SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


21 - 30 / 88
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
21.
Vpliv sušilcev na kakovost premaznega filma v alkidnih premazih z visoko vsebnostjo suhe snovi
Barbara Pirš, 2015, doktorska disertacija

Opis: Zaradi specifične kemijske strukture novih alkidnih veziv z visoko vsebnostjo suhe snovi (SS) in posledično spremenjenih aplikativnih lastnosti je zelo pomembna naloga določitev optimalne kombinacije in koncentracije sušilcev v premazu. Ob upoštevanju napovedi o omejitvi uporabe kobaltovih (Co) sušilcev v dekorativnih premazih smo primerjalno preučevali vpliv površinskih sušilcev: Co sušilca (Co etilheksanoat) in alternativnega železovega sušilca (Fe bispidon) posamezno in nato še v kombinaciji z globinskimi sušilci na osnovi stroncija (Sr karboksilat), cirkonija (Zr etilheksanojska kislina) in aluminija (Al organski kompleks) na proces avtooksidacije kot del utrjevanja alkidnih premazov z visoko vsebnostjo SS. Z infrardečo spektroskopijo s Fourierjevo transformacijo (FT-IR) smo analizirali mehanizem in kinetiko avtooksidacije. Preučevali smo čas sušenja in fizikalne lastnosti, kot so: reološko obnašanje, trdota, sijaj/meglica in barvne spremembe premazov. Z elektrokemijsko impedančno spektroskopijo (EIS) smo po izpostavi v vlažni komori ovrednotili kvaliteto utrjenega premaznega filma. Ugotovili smo, da proces avtooksidacije poteka po enakem mehanizmu v primeru Co in Fe sušilca, vendar pa je kinetika procesa različna. Potrdili smo, da Co sušilec izraziteje pospešuje proces avtooksidacije na površini premaza tudi v primeru alkidnih premazov z visoko vsebnostjo SS. Obratno Fe sušilec katalizira proces avtooksidacije počasneje vendar enakomerneje skozi celotno globino premaza. Dodatek inhibitorja nastanka kožice metiletil ketoksima (MEKO) vpliva na kinetiko avtooksidacije le pri kombinaciji s Fe sušilcem. Raziskava je v nadaljevanju pokazala, da dodatek globinskih sušilcev pomembno vpliva na začetek in hitrost avtooksidacijskega procesa. Z dodatkom višjih koncentracij globinskih sušilcev so bili končni časi sušenja krajši in vrednosti trdot premazov višje. Ostale fizikalne lastnosti so bile v primeru uporabe različnih kombinacij sušilcev primerljive. Rezultati EIS utrjenih premazov so potrdili različno delovanje Fe in Co sušilca. Z dodatkom nižjih koncentracij globinskih sušilcev so rezultati pokazali najnižjo Warburgovo difuzijo ionov skozi utrjeni premaz. Višje dodane koncentracije globinskih sušilcev v premaz pa so v večini primerov vplivale na višjo Warburgovo difuzivnost ionov in manjšo upornost por. Način delovanja Fe sušilca zahteva drugačen pristop pri optimizaciji procesa utrjevanja kot pri Co sušilcu, vendar pa je z uporabo Fe sušilca kot alternativo Co sušilcu mogoče doseči tako ustrezne aplikativne lastnosti sušenja kot tudi fizikalne lastnosti utrjenih filmov alkidnih premazov z visoko vsebnostjo SS.
Ključne besede: alkidni premazi, Co, Fe, sušilci, FT-IR, EIS
Objavljeno: 14.12.2015; Ogledov: 360; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (3,10 MB)

22.
Odstranjevanje dušikovih spojin in kovin iz pitne vode z algami Chlorella sorokiniana
Aleksandra Petrovič, 2015, doktorska disertacija

Opis: Glavni namen raziskav v okviru doktorske disertacije je bil preučiti odstranjevanje dušikovih spojin in težkih kovin iz pitne vode z algami vrste Chlorella sorokiniana. Pri odstranjevanju dušikovih spojin (nitrata, nitrita in amonija) iz vode z algami imobiliziranimi na Ca-alginat smo podrobneje preučili vpliv vrste zunanjega vira ogljika ter vpliv številnih drugih parametrov kot so vpliv števila celic, vpliv pH, vpliv svetlobe, vpliv količine biosorbenta, ipd. na učinkovitost odstranjevanja dušikovih spojin. Eksperimenti so pokazali, da lahko alge C. sorokiniana ob prisotnosti ustreznega vira ogljika učinkovito odstranijo dušikove spojine iz vode pri vseh testiranih koncentracijah posameznega hranila. Izmed štirih različnih preizkušenih virov ogljika smo najvišje učinkovitosti odstranjevanja nitrata dosegli ob uporabi grozdnega soka, medu oz. melase, medtem ko uporaba saharoze ni dala tako dobrih rezultatov. Eksperimenti brez dodatka zunanjega vira ogljika so bili najmanj uspešni. Ker grozdni sok in med v tovrstnih študijah do sedaj še nista bila uporabljena, so pridobljeni rezultati še toliko bolj pomembni za nadaljnje raziskave. Pri začetni koncentraciji nitrata 20 mg/L ob prisotnosti grozdnega soka, medu oz. melase, so se nitrati iz pitne vode odstranili po enem dnevu v več kot 93 %, pri začetni koncentraciji 100 mg/L pa po približno treh dneh in sicer v več kot 95 %. Razlog, da ti viri ogljika dajejo boljše rezultate kot saharoza, izvira iz njihove sestave, saj vsebujejo številna hranila, ki pozitivno vplivajo na rast alg in s tem na odstranjevanje dušikovih spojin. Popolno odstranitev amonija (z začetno koncentracijo 30 mg/L) ob prisotnosti nitrata (50 mg/L) smo dosegli v manj kot 3 dneh. Učinkovitost odstranjevanja hranil je bila odvisna predvsem od količine biosorbenta, koncentracije dodanega vira ogljika, koncentracije vira dušika in intenzitete svetlobe. ψ (B/H2O), s katerim je mogoče doseči zadovoljive učinkovitosti je znašalo 1/6,7. Študija vpliva prisotnosti alg C. sorokiniana na biološko odstranjevanje nitratov z aktivnim blatom iz pitne vode je pokazala, da imajo te alge izrazito negativen vpliv na proces denitrifikacije. Biološka denitrifikacija z aktivnim blatom pri začetni koncentraciji nitrata 100 mg/L je omogočala več kot 95 % učinkovitost odstranitve nitrata, medtem ko se je ob prisotnosti alg odstranilo le okoli 65 % - 70 % nitrata. Prisotnost amonija oz. uree v vodi je negativno vplivala na proces denitrifikacije. V nadaljevanju raziskav smo izvedli eksperimente biosorpcije kovinskih ionov, pri čemer smo študirali odstranjevanje Cu2+, Ni2+, Cr6+ in Cd2+ ionov iz pitne vode z imobiliziranimi algami C. sorokiniana. Ugotovili smo, da lahko z imobiliziranimi algami odstranimo do 97 % bakra, 51 % niklja in 74 % kadmija iz pitne vode. Odstranjevanje kroma se je izkazalo kot nesmiselno zaradi prevelike toksičnosti le-tega za alge in prenizkih učinkovitosti. Biosorpcija kovinskih ionov je bila močno odvisna od koncentracije posameznega kovinskega iona v vodi ter od pH vrednosti raztopine. Pri začetni koncentraciji izbranega kovinskega iona 25 mg/L smo z istim biosorbentom učinkovito izvedli tudi do 5 zaporednih biosorpcijskih ciklov. Najbolj toksičen efekt na alge C. sorokiniana so pokazali Cr6+ ioni, sledijo jim Ni2+ in Cu2+ ioni, najmanj toksični pa so bili Cd2+ ioni. Cd2+ ioni za razliko od ostalih ionov tudi niso imeli nobenega bistvenega vpliva na odstranjevanje nitratov. Ker biosorpcija tro-komponentnega sistema kovinskih ionov z imobiliziranimi algami C. sorokinana iz pitne vode do sedaj še ni bila raziskana, smo v nadaljevanju raziskav preučevali biosorpcijo dvo- in tro-komponentnih sistemov Cu2+, Ni2+ in Cd2+ ionov pri treh različnih koncentracijah kovinskih ionov (30, 50 in 100 mg/L). Biosorpcijske kapacitete posameznega kovinskega iona so upadale s številom kovinskih ionov prisotnih v vodi, najnižje so tako bile pri tro-komponentnem sistemu. Biosorpcija Cd2+ in Ni2+ ionov je bila nižja zaradi....
Ključne besede: alge Chlorella sorokiniana, dušikove spojine, imobilizacija, pitna voda, vir ogljika, težke kovine
Objavljeno: 04.12.2015; Ogledov: 618; Prenosov: 80
.pdf Polno besedilo (12,44 MB)

23.
Modified surface of Cu, Zn, Cu10Zn and Cu40Zn with expression of hydrophobic properties for the purpose of corrosion protection
Gregor Žerjav, 2015, doktorska disertacija

Opis: Copper and its alloys are soft and malleable metals and are often used for fabricating structures and monuments open to the atmosphere where they are subject to corrosion attack. There are many ways to protect metal against corrosion: corrosion inhibitors, protective layers, hydrophobic layers. He aim was to develop a simple technological process for forming hydrophobic, protective coatings for protection of Cu, Cu10Zn, Cu40Zn and Zn under conditions of atmospheric corrosion as tested in simulated urban rain. Carboxylic acids form self-assembled hydrophobic layers by adsorption to the positively charged metal surfaces via their carboxylic group. Corrosion inhibitors are often used to protect metals against corrosion in closed system. Most used corrosion inhibitors to protect Cu and its alloys is benzotriazole (BTAH) which showed good results in different environments. 2-mercaptobenzimidazole (2-MBI) is a derivative of BTAH with stronger affinity to adsorb on the Cu surface and showed good corrosion protection results in acidic solutions. Corrosion protection properties of the layers were tested with the use of electrochemical methods: potentiodynamic polarization and electrochemical impedance spectroscopy. The results were complement with immersion test where the weight loss was obtained. The properties of the layers were explored with surface-analytical methods: measurement of the contact angles, X-ray photoelectron spectroscopy, scanning electron microscopy with a chemical analysis and glow discharge optical emission spectroscopy. First the optimal conditions to produce hydrophobic coatings with the use of carboxylic acids were explored. The inhibition efficiency increased with increasing carbon chain length, longer preparation time in ethanol solution and increasing concentration of carboxylic acid. The inhibition of corrosion of Cu, Cu10Zn, Cu40Zn and Zn in simulated urban rain was further studied using the self-assembly of BTAH, 2-MBI and SA in ethanol solution, as individual inhibitors and in combinations. The morphology of layers differed greatly. The results of electrochemical measurements and weight loss immersion test ruled out BTAH as a possible inhibitor, unless combined with stearic acid. In the cases of Cu40Zn and Zn it even promoted corrosion. In contrast, 2-MBI gave good results, and even better in combination with stearic acid. SA layers provided the best long term corrosion protection of all tested inhibitors and exhibited the highest contact angles. 2-MBI provided less protection than SA. Combining organic inhibitor and stearic acid improves the corrosion protection properties of the self-assembled layers compare to individual layers. To make the procedure of layer preparation more appropriate for industrial application the time of immersion was decreased. Layers prepared on Cu with 1 min immersion time showed adequate corrosion protection of Cu in simulated urban rain. We also studied the possibility of combining SA with vitamin E in the layer preparation procedure. The modified layers formed with combination of Vitamin E and SA showed better corrosion inhibition properties for Cu and Cu40Zn in simulated urban rain as individual layers. Combining inhibitor and carboxylic acid together to prepare corrosion protective layers has a positive effect on the corrosion properties of the layers. Layers made combining corrosion inhibitor and carboxylic acid showed better corrosion protection than individual layers. The self-assembling process is a fast process shown by the tests made on the Cu layers with shorter immersion time. The addition of Vitamin E in the preparation of layers with carboxylic acids shows a positive effect on the corrosion properties of layers.
Ključne besede: copper, brass, corrosion, simulated urban rain, inhibitors, carboxylic acid, benzotriazole, 2-mercaptobenzimidazole
Objavljeno: 30.11.2015; Ogledov: 398; Prenosov: 37
.pdf Polno besedilo (9,58 MB)

24.
Računalniška simulacija proizvodnje metanola iz različnih organskih energetskih surovin
Peter Trop, 2015, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji sta predstavljeni dve zamisli o možnosti uporabe obnovljivih surovin za proizvodnjo metanola. Prva zamisel obravnava souporabo bioplina in zemeljskega plina v obstoječem postroju za proizvodnjo metanola, kjer se sintezni plin proizvaja iz zemeljskega plina s parnim reformerjem. V ta namen smo vpeljali postrojenje za komprimiranje bioplina in izbrali najprimernejšo tehnologijo za odstranjevanje vodikovega sulfida. Za dosego zastavljenega cilja smo simulirali proizvodnjo metanola iz zemeljskega plina v obstoječi tovarni. V nadaljevanju smo delež zemeljskega plina zamenjali z bioplinom ter izvedli analizo občutljivosti z variiranjem razmerja med bioplinom in zemeljskim plinom. Predstavljena zamisel je bila ekonomsko ovrednotena. Rezultati analize so pokazali, da je zamenjava deleža zemeljskega plina z bioplinom smiselna, kar dokazujeta visok prihranek in relativno kratek vračilni rok v investicijo postrojenja za uporabo bioplina v proizvodnji metanola. Druga zamisel obravnava souplinjanje toreficirane biomase in premoga. V prvi fazi smo v programu Aspen Plus načrtovali proizvodnjo metanola iz premoga. Simulacija vključuje, sušenje in uplinjanje premoga, odstranjevanje vodikovega sulfida iz sinteznega plina s procesom Rectisol, reakcijo sinteznega plina z vodno paro, odstranitev ogljikovega dioksida iz sinteznega plina in proizvodnjo metanola. V nadaljevanju smo isti model uporabili za souplinjanje toreficirane biomase in premoga v razmerju 1 : 1 glede na kurilnostobeh surovin. Oba procesa smo toplotno integrirali v programu Aspen Energy Analyzer. Proizvedeno paro smo nato uporabili v simulaciji tristopenjske parne turbine za proizvodnjo električne energije. Oba procesa smo primerjali v smislu tehnološkega izkoristka in ekonomske učinkovitosti z metodo neto sedanje vrednosti in interne stopnje donosa, upoštevajoč predvidene cene surovin in produktov. Tehnološki izkoristek je v primeru uplinjanja premoga znašal 70 %, v primeru souplinjanja premoga in toreficirane biomase pa 69,2 %, kar pripisujemo nižji vsebnosti ogljika v biomasi. Izkazalo se je, da je proces proizvodnje metanola, pri katerem uporabljamo samo premog, ekonomsko učinkovitejši. Analize občutljivosti pokažejo, da bi se morala cena biomase znižati vsaj za 20 % ali pa bi morala biti cena takse CO2 višja za 60 %, da bi bila oba procesa ekonomsko primerljiva.
Ključne besede: kemijsko inženirstvo, računalniške simulacije, uplinjanje, proizvodnja metanola, obnovljive surovine, ekonomika
Objavljeno: 10.11.2015; Ogledov: 525; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (5,87 MB)

25.
SINTEZA IN KARAKTERIZACIJA NEKATERIH MIKRO- IN NANONOSILCEV ZA IMOBILIZACIJO ENCIMOV
Gordana Hojnik Podrepšek, 2015, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija je razdeljena na dva sklopa, v katerih smo razširili dosedanje raziskave na področju priprave magnetnih nanodelcev, njihove funkcionalizacije in imobilizacije encimov na tako pripravljene mikro- in nanonosilce. Osrednji cilj disertacije je priprava magnetnih nanodelcev z metodo obarjanja ali koprecipitacije železovih (II) in železovih (III) ionov v alkalnem mediju, funkcionaliziranih s hitozanom po treh različnih metodah; metodi mikroemulzije, suspenzijske zamreževalne tehnike in kovalentne vezave. Podrobna karakterizacija tako pripravljenih nosilcev je bila izvedena s pomočjo presevne elektronske mikroskopije, vrstične elektronske mikroskopije, rentgenske praškovne difrakcije, z dinamičnim sipanjem laserske svetlobe, laserskim granulometrom in merjenjem specifične magnetizacije. Tako smo opazovali morfologijo in lastnosti magnetnih nosilcev. Površinsko funkcionalizacijo s hitozanom za doseganje višje funkcionalnosti smo potrdili s pomočjo energijskodisperzijske spektroskopije, termične analize, potenciometrične titracije in s Fourierevo transformacijo. Z mikrobiološkim testiranjem je bil določen vpliv magnetnih mikro- in nanonosilcev na rast mikrobnih kultur. Nadalje smo magnetne mikro- in nanodelce, prevlečene s plastjo hitozana, uporabili kot nosilce za imobilizacijo holesterol oksidaze (EC 1.1.3.6). S spreminjanjem različnih pogojev, kot so koncentracija encima, koncentracija in vrsta mrežnega povezovalca glutaraldehida ali pentaetilen heksamina ter hitrost stresanja, smo ugotovili, kako se spreminja učinkovitost imobilizacije encima ter kolikšen delež aktivnosti se pri tem ohrani v primerjavi s prostim encimom. Aktivnost imobilizirane holesterol oksidaze smo določili z reakcijo oksidacije holesterola. Optimalni reakcijski pogoji imobilizacije holesterol oksidaze na magnetne mikro- in nanonosilce so bili doseženi pri koncentraciji encima 1 mg/mL ob uporabi 0,02 M pentaetilenheksamina kot mrežnega povezovalca. Aktivnost imobilizirane holesterol oksidaze pri optimalnih reakcijskih pogojih je bila 79,03 %. Prav tako je bila stabilnost imobilizirane holesterol oksidaze pri ponovni uporabi dobra. V drugem sklopu je opisana priprava zamreženih encimskih skupkov iz encima celulaze (EC 3.2.1.4). Postopek priprave zamreženih encimskih skupkov vključuje dva pomembna koraka, in sicer obarjanje encima z dodatkom obarjalnega reagenta in zamreženje encimskih molekul z glutaraldehidom. Optimalni reakcijski pogoji sinteze zamreženih encimskih skupkov so bili doseženi pri koncentraciji glutaraldehida 0,0625 % (v/v) in uporabi etanola kot obarjalnega reagenta. Aktivnost imobilizirane celulaze v obliki zamreženih encimskih skupkov smo določili z reakcijo hidrolize celuloze. Aktivnost imobilizirane celulaze v obliki zamreženih encimskih skupkov pri optimalnih reakcijskih pogojih je bila 93,95 %. Prav tako je bila stabilnost imobilizirane celulaze pri ponovni uporabi dobra.
Ključne besede: magnetni nanodelci, imobilizacija encimov, hitozan, holesterol oksidaza, celulaza, zamreženi encimski skupki.
Objavljeno: 16.09.2015; Ogledov: 582; Prenosov: 52
.pdf Polno besedilo (4,76 MB)

26.
Industrijsko uporabni organski polimerni spektralno selektivni premazi za sončne toplotne zbiralnike
Miha Steinbücher, 2015, doktorska disertacija

Opis: Sončna toplotna energija se v južni Evropi in Sredozemlju kaže kot najbolj sprejemljiv vir obnovljive energije. Za njeno množično uporabo je potrebno razviti visoko zmogljive, trajne in cenovno ugodne materiale. To delo obravnava organske polimerne premaze, namenjene sončnim toplotnim zbiralnikom, ki izpolnjujejo zgoraj naštete pogoje. Črne od debeline odvisno spektralno selektivne premaze (thickness sensitive spectrally selective (TSSS)) in od debeline neodvisno spektralno selektivne premaze (thickness insensitive spectrally selective (TISS)) smo zasnovali na tehnologiji silanskega oplaščenja anorganskih pigmentov. Razvili in optimizirali smo TSSS premaz, ki izpolnjuje vse zastavljene zahteve in ga je mogoče nanašati z uveljavljenimi industrijskimi metodami nanosa premazov. Njegovo trajnost je potrdil neodvisni zunanji laboratorij. Povezali smo površinske lastnosti utrjenega filma premaza z njegovo selektivnostjo in tako nadgradili predhodno vedenje o spektralno selektivnih premazih. Optimizirali smo črne in barvne TISS premaze. Pokazali smo povezavo med kemizmom poliola v poliuretanskih spektralno selektivnih premazih in njihovo selektivnostjo. V TISS premazih smo kot prvi uporabili organske pigmente za dosego višje barvne jakosti. Razvili smo fluoropolimerne TSSS premaze. Fluoropoliuretanski TSSS premazi so zaradi visoke selektivnosti in nižje temperaturne odpornosti primerni le za nišne aplikacije, kot so fasadni sončni toplotni sprejemniki. V te namene smo, spet kot prvi z uporabo organskih pigmentov v TSSS premazih, razvili visoko zmogljive modre premaze. Pokazali smo možnost razvoja termoplastičnih fluoropolimernih TSSS premazov. Z uporabo silansko oplaščenih črnih in organskih modrih pigmentov ter posledično optimizacijo faktorja polnjenja premaza smo razvili visoko zmogljive in trajne modre silikonpoliestrske TSSS premaze. Razviti premazi, ki so primerni za industrijsko uporabo, omogočajo izdelavo cenovno ugodnih, zmogljivih in trajnih sončnih toplotnih zbiralnikov. Znanje, pridobljeno pri njihovem razvoju, pa omogoča razlago predhodno neznanih ali nepojasnjenih lastnosti spektralno selektivnih premazov.
Ključne besede: Spektralna selektivnost, Premaz, Pigmenti, Veziva, Sončni toplotni zbiralnik, Toplotne tehnologije
Objavljeno: 15.07.2015; Ogledov: 505; Prenosov: 101
.pdf Polno besedilo (13,14 MB)

27.
VPLIV KEMIJSKE IN MORFOLOŠKE STRUKTURE POROZNIH POLIMETAKRILATOV NA VEZAVO BIOLOŠKIH MAKROMOLEKUL
Sebastjan Huš, 2015, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo preučevali vpliv različnih parametrov na morfološke lastnosti visoko poroznih metakrilatnih polimerov, pripravljenih s polimerizacijo emulzij z visokim deležem notranje faze. Variirali smo vrsto iniciatorja, delež surfaktanta, delež notranje faze, razmerje med monomeri, hitrost in temperaturo mešanja ter s tem velikost por uspeli kontrolirano optimirati od submikronske pa vse do 90µm. Poleg morfologije smo optimirali tudi mehanske lastnosti, ki so pri visoko poroznih materialih zelo pomembne. Najbolj raziskan in uporabljen sistem za poliHIPE materiale je na osnovi stirena, zamrežen z divinilbenzenom in glede na to, da ima poli(metil metakrilat) že v osnovi boljše mehanske lastnosti kot polistiren, smo podobno izboljšanje pričakovali tudi pri samih poliHIPE materialih. V kombinaciji z uporabo namiznega mešala in daljšega časa mešanja, smo pripravili porozen material s hierarhično porazdelitvijo por, kateri ima pri 75 % poroznosti upogibni modul elastičnosti 211 MPa, kar je najvišji E-modul za poliHIPE materiale s primerljivo poroznostjo. V drugem delu smo pripravili porozne polIHIPE materiale na osnovi glicidil metakrilata, zamrežene z etilenglikol dimetakrilatom. Glicidil metakrilat je zanimiv, ker vsebuje za nukleofile reaktivno epoksi skupino, ki je primerna za neposredno funkcionalizacijo. Z variiranjem vrste iniciatorja, deleža surfaktanta, deleža notranje faze, razmerja med monomeroma ter hitrosti in temperature mešanja smo uspešno optimirali morfologijo, ki je bila primerna za nadaljnjo funkcionalizacijo. Žilavost materiala, ki je zelo pomembna v pretočnih sistemih, pa smo zopet uspeli izboljšati z dodatkom metil metakrilata. Pripravili smo tudi nosilce na osnovi glicidil metakrilatnih poliHIPE materialov, na katere smo z nukleofilno adicijo, preko aminskih skupin uspešno imobilizirali encim glukoza oksidaza in nosilec uporabili za modelno reakcijo oksidacije glukoze v glukonsko kislino. Aktivnost pripravljenega nosilca z vezanim encimom smo določali na FIA sistemu in kot rezultat dobili graf površine v odvisnosti od časa v obliki linearne premic, s čimer smo dokazali uspešnost imobilizacije. V zadnjem delu smo pripravljene poliHIPE materiale funkcionalizirali z različnimi tioli in funkcionalne polimere uporabili za vezavo težkih kovin srebra, svinca in kadmija iz vode. Prav tako smo vezavo težkih kovin izvedli z realnim vzorcem kontaminirane vode. Z materialom, funkcionaliziranim s pentaeritrol tetrakis (3-merkaptopropionatom), smo uspeli odstraniti 89,6 % Ag+ ionov ter 48,2 % Pb2+ ionov. Z materialom, funkcionaliziranim z 1,9-nonanditiolom pa smo uspeli odstraniti 82,3 % Ag+ ionov in 8 % Pb2+ ionov. Cd2+ ione smo na površino funkcionalnih poliHIPE materialov uspeli le adsorbirati, vendar so se ti s časom iz materiala sprali. Podobno smo pri vezavi nizkih koncentracij kovinskih ionov iz realnega vzorca, z materialom, funkcionaliziranem s pentaeritrol tetrakis (3-merkaptopropionatom), uspeli odstraniti veliko večino srebrovih ionov, z materialom, funkcionaliziranem z 1,9-nonanditiolom pa večino srebrovih in kadmijevih ionov. Rezultati dokazujejo, da so funkcionalni nosilci primerni predvsem za selektivno odstranjevanje srebrovih ionov iz kontaminirane vode.
Ključne besede: polimeri, poroznost, poliHIPE, glicidil metakrilat, metil metakrilat, mehanske lastnosti, funkcionalizacija
Objavljeno: 14.07.2015; Ogledov: 559; Prenosov: 79
.pdf Polno besedilo (51,24 MB)

28.
VPLIV VGRADNJE NANODELCEV Al(OH)3 NA LASTNOSTI UTRJENIH AKRILNIH KOMPOZITOV
Alenka Bunderšek, 2015, doktorska disertacija

Opis: V pričujočem delu sem se ukvarjala z vgradnjo ATH nanodelcev v akrilne sisteme. Nanodelci so bili sintetizirani po sol-gel postopku na Nanotesla Institutu v Ljubljani. Za karakterizacijo delcev smo uporabili različne metode. Velikost delcev smo določili z BET metodo, porazdelitev in velikost z DLS, sestavo smo proučili z XRD. Preliminarne raziskave so pokazale, da je nemogoče pripraviti utrjene nanokompozitne plošče in hkrati ohranili transmisijo PMMA, z neposrednim vnosom ATH koloida v akrilatno vezivo, pripravljeno iz MMA. Zaradi večje kompatibilnosti polimerne matrice in polnila, smo ATH nanodelce integrirali v hidrofilna veziva, izdelana iz monomerov, ki so vsebovali hidroksilno skupino. Iz HEMA, HEA in HPA monomerov smo z radikalsko polimerizacijo v 2-propanolu sintetizirali omenjena hidrofilna veziva z različnimi stopnjami konverzije, ki smo jo zasledovali z metodo določanja suhe snovi. Iz ATH koloida, hidrofilnih veziv in dodatkov smo izdelali predpolimerizacijske mešanice, ki so se med sabo razlikovale glede na uporabljeno hidrofilno vezivo in na vsebnost suhe snovi v vezivu. V naslednji fazi smo prav tako z radikalsko polimerizacijo MMA izdelali akrilno vezivo, z 20 ± 5 % vsebnostjo suhe snovi. Iz izdelanega akrilnega veziva in predpolimerizacijske mešanice smo pripravili utrjene akrilne nanokompozite v obliki 3 ± 0,2 mm ploščic. Ugotovili smo, da nanodelci upočasnjujejo hitrost polimerizacije. Izdelali smo plošče z 5 ut. % in 10 ut. % predpolimerizacijske mešanice. Nanokompozitnim ploščam smo določili mehanske, termične in optične lastnosti, ter testirali njihovo odpornost na ogenj. Ugotovili smo, da je na lastnosti utrjenih nanokompozitov vplivala tako koncentracija predpolimerizacijske mešanice, kot tudi vezivo, ki smo ga uporabili za izdelavo le-te. Izdelani nanokompoziti so bili različno odporni na ogenj. Pri spremljanju hitrosti gorenja smo opazili, da so vzorci, ki so vsebovali predpolimerizacijsko mešanico izdelano s HEMA hidrofilnim vezivom goreli počasneje. V okviru disertacije smo proučevali tudi sinergijske učinke nanodelcev ATH s komercialno dosegljivim TEP. Plošče izdelane z obema dodatkoma so v primerjavi z vzorci, ki so vsebovale le ATH nanodelce pokazale večjo odpornost na ogenj. Vzorci so goreli z zmanjšano hitrostjo ali pa so celo ugasnili. Poleg samega gorenja, ki predstavlja neposredno nevarnost, med gorenjem nastajajo tudi toksični plini, ki predstavljajo nevarnost za človeka in okolje. Zato smo se odločili in v okviru disertacije izmerili koncentracijo plina CO2 in CO med gorenjem vzorcev, ki sta izkazala največjo odpornost na ogenj. Testiranje je pokazalo, da nanodelci ATH in TEP vplivajo tako na hitrost gorenja, kot tudi na količino nastalih toksičnih plinov. V primeru uporabe omenjenih dodatkov so bile vrednosti merjenih plinov nižje. Vzorec, ki je vseboval nanodelce ATH in TEP, je med samim testiranjem celo ugasnil.
Ključne besede: Nanokompoziti, poli(metil metakrilat), nanodelci, mehanske lastnosti, odpornost na ogenj, aluminijev trihidroksid.
Objavljeno: 26.06.2015; Ogledov: 555; Prenosov: 91
.pdf Polno besedilo (3,69 MB)

29.
Preučevanje vplivov različnih parametrov na učinkovito odstranjevanje ionov iz vodnih raztopin z membransko kapacitivno deionizacijo
Miša Biro, 2015, doktorska disertacija

Opis: V industriji se v večini procesov uporablja sveža in visoko kakovostna voda. Količina porabljene vode, ki je ob koncu posameznega procesa pravzaprav odpadna voda, je zelo velika ter za okolje obremenjujoča. Zato se v industriji uporabljajo različne tehnologije za čiščenje odpadne vode, ki bi se lahko ponovno uporabila v različnih tehnoloških postopkih. Zahteve za kakovost vode, ki se lahko uporablja pri posameznih postopkih, so jasno določene. V tekstilni industriji je ena izmed zahtev prevodnost raztopine, katere vrednost mora biti nižja od 1,5 mS/cm. V primerjavi s prevodnostjo pitne vode, katere vrednost je 0,550 mS/cm, je prevodnost tekstilne vode lahko precej visoka – odvisno od postopka obdelave celo do 115 mS/cm. V doktorski disertaciji smo preučevali vplive različnih parametrov na učinkovito razsoljevanje modelnih raztopin in realnih vzorcev vod z uporabo procesa membranske kapacitivne deionizacije, tj. nizkotlačnega elektrokemijskega procesa, s pomočjo katerega se ob prisotnosti električnega polja iz elektrolita odstranjujejo ioni. V študijo smo vključili 363 vzorcev modelnih raztopin in vzorcev odpadnih tekstilnih vod, ki so imele različne vrednosti začetne prevodnosti, različno sestavo in so bile testirane v različnih pogojih (čas trajanja faze regeneracije in razsoljevanja, pretok v fazi regeneracije in razsoljevanja, čas delovanja naprave). Namena raziskave sta bila, da ugotovimo, kako vplivajo omenjeni parametri na učinkovito delovanje naprave in kateri so optimalni pogoji za delovanja sistema. Z atomsko emisijsko in atomsko absorpcijsko spektrometrijo, z induktivno sklopljeno plazmo z optično emisijsko in masno spektrometrijo ter z ionsko kromatografijo smo določali koncentracije ionov v posameznih vzorcih, ki smo jih zbrali v času delovanja naprave membranske kapacitivne deionizacije. Z analizo rezultatov meritev smo ugotavljali učinkovitost razsoljevanja, tj. odstranjevanja ionov iz vzorcev. Rezultati so pokazali, da so se koncentracije ionov med procesom čiščenja odpadnih vod z membransko kapacitivno deionizacijo v nekaterih primerih znatno znižale že po nekaj minutah delovanja sistema. Poleg omenjenega smo izvedli tudi kemometrijsko karakterizacijo vzorcev. Nameni raziskave so bili preučiti, ali med vzorci obstajajo pomembne razlike, poiskati povezave med spremljanimi parametri: prisotnostjo različnih ionov, razsoljevanjem in rekuperacijo vode, časom trajanja posamezne faze in pretokom raztopine v posamezni fazi. Izvedli smo korelacijsko analizo, analizo variance (ANOVA), Mann Whitney test, analizo glavnih osi (PCA), hierarhično razvrščanje (CA) in metodo večfaktorske linearne regresije (MLR). Z večfaktorsko linearno regresijo smo naredili tri modele in ugotovili, da se modelne vrednosti zelo dobro ujemajo z eksperimentalnimi vrednostmi. Ključne besede: odpadne vode, membranska kapacitivna deionizacija, učinkovitost razsoljevanja, prevodnost, kemometrijska klasifikacija, kemometrijska karakterizacija, hierarhično razvrščanje, metoda glavnih osi, večfaktorska linearna regresija.
Ključne besede: odpadne vode, membranska kapacitivna deionizacija, učinkovitost razsoljevanja, prevodnost, kemometrijska klasifikacija, kemometrijska karakterizacija, hierarhično razvrščanje, metoda glavnih osi, večfaktorska linearna regresija
Objavljeno: 01.06.2015; Ogledov: 717; Prenosov: 58
.pdf Polno besedilo (5,22 MB)

30.
Sinteza in strukturne značilnosti novih luminiscentnih lantanoidnih kompleksov z izbranimi N-donorskimi ligandi
Nuša Hojnik, 2015, doktorska disertacija

Opis: Namen doktorskega dela je bila razširitev in poglobitev znanja s področja kemijske sistematike koordinacijskih spojin s centralnimi atomi elementov f – bloka periodnega sistema. V doktorskem delu smo obravnavali sintezo in karakterizacijo novih koordinacijskih spojin lantanoidov z biološko pomembnimi N−donorskimi ligandi, saj se je izkazalo, da so ti prekurzorji zelo uporabni za tvorbo koordinacijskih spojin s kovinami, saj lahko njihova koordinacija poteka na različne načine. Kot ligande smo uporabili nikotinsko kislino (NIC) in dipikolinsko kislino (Pydc). Raziskave smo razširili še na področje sintez koordinacijskih spojin z mešanimi ligandi. Sintetizirali smo prve primere spojin, ki hkrati vsebujejo z dipikolinsko kislino in 2−aminobenzotiazol (ABT), za kakršne v kristalografski podatkovni zbirki (CSD) še ni obstajal zapis. To področje je do sedaj slabše raziskano zaradi razlik v reaktivnosti posameznih ligandov. Zaenkrat naše spojine niso vsebovale 2−aminobenzotiazol kot ligand ampak kot kation. Zasledovanje sintez in analiza struktur koordinacijskih spojin z organskimi ligandi nam je omogočilo delno napovedovanje povezovanja gradnikov v kristalno mrežo že na osnovi poznavanja molekulske zgradbe samih gradnikov. Realizacija raziskovalnega dela je vodila do priprave novih spojin in tudi prispevala k boljšemu razumevanju nastanka koordinacijskih spojin. Uspešni pripravi monokristalov je sledila skrbna analiza strukture, kjer smo uporabili difraktometer s CCD detektorjem za monokristale v sodelovanju s FKKT Univerze v Ljubljani. Opravili smo še infrardečo spektroskopijio, termogravimetrično in elementarno analizo, magnetne meritve, v nekaterih primerih pa tudi fluorescenčno spektroskopijo. Pripravili smo skupaj sedem novih spojin z različnimi razmerji med centralnim atomom in dušikovim ligandom. V nekaterih primerih je v strukturi koordinacijske molekule vezana tudi voda. Raziskave so potekale v smeri iskanja novih sintez, na ta način smo izolirali različne dvojedrne komplekse kot so, [Yb2(NIC)6(H2O)4] in [Gd2(NIC)6(H2O)4] ter prav tako določili strukturo koordinacijske spojine [Nd2(NIC)6(H2O)4], za katero so bili v literaturi objavljeni samo parametri osnovne celice, enojedrne kompleksne spojine z Na3[Ho(Pydc)3]14H2O in Na3[Dy(Pydc)3]14H2O ter različne enojedrne kompleksne spojine z ABT in Pydc (ABT)3[Eu(Pydc)3]5H2O, (ABT)3[Tb(Pydc)3]5H2O, (ABT)[Cu(Pydc)(PydcH)]3H2O. S primerjavo z izbranimi strukturnimi parametri lahko lažje razumemo dobljene rezultate, ki nam jih nudijo spektroskopske ali druge metode. Večina rezultatov je objavljenih v mednarodnih znanstvenih revijah.
Ključne besede: Lantanoidni kompleksi, rentgenska strukturna analiza, luminiscenca, magnetne meritve, vodikove vezi
Objavljeno: 01.06.2015; Ogledov: 477; Prenosov: 112
.pdf Polno besedilo (3,43 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici