SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


91 - 100 / 157
Na začetekNa prejšnjo stran6789101112131415Na naslednjo stranNa konec
91.
VEČLOČLJIVOSTNO IZLOČANJE ZNAČILK PRI RAZPOZNAVANJU EMOCIJ V GOVORU
Aleš Zelenik, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski nalogi obravnavamo problematiko prepoznave emocionalnega govora iz avdio posnetkov. V okviru naloge je za izločanje značilk uporabljenih več različnih širin kratkočasovnih procesnih oken, z namenom pridobitve optimalne širine in doseganje najvišje stopnje prepoznave. V dosedanjih raziskavah se največkrat pojavljajo procesna okna širine 20 in 100ms [6], kjer uporaba krajšega okna omogoča boljšo časovno ločljivost, a slabšo frekvenčno ločljivost, medtem ko daljša okna dvignejo frekvenčno ločljivost in poslabšajo časovno ločljivost. V tej točki je definiran nov postopek, ki združi prednosti uporabe ožjih in širših oken in izkorišča prednosti dinamičnega prilagajanja časovne in frekvenčne ločljivosti pri posameznih značilkah. Postopek, poimenovan ESRA, definira koncept večločljivostnega izločanja, izbire in uporabe značilk in pri tem poskrbi za uporabo večločljivostnega koncepta pri razpoznavanju končnih razredov, kjer se za procesiranje uporabi del akustičnega signala, ki vsebuje zvočni govor. Dodatno višanje nivoja uspešnosti prepoznave je doseženo z uporabo normalizacije uporabljenih značilk ter glajenja vrednosti značilk v postprocesiranju. Dodana vrednost pri postopku optimizacije uspešnosti razpoznave je v definiranju algoritma zamenjave končnih razredov, s katerim je bilo doseženo zvišanje uspešnosti najoptimalnejših rezultatov prepoznavanja emocionalnih posnetkov. Za vrednotenje vpliva algoritma na optimizacijo nivoja razpoznave emocionalnega govora sta uporabljeni dve različni območji poimenovani kratko- in dolgočasovno območje, na podlagi katerih poteka izločanje in ocenjevanje od emocij odvisnih značilk govora, z namenom njihove uporabe pri razpoznavanju emocij v govoru. Pri tem sta za potrditev delovanja algoritma uporabljena dva načina generiranja podsetov značilk ter za klasifikacijo štirje različni klasifikatorji (MLP, RF, KNN, GMM). Uporabljeni emocionalni posnetki so del emocionalne govorne baze Interface [18], ki vsebuje igrane posnetke osnovnih šestih emocionalnih razredov (Ekman-ovih velikih šest) in nevtralni govor. Najvišja dosežena uspešnost prepoznave večločljivostnega pristopa je znašala 88,6%, kar je za 3,8% presegalo najboljšo uspešnost enonivojskega pristopa oziroma je bila uspešnost prepoznave za 24,9% višja v relativnem smislu. Podane so primerjave z rezultati uspešnosti dosedanjih raziskav na uporabljeni bazi.
Ključne besede: govor, razpoznavanje emocij, segmentacija, večločljivost
Objavljeno: 22.03.2013; Ogledov: 1209; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (7,89 MB)

92.
BREZSENZORSKO VODENJE SINHRONSKEGA STROJA S TRAJNIMI MAGNETI ZA PUHALA S ŠIROKIM RAZPONOM HITROSTI VRTENJA
David Stojan, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je predstavljeno brezsenzorsko vektorsko vodenje sinhronskega stroja s trajnimi magneti za puhala s širokim razponom hitrosti vrtenja. Volumski pretok zraka skozi puhalo je pri nizkih hitrostih vrtenja zelo majhen, zato puhala obratujejo pri pretežno višjih hitrostih. Iz tega razloga se ta disertacija posveča problematiki brezsenzorskega vodenja sinhronskega stroja s trajnimi magneti v področju slabljenja polja in višjih hitrosti vrtenja. Predstavljena izvedba brezsenzorskega vodenja je primerna za širšo industrijsko uporabo. Zaradi relativne enostavnosti je izvedbo vodenja mogoče uporabiti tudi v nizkocenovnih industrijskih aplikacijah. Izvedba vodenja puhalo najprej zažene do določene hitrosti vrtenja z odprto hitrostno regulacijsko zanko. Ob zadostni hitrosti vrtenja se hitrostna regulacijska zanka sklene tam, kjer je informacija o položaju rotorja in hitrosti vrtenja dobljena z uporabo PLL-opazovalnika. Eden izmed osrednjih delov te disertacije je tudi analiza občutljivosti dveh struktur PLL-opazovalnika na variacijo parametrov sinhronskega stroja s trajnimi magneti. Na podlagi analize je izbrana struktura PLL-opazovalnika, ki je primerna za uporabo v širokem področju hitrosti vrtenja. Širok razpon hitrosti vrtenja dosežemo z novo izvedbo vodenja sinhronskega stroja s trajnimi magneti v področju slabljenja polja, ki izkoristi vso razpoložljivo napetost na enosmernem vodilu pretvornika. Izvedena je analiza stabilnosti nove izvedbe vodenja, na podlagi katere so podana navodila za izbiro parametrov izvedbe vodenja, da je zagotovljeno stabilno obratovanje sinhronskega stroja v področju slabljenja polja. Izvedena je simulacijska in eksperimentalna primerjava učinkovitosti delovanja nove in obstoječe izvedbe vodenja. Iz primerjave je razvidno, da je pri uporabi nove izvedbe prehod iz področja konstantnega navora v področje obratovanja v slabljenju polja bolj gladek. Na koncu je delovanje izbranega PLL-opazovalnika in nove izvedbe vodenja za obratovanje v področju slabljenja polja preverjeno eksperimentalno na puhalu, ki obratuje v zelo širokem razponu hitrosti vrtenja.
Ključne besede: brezsenzorsko vodenje, sinhronski stroj s trajnimi magneti, slabljenje polja, pogon za puhala
Objavljeno: 01.03.2013; Ogledov: 1439; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (6,54 MB)

93.
Detektiranje in razpoznavanje predmetov na vodnih površinah s pomočjo izločanja barvnih območij
Aleš Štricelj, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji obravnavamo problematiko detektiranja in razpoznavanja predmetov na vodnih površinah s pomočjo izločanja barvnih območij. Cilj predstavljene disertacije je zasnovati sistem, ki nam omogoča detektiranje in razpoznavanje predmetov na vodnih površinah v okolici energetskih objektov, hidroelektrarn. Takšen sistem nam omogoča pravočasno zaznavo predmetov, ki predstavljajo življenjsko nevarnost, detektiranje plovbe, športnih dejavnosti na tem območju, kot so: čolnarjenje, splavarjenje, plavanje, vožnja z motornimi čolni in druge. Sistem za detektiranje in razpoznavanje predmetov na vodnih površinah nam prav tako omogoča detekcijo plavja, ki lahko podobno kot problematika plovbe predstavlja resen problem v okolici energetskih objektov. Sistem, ki nam omogoča detekcijo in razpoznavo predmetov na vodi, je po metodi, ki jo obravnava doktorska disertacija, uporaben tudi na več drugih področjih. Sistem detekcije in razpoznave predmetov na vodi potrebuje v samem začetku nabor ustreznega slikovnega materiala, nad katerim bo deloval celoten sistem detekcije. V doktorski disertaciji predstavljena ideja o detekciji in razpoznavi predmetov na vodi tako za osnovo uporablja odtenek modre barve, ki je glede na izbrano bazo slik predstavljal najboljšo izbiro za nadaljnje detektiranje. Za uspešno delovanje sistema je potrebno v samem začetku izvesti predprocesiranje slik, določiti ustrezno velikost posamezne slike ter iz množice izbrati ustrezne slike za nadaljnjo uporabo. Nadalje sistem definira barvno območje, ki je specifično za določeno območje delovanja sistema. Ker se vsi nadaljnji koraki detekcije nanašajo na pravilno določitev barvnega območja, lahko s takšnim sistemom že v samem začetku definiramo področja, možnosti delovanja sistema detekcije, ki uporabljajo ta sistem. V primeru uporabe sistema za katero izmed drugih področij je tako potrebno uporabiti druge barvne parametre in določiti osnovno barvno področje, ki ga bomo v nadaljnjem postopku uspešno izločili. Nadalje sistem definira barvni odmik s pomočjo Evklidske razdalje. Sistem tako pregleda barvno sestavo posameznega slikovnega elementa ter si za vsak posamezen element zapomni barvne vrednosti treh osnovnih barv: rdeče, zelene in modre. Za vsak posamezen element tako dobimo RGB (»Red Green Blue«) vrednosti, ki jih nadalje uporabimo pri definiranju barvnega odmika. Po končanem postopku definiranja barvnega odmika z Evklidsko razdaljo dobimo tabelo vrednosti po posameznem slikovnem elementu. Sledi pretvorba slike v sivinski barvni prostor. Nadalje sistem predvideva določitev meje upragovanja. Podobno kot pri določitvi barvnega območja se tudi meja upragovanja določi eksperimentalno glede na območje uporabe samega sistema in je odvisna od stopnje potrebe po izločanju določenega barvnega območja s posamezne slike. Vse vrednosti posameznih slikovnih elementov, ki ne zadoščajo kriteriju meje in ne zapadejo v določeno barvno območje, se nato izločijo iz nadaljnje obdelave ter se smatrajo kot neuporabne. Sledi ustvarjanje morfološke spremenljivke, s pomočjo katere se kasneje v postopku erodiranja določenih barvnih odsekov lažje detektira elemente na sliki, ki nam dejansko predstavljajo predmete za detekcijo. Sama oblika ter dolžina in smer morfološke spremenljivke so eksperimentalno določene, da v največji meri zadostijo robnim pogojem, ki jih postavlja sistem detekcije. Po postopku erodiranja sledi prikaz slikovnih elementov, ki so zadostili robnim pogojem, nad osnovno sliko. Nad prvotno sliko tako dobimo ustvarjeno masko, ki vsebuje elemente barvnega območja, ki smo ga definirali na začetku. Z izločitvijo tega območja se nam iz prvotne slike izloči predmet, ki smo ga želeli detektirati. Nadalje v disertaciji predstavljamo sistem razpoznave predmetov glede na samo stopnjo nevarnosti, ki jo določen razpoznan predmet predstavlja v danih okoliščinah. V tem delu tako poleg sistema razpoznave predstavljamo tudi razrede, v katere smo glede na stopnjo nevarnosti razvrstili posamezne d
Ključne besede: detektiranje predmetov, razpoznavanje predmetov, vodne površine, izločanje barve, erodiranje slike, procesiranje slike, morfološka spremenljivka
Objavljeno: 18.02.2013; Ogledov: 1315; Prenosov: 105
.pdf Celotno besedilo (4,05 MB)

94.
DOMENSKO SPECIFIČNO MODELIRNO OKOLJE ZA KREIRANJE, RAZHROŠČEVANJE IN TESTIRANJE MERILNIH POSTOPKOV NA MERILNIH SISTEMIH
Tomaž Kos, 2012, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji predstavimo domensko specififično modelirno okolje za kreiranje merilnih postopkov, ki se izvajajo na merilnih sistemih. Podana sta načrtovanje domensko specifičnega modelirnega jezika in njegova učinkovita uporaba v primerjavi s splošnonamenskimi jeziki. Kljub temu da uporabniki uporabljajo modelirno orodje brez stika s programsko kodo, so dodatna orodja za razumevanje merilnih postopkov dobrodošla. Za učinkovitejše odkrivanje napak pri modeliranju je predstavljeno orodje za razhroščevanje merilnih postopkov. Pri tem orodju so predstavljene različne tehnike, kot so koračno izvajanje, prekinitvene točke, animacija, pregled spremenljivk in pregled sledenja modela, s katerimi hitreje lokaliziramo in odpravimo napake. Pri samem razvoju merilnih sistemov je prav tako zelo pomembno testiranje merilnih postopkov. V ta namen je v doktorski disertaciji določen postopek nadgradnje zgoraj omenjenega jezika, ki omogoča kreiranje testnih primerkov za strojno kot tudi programsko opremo. V doktorski disertaciji je predstavljeno tudi orodje za preoblikovanje merilnih postopkov. Pri tem orodju so predstavljeni postopki preoblikovanja, ki so specifični za domeno merilne tehnike in ne vplivajo na obnašanje merilnega sistema. Na koncu doktorske disertacije je na osnovi predhodno kreiranih merilnih postopkov predstavljena metoda avtomatičnega ustvarjanja novih konstruktov. S pomočjo novih konstruktov dvignemo nivo abstrakcije in domeno še bolje približamo načrtovalcu merilnih postopkov. Domensko specififično modelirno okolje je vključeno v programski paket DEWESoft, ki je eno od najučinkovitejših orodij na področju merilne tehnike. Modelirno okolje je predstavljeno na praktičnih primerih s področja avtomobilske in vesoljske industrije.
Ključne besede: domensko specififični modelirni jezik, razhroščevanje, testiranje, merilni sistemi
Objavljeno: 28.01.2013; Ogledov: 1017; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (5,88 MB)

95.
Metodologija razvoja programske opreme za vodenje industrijskih procesov
Tomaž Lukman, 2012, doktorska disertacija

Opis: Osrednja tema doktorske disertacije je programsko inženirstvo v domeni vodenja industrijskih procesov. Praksa razvoja programske opreme za vodenje industrijskih procesov je, gledano s stališča sodobnih pristopov k razvoju programske opreme, nezrela in ne izpolnjuje potreb trga po vedno obsežnejši in bolj kakovostni programski opremi, po skrajšanjih razvojnih ciklih ter po učinkovitem razvoju. Predlagani sodobni razvojni pristopi pa niso sprejeti s strani praktikov in gospodarstva, ker so nedodelani in ker ne rešujejo najpomembnejših težav domene vodenja, ki jih navaja literatura. V okviru doktorske disertacije smo razvili sodobno metodologijo za razvoj programske opreme za vodenje procesov. Razvoj je temeljil na sistematični uporabi nekaterih idej iz področij modelno usmerjenega inženirstva, domensko specifičnih modelirnih jezikov in programskih produktnih linij. Te ideje so bile uporabljene na tak način, da metodologija rešuje najpomembnejše težave domene vodenja procesov in nima slabosti obstoječih sodobnih razvojnih pristopov. Metodologija je sestavljena iz dveh nivojev: nivoja razvoja infrastrukture in nivoja razvoja aplikacij. Na prvem nivoju se sistematično razvija infrastruktura, ki je sestavljena iz definicije aplikacijskega razvojnega procesa in razvojnih smernic zanj, formalnega domensko specifičnega modelirnega jezika, definicije transformacij modelov in podpornih programskih orodij. Podporna programska orodja, ki omogočajo delno avtomatizacijo aplikacijskega razvoja v naši metodologiji, so sestavljena iz urejevalnika modelov, repozitorija modelov in generatorja kode. V okviru doktorske disertacije sta bila razvita tudi laboratorijski prototip in industrijski prototip podpornih orodij. Slednji odpravlja pomanjkljivosti laboratorijskega prototipa in je primeren za razvoj realne programske opreme za vodenje procesov. Na drugem nivoju razvoja se z uporabo infrastrukture izvaja modelno usmerjeni razvoj programske opreme za vodenje procesov. Z dobro definiranim aplikacijskim razvojnim procesom se izdela model programske opreme, iz katerega se na koncu avtomatsko generira koda za programirljive logične krmilnike. Evalvacija metodologije je bila izvedena na empirični način, in sicer s študijo primera, v katero so bili vključeni razvijalci iz slovenskega podjetja. V študiji primera je bilo prikazano, da je metodologija uporabna za razvoj programske opreme za vodenje realnih procesov. Pokazali smo tudi, da metodologija v primerjavi z razvojnim pristopom, ki se uporablja v praksi, izboljšuje učinkovitost razvoja programske opreme v smislu izboljšanja produktivnosti in kakovosti.
Ključne besede: Programsko inženirstvo, modelno usmerjeno inženirstvo, domensko specifični modelirni jeziki, programske produktne linije, avtomatsko generiranje kode, vodenje industrijskih procesov, študija primera
Objavljeno: 28.01.2013; Ogledov: 1189; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (8,16 MB)

96.
DINAMIČNA PODATKOVNA STRUKTURA ZA TOČKOVNO UPODABLJANJE TOČK IZVEN POMNILNIKA
Boštjan Kovač, 2012, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji obravnavamo problematiko upodabljanja velikih oblakov točk izven pomnilnika z metodo upodabljanja s točkami. Osnovni cilj je razviti podatkovno strukturo in algoritme, s katerimi bomo lahko hitro in kakovostno upodobili in urejali neobdelane oblake točk izven pomnilnika. V nalogi najprej izpostavimo problematiko in opravimo pregled področja upodabljanja s točkami, nato pa predstavimo lastno podatkovno strukturo, ki smo jo zasnovali na zaporednih drevesih točk. Podatkovna struktura je osmiško drevo z vgnezdenimi modificiranimi zaporednimi drevesi točk in omogoča učinkovito izrisovanje neobdelanih oblakov točk izven pomnilnika, podpira izris pri različnih stopnjah podrobnosti in določanje vidnosti. Za izris predstavimo metodo, ki točke upodobi s skaliranimi, rotiranimi in osvetljenimi mehkimi krpami, ki bolje zapolnijo luknje in dajejo boljšo prostorsko informacijo od navadnih točk. Napreden izris je pomemben za urejanje točk, ki ga predstavimo v nadaljevanju. Razvili smo operacije izbire, vstavljanja in brisanja, ki delujejo nad oblaki točk izven pomnilnika. Na koncu predstavljene rešitve analiziramo in potrdimo postavljeni hipotezi.
Ključne besede: računalniška grafika, vizualizacija površja, LiDAR, upodabljanje s točkami, podatkovne strukture izven pomnilnika, urejanje oblakov točk
Objavljeno: 10.01.2013; Ogledov: 898; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (5,23 MB)

97.
FILTER Z DELCI ZA LOKALIZACIJO V BREZŽIČNIH SENZORSKIH OMREŽJIH
Janja Svečko, 2012, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija predstavlja algoritem za določanje razdalje med slepim vozliščem in referenčnim vozliščem v brezžičnem senzorskem omrežju (ang. Wireless Sensor Network – WSN) z zajemanjem meritev indikatorja moči sprejetega signala (ang. Received Signal Strength Indicator – RSSI) na antenskem sklopu sprejemnika. Za ocenjevanje razdalj smo v doktorski disertaciji uporabili Bayesovo sklepanje in filter z delci (ang. particle filter). Z Bayesovim sklepanjem prvega reda in s predhodno izbranim modelom širjenja signala (log-normalni model ali odbojni model) smo določili razdaljo iz zajetih meritev RSSI. Apriorno verjetnost v Bayesovem sklepanju smo modelirali z Gauss-Markovimi naključnimi polji (ang. Gauss-Markov Random Field – GMRF), za opis verjetja pa je bila uporabljena Gamma porazdelitvena funkcija. Ocena razdalje je izvedena s cenilko največje posteriorne verjetnosti (ang. Maximum a posterior – MAP). Bayesovo sklepanje drugega reda, pri katerem smo vrednotili maksimirane robne porazdelitve, smo uporabili za določitev najboljših parametrov apriorne verjetnosti in stopnjo modela oziroma števila anten antenskega sklopa. Za nadaljnjo oceno razdalje smo uporabili filter z delci z metodo prevzorčenja (ang. Sequential Importance Resampling – SIR). Znotraj filtra smo za postopek tipanja uporabili Gaussovo porazdelitveno funkcijo in za posodobitev uteži primerjali med uporabo Gamma porazdelitvene funkcije in Gaussove funkcije. Eksperimentalni rezultati v doktorski nalogi, ki zajemajo realne meritve RSSI-jev in ocenjene razdalje z Bayesovim sklepanjem in filtra z delci, nam kažejo, da je možno oceniti razdaljo med slepim in referenčnim vozliščem 0,03 m natančno. Pri tem je natančnost metode odvisna od samega prostora in odbojev v njem ter od uporabljenih modelov in strojne opreme. Natančnost oziroma napaka je podana kot absolutna vrednost razlike dejanske in ocenjene razdalje.
Ključne besede: filter z delci, indikator moči sprejetega signala, brezžična senzorska omrežja, več anten
Objavljeno: 20.11.2012; Ogledov: 1279; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (5,32 MB)

98.
BREZPARAMETRIČNI ALGORITEM GRADNJE DIGITALNEGA MODELA RELIEFA IZ PODATKOV LiDAR
Domen Mongus, 2012, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji opišemo dva postopka gradnje digitalnega modela reliefa iz podatkov LiDAR. Prva metoda iterativno približuje zlepke tankih plošč proti terenu, pri čemer s postopnim zmanjševanjem strukturnega elementa opravlja filtriranje točk glede na njihove viške razlike z interpolacijsko ploskvijo. S cilindrično transformacijo okrepimo nezveznosti v porazdelitvi točk, ki so posledica prisotnosti objektov. Brezparametrično pragovno filtriranje dosežemo samodejno s pragovno vrednostjo, definirano s standardno deviacijo. Rezultati pokažejo, da metoda pravilno določi teren tudi v najzahtevnejših primerih. Pričakovana natančnost metode nad podatki, danes uporabljenimi v vsakodnevni praksi, je več kot 96 %, medtem ko povprečna skupna napaka nad naborom testnih podatkov združenja ISPRS ne preraste 6 %. Druga metoda uporablja prilagodljiv morfološki filter, kjer je velikost strukturnega elementa v vsaki točki določena glede na njeno razdaljo do najbližjega roba. Vhodni nabor podatkov v ta namen najprej razporedimo v mrežo, nad katero izvedemo zaznavo robov z metodo kompas in Sobelovim operatorjem. Z morfološkim polnjenjem regij razdelimo mrežo v regije ospredja in ozadja. Definicijo strukturnega elementa izpeljemo iz transformacije razdalj regij ospredja. Končno filtriranje podatkov opravimo s cilindrično transformacijo in pragovnim filtriranjem. Z rezultati pokažemo, da na ta način v primerjavi s prvo metodo dosežemo 94 % višjo računsko učinkovitost, medtem ko je natančnost metode višja za 20 % nad podatki z nižjo ločljivostjo ter 30 % nad podatki z višjo ločljivostjo.
Ključne besede: algoritmi, daljinsko zaznavanje, računalniška geometrija, razpoznava vzorcev, digitalni model reliefa, matematična morfologija, LiDAR, samodejno filtriranje podatkov, klasifikacija, zlepki tankih plošč
Objavljeno: 28.09.2012; Ogledov: 1400; Prenosov: 249
.pdf Celotno besedilo (12,56 MB)

99.
OCENJEVANJE VLAŽNOSTI IZ RADARSKIH SLIK SAR
Matej Kseneman, 2012, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija podaja ocenjevanje vlažnosti tal iz podatkov radarja z umetno odprtino (ang. Synthetic Aperture Radar – SAR), kar se izvaja s pretvorbo koeficienta povratnega sipanja radarskih mikrovalov v relativno dielektrično konstanto, preko katere se le-ta pretvori v nam razumljivejšo pro-storninsko vlažnost tal. Novost, ki jo podajam v doktorski disertaciji, je vpeljava novega modela na področju ocenjevanja vlažnosti tal. Predlagani model deluje v pasu X radarskih mikrovalov, pri katerem smo poleg odprtih površin upoštevali tudi prekritost z nizko vegetacijo. Delovanje algoritma ocenjevanja vlažnosti tal primerjamo z merjenimi podatki terenskih meritev, medtem ko koeficiente povratnega sipanja pridobimo iz visoko-ločljivih TerraSAR-X slik SAR z različnimi parametri radarja SAR, kar zajema različne vpadne kote, polarizacijo in razdaljno pasovno širino. V sklopu disertacije predlagamo dva modela, izmed katerih je prvi osnovan na Shi pol-empiričnemu modelu in deluje le na odprtih površinah oz. področjih brez prisotnosti vegetacije. Ta model modifici-ramo z vpeljavo novih koeficientov modela, ki jih določimo z regresijskimi metodami v kombinaciji s terenskimi meritvami, kjer uporabimo algoritem minimalne povprečne kvadratne napake. Drugi, splošnejši model, ki deluje tudi na področjih prekritih z nizko vegetacijo, je osnovan na modelu »voda-oblak«, kateremu je v osnovi dodan še dodaten t.i. vegetacijski člen, ki nam omogoča ocenjevanje vlažnosti tal tudi na predelih, kjer se nahaja nizka rast vegetacije. Ocenjevanje vlažnosti je poleg parametrov radarja odvisno še od hrapavosti površja, le to pa smo upoštevali v obliki parametra RMS višine. Preostala parametra predstavljata še delno prekritost z vegetacijo in Fresnelov refleksijski koeficient. Ker ti parametri vnaprej niso znani, smo model zapisali v matrični obliki, tako da lahko model vpeljemo v iterativno shemo regularizacije Tikhonova. Algoritem za ocenjevanje neznanih parametrov tal izhaja iz dobrih lastnosti regularizacije slik, kjer želimo s parametri regularizacije odpraviti ali kompenzirati efekte korelacijske dolžine in korelacijske funkcije. Eksperimentalni rezultati so pokazali uporabnost obeh modelov, vendar primerjava modelov kaže, da pri rezultatih prednjači predlagan dvokomponentni model, osnovan na modelu voda-oblak z iterativno regularizacijo Tikhonova.
Ključne besede: Ocenjevanje vlažnosti tal, TerraSAR-X satelit, regularizacija Tikhonova, empirični model
Objavljeno: 06.08.2012; Ogledov: 1171; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (13,00 MB)

100.
MODEL ŽELEZNEGA JEDRA TRANSFORMATORJA ZA UPOROVNO TOČKASTO VARJENJE
Vojko Podlogar, 2012, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava model železnega C jedra transformatorja za uporovno točkasto varjenje. Predstavljen je nov model C jedra, ki upošteva vplive vrtinčnih tokov na razporeditev magnetnega polja v jedru ter nelinearno magnetilno karakteristiko pločevine s histerezo. Model izhaja iz predpostavke, da se domensko strukturo magnetno usmerjene pločevine v jedru transformatorja lahko obravnava s klasičnim modelom pločevine, ki predvideva homogeno magnetno strukturo pločevine brez domen. Vpliv vrtinčnega toka na razporeditev magnetnega polja v pločevini smo upoštevali z navidezno razdelitvijo pločevine na tanke rezine, znotraj katerih je vpliv lastnega vrtinčnega toka rezine na razporeditev magnetnega polja v rezini tako majhen, da je upravičena predpostavka o homogenem magnetnem polju znotraj rezine. Za homogeno magnetno polje smo s pomočjo Amperovega in Faradayevega zakona za vsako rezino v pločevini dobili magnetno napetostno ravnotežno enačbo. V magnetni napetostni ravnotežni enačbi nastopa tudi nelinearna magnetilna karakteristika magnetnega materiala s histerezo, ki smo jo modelirali s skalarnim modelom histereze. Skupne izgube v jedru smo izračunali kot vsoto histereznih izgub in joulskih izgub zaradi vrtinčnih tokov v jedru. Preizkus je pokazal, da je zaradi upoštevanja vpliva vrtinčnih tokov v jedru transformatorja na razporeditev magnetnega polja v jedru razlika med izmerjenimi izgubami in z modelom izračunanimi izgubami tako majhna, da tako imenovanih presežnih izgub v jedru ni potrebno upoštevati. Razviti model železnega jedra transformatorja je enostavno vključiti v vezni model transformatorja. Model je uporaben za numerično analizo vodenja sistema za uporovno točkasto varjenje, ker pa so v modelu dimenzije jedra in pločevine ter električne in magnetne lastnosti pločevine podane parametrično, je model primeren tudi za optimizacijo dimenzij jedra transformatorja, debeline pločevine in izbiro materiala, iz katerega je narejena pločevina.
Ključne besede: varilni transformator, uporovno točkasto varjenje, C jedro, model jedra, model histereze, vrtinčni toki, izgube v jedru
Objavljeno: 23.05.2012; Ogledov: 1917; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (15,45 MB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici