij praktičnega pedagoškega usposabljanja v študijskih programih druge stopnje na fakultetah Univerze v Mariboru (Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Filozofska fakulteta in Pedagoška fakulteta). Pričujoča spoznanja predstavljajo temeljno podstat empirične raziskave, predstavljene v empiričnem delu doktorske disertacije. Rezultati empirične raziskave, izvedene na vzorcu študentov študijskih programov druge stopnje na treh fakultetah Univerze v Mariboru (Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Filozofska fakulteta in Pedagoška fakulteta), so pokazali obstoj razlik med študenti glede na vrsto fakultete, vrsto študija in usmeritev študija na različnih področjih praktičnega pedagoškega usposabljanja. Temeljne ugotovitve empirične raziskave so: anketirani študentje so v različni meri uresničili cilje, pridobivali novo znanje, izpolnjevali obveznosti in naloge, razvijali splošne in predmetno-specifične kompetence ter izvajali (samo)evalvacijo posameznih aktivnosti v okviru praktičnega pedagoškega usposabljanja; anketirani študentje povečini ocenjujejo, da je trajanje praktičnega pedagoškega usposabljanja prekratko in da so se njihova pričakovanja glede celotnega poteka usposabljanja izpolnila v srednje veliki oz. veliki meri ter podajajo različne organizacijske in izvedbene predloge za izboljšanje le-tega v prihodnje.
Keywords: praktično pedagoško usposabljanje, študijski programi druge stopnje, študentje, strokovni delavci v vzgoji in izobraževanju, Univerza v Mariboru, Fakulteta za naravoslovje in matematiko, Filozofska fakulteta, Pedagoška fakulteta
Published: 07.10.2016; Views: 355; Downloads: 28
.pdf Full text (3,64 MB)

Search done in 0.14 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica