SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


51 - 60 / 88
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
51.
Razvoj in uporaba tehnike suhe lise plazme za kvantitativno določevanje topiramata v študijah farmakokinetike in bioekvivalence
Tanja Vnučec Popov, 2013, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorskega dela sem razvila in ovrednotila tehniko suhe lise plazme za kvantitativno določevanje topiramata v študijah farmakokinetike in bioekvivalence. Tehnika suhe lise plazme je izpeljana iz tehnike suhe lise krvi. Slednjo so v zadnjih dveh letih bioanalitiki, farmakokinetiki in klinični raziskovalci na novo odkrili in jo uvedli v študije farmakokinetike in bioekvivalence kot alternativo za tradicionalno vzorčenje in določevanje učinkovin iz tekoče humane plazme. Tehnika odvzema vzorcev krvi na papir, znana kot suha lisa krvi (v nadaljevanju DBS – Dried Blood Spots), se je začela uporabljati v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja v presejalnih testih za novorojenčke. Danes pri izvajanju farmakokinetičnih in bioekvivalenčnih študijah DBS nudi v primerjavi z običajno plazmo veliko prednosti, ki se nanašajo na praktične, etične in stroškovne aspekte. DBS omogoča manj invazivno vzorčenje (vbod v prst ali peto namesto uporabe običajne venske kanile) in etične prednosti odvzema manjšega volumna krvi (manj kot 100 µL v primerjavi z več kot 1,0 mL krvi pri običajnem vzorčenju krvi). Poleg tega omogoča lažji transport in enostavnejše ter cenejše shranjevanje (ni potrebe po suhem ledu ali zamrzovalnikih). V obdobju obujanja DBS tehnike so se obravnavala predvsem vprašanja iz vidika njenih praktičnih prednosti, tehničnih izboljšav ter morebitnih analiznih težav in so ji šele pozneje namenili pozornost s stališča farmakokinetike in farmakodinamike. Tedaj so ugotovili, da matrica krvi in s tem DBS tehnika ni primerna za določevanje zdravilnih učinkovin v vseh vrstah študij. DBS tehnika tako še ni regulatorno priznana kot samostojna metoda za kvantitativno določevanje zdravilnih učinkovin pri registraciji humanih in veterinarskih zdravil. Pri farmakokinetičnih študijah običajno kot biološko matrico za določevanje zdravilnih učinkovin uporabljamo tekočo plazmo. Zgoraj omenjena tehnika suhe lise plazme (v nadaljevanju DPS – Dried Plasma Spots) nudi enake prednosti kot DBS tehnika, poleg tega pa je plazma že uveljavljena biološka matrica za analizo večine zdravilnih učinkovin. Pri tem se mi je porajalo vprašanje, ali lahko tehnika suhe lise plazme popolnoma zamenja klasično metodo določevanja zdravilnih učinkovin iz temeljne matrice, tekoče plazme. Odgovor sem iskala na primeru spojine topiramat. Topiramat (TPM) je antiepileptično zdravilo, ki ga uporabljamo za zdravljenje različnih vrst epilepsije pri odraslih in otrocih, za preprečevanje pogosto ponavljajočih se napadov migrene pri odraslih ter kot dodatno zdravilo za zdravljenje Lennox-Gastautovega sindroma. Topiramat spodbuja delovanje inhibitornih nevrotransmiterjev (GABA), blokira Na-kanale in šibko inhibira karbonsko anhidrazo. Vezava na karboanhidrazo, ki je v veliki meri prisotna v eritrocitih, pa lahko vpliva na farmakokinetiko zdravilne učinkovine. Topiramat ima tendenco vezave na karboanhidrazo v eritrocitih, kar pomeni, da se koncentracije v krvi v odvisnosti od časa lahko razlikujejo od plazemskega profila, ter da je razmerje koncentracij kri - plazma večje od 1. Namen raziskave je bil na podlagi literature, DBS ter DPS vzorcev študije spremljanja terapevtskega učinka oceniti, katera suha biološka matrica je najprimernejša za njegovo kvantitativno določevanje v bioloških vzorcih študij farmakokinetike in bioekvivalence. Doktorska naloga je sestavljena iz treh raziskav. Razvila in preizkusila sem tri bioanalizne metode za določevanje topiramata v bioloških matricah. V prvi fazi sem razvila in preizkusila metodo za kvantitativno določevanje topiramata iz suhe lise plazme. V drugem in tretjem delu raziskave sem razvila in preizkusila metodo iz tekoče humane plazme ter metodo določevanja topiramata iz suhe lise krvi. Za kvantitativno določitev koncentracij topiramata sem uporabila metodo devteriranega internega standarda (topiramat-d12) in tekočinsko kromatografijo s tandemskim masnim spektrometrom. Spojine sem ionizirala z elektrorazprševanjem (ESI) in dolo
Ključne besede: topiramat, tekočinska kromatografija s tandemsko masno spektrometrijo, suha lisa plazme, suha lisa krvi, farmakokinetična študija
Objavljeno: 11.10.2013; Ogledov: 878; Prenosov: 71
.pdf Polno besedilo (2,40 MB)

52.
SINTEZA IN UPORABA ORGANSKIH BIORAZGRADLJIVIH AEROGELOV ZA KONTROLIRANO SPROŠČANJE AKTIVNIH SUBSTANC
Anja Veronovski, 2013, doktorska disertacija

Opis: Veliko število polimerov danes v farmaciji uporabljajo za sintezo nosilcev aktivnih substanc. Ti polimeri morajo biti kemijsko stabilni, zanesljivi, z veliko specifično površino, primerno kemijsko strukturo površine in poroznostjo, zagotovili pa naj bi tudi nizke stroške procesiranja. Obetavni kandidati za takšno uporabo so naravni polisaharidi kot alginat, guar, ksantan, agar in citozan. V naših raziskavah smo za pripravo biorazgradljivih organskih aerogelov uporabili alginate. Alginati so varni, stabilni, netoksični in iz pridobljenih obnovljivih virov. Podobni so izvencelični matrici z veliko kemijsko prilagodljivostjo, imajo dobro biološko delovanje, njihova razgradnja pa je vodena encimsko ali celično. V vodnih raztopinah in stiku z divalentnimi kationi kot so Sr2+, Ca2+ in Ba2+ so podvrženi reverzibilnemu geliranju in nastanku ionskih vezi. Namen naše raziskave je bil sintetizirati stabilne biorazgradljive aerogele ter jih uporabiti kot nosilce aktivnih substanc nikotinske kisline in teofilina z namenom kontroliranega sproščanja iz končne formulacije. Za sol-gel sintezo alginatnih hidrogelov smo uporabili dve temeljni metodi ionskega zamreženja: difuzijsko metodo in notranjo vgrajevalno metodo. V primeru prve metode pride do zamreženja z difuzijo ionov iz raztopine v alginatno raztopino in dobimo gel v obliki sferičnih zrn. Prav tako smo okoli sferičnega jedra sintetizirali alginatne membrane zaradi možnosti bolj kontroliranega sproščanja. Pri notranji vgrajevalni metodi se kationi s pomočjo spreminjanja pH sproščajo kontrolirano iz inertnega vira kationov znotraj alginatne raztopine. Po tej metodi dobimo monolitni gel. Po pripravi hidrogela smo z uporabo 100% etanola izmenjali vodo ter dobili alkogel. Etanol smo kasneje odstranili s superkritičnim sušenjem s CO2 (100 bar, 40°C) in dobili aerogel, ki smo ga uporabili kot nosilec aktivnih substanc, dodanih med samo sol-gel sintezo. Alginatne sferične in monolitne aerogele smo analizirali z uporabo DSC, SEM-a ter porozimetrije. Proučevali smo vpliv koncentracije in viskoznosti alginata v začetni raztopini in vpliv uporabljene sintezne metode na sproščanje nikotinske kisline ter teofilina kot modelnih substanc. Izkazalo se je, da z višanjem začetne koncentracije in viskoznosti alginatne raztopine dobimo bolj zamrežene aerogele z večjo mehansko močjo. Prav tako je uporaba sinteze z notranjo vgrajevalno metodo med sproščanjem modelne substance le to uspešneje zadržala v aerogelu in s tem upočasnila sproščanje. Proučevali smo tudi vpliv sproščanja aktivnih substanc iz multi-membranskih sferičnih nosilcev v odvisnosti od koncentracije alginata v vodni raztopini ter koncentracije soli CaCl2 in BaCl2. Ker je alginat anionski polisaharid, smo glede na literaturo pričakovali, da ima končni alginatni aerogel afiniteto do vezave in počasnejšega sproščanja ionskih aktivnih substanc. Rezultati so pokazali, da v primeru ionske substance nikotinske kisline z zamreženjem alginata s Ca ioni in večanjem števila membran okoli sferičnega jedra dosežemo kontrolirano sproščanje, medtem ko uporaba Ca ionov za zamreženje alginata v primeru substance teofilina ni bila uspešna, zato smo uporabili Ba ione, ki pa so uspeli v alginatnem aerogelu zadržati substanco daljši čas. Višja kot je bila koncentracija Ba ionov v vodni raztopini za zamreženje alginata, počasnejše je bilo sproščanje teofilina iz multi-membranskega sferičnega aerogela.
Ključne besede: Naravni polisaharidi, organski biorazgradljivi geli, sol-gel sinteza, aerogeli, nosilci aktivnih substanc, kontrolirano dostavljanje aktivnih substanc.
Objavljeno: 24.05.2013; Ogledov: 1545; Prenosov: 216
.pdf Polno besedilo (4,81 MB)

53.
SYNTHESIS OF SUSTAINABLE BIOPROCESSES USING COMPUTER-AIDED PROCESS ENGINEERING
Lidija Čuček, 2013, doktorska disertacija

Opis: This doctoral dissertation, which consists of four substantive wholes, presents several syntheses of sustainable bioprocesses using computer-aided process engineering. In the first part the synthesis of different integrated processes of ethanol production from the entire corn plant is presented. The synthesis of different processes is in the second part further extended to the simplified and more comprehensive synthesis of bioproducts in the whole production supply chain network. Synthesis is based on the generic optimisation model of biomass production and supply chain networks. In the third part three methods for sustainable development assessment, suitable for multi-criteria optimisation, are presented: method of sustainability indexes, footprints and combined criteria, such as eco- and total profit. Methods are further upgraded with indirect effects in order to measure the unburdening the environment, associated with the use and replacement of environmentally-harmful products. Methods include the direct, indirect and total impacts on the environment. In the last part the methodology for reducing a large number of criteria within multi-objective optimisation to a small number of representative criteria is presented. This method is presented on the case of environmental footprints.
Ključne besede: Biomass energy generation, Supply chain networks, Synthesis of sustainable bioprocesses, Life Cycle Analysis, Sustainability assessment, Multi-objective optimisation, Dimensionality reduction, Representative Objectives Method
Objavljeno: 06.05.2013; Ogledov: 1196; Prenosov: 155
.pdf Polno besedilo (4,29 MB)

54.
Isolation and Characterisation of Flavonoids From Citrus Peels
Katja Makovšek, 2013, doktorska disertacija

Opis: Citrus flavonoids are very interesting for food and pharmaceutical industry since they possess many antioxidant properties and biological activities. Mandarin peels represent an important source of hesperidin and polymethoxy flavones nobiletin and tangeretin. Pommelo peels represent an important source of naringin that can be used as precursor for naringin dihdydro-2,3-chalcone artificial sweetener. Since pommelo peels possess good antioxidant and antimicrobial properties, their extracts are very interesting products for food industry. Therefore isolation of flavonoid from mandarin and pommelo peels is an important topic of investigations. The investigation of the doctoral dissertation is divided in four parts. The first part is focused on the determination of the optimal conditions for the isolation of hesperidin and naringin from mandarin and pommelo peels by conventional extraction. The optimal conditions and the influence of extraction parameters are determined by Taguchi methodology. Very good isolation efficiency of hesperidin, 61.3 mg HES from 1 g of mandarin peels, was obtained by 70 % acetone solution and extraction conditions: 60 °C, 90 min, material to solvent ratio 1/50 g/mL and 3 stages of extraction. The highest amount of naringin, 32.8 mg NAR were isolated from 1 g of material at conditions: conventional extraction, 120 min, albedo, 60 % ethanol, material to solvent ratio 1/50 g/mL and 60 °C. The simple procedure of conventional extraction shows results comparable to more sophisticated methods such as extraction with microwave and ultrasound. Taguchi experimental design was proved to be an efficient methodology to determine the optimal conditions and the parameters that significantly influence product properties. The second part of the investigation focuses on the characterization of mandarin and pommelo peel extracts and their antioxidant properties. Radical scavenging activity against DPPH and antioxidant capacity of lipid soluble and water soluble compounds were determined for mandarin and pommelo extracts. Taguchi experimental design was applied for determination of the influence of extraction parameters on antioxidant properties. The optimal conditions to prepare extracts with high antioxidant properties were also determined. In the third part the investigation focuses on the concentration and separation of citrus flavonoids by extraction with supercritical fluids. Supercritical CO2 was applied for the separation of polymethoxylated flavones (PMF) and flavanone glycoside from mandarin peels. The optimal conditions and the parameter influence on the separation were determined by using Taguchi experimental design. The influence of supercritical fluid extraction parameters on material pre-treatment and isolation of flavonoids was studied. These investigations show that supercritical CO2 is a potential solvent for isolation and separation of PMF from mandarin peels. The fourth and last part of the investigation focuses on the concentration of flavonoids in extract solutions. Since membrane separation processes are very interesting concentration methods in industry, microfiltration, ultrafiltration, nanofiltration and revese osmosis were used for concentration of mandarin and pommelo peel extract solutions. Microfiltration and ultrafiltration could be used in the separation steps after extraction, since they did not influence the amount of dry material and valuable compounds in tested solutions. Reverse osmosis and nanofiltration were shown as useful methods for separation of solvent from extract solutions.
Ključne besede: Flavonoids, hesperidin, naringin, citrus peels, mandarin (Citrus reticulata), pommelo (Citrus maxima), conventional extraction, supercritical fluid extraction, membrane separation processes, Taguchi experimental design
Objavljeno: 22.04.2013; Ogledov: 1824; Prenosov: 160
.pdf Polno besedilo (10,49 MB)

55.
Izkoriščanje nizkotemperaturnih geotermalnih virov z visokotemperaturno toplotno črpalko za daljinsko ogrevanje
Evgen Torhač, 2012, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija je razdeljena na dva sklopa. Prvi sklop zajema pregled nizkotemperaturnih geotermalnih virov in porabe geotermalne energije v Sloveniji. Razvit je matematični model enostavne, cenene in hitre izvedbe temperaturne karotaže v geotermalnih vrtinah, ki služi za oceno razpoložljive geotermalne energije in rezerv, kot tudi za definiranje mehanizma dinamike fluidov v vrtini. V drugem sklopu je opisan sistem ogrevanja z geotermalno energijo na osnovi določil Zakona o rudarstvu (Ur. list RS, št. 98/2001-UPB1 in 68/2008). Mineralno surovino- geotermični energetski vir je namreč možno po določilih Zakona o rudarstvu izkoriščati tako, da se le-ta po odvzemu toplote vrača v nahajališče. Iskali smo rešitev, kako koristno uporabiti potencial geotermalne vode po odvzemu toplote v toplotnih prenosnikih. Za klasično radiatorsko ogrevanje ta energetski potencial ni primeren, ker na območju lendavskega sistema daljinskega ogrevanja nismo našli ustrezno velikega porabnika s talnim gretjem. Edina možnost, ki se je ponujala, je bila razviti inovativno visoko temperaturno črpalko velike moči (>250 kW), ki v svetu do tega trenutka še ni obstajala. Zaradi tega smo v podjetju Nafta-geoterm d.o.o. Lendava skupaj z raziskovalci FKKT pridobili projekt EUREKA z naslovom HTH Pump (High Temperature Heat Pump), ki je dal odgovor na vprašanje, kako neposredno odpadno geotermalno vodo s temperaturo višjo od 40 °C uporabiti za segretje vode v radiatorskem sistemu na temperaturo do 80 °C.
Ključne besede: geotermalna energija, izdatnost sloja vrtine, daljinsko ogrevanje, toplotna črpalka, razvoj toplotne črpalke
Objavljeno: 10.01.2013; Ogledov: 1681; Prenosov: 170
.pdf Polno besedilo (32,58 MB)

56.
NAČRTOVANJE OPERABILNIH PROCESOV Z MATEMATIČNIM PROGRAMIRANJEM
Mihael Kasaš, 2012, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava vključevanje dejavnikov operabilnosti, kot so fleksibilnost ter obratovalna, okoljska in ekonomska učinkovitost, v načrtovanje kemijskih procesov z matematičnim programiranjem. V prvem delu je razvita metoda za testiranje podrobnosti, in ustreznosti modeliranja procesnih shem glede na generiranje ustreznih kompromisov med vloženimi sredstvi in ustvarjenim denarnim tokom. Metoda analizira funkcijo denarnega toka v odvisnosti od naložbe, njen odvod in razlike med optimalnimi rešitvami, dobljenimi z različnimi ekonomskimi kriteriji, kot so stroški, dobiček, neto sedanja vrednost, doba vračanja, interna stopnja donosnosti itd. Ustrezni modeli procesov izkazujejo monotono naraščajočo funkcijo denarnih tokov in položno krivuljo odvoda. Optimalne rešitve takšnih modelov, dobljene z različnimi namenskimi funkcijami, se med seboj bistveno razlikujejo. Modeli z neustrezno stopnjo natančnosti izkazujejo unimodalno funkcijo denarnega toka, strm odvod in majhne razlike med optimalnimi rezultati. V disertaciji je prikazano, da se optimalni rezultati, dobljenimi z različnimi ekonomskimi kriteriji, razlikujejo ne le po ekonomskih kazalcih, temveč tudi po obratovalni učinkovitosti in okoljskih kazalcih. S kvantitativnimi kriteriji, kot sta dobiček in stroški, dosežemo ob višji investiciji obratovalno učinkovitejše in okoljsko manj obremenjujoče procese z nižjo donosnostjo. Kvalitativni kriteriji, kot sta interna stopnja donosnosti in doba vračanja, generirajo procese z manj učinkovito izrabo virov in višjo donosnostjo ob nižji naložbi. Neto sedanja vrednost vzpostavlja najustreznejše kompromise med ekonomsko, obratovalno in okoljsko učinkovitostjo optimalnih procesov pri enokriterijskem optimiranju. Natančnejši vpogled v kompromise med omenjenimi učinkovitostmi daje večkriterijsko optimiranje, pri čemer je v disertaciji prikazano, da različni ekonomski kriteriji glede na izbrani okoljski kriterij generirajo množice nedominantnih (Pareto) rešitev, ki se razlikujejo po območju vrednosti ter po najnižji in najvišji dosegljivi vrednosti posameznega kriterija. V drugem delu disertacije je predstavljena strategija za načrtovanje fleksibilnih procesnih shem z velikim številom negotovih parametrov. Osnovna matematična formulacija temelji na dvostopenjskem stohastičnem problemu z rekurzom, ki je spremenjen v znatno reduciran deterministični ekvivalent. Ta je rešen v majhni množici kritičnih točk, medtem ko je pričakovana vrednost namenske funkcije ocenjena z eno samo točko, tj. nominalno ali centralno bazno točko. Za zmanjšanje števila scenarijev smo razvili dve metodi: metodo z analizo občutljivosti vpliva negotovih parametrov na prvostopenjske spremenljivke in namensko funkcijo, ter dvonivojsko metodo, ki uporablja možnost programa GAMS za vključitev zunanjih funkcij v optimiranje. Rezultati primerov kažejo, da je mogoče s predlaganimi pristopi generirati fleksibilne rešitve z bistveno zmanjšanim računalniškim naporom tudi za primere z do 100 negotovimi parametri.
Ključne besede: kemijska procesna tehnika, matematična optimizacija, modeliranje, NLP, MINLP, ekonomska namenska funkcija, operabilnost, učinkovitost, negotovost, dvostopenjsko stohastično programiranje, zmanjšanje scenarijev, algoritem WAR, okolje, večkriterijsko optimiranje
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 1232; Prenosov: 117
.pdf Polno besedilo (4,82 MB)

57.
VPLIV POVRŠINSKE OBDELAVE NANODELCEV TITANOVEGA DIOKSIDA RUTILNE KRISTALNE STRUKTURE NA UV ABSORPCIJSKE LASTNOSTI POLIMERNEGA NANOKOMPOZITA
Jerneja Godnjavec, 2012, doktorska disertacija

Opis: Polimerni kompoziti, ki se uporabljajo tudi v premaznih sredstvih, estetsko spreminjajo okolje, v katerem živimo, obenem pa jih uporabljamo tudi za zaščito površin, ki lahko propadajo zaradi škodljivih zunanjih vplivov, npr. zaradi izpostave UV svetlobi. Nove tehnološke rešitve zaradi izboljšanja funkcionalne lastnosti, kot je npr. UV zaščita, se v industriji polimernih kompozitov uvajajo tudi s pomočjo nanotehnologije, v tem primeru z vgradnjo nanodelcev TiO2. Pomembno vlogo v skupini nanodelcev, ki se uporabljajo v polimernih kompozitih, predstavljajo nanodelci TiO2. Veliko raziskav je bilo usmerjenih v študij posebnih lastnosti nanodelcev TiO2, ki omogočajo doseganje posebnih funkcijskih lastnosti in transparentnosti polimernih kompozitov. Nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture so odlični UV absorberji, zato se dodajajo različnim polimernim kompozitom za doseganje izboljšane UV in vremenske obstojnosti. Za optimalno izkoriščanje posebnih lastnosti nanodelcev v polimernih kompozitih je ključni problem tendenca aglomeracije nanodelcev zaradi London - van der Waals - ovih interakcij v disperziji. To je mogoče preprečiti z ustrezno stabilizacijo nanodelcev v disperziji, kar zagotavlja tudi ozko porazdelitev velikosti delcev in posledično omogoča zadostno transparentnost polimernega kompozita ter učinkovitost UV zaščite. Eden izmed načinov stabilizacije nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture v disperziji je površinska obdelava z anorganskimi ter organskimi snovmi. Površinska obdelava površine rutilnih TiO2 nanodelcev z anorganskimi oksidi je pomembna zaradi izboljšanja disperzbilnosti ter zmanjšanja fotokatalitske aktivnosti. Prav tako anorganski sloj na površini nanodelcev poveča njihovo specifično površino v primerjavi z neobdelanim nanodelcem. Po apliciranju anorganskega oksida na površini TiO2 je le ta v vodni disperziji obdelan še z organskimi reagenti – površinsko aktivnimi sredstvi, ki omogočajo stabilizacijo v topilu oziroma polimeru in vzpostavijo odbojne sile med posameznimi delci ter posledično izboljšajo funkcionalno učinkovitost sistema. Doktorski študij temelji na izvedbi dveh inovativnih sklopov dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture ter določitvi vpliva na aplikacijske lastnosti in UV absorpcijsko učinkovitost polimernih nanokompozitov. V ta namen smo uporabili s koprecipitacijsko metodo sintetizirane nanodelce TiO2 rutilne kristalne strukture. Poleg klasične stabilizacije nanodelcev TiO2 s polidimetilsiloksani smo razvili dodatna komplementarna postopka površinske obdelave. Z namenom izboljšanje stabilnosti nanodelcev v vodni ter polimerni disperziji smo v prvem sklopu raziskav nanodelce TiO2 dodatno površinsko obdelali z 3 – glicidil oksipropil trimetoksi silanom (GLYMO), v drugem pa z anorganskim oksidom  - Fe2O3. Študirali smo vpliv razmerja TiO2/GLYMO ter procesnih pogojev priprave disperzij kot sta čas in temperatura površinske obdelave z GLYMO ter vpliv ut. % dodatka  - Fe2O3 na stabilnost disperzije nanodelcev TiO2. V tretjem delu doktorske disertacije smo namesto nepravilne oblike TiO2 nanodelcev površinsko obdelali nanodelce TiO2 riževe strukture. Najprej so na TiO2 nanodelce precipitirali Al2O3. Nato smo jih površinsko obdelali z trisilanolnimi poliedrični oligomerni silseskvioksani (POSS). Študirali smo vpliv površinske obdelave TiO2 nanodelcev z POSS molekulami na transparenco ter UV zaščito polimernih nanokompozitov. S postopkom dodatne površinske obdelave nanodelcev TiO2 rutilne kristalne strukture smo potrdili postavljene teze o vplivu površinske obdelave na UV absorpcijske lastnosti kot tudi transparenco polimernega kompozita. Tako smo z dodatno površinsko obdelavo z -Fe2O3 dosegli višjo UV zaščito polimernega nanokompozita, v primeru dodatne površinske obdelave z GLYMO pa višjo transparenco polimernega nanokompozita. Končna polimerna disperzija z integriranimi površinsko obdelanimi nanodelci TiO2 rutilne kristalne strukture ima tudi ustrezne ap
Ključne besede: TiO2, nanodelci, rutil, GLYMO, -Fe2O3, POSS, UV absorber, polimerni nanokompozit
Objavljeno: 22.08.2012; Ogledov: 1636; Prenosov: 292
.pdf Polno besedilo (6,42 MB)

58.
OPTIMIRANJE BIOPROCESNIH PARAMETROV PROIZVODNJE ETANOLA IN KEFIRANA Z MIKROBIOTO KEFIRNIH ZRN
Katja Zajšek, 2012, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija je sestavljena iz dveh sklopov, ki obravnavata področje proizvodnje tradicionalnega kefirja s kavkaškimi kefirnimi zrni. Prvi je optimiranje bioprocesnih parametrov proizvodnje etanola med fermentacijo kefirja, drugi pa optimiranje proizvodnje kefirana v kefirnih zrnih. Uvodoma smo v disertaciji proučili vpliv časa aktivacije kefirnih zrn na spremembe vrednosti pH kefirja in na proizvodnjo etanola med fermentacijo kefirja. Upadanje pH vrednosti kefirja smo med 24 h fermentacijo uspešno opisali s predlaganim matematičnim, eksponentnim pH modelom. Poleg tega smo proučili vpliv časa aktivacije kefirnih zrn na zvezo med številom kvasovk v zrnih in kefirju in proizvedenim etanolom. Rezultati so pokazali, da zrna, ki jih aktiviramo dalj časa, vsebujejo večje število kvasovk in proizvedejo več etanola kot zrna, ki so aktivirana le nekaj dni. Število kvasovk v kefirju je z daljšanjem časa aktivacije zrn naraščalo. S kinetičnimi modeli, katerih razvoj je vzpodbudila povečana industrijska uporaba fermentacije, lahko opišemo rast mikroorganizmov, proizvodnjo produktov in porabo substratov tako v naravnih ekosistemih, kakor tudi pri določenih procesnih pogojih. Tako smo z ne-strukturiranim matematičnim modelom opisali kinetične osnove proizvodnje etanola med šaržno fermentacijo kefirja. V ta namen smo proučili kinetiko rasti kefirnih zrn in proizvodnje etanola. Eksperimentalne podatke, pridobljene s serijo šaržnih fermentacij, izvedenih pri temperaturi 21 °C, začetni masni koncentraciji kefirnih zrn 42 g/L in izbranih časih fermentacije znotraj časovnega intervala (0–89) h, smo uporabili za ocenitev vrednosti kinetičnih parametrov in potrditev veljavnosti predlaganih sigmoidnih modelov. Rast kefirnih zrn smo opisali z logističnim modelom, proizvodnjo etanola pa z modificiranim Gompertzovim modelom. Ugotovili smo, da predlagana modela dobro opišeta kinetiko fermentacije kefirja glede na rast kefirnih zrn in proizvodnjo etanola in da se lahko uporabita za razvoj in optimizacijo bioloških procesov proizvodnje etanola. Nadalje smo razvili matematični model za kinetiko proizvodnje etanola med fermentacijo kefirja kot funkcijo temperature in časa. Vpliv temperature in časa fermentacije, na vrednost biokinetičnih parametrov proizvodnje etanola, smo opisali z modificiranim Gompertzovim modelom. Vrednost bioloških kinetičnih parametrov predlaganega modela smo ocenili z uporabo metode najmanjših kvadratov na podlagi eksperimentalnih podatkov, pridobljenih s serijo šaržnih fermentacij. Ocenili smo vpliv temperature na prirast biomase kefirnih zrn ter mikrobiološko sestavo kefirja in zrn. Temperaturno odvisnost maksimalne hitrosti proizvodnje etanola smo analizirali z uporabo Arrheniusove zveze, s katero smo ocenili vrednost aktivacijske energije za proizvodnjo etanola pri fermentaciji mleka s kefirnimi zrni, ki znaša 64,3 kJ/mol. Z razvitim matematičnim modelom lahko zelo dobro opišemo dinamiko proizvodnje etanola med fermentacijo kefirja. Prvi raziskovani sklop smo zaključili s proučevanjem vpliva časovnega presledka mirovanja mešala oz. pogostosti mešanja na proizvodnjo etanola in mikrobiološke lastnosti kefirja in kefirnega zrna. Razvili smo matematične zveze, ki opišejo razmerje med pogostostjo mešanja in (1) povečanjem prirasti kefirnih zrn v 24 h, (2) koncentracijskimi spremembami etanola med 24 h fermentacijo ter (3) pH vrednostjo kefirja po 24 h fermentaciji. Za razvite matematične modele so bile z uporabo metode najmanjših kvadrotov ocenjene vrednosti funkcijskih parametrov. Ocenili smo tudi vpliv pogostosti mešanja na število kvasovk, laktobacilov in mezofilnih MK kokov (pretežno laktokokov) v kefirju in zrnih po 24 h fermentaciji. Drugi sklop raziskav smo usmerili v raziskovanje bioprocesnih parametrov, ki vplivajo na proizvodnjo specifičnega eksopolisaharida (EPS) kefirana, značilnega za kefirna zrna. Dokazali smo, da lahko z vodenjem procesnih pogojev gojenja zrn v mleku (temperatura, vrtilna frekvenca mešala) in sestavo fermenta
Ključne besede: kefir, kefirna zrna, mikrobiota kefirnih zrn, proizvodnja etanola, eksopolisaharidi, produkcija kefirana, procesni parametri, optimiranje
Objavljeno: 13.07.2012; Ogledov: 1739; Prenosov: 157
.pdf Polno besedilo (3,42 MB)

59.
Primerjava strukturnih in magnetnih lastnosti kobaltovih(II) in nikljevih(II) acetatov z izbranimi N-donorskimi ligandi
Brina Dojer, 2012, doktorska disertacija

Opis: V pričujočem delu sem se ukvarjala s sintezo in karakterizacijo novih koordinacijskih spojin kobaltovega(II) in nikljevega(II) acetata z N-donorskimi ligandi. Med slednjimi sem uporabljala komercialne 2-, 3- in 4-aminopiridin (apy), piridin-2-karboksamid (pikolinamid) (pia), piridin-3-karboksamid (nikotinamid) (nia) in piridin-4-karboksamid (izonikotinamid) (isn). Za centralne ione sem izbrala kobaltove in nikljeve ione, saj je bila večina sintez že opravljena na podobnih sistemih z bakrovimi ioni. Sintez sem se lotila predvsem zaradi zanimanja, kako se spreminjajo strukturne, spektroskopske in magnetne lastnosti spojin, ki nastanejo, če centralnim ionom dodajamo ligande z enakimi substituentami in z različnim mestom vezave na aromatski obroč. Nove spojine sem sintetizirala s kobaltovim(II) acetatom di- in tetrahidratom ter nikljevim(II) acetatom tetrahidratom ter zgoraj naštetimi ligandi v različnih topilih (največkrat so bili uporabljeni metanol, voda, dimetilformamid in diklorometan). Slednja sem izbirala glede na topnost kemikalj v njih oziroma hitrost raztapljanja, želeno temperaturo reakcije, predhodnih poročil in topnosti produkta v samih topilih. Reakcije sem izvajala pri sobni temperaturi na mešalu, pod refluksom ali solvotermalno pri povišani temperaturi in tlaku. Sintetizirane spojine smo karakterizirali z rentgensko analizo na monokristalu ter infrardečo spektroskopijo, poleg tega pa smo določali njihove magnetne lastnosti. Kot pomožno metodo smo uporabljali rentgensko praškovno difrakcijo. Nove spojine, ki sem jih uspela sintetizirati, so enojedrne: [Co(O2CCH3)2(2–apy)2], [Co(O2CCH3)2(4–apy)2(H2O)2], [Ni(O2CCH3)2(4–apy)2(H2O)2], [Co(nia)2(H2O)4](CH3COO)2• 2H2O, [Ni(O2CCH3)(pia)2•H2O](CH3COO)•2H2O, [Ni(O2CCH3)2(isn)2(H2O)]•C3H7NO, večjedrne: {[Co(O2CCH3)2(3–apy)2]•H2O}n in {[Ni(O2CCH3)2(3–apy)2]•H2O}n, uspela pa sem sintetizirati tudi dvojedrno spojino: [Co2(O2CCH3)4(isn)4]•2C3H7NO. Zelo zanimiva je spojina [Co(O2CCH3)2(2–apy)2]. Uspela sem namreč sintetizirat tri polimorfne modifikacije te spojine, monoklinsko, triklinsko in ortorombsko. Poleg tega sta zanimivi strukturi spojin kobaltovega(II) oziroma nikljevega(II) acetata s 3-aminopiridinom, saj tvorita enote [M(O2CCH3)2(3–apy)2] (M = Co ali Ni), ki so preko mostovnih 3-apy ligandov povezane v polimerne verige. Vsi kompleksi se v magnetnem polju obnašajo paramagnetno. Centralni ioni so dovolj narazen, da med njimi ne prihaja do interakcij. Rezultati meritev so pokazali tudi, da so izmerjeni magnetni momenti v skladu s teoretičnimi podatki za Co2+ in Ni2+. IR spektri kažejo razlike v –NH2 valenčnih nihanjih, nihanjih obročev in −COO− skupine.
Ključne besede: kobaltov(II) acetat tetrahidrat, nikljev(II) acetat tetrahidrat, aminopiridini, piridinkarboksamidi, rentgenska analiza na monokristalu, magnetne meritve, IR spektroskopija
Objavljeno: 20.04.2012; Ogledov: 1635; Prenosov: 232
.pdf Polno besedilo (4,74 MB)

60.
GRAPE ANTIOXIDANTS - INFLUENCE OF PROCESSING PARAMETERS ON THEIR CONTENT AND ACTIVITY
Iva Ružić, 2012, doktorska disertacija

Opis: Grapes and wine production residuals, containing grape skins, seeds and stems, represent important sources of phenolic compounds. Red wines are rich in phenolic antioxidants while white wines generally show lower (poly)phenolic content and antioxidant activity. The main difference in the production of white and red wines is the fermentation step. The fermentation of red grapes includes maceration, i.e. it takes place in both liquid and solid parts of the grape. In the case of white wines, the must is clarified before the fermentation starts, cultured yeasts are added to convert the must to wine and antioxidant sulfur dioxide is inserted to protect the wine. The objective of the PhD research was to study antioxidant potential of white grape phenolics both in raw material and fermentation products. First, the standards of phenolic compounds commonly found in white grapes and wines were tested for their antioxidant and antiradical activity. All tested compounds except apigenin showed strong antioxidant and antiradical properties. Afterwards, conventional solid-liquid extraction (CE) and pressurized liquid extraction (PLE) of phenolic compounds from grape seeds were performed. The optimal extraction conditions were investigated and extracts were analyzed in order to determine their total phenolic content, individual phenolic compounds and antiradical potential. Two different drying methods (hot air and freeze drying) were applied to the seeds. Solvent efficiencies of water, ethanol and water-ethanol mixtures were compared at different temperatures. In addition, supercritical fluid extraction (SFE) with CO2 was investigated as the technique for the recovery of phenolic compounds and for the pretreatment of white grape seed samples. Both CE and PLE gave extracts rich in phenolic compounds with good antiradical properties and, generally, the best results were obtained with PLE at 130°C. At the end, the influence of maceration process on the content and the activity of grape phenolic antioxidants in white wines was studied. For such a purpose, six commercially available macerated white wines from Italy and Croatia were analyzed. In addition, eight non-macerated wines from the same region and variety were studied and compared to macerated wines. The experiments have shown that the maceration process increases the total phenolic content and antiradical activity of the wine. It enables the production of white wines rich in phenolic compounds and with strong antiradical properties in completely natural way using only the grapes and without addition of any chemical agents.
Ključne besede: white grapes, white wine, maceration, antioxidant activity, polyphenols, extraction, PLE, SFE.
Objavljeno: 05.04.2012; Ogledov: 1560; Prenosov: 63
.pdf Polno besedilo (5,65 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici