| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 174
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Komunikacijski model in njegova usmerjenost k razvoju kongruentne komunikacije na primeru raziskovanja skladnosti vrednostnih sporočil
Marijan Spehnjak, 2021, doktorska disertacija

Opis: Zaradi vpliva in napredka znanstvene in tehnološke civilizacije sta se spremenila način komunikacije in celoten način življenja ljudi. Osnova komunikacije je bila nekoč oseba, danes pa je poudarek na tehnologiji, zaradi česar so se izgubili osebni odnosi, prihaja pa do povezovanja/mreženja zaradi skupnih interesov. Prav ti novi komunikacijski pojavi so razlog, da je ta disertacija usmerjena k vsem uporabnikom komunikacije – komunikatorju/posamezniku kot pošiljatelju sporočila, ne da bi pri tem zanemarjali prejemnika sporočila. V tem kontekstu bo disertacija kot vzorec raziskala izbrano skupino nogometnih trenerjev kot svojevrstno skupino učiteljev, ki morajo pri vsakdanjem delu uporabljati neposredno komunikacijo iz oči v oči. S komunikacijsko-teoretičnega vidika in z uporabo filozofske refleksije, predvsem filozofije obstoja, v kateri človekovo zanimanje, pa tudi njegova komunikacija, omogoča globlje odkritje človeka kot komunikatorja in analizira njegove komunikacijske situacije, ki jo poleg Karla Jaspersa obravnavajo še številni drugi avtorji. V delu človeškega komunikatorja sebe vidimo kot zapleteno, ontološko dovršeno bitje, ki komunicira ne le s tehnološkimi sredstvi, temveč skozi celotno svoje bitje (Seneka). In da bi proučili in spoznali komunikatorja kot celoto, izhajamo iz dimenzijske ontologije Victorja Frankla (Frankl, 1996; 1998) in ga povezujemo z drugimi avtorji. V skladu s Festingerjevo teorijo notranje utemeljitve (1957), Schulz von Thunovo korespondenco s samim seboj in vsebino situacije (2005) ter Schwartzovim (1992) odnosom med konflikti vrednot je mogoče opaziti komunikacijsko kognitivno neskladje. Zato bomo v teoretičnem delu predstavili, analizirali in kritično proučili možnosti, prednosti in pomen intrapersonalne komunikacije, kongruentne komunikacije in komunikacijskega modela v kontekstu interpersonalne komunikacije: nogometni trener - igralec. Intrapersonalno komuniciranje smo opredelili kot actus humanus in kongruentno komunikacijo kot dialektični proces med komunikatorji. Empirična raziskava bo kvantitativno določila skladnost razmerja med sporočili o vrednotah s pomočjo (trenerjeve) samoevalvacije in zaznave igralca. V empiričnem delu naloge smo raziskovali vrednosti, ki temeljijo na Schwartzovi teoriji univerzalne vsebine in vrednostne strukture z novo različico „Portrait Values Questionnaire“ (2001). Skupni vzorec vprašanih je 495 (N= 495), od tega je trenerjev 122 (N=122), igralcev pa 373 (N=373). Raziskava je potekala v letih 2016 in 2017 v sodelovanju s Hrvaško nogometno akademijo. V disertaciji smo raziskali in analizirali hierarhijo sporočil o vrednotah, ki določajo trenerja, s katerimi se on identificira in jih kot komunikator/medij pošilja svoji okolici, natančneje svojim igralcem. Analiza pridobljenih rezultatov je zahtevala ujemanje med samooceno trenerjev in percepcijo igralcev ob uporabi doslednosti njihovih odgovorov na ponujene trditve. Če sporočila o vrednoti niso v skladu s igralčevo presojo, potem lahko pride do komunikacijskega neskladja, vrednotno neskladje pa izvira iz intrapersonalnega področja komunikatorja. Pojavlja se v trenutkih, ko komunikator pošlje sporočilo, ki ni v skladu z njegovim vrednotnim habitusom in načinom, kako ga posreduje igralcem. Tako smo z določitvijo združljivosti ali neskladja korelacijskih razmerij med sporočili o vrednotah ugotovili kongruentnost oziroma njihovo nekongruentnost. V disertaciji so opredeljeni primeri sporočil o vrednotah, v katerih obstaja kompatibilnost, torej primeri konflikta v korelacijskih razmerjih med sporočili o vrednotah. Da bi bolje razumeli empirične in teoretične vidike komunikacije, v disetaciji predlagamo tudi komunikacijski model, ki poudarja ontološko perspektivo komunikacijskega dejanja. Ta ponujeni model komunikacije poskuša pojasniti novo perspektivo intrapersonalne komunikacije in kongruence sporočil o vrednotah.
Ključne besede: Intrapersonalna komunikacija, komunikacijski model, kongruentna komunikacija, univerzalne vrednote, vrednostna sporočila, sporočila o vrednotah, komunikacijsko-kognitivno neskladje, nogometni trenerji, igralci
Objavljeno: 20.10.2021; Ogledov: 55; Prenosov: 4
.docx Celotno besedilo (14,06 MB)

2.
Metoda prilagodljivega uglaševanja slojev konvolucijskih nevronskih mrež pri strojnem učenju s prenosom znanja
Grega Vrbančič, 2021, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji predstavimo problematiko izbire uglaševanih slojev konvolucijskih nevronskih mrež pri strojnem učenju s prenosom znanja. Z izvedeno analizo vpliva izbire uglaševanih slojev konvolucijske nevronske mreže na uspešnost učenja potrdimo domnevo, da je primerna izbira uglaševanih slojev s ciljem doseganja visoke klasifikacijske uspešnosti odvisna od izbrane arhitekture konvolucijske nevronske mreže ter ciljnega problema oz. izbrane podatkovne zbirke. Z namenom naslovitve problema izbire uglaševanih slojev razvijemo in predlagamo prilagodljivo metodo DEFT, ki temelji na algoritmu diferencialne evolucije in deluje popolnoma samodejno, ne glede na uporabljeno arhitekturo konvolucijske nevronske mreže ali ciljni problem. Zaradi velike časovne kompleksnosti predlagane metode v nadaljevanju razvijemo in predlagamo na funkciji izgube temelječo metriko LDM, ki v zgodnji fazi učenja uspešno zaznava manj primerne izbire uglaševanih slojev, kar nam omogoča, da za zaznane manj primerne izbire uglaševanih slojev predčasno zaključimo učenje in na tak način zmanjšamo časovno zahtevnost predlagane metode. Uspešnost predlagane metode ovrednotimo z uporabo treh različnih arhitektur globokih konvolucijskih mrež nad tremi raznolikimi slikovnimi podatkovnimi zbirkami. Klasifikacijsko uspešnost predlagane metode z in brez uporabe metrike LDM smo primerjali s klasičnimi pristopi učenja globokih konvolucijskih nevronskih mrež. Primerjavo izvedemo z uporabo najpogostejših klasifikacijskih metrik, časom, potrebnim za učenje, ter porabljenim številom epoh. Rezultate smo preverili z uporabo klasičnih metod statistične analize kot tudi z naprednim pristopom Bayesove analize. Izsledki slednje so potrdili tezo, da je mogoče z uporabo metode prilagodljivega uglaševanja slojev konvolucijske nevronske mreže uspešno nasloviti problem izbire slojev ter da lahko z uporabo metrike LDM za zaznavo manj primernih izbir uglaševanih slojev učinkovito zmanjšamo število epoh, potrebnih za učenje, ob doseganju primerljivih rezultatov.
Ključne besede: strojno učenje, globoko učenje, učenje s prenosom znanja, klasifikacija, uglaševanje, optimizacija
Objavljeno: 19.10.2021; Ogledov: 74; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (5,35 MB)

3.
Preverjanje veljavnosti realno-časovnega igralnega prostora z algoritmom razširjenega sistema na osnovi klasifikatorjev
Damijan Novak, 2021, doktorska disertacija

Opis: Z doktorsko disertacijo naslavljamo problematiko zamudnega ročnega preverjanja veljavnosti realno-časovnih igralnih prostorov. Sodobni igralni prostori so namreč izredno kompleksni sistemi z vsebovano množico igralnih funkcionalnosti s katerimi se predstavljajo karakteristike igre. Pri preverjanju pravilnosti delovanja teh implementiranih igralnih funkcionalnosti s strani človeških igralcev, lahko ponavljajoče se operacije večkratnega preigravanja igre po vnaprej predvidenih scenarijih vnesejo nenamerne napake v proces preverjanja veljavnosti. Ker je ročno preverjanje obenem še drag in zapleten proces, smo tekom doktorskega dela ta proces avtomatizirali z algoritmom razširjenega sistema na osnovi klasifikatorjev (XCS). Z uporabo algoritma XCS smo izdelali igralnega agenta, ki samostojno deluje v poljubnem realno-časovnem igralnem prostoru, nato pa smo še razvili lastno ne-invazivno komponento, ki omogoča prilagoditev poljubnega igralnega agenta v igralno-testnega agenta. Zasnovan je bil prvi eksperiment s katerim smo potrdili koncept, da je z uporabo ne-invazivne komponente naš prilagojen igralni-agent zmožen odkrivati neveljavne igralne funkcionalnosti v realno-časovnem igralnem prostoru najnižje računske kompleksnosti (igralni prostor Križci-Krožci). Za namen primerjave našega agenta še z ostalimi igralno-testnimi agenti smo nato razvili še lastno metriko, ki za vsakega igralno-testnega agenta poda kvantitativno metrično oceno. Igralni prostor, igralne funkcionalnosti, igralne scenarije, igralne-agente, ne-invazivno komponento ter metriko, pa smo povezali v zaključeno celoto, in sicer v metodo za kvantitativno oceno preverjanja veljavnosti igralnega prostora. Metodo smo ovrednotili z drugim eksperimentom, kjer je bil naš agent primerjan z agenti v konici razvoja v realno-časovnem igralnem prostoru najvišje računske kompleksnosti (realno-časovnih strateških igrah). Pri obeh eksperimentih smo za vse igralno-testne agente izvajali meritve uspešnosti potrditev neveljavnih igralnih funkcionalnostih, za igralno-testnega agenta z algoritmom XCS pa smo še dodatno izvajali časovne meritve izvedbe posamezne igre oz. scenarija. Rezultati obeh eksperimentov so pokazali, da je algoritem XCS primeren za preverjanje veljavnosti igralnih funkcionalnosti, saj je neveljavne igralne funkcionalnosti uspel odkriti vsakič, ko le-te niso delovale pravilno. Pri drugem eksperimentu se je tudi pokazalo, da jih je uspel odkriti vsakič, ko so jih odkrili tudi ostali igralno-testni algoritmi. Pri primerjavi metričnih ocen našega agenta z ostalimi igralno-testnimi agenti, smo prišli do zaključka, da je le-ta z njimi primerljiv, in se uvršča v zlato sredino. Pri pregledu časovnih meritev smo ugotovili, da te sicer lahko med ponovitvijo enakih scenarijev statistično variirajo, vendar se vsi scenariji izvedejo znotraj predvidenih meja nastavljenih realnih-časov. Algoritem XCS se je tako skupno izkazal kot kvaliteten kandidat za namen preverjanja veljavnosti igralnih funkcionalnosti realno-časovnih igralnih prostorov.
Ključne besede: igralni prostor, igralno-testni agent, razširjen sistem na osnovi klasifikatorjev, realno-časovna strateška igra, validacija igralnih funkcionalnosti
Objavljeno: 07.10.2021; Ogledov: 76; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (4,64 MB)

4.
Algoritem za učinkovit izračun verige elementarnih morfoloških filtrov na centralni procesni enoti
Danijel Žlaus, 2021, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji predstavimo nov algoritem za učinkovit izračun verige elementarnih filtrov na centralni procesni enoti. Verige filtrov so temeljni del tako imenovanih geodetskih operatorjev, ki uporabljajo postopek morfološke rekonstrukcije. Ta iterativno filtrira in omejuje vrednosti filtrirane slike. Dobljeno učinkovitost razvitega algoritma delimo na dva dela. Prvi del se zanaša na učinkovit enonitni izračun elementarnih morfoloških filtrov, kar dosežemo s procesiranjem na mestu, dekompozicijo strukturnega elementa in uporabo vektorskih registrov za pohitritev izračuna. Drugi del pa razvite filtre uporabi za učinkovit vzporeden in hkraten izračun več filtrov v podani verigi. Vzporedni izračun je osnovan na emulaciji podatkovno pretokovnega procesiranja, kjer z analizo topologije predpomnilnika CPE in primernim pripenjanjem niti zagotovimo, da prenos podatkov med jedri CPE poteka preko predpomnilnika. Pokazali smo, da dosežemo največjo prepustnost procesiranja ob uporabi več neodvisnih vzporednih procesnih cevovodov, medtem ko najhitrejše odzivne čase dosežemo z uporabo enega cevovoda. Primerjava z algoritmi stanja tehnike in odprtokodnimi knjižnicami je pokazala, da je predlagani algoritem vedno dosegel boljše računske čase pri obdelavi verig filtrov. V primerjavi z iterativnim izračunom verige filtrov na splošnonamenskih grafičnih procesnih enotah se je predlagani algoritem prav tako izkazal za bistveno hitrejšega, tudi ko smo uporabili CPE nižjega cenovnega ranga.
Ključne besede: morfološki filtri, geodetski operatorji, veriga filtrov, obdelava slik, vzporedno procesiranje, podatkovno pretočna obdelava, vektorsko procesiranje, SIMD, centralna procesna enota
Objavljeno: 13.04.2021; Ogledov: 188; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (6,71 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
Emulacija dinamične karakteristike baterije z vodenjem večvejnega stikalnega pretvornika
Rok Pajer, 2020, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava problem emulacij baterijskih paketov za uporabo v razvoju komponent za električna vozila (EV). Predstavljeni so vsi potrebni segmenti, od izbire in identifikacije modelov baterij, ki so primerni za izvajanje v realnem času, razvoja ustreznega pretvornika za emulacijo do razvoja emulacijskega algoritma. Predlagan emulacijski algoritem temelji na kaskadni strukturi, notranjo regulacijo tvorijo ločene regulacijske zanke vejnih tokov na osnovi drsnega režima. Zanke se izvajajo s konstantno stikalno frekvenco, mogoča je implementacija na digitalnih signalnih krmilnikih (DSP). Zaradi uporabe ocene motenj, dobljenih z diskretnimi opazovalniki motenj, je zagotovljeno sledenje drsni ravnini brez efekta drhtenja (angl. chattering). Tokovni regulatorji si delijo skupno referenco toka, zagotovljena je enakost tokov in dinamik, kar omogoča redukcijo sistema več vej pretvornika na sistem 2. reda. Zunanjo regulacijo zagotavlja napetostni regulator, ki ima vključen model emulirane baterije, kar omogoča replikacijo obnašanja baterije v frekvenčnem področju modela. Predkrmilje izhodnega toka v kombinaciji z opazovalnikom motnje, podobnim kot pri tokovni regulaciji, zmanjša vpliv bremena na obnašanje. Posebno je v nalogi obravnavan problem različnih bremen, predlagana so pravila nastavitve parametrov, ki zagotavljajo stabilnost pretvornika tudi ob priklopu bremen konstantne moči (CPL), ki so glavni porabniki v EV. Delovanje predlaganih algoritmov je potrjeno s simulacijami in z eksperimentalnim vezjem.
Ključne besede: električna vozila (EV), emulacije baterij, vodenje v drsnem režimu, opazovalnik motnje, predkrmiljenje izhodnega toka, bremena konstantne moči (CPL)
Objavljeno: 01.10.2020; Ogledov: 432; Prenosov: 96
.pdf Celotno besedilo (4,71 MB)

6.
Izračun oblike proste površine magnetne tekočine v homogenem magnetnem polju
Mislav Trbušić, 2020, doktorska disertacija

Opis: Doktorska naloga obravnava problematiko izračuna oblike proste površine magnetne tekočine v homogenem in statičnem magnetnem polju. Če magnetno tekočino, ki je stabilna koloidna suspenzija magnetnih nanodelcev, izpostavimo zunanjemu magnetnemu polju, ki presega določeno kritično vrednost, se bodo na prosti površini tekočine ustvarile konicam podobne oblike. Razporeditev in višina konic bo odvisna od jakosti magnetnega polja, kot tudi od lastnosti tekočine. V nalogi sta teoretično in numerično obravnavana dva primera, in sicer primer osamljene konice v dvodimenzionalni osno simetrični postavitvi ter centralne konice v heksagonalnem periodičnem vzorcu, ki je vpeta v tri-razsežnostni prostor. V prvem primeru je vodilna enačba magnetno razširjena nelinearna Young-Laplaceova enačba, pri tem obliko proste površine opisuje polinomska funkcija v valjnem koordinatnem sistemu. Drugi primer temelji na energijskem funkcionalu, ki zajema magnetno, gravitacijsko in površinsko energijo. V tem primeru je površina aproksimirana z valovnimi funkcijami oziroma z vsoto treh ravninskih valov, katerih valovni vektorji so v kartezičnem koordinatnem sistemu krajevno premaknjeni za 2/3. Računska strategija je zastavljena na način, da se najprej ovrednoti magnetno polje v prostoru, za kar je uporabljena metoda končnih elementov in nato deformacija proste površine, pri tem je v slednjem postopku naloga zastavljena kot optimizacijski problem, ki se v primeru osamljene konice v 2D prostoru rešuje s pomočjo algoritma diferenčne evolucije, v primeru centralne konice v heksagonalni razporeditvi pa z uporabo kombinacije algoritma diferenčne evolucije in Ritzove metode. Rezultati numeričnega modela deformacije proste površine magnetne tekočine so primerjani z računskimi in merjenimi vrednostmi, ki so dostopne v literaturi, saj zadovoljivih meritev ni bilo možno izvesti. Eksperimentalno in numerično je bila ovrednotena razporeditev magnetnega polja v ravnini nad konicami magnetne tekočine, s čimer je bilo potrjeno teoretično predvidevanje, da je razporeditev magnetnega polja nad tekočino podobna razporeditvi konic na prosti površini.
Ključne besede: Rosensweigova nastabilnost, heksagonalna razporeditev, ferofluid, metoda končnih elementov (MKE), diferenčna evolucija (DE), energijski funkcional, Young-Laplaceova enačba, Ritzova metoda
Objavljeno: 11.08.2020; Ogledov: 483; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (4,84 MB)

7.
Ogrodje za ocenjevanje barve svetila z linearnimi digitalnimi filtri, prilagojenimi na posamezno sliko
Martin Šavc, 2020, doktorska disertacija

Opis: V doktorski nalogi raziskujemo problem barvne vztrajnosti oziroma problem ocenjevanja barve uniformne osvetlitve scene na podlagi zajete digitalne slike. Predstavimo posplošitev uveljavljenega ogrodja sivih robov z vpeljavo diskretizacije in operacije konvolucije. Za ocenjevanje osvetlitve z našim ogrodjem predlagamo uporabo filtrov, prilagojenih vsebini slike. Filtre konstruiramo bodisi z metodo linearne analize osnovnih komponent (PCA) ali z metodo neodvisnih komponent (ICA). Metodo pospešimo tako, da namesto računanja celotne konvolucije uporabimo zgolj vzorce iz slike oziroma uporabimo tehniko podvzorčenja. Skonstruirane prilagojene filtre v nadaljevanju uporabimo tudi kot samostojne metode barvne vztrajnosti v postopku kombiniranja metod. V eksperimentalnem delu opravimo tri večje eksperimente z uveljavljenima javnima evalvacijskima podatkovnima zbirkama Gehler-Shi in NUS. V prvem eksperimentu primerjamo rezultate predlaganih metod z metodami ogrodja sivih robov in drugimi modernimi metodami ocenjevanja osvetlitve. Predlagani metodi barvne vztrajnosti iz našega ogrodja dosegata nižje napake in nižji povprečni rang od drugih metod ogrodja sivih robov. Predlagana metoda kombiniranja rezultatov pa dosega nižje napake od izvorne metode. V drugem eksperimentu primerjamo odpornost naših metod barvne vztrajnosti in metod ogrodja sivih robov na manjše spremembe v sceni. Spremembe simuliramo z rotacijo in translacijo slik. Pokažemo, da je predlagana metoda barvne vztrajnosti odporna na rotacijo scene, kadar v našem ogrodju uporabimo filtre, ki so prilagojeni vsebini slike z analizo osnovnih komponent. Po drugi strani pa so vse primerjane metode občutljive na premike v sceni. V tretjem eksperimentu primerjamo natančnost ocenjevanja osvetlitve, in sicer če v našem predlaganem ogrodju uporabimo bodisi tehniko podvzorčenja oziroma če osvetlitev ocenjujemo s pomočjo konvolucije. Pokažemo statistično značilno razliko v rezultatih med obema pristopoma. Ocena osvetlitve, pridobljena s podvzorčenjem, je bolj natančna od ocene osvetlitve, izračunane s pomočjo konvolucije. S predlaganimi pristopi v tej doktorski disertaciji dobimo primerljive ali boljše rezultate od sodobnih metod barvne vztrajnosti ob nižji računski kompleksnosti.
Ključne besede: barvna vztrajnost, ocenjevanje osvetlitve, ogrodje sivih robov, konvolucija, prilagajanje filtrov, analiza osnovnih komponent, PCA, analiza neodvisnih komponent, ICA
Objavljeno: 11.08.2020; Ogledov: 387; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (15,35 MB)

8.
Optimization of the distribution network operation by integration of distributed energy resources and participation of active elements
Nevena Srećković, 2020, doktorska disertacija

Opis: Distribution Networks (DNs) are evolving from a once passive to an active part of the electricity network. This evolution is driven by the current political and environmental decisions, Directives and Incentives, as well as the technological development, observed in the everincreasing integration of renewable energy resources, advanced network control and measurement devices, the upcoming energy exibility market, etc. This Doctoral Thesis deals with the problem of optimization of the technical aspects of a DN operation, enabled by the proliferated integration of the photovoltaic systems (PV) and other active devices. The main objective of the Thesis is the optimization of a DN operation in terms of minimization of electrical energy losses while ensuring the proper voltage profiles and preventing thermal overloadingof lines. Therefore, three Differential Evolution-based optimization procedures were developed and tested on real medium and low voltage DNs. The first methodology determines the optimal rooftop surfaces for the installation of PV systems, yielding minimum annual energy losses. It is based on the simultaneous consideration of high-resolution spatio-temporal solar and PV potential data, as well as long-term measured profiles of consumption and generation of electrical energy within the network of a given configuration. The second algorithm minimizes network losses in a time-discrete operation point, by determining the optimal operation of the following active elements: PV systems capable of cooperation in reactive power provision, On-Load Tap Changer equipped transformer substations and remotely controlled switches for network reconfiguration. The final algorithm was developed by a proper consolidation of the first two approaches, yielding the synergistic effects expressed as the increase of loss reduction and network exibility. The results of the performed case studies show that the locations of the highest suitability for PV installation with respect to the solar energy availability, are not necessarily the best choice from the network operation standpoint. Therefore, both standpoints should be considered simultaneously when choosing the rooftop surfaces for PV installation. Furthermore, by determining optimal hourly operation of the considered active elements, not only the additional reduction of annual network losses was achieved, but also increased accommodation of the PV systems that doesn't violate operation constraints.
Ključne besede: distribution network, optimization of operation, active network elements, PV system placement, minimization of losses
Objavljeno: 11.06.2020; Ogledov: 717; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (44,58 MB)

9.
Effectiveness of proactive password checker based on Markov models
Viktor Taneski, 2019, doktorska disertacija

Opis: In this doctoral dissertation we focus on the most common method of authentication, the username-password combination. The reason for the frequent use of this authentication mechanism is its simplicity and low cost of implementation. Although passwords are so useful, they have many problems. Morris and Thompson, for the first time almost four decades ago, found that textual passwords were a weak security point of information systems. They have come to the conclusion that users are one of the biggest threats to information system’s security. Since then, we face these problems on a daily basis. Users do not perform the behaviours they need to be done in order to stay safe and secure, although they are aware of the security issues. Because this is a research area that security experts have been dealing with for a long time, in this dissertation we wanted to identify problems related to textual passwords and possible suggested solutions. For this purpose, we first performed a systematic literature review on textual passwords and their security. In doing so, we wanted to evaluate the current status of passwords in terms of their strength, ways of managing passwords, and whether users are still the “weakest link”. We found that one of the less researched solutions is proactive password checking. A proactive password checker could filter out the passwords that are easy-to-guess and only let through the passwords that are harder to guess. In order for a proactive password checking to be more effective, it is necessary for the checker to be able to check the probability that a certain password will be selected by the user. For this purpose, the better password checkers usually use certain tools to calculate password probability i.e., password strength. To find out which method is most suitable for calculating password strength, we have looked at similar solutions throughout history. We have found that Markov models are one of the most common methods used for password strength estimation, although we may encounter some problems when using them, such as sparsity and over-fitting. By reviewing similar solutions, we found that Markov models are mostly trained on only one dataset. This could limit the performance of the model in terms of correctly identifying bad or very strong passwords. As training datasets are important in the development of Markov models, it is clear that they will have some effect in the final assessment of the password’s strength. What we explore in our dissertation, is the importance of this effect on the final password strength estimation. Mainly, we focus on exploring the effect of different but similar datasets on password strength estimation. For the purposes of our study, we analysed publicly available sets of “common passwords” and processed them regarding the frequency distribution of the letters contained in these passwords. We built different Markov models based on these datasets and frequency distribution. This helped us determine if one Markov model was sufficient or if several models were needed to effectively estimate password strength for a wide range of passwords. The results showed statistical differences between the models. In more detail, we found that: - different Markov models (trained on different databases) showed statistically different results when tested on the same dataset, - more diverse datasets are needed to be able to calculate the strength of as many passwords as possible, since one “universal” model, trained on one “universal” dataset is less effective at classifying passwords in different categories (i.e., weak, medium, strong), - different Markov models of 1st and 2nd order, in most cases, give no statistically different outputs, - overall, Markov models can be used as a basis for constructing a more effective password checker that uses multiple different and specific Markov models, which could be more effective if we want to cover a wider range of passwords.
Ključne besede: passwords, password analysis, password security, password problems, password strength, systematic literature review, Markov models
Objavljeno: 13.01.2020; Ogledov: 666; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

10.
Protokol za overjanje in dogovor o ključu za uporabo v brezžičnih telesnih senzorskih omrežjih
Marko Kompara, 2019, doktorska disertacija

Opis: Napredek na področjih mikroelektronike, vgrajenega računalništva in brezžične komunikacije je povzročil povečanje zanimanja za telesna senzorska omrežja. Telesno senzorsko omrežje sestavljajo senzorska vozlišča, porazdeljena v neposredni bližini telesa uporabnika, na telesu ali celo v telesu uporabnika. Vozlišča zbirajo fiziološke in druge podatke o stanju telesa in jih posredujejo zmogljivejšim napravam v obdelavo. Takšna oblika omrežja predstavlja predvsem potencial v razvoju in zmanjševanju stroškov zdravstvene oskrbe. Podatki, ki se pretakajo v takšnih omrežjih, so občutljivi. Zdravstveni podatki so tudi zakonsko opredeljeni kot posebna oblika osebnih podatkov, za katere je nujna dodatna skrbnost pri njihovem varovanju. Poleg varnega hranjenja takšnih podatkov je treba zagotavljati njihovo varnost tudi med prenosom iz senzorskih naprav v druge naprave v omrežju. To varovanje je v veliki meri odvisno od protokola overjanja in vzpostavitve ključa, ki preveri istovetnost naprav v komunikaciji in vzpostavi ključ, na podlagi katerega bo nadaljnja komunikacija šifrirana. Razvoj protokola za overjanje in vzpostavitev ključa, primernega za uporabo v telesnih senzorskih omrežjih, je zaradi zahtevane ravni varovanja in strojnih omejitev velik izziv. Cilj te disertacije je razvoj lastnega protokola za overjanje in dogovor o ključu, ki bo izpolnjeval vse varnostne zahteve in bo obenem učinkovit ter primeren za uporabo v senzorskih vozliščih. V ta namen so v doktorski disertaciji zbrane varnostne lastnosti, ki bi jih varni protokoli, primerni za uporabo v telesnih senzorskih omrežjih, morali izpolnjevati, ter možni napadi, na katere bi morali biti odporni. V okviru doktorske disertacije je bil izveden pregled literature, na podlagi katere je bila razvita nova klasifikacija obstoječih protokolov vzpostavitve ključa. Ob pregledu obstoječih protokolov je bila posebna pozornost posvečena tudi analizam, ki so jih avtorji takšnih protokolov izvedli za dokazovanje varnosti in učinkovitosti predstavljenih protokolov. Iz tega je nastal seznam metod vrednotenja varnosti in učinkovitosti protokolov. Disertacija predstavi dva nova lahka protokola vzpostavitve ključa, namenjena uporabi v telesnih senzorskih omrežjih. Protokola omogočata vzpostavitev komunikacije s senzorskim vozliščem na varen in nezahteven način. V dokaz tega je za vsak protokol opravljena varnostna analiza s hevristično metodo vrednotenja varnosti in analiza učinkovitosti, ki vključuje tudi primerjavo predlaganih protokolov z obstoječimi sorodnimi protokoli.
Ključne besede: overjanje, vzpostavitev ključa, dogovor o ključu, telesno senzorsko omrežje, varnostni protokol
Objavljeno: 04.10.2019; Ogledov: 658; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (2,34 MB)

Iskanje izvedeno v 1.01 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici