SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


81 - 90 / 103
Na začetekNa prejšnjo stran234567891011Na naslednjo stranNa konec
81.
Model inteligentne podpore pri ergonomskem in estetskem razvoju izdelkov
Jasmin Kaljun, 2011, doktorska disertacija

Opis: Vsak izdelek, ki ga neko podjetje ponudi na trgu, mora zadovoljiti neko potrebo. Izdelek opravlja svojo glavno funkcijo v tehničnem smislu, hkrati pa mora zagotavljati tako uporabo, ki bo uporabniku nudila ugodje. V nasprotnem primeru, izdelek na trgu ne bo uspešen, kar so pokazale številne raziskave, nekatere omenjene tudi v tem delu. Na ugodje uporabnika vplivajo različni dejavniki, vsekakor pa sta to tako ergonomija kot tudi dojemanje oblike izdelka, njegove lepote, to je estetika izdelka. To je področje, ki ga obravnava pričujoča doktorska disertacija. Izsledki raziskav so namenjeni snovalcem novih izdelkov, ki bodo ob uporabi predlaganega modela inteligentne podpore v obliki izdelka lažje zajeli tako fiziološke karakteristike uporabnika, kot tudi njegove čustvene preference. Ob teoretičnem delu raziskav, katerih rezultat je zbrano in evidentirano znanje s problemskih področij, predložena doktorska disertacija obravnavna še sistematizacijo, formalizacijo in strukturiranje v obliki ontologije, katere osnovni model je bil razvit. Na osnovi zbranega znanja, pa je v jedru predstavljen model inteligentne podpore pri ergonomskem in estetskem razvoju izdelkov, katerega uporabnost je potrjena s praktičnimi testiranji. V zaključku strjene misli kratko povzemajo namen in pomen raziskovalnega dela, hkrati pa odpirajo nova vprašanja, ki nakazujejo nadaljnje znanstveno-raziskovalno delo na tem področju in obetajo izboljšanje že doseženih rezultatov.
Ključne besede: ergonomija, estetika, inženirsko oblikovanje, inteligentni sistem, ročna orodja, koncipiranje
Objavljeno: 27.07.2011; Ogledov: 1750; Prenosov: 139
.pdf Polno besedilo (3,39 MB)

82.
OPTIMIZACIJA DELOVANJA IZDELOVALNIH STROJEV IN SISTEMOV Z UPORABO SKUPINSKE INTELIGENCE
Simon Brezovnik, 2011, doktorska disertacija

Opis: Modernizacija sodobne proizvodnje vključuje nenehno posodabljanje in integracijo najnovejših tehnologij v proizvodne sisteme. Vključevanje sodobnih tehnologij omogoča skrajševanje časa izdelave, povečanje zmogljivosti in zniževanje proizvodnih stroškov. Vzporedno z visoko stopnjo avtomatizacije sodobnih proizvodnih sistemov se povečuje tudi smotrnost individualizacije tržišča v smeri maloserijske proizvodnje. Zaradi dinamičnosti razvoja sodobnih tehnologij je učinkovito usklajevanje (t.j. optimiranje) materialnih, energetskih in informacijskih tokov še mnogo težje, kot je bilo v preteklosti. Znotraj množice vse bolj kompleksnih proizvodnih scenarijev optimalnega toka proizvodnje s klasičnimi metodami načrtovanja ni mogoče več doseči. Zaradi omenjenih razlogov je bil v doktorski disertaciji razvit optimizacijski sistem, ki ponuja inovativne rešitve optimizacije obdelovalnih, robotskih, nadzornih in montažnih sistemov z algoritmi umetne skupinske inteligence. S predlaganim pristopom je predstavljeno reševanje problemov izdelovalnih sistemov po zgledih iz narave. Algoritmi umetne skupinske inteligence omogočajo optimizacijo na samoorganizacijski način, kar daje pomembno prednost pred ostalimi optimizacijskimi metodami. V ta namen je bila opravljena preslikava naravnih zakonitosti kolonialno organiziranih bioloških organizmov v obliko matematičnih definicij in pravil, ki so bile uporabljene v optimizacijskih postopkih načrtovanja izdelovalnih strojev in sistemov. Optimizacijski sistem je sestavljen iz modula napovedovalnega sistema in modula sistema evalvacije. Proces optimizacije poteka na podlagi povratnozančnega izmenjevanja informacij med napovedjo in evalvacijo načrtovanja izdelovalnega sistema. Evalvacija napovedi načrtovanega izdelovalnega sistema se odvija v simulacijskem okolju računalniško podprtega konstruiranja, kar poveča uporabnost in prilagodljivost razvitega optimizacijskega sistema v praksi. Sistem evalvacije je neodvisen od napovedovalnega sistema, kar predstavlja univerzalen in fleksibilen pristop k inteligentnemu načrtovanju in modeliranju proizvodnih sistemov. Z uporabo razvitega univerzalnega optimizacijskega sistema predlagamo učinkovite rešitve inteligentnega načrtovanja in modeliranja naslednjih tehnoloških problemov: (i) optimizacija postavitve surovca v delovni prostor izdelovalnega sistema glede na gibljivost robotskega mehanizma, (ii) analiza izdelovalnosti obdelovanca glede na mesto vpetja, (iii) optimizacija simultanega obdelovalnega sistema z več robotskimi mehanizmi, (iv) tekmovanje robotskih mehanizmov za izvedbo tehnološkega procesa z oceno optimalne izdelovalnosti, (v) načrtovanje obdelovalnega sistema s hibridnim »Fuzzy-Swarm« optimizacijskim algoritmom, (vi) optimizacijski sistem za načrtovanje razmestitve robotskih obdelovalnih sistemov glede na minimalno pot obdelovanca in (vii) optimizacija regalnega skladiščnega sistema. Za namen validacije rezultatov rešitev, ki jih predlaga optimizacijski sistem, je bila razvita projekcija hitrostne anizotropije delovnih prostorov robotskih mehanizmov z barvno interpolacijo. Predstavljena rešitev ponuja ključno orodje pri načrtovanju razmestitve robotiziranega tehnološkega postopka v področje delovnega prostora z optimalno gibljivostjo robotskega mehanizma. Za učinkovito delovanje optimizacijskega sistema evalvacije je bil razvit postopek dinamičnih meritev položaja in zaznavanje dotika (kolizije) med gibajočimi se deli v trirazsežnem prostoru. Omenjeni pristop omogoča dinamične meritve položaja objektov v razvojnem okolju pri načrtovanju optimalne razmestitve tehnološkega procesa s postopkom optimizacije umetne skupinske inteligence.
Ključne besede: optimizacija, skupinska inteligenca, inteligenca roja, gibljivost robotskega mehanizma, hitrostna anizotropija, barvna interpolacija, tehnološki postopek, API vmesnik, kinematični model, računalniška simulacija, robotski mehanizem, proizvodni sistem, montažni sistem, obdelovalni sistem
Objavljeno: 01.06.2011; Ogledov: 2478; Prenosov: 499
.pdf Polno besedilo (12,52 MB)

83.
RAZVOJ VISOKOTRDNOSTNIH LIVNIH ALUMINIJEVIH ZLITIN S KVAZIKRISTALI
Niko Rozman, 2011, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je obravnavana problematika razvoja aluminijevih zlitin, ki vsebujejo nekatere izmed kompleksnih intermetalnih spojin, med drugim tudi kvazikristalne faze. Raziskovali smo vplive legirnih elementov in pogojev strjevanja na razvoj mikrostrukture ter posledičnega mehanskega obnašanja zlitin štirikomponentnega sistema Al-Mn-Be-Cu. Zato je bilo izdelanih več zlitin, ki so bile lite pri različnih pogojih. Razvoj zlitin je potekal na podlagi znane konstitucije trikomponentnega sistema Al-Mn-Cu in znanih vplivov kemijskega elementa berilija na aluminijeve zlitine sistema Al-Mn. S pomočjo raznih analiz, kot na primer mikrostrukturnih, kemijskih, termodinamskih in faznih, smo ugotovili fazno sestavo zlitin in razvoj mikrostrukture glede na kemijsko sestavo in ravnotežne razmere pri strjevanju. Med litjem smo zajemali ohlajevalne hitrosti in opredelili kritično ohlajevalno hitrost, potrebno za nastanek ikozaedrične kvazikristalne faze v sistemu Al-Mn-Be-Cu. Za odkrivanje vplivov fazne sestave na mehanske lastnosti zlitin so bili izvedeni tlačni in trdnostni preizkusi ter testi meritev mikrotrdote z uporabo naprave za zaznavanje globine vtiska. Ugotovljeno je bilo, da kvazikristalna faza, ki nastopa v teh zlitinah, povišuje napetost tečenja in duktilnost zlitin, zmanjšuje pa utrjevalni efekt med plastično deformacijo.
Ključne besede: aluminijeve zlitine, kvazikristali, metastabilno stanje, utrjevanje
Objavljeno: 04.05.2011; Ogledov: 2119; Prenosov: 419
.pdf Polno besedilo (10,72 MB)

84.
ROBOTSKA CELICA S SUBMIKROMETRSKO RESOLUCIJO
Gregor Škorc, 2011, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije je predstavljen razvoj eksperimentalne robotske celice, ki je zmožna pozicioniranja s submikrometrsko natančnostjo. Robotska celica temelji na petih PiezoLEGS® motorjih, od katerih dva izmed njih formirata X/Y manipulator, ostali trije pa služijo kot podajalne mizice po Z osi. Konvencionalne izvedbe krmilnikov za vodenje PiezoLEGS® motorjev ne omogočajo avtomatske adaptacije parametrov gibanja motorja. Gibanje v visoki resoluciji botruje nizkim hitrostim, kar ob gibanju manipulatorja na daljše razdalje privede do velike potratnosti časa. Disertacija obravnavana adaptivno položajno vodenje robotske celice s konvencionalnem krmilnikom Trinamic TMC-090, ki je dodelan tako, da omogoča avtomatsko adaptacijo parametrov vodenja. Tri klasične tehnike položajnega vodenja so nadgrajene z adaptacijskim algoritmom in preizkušene v okviru testa odziva na stopnico in testa sledenja trajektoriji. Predstavljeni sistem robotske celice je zgrajen fleksibilno in omogoča integracijo različnih orodij. Kot praktični primer uporabe takega sistema je prikazana izvedba manipulacije z vakuumskim in piezoelektričnim prijemalom, ter mikroskopiranje z Akiyama sondo.
Ključne besede: adaptivno vodenje, piezoelektrične naprave, submikrometrsko pozicioniranje, proizvodnja MEMS, adaptivni sistemi, nanopozicioniranje.
Objavljeno: 04.04.2011; Ogledov: 1741; Prenosov: 116
.pdf Polno besedilo (4,75 MB)

85.
POVRŠINSKA MODIFIKACIJA NANOFILTRACIJSKIH MEMBRAN Z ALKOKSISILANI ZA ODSTRANJEVANJE IONOV TEŽKIH KOVIN
Maja Bauman, 2010, doktorska disertacija

Opis: Ioni težkih kovin, kot so Zn2+, Cd2+, Pb2+, Ni2+, Cu2+, Mn2+, Hg2+, Co2+, Al3+, Fe3+, Cr6+,… največkrat končajo v okolju kot posledica izpustov industrijskih odpadnih vod. Povzročajo onesnaženost tal in površinskih voda ter zaradi ekotoksikoloških lastnosti posledično vplivajo na zdravje živih organizmov. Njihovo odstranjevanje z membranskimi tehnologijami s pomočjo ustrezne nanofiltracijske (NF) membrane je sicer učinkovito, vendar učinkovitost NF membran, zlasti tistih, ki so trenutno dostopne na trgu, zaradi lastnosti materiala in procesa iz katerega so izdelane, variira. Površinska modifikacija membran z alkoksisilanskimi prekurzorji po sol-gel postopku v smislu dodatnega površinskega nanosa lahko dodatno stabilizira membrano, predvsem pa izboljša selektivno odstranjevanje specifičnih težkih kovin zaradi steričnih ovir, elektrosteričnih lastnosti in funkcionalnih skupin z afiniteto do ionov težkih kovin nanesenih na površino membrane. V okviru raziskav je bila izvedena osnovna karakterizacija izbrane tanko slojne kompozitne NF membrane (NF2, Sepro Inc.). Po sol-gel postopku pripravljeni soli, uporabljeni za nanos na membrano, so vsebovali čiste komponente in mešanice alkoksisilanskih prekurzorjev tetraetoksisilana (TEOS), 3-(trimetoksisililpropil)dietilentriamina (DETA), 3-(merkaptopropil)trimetoksisilana (MPTMS), v molarnih razmerjih voda:prekurzor (r525, r264 in r175) in kombinacije prekurzorjev v razmerjih 1:1; 1:2, 1:4; 2:1 in 4:1, in sicer v alkalnem in kislem pH mediju (~4,5 in ~10), v času od 1 do 14 ur in temperaturah od 25 °C do 50 °C. Lastnosti pripravljenih solov in modificiranih membran so bile ovrednotene z različnimi karakterizacijskimi metodami. Namen osnovnih raziskav je bil preučiti vpliv parametrov priprave in nanosa sol-gela (tip in koncentracija sol-gel prekurzorja, katalizator, molsko razmerje voda:prekurzor, staranje sola, čas priprave sola) na končno mikrostrukturo površinske modifikacije. Karakterizacija sol-gel alkoksidnih materialov in površinskega sloja obdelanih membran je podlaga za podatke o parametrih, ki vplivajo na učinek zadrževanja ionov težkih kovin (Zn2+, Cd2+, Hg2+, Pb2+). Površinsko modificirane membrane z najboljšim sol-gel nanosom so bile testirane v smislu učinkovitosti odstranjevanja ionov težkih kovin in modelnih vod pri različnih filtracijskih pogojih. Iz rezultatov filtracije je razvidno, da je karakterizacija nemodificirane, komercialno dostopne tankoplastne kompozitne nanofiltracijske membrane kot njeno pomanjkljivost pokazala nestabilno strukturo in nihajoče rezultate v zadrževanju ionov in molekul različnih velikosti in mas. Z izbranimi alkosisilanskimi prekurzorji (TEOS, DETA in MPTMS) je iz sol-gela z optimizacijo pogojev sinteze in sestave sola moč formirati funkcionalne delce z afiniteto do membrane in ionov težkih kovin ter iz njih tvoriti funkcionalen in obstojen monoplastni nanos na izbrano membrano. Rezultati kažejo, da je površinska modifikacija NF membran lahko učinkovita v smislu selektivnega zadrževanja ionov težkih kovin, predvsem zadrževanje Hg2+ in Pb2+ ionov se izboljša z uporabo kombinacije prekurzorjev TEOS:MPTMS in TEOS:DETA v razmerju 1:1 in temperaturi 50 °C, ter TEOS-a z r525 pri sobni temperaturi. Z eksperimenti filtracije na pilotni filtracijski napravi je bilo dokazano, da je z modifikacijo membrane v smislu nanosa dodatne funkcionalne plasti, formirane iz delcev izbranih alkosisilanskih prekurzorjev po metodi sol-gel možno bistveno (za več kot 100% za Hg2+ in za do 10% za Pb2+) izboljšati selektivnost in stabilnost strukture izbrane nanofiltracijske membrane. Obsežno eksperimentalno delo, katerega rezultati so spremljani in dokazani s premišljeno izbranimi analiznimi metodami (SEM/TEM/EDXS mikroskopija; ATR-FTIR spektroskopija, meritve zeta potenciala koloidov; atomska absorpcijska spektroskopija), dajejo veliko možnosti za nadaljnje raziskave in izboljšave. Modifikacije površin TFC membran predstavljajo izvirni doprinos k novi razvojni perspektivi na področju
Ključne besede: tankoplastne kompozitne membrane, nanofiltracija, površinska modifikacija, alkoksisilani, tetraetoksisilan, 3-(trimetoksisililpropil)dietilentriamin, 3-(merkaptopropil)trimetoksisilan, ioni težkih kovin, cink, kadmij, živo srebro, svinec
Objavljeno: 21.12.2010; Ogledov: 2540; Prenosov: 304
.pdf Polno besedilo (8,38 MB)

86.
VPLIV PROTIMIKROBNE OBDELAVE NA BIORAZGRADLJIVOST CELULOZNIH TEKSTILNIH SUBSTRATOV
Darja Jaušovec, 2010, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je bil proučen vpliv protimikrobnega sredstva 3-(trimetoksisilil)-propildimetiloktadecil amonijevega klorida (TMPAC) na biorazgradljivost dveh celuloznih substratov. V prvem delu naloge je bila preiskana biorazgradljivost TMPAC obdelane bombažne tkanine v primerjavi z neobdelano ob uporabi vrstične elektronske mikroskopije, FT-IR ATR spektroskopije, diferenčne dinamične kalorimetrije in z določanjem izgube mase. Iz rezultatov je bilo razvidno, da protimikrobno sredstvo TMPAC zmanjšuje stopnjo razgradnje bombažne tkanine, kar je bilo dokazano predvsem z morfološkimi in kemijskimi spremembami med procesom razgradnje. Kemijske spremembe so bile raziskane s pomočjo FT-IR ATR spektroskopije in dokazane zlasti s prisotnostjo amidnih in karboksilnih funkcionalnih skupin. Amidne funkcionalne skupine so nastale kot posledica prisotnosti proteinov nastalih z mikrobno rastjo, medtem, ko so karboksilne funkcionalne skupine nastale kot posledica oksidativne razgradnje celuloze. Dejstvo, da protimikrobno sredstvo TMPAC znižuje stopnjo razgradnje bombažne tkanine je bilo pojasnjeno z močno hidrofobnim značajem TMPAC obdelane površine, kar smo dokazali z večjim stičnim kotom TMPAC obdelanega bombaža v primerjavi z neobdelanim. V drugem delu naloge je bila proučena encimska razgradnja modelnega celuloznega filma obdelanega s protimikrobnim sredstvom TMPAC, v primerjavi z neobdelanim filmom ob uporabi mikroskopije na atomsko silo in elipsometrije. Uporabljene celulaze so bile pridobljene iz gliv Trichoderma viride in Aspergillus niger. Po dodatku encimov k modelnemu celuloznemu filmu, je po začetni adsorpciji encimov na substrat sledila nadaljnja razgradnja celuloze. Encimska razgradnja celuloze je bila dokazana s konstantno izgubo v masi filma ter z ne-monotonim obnašanjem v debelini filma, ki dokazuje, da encimi ne razgrajujejo samo površine filma ampak tudi penetrirajo v film. Učinkovitost uporabljenih celulaz je bila različna in veliko višja stopnja razgradnje je bila opažena pri uporabi celulaze Trichoderma viride. Stopnja razgradnje se je ob uporabi te celulaze očitno znižala, ko je bil celulozni film predhodno obdelan s protimikrobnim sredstvom TMPAC, medtem, ko pa protimikrobno sredstvo ni imelo pomembnega učinka na razgradnjo ob prisotnosti celulaze Aspergillus niger. Dokazano je bilo, da v odvisnosti od tipa celulaze, protimikrobno sredstvo TMPAC zavira encimsko učinkovitost na fazni meji trdno-tekoče. TMPAC povzroča hidrofobnost modelnega celuloznega filma in s tem zavira adsorpcijo encimov na površino substrata.
Ključne besede: Ključne besede: celuloza, biorazgradljivost, protimikrobno sredstvo, modelni celulozni film, encimska razgradnja, elipsometrija
Objavljeno: 02.11.2010; Ogledov: 2004; Prenosov: 123
.pdf Polno besedilo (11,62 MB)

87.
ŠTUDIJ PREDOBDELAVE IN OPLAŠČANJA REGENERIRANIH CELULOZNIH VLAKEN Z NANO DELCI
Silvo Hribernik, 2010, doktorska disertacija

Opis: Cilj naloge ''Študij predobdelave in oplaščanja regeneriranih celuloznih vlaken z nano delci'' je razvoj postopkov za oplaščanje celuloznih vlaken s funkcionalnimi nano delci, ki bi obstoječemu naboru lastnosti teh materialov dodali nove. Uporabili smo viskozna vlakna, ki smo jih oplaščali z delci silicijevega dioksida (SiO2) in železovega oksida-magnetita (Fe3O4). Raziskava je bila razdeljena v tri dele; predobdelava viskoznih vlaken z namenom aktivacije njihove površine ter povečanja pornega sistema s čimer izboljšamo adhezijo delcev in omogočimo njihovo rast v notranjosti vlaken. V drugem delu smo raziskali sintezo delcev magnetita ter lastnosti nastalih delcev; sintezne postopke smo primerjali z vidika njihove primernosti v kombinaciji s celuloznimi substrati. Tretji del je zajemal oplaščanje vlaken z delci silicijevega dioksida in magnetita po različnih postopkih. Z nabrekanjem v vodnih raztopinah natrijevega hidroksida različnih koncentracij smo odprli strukturo vlaken, s postopki sušenja z zamrzovanjem (liofilizacija) pa smo to povečanje pornega sistema ohranili, v primerjavi s sušenjem na zraku ali pri povišanih temperaturah. Raziskali smo vpliv postopkov predobdelav na nadmolekulsko strukturo vlaken, povečanje njihovega pornega sistema, na elektrokinetične lastnosti (površinski potencial) ter mehanske lastnosti. Povečanje deleža por je odvisno od uporabljene koncentracije natrijevega hidroksida in postopka zamrzovanja; višje koncentracije so v tem pogledu bolj učinkovite, vendar povzročajo znatnejše poslabšanje mehanskih lastnosti vlaken. Za nadaljnje postopke oplaščanja smo uporabili vlakna, nabrekana v 5 ut.% NaOH, ki smo jih počasi zamrzovali in liofilizirali. Podrobna raziskava sinteze delcev magnetita je zajemala variiranje molarnih koncentracij raztopin prekurzorjev ter njihovih razmerij, ter načina dodajanja komponent v reakcijski sistem. Spremljanje poteka reakcij in nastanka magnetita v posameznih fazah dodajanja reagentov oz. v določenih pH področjih ter analiza magnetnih lastnosti nastalih delcev je bila osnova za izbiro postopkov za kasnejše oplaščanje celuloznih vlaken. Koloidne lastnosti pripravljenih disperzij magnetita so bile raziskane s stališča njihove elektroforetične mobilnosti in velikosti delcev. Oplaščanje regeneriranih celuloznih vlaken z nano delci je potekalo po postopku in situ formacije delcev na površini vlaken za oba sistema delcev ter v primeru magnetita tudi z adsorpcijo delcev iz predhodno pripravljene disperzije. Aktivirana površina liofiliziranih vlaken diktira nastanek homogenih in gostejših plasti nano delcev v primerjavi z neenakomerno pokritimi površinami in aglomerati na zraku sušenih vlaken oz. vlaken brez predhodnega nabrekanja. Postopek liofilizacije pa omogoča v primeru delcev silicijevega oksida tudi njihovo rast v notranjosti vlaken. Lastnosti pripravljenih kompozitnih vlaken (viskozna vlakna z nano delci), ki so posledica anorganske faze, so v veliki meri izrazitejše v primeru liofiliziranih vlaken; stopnja zaščite proti vnetju vlaken in posledičnem temperaturnem razpadu, ki jo dajejo delci silicijevega dioksida ter vrednosti nasičene magnetizacije, ki jo prispevajo delci magnetita so višje pri vlaknih, ki smo jih pred nanosom delcev liofilizirali.
Ključne besede: regenerirana celulozna vlakna, alkalna predobdelava, nabrekanje, sušenje, liofilizacija, struktura, WAXS, SAXS, vrstična elektronska mikroskopija, elektrokinetične lastnosti, mehanske lastnosti, sinteza delcev, lastnosti koloidnih sistemov, oplaščanje vlaken, magnetne lastnosti, termične lastnosti
Objavljeno: 27.08.2010; Ogledov: 2735; Prenosov: 276
.pdf Polno besedilo (9,84 MB)

88.
Statična nosilnost in življenjska doba velikih aksialnih dvorednih krogličnih ležajev
Rok Potočnik, 2010, doktorska disertacija

Opis: Standardni računski postopki za preračun kotalnih ležajev v splošnem niso uporabni za preračun velikih aksialnih kotalnih ležajev. Razlog za to je predvsem specifičnost geometrije, izdelave, obratovalnih pogojev, obremenitev, vgradnje ipd.. Ključni parametri, ki vplivajo na statično in dinamično nosilnost teh ležajev so geometrija, (ne)togost priključne konstrukcije, zaradi katere pride do deformacije ležaja in materialne lastnosti tečine. V sklopu doktorske disertacije je bil razvit računski postopek za določitev porazdelitve kontaktnih obremenitev po tečinah ležaja, določene so bile empirične enačbe za določitev statičnih in cikličnih elasto-plastičnih trdnostnih lastnosti jekla 42CrMo4 le v odvisnosti od trdote in analizirana je bila primernost nekaterih obstoječih računskih modelov za izračun statične nosilnosti in življenjske dobe tečine velikih aksialnih kotalnih ležajev. Na osnovi porazdelitve kontaktnih obremenitev ter statične in dinamične nosilnosti tečine sta bili določeni statična in dinamična nosilnost velikega aksialnega dvorednega krogličnega ležaja. Na koncu je bila, predvsem kot osnova za nadaljnje delo, izračunana še hitrost širjenja utrujenostne razpoke na površini tečine. Računski postopek za izračun porazdelitve kontaktnih obremenitev po tečinah ležaja, ki je osnova za vse nadaljnje izračune, temelji na vektorskem popisu geometrije ležaja, zunanjih obremenitev in kontaktnih sil. Takšen pristop omogoča popis poljubne geometrije ležaja in predstavlja osnovo za simuliranje vpliva deformacij le-tega. Računski postopek je bil implementiran v obliki računalniškega programa, ki omogoča analizo enorednih in dvorednih velikih aksialnih krogličnih ležajev z dvotočkovnim ali štiritočkovnim dotikom. Izračuni so pokazali, da je z metodo končnih elementov ob upoštevanju kriterija dopustne trajne deformacije tečine mogoče relativno dobro določiti statično nosilnost tečine velikega aksialnega kotalnega ležaja. Primerjava računskih metod za določitev življenjske dobe tečine je pokazala, da pri izračunih z napetostno in deformacijsko metodo glavni problem predstavljata način upoštevanja srednje napetosti in upoštevanje vpliva velikosti ležaja. Pri izračunih z Weibullovo, Lundberg-Palmgrenovo, Ioannides-Harrisovo in Zaretskyjevo metodo glavni problem predstavlja določitev materialne konstante in upoštevanje vpliva plastičnih deformacij pri večjih kontaktnih obremenitvah. Izkazalo se je, da le Ioannides-Harissova metoda zajame tako vpliv plastične deformacije pri višjih obremenitvah kot vpliv velikosti ležaja. Tako statična nosilnost kot življenjska doba tečine sta bili določeni tudi eksperimentalno. Pri tem se je izkazalo, da eksperimenti na osnovi stoječega kontakta z obremenitvenim razmerjem R=0,1 niso primeren način za simuliranje kontaktnih obremenitev pri kotaljenju.
Ključne besede: veliki aksialni kroglični ležaj, deformacija obročev, porazdelitev kontaktnih sil, Hertzova teorija kontakta, statična nosilnost, življenjska doba, dinamična nosilnost, linearno-elastična mehanika loma, utrujenostna razpoka
Objavljeno: 04.08.2010; Ogledov: 3642; Prenosov: 334
.pdf Polno besedilo (17,11 MB)

89.
Integracija laserskega interferometra in koordinatne merilne naprave v merilni sistem za merjenje dimenzij
Tadej Tasič, 2010, doktorska disertacija

Opis: Merjenje dimenzij se je v Laboratoriju za tehnološke meritve do nedavnega izvajalo na univerzalnemu merilniku dolžin Zeiss 01-660C, kateri ima velike prispevke k merilni negotovosti, le teh pa ni mogoče zmanjšati. Zato smo se odločili, da preučimo možnost izdelave kalibracijskega postopka na trikoordinatni merilni napravi (KMN) z absolutno sledljivostjo na primarni etalon preko laserskega interferometra (LI). Pri metodah raziskovanja smo integrirali KMN in LI v en merilni sistem, izdelali postopek merjenja, preizkusili ponovljivost na integriranem merilnem sistemu, določili vplivne parametre na meritev, eksperimentalno določili koeficient za merjenje notranjih in koeficient za merjenje zunanjih dimenzij, ocenili skupno merilno negotovost in potrdili ovrednoteno merilno negotovost na različnih umerjenih etalonih. Za merjence npr dolžine 100 mm smo napram prejšnjem postopku meritve zmanjšali merilno negotovost za 77%, za merjence dolžine 1000 mm pa kar za 82%. Razvili smo matematični model meritve in izvedli celovito analizo merilne negotovosti za integriran sistem LI in KMN. S postopkom nameravamo sodelovati v mednarodnih interkomparacijah, kot osnovnemu orodju za potrditev znanstvenih tez v meroslovju, in tako potrditvi ovrednoteno merilno negotovost.
Ključne besede: merjenje dimenzij, koordinatna merilna naprava, laserski interferometer, notranje dimenzije, zunanje dimenzije, integriran sistem, merilna negotovost.
Objavljeno: 29.06.2010; Ogledov: 2804; Prenosov: 354
.pdf Polno besedilo (1,75 MB)

90.
RAZVOJ MODELA ZA OCENO ZAHTEVNOSTI OBLIKE IZDELKA IN UPORABO V SLOJEVITIH TEHNOLOGIJAH
Bogdan Valentan, 2010, doktorska disertacija

Opis: S skokovitim razvojem in razmahom naprav za proizvodnjo, tako klasičnih odrezovalnih kot postopkov slojevitih tehnologij (znanih tudi kot 3D tiskalniki), se pojavi vprašanje, kako med množico tehnologij in naprav izbrati ustrezno. Delo opisuje osnovne značilnosti STL formata, kot izhodne CAD datoteke, ki predstavlja osnovo za analizo in razvoj postopkov določevanja kompleksnosti oblike samega modela. Predstavljenih je več modelov iz realnega okolja, na katerih je izvedena analiza vhodnih podatkov in postopek določevanja kompleksnosti oblike. Predstavljeni so aktualni izdelovalni postopki, primerni tako za izdelavo unikatnih izdelkov kot tudi za serijsko izdelavo, s posebnim poudarkom na slojevitih tehnologijah. Na osnovi temeljnih lastnosti izdelovalnih tehnologij so analizirani testni modeli in s pomočjo ocene kompleksnosti določeni primerni postopki izdelave oziroma čas, potreben za poobdelavo posameznega izdelka, izdelanega po postopkih slojevitih tehnologij. Rezultati so primerljivi z izkustveno določitvijo izdelovalnega postopka na osnovi ocene strokovnjakov, sistem določevanja izdelovalnega postopka je mogoče z manjšimi prilagoditvami praktično uporabiti.
Ključne besede: HITRA IZDELAVA, STL, ZAHTEVNOST, OBLIKA, SLOJEVITE TEHNOLOGIJE, IZBIRA TEHNOLOGIJE
Objavljeno: 01.06.2010; Ogledov: 2294; Prenosov: 241
.pdf Polno besedilo (5,00 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici