SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 90
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
41.
Manipulation of chitosan binding on the polyethylene terephthalate (PET) surface and study of coatings on poultry meat shelf life-time
Tina Tkavc, 2014, doktorska disertacija

Opis: The aim of this study was to activate inert PET surfaces in order to introduce the surfaces’ carboxyl groups and to obtain its hydrophilic character, which was important for the chitosan bonding to it. Films where chitosan was attached to the PET could be used as active packaging material for food like fresh poultry meat. For PET activation two advanced and environmentally friendly techniques were used: 1) O2 plasma activation; and 2) CO2 plasma activation. Differently treated PET foils deposited on Au quartz crystals (model studies - adsorption and desorption) and real films were characterized. Later on, real films were studied in the terms of carboxylic/amino group content, hydrophobic/hydrophilic character, surface composition and adsorption/desorption of chitosan onto/from the surface. Results clearly showed that the use of both surfaces’ activation processes increased the ability of PET foils to adsorb chitosan, but CO2 plasma gave a higher concentration of carboxyl groups on the PET surface and consequently, due to the chemical bonding the chitosan layers were more stable. Even though CO2 plasma pre-treated PET foils gave better results during the experimental work, we could not avoid layer by layer adhesion of chitosan which resulted in non-bound molecules. Pre-treated foils and with chitosan functionalized foils were tested preliminarily with ASTME E1 (2002) microbiological tests. Functionalized CO2 plasma pre-treated foils gave the broadest spectra of antimicrobial activity, and therefore they were chosen for further microbiological analyses, where chitosan`s influence on inoculated poultry models towards selected standard strains, typical for poultry meat, was being tested. By determining the MIC (minimal inhibitory concentration) for selected microorganisms we have proven, that chitosan possesses antimicrobial properties at low concentrations. During the transfer of the experiment to a larger scale (food models, which are a very complex environment), it has been shown that on PET bonded chitosan did not have the inhibitory effect to that extent, with the exception of Staphylococcus aureus, as was expected. Similar results were expressed using both these methods: Colony count technique and real-time PCR. In the end, the organoleptic properties of the chicken models exposed to foils have shown that chitosan changes the color and taste of meat immediately after exposure, but samples were staying edible longer. Therefore, functionalized PET, which has an inhibitory influence towards variety of microorganisms, may be applied as an active packaging system for poultry meat after some optimization of the coating procedure in binding chitosan onto the PET surfaces.
Ključne besede: PET/chitosan/antimicrobial packaging/adsorption-desorption kinetics/microbiological tests
Objavljeno: 22.10.2014; Ogledov: 910; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (3,65 MB)

42.
Encimska sinteza laktatnih estrov v nekonvencionalnih topilih
Sabina Kavčič, 2014, doktorska disertacija

Opis: Laktatni estri, ki se pogosto uporabljajo v prehrambeni, farmacevtski in kozmetični industriji, so med najbolj pomembnimi derivati mlečne kisline. V današnjem času je velik poudarek na biorazgradljivosti produktov in uporabi okolju prijazne tehnologije, zato je potrebno temu primerno tudi izbrati topila za sintezo laktatnih estrov. Encimsko katalizirane reakcije lahko namesto v vodnem mediju izvajamo tudi v konvencionalnih organskih topilih ali v nekonvencionalnih topilih, kot so superkritični fluidi in ionske tekočine. Namen doktorske disertacije je bil izvesti encimsko sintezo laktatnih estrov, natančneje n-butil laktata, v nekonvencionalnih topilih. Kot nekonvencionalna topila smo uporabili superkritične fluide (superkritični ogljikov dioksid, superkritični trifluorometan in superkritični etan) in ionsko tekočino (CYPHOS IL-201). Vsa uporabljena topila predstavljajo zanimiv razred topil za encimsko katalizirane reakcije. Imobilizirano lipazo B iz Candida antarctice smo uspešno uporabili kot biokatalizator za encimsko katalizirano esterifikacijo D,L-mlečne kisline z n-butanolom v visokotlačnem mešalnem šaržnem reaktorju. V superkritičnem ogljikovem dioksidu smo proučili vpliv razmerja substratov (D,L-mlečna kislina:n-butanol), koncentracije molekularnih sit, hitrosti mešanja, večkratne uporabe encima, tlaka, temperature in koncentracije ko-topila (n-heksan) na izkoristek D,L-mlečne kisline, produktivnost in začetno hitrost tvorbe estra n-butil laktata. Prav tako smo optimirali reakcijske parametre, tlak, temperaturo in koncentracijo ko-topila (n-heksan), pri izvedbi encimske esterifikacije v superkritičnem trifluorometanu. V sistemu superkritični ogljikov dioksid/ionska tekočina in superkritični trifluorometan/ionska tekočina pa smo proučili vpliv koncentracije ionske tekočine CYPHOS IL-201, temperature, tlaka in koncentracije encima na potek reakcije. Nadalje smo očistili encimsko sintetiziran n-butil laktat ter določili antimikrobno aktivnost na različne testne mikroorganizme (Saccharomyces cerevisiae, Aspergillus niger, Trichoderma viride, Penicillium cyclopium, Escherichia coli, Pseudomonas fluorescens in Bacillus cereus).
Ključne besede: encimska esterifikacija, lipaza, n-butil laktat, superkritični fluidi, ionska tekočina
Objavljeno: 29.09.2014; Ogledov: 1000; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (2,97 MB)

43.
DOLOČEVANJE ENDOKRINIH MOTILCEV V URINU Z GC/MS IN KEMOMETRIJSKA KARAKTERIZACIJA
Roman Kranvogl, 2014, doktorska disertacija

Opis: V doktorski nalogi smo proučevali vpliv nekaterih spojin okoljskih endokrinih motilcev na plodnost moških z namenom, da bi preverili hipotezo ali vplivajo endokrini motilci na kakovost semenčic. V študijo smo vključili 136 parov, ki so se zdravili zaradi neplodnosti. Za analitiko sledov spojin endokrinih motilcev v urinu smo razvili analizno metodo določevanja s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo. Uporabili smo 13C izotopsko označene standardne spojine. Po dodatku internih standardov smo za dekonjugacijo analitov urinu dodali encim β-glukuronidazo. Vzorec smo nato nakisali s HCl na pH 2. Sledila je ekstrakcija z diklorometanom. Čiščenje ekstraktov smo izvedli na SiO2 koloni ter tako odstranili bazične interference, ki jih predstavljajo aminokisline, sečnina, amini in druge bazične spojine. Očiščeni ekstrakt smo odparili do suhega in dodali derivatizacijski reagent N-metil-N-trimetilsilil trifluoroacetamid (MSTFA). Sililirani ekstrakt smo analizirali s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo. Uporabljena je bila tehnika snemanja izbranih masnih fragmentov (SIM). Sočasno smo določali di-alkil ftalate: di-metil ftalat (DMP), di-etil ftalat (DEP), di-butil ftalat (DBP), benzil-butil ftalat (BzBP) ter di-(2-etil-heksil) ftalat (DEHP), njihove metabolite mono-alkil ftalate: mono-etil ftalat (MEP), mono-izo-butil ftalat (MiBP), mono-n-butil ftalat (MnBP), mono-(2-etilheksil) ftalat (MEHP), mono-benzil ftalat (MBzP), mono-izo-nonil ftalat (MiNP), mono-n-oktil ftalat (MnOP), mono-(2-etil-5-oksoheksil)ftalat (MEOHP) ter mono-(2-etil-5-hidroksiheksil)ftalat (MEHHP). Določali smo alkilfenole: 4-terc-oktilfenol (4-tOP), 4-n-oktilfenol (4nOP) ter 4-n-nonilfenol (4nNP). Prav tako smo določali bisfenol A (BPA). Izvedli smo validacijo metode. Meja določanja je bila za bisfenol A 0,1 µg L-1, za mono-alkil ftalate in alkilfenole 1 µg L-1, in za di-alkil ftalate 5 µg L-1. Linearnost metode smo preverili v koncentracijskem območju od 1 do 200 µg L-1. Uporabljena metoda se je pri kvantitativnem določanju spojin endokrinih motilcev v vzorcih urinov izkazala za uspešno, saj je natančna, točna in selektivna. Omogoča sočasno določanje endokrinih spojin z nizko mejo zaznavnosti v območju µg L-1. Z uporabo tehnike snemanja celotnega masnega spektra smo določili še 60 drugih spojin v urinu (maščobne kisline, steroide, mono-aromatske spojine in druge spojine). Kemometrijsko karakterizacijo smo izvedli s pomočjo podatkov pridobljenih z analizami 136 vzorcev urinov moških, ki imajo težave s plodnostjo. Namen raziskave je bil ugotoviti ali obstajajo pomembne razlike med vzorci, ki smo jih uvrstili v dve skupini, glede na normalno ter zmanjšano kakovost semenčic. Skupini se razlikujeta po vrednostih koncentracije in gibljivosti semenčic. Cilj kemometrijske karakterizacije je bil poiskati korelacije med vsebnostjo spojin endokrinih motilcev v urinu, kot so ftalatni estri in njihovi metaboliti, oktil in nonil alkilfenoli in bisfenol A ter kliničnimi parametri kakovosti semenčic kot sta koncentracija in gibljivost semenčic. Dodatno smo iskali korelacije med kakovostjo semenčic in vsebnostjo hormonov: FSH (folikel-stimulativni hormon), LH (luteinizarajoči hormon), estrogen, testosteron, SHBG (spolne hormone vezoči globulin), inhibinB. Izvedli smo korelacijsko analizo, analizo variance (ANOVA), Mann Whitney test, analizo glavnih osi (PCA), hierarhično razvrščanje (CA), linearno diskriminatno analizo (LDA), metodo gradnje regresijskih dreves (CART) in umetne nevronske mreže (ANN). Študija je pokazala, da obstajajo pomembne razlike med obema skupinama moških, ki imajo težave s plodnostjo, predvsem glede na vsebnost di-(2-etilheksil) ftalata (DEHP), mono-(2-etilheksil) ftalata (MEHP) in obeh sekundarnih metabolitov mono-(2-etil-5-oksoheksil) ftalata (MEOHP) ter mono-(2-etil-5-hidroksiheksil) ftalata (MEHHP). V vzorcih urina moških z zmanjšano kakovostjo semenčic so bile izmerjene vsebnosti endokrinih motilcev v povprečju dvakrat višje od vsebnosti v vzorcih urina moških
Ključne besede: Ftalati, metaboliti ftalatov, alkilfenoli, bisfenol A, plinska kromatografija, masna spektrometrija, urin, kemometrija.
Objavljeno: 11.07.2014; Ogledov: 1260; Prenosov: 344
.pdf Celotno besedilo (4,07 MB)

44.
Sinteza poroznih materialov iz metakrilatov in vinilestrov
Marko Turnšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo s polimerizacijo v masi proučevali vpliv pogojev na pripravo glicidil metakrilatnih poroznih polimernih nosilcev. Proučili smo vplive zamreževala etilenglikol dimetakrilata in različnih porogenih topil na morfologijo poroznih nosilcev. Nosilce smo funkcionalizirali z različnimi amini in tioli. Dobljene porozne monolite smo tudi naknadno zamrežili, da smo povečali specifično površino. Pripravili smo tudi emulzije z visokim deležem notranje faze; v organski fazi smo imeli raztopljen monomer. Kot monomer smo uporabili divinil adipat, ki je difunkcionalen vinil ester. Proučevali smo: vpliv sestave emulzije, tipa termičnega iniciatorja, dodatka topil in reakcijskih pogojev na stabilnost emulzije, morfologijo pripravljenih monolitov, obliko in velikost por ter poroznost. Divinil adipat kot samostojno uporabljen monomer še ni bil opisan, zato smo raziskali vpliv razmerja med hidrofilno in hidrofobno fazo emulzije na pripravo stabilne emulzije. Potreben je bil izbor primernih surfaktantov, kombinacije različnih surfaktantov ter količine topila. Pripravljene emulzije smo termično polimerizirali. Za radikalsko iniciacijo smo uporabili različne termične iniciatorje; prav tako smo testirali uporabo fotokemičnih iniciatorjev. Proučili smo vpliv segrevanja in staranja emulzije na njeno stabilnost ter na združevanje kapljic emulzije. S segrevanjem emulzije smo dosegli 5-kratno povečanje kapljic, s staranjem 25 ur pa 0,4-kratno povečanje. Pripravili smo tudi emulzije brez soli v vodni fazi in tako povzročili Ostwaldovo rast in koalescenco kapljic v emulziji. Na ta način smo povečali velikost kapljic za dvakrat. Pri vseh metodah smo spremljali velikost kapljic emulzije in velikost primarnih por monolita, saj je velikost por polimera običajno sorazmerna z velikostjo kapljic notranje faze emulzije. Pripravljene monolite smo izpostavili različnim medijem z različnimi koncentracijami ter tako ugotavljali primernost medija in hitrost biorazgradnje. Pripravili smo tudi porozne polimere iz emulzije z visokim deležem notranje faze, nasičene z aluminijevim oksidom. Kot monomere smo uporabili propoksiliran trimetilol propan triakrilat in metil metakrilat, zamrežen z etilenglikol dimetakrilatom. Raziskali smo vpliv sestave emulzije na morfologijo monolitov: vpliv topila, surfaktanta, disperzanta in količino vodne faze. Z elektronsko mikroskopijo smo preučevali morfologijo pripravljenih monolitov. Vzorce z ustrezno poliHIPE morfologijo smo postpolimerizacijsko obdelali. V cevni peči smo s počasnim intervalom segrevanja do 1400°C izžgali organske komponente monolita. Ostal je skelet iz aluminijevega oksida, ki smo ga okarakterizirali z adsorpcijo/desorpcijo dušika, živosrebrno porozimerijo, helijevo piknometrijo in elektronsko mikroskopijo. Ustvarili smo visoko porozen polimer iz aluminijevega oksida z značilno poliHIPE morfologijo. Ugotovili smo tudi, da se med segrevanjem morfologija bistveno ne spremeni.
Ključne besede: polimeri, polimerizacija v masi, glicidil metakrilat, emulzije z visokim deležem notranje faze, divinil adipat, monolit, emulzija, poliHIPE, funkcionalizacija polimerov, biorazgradnja, kompozitni materiali, porozna keramika
Objavljeno: 07.07.2014; Ogledov: 913; Prenosov: 174
.pdf Celotno besedilo (8,28 MB)

45.
Načrtovanje visokotlačne separacije maščobnih kislin iz rastlinskih olj
Petra Kotnik, 2014, doktorska disertacija

Opis: Predstavljeno delo obravnava raziskave na področju faznih ravnotežij, ekstrakcije in frakcioniranja maščobnih kislin v rastlinskih oljih, obogatenih s prostimi maščobnimi kislinami (FFA) pri visokih tlakih v inertnem mediju, kot je ogljikov dioksid (CO2). Podatki so ključni za nadaljnje načrtovanje visokotlačnih separacijskih procesov, saj pripomorejo k izboljšanju določenih industrijskih procesov v smeri okoljevarstva in kvalitete proizvodov. Baze podatkov že vsebujejo podatke faznih ravnotežij za sistem rastlinska olja – CO2. Zaradi širokega izbora rastlinskih olj, ki se danes nahajajo na tržišču, podatki o faznih ravnotežjih za vsa olja niso dostopni. Predvsem v literaturi ni podatkov za fazna ravnotežja pri tlakih višjih od 350 bar in podatkov o faznih inverzijah v sistemih rastlinsko olje – CO2. Delo je tako omejeno na tri rastlinska olja, ki so komercialno dostopna, to so repično olje, olje koruznih kalčkov in olje boraga. Olja so predhodno obdelana s postopkom umiljenja in na ta način obogatena s prostimi maščobnimi kislinami. Meritve faznih ravnotežij in opazovanja faznih inverzij so izvedena na sistemih FFA-obogateno repično olje – CO2, FFA-obogateno olje koruznih kalčkov – CO2 in FFA-obogateno olje boraga – CO2 v območju tlakov med 100 in 550 bar in temperaturah 35, 45, 65 in 85 °C. Vsebnost maščobnih kislin smo določili s plinsko kromatografijo in na podlagi dobljenih rezultatov določili porazdelitvene koeficiente in separacijske faktorje. Raziskave visokotlačne ekstrakcije olja iz semen s CO2 smo izvedeli na dveh naravnih materialih z visoko vsebnostjo prostih maščobnih kislin, to so semena boraga (Borago officinalis L.) in semena nočnega svetlina (Oenthera biennis L.) pri tlaku 200 in 300 bar in temperaturah 40 in 60 °C. Ekstrakcijske krivulje smo ovrednotili z dvema matematičnima modeloma, ki kar najbolje opišeta potek ekstrakcijske krivulje v območju stacionarnega prenosa snovi in v območju nestacionarnega prenosa snovi. Zaključek raziskave predstavlja frakcioniranje repičnega olja v smeri izolacije -linolenske kisline in koncentriranja FFA in -sitosterola v oljih. Pri koncentriranju FFA smo uporabili dva postopka, prvi je superkritična ekstrakcija v dveh stopnjah, ki daje zadovoljive rezultate v primerjavi s konvencionalno metodo kolonske kromatografije.
Ključne besede: fazno ravnotežje, ekstrakcija, separacija, ogljikov dioksid, rastlinska olja, proste maščobne kisline, beta-sitosterol, gamma-linolenska kislina
Objavljeno: 12.06.2014; Ogledov: 894; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (2,97 MB)

46.
Magnetni nanodelci na osnovi zlitin NiCu in NiCr za uporabo v samoregulativni magnetni hipertermiji
Janja Stergar, 2014, doktorska disertacija

Opis: V doktorskem delu smo obravnavali sintezo in karakterizacijo nanodelcev zlitin NiCu in NiCr za uporabo v samoregulativni magnetni hipertermiji. V prvem delu smo pripravili zlitine NiCu in NiCr s tremi različnimi sinteznimi postopki: mehansko mletje, sinteza s pomočjo mikroemulzij in sol-gel metoda, pri čemer smo preučevali reakcijske pogoje posamezne sinteze. Sledila je karakterizacija pridobljenih zlitin s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije, transmisijske elektronske mikroskopije, magnetnih meritev, meritev Curiejeve temperature in kalorimetričnih meritev. S pomočjo mehanskega mletja smo uspeli sintetizirati zlitine NiCu in NiCr, z različnimi sestavami, v inertni atmosferi dušika. Kot rezultat smo dobili superparamagnetne nanodelce, njihova ocenjena velikost je okrog 14 nm za NiCu in 11 nm za NiCr. Pomerjene vrednosti Curiejevih temperatur rastejo z naraščanjem vsebnosti niklja. Vzorca sestave Ni72Cr28 in Ni72.5Cu27.5 imata Curiejevo temperaturo, ki je v območju od 42 °C do 46 °C, kar ustreza uporabi v magnetni hipertermiji. Pod vplivom zunanjega izmeničnega magnetnega polja se delci zelo dobro odzivajo. Dosežene stacionarne temperature so prav tako v območju uporabe v magnetni hipertermiji. S pomočjo transmisijske elektronske mikroskopije smo ugotovili, da je porazdelitev velikosti delcev široka, da so sintetizirani nanodelci sestavljeni iz večjih agregatov, da so nehomogeni, kar pripisujemo posledicam mehanskega mletja. S pomočjo mikroemulzijske metode smo sintetizirali nanodelce zlitin NiCr in NiCu, ti imajo ožjo porazdelitev velikosti, vendar pa so nehomogeni, saj so oksidacijski potenciali kovin različni in dobimo tako imenovano "core-shell" strukturo. Homogenizacija pri zlitinah NiCr ni bila uspešna, medtem ko smo zlitine NiCu uspeli ustrezno prevleči z 10 nm plastjo silike oziroma smo jih vgradili v matrici NaCl, da smo preprečili aglomeracijo med samo homogenizacijo. Homogenizacija pri zlitinah NiCu je bila uspešna, kar kaže Curiejeva temperatura. Specifična magnetizacija za oblečene delce je veliko manjša kot za neoblečene, kar je posledica diamagnetne prevleke SiO2, vendar pa lahko to prevleko poljubno tanjšamo oziroma odstranimo s pomočjo raztopine NaOH, prav tako lahko odstranimo tudi matrico NaCl. Vzorcem smo določili še specifično absorpcijsko hitrost (SAR), ki narašča z naraščajočim magnetnim poljem. Sol-gel metoda se je izkazala kot najuspešnejša za sintezo zlitin NiCu z različnimi sestavami, saj smo kot rezultat dobili okrogle monodisperzne nanodelce. Pripravili smo homogene zmesi kovinskih oksidov v SiO2 matrici s kalcinacijo prekurzorjev v gelu in naknadno homogenizacijo in redukcijo produkta v cevni peči v inertni atmosferi Ar/H2. Velikost delcev, ocenili smo jo s pomočjo Sherrerjeve formule, magnetnih meritev in s pomočjo transmisijske elektronske mikroskopije, je znašala okrog 16 nm. S pomočjo raztopine NaOH in hidrazina smo SiO2 uspešno izlužili. Curiejeve temperature vzorcev naraščajo z naraščajočo vsebnostjo niklja in so v okviru predvidenih temperatur za uporabo v magnetni hipertermiji. Tudi vrednosti magnetizacije in temperaturni odziv v kalorimetru rasteta z naraščajočo vsebnostjo niklja.
Ključne besede: magnetni nanodelci, Curiejeva temperatura, magnetna hipertermija, mehansko mletje, mikroemulzijska metoda, sol-gel metoda, silika, magnetna tekočina
Objavljeno: 09.05.2014; Ogledov: 1082; Prenosov: 173
.pdf Celotno besedilo (3,53 MB)

47.
ŠTUDIJA VPLIVA OBRATOVALNIH POGOJEV IN PREDČIŠČENJA NA MAŠENJE MEMBRANE PRI ULTRAFILTRACIJI HLADILNO MAZALNIH SREDSTEV
Janja Križan Milić, 2014, doktorska disertacija

Opis: Raziskava v okviru doktorske disertacije temelji na preučevanju vpliva različnih dejavnikov na mašenje membrane med ultrafiltracijo hladilno mazalnih sredstev. Eden od možnih načinov preprečevanja oziroma omejevanja mašenja membrane in posledično zmanjševanje gostote volumskega toka je nadzor obratovalnih pogojev. Zato smo v prvem delu doktorske naloge preučevali relativni vpliv štirih procesnih parametrov (pH, koncentracije olja v emulziji, φ, transmembranskega tlaka, Δp, in temperature, T) na treh nivojih in določali kombinacijo obratovalnih pogojev, pri katerih je bila dosežena največja gostota volumskega toka ter najmanjše mašenje keramične membrane. V raziskavi so predstavljeni in obravnavani rezultati poskusov filtracije, ki so bili vnaprej določeni s Taguchijevim načrtom poskusov. Z metodo analize variance (ANOVA) smo statistično ovrednotili delež vpliva procesnih parametrov na vrednost optimizacijskega kriterija, ki je bil v našem primeru gostota volumskega toka. Poskusi ultrafiltracije modelne emulzije rezalnega olja so bili izvedeni na pilotni ultrafiltracijski napravi s keramično membrano, integrirano v cevni modul. Med poskusi smo spremljali gostoto volumskega toka permeata v odvisnosti od časa ultrafiltracije. Na podlagi rezultatov kemijskih analiz smo določali učinkovitost odstranjevanja posameznih komponent pri določenih procesnih pogojih. Optimalne pogoje ultrafiltracije, ki zagotavljajo najvišjo gostoto volumskega toka, smo dosegli pri Δp = 5 bar, pH = 7, φ = 0,5 v/v % in T = 45 °C. pH emulzije je imel največji vpliv na učinkovitost odstranjevanja organskih onesnažil. Površinske in strukturne lastnosti membrane so pomembne za njihovo prepustnost, ki definira zmogljivost filtracijske naprave, ter igrajo ključno vlogo v povezavi z mašenjem membrane. Na splošno velja pravilo − bolj je površina membrane hidrofilna, manj se maši. Tudi elektrostatični pojavi, ki jih pogosto ovrednotimo z zeta potencialom membrane, imajo vpliv na pojav mašenja. V drugem delu raziskave smo preučevali ultrafiltracijo rezalnega olja s tremi različnimi polimernimi membranami (regenerirana celuloza (RC), poliakrilonitril (PAN) in polieterimid (PEI)). Gostoto volumskega toka v odvisnosti od časa ultrafiltracije smo preučevali na dveh različnih napravah s čelnim in prečnim pretokom. Glede na meritve zmanjšanja gostot volumskega toka smo določili mehanizme mašenja membran z uporabo modelov po Hermi-ji in modificiranega indeksa mašenja membran (MFI). Površinske lastnosti uporabljenih membran smo določali z merjenjem stičnega kota in pretočnega potenciala. Med tremi različnimi testiranimi materiali ultrafiltracijskih membran smo dobili najboljše rezultate pri uporabi membrane iz močno hidrofilne regenerirane celuloze pri prečni pretočni filtraciji. Prevladujoči mehanizem, ki se pojavlja pri mašenju membran z rezalnimi olji, v glavnem ustreza modelu filtrnega kolača. V tretjem delu doktorske naloge smo problem mašenja membran reševali s predčiščenjem oljne emulzije. Preučevali smo uporabnost elektrokoagulacije v nadgradnji sistema ultrafiltracije. S predobdelavo smo želeli znižati delež organskega onesnaženja in izboljšati proces ultrafiltracije. Uporabili smo modelne emulzije rezalnega olja z različnimi koncentracijami olja v vodi. Pri poskusih elektrokoagulacije smo uporabili aluminijeve elektrode, poskuse ultrafiltracije pa smo izvedli v laboratorijski celici s prečnim pretokom z uporabo ploščate membrane iz regenerirane celuloze. Ugotovili smo, da predčiščenje z elektrokoagulacijo bistveno izboljša gostoto volumskega toka pri ultrafiltraciji emulzije rezalnega olja. Prav tako se zmanjša mašenje membrane in upornost sloja filtrnega kolača. Ireverzibilno mašenje membrane popolnoma izgine po 30 min elektrokoagulacije. Z elektrokoagulacijo se poveča velikost delcev v emulziji in izboljša odstranjevanje rezalnega olja do 10 %.
Ključne besede: hladilno mazalna sredstva, ultrafiltracija, keramična membrana, elektrokoagulacija, predčiščenje, mehanizmi mašenja
Objavljeno: 07.05.2014; Ogledov: 1049; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (2,79 MB)

48.
SINTEZA FUNKCIONALNIH ZAMREŽENIH MAKROMOLEKUL IZ EMULZIJ
Urška Sevšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo pripravili porozne polimere z verižno radikalsko polimerizacijo emulzij z visokim deležem notranje faze na osnovi monomera stirena in zamreževala divinilbenzena, iniciirano termično ali fotokemično. Spreminjali smo delež zamreževala in preučili njegov vpliv na morfologijo nastalega polimera in količino preostalih vinilnih vezi v polimerni matriki. V omenjen nepolarni sistem smo vključili delno polarno metakrilno kislino ter s tem v polimerno matriko uvedli funkcionalno karboksilno skupino. Stabilnost emulzije smo dosegli z uporabo ustrezne kombinacije surfaktantov. Maksimalen delež metakrilne kisline, ki smo jo lahko dodali emulziji, je bil 20 mol %. Kot metodo polimerizacije smo uporabili fotopolimerizacijo, saj je pri uporabi termično iniciirane radikalske verižne polimerizacije prihajalo do prehajanja metakrilne kisline v vodno fazo emulzije. Pri fotopolimerizaciji konverzija iz monomera v polimer poteka precej hitreje in metakrilna kislina je ostala v organski fazi. Rezultat je bil porozen poliHIPE material s kislinskimi skupinami in tipično poliHIPE strukturo. Kislinske skupine smo funkcionalizirali s tionil kloridom do kislinskega klorida. Uspešnost konverzije je bila 76-odstotna. Funkcionalnost polimera smo preizkusili z reakcijo nukleofilne substitucije z bifunkcionalnimi amini. Preverili smo, kako koncentracija diamina in dolžina ogljikove verige vplivata na uspešnost konverzije ter na strukturo produkta. Pri uporabi diamina z daljšo ogljikovo verigo je bila konverzija za 10 % boljša od konverzije, kjer smo uporabili krajši diamin. Pri uporabi daljšega diamina se je z zviševanjem koncentracije le-tega povečevala stopnja konverzije, medtem ko pri uporabi krajšega diamina tega efekta ni bilo opaziti. V drugem delu doktorske disertacije smo pripravili porozne poli(stiren-ko-divinilbenzen) polimere z deležem zamreževala med 37 in 80 mol %. Preverili smo vpliv deleža zamreževala na BET specifično površino in ugotovili trend naraščanja le-te z višanjem deleža zamreževala. Iz spektrov infrardeče spektroskopije smo določili delež preostalih vinilnih vezi v polimerni matriki. Da bi na polimer uvedli funkcionalne skupine, smo izvedli funkcionalizacijo z multifunkcionalnimi tioli. Uporabili smo tiol z dvema in štirimi tiolnimi skupinami. Nato smo na graftiran polimer vezali še bifunkcionalni alken. Izkoristek funkcionalizacije se je večal z višanjem deleža zamreževala, najvišja dosežena stopnja konverzije je bila 44 %. Višje konverzije smo dosegali z uporabo tiola z dvema tiolnima skupinama. Pri primerjavi porazdelitve velikost mezopor smo opazili, da je po funkcionalizaciji prišlo do zmanjšanja števila le-teh. Izkazalo se je, da je za to odgovorno topilo, ki smo ga uporabili. Poizkusili smo še enostopenjsko funkcionalizacijo, kjer smo v reakcijsko mešanico dodali tako ditiol kot bifunkcionalni alken. V tem primeru je prišlo do precejšnjega povečanja BET specifične površine, vendar je bila stopnja konverzije dokaj nizka. Nadalje smo v poli(stiren-ko-divinilbenzen) poliHIPE material uvedli mezopore in mikropore z metodo naknadnega zamreženja oziroma hiperzamreženja. Uporabili smo peroksidni iniciator, di-tert-butil peroksid, za katerega je značilen specifičen mehanizem delovanja. Delež divinilbenzena je variiral med 52 in 80 mol %. Zanimal nas je vpliv procesa na makroskopsko morfologijo materiala. Izkazalo se je, da reakcija naknadnega zamreženja ne vpliva bistveno na morfologijo, do večjih razlik v porazdelitvi velikost primarnih por je prišlo le v primeru najmanj zamreženega vzorca. Reakcijo hiperzamreženja smo izvedli v treh topilih: toluenu, acetonitrilu in dimetilformamidu. Kot najbolj uspešno topilo se je izkazal toluen, pri katerem je v vseh primerih prišlo do največjega porasta BET specifične površine, najvišji faktor povečanja specifične površine je znašal 7,2. Prav tako je bil delež mezopor in mikropor v materialu, funkcionaliziranem v toluenu, najvišji. Pri uporabi dimetilformamida in acetonitri
Ključne besede: porozni polimeri, poliHIPE, polimerizacija, hiperzamreženje, polistiren, polimetakrilat, funkcionalizacija polimerov
Objavljeno: 11.04.2014; Ogledov: 1010; Prenosov: 162
.pdf Celotno besedilo (4,50 MB)

49.
Odstranjevanje adsorbljivih organskih halogenov z ultrafiltracijo z micelarnim učinkom iz industrijske odpadne vode
Aleksandra Vinder, 2013, doktorska disertacija

Opis: Neočiščene odpadne vode so pretežni razlog onesnaženja tako površinskih kot podtalnih virov pitnih vod zaradi slabe biološke razgradljivosti, kopičenja v organizmih in sedimentih ter strupenosti za ljudi in okolje. Pri tem zavzemajo pomembno mesto detergenti in tista organska onesnažila, ki s klorom tvorijo adsorbljive organske halogene (AOX). Namen doktorske disertacije je odstranjevanje AOX iz industrijske odpadne vode, ki vsebuje tudi tenzide. Uporabili smo postopek koagulacije kot klasičen fizikalno kemijski postopek za odstranjevanje onesnažil iz odpadnih vod in ultrafiltracijo z micelarnim učinkom (MeUF) kot način čiščenja vod v skladu s smernicami trajnostnega razvoja. Tenzidi imajo namreč sposobnost tvorjenja večjih skupkov (micel) pri dovolj visokih koncentracijah, v katere se solubilizirajo organske molekule, kot so AOX, in se tako zadržijo na ultrafiltracijski membrani. Takšen način čiščenja industrijske odpadne vode je bolj učinkovit v primerjavi z drugimi separacijskimi procesi, ker je mogoče hkrati s tenzidi odstraniti tudi veliko količino organskih in anorganskih nečistoč, ne da bi bilo pri tem potrebno dodajati posebne kemikalije. Koagulacija je bila izvedena na realnih odpadnih vodah z različnimi kombinacijami kovinskih koagulantov in industrijskega flokulanta. Rezultati so pokazali, da je s to metodo mogoče očistiti odpadno vodo do določene stopnje. Tak postopek je ob uporabi klasičnih kovinskih koagulantov cenovno sorazmerno ugoden. Problem pa se pojavi zaradi problematike odlaganja oziroma možnosti uporabe velikih količin oborine, ki se tvori med procesom. V postopku ultrafiltracije je bila raziskava izvedena na modelnih in na realnih vodah, ki so vsebovale določene koncentracije tenzidov, soli, AOX in drugih organskih onesnažil, izraženih kot vrednost KPK. Določili smo korelacije med njimi in postavili matematični model, ki to zvezo zadovoljivo opisuje. Za preučevanje zvez med omenjenimi merjenimi parametri smo uporabili regresijsko analizo, s katero smo ugotavljali vpliv koncentracij anionskih tenzidov, neionskih tenzidov in elektrolitov na odstranjevanje AOX. Za vsako od komponent smo generirali zvezo, ki prikazuje odstranjevanje AOX kot linearno funkcijo koncentracije posamezne komponente. Validacijo enačb smo izvedli z analizo variance. Nazadnje smo generirali linearni model, ki vključuje koncentracije vseh treh komponent, z zaporednim dodajanjem ustreznih koncentracij v model. Rezultati so pokazali, da kaže MeUF velik potencial pri odstranjevanju tenzidov, posebno pa organskih onesnažil kot je AOX. Potrdili smo tezo, da je učinkovitost odstranjevanja AOX na membrani posledica solubilizacije le-teh v notranjost tenzidnih micel in je zato tvorba micel anionskih tenzidov bistvena za učinkovito odstranitev AOX. Z regresijsko analizo smo potrdili, da je nastajanje micel anionskih tenzidov odvisno od več dejavnikov. V linearnih modelih, ki smo jih izdelali za nizke in visoke koncentracije anionskih tenzidov, smo se omejili na dva dejavnika: prisotnost neionskih tenzidov in specifična prevodnost. Oba znižujeta kritično micelno koncentracijo (CMC) anionskih tenzidov, zato je njun vpliv opazen šele takrat, ko se koncentracija anionskih tenzidov približuje svoji vrednosti CMC, torej v modelu z visokimi koncentracijami tenzidov. Prav v tem pa se tudi oba modela med seboj razlikujeta. Zato je potrebno izdelati ločene modele, ki omogočajo napoved, do kolikšne mere je mogoče očistiti določeno odpadno vodo, saj so začetne koncentracije anionskih tenzidov v odpadni vodi najvplivnejše.
Ključne besede: tenzidi, ultrafiltracija z micelarnim učinkom, adsorbljivi organski halogeni, flokulacija/koagulacija, učinkovitost odstranjevanja, regresijska analiza
Objavljeno: 03.01.2014; Ogledov: 1927; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

50.
PRIPRAVA IN KARAKTERIZACIJA NANOKRISTALINIČNIH TERNARNIH KADMIJEVIH HALKOGENIDOV
Boštjan Denac, 2013, doktorska disertacija

Opis: Polprevodni materiali kot CdSe, CdTe, in CdSexTe1-x so osnova modernih elektronskih naprav. Znano je, da se polprevodni teluridi uporabljajo za senzorje, laserje, optične filtre, solarne celice in za mnoge druge naprave. Prav tako obetajoča za uporabo v solarnih celicah, fotoprevodnikih in tankoplastnih tranzistorih je mešanica binarnih halkogenidov s sestavo CdSexTe1-x. Ternarni kadmijevi halkogenidi so bili pripravljeni z uporabo različnih sinteznih metod: hidrotermalno, z mikrovalovi in s sonificiranjem v etilendiaminu in različnih razmerjih diamin/voda. Prav tako sem pripravil CdSexTe1-x nanodelce z direktno reakcijo segrevanja na zraku in v N2 atmosferi iz elementarnih delcev kadmija ter selena in telurja visoke čistoče ter iz binarnih delcev CdSe in CdTe. Dobljene ternarne nanodelce s sestavo CdSexTe1-x (x = 0.1 in x = 0.6) sem karakteriziral z uporabo rentgenske praškovne difrakcije (XRD) in presevnega elektronskega mikroskopa (TEM). Nastajanje in transformacijo ternarne faze sem spremljal s termično analizo (TGA). Pripravljeni halkogenidi so nanodelci med 6 in 35 nm, različnih kristalnih oblik, odvisno od izbrane metode priprave. Velikost delcev sem izračunal iz povprečja treh najmočneje izraženih vrhov za posamezne delce iz difraktograma s pomočjo Scherrerjeve enačbe. Izračunana velikost delcev s Scherrerjevo enačbo ustreza velikosti delcev določenih iz TEM posnetkov. Pri metodah priprave z uporabo topila imata izbira topila in reakcijska temperatura ključno vlogo pri nukleaciji in rasti binarnih CdE (E= Se, Te) in ternarnih CdSexTe1-x (x = 0.1 in x = 0.6) nanodelcev. Mešanica binarnih halkogenidov potrebuje višjo temperature in podaljšan čas segrevanja za tvorbo ternarnih halkogenidov s sestavo CdSexTe1-x kot mešanica elementarnih delcev. Prav tako ni zaznati večje razlike v produktih dobljenih s segrevanjem na zraku in v N2 atmosferi, nikjer ne nastajajo oksidi.
Ključne besede: halkogenidi, polprevodne ternarne spojine, nanomateriali
Objavljeno: 03.01.2014; Ogledov: 813; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (4,35 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici