SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


101 - 103 / 103
Na začetekNa prejšnjo stran234567891011Na naslednjo stranNa konec
101.
Matematični model ocene negotovosti pri merjenju ravnosti
Andrej Gusel, 2009, doktorska disertacija

Opis: Meritve ravnosti predstavljajo sredstvo za vrednotenje ravnosti merilnih plošč in ostalih površin, ki služijo kot osnova pri meritvah lege in oblike. Kljub poznavanju postopkov, metod in merilne opreme za merjenje ravnosti ter kljub vedno novim metodam, ki poskušajo poenostaviti postopek, se vedno pojavljajo isti problemi. En glavnih problemov so vplivni faktorji, ki učinkujejo na meritev. Te vplivne faktorje, še bolj pa njihove učinke na meritev, moramo poznati in biti sposobni ovrednotiti, saj predstavljajo osnovo za določanje negotovosti meritve ravnosti. Vplivni faktorji so na splošno sicer znani, manj znani pa so njihovi vplivi na meritev, kar vpliva na odločitev, katere upoštevati in kako, katere pa lahko zanemarimo oziroma preprečimo. Prej ali slej se soočimo tudi s pomanjkljivostmi obstoječih metod. Večino meritev ravnosti izvajamo po metodi Union Jack, ki poleg vrste prednosti prinaša tudi nekaj pomanjkljivosti. Glavna pomanjkljivost je, da mreža že v osnovi bolj slabo pokrije obravnavano površino. Bolj groba mreža res pohitri postopek merjenja, vendar pa se zato pokritost površine še dodatno zmanjša, s tem pa se nam lahko iz obravnave izmuzne katero od odstopanj površine, to pa seveda vpliva na rezultat in negotovost. Zdi se, da bi za bolj drobne nepravilnosti potrebovali bolj gosto mrežo, za večja odstopanja pa bi zadoščala bolj groba mreža. Če torej glede na obliko površine določamo gostoto merilne mreže, gostota merilne mreže pa spet pogojuje stopnjo pokritosti površine, moramo najti odgovor na vprašanje, ki sledi: kako sta povezani oblika površine in negotovost meritve? Ali bi bilo res možno (in smiselno), da bi za različne oblike površin vnaprej definirali različne merilne mreže? Pri odgovoru na te izzive si pomagamo z metodo Monte Carlo. Model meritve služi za osnovo algoritma, s katerim je mogoče preko serije simulacij določiti negotovost meritve. Rezultati za različne merilne mreže, prilagojene obliki površine, kažejo presenetljive izsledke.
Ključne besede: model negotovosti ravnosti, simulacija ravnosti Monte Carlo, simulacija merilne plošče
Objavljeno: 19.05.2009; Ogledov: 2760; Prenosov: 136
.pdf Polno besedilo (4,80 MB)

102.
ŠTUDIJ TiO2 NANO-PREVLEK REGENERIRANIH CELULOZNIH VLAKEN ZA DOSEGANJE SAMOČISTILNEGA UČINKA
Nika Veronovski, 2009, doktorska disertacija

Opis: Cilj naloge je bil razvoj postopka nanomodifikacije površine regeneriranih celuloznih vlaken z namenom pridobivanja vlaken s trajnimi samočistilnimi lastnostmi, hkrati pa zaščititi vlakno pred negativnimi vplivi postopka obdelave in fotokatalitičnega delovanja delcev na lastnosti vlaken. Za raziskavo smo uporabili regenerirana celulozna liocel vlakna, ki sodijo med obnovljiva vlakna izdelana po ekološko nespornem postopku direktnega raztapljanja celuloze. Za modifikacijo smo uporabili fotokatalizator TiO2, ki smo ga na vlakno nanašali z uporabo različnih postopkov. Raziskava je zajemala dva temeljna postopka plastenja; to sta postopek neposrednega oblikovanja nanoprevlek na vlaknih in vezava predhodno oblikovanih delcev na vlakna. Preučili smo vpliv pogojev plastenja na morfologijo nanoprevlek in na njihovo učinkovitost. V prvi fazi smo pripravili prevleke na vlaknih s pomočjo sol-gel tehnologije. Proučili smo vpliv pogojev sol-gel postopka na velikost in učinkovitost delcev ter nekatere lastnosti obdelane tekstilije (mehanske lastnosti, trajnost obdelave, elektrokinetične lastnosti) ter ocenili poškodbe vlaken. V drugem delu raziskave smo za pripravo prevlek uporabili že pripravljene TiO2 nanodelce, ki imajo ustrezno fotokatalitično aktivnost za doseganje samočistilnosti modificiranih površin. Določili smo uporabnost TiO2 P25 nanodelcevza oblikovanje prevlek na vlaknih na osnovi stabilnosti njihovih koloidnih raztopin. Za doseganje stabilizacije delcev v vodnih disperzijah smo spreminjali površinski naboj delcev in/ali uporabili površinsko aktivna sredstva. Poleg tega smo preučili postopek vezave kompozitnih TiO2-SiO2 nanodelcev, kjer SiO2 deluje hkrati kot vezivno sredstvo, poleg tega pa ščiti nosilno vlakno pred fotokatalitičnimi vplivi katalizatorja. Kot vezivno sredstvo za vezanje nanodelcev smo uporabili še raztopino celuloze. Kljub temu, da so raziskave pokazale, da imajo vsi vzorci s TiO2 prevlekami samočistilno sposobnost, pa je le-ta najvišja v primeru vzorcev, obdelanih v stabilni disperziji TiO2 P25 nanodelcev. Največ organske snovi v madežu se razgradi v 8-ih dneh izpostavljenosti direktni dnevni svetlobi. Po funkcinalni učinkovitosti in vplivu na tehnološko-uporabne lastnosti je postopek izdelave kompozitnih TiO2-SiO2 nanoprevlek najprimernejši.
Ključne besede: TiO2 nanodelci, fotokatalizator, samočistilnost, regenerirana celulozna vlakna
Objavljeno: 30.04.2009; Ogledov: 3350; Prenosov: 417
.pdf Polno besedilo (4,38 MB)

103.
NUMERIČNO MODELIRANJE TOKA MIKROPOLARNIH TEKOČIN Z METODO ROBNIH ELEMENTOV
Matej Zadravec, 2009, doktorska disertacija

Opis: V delu je predstavljen nov pristop k numeričnemu modeliranju tokov mikropolarnih tekočin z metodo robnih elementov. Sama teorija mikropolarnih tekočin zajema določene reološko kompleksne tekočine, pri katerih je prisoten še mehanizem rotacije notranjih struktur toka tekočine, kar ni zajeto v klasičnem sistemu Navier-Stokesovih enačb. V nalogi je predstavljeno reševanje toka tekočine s pomočjo teorije mikropolarnih tekočin, izvedeno z vključitvijo dodatnih členov v prenosno enačbo gibalne količine in reševanjem dodatne prenosne enačbe za mikrorotacijo v okviru sistema enačb, zapisanih v hitrostno vrtinčni formulaciji. Predstavljena je izpeljava vodilnih enačb, od začetnih zakonov ohranitve, zapisanih v obliki parcialno diferencalnih enačb, do integralske in na koncu diskretizirane oblike enačb za reševanje toka mikropolarnih tekočin z metodo robnih elementov. Sledi predstavitev numeričnega algoritma reševanja diskretiziranih enačb. Izpeljani algoritem, temelječ na že obstoječem algoritmu reševanja tokov z uporabo klasičnih Navier-Stokesovih enačb, je preizkušen na primerih naravne konvekcije v kotanji, prisilne konvekcije toka tekočine v kanalu ter primeru mešane konvekcije v kotanji z izvorom toplote. Primerjava rezultatov, dobljenih s pomočjo novo razvitega numeričnega algoritma, z referenčnimi rezultati drugih avtorjev, kaže na uspešnost vključitve teorije mikropolarnih tekočin v numerični algoritem na osnovi metode robnih elementov za reševanje toka tekočine s pomočjo klasične teorije Navier-Stokesovih enačb. Teoretične izpeljave in numerične simulacije podrobno obravnavajo izvor in pomen novih modelnih parametrov, ki jih vpeljemo v teoriji mikropolarnih tekočin. Rezultati izvedenih numeričnih simulacij kažejo na pomembno občutljivost tokovnega kot tudi temperaturnega polja na različne vplivne parametre mikropolarnih tekočin. Izpeljani numerični algoritem tako pomembno širi uporabnost metod računalniške dinamike tekočin na osnovi metode robnih elementov tudi na področje numerične simulacije toka mikropolarnih tekočin.
Ključne besede: Mikropolarne tekočine, robno območna integralska metoda, metoda robnih elementov, hitrostno vrtinčna formulacija, naravna konvekcija, tok v kanalu, mešana konvekcija.
Objavljeno: 06.04.2009; Ogledov: 2872; Prenosov: 350
.pdf Polno besedilo (3,55 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici