1. Vpliv usklajevanja delovnega in družinskega življenja na zavzetost zaposlenih pri deluJasmina Žnidaršič, 2020, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija je razdeljena na tri glavne dele, in sicer na teoretični del, empirični del in zaključni del. V teoretičnem delu smo z namenom predstavitve področja analizirali obstoječo literaturo in predhodne raziskave ter opisali vse proučevane koncepte, to je usklajevanje dela in družine, ter vse tri ravni, ki vplivajo na usklajevanje (posameznik, organizacija in država), zadovoljstvo z življenjem in delom ter zavzetost. V drugem, empiričnem delu smo na osnovi pregleda literature postavili izhodiščni model in izvedli raziskavo med zaposlenimi v slovenskih podjetjih, katere cilj je bil postaviti celovit model, ki bo pojasnil vpliv dejavnikov na vseh treh ravneh (posameznik, organizacija, država) na usklajevanje dela in družine, ter povezavo z zavzetostjo pri delu. Raziskavo smo izvedli v obliki študije primera. Pripravili smo kvotni vzorec glede na velikost podjetja, pri čemer smo zaradi preobsežnosti števila podjetij izločili mikropodjetja. V raziskavo smo tako vključili pol odstotka vseh podjetij v Sloveniji, kar pomeni 2 veliki, 10 srednjih in 38 malih podjetij, pri čemer smo se pri velikih in srednjih omejili na proizvodna podjetja. V raziskavo so bili vključeni vsi zaposleni v teh podjetjih, od katerih je anketni vprašalnik skupaj v celoti izpolnilo 343 zaposlenih. Po izvedeni raziskavi smo s pomočjo metode SEM in drugih statističnih analiz preverili povezave med proučevanimi koncepti v našem modelu. V tretjem delu doktorske disertacije smo kot rezultat raziskave in analize podatkov izdelali končni model vpliva usklajevanja dela in družine na zavzetost zaposlenih ter razložili rezultate.
V raziskavi smo ugotovili, da na usklajevanje dela in družine pomembno vplivajo dejavniki na ravni posameznika (osebnost, podpora partnerja in otroci), organizacije (zahtevnost dela, podpora vodstva in sodelavcev, družini prijazni ukrepi) in države (zadovoljstvo z materinskim in očetovskim dopustom ter posameznikova percepcija podpore države). Ugotovili smo tudi, da usklajevanje dela in družine pomembno vpliva na zadovoljstvo posameznika pri delu in v še večji meri na zadovoljstvo v življenju. Zadovoljstvo pri delu in v življenju sta medsebojno pozitivno povezana. Ugotovili smo tudi, da usklajevanje dela in družine pozitivno vpliva na zavzetost zaposlenih pri delu, kar je bila glavna teza naše doktorske disertacije, na zavzetost pri delu pa pozitivno vpliva tudi posameznikova percepcija podpore organizacije pri usklajevanju dela in družine. Poleg tega pa na zavzetost posameznika pri delu pozitivno vplivata tudi zadovoljstvo pri delu in zadovoljstvo v življenju. S pomočjo analize predhodne literature in rezultatov lastne raziskave smo dokazali pomembne povezave med vsemi proučevanimi koncepti. Dodano vrednost doktorske disertacije pa poleg izdelanega modela predstavljajo tudi sklepne ugotovitve, ki ponujajo tako možnosti za nadaljnje raziskovanje kot tudi praktično vrednost za podjetja.
Oblikovani končni model predstavlja celovit in razširjen model, ki povezuje štiri pomembne koncepte: usklajevanje dela in družine, zadovoljstva pri delu in z življenjem ter zavzetost posameznika pri delu. Dodana znanstvena vrednost doktorske disertacije je interdisciplinarni pristop proučevanja, ki zajema tako kadrovski kot psihološki vidik proučevanja obravnavane problematike. Glavni znanstveni prispevek je torej izdelan celovit model, ki vključuje vse segmente in je zapolnil vrzel v znanstveni literaturi ne le v Sloveniji, temveč tudi v svetu. Rezultati doktorske disertacije imajo tudi praktično vrednost, saj model organizacijam ponuja vpogled v to, kako lahko ukrepi podjetja, ki pomagajo zaposlenemu usklajevati delovno in družinsko življenje in ob tem upoštevajo potrebe in želje zaposlenih, pripomorejo k večji zavzetosti zaposlenih na delovnem mestu ter s tem dosežejo cilj, h kateremu stremijo vsa podjetja – to sta večji dobiček in večja konkurenčnost na trgu.
Keywords: delo, zaposleni, zavzetost, družinsko življenje, usklajevanje, zadovoljstvo.
Published: 12.03.2021; Views: 77; Downloads: 26
 Full text (2,50 MB) |
2. Zasnova invalidskega vozička kot kiberfizičnega sistema in analiza vpliva uporabe na organizacijo rehabilitacijskega procesaAndrej Koložvari, 2020, doctoral dissertation Abstract: V tem delu je opredeljena možnost razvoja invalidskega vozička kot kiberfizičnega sistema, ki je v tesni povezavi z internetom in njegovimi uporabniki. Definirana je struktura kiberfizičnega sistema s ključnimi povratnimi zankami, ki omogočajo upravljanje vozička s pomočjo govora. Preučena je možnost uporabe v rehabilitacijskih procesih ob višji stopnji avtonomnosti bolnikov. Izvedena je bila analiza ročno upravljanega invalidskega vozička kot izhodišče za razvoj prototipov govorno upravljanega vozička. Opredeljen je bil prototipni pristop k razvoju kiberfizičnega vozička, ki je potekal v več fazah. Razvitih je bilo več manjših prototipov in dva prototipa realne velikosti. Opisan je razvoj manjših prototipov kakor tudi prenos funkcionalnosti na dva prototipa realne velikosti. Podana je zasnova govorno upravljanega kiberfizičnega sistema invalidskega vozička za ljudi s posebnimi potrebami. Razviti sta bili dve rešitvi v obliki prototipa realne velikosti. Prvi prototip realne velikosti za razpoznavo govora izkorišča le en oblačni informacijski sistem za razpoznavo govora, hkrati pa vključuje le osnovna tipala za pomoč pri navigaciji. Drugi prototip realne velikosti ima vključena dva oblačna informacijska sistema za razpoznavo govora ter več tipal, ki zagotavljajo določeno stopnjo avtonomnosti vozička. Opisan je programski sveženj, ki je omogočil realizacijo sistema in prenos sporočil med klientom, strežnikom in oblačnim informacijskim sistemom. Prav tako je podrobno opisan sveženj strojne opreme, ki omogoča hiter prototipni razvoj in enostavno povezljivost z informacijskim oblakom. Uporabniški vmesnik sistema omogoča govorni vhod in nadzor s pomočjo spletne kamere. Sistem je zasnovan tako, da je omogočeno oddaljeno posodabljanje programske opreme.
Na prototipih realne velikosti je bila izvedena analiza natančnosti izvedbe izrečenih ukazov s pomočjo testnih subjektov v laboratorijskem in kliničnem okolju. Prav tako je bila izvedena meritev zakasnitev, kjer se je izkazalo, da je opredeljeni koncept primeren za govorno upravljanje v realnem času.
Z namenom večje natančnosti razpoznave govora je bil razvit in uporabljen princip vzporedne oblačne žetve informacijskih sistemov. Za izboljšanje govornega upravljanja je bil definiran vnaprej določen osnovni nabor ukazov. Opredeljeno je oblikovanje tabele zamenjav končnih razpoznanih besed in vmesnih rezultatov razpoznave. Definiran je pogoj parne disjunktnosti elementov množic, ki opredelijo izvedbo posameznega ukaza, ter algoritem združevanja rezultatov več oblačnih sistemov za razpoznavanje govora. Opredeljeni sta izvedljivost uporabe algoritmov za žetev govorne razpoznave v informacijskem oblaku ter teoretična meja natančnosti razpoznave ob podanih pogojih.
Uporabnost razvitega kiberfizičnega vozička z možnostjo govornega upravljanja je bila preizkušena v kliničnem okolju. Opredeljen je vpliv na rehabilitacijske procese ob povečanju avtonomije bolnika ter možnosti oddaljenega spremljanja fizioloških parametrov.
Z namenom primerjave rezultatov testiranja različnih uporabnikov je bil oblikovan testni poligon za preizkušanje funkcionalnosti. Ob izvedenih preizkusih so bile ugotovljene statistično pomembne razlike v natančnosti izvedbe govornih ukazov, ki so potrdile učinkovitost razvitega algoritma združevanja razpoznav in teoretične predpostavke o možnosti povečanja stopnje natančnosti pri izvedbi govornih ukazov. V sklepnem delu so podana izhodišča za nadaljnje delo predvsem v smislu združevanja več oblačnih informacijskih sistemov za razpoznavo govora in rešitev s področja robnega računalništva.
Keywords: kiberfizični sistemi, organizacija rehabilitacijskega procesa, invalidski voziček, razpoznavanje govora, žetev oblačnih informacijskih sistemov
Published: 12.03.2021; Views: 43; Downloads: 9
Full text (4,80 MB) |
3. Razvoj metodologije za avtomatično klasifikacijo elektronskih publikacij v univerzalno decimalno klasifikacijo – udk24112018Matjaž Kragelj, 2019, doctoral dissertation Abstract: Čeprav so znanstveni in strokovni članki večinoma bibliografsko obdelani in imajo zapis v knjižničnem katalogu COBIB, ter s tem definiranega enega ali več vrstilcev iz sistema Univerzalne decimalne klasifikacije (UDK), je večina člankov, dostopnih prek portala Digitalne knjižnice Slovenije, predvsem s področja kulture (starejši članki iz revij in časopisov), ki takšnega zapisa nimajo. Na spletnem mestu Digitalne knjižnice Slovenije je mogoče preiskovanje dokumentov zgolj po polnem besedilu. To je trenutno najboljše orodje za preiskovanje starejših besedil, a uporaba in preiskovanja publikacij na tak način, zaradi pomanjkljivosti (slabša kvaliteta razpoznave besedila v časopisih in revijah starejšega tipa, uporaba stare slovenščine, itd.) in prevelikega števila vrnjenih zadetkov pri iskanju, ne nudi sodobne uporabniške izkušnje in uporabniku otežuje delo. Osnovni problem, ki ga naslavljamo v disertaciji je pomoč pri bibliografski obdelavi besedil, ki je še vedno v rokah človeških ekspertov. Izhajamo iz teze, da je s pomočjo metod strojnega učenja možno avtomatsko klasificirati besedila v ustrezen UDK vrstilec in s tem podpreti človeka pri bibliografski obdelavi zapisov. V ta namen smo po pristopu načrtovanja in razvoja razvili klasifikacijski model, ki smo ga uporabili za klasificiranje starih besedil, ki so bila doslej klasificirana večinoma zgolj posredno, preko klasifikacije celotne revije oz. časopisa, kot na primer "Časopisi. Tisk. Novinarstvo".
V disertaciji smo razvili klasifikacijski model s pomočjo metod strojnega učenja, s katerimi smo uspeli avtomatsko klasificirati kakršnokoli besedilo s pomočjo Univerzalne decimalne klasifikacije. Med tehnikami strojnega učenja smo se poslužili nenadzorovanega in nadzorovanega učenja. V prvem koraku smo nad manjšo množico podatkov (900 člankov) nenadzorovano učenje uporabili za preverjanje sorodnosti med dodeljenimi UDK vrstilci s strani bibliotekarjev in izgrajenimi gručami s strani algoritma. V drugem koraku smo nad celotnim korpusom znanstvenega časopisja Digitalne knjižnice Slovenije (več kot 70.000 znanstvenih besedil) razvili klasifikacijske modele, kjer je bilo razmerje učne in testne množice je bilo 80/20 odstotkov. Ko smo potrdili uspešnost klasifikacijskih modelov nad znanstvenimi besedili, smo jih uporabili za klasifikacijo več kot 200.000 starejših besedil. Uporabili smo Naivni Bayesov klasifikator, Metodo podpornih vektorjev, Večslojni perceptron, Logistično regresijo in algoritem k najbližjih sosedov. Ustreznost klasifikacije starih besedil smo preverili s človeškimi eksperti – bibliotekarji. Potrdili smo domnevo, da lahko s pomočjo znanstvenih in strokovnih člankov, klasificiranih v UDK, v vsaj 80% primerov ponudimo avtomatsko določene UDK vrstilce za starejše gradivo, ki ni bibliotekarsko obdelano. Poudariti velja, da gre pri tem delu za človeško odločitev, testiranje s človeškimi eksperti, za oceno in presojo, ki lahko variira od odločevalca do odločevalca.
Poleg oplemenitenja starejših besedil iz osemnajstega, devetnajstega in prve polovice dvajsetega stoletja s vsebinskimi oznakami UDK vrstilcev, ima raziskava praktično moč v vsakodnevni rabi. Z gledišča podpore avtomatske klasifikacije publikacij pri vsakodnevnem delu bibliotekarjev, vidimo moč implementacije raziskave v informacijski sistem, ki je bibliotekarju sposoben v realnem času ponuditi izračunane predloge za določitev primernih klasifikatorjev publikacije, ki jo obdeluje. Bibliotekar lahko pridobi s strani stroja "drugo mnenje" pri procesu dodeljevanja UDK vrstilcev publikaciji, ki jo obdeluje. Hkrati je metodologija lahko uporabljena na različnih področjih in podatkovnih bazah ter klasifikacijskih sistemih, ne zgolj za dodeljevanje UDK vrstilcev.
Keywords: Umetna inteligenca, strojno učenje, podatkovno rudarjenje, Univerzalna decimalna klasifikacija, klasifikacija besedil
Published: 03.02.2021; Views: 77; Downloads: 11
Full text (4,35 MB) |
4. Model inovativnega pristopa k izobraževanju na področju kibernetskih operacijBlaž Ivanc, 2020, doctoral dissertation Abstract: Področje kibernetskih operacij in s tem razvoj ter upravljanje tako obrambnih kot ofenzivnih aktivnosti v kibernetskem prostoru zahtevajo nabor dobro izšolanega kadra. Poleg temeljnih znanj, ki omogočajo razumevanje dogajanja, so potrebne številne poglobljene praktične izkušnje. Na področju kibernetskih operacij je pomembno, da se vanj vključujejo strokovnjaki iz različnih strok, ki se usmerijo v različne specializacije znotraj kibernetskih operacij.
V tej doktorski nalogi predstavljen model inovativnega pristopa k izobraževanju na področju kibernetskih operacij omogoča hitrejši razvoj zmogljivosti z obravnavanega področja. Predvsem omogoča, da slušatelji pridobijo bolj poglobljena in oprijemljiva znanja s področja kibernetske varnosti, ki se kot samostojna izobraževalna smer z različnimi predmetniki intenzivno pojavlja v ponudbi študijskih programov visokošolskih ustanov po svetu. Model inovativnega pristopa k izobraževanju na področju kibernetskih operacij bo omogočal delo, primerno skupini slušateljev z različnimi predznanji in iz različnih strok, ter bo dovolj enostaven za uporabo, hkrati pa bo pokril temeljne potrebe razumevanja kibernetskih operacij.
Predstavljen model je namenjen za integracijo tako v procesih formalnega visokošolskega izobraževanja kot tudi v okviru vseživljenjskega izobraževanja ter še posebej v okviru internih usposabljanj v državnih varnostnih organizacijah. Model inovativnega pristopa k izobraževanju na področju kibernetskih operacij sestavljajo trije gradniki: modeliranje kibernetskih operacij, informacijska podpora kibernetskim operacijam in delovni proces.
Gradnik modeliranja kibernetskih operacij temelji na konceptu modeliranja napadov. Ključni namen gradnika informacijske podpore kibernetskim operacijam je opremiti slušatelje z znanji za obvladovanje in produciranje strateških, operativnih, taktičnih in tehničnih obveščevalnih informacij o grožnjah ter pristopih za njihovo deljenje z drugimi deležniki. Delovni proces kot tretji gradnik v modelu se nanaša na usmerjanje skupine slušateljev pri delu s predstavitvijo kibernetske operacije, vključno z zbiranjem in vrednotenjem podatkov ter z ustreznim dokumentiranjem dela.
Ker je model inovativnega pristopa k izobraževanju na področju kibernetskih operacij namenjen za uporabo v različnih procesih izobraževanja in okoljih, kot so mednarodne vaje kibernetske varnosti, je evalvacija predlaganega modela potekala z izvedbo delovnega srečanja s študenti, izvedbo študijske delavnice z varnostnimi strokovnjaki ter s strukturiranimi intervjuji.
Keywords: Kibernetske operacije, Kibernetska obramba, Kibernetska odpornost, Obveščevalna informacija, Izobraževanje, Razvoj zmogljivosti
Published: 07.12.2020; Views: 150; Downloads: 24
Full text (2,12 MB) |
5. Model procesa samooskrbe pacientaMarija Milavec Kapun, 2020, doctoral dissertation Abstract: Z demografskimi spremembami in z naraščanjem obolevnosti se spreminja vloga pacienta v sodobnem zdravstvu. Izpostavlja se njegova aktivna vloga, predvsem v primeru prisotnosti kroničnih nenalezljivih boleznih, ki so vedno pogosteje prisotne med odraslimi prebivalci razvitega sveta, še posebej med starostniki. To pomeni naraščajoče breme za zdravstvo, slabšo kakovost življenja in večjo odvisnost pacienta pri vsakodnevnih opravilih. Zato je pomembno, da zna pacient kar najbolje skrbeti zase v času zdravja in bolezni. Namen doktorske disertacije je oblikovati model procesa samooskrbe pacienta, ga smiselno umestiti v širši kontekst strokovne obravnave pacienta s posebno pozornostjo na prepletanju s procesi v zdravstvu in vključevanju v njih. Za uspešno implementacijo procesa je treba identificirati ključne elemente tega procesa in opredeliti strokovno podporo. Uporabljen je bil pristop akcijske znanosti, ki je za doseganje ciljev doktorske disertacije vključeval metode, kot so prenos konteksta, analiza konteksta, metoda modeliranja procesov in gradnja odločitvenega modela. Oblikovan je bil model procesa samooskrbe pacienta s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi. Ključni element procesa samooskrbe je odločanje pacienta glede ukrepov v podporo zdravju. Informacijska podpora odločanju temelji na večparametrskem pristopu, kar zagotavlja transparentno in pravočasno ukrepanje pacienta v primeru slabšanja bolezenske simptomatike. Model procesa samooskrbe je smiselno umeščen v oblikovan ekosistem pacienta v domačem okolju, ki poudarja, da morajo vključeni strokovnjaki zagotavljati dinamično ravnovesje. Narejena je bila kontekstualna opredelitev koncepta samooskrbe, ki je prilagojena slovenskemu okolju. Samooskrba pacienta s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi je ključen del celostne oskrbe teh pacientov. Model procesa samooskrbe teh pacientov do sedaj ni bil identificiran, zato njegova opredelitev predstavlja pomemben doprinos k znanosti. Z identifikacijo bistvenih elementov tega procesa in z njegovim vključevanjem v procese zdravstvene obravnave pacienta lahko zagotovimo, da bo strokovna podpora pri samooskrbi zagotavljala dinamično ravnovesje pacientovega ekosistema. Informacijska podpora pri odločanju zagotavlja transparentno sprejemanje odločitev. Pacient s kroničnimi nenalezljivimi boleznimi se mora pravočasno odločati glede posameznih vidikov zdravja in iskanja strokovne pomoči. S tem se lahko dosega optimalno raven zdravja in dobrega počutja. Opredelitev koncepta samooskrbe bo lahko slovenske raziskovalce spodbudila k večjemu raziskovanju elementov samooskrbe pacienta in oblikovanju učinkovitih strokovnih intervencij. Oblikovani proces samooskrbe z vsemi bistvenimi elementi je lahko podprt z digitalno tehnologijo in mora postati pomemben del zdravstvenega sistema.
Keywords: Pacient v domačem okolju, dolgotrajna oskrba, zdravstvena nega kronične nenalezljive bolezni, odločanje
Published: 27.08.2020; Views: 283; Downloads: 84
Full text (4,98 MB) |
6. Oblikovanje modela obravnave starejših pri izvajanju dnevnih aktivnosti v domačem okoljuKatarina Galof, 2020, doctoral dissertation Abstract: Staranje in dolgotrajna oskrba predstavljata del našega vsakdana. Staranje je namreč sestavni del življenjskega ciklusa, v katerega na ravni celotnega organizma vstopamo že ob rojstvu. Bolezen in starost lahko zelo hitro povzročita spremembe na področju zdravstvenega stanja. Če nas bolezen dohiti nepripravljene na področju seznanjenosti z možnostmi, ki jih nudi lokalno okolje na področju pomoči za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb v obdobju starosti, lahko zaradi trenutnega nepoznavanja možnih rešitev odreagiramo s časovno, socialno ali materialno stisko.
Z uporabljenim anketnim vprašalnikom smo želeli pridobiti podatke o samostojnem funkcioniranju starejših v domačem okolju pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti. Zanimalo nas je, koliko pomoči za ožje in širše dnevne aktivnosti potrebujejo, ali pri izvedbi aktivnosti uporabljajo različne pripomočke in na kakšen način so jih pridobili.
Ker so v obstoječem sistemu zdravstvenega in socialnega varstva starejšim v domačem okolju na voljo obiski patronažne službe in socialne oskrbovalke, nas je zanimalo, kdo starejše obiskuje z namenom nudenja pomoči pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti in katerega izmed deležnikov bi izbrali za pomoč pri izvedbi vsakodnevnih aktivnosti, če bi jo potrebovali.
Za sodelovanje pri raziskavi smo prosili članice Združenja društev upokojencev Slovenije in k raziskavi povabili njihove člane. Vključitveni kriteriji članov društev upokojencev Slovenije, ki so sodelovali v raziskavi, so bili: starost nad 65 let, bivanje doma in pripravljenost za prostovoljno sodelovanje.
Za potrebe raziskave smo oblikovali pet raziskovalnih hipotez. Za njihovo preverjanje smo predvideli uporabo parametričnih testov. Izkazalo se je, da smo v veliko primerih dobili nenormalno porazdeljene podatke, kar smo nato upoštevali pri izbiri testov za potrjevanje hipotez.
S statistično obdelavo podatkov smo ugotovili, da so starejši bolj samostojni pri izvajanju ožjih dnevnih aktivnosti (kopanje, oblačenje, uporaba stranišča, premeščanje, kontinenca, hranjenje, zunanji videz, hoja) in da pri izvedbi širših dnevnih aktivnosti (uporaba telefona, nakupovanje, priprava obroka, gospodinjenje, pranje perila, mobilnost po soseski, uporaba zdravil) potrebujejo več pomoči. Največ pomoči pri izvedbi dnevnih aktivnosti jim nudijo svojci in prijatelji. Dodatni viri oblike pomoči pri izvedbi dnevnih aktivnosti so formalni (socialne oskrbovalke) in neformalni (sorodniki in prijatelji) izvajalci.
Med medicinskimi pripomočki pogosto uporabljajo očala za branje in podaljšano žlico za obuvanje čevljev. Izjemno pomembno mesto med pripomočki ima uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v obliki mobilnega telefona.
Prilagajanje bivalnega okolja je področje, ki so ga starejši v določenih primerih že usvojili oziroma so bili z enostavnimi prilagoditvami seznanjeni v preventivnih programih ali prek najrazličnejših medijev. Z vidika prilagajanja domačega okolja je bistveno razmišljanje o primernosti urejanja bivalnih površin v času prenove oziroma pred upokojitvijo, ko finančna sredstva še dopuščajo tovrstna vlaganja in so spremembe še sprejemljive.
Rezultati raziskave predstavljajo ključno izhodišče za oblikovanje nabora storitev in njihovih vsebin za izvajalce storitev dolgotrajne oskrbe. Bili so naše izhodišče za oblikovanje spiralnega modela dolgotrajne oskrbe. Vodili so nas v nadaljnje raziskovanje, kjer smo z generiranjem in identifikacijo potreb starejših po delovnoterapevtskih storitvah s pomočjo spiralnega modela oblikovali nabor delovnoterapevtskih storitev za področje dolgotrajne oskrbe.
Oblikovani spiralni model dolgotrajne oskrbe temelji na vključevanju tako formalnih kot neformalnih deležnikov v sistem nudenja in izvajanja storitev za potrebe uporabnikov dolgotrajne oskrbe. Z aplikacijo tovrstnega interdisciplinarnega načina obravnave starejših jim bomo omočili kakovostno preživljanje jeseni življenja v domačem okolju na način, ki so si ga izbrali sami.
Keywords: starostnik, dnevne aktivnosti, domače bivalno okolje, spiralni model, delovnoterapevtski standard
Published: 16.07.2020; Views: 274; Downloads: 64
Full text (4,24 MB) |
7. Model povezovanja kvantitativnih in kvalitativnih podatkov v procesu več-kriterijskega odločanjaMarjan Brelih, 2020, doctoral dissertation Abstract: Doktorska disertacija obravnava problematiko kombiniranja kvalitativnih in kvantitativnih kriterijev znotraj odločitvenega modela. Poleg cilja razviti ustrezno hibridno metodologijo smo si zastavili cilj uporabe tega pristopa na praktičnem primeru izbora najprimernejših projektov na področju upravljanja sistemov za oskrbo s pitno vodo in tako verificirati in validirati predlagano metodologijo.
Za dosego zastavljenih ciljev smo pregledali strokovno in znanstveno literaturo s področja sistemske teorije in ekspertnih sistemov, večkriterijskega odločanja ter oskrbe s pitno vodo. Seznanili smo se z delom in poslovanjem izvajalca ter s cilji naročnikov. Za izdelavo kakovostnega odločitvenega modela smo se seznanili z izvedbo projektov tehnične in ekonomske optimizacije sistemov za oskrbo s pitno vodo.
Rezultat doktorske disertacije je nova, inovativna in v praksi preizkušena hibridna odločitvena metodologija, ki omogoča evalvacijo odločitvenih variant s kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev. Metodologija je preizkušena na realnem problemu s področja sistemov za oskrbo s pitno vodo.
Med raziskovalnim delom smo potrdili vsa raziskovalna vprašanja. Možno je izdelati novo, v praksi uporabno hibridno metodologijo, ki omogoča združevanje tako kvantitativnih kot kvalitativnih zalog kriterijev znotraj istega odločitvenega modela. Združevanje kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev znotraj istega odločitvenega modela omogoča ohranjanje izvornih, natančnih kvantitativnih ocen variant ob pretvorbi v manj natančne kvalitativne ocene. Ravno ohranjanje izvornih ocen variant, brez pretvorb, omogoča ohranjanje razlik med variantami, vse do končne ocene. Pri vsakem agregiranem kriteriju tako poleg kvalitativne ocene razpolagamo z intervalno kvantitativno oceno ali obratno, kar omogoča razvrščanje variant znotraj istega kvalitativnega razreda.
Odločevalci vidijo prednost predstavljene hibridne metodologije v tem, da lahko pri vsakem kriteriju uporabijo primerno zalogo vrednosti, ki jim najbolj ustreza in jo lažje razumejo. Zaradi kombiniranja kvantitativnih in kvalitativnih zalog vrednosti vidijo prednost v bogatejših končnih analizah, ki pripomorejo k sprejetju boljše odločitve. Nadaljnje delo in raziskave bodo potekali v smeri testiranja in izpopolnjevanja postopkov združevanja kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev znotraj istega odločitvenega modela. Postopke želimo uporabiti na čim večjem naboru odločitvenih problemov. Nove ideje in postopke želimo vključiti v izobraževalni proces na različnih stopnjah.
Keywords: hibridna metodologija, večkriterijska odločitvena analiza, kvantitativni kriteriji, kvalitativni kriteriji, upravljanje vodnih virov, tehnična in ekonomska optimizacija sistemov za oskrbo s pitno vodo
Published: 05.06.2020; Views: 416; Downloads: 56
Full text (3,74 MB) |
8. Relevantnost informacijskega priklica pri strojnem učenju za binarno besedilno klasifikacijoRobert Marijan, 2019, doctoral dissertation Abstract: Raziskava obravnava relevantnost v procesih informacijskega priklica oziroma iskanja in prenosa informacij pri algoritmih strojnega učenja za binarno klasifikacijo besedilnih primerkov. Predstavljena je metodologija dela z opisom problema in okolja, metod, orodij in podatkov raziskovanja, ter hipotezi. Izvedli smo pojmovno razgradnjo gradnikov disertacije: agent, informacijska znanost, iskanje in prenos informacij, klasifikacija, komunikacija, podatkovno rudarjenje in prepoznavanje vzorcev, povezave, reševanje problemov, hevristika in intuicija, strojno učenje, svet, umetna inteligenca, umetne nevronske mreže, znanje.
Pri ključnem pojmu raziskave, relevantnosti, smo opredelili njegov izvor, izhodiščne definicije, opredelitve pojma kot povezave, ter predstavili tri modele: Mizzarov model štirih dimenzij relevantnosti, Dervinino sense-making teorijo, ter Greisdorfov konjunktivno-disjunktivni model. Proučili smo stopnje relevantnosti in zadostnost dokazov, tipe relevantnosti, pogoje za relevantnost, predpostavke in uporabnikove izbore konteksta ter sodbe relevantnosti.
Izvedli smo dve skupini eksperimentov, v katerih smo (1) merili učinkovitost iskanja in prenosa informacij, in (2) analizirali dejavnike, ki vplivajo na učinkovitost iskanja in prenosa informacij: vpliv naključja, vpliv števila atributov, vpliv števila primerkov in tipa vektorizacije, vpliv izbora algoritmov strojnega učenja, vpliv izbora atributov z razredno napovednimi lastnostmi, vpliv lematizacije, vpliv razredne neenakosti, vpliv učinka pretiranega prilagajanja modela podatkom.
V disertaciji smo testirali hipotezi zamenjave (kognitivnih) sodb relevantnosti človeških ekspertov z računalniško ustvarjenimi. Z uporabo odprtokodnih in brezplačno dostopnih programskih orodij smo s postopki podatkovnega rudarjenja in algoritmi strojnega učenja merili učinkovitost iskanja in prenosa informacij agenta z zaznano informacijsko potrebo. Korenski pojem relevantnosti smo analizirali s sistemsko in uporabniško usmerjenim pristopom. Izvedli smo dve skupini eksperimentov, ter dokazali, da lahko ob danih predpostavkah odprtokodna programska orodja (tako delno kot v celoti) nadomestijo človeškega eksperta kot ocenjevalca v postopkih binarne klasifikacije relevantnosti. Založniki lahko, v primeru uporabe dokumentacijskih oziroma knjižničnih informacijskih sistemov, ki tehnično in pravno omogočajo modularno nadgrajevanje, zamenjajo programske module iskanja in prenosa informacij z odprtokodnimi orodji strojnega učenja, ki so bili predmet disertacije, in s tem začnejo postopek uporabe le-teh kot nadomestilo ali dopolnilo človeškim sodbam v postopkih binarne klasifikacije besedilnih primerkov.
Keywords: Relevantnost, iskanje in prenos informacij, strojno učenje
Published: 20.01.2020; Views: 507; Downloads: 42
Full text (6,50 MB) |
9. VEČNIVOJSKI MODEL KADROVSKE REORGANIZACIJE JAVNIH ZDRAVSTVENIH ZAVODOV Z UVEDBO JAVNO-ZASEBNEGA PARTNERSTVABoštjan Kušar, 2019, doctoral dissertation Abstract: Kadrovske reorganizacije javnih zdravstvenih zavodov niso nov pojem v slovenskem prostoru. Raziskave kažejo, da v Sloveniji do sedaj še ni bil izdelan predlog modela kadrovske reorganizacije javnih zdravstvenih zavodov s pomočjo uvedbe javno-zasebnega partnerstva in instituta svobodnega zdravnika specialista. Uvedba instituta svobodnega zdravnika specialista bi približala delovanje slovenskega zdravstvenega sistema Evropski skupnosti in svetu. Z njegovo uvedbo bi se znižali stroški dela, povečala bi se učinkovitost zaposlenih ter ustvarilo stimulativno delovno okolje za mlade zdravnike, kar bi posledično prispevalo k zajezitvi odhodov mladih zdravnikov v tujino. Uvedba svobodnega zdravnika specialista v slovenski zdravstveni sistem bi prinesla tudi nove možnosti sodelovanja med izvajalci zdravstvenih storitev in bolnišnicami, prav tako bi pozitivno vplivala na enakomerno dostopnost do zdravstvenih storitev, kar bi občutili uporabniki.V doktorski disertaciji je predstavljeno trenutno stanje zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji, ki se sooča z različnimi problemi; dolge čakalne dobe na vseh področjih dela, odhodi zdravnikov in zdravstvenih sodelavcev v tujino oziroma zasebništvo. Posledično prihaja do pomanjkanja kadra za redno delo, ki povzroča preobremenjenost zaposlenih. Na osnovi poglobljenega vpogleda v zdravstveni sistem v Republiki Sloveniji je bila izdelana raziskava, katere cilj je bil preveriti stališča nosilcev zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji – zdravnikov do uvedbe instituta svobodnega zdravnika v slovenski zdravstveni sistem ter na drugi strani pridobiti mnenje direktorjev javnih zdravstvenih zavodov o obravnavani temi. Raziskava je bila izvedena na celotni populaciji zdravnikov (N = 5.637) in vodstvenih delavcev (N = 92) v Sloveniji v letu 2014. Vrnjenih smo dobili 318 anketnih vprašalnikov s strani zdravnikov, kar predstavlja 5,6 % celotne populacije. S strani direktorjev je bilo vrnjenih 52 anketnih vprašalnikov, kar predstavlja 56,5 % celotne populacije. Zaradi urejenosti spremenljivk in postavljenih hipotez, so bili uporabljeni neprarametrični pristopi, ki so za razliko od standardnih parametričnih metod primernejši, kadar so spremenljivke urejenostne in predpostavke za uporabo parametričnih metod niso izpolnjene, kot v primeru naših hipotez. V poglobljeni statistični analizi smo za obdelavo podatkov uporabili še naslednje kazalce in metode: povprečno vrednost, standardni odklon, test Kaiser-Mayer-Olkin in Bartlettov test. S faktorsko analizo smo nadalje želeli reducirati spremenljivke, ki smo jih kasneje z multiplo regresijsko analizo primerjali in ugotavljali njihovo medsebojno odvisnost. Analiza demografskih podatkov kaže na enakomerno razporeditev pridobljenih odgovorov, glede na obravnavano populacijo. Drugi del raziskave se je nanašal na delovanje zdravstvenega sistema in možne izboljšave, torej vsebinski del. Rezultate obeh anket (za zdravnike in vodstvene delavce) smo najprej opisno primerjali in jih predstavili s frekvencami (%). Ugotovitve raziskave kažejo na nujnost sprememb slovenskega zdravstvenega sistema v organizacijskem smislu. V sistem vodenja javnih zdravstvenih zavodov je potrebno uvesti piramidno hierarhijo, ustrezno stimuliranje in motiviranje zaposlenih ter urejen sistem nagrajevanja zaposlenih. Direktorjem javnih zdravstvenih zavodov je potrebno dodeliti večjo avtonomijo, pooblastila in orodja za izboljšanje nastale situacije. Rezultat poglobljene analize je izdelan večnivojski model kadrovske reorganizacije javnih zdravstvenih zavodov z uvedbo javno-zasebnega partnerstva in instituta svobodnega zdravnika specialista. Model je oblikovan na osnovi trenutnega zdravstvenega sistema, kar v praksi pomeni, da bo z njegovo implementacijo dopolnil obstoječ zdravstveni sistem v Sloveniji, ne bi pa ga v celoti zamenjali. Pripravljen model predvideva novo obliko izvajanja zdravniškega poklica.
Keywords: kadrovska reorganizacija, kadrovski management, javno-zasebno partnerstvo, zdravstvo, model, institut svobodnega zdravnika specialista
Published: 05.06.2019; Views: 626; Downloads: 108
Full text (5,85 MB) |
10. Vplivni dejavniki stresa med zaposlenimi v zdravstveni negi v slovenskih bolnišnicah in njihova povezanost s kulturo kakovosti in varnostiMojca Dobnik, 2018, doctoral dissertation Abstract: Stres kot sopotnik sodobnega človeka je neločljivo povezan z delom. Stres je odziv, ki ga lahko imajo ljudje, kadar so izpostavljeni delovnim zahtevam in pritiskom. Posledice pogojev dela lahko imajo pomemben vpliv na zaposlene v zdravstveni negi in njihovo sposobnost za uresničitve nalog, sprejemanje odločitev, zmanjšano motivacijo in posledično lahko pripeljejo tudi do nepopravljivih posledic za kakovost in varnost pacientov. Težave, povezane s stresom, lahko vplivajo na učinkovito delovanje zdravstvenih organizacij.
V doktorski disertaciji smo predstavili teoretično ozadje, s teoretičnimi osnovami in raziskovalnimi vrzelmi vpliva in posledic potencialnih dejavnikov stresa na delovnem mestu (medosebni odnosi, pogoji za delo, organizacija dela, obseg dela, kompetentnost za delo, možnosti razvoja idr.) med zaposlenimi v zdravstveni negi v slovenskih bolnišnicah.
Izvedli smo terensko presečno raziskavo z neeksperimentalnim eksplikativnim dizajnom, kjer je največji poudarek bil namenjen potencialnim dejavnikom stresa in interakciji s kulturo kakovosti in varnosti, ki smo jo nadgradili z empirično kvantitativno analizo omenjenih konstruktov. Raziskovalni model je osnovan na osnovi pregleda literature in ugotovljenih raziskovalnih vrzeli. Model je razdeljen na več dimenzij, saj smo predvidevali, da je njihov vpliv različen.
V raziskavo je bilo vključenih 11 % (N = 983) zaposlenih v zdravstveni negi 21 slovenskih bolnišnic. Ugotovili smo, da zaposleni v zdravstveni negi v slovenskih bolnišnicah ocenjujejo, da so na delovnem mestu izpostavljeni visoki stopnji stresa. Najpomembnejši dejavniki za pojav stresa so slaba organizacija dela, izmensko delo, težave zaradi delovne opreme, infrastrukture in slabega informacijskega sistema, pomanjkanje podpore vodstva, kritike s strani pacientov in svojcev ter profesionalne in intelektualne zahteve delovnega mesta. Zaposleni v zdravstveni negi v slovenskih bolnišnicah, počutja ne navajajo slabše kot običajno, imajo pa občutek nenehnega pritiska. Posledice stresa se kažejo kot nekorekten odnos do drugih, nezdrav življenjski slog, telesni in psihični simptomi, želja po prenehanju opravljanja trenutnega dela in zmanjšana motiviranost za delo. Navedeno ima posledice na kakovostno in varno zdravstveno oskrbo, saj omenjeni težki delovni pogoji, vplivajo na zaznano kulturo kakovosti in varnosti med zaposlenimi v zdravstveni negi v slovenskih bolnišnicah.
Raziskava pokaže, da je zaposlenim v zdravstveni negi v slovenskih bolnišnicah treba zagotoviti ustrezne delovne pogoje, kot so ustrezno število zaposlenih, razvoj kariere, ustrezne urnike dela in posledično življenjsko ravnovesje, da ne bodo več imeli želje zapustiti delovno mesto. Soočiti se je treba z delovnim okoljem bolnišnic, kjer je potrebno za kulturo kakovosti in varnosti več odprte komunikacije, vključevanje zaposlenih in ustrezni pogoji dela. Samo spremembe na ravni posameznika, tima, organizacije in države bodo pripeljale do pozitivnih
sprememb v odnosih, pogojih dela in zaznavanju kakovosti in varnosti zaposlenih v zdravstveni negi v slovenskih bolnišnicah.
Ključne besede: obremenitve, komunikacija v zdravstvenih zavodih, delovni čas
Keywords: obremenitve, komunikacija v zdravstvenih zavodih, delovni čas
Published: 28.05.2019; Views: 817; Downloads: 195
Full text (4,49 MB) |
