SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 103
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
11.
Notranja oksidacija mikrolegiranega zlata za medicinske aplikacije
Tjaša Zupančič Hartner, 2016, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je obravnavana problematike izdelave mikrolegiranega disperzijsko utrjenega zlata z disperzijo oksidov (La2O3), redko zemeljskega elementa (La) s procesom notranje oksidacije ter študija biokompatibilnosti materiala.. V prvem delu raziskav smo izdelali zlitino Au – 0,5 ut.% La, s postopkom klasičnega litja. Rezultati karakterizacije so pokazali, da že zelo majhna količina mikrolegirnega elementa lantana v zlati zlitini, povzroči tvorbo intermetane faze Au6La, ki pomembno izboljša mehanske lastnosti mikrolegiranega zlata, v primerjavi s čistim zlatom. V drugem delu smo s tehnologijo hitrega strjevanja in valjanja, izdelali trakove z metastabilno mikrostrukturo. S hitrim strjevanjem zlitine Au - 0,5 ut.% La smo dosegli spremembo morfologije strjevanja. Mikrostruktura hitro strjenih trakov sestoji iz zelo finih zrn αAu, s premerom do nekaj mikrometrov ter homogeno razporejeno intermetalno fazo (Au6La), po celotnem preseku traku. Izmerjena trdota trakov je pokazala, da se je v primerjavi z litim stanjem, trdota povečala za skoraj 20 %. Valjane trakove smo rekristalizacijsko žarili in ugotovili, da že majhen dodatek 0,5 % La, zvišuje temperaturo rekristalizacije do 200 K in povzroči rekristalizacijski zastoj. Karakterizacija materiala, je pokazala, da intermetalna faza Au6La v valjanih trakovih tvori neprekinjeno mrežo po mejah zrn, ki dodatno niža hitrost rekristalizacije. Sledila je notranja oksidacija zlitine v litem, valjanem in hitro strjenem stanju. Rezultati notranje oksidacije zlitine v litem ter valjanem stanju so pokazale, da proces notranje oksidacije poteče le po mejah kristalnih zrn z oksidacijo lantana iz intermetalne faze (Au6La). Med tem ko notranja oksidacija hitro strjenih trakov poteče s oksidacijo lantana iz trdne raztopine in tvorbo CNO ter delno po mejah zrn s oksidacijo lantana iz intermetalne faze (Au6La) . Na osnovi rezultatov smo identificirali mehanizem notranje oksidacije in postavili model notranje oksidacije zlitine Au- 0,5 ut.% La, ki rezultira v disperzijskem utrjanju mikrolegirane zlate zlitine v površinskem sloju, kljub temu, da je topnost kisika v kristalni mreži zlata zelo majhna. V zaključni fazi smo potrdili, da je material Au-0,5 ut.% La biokompatibilen, kar daje možnost njegove uporabe v obliki tankih nanosov na medicinske implantate.
Ključne besede: notranja oksidacija, zlato, zlitine zlato-lantan, biokompatibilnost zlato-lantan zlitin
Objavljeno: 05.07.2016; Ogledov: 405; Prenosov: 26
.pdf Polno besedilo (6,89 MB)

12.
Inteligentno toleriranje sklopov glede na tehnološke zmožnosti obdelovalnih postopkov
David Močnik, 2016, doktorska disertacija

Opis: Sodobna proizvodnja je podvržena najrazličnejšim zahtevam, ki jih povezuje zahteva po učinkovitosti. Da zadostimo tej zahtevi, je treba tolerance sestavnih delov sklopa načrtovati s premislekom. Z ustreznim načrtovanjem toleranc lahko namreč zelo vplivamo na zmanjšanje proizvodnih stroškov. V ta namen je v doktorski disertaciji za reševanje kompleksnega problema načrtovanja toleranc razvit in predstavljen inteligentni sistem toleriranja, ki s pomočjo metod umetne inteligence, na podlagi vhodnih podatkov porazdeli tolerance sestavnih delov, tako da so stroški izdelave minimalni. Razvita sta dva različna modula za načrtovanje toleranc; modul z optimizacijo z rojem delcev in modul, ki temelji na gravitacijskem iskalnem algoritmu. Uporaba razvitega sistema je prikazana na dveh realnih primerih. Primerjane so vrednosti najnižjih doseženih stroškov s posamezno optimizacijsko metodo, vrednosti predlaganih toleranc in izbrani proizvodni procesi – stroji, ki jih je predlagala inteligenca. Skozi opravljena testiranja pri zasnovi inteligentnega sistema toleriranja se je optimizacija z rojem delcev izkazala za najučinkovitejšo metodo. Razvit je tudi uporabniški vmesnik, ki omogoča enostavno načrtovanje toleranc. V zaključku raziskave je tudi potrjena teza doktorske disertacije, hkrati pa so tudi podane smernice za nadaljnji razvoj in raziskave.
Ključne besede: načrtovanje toleranc, izdelovalni stroški, optimizacija, inteligentno toleriranje, optimizacija z rojem delcev, gravitacijski iskalni algoritem
Objavljeno: 01.07.2016; Ogledov: 417; Prenosov: 47
.pdf Polno besedilo (2,73 MB)

13.
Sinteza nanodelcev zlata z modificirano ultrazvočno razpršilno pirolizo
Peter Majerič, 2016, doktorska disertacija

Opis: Doktorsko delo predstavlja študije, eksperimentalno delo, tehnike karakterizacije, rezultate in analize, s katerimi je povezana sinteza čistih, okroglih, neaglomeriranih nanodelcev zlata (AuNPs) z velikostjo okoli 50 nm. V prvem delu raziskav smo sintetizirali AuNPs s konvencionalno ultrazvočno razpršilno pirolizo (USP). Za surovino smo uporabili tetrakloroaurično kislino HAuCl4(s), ki smo jo raztopili v vodi. To raztopino smo v komori z ultrazvokom razpršili v kapljice, ki jih je nosilni plin N2 prenesel v reakcijsko peč. V tej peči so potekale stopnje sinteze: izhlapevanje kapljic, toplotna dekompozicija, redukcija s plinom H2 in zgoščevanje. Nastali so AuNPs različnih oblik z velikostmi do 300 nm, pri čemer smo identificirali visoko stopnjo aglomeracije. Ker s konvencionalnim USP nismo dosegli cilja, smo postavili hipotezo, da lahko izdelamo ciljne AuNPs z modificiranim USP, kjer je cona izhlapevanja kapljic ločena od reakcijske peči, reducirni plin pa je uveden neposredno v reakcijsko peč. Za potrditev hipoteze smo z eksperimenti preučevali vplivne parametre USP-sinteze: koncentracijo Au v začetni raztopini, temperature v coni izhlapevanja kapljic in v reakcijski peči ter pretok plinov N2 in H2. S pomočjo tehnik karakterizacij (TEM, DLS, ICP) na nastalih AuNPs smo ugotovili, da pri USP-sintezi hkrati potekata dva mehanizma nastanka nanodelcev (»kapljica-v-delec«, DTP in »plin-v-delec«, GTP). Z DTP nastajajo veliki nanodelci – do 300 nm, z GTP pa majhni – do 50 nm. Kadar potekata oba mehanizma hkrati, dobimo neugodno bimodalno velikostno porazdelitev AuNPs. Na tej osnovi smo postavili model nastanka AuNPs, ki pojasnjuje, kako lahko pri USP-sintezi s spreminjanjem koncentracije Au v začetni raztopini in pretokov plinov vplivamo na DTP in GTP mehanizma nastanka v korist GTP. S ciljno izbranimi parametri (0,5 g/l Au, 4,5 l/min N2, 2,0 l/min H2) smo ustvarili pogoje za nastanek AuNPs z GTP-mehanizmom. Pri tem so nastali okrogli AuNPs z ozko velikostno porazdelitvijo (37,0 ± 5,5 nm). Tako smo potrdili pravilnost postavljenega modela in hipotezo, da lahko z modificiranim USP izdelamo AuNPs ciljnih lastnosti.
Ključne besede: modificirana ultrazvočna razpršilna piroliza, nanodelci zlata, mehanizmi nastanka, karakterizacija
Objavljeno: 08.06.2016; Ogledov: 462; Prenosov: 22
.pdf Polno besedilo (7,14 MB)

14.
Computer Modelling of Porous Composite Structures with Advanced Pore Morphology
Aljaž Kovačič, 2016, doktorska disertacija

Opis: Advanced pore morphology (APM) structures are composite metal foams, which are assembled from a large number of small spherical elements with cellular structure, and are bonded into a composite with polymeric adhesive. The result of such composition is a wide spectrum of achievable mechanical behaviour in APM structures. To explore their full potential, efficient computational models are needed, which allow for simple parameter variation. Unfortunately, the current computer models do not allow for efficient simulations of porous composite structures with advanced pore morphology, as they employ complex discretisation approaches. A new approach to simulation is presented in this work, based on the discrete particle method (DPM), where every element of APM structure is discretised with a single node. This enables more efficient simulations of APM structures, while still allowing for simple variation of structural parameters. The DPM method was augmented with constitutive models of normal and tangential contact behaviour of APM elements and bonds between them, which were formulated based on an extensive experimental study of APM structure's geometry and mechanical behaviour. Consequently, the models enable simulations of large APM structure's behaviour by modelling the contact behaviour of individual elements. The implementation of new models was verified on a set of analytically solvable examples, and the accuracy of the models was validated with very good correspondence between computational and experimental results. Moreover, the models were validated on a wide set of examples, also taking into account the various strain rates and the absence of the bonds. The applicability of new models was demonstrated in a comprehensive parametrical study, where the influential structural parameters and properties were identified for low and high strain rate deformations. The study also demonstrated the possibility of customising the mechanical behaviour with property gradation, and with introduction of regular, as well as geometrically complex APM element assemblies. The possibility of coupled discrete particle method and finite element method simulations was also addressed. The newly developed models represent a breakthrough in the field of computational investigation of APM structures, and provide for simpler and more efficient investigations of APM structures in the future.
Ključne besede: Metal foams, advanced pore morphology, composite materials, mechanical properties, contact modelling, discrete particle methods, computer simulations
Objavljeno: 11.03.2016; Ogledov: 718; Prenosov: 54
.pdf Polno besedilo (44,29 MB)

15.
Hemicelluloses application for synthetic polymer surfaces functionalisation
Nena Velkova, 2016, doktorska disertacija

Opis: The main aim of this thesis was development of thin functional layers from hemicelluloses xylans on the polyethylene terephthalate (PET) surfaces. Hemicelluloses, xylans, as renewable polymers, were chemically modified in order to introduce anionic and cationic functional groups. Two types of chemical modifications were performed: carboxymethylation in order to increase anionic nature of xylans and improve their hydrophilic character and cationization for introducing of amino groups and antimicrobial characteristics. Both types of modifications were successful, which was proved by ATR FTIR and raman techniques, elemental analysis, total bound nitrogen determination, size exclusion chromatography and polyelectrolyte titrations. Polyelectrolyte titration results showed increased amounts of deprotonated carboxyl groups in carboxymethylated xylans as well as increased amounts of protonated groups in cationized xylans. Antimicrobial activity of xylans was investigated by the determination of minimal inhibitory concentration (MIC) against S. aureus, E. coli, and C. albicans and it was found out that the samples with higher amounts of active amino groups showed lower MIC. Cationised glucuronoxylan showed significantly higher antimicrobial activities against S. aureus in comparison to cationised arabinoxylan and nonmodified xylan samples. However, none of xylan samples was active against fungi. In order to analyze surface properties of solid surfaces, films from xylan (nonmodified and modified) water solution was formed by casting method. The surface chemical composition of films were investigated by x-ray photoelectron spectroscopy (XPS), and the results showed that films made from carboxymethylated xylans had significantly higher amounts of carbon fraction involved in O=C-O bonds, compared to nonmodified xylans. Such surface chemical structure caused higher surface free energy with higher electron-donor contribution and thus high hydrophilicity of these films. Films made by cationized xylans had higher amount of carbon involved in C-C and C-H bonds compared to nonmodified and lower surface free energy with increase of dispersive Lifshitz Van der Waals contribution. In order to thoroughly investigate the adsorption of xylans onto synthetic surfaces Quartz crystal microbalance with dissipation unit (QCM-D) was used. For these measurements model films were prepared from PET by spin coating technique. Adsorption studies were performed at different conditions, such as pH, concentration and ionic strength of xylan solutions. For all the chemically modified xylans the adsorption was improved at pH 5 and with increased ionic strength with divalent ions. The adsorption increased as well with increasing of xylan solution concentration. In order to improve binding of adsorbed xylans so-called anchoring polymers were applied. When anchoring polymers were applied, better adsorption and fixation of adsorbed layer was confirmed, thus the adsorbed masses of xylans after rinsing with water were significantly higher in comparison to the adsorption without immediate anchoring layer. On the basis of these results, real PET fabric surfaces were treated using chemically modified xylans. The xylan solutions were applied onto PET fabric samples using spray coating technique, which is the best approximate to the large-scale procedures. In the first step, PET fabric was activated by alkaline hydrolysis and after that, anchoring agents and carboxymethylated and/or cationized xylans were adsorbed. The success of these treatments was evaluated by the determination of negative and positive charge of the treated PET fabric samples by titration techniques, methylene blue and acid orange 7 adsorption methods, water contact angles and wettability determination. From the potentiometric titrations results it was clearly seen that each new adsorbed layer onto PET fabric totally screened the charge of the former one. FESEM images showed rather thick layers covering the
Ključne besede: hemicellulose, polyethylene terephthalate, glucuronoxylan, arabinoxylan, carboxymethylation, cationization, PET model films, quartz crystal microbalance, PET fabric, surface free energy, wettability, antimicrobial properties
Objavljeno: 11.03.2016; Ogledov: 405; Prenosov: 28
.pdf Polno besedilo (4,53 MB)

16.
Razvoj metodologije za razvrstitev zaznavnih ploskev pri oblikovanju izdelkov
Andrej Cupar, 2015, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava problematiko vrednotenja površja. To površje je lahko elementarna ploskev, ploskev, sestavljena iz elementarnih ploskev, 3D skenogram ali mrežni model. Uporabljamo izraz zaznavne ploskve, ki predstavljajo površje, ki ključno vpliva na zaznavanje izdelka z uporabniškega vidika. Pri tem nas ne zanima estetska vrednost teh ploskev, ampak metodologija, ki omogoča vrednotenje. Za ta namen smo predstavili metodologijo n×n, ki se izvaja hkrati v programskem okolju Rhinoceros (RH) in dodatku Grasshopper (GH). V GH je nastavljena procedura z uporabo standardnih gradnikov GH. Rezultat te analize je najprej n×n matrika, v kateri so zbrane n×n razdalje, ki so v nadaljevanju normirane in zbrane v normalizirani n×n matriki. Iz normirane n×n matrike izhajajo izračuni za lastnosti CASP. S temi štirimi lastnostmi lahko ovrednotimo vsako površje; označujejo pa ukrivljenost, pospešenost, simetrijo in proporcionalnost. Rezultati so primerljivi samo pri elementarnih ploskvah. Elementarna ploskev je ploskev, ki ima podobno ukrivljenost ali predstavlja oblikovno značilnost ali del oblikovne značilnosti. Pri kompleksnih ali sestavljenih ploskvah lahko rezultate primerjamo samo za določen tip objektov; na primer samo za obraze. Sicer kompleksne ploskve segmentiramo in razdelimo na elementarne. Prikazanih je tudi nekaj vmesnih razvojnih faz, v katerih smo uporabili drugačne analitične postopke, ki smo jih na koncu opustili. Vseeno lahko z njimi analiziramo geometrijo, le povezati in aktivirati je potrebno ustrezne gradnike v GH; kot je recimo izris in analiza linije prereza ali prerez dveh prostorskih teles. V eksperimentalnem delu je zbranih nekaj praktičnih primerov uporabe CASP in postopki za izboljšavo dizajnerskega procesa za nadaljnjo uporabo. Prikazana je uporaba CASP metode na sedežih profesionalnih tekmovalnih koles, na računalniških miškah, na obrazih, na zadku avtomobila Tushek & Spigel – TS 600 in na obrezilnih orodjih za industrijske stiskalnice. Predstavljena je metoda, ki smo jo poimenovali DEGI, kjer uporabimo obstoječo geometrijo in jo vgradimo v nov izdelek.
Ključne besede: metodologija, dizajn, analiza, površje, računalniška grafika, modeliranje
Objavljeno: 01.12.2015; Ogledov: 481; Prenosov: 67
.pdf Polno besedilo (6,36 MB)

17.
Model inteligentnega sistema za prilagajanje postavitve obdelovanca v delovni prostor obdelovalnega stroja
Matej Paulič, 2015, doktorska disertacija

Opis: Moderni obdelovalni sistemi zahtevajo nenehno posodabljanje in vključevanje najnovejših tehnologij v tehnološke postopke. Raziskave in razvoj obdelovanih postopkov se v zadnjem obdobju nagiba k rešitvam, ki na eni strani povečujejo hitrosti, večajo fleksibilnost in točnost, na drugi strani pa skrajšujejo razvojni cikel izdelka. Uvajanje računalniškega vida na obdelovalne stroje nam omogoča, da lahko brez večjih težav zaznamo postavitev (pozicijo) in orientacijo obdelovanca, ki ga bomo obdelovali. V raziskavi predlagamo uporabo metod umetne inteligence za zasnovo naprednega sistema, ki bo sposoben samodejno prilagoditi postavitev obdelovanca v obdelovalni prostor stroja., ter prilagoditi CNC-program za novo pozicijo vpetega obdelovanca. Predlagana je uporaba algoritmov optimizacije z rojem delcev, kot tudi uporaba mehke logike. V zaključku raziskave so podani rezultati, ki utemeljujejo in dokazujejo uporabnost sistema. Podani so tudi predlogi za nadaljnji razvoj in raziskave.
Ključne besede: Rezkanje, obdelovanec, računalniški vid, inteligentni sistem, skupinska inteligenca, optimizacija postavitve
Objavljeno: 06.11.2015; Ogledov: 476; Prenosov: 52
.pdf Polno besedilo (4,57 MB)

18.
Optimiranje odrezavanja gradientnega materiala pri frezanju
Tomaž Irgolič, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Uvajanje tehnologije laserskega navarjanja kovinskih materialov s postopkom LENS v zadnjem času pridobiva na veljavi in uporabnosti za namene popravila strojnih delov in gravur preoblikovalnih orodij. Kljub zelo dobrim dosežkom navarjanja plasti kovinskih materialov, je še vedno potrebna naknadna obdelava navarov s postopki odrezavanja. Dosedanji način poobdelave navarjene površine je bil s postopkom brušenja. Način brušenja navarjenih plasti je dal do sedaj ustrezne rezultate. Slabost brušenja v primerjavi s frezanjem pa je manjši odvzem materiala v enaki časovni enoti. Prav zaradi tega je raziskava v okviru doktorske disertacije potekala v smeri nadomestitve procesa brušenja s procesom frezanja. Cilj raziskave je bil ugotoviti vpliv parametrov stroja za lasersko navarjanje na dobljene hrapavosti in valovitosti navarjenih površin gradientnih materialov. Problem navarjenih materialov je površina, ki ne ustreza standardu hrapavosti N6, kar je bil naš zastavljen cilj. Zato je potrebno navarjene površine dodatno obdelati, za kar smo si izbrali proces frezanja z oblikovnim krogelnim frezalom. Z raziskavami smo dokazali, da je možno nadomestiti proces brušenja s procesom frezanja. Površina vseh izdelanih vzorcev je bila predhodno skenirana s tri-razsežnim optičnim skenerjem. S skeniranjem se je zagotovil oblak točk, na podlagi katerega sta se v nadaljevanju disertacije izračunala srednji aritmetični odstopek navarjenega profila Ra, največja višina izbočin Rp in debelina navarjenih plasti. Za ugotavljanje debeline navarjenih plasti se je izdelal uporabniški vmesnik za merjenje debeline in analizo navarjenih plasti. S pomočjo izračunov se je v nadaljevanju izračunala minimalna potrebna globina frezanja z oblikovnim krogelnim frezalom, ki je potrebna, da dobimo poobdelano površino navarjenih plasti. Vsi vzorci, ki so bili obdelani s frezanjem, so imeli končno kvaliteto površine stopnje N6 oziroma boljšo. Seveda je izbira rezalnih parametrov za poobdelavo navarjenih plasti gradientnih materialov s procesom frezanja ključnega pomena. Zato je pomembno, da poznamo trdoto materiala, njegovo kemijsko sestavo in pripadajoče mehanske lastnosti. Le-te so v veliki meri odvisne od predhodno izbranih parametrov stroja za navarjanje. Tekom raziskave pridobljeni rezultati so bili shranjeni v namensko izdelano podatkovno bazo. Ta je uporabniku prijazna in mogoča hiter pregled osnovnih podatkov o materialu, pregled izmerjenih rezalnih sil pri izbranih rezalnih pogojih in grafično primerjavo izmerjenih rezalnih sil pri različnih rezalnih parametrih. Celotna raziskava doktorske disertacije zajema predstavitev problema, osnove delovanja stroja za lasersko navarjanje in seveda vrsto preizkusov, kjer se je skenirala površina navarjenih slojev, izračunala pripadajoča hrapavost in valovitost površine in seveda vršila nadaljnja obdelava navarjenih plasti gradientnih materialov s procesom frezanja.
Ključne besede: frezanje, gradientni material, LENS, optimizacija odrezavanja
Objavljeno: 06.11.2015; Ogledov: 580; Prenosov: 54
.pdf Polno besedilo (16,64 MB)

19.
Energijski model za oceno življenjske dobe osi vetrne elektrarne
Miljenko Cvetić, 2015, doktorska disertacija

Opis: Do sedaj je bilo projektiranje komponent vetrnega agregata usmerjeno tako, da so bile projektne obremenitve večje od tistih v resnici, s čimer so bile izpolnjene zahteve glede konservativnosti in mehanične varnosti vetrnega agregata. Os vetrnega agregata je s tem predimenzionirana, kar je s stališča varnosti ugodno, ampak zaradi večje mase povzroča dodatne zahteve glede nosilnosti stolpa in obračanja gondole. Prav tako večje dimenzije osi vplivajo na njegovo višjo ceno, kot tudi višjo ceno vetrnega agregata. Pravilnost in točnost projektiranja se lahko preveri šele, ko je agregat v uporabi. V doktoratu sta analizirana deformacijsko stanje in stanje napetosti na enem merilnem mestu, in sicer kritičnem delu osi vetrnega agregata. Obenem je bila s pomočjo znanega matematičnega modela opravljena analiza ujemanja teoretičnih in izmerjenih vrednosti. S primerjavo izmerjenih mehaničnih lastnosti, trajne dinamične trdnosti in lomne žilavosti je zaključeno, da so projektno predvidene delovne obremenitve in izmerjene obremenitve bistveno nižje od dinamične trdnosti materiala. Razen tega, določena je metodologija utrujenosti osi vetrnega agregata.
Ključne besede: os vetrne elektrarne, hitrost vetra, jeklena litina, utrujenost, Wöhlerova krivulja, lomna žilavost, mehanske lastnosti
Objavljeno: 15.09.2015; Ogledov: 480; Prenosov: 0

20.
Inteligentna podpora pri snovanju zahtevnika v procesu razvoja izdelka
Špela Brglez, 2015, doktorska disertacija

Opis: V industrijski praksi in v študijskem okolju se izkazuje potreba po vodenju in usmerjanju manj izkušenih razvojnih inženirjev skozi fazo snovanja zahtevnika. Zahtevnik je zelo pomemben dokument, saj se inženirji ves čas razvoja izdelka nanj sklicujejo, na koncu pa se zadovoljivost izdelka meri prav glede na izpolnjevanje začetnih zahtev. Če v tej fazi niso vzpostavljene vse potrebne zahteve za uspešno opredelitev novega izdelka, so potrebne kasnejše neželene iteracije v procesu razvoja, da izpuščene zahteve vzpostavimo. Če je v tej fazi vzpostavljenih preveč zahtev, je izdelek preveč določen, kar lahko vodi k izbiri neoptimalnega koncepta ali celo v povsem neuspešen razvoj. Če so v zahtevniku vzpostavljene zahteve neskladne, to v nadaljnje faze razvojnega procesa vnese negotovost glede izbire, kateri izmed dveh neskladnih zahtev slediti. V doktorski disertaciji smo zato zbrali in uredili znanje o zahtevah in snovanju zahtevnika. Iz znanja smo izpeljali metodo za vzpostavljanje in klasifikacijo zahtev na osnovi potrebnosti. Ta razvojnega inženirja vodi skozi ves postopek snovanja zahtevnika in ga opozarja na morebitno prešibko ali premočno določenost izdelka. Zasnovali smo še verjetnostni model za prepoznavanje neskladnih in nasprotujočih si zahtev, ki uporabnika opozori, če je verjetnost, da sta zahtevi v neskladju, večja od določene meje. Metodo in model smo implementirali v obliki inteligentne podpore za pomoč pri snovanju zahtevnika. Inteligentno okolje, ki smo ga poimenovali GRACE, smo razvijali v dveh stopnjah – druga stopnja je bila nadgradnja prve z upoštevanjem mnenja treh skupin: manj izkušenih razvojnih inženirjev, ekspertov iz industrije in ekspertov s področja razvoja inteligentnih svetovalnih sistemov za podporo v procesu razvoja novih izdelkov. Rezultati različnih opravljenih testiranj so pokazali, da manj izkušeni razvojni inženirji resnično potrebujejo oporo pri odločanju glede števila in tematike definiranih zahtev. Dokazali smo tudi, da se rezultati metode dobro skladajo s primerom iz industrijske prakse in z mnenjem ekspertov. Izvedli smo občutljivostno analizo, ki je potrdila pravilno in ustrezno delovanje modela za prepoznavanje neskladnih zahtev.
Ključne besede: razvoj izdelka, zahtevnik, zgodnje faze razvoja, verjetnost, klasifikacija zahtev
Objavljeno: 15.07.2015; Ogledov: 673; Prenosov: 107
.pdf Polno besedilo (3,01 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici