SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 88
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
1.
Optimizacija tvorbe filma premazov na vodni osnovi z uporabo elektrokemijske impedančne spektroskopije
Peter Berce, 2017, doktorska disertacija

Opis: Premazi na vodni osnovi predstavljajo pomemben segment v tehnologiji premazov in se uporabljajo kot okolju prijaznejša alternativa tradicionalnim premazom na osnovi organskih topil. Velika večina polimerov, ki služijo kot veziva v premazih so praktično netopna v vodi, zato se v premazih na vodni osnovi nahajajo v obliki termodinamsko nestabilne koloidne disperzije, ki je kinetično stabilizirana preko površinskega naboja in neionskih polarnih skupin. Zaradi te oblike je sušenje premazov na vodni osnovi bistveno bolj kompleksno kot sušenje tradicionalnih premazov na osnovi organskih topil. Najfleksibilnejši način optimizacije tvorbe filma iz premazov na vodni osnovi je z dodatkom koalescentov, t.j. organskih topil, ki nekaj časa zastajajo v suhem filmu in olajšajo deformacijo ter zlivanje oziroma koalescenco koloidnih delcev v homogeno polimerno plast. V doktorski disertaciji je predstavljen razvoj metodologije na osnovi uporabe elektrokemijske impedančne spektroskopije za študij tvorbe filma in optimizacijo koalescentov pri formuliranju premazov na vodni osnovi, hkrati pa so predstavljeni tudi rezultati vpliva koalescentov na lastnosti in stabilnost disperzije veziva. Naši rezultati kažejo, da koalescenti povzročajo nabrekanje in solvatacijo delcev veziva, obseg teh dveh pojavov pa je pogojen s hidrofilnostjo koalescentov, oziroma z njihovo sposobnostjo tvorjenja vodikovih vezi z vodo. Izkaže se, da je porast viskoznosti posledica povečanja volumskega dela delcev zaradi nabrekanja s topilom in zaradi znižane mobilnosti, ki jo prinese solvatacija. Koalescenti zaradi povečane solvatacije in sprememb lastnosti medija poslabšajo elektrostatično stabilnost, vendar hkrati izboljšajo sterično stabilizacijo, obseg obeh pojavov pa je zopet pogojen s hidrofilnostjo koalescenta. Razvili smo novo metodo na osnovi elektrokemijske impedančne spektroskopije, ki smo jo verificirali s pomočjo mikroskopije na atomsko silo. Preko spremembe obsega Warburgove difuzije testnega elektrolita tekom sušenja, smo kvantitativno spremljali proces tvorbe oziroma homogenizacije filma. S to novo metodo smo nato proučili vpliv hidrofilnosti, hlapnosti in količine koalescenta na tvorbo filma. Rezultati študije kažejo, da se hidrofilni koalescenti zadržujejo bližje površini delcev in tako omogočajo učinkovitejšo tvorbo filma. Ugotovili smo tudi, da do določene mere večja količina in nižja hlapnost koalescentov izboljšata tvorbo filma, vendar pa prevelika količina in uporaba prepočasnih koalescentov povzroča zastajanje topila in s tem dolgoročno mehčanje filma, ki ne doseže optimalne mehanske in kemijske obstojnosti. V disertaciji je tudi predstavljen primer optimizacije realnega zaščitenega premaza na vodni osnovi, kjer smo s pomočjo nove metode poiskali optimalno kombinacijo koalescentov in rezultate dobili desetkrat hitreje kot z uporabo klasičnih razvojnih postopkov. V doktorskem delu sta zajeta dva ključna znanstvena prispevka, in sicer nova metodologija za opazovanje in optimizacijo tvorbe filma pri premazih na vodni osnovi ter opredelitev in razlaga vplivov različnih koalescentov na stabilnost in lastnosti vodnih disperzij polimernih veziv.
Ključne besede: elektrokemijska impedančna spektroskopija, koalescent, premazi na vodni osnovi, stabilnost disperzije, tvorba filma
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 7; Prenosov: 1
.pdf Polno besedilo (3,63 MB)

2.
Pristop za celovit nadzor izpostavljenosti nevarnim snovem na delovnih mestih
Lidija Korat, 2017, doktorska disertacija

Opis: Izpostavljenost nevarnim snovem na delovnih mestih je kompleksno področje, ki zahteva interdisciplinarno obravnavo. V doktorski disertaciji je prikazan sistemski pristop, ki problematiko obravnava celovito, tako da povezuje različne discipline, tj. splošno kemijo, analitsko kemijo, kemijsko procesno tehniko, medicino in pravo, in s tem na sistematičen način omogoča celovit nadzor nad izpostavljenostjo nevarnim snovem na delovnih mestih. Metodološki pristop je zasnovan na algoritemski način, ki sestoji iz petih korakov. V prvem koraku, »Zbiranje podatkov«, so podani napotki za učinkovito zbiranje podatkov o nevarnih snoveh oz. zmeseh na delovnih mestih, zbrane so svetovne organizacije in baze podatkov, ki zbirajo in obdelujejo te podatke. V drugem koraku, »Opredelitev nevarnosti«, so navedeni načini za prepoznavanje nevarnosti, ki izhajajo iz lastnosti nevarnih snovi oz. zmesi. Tretji korak, »Ocenitev tveganja«, prikazuje postopke za celovito obravnavo dejavnikov, ki vplivajo na tveganja in prispevajo k njihovemu zniževanju, kot so psihosocialne razmere, zdravstveni nadzor, usposabljanja, delovna oprema, delovno okolje (osvetljenost, toplotno udobje, ročno premeščanje bremen, hrup, vibracije, elektromagnetna sevanja, alkohol, droge in druge psihoaktivne snovi, ustreznost hrambe in skladiščenje nevarnih snovi), meritve kemičnih škodljivosti, osebna varovalna oprema, biološki monitoring in izvajanje notranjega nadzora. V četrtem koraku, »Ukrepi za zmanjšanje tveganja«, so opredeljeni varnostni ukrepi od tistih z najvišjo prednostjo, tj. nadomestitev nevarne kemične snovi in/ali procesa z manj nevarno ali nenevarno snovjo in/ali procesom, če je to tehnično možno, do organizacijskih in individualnih ukrepov. V petem koraku, »Revizija ocene tveganja«, so podani napotki za redno obnavljanje ocene tveganja in evalvacijo napredka. Razvito metodologijo smo prikazali na primerih delavcev, ki so izpostavljeni stirenu in svincu oz. svinčevim spojinam, na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Izsledki raziskave kažejo, da so najvišjim koncentracijam svinca izpostavljeni delavci v proizvodnji svinčevih akumulatorjev, nekateri so izpostavljeni celo avtoriziranim svinčevim spojinam. Največji koncentraciji stirena so izpostavljeni delavci pri ročnem nanašanju poliestrskih in vinilestrskih smol, ki se jim je vrednost mandljeve kisline v urinu zvišala za 30 % v primerjavi s predhodno raziskavo. Vpliv ototoksičnosti stirena in svinca je bil v vseh dejavnostih spregledan. Preliminarno smo opredelili tudi nevarnosti za delavce, ki so izpostavljeni nanodelcem. Prednost razvite metodologije je, da predstavlja splošni postopek, ki se lahko uporabi za nadzor izpostavljenosti različnim nevarnim snovem na delovnih mestih. Rezultati disertacije so uporabni za različne ciljne skupine, kot so izpostavljeni delavci, strokovni delavci s področja varnosti, odgovorne osebe, organi nadzora, vladne strokovne službe itd. Prispevajo k zmanjšanju tveganja za obolenja in poškodbe delavcev, vplivajo na znižanje verjetnosti požara in eksplozije ter na dvig ravni kemijske varnosti. Rezultati disertacije so pokazali nekatere vrzeli na zakonodajnem področju, zato bodo potencialna podlaga za oblikovanje zakonodajnih predlogov tako v Republiki Sloveniji kot v Evropski uniji.
Ključne besede: varnost in zdravje pri delu, nadzor, nevarne snovi, stiren, svinec, biološki monitoring
Objavljeno: 09.11.2017; Ogledov: 42; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (9,86 MB)

3.
Določanje in kemometrijska analiza organskih spojinadsorbiranih na prašne delce PM10
Alen Miuc, 2017, doktorska disertacija

Opis: Namen naše raziskave je bil določanje okolju nevarnih organskih spojin adsorbiranih na prašne delce PM10. Vzorce smo odvzeli v skladu s standardom SIST EN 12341:2014. Po gravimetrijskem določanju delcev PM10 smo vzorce uporabili še za določitev kemične sestave in preučitev pomembnih sezonskih razlik v sestavi organskih snovi, ki jih vsebujejo delci PM10. V ta namen smo razvili analizno metodo za določevanje organskih spojin v ekstraktih vzorcev prašnih delcev PM10 s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo. S pomočjo kemometrijskih metod smo določili pomembne sezonske in lokacijske razlike sestave organskih spojin v zraku nad Mariborom. Določali smo sestavo spojin, ki označujejo onesnaženost in ugotavljali, katere spojine so antropogenega izvora. Ugotavljali smo, kako se sestava razlikuje glede na letni čas in odvzemno mesto vzorčenja. PM10 je frakcija respirabilnih prašnih delcev s premerom 10 μm ali manj. Suspendirani delci v zraku so naravnega (gozd, cvetni prah, padavine, neurja, vegetacija, vulkanski pepel...) ali antropogenega izvora (emisije industrije, prometa, sežig fosilnih goriv, biomase, kmetijstvo). Glede na izvor delce razdelimo na primarne in sekundarne. Primarni delci se sproščajo v ozračje direktno. Velik del organskih aerosolov v atmosferi je mogoče pripisati sekundarnim organskim aerosolom (SOA), ki nastajajo pri oksidaciji hlapnih organskih spojin (VOC) z atmosferskimi oksidanti kot so O3, OH• radikali in NO3• radikali. Fotokemični procesi vplivajo na kemično sestavo organskih spojin in njihove fizikalno-kemijske lastnosti kot so hlapnost, higroskopičnost ali kondenzacijsko aktivnost SOA spojin. Zakonsko predpisana 24-urna mejna koncentracija za delce PM10 je 50 μg/m3. Preseganja dnevnih mejnih vrednosti PM10 so praviloma v zimskem letnem času. Povišana raven delcev PM10 je predvsem posledica lokalnih izpustov. Dve tretjini vseh izpustov delcev PM10 v Sloveniji je posledica kurjenja lesa gospodinjstev. Raziskovalno delo zaznave in določanja spojin organskih onesnaževal vključuje 120 standardno odvzetih vzorcev prašnih delcev (standard SIST EN 12341:2014) z uporabo nizko volumskega vzorčevalnika, ter analitsko določevanje s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC/MS). Za določanje polarnih organskih spojin smo uporabili sililiranje kot kemijsko tehniko derivatizacije. Nabor organskih spojin v ekstraktih prašnih delcev PM10 vključuje maščobne kisline, n- in izo-alkane, ftalatne estre, siloksane, sterole, sladkorje, sladkorne alkohole, dikarboksilne kisline, spojine razgradnje lignina in lesnih smol, policiklične organske ogljikovodike, organske dušikove spojine ter produkte sekundarne oksidacije monoterpenskih spojin. S pomočjo kemijske karakterizacije smo določili sezonske in lokacijske razlike merilnih mest. Za proučevanje smo uporabili kemometrijske metode kot so korelacijska analiza, metoda glavnih osi, hierarhično razvrščanje, analiza variance (ANOVA). V toplejših letnih časih prevladujejo na prašnih delcih adsorbirane biogene spojine nad antropogenimi spojinami. Pozimi prevladujejo antropogene organske spojine. Najbolj reprezentativne spojine zimskih vzorcev zraka so: levoglukozan, manozan, spojine ftalatnih estrov, spojine razgradnje ligninov in palmitinska kislina. Poleti prevladujejo derivati sladkorjev in sladkornih alkoholov. Na razlike vzorcev glede na sestavo organskih spojin najbolj vplivajo spojine PAHov, 1,3,5-trifenilbenzen, pinonska kislina, DEHP, glicin, nonanojska kislina (C9:0), ter jabolčna kislina in adipinska kislina. V številnih vzorcih je bil prisoten razpotegnjen kromatografski vrh neločene kompleksne mešanice (NKM), ki se razlikuje glede na letni čas in sestavo. Izvor NKM pozimi pripisujemo kurjenju fosilnih goriv ter izpuhov motornih vozil, poleti pa fotooksidacijskim procesom monoterpenov. Do lokacijskih razlik v sestavi organskih spojin adsorbiranih na ekstraktih vzorcev PM10 prihaja zaradi različnih antropogenih in biogenih izpustov, obremenjenosti posamezne
Ključne besede: PM10, EN 12341, prašni delci, organske spojine, GC/MS.
Objavljeno: 08.11.2017; Ogledov: 42; Prenosov: 3
.pdf Polno besedilo (5,69 MB)

4.
Multi-objective synthesis of company’s supply-networks based on integration of renewable resources
Annamaria Vujanović, 2017, doktorska disertacija

Opis: The aim of this doctoral dissertation was to develop a general methodology for sustainable integration of company's supply networks into nearby regional networks by i) integrating renewables, thereby increasing company's energy self-sufficiency, ii) by performing multi-objective synthesis in order to obtain economically efficient and yet environmentally benign or even unburdening solutions, and iii) to perform dynamic and stochastic synthesis under uncertainties in dynamically changing market conditions in order to obtain more reliable and realistic solutions. The research work is directly interlinked with a large-scale European meat producing company Perutnina Ptuj d.d., which is located in the heart of Slovenia. The aim of the first part was to integrate renewables into companies’ supply-networks at regional level in order to maximize the self-sufficiencies of their energy supplies. This concerns companies’ activities from the use of natural resources to supplying their final products to the customers being interlinked with their regional networks. A Mixed-Integer Linear Programming (MILP) model has been developed for the integration of both the companies’ and surrounding regional supply-networks and the utilization of different types of renewables as sources for the companies’ energy supplies. The potential renewable energy sources, which are located within companies surrounding region are solar, biomass, organic and animal wastes. The result indicates that by sufficient integration of renewables into companies’ supply networks, profitable and yet energy self-sufficient solutions can be obtained. The second part presents the multi-objective synthesis of a company’s supply-network by integrating renewables and accounting for several environmental footprints. A previously developed model for achieving energy self-sufficiency by integrating renewables into companies’ supply-networks has been extended for the evaluation of environmental impacts, such as energy, carbon, nitrogen, and water footprints. The achievement of an energy self-sufficient supply-network has been considered whilst significantly reducing environmental impacts. Direct (burdening) and indirect (unburdening) effects that form total effects on the environment are considered for the evaluation of environmental footprints. This approach identifies those alternative energy production technologies that are more profitable and environmentally more benign with significant unburdening capabilities. The results showed significant unburdening of the environment in terms of carbon and nitrogen footprints; however, higher burdening in terms of the water footprint. The third part presents a multi-objective MILP synthesis of a dynamic supply-network under uncertainty applied to the company. The previously-developed multi-objective model for achieving energy self-sufficiency by integrating renewables into companies’ supply-networks has now been extended to account for the dynamic consideration of variable supply and demand over the year, for uncertainties related to products’ demand and sun radiation, and for multi-objective optimisation, in order to obtain the most sustainable company’s supply-network. The sustainable synthesis of a company’s network is performed regarding the integration of the renewables such as biomass and other wastes, and solar energy. The obtained solutions are those reflecting maximal profit, reflecting constantly-changing dynamic market conditions, accounting for several uncertain parameters, and protecting the environment.
Ključne besede: Company's supply network, Renewables, Environmental Impacts, Dynamic synthesis, Flexibility, Multi-objective optimisation, Uncertainty
Objavljeno: 21.07.2017; Ogledov: 104; Prenosov: 15
.pdf Polno besedilo (1,89 MB)

5.
Ekstrakcija in separacija aktivnih spojin z nadkritično ekstrakcijo in preparativno nadkritično kromatografijo
Alejandro Bartolome Ortega, 2017, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo predstavili koristi tehnologij s superkritičnimi fluidi v različnih industrijskih procesih. Čeprav je superkritični CO2 trenutno eden najpogosteje zastopanih superkritičnih fluidov v laboratorijskem merilu, pa je njegova prisotnost na področju industrije še vedno omejena, saj takšna vrsta tehnologije zahteva potrebe po zelo visokih investicijskih stroških. Kljub temu so procesi, kjer se uporablja superkritični CO2 preprosti, okolju prijazni, cena CO2 pa relativno nizka. Takšni procesi predstavljajo odlično alternativo organskim topilom. Postopki ekstrakcije in ločevanja zelo čistih aktivnih substanc, kot sta ksantohumol in beta-sitosterol za zahteve bodisi farmacevtske bodisi prehrambne industrije, kažejo odlično priložnost uporabe procesov s superkritičnim CO2 brez uporabe organskih topil. Doktorska disertacija je razdeljena na tri različne dele. V prvem delu smo raziskovali konvencionalne ekstrakcije in ekstrakcije s superkritičnimi fluidi iz jagod žago-listne palme. V nadaljevanju smo predstavili ter med seboj primerjali konvencionalne kromatografske tehnike s superkritično kromatografijo. Uspešno smo s pomočjo superkritične kromatografije ločili ksantohumol iz hmeljskega ekstrakta. V zadnjem delu doktorske disertacije smo predstavili različne tehnike emulgiranja in enkapsulacije. Ti procesi so zelo pomembni v prehrambni in farmacevtski indistriji, saj je večina aktivnih komponent netopna v vodi. Takšni procesi omogočajo proizvodnjo takšnih formulacij, ki se nato topijo v ustreznih medijih. Eksperimentalni del doktorske disertacije obsega ekstrakcije iz jagod žago-listne palme pri višjih obratopvnih pogojih kot so bili uporabljeni v predhodnih študijah. Ločevanje ksantohumola smo izvedli na pilotni napravi za superkritično kromatografijo, kjer smo spreminjali temperaturo, tlak, masni pretok, mobilno in stacionarno fazo. Rezultate smo nato primerjali s tistimi pridobljenimi s konvencionalnimi tehnikami. Skušali smo dokazati prednosti uporabe superkritične kromatografije pred drugimi tehnikami.
Ključne besede: superkritični CO2, superkritična ekstrakcija, superkritična kromatografija, ksantohumol, jagode žago-listne palme, beta-sitosterol, enkapsulacija
Objavljeno: 13.07.2017; Ogledov: 191; Prenosov: 21
.pdf Polno besedilo (3,20 MB)

6.
Visokotlačna impregnacija maščobotopnih vitaminov v polisaharidne aerogele
Milica Pantić, 2017, doktorska disertacija

Opis: V doktorski dizertaciji smo raziskovali uporabo ogljikovega dioksida pri visokih tlakih za impregnacijo maščobo-topnih vitaminov. Za impregnacijo smo izbrali vitamina K3 in D3. Predvsem vitamin D3 je izjemno občutljiva substanca, zato zahteva izjemno pozornost. Za impregnacijo obeh vitaminov smo uporabili polisaharidne arogele. Aerogeli so porozni materiali z izjemnimi lastnostmi. Zaradi visokih poroznosti imajo velike specifične površine in nizke gostote. Če te lastnosti združimo še z biokomatibilnostjo ter biorazgradljivostjo polisaharidov, dobimo idealne materiale za farmacevtske aplikacije. Cilj doktorske dizertacije je bil impregnacija vitaminov v polisaharidne aerogele, da bi jih s tem dodatno zaščitili ter tako povišali njihovo stabilnost. Delo je razdeljeno v dva večja dela. V prvem delu smo uporabili superkritični ogljikov dioksid za impregnacijo vitamina K3 in vitamina D3. Vitamin K3 smo uporabili kot modelno substanco, naš glavni cilj pa je bil impregnacija vitamina D3. Raziskali smo termodinamske in kinetične lastnosti obeh vitaminov. Dobljene vrednosti smo razložili z uporabo že razvitih kinetičnih modelov. V prvem delu dizertacije smo določili tudi strukturne lastnosti vzorcev ter preverili sproščanje vitamina in vitro. V drugem delu doktorske dizertacije smo preiskovali impregnacijo vitamina D3 z ogljikovim dioksidom. Tokrat smo uporabili ogljikov dioksid pri različnih pogojih, od superkritičnega do tekočega ogljikovega dioksida. Preiskovali smo kinetično obnašanje pri različnih pogojih ter določili stopnjo degradacije vitamina glede na izbrane pogoje. Z različnimi karakterizacijskimi metodami smo določil vpliv tako superkritičnega kot tekočega ogljikovega dioksida na končne strukturne lastnosti aerogelov. V tem delu dizertacije smo prav tako izvedli sproščanje vitamina D3 in vitro, izvedli pa smo tudi stabilnostno študijo za potrditev povišane stabilnosti vitamina D3 ob impregnaciji v aerogele.
Ključne besede: Aerogeli, Polisaharidi, Visokotolačna impregnacija, Ogljikov dioksid, Maščobo-topni vitamini, Vitamin K3, Vitamin D3.
Objavljeno: 25.04.2017; Ogledov: 263; Prenosov: 17
.pdf Polno besedilo (12,28 MB)

7.
Simulacija uplinjanja energentov za proizvodnjo energije in sintetičnih goriv
Marko Agrež, 2016, doktorska disertacija

Opis: Organizacija delovanja Elektro Energetskega Sistema (EES) v Republiki Sloveniji vključuje veliko faktorjev s katerimi se ta proces izvršuje – proizvajalce energije, prenos in distribucijo energije do končnih odjemalcev. V tem procesu je potrebno vzdrževati ravnotežje med proizvodnjo in porabo električne energije v realnem času. ELES je v Sloveniji zadolžen za stabilno delovanje prenosnega sistema in v sklopu interkonekcije (UCTE) tudi za ohranjanje ravnotežja med proizvodnjo in porabo sosednjih EES. Ravnotežje se ohranja z izvajanjem elektroregulacij – primarne, sekundarne in terciarne, ki jih večinoma izvajajo termoelektrarne – rotacijska rezerva. Izvajanje regulacij ima negativen vpliv na stabilno delovanje termoelektrarn in zmanjšuje tudi njihovo proizvodno razpoložljivost ter učinkovitost. Problem stabilnega obratovanja se pojavi zlasti v primeru nenapovedanega vklopa sončnih elektrarn (fotovoltaika) in vetrnih turbin. Zaradi optimizacije delovanja sistema se predlaga, da bi tako proizvedeno energijo uporabili za uplinjanje odpadkov. Namesto zmanjšanja moči delujočih proizvodnih virov in posledičnega znižanja izkoristkov, bi sistem bremena prevzel uplinjevalni sistem. Za izvajanje tega procesa je primerno blato iz komunalnih čistilnih naprav (KČN), katerega je potrebo predhodno posušiti. Posušeno blato z manj kot 10% vezane vlage je snovno primerna materija za transport v uplinjevalnik, kjer v procesu uplinjanja pridobimo sintezni plin, ki ga lahko uporabimo za pogon plinskih turbin ali pa iz njega pridobimo druge uporabne kemijske snovi (vodik, metanol…). Seveda je potrebno celotno snovno-energijsko verigo predhodno pripraviti in ustrezno organizirati. Z uporabo predlaganega sistema rešujemo več problemov hkrati : • Zmanjšuje se količino blata iz KČN odloženega na deponije, • Proces sušenja podaljšuje čas obratovanja elektrarn v režimu soproizvodnje (elektrika + toplota) • Zmanjša se plačilo ekoloških taks, • Pridobi se dodaten energijski vir, • Zagotovi se obratovanje elektrarn v optimalni obratovalni točki z najvišjim izkoristkom, • ELES si zagotovi dodatne tehnične zmožnosti za izvajanje regulacij (sekundarna, terciarna) še zlasti zaradi premajhnih kapacitet za izvajanje negativne terciarne regulacije. Ker je za izvajanje TRM in ostalih regulacij pridobljena količina blata v RS premajhna, so v raziskavo vključeni tudi ostali energenti, predvsem biomasa in premog. Zasnovo tovrstnih več funkcionalnih energetskih sistemov smo poimenovali IGMFCC – Integrated Gasification Multifuel Combined Cycle. Ti sistemi temeljijo na tehnologiji uplinjanja energentov. Njihova glavna prednost je, da je sintezni plin očiščen vseh polutantov še pred njegovo uporabo bodisi v plinskih turbinah, plinskih kotlih,motorjih z notranjim izgorevanjem ali pa v nadaljni proizvodnji kemikalij. Tako zasnovani energetski sist
Ključne besede: Uplinjanje, odpadki, sintezni plin, elektrika, moč, regulacija, akumulacija
Objavljeno: 15.11.2016; Ogledov: 356; Prenosov: 0

8.
OLEORESINI IZ RDEČE PEKOČE PAPRIKE - EKSTRAKCIJA IN UPORABA
Jana Simonovska, 2016, doktorska disertacija

Opis: Pepper (Capsicum annuum L.) as widely distributed vegetable crop in the world is an excellent source of nutritive and biologically active compounds. The characteristic compounds, capsaicinoids and carotenoids, highlight the importance of the red hot pepper varieties and their oleoresin extracts in the food and pharmaceutical industry. In the Ph.D. thesis was studied the possibility for a separate and integral utilization of the red hot pepper for obtaining the oleoresins from pericarp, placenta, seeds and stalk. Pre-treatment of the raw material (drying, separation of anatomical structures i.e. pericarp, placenta and seeds, and determination of theirs physico-chemical characteristics and determination of the he characteristic bioactive compounds: capsaicinoids, carotenoids and volatiles was studied, also. The second part of the Ph.D. thesis was focused of the determination of the optimal conditions for isolation of the bioactive capsaicinoids and coloured compounds, through comparative following of the thermodynamical parameters by application of organic solvents and supercritical fluids. Influence of the working parameters: temperature, time, pressure, solid to liquid phase ratio, density, type of solvents, and particle size of raw material on the yield of extract and content of capsaicinoids, colour compounds and volatiles was studied. Modelling of the experimental phase data by application of mathematical methods was performed. Re-utilization of seed and stalk from red hot pepper in form of extracts for development of new formulations as edible films, biopesticides and nanoemulsions was studied, also.
Ključne besede: red hot pepper, pericarp, placenta, seed, stalk, extraction, sub- and supercritical fluids, bioactive compounds, volatiles, re-utilization, edible films, biopesticides, nanoemulsions
Objavljeno: 08.11.2016; Ogledov: 365; Prenosov: 24
.pdf Polno besedilo (4,71 MB)

9.
SINTEZA IN FUNKCIONALIZACIJA MAKROPOROZNIH POLIAKRILATOV
Janja Majer, 2016, doktorska disertacija

Opis: Z verižno radikalsko polimerizacijo voda/olje in olje/voda emulzij z visokim deležem notranje faze smo pripravili visoko porozne kopolimerne nosilce na osnovi različnih akrilnih derivatov. Kot akrilne derivate smo uporabili akrilno kislino, akrilamid, metilenbsiakrilamid, 2-hidroksietil metakrilat, glicidilmetakrilat in etilenglikoldimetakrilat. Uspešno pripravljene visoko porozne kopolimere smo funkcionalizirali in primerjali njihovo reaktivnost z različnimi organskimi reakcijami. Kopolimerne nosilce na osnovi akrilne kisline in akrilamida, zamrežene z metilenbisakrilamidom, smo pripravili z različnimi molarnimi razmerji monomerov ter proučili vpliv tvorbe anhidrida na stopnjo konverzije pri funkcionalizaciji s tionil kloridom do kislinskega klorida. Prav tako smo uspešno funkcionalizirali 2-hidroksietil metakrilatni poliHIPE material z različnimi reagenti, ne da bi pri tem prišlo do hidrolize sosednje esterske vezi. Po uspešni funkcionalizaciji do kislinskega klorida v primeru kopolimera akrilne kisline in akrilamida oz. alkil halogenida v primeru 2-hidroksietil metakrilatnega poliHIPE materiala smo izvedli nadaljnjo funkcionalizacijo z aminskimi reagenti, ter tako dokazali primernost za nosilce za sinteze na trdni fazi (ang. Solid Phase Organic Synthesis, SPOS) . V drugem delu smo pripravili polimerne nosilce na osnovi glicidilmetakrilata (GMA) zamreženega z etilenglikol dimetakrilatom (EGDMA) in proučili reakcijske pogoje funkcionalizacije epoksi skupin. Namen funkcionalizacije GMA poliHIPE materialov je bil pripraviti nosilce z ionsko izmenjevalnimi skupinami na površini por ter preučitev možnosti naknadnega zamreženja oz. hiperzamreženja preko epoksi skupin. Na račun novo nastalih povezav med polimernimi verigami bi povečali volumen mikro- oz. mezopor in s tem tudi specifično površino materiala. V ta namen smo funkcionalizacijo GMA poliHIPE materialov izvedli z dvema tipoma aminskih reagentov, linearnimi in razvejanimi in najprej raziskali vpliv topila in temperature na reakcijske pogoje funkcionalizacije. Po uspešni funkcionalizaciji je bila stopnja pretvorbe glede na uporabljen aminski reagent med 20 % in 45 %. Določili smo relativno ionsko kapaciteto K(/) in dinamično vezno kapaciteto (DBC) primerjalno za GMA poliHIPE in komercialno dostopen makroporozni GMA CIM disk (ang. Convective Interaction Media, Bia Separations). Za GMA poliHIPE material smo izmerili K(/) 89.7 in DBC 59.6 mg/mL, za makroporoznim poliGMA CIM nosilec pa K(/) 203 in DBC 38.8 mg/mL. Iz rezultatov lahko zaključimo, da je relativna ionska kapaciteta je 55 % manjša v primeru GMA poliHIPE materiala, dinamična vezna kapaciteta pa je 65 % višja. Proučili smo tudi možnosti zvišanja specifične površine GMA poliHIPE materialov z naknadnim zamreženjem oz. hiperzamreženjem preko epoksi skupin. Primerjalno smo uporabili dve različni metodi, post-polimerizacijsko ter in-situ hiperzamreženje. V primeru post-polimerizacijskega hiperzamreženja smo uspešno sintetiziran GMA poliHIPE material suspendirali v primernem topilu in dodali različne aminske reagente. Ne glede na pogoje (temperatura, čas, topila, koncentracija reagenta, stopnja zamreženja GMA poliHIPE materiala) bistvenih zvišanj specifičnih površin nismo zaznali. Nasprotno pa je bilo v primeru in-situ reakcij. Aminske reagente smo umešali skupaj z monomerom GMA in zamreževalom etilenglikol dimetakrilat (EGDMA) že v fazi priprave HIP emulzij ter izvedli hiperzamreženje istočasno s polimerizacijo. V tem primeru smo zabeležili povišanje specifične površine med 100 in 400 %. Skladno s specifično površino se je povišal tudi volumen najmanjših mezopor (1.9 – 2.1 nm), ki smo ga določili s pomočjo Barrett-Joyner-Halend (B.J.H.) metode po dušikovi sorpciji. Hipoteza tvorbe mezopor med novo nastalimi povezavami polimernih verig se je tako potrdila.
Ključne besede: emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE), verižna radikalska polimerizacija, poliHIPE, sinteza na trdni fazi, organske reakcije, hiperzamreženje, poli(akrilna kislina), poli(2-hidroksietilmetakrilat), glicidil metakrilat, funkcionalizacija polimerov.
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 584; Prenosov: 51
.pdf Polno besedilo (5,54 MB)

10.
Mehanizem dopiranja ultrafinega rutilnega TiO 2 za spreminjanje fotokatalitske aktivnosti
Maja Lešnik, 2016, doktorska disertacija

Opis: Cilja doktorske disertacije sta bila razvoj fotokatalitsko aktivnega TiO2 v rutilni kristalni modifikaciji na vidni svetlobi in razvoj UV absorberja rutilnega TiO2, ki je fotokatalitsko neaktiven. S tem namenom smo v okviru doktorske disertacije poiskali dopanta, ki sta ustrezno modificirala kristalno strukturo TiO2. Proučili smo vpliv kovinskih in nekovinskih dopantov na fotokatalitsko delovanje TiO2, za kar smo uporabili rutilno kristalno modifikacijo TiO2 in hidrotermalno metodo. Pred tem smo z uporabo hidrotermalne metode proučili različne pogoje za nastanek monokristaliničnih rutilnih TiO2 delcev. Za proučevanje kovinskih dopantov smo uporabili ione Fe, Mn in Cu. Ugotovili smo, da uporabljeni kovinski dopanti inhibirajo fotokatalitsko delovanje TiO2, vendar se v učinkovitosti inhibicije razlikujejo. Dopant, ki najučinkoviteje inhibira fotokatalitsko aktivnost TiO2, je Mn. Pri inkorporaciji kovinskih dopantov v kristalno rešetko TiO2 smo znižali energijsko vrzel in premaknili absorpcijski rob dopiranih vzorcev v vidni del svetlobnega spektra. Pri proučevanju vpliva nekovinskih dopantov na povišanje fotokatalitske aktivnosti rutilnega TiO2 smo proučili ione dopantov N in S. Pri nekovinskih dopantih ne velja splošno pravilo o povišanju fotokatalitske aktivnosti. Rezultati kažejo, da ioni dopanta S znižajo fotokatalitsko aktivnost TiO2, medtem ko ioni N učinkovito zvišajo fotokatalitsko aktivnost v UV in vidnem delu svetlobnega spektra. Ugotovili smo, da z dopiranjem rutilnega TiO2 z N lahko izdelamo fotokatalizator, ki deluje na vidni svetlobi. Pri inkorporaciji nekovinskih dopantov ne pride do znižanja energijske vrzeli, kot tudi ne do večjega premika absorpcijskega roba v vidni del svetlobnega spektra. Dopant N se intersticijsko vgradi v kristalno rešetko. Rutilna kristalna modifikacija je bila na področju razvoja fotokatalizatorja na vidni svetlobi do sedaj v ozadju, saj ni izkazovala dobrih fotokatalitskih lastnosti. Z našimi preliminarnimi raziskavami pa smo ugotovili, da rutilna kristalna modifikacija izkazuje višjo fotokatalitsko aktivnost kot anatasna. Z razvojem rutilnega vidnega fotokatalizatorja smo rutilni kristalni modifikaciji pripisali velik pomen na področju fotokatalize. Hkrati pa smo tudi razjasnili vpliv uporabe kovinskih in nekovinskih dopantov na fotokatalitsko aktivnost rutilnega TiO2 ob uporabi hidrotermalne sinteze. Naši izsledki imajo pomemben doprinos k razvoju znanosti na tem področju.
Ključne besede: Titanov dioksid, rutil, dopiranje, hidrotermalna sinteza, vidni fotokatalizator, UV absorber
Objavljeno: 04.10.2016; Ogledov: 514; Prenosov: 22
.pdf Polno besedilo (7,06 MB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici