| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 177
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Automatic compiler/interpreter generation from programs for domain-specific languages using semantic inference : doktorska disertacija
Željko Kovačević, 2022, doktorska disertacija

Opis: Presented doctoral dissertation describes a research work on Semantic Inference, which can be regarded as an extension of Grammar Inference. The main task of Grammar Inference is to induce a grammatical structure from a set of positive samples (programs), which can sometimes also be accompanied by a set of negative samples. Successfully applying Grammar Inference can result only in identifying the correct syntax of a language. But, when valid syntactical structures are additionally constrained with context-sensitive information the Grammar Inference needs to be extended to the Semantic Inference. With the Semantic Inference a further step is realised, namely, towards inducing language semantics. In this doctoral dissertation it is shown that a complete compiler/interpreter for small Domain-Specific Languages (DSLs) can be generated automatically solely from given programs and their associated meanings using Semantic Inference. For the purpose of this research work the tool LISA.SI has been developed on the top of the compiler/interpreter generator tool LISA that uses Evolutionary Computations to explore and exploit the enormous search space that appears in Semantic Inference. A wide class of Attribute Grammars has been learned. Using Genetic Programming approach S-attributed and L-attributed have been inferred successfully, while inferring Absolutely Non-Circular Attribute Grammars (ANC-AG) with complex dependencies among attributes has been achieved by integrating a Memetic Algorithm (MA) into the LISA.SI tool.
Ključne besede: Grammatical Inference, Semantic Inference, Genetic Programming, Attribute Grammars, Memetic Algorithm, Domain-Specific Languages
Objavljeno v DKUM: 17.02.2022; Ogledov: 236; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (3,59 MB)

2.
Sprotno ocenjevanje stanja prenapetostnih odvodnikov v elektroenergetskem omrežju : doktorska disertacija
Vid Vončina, 2021, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji sta predstavljena zasnova in razvoj naprave za sprotno ocenjevanje stanja prenapetostnih odvodnikov brez iskrišč. Naprava je namenjena vgradnji na ozemljitveni del prenapetostnega odvodnika in uporabi pod napetostjo. Zaradi nedostopnosti in večjih razdalj do vgradnega mesta prenapetostnega odvodnika je naprava opremljena s komunikacijskim sistemom, ki omogoča pošiljanje podatkov meritev prenapetostnih odvodnikov ne glede na lokacijo. S pomočjo dobljenih meritev celotnega uhajavega toka prenapetostnega odvodnika je s pomočjo predstavljenega algoritma, ki izkorišča razmerje med celotnim uhajavim tokom in uporovno komponento uhajavega toka, možno določiti stanje prenapetostnega odvodnika. Po interpretaciji je meritve možno posredovati preko prenosa podatkov na strežnik in kasneje do pristojnih vzdrževalnih služb v kontrolnem centru.
Ključne besede: uhajavi tok, metaloksidni prenapetostni odvodnik, uporovna komponenta uhajavega toka, daljinsko in sprotno ocenjevanje
Objavljeno v DKUM: 10.02.2022; Ogledov: 178; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (4,04 MB)

3.
Ocenjevanje pravilnosti razpoznave posameznih impulzov iz večkanalnih konvolutivnih mešanic impulznih izvorov : doktorska disertacija
Filip Urh, 2021, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji razvijemo in predstavimo algoritem WBS (ang. Witness Based Segmentation) za ocenjevanje pravilnosti razpoznave posameznih impulzov iz večkanalnih konvolutivnih mešanic impulznih izvorov. Omejimo se na signale večkanalnih površinskih elektromiogramov (ang. High-Density surface Electromyogram – HDsEMG), katerih vlaki impulzov posamezne motorične enote (ME) so ocenjeni s pomočjo dekompozicijske metode kompenzacije konvolutivnih jeder (ang. Convolution Kernel Compensation – CKC). Ocenjevanje uspešnosti dekompozicije signalov HDsEMG je velikega pomena, ko želimo dobljene vlake impulzov uporabiti v nadaljnjih aplikacijah na področju nevrorehabilitacije, protetike, ortopedije, ergonomije, športnih znanosti, ambientne inteligence in v industriji računalniških iger. Razvitih je bilo že več metod, vsaka s svojimi prednostmi in slabostmi, vendar je vsem skupno to, da ne podpirajo ocenjevanja pravilnosti razpoznave posameznega proženja v vlaku impulzov ME, temveč podajajo skupno oceno prepoznave vseh proženj posamezne ME. Osnovo razvitega algoritma WBS predstavlja že uveljavljena metrika razmerja impulz-šum (ang. Pulse-to-Noise Ratio – PNR), ki jo v prvem koraku razvitega algoritma nadgradimo z uporabo prič, ki jih izberemo med impulzi ME, razpoznanimi s pomočjo metode CKC. Ugotovili smo, da se vrednost metrike PNR, izračunane nad pričami, statistično značilno zniža, če v izračun filtra ME, s katerim nato ocenimo vlak impulzov, poleg prič vključimo tudi nepravilno razpoznani impulz. To lastnost uporabimo za klasifikacijo nadgrajene metrike PNR, ki nam omogoča ocenjevanje ali posamezen impulz, ki ni priča, pripada množici pravilno ali napačno razpoznanih impulzov. Strategija izbire prič, število prič in število dodanih impulzov, ki s strani dekompozicijske metode CKC niso bili segmentirani kot proženja ME, predstavljajo notranje parametre algoritma zato v doktorski disertaciji temeljito analiziramo njihov vpliv. Uspešnost razvitega algoritma WBS preverimo na vlakih impulzov ME, pridobljenih iz sintetičnih in eksperimentalnih signalov HDsEMG s pomočjo dekompozicijske metode CKC. Sintetičnim signalom dvoglave nadlaktne mišice je bil dodan Gaussov oziroma Laplaceov šum z razmerjem signal-šum 30, 20 in 10 dB. Množica eksperimentalnih signalov je bila sestavljena iz signalov dvoglave nadlaktne mišice in prednje golenske mišice, pri katerih smo imeli poleg signalov HDsEMG tudi znotrajmišične signale EMG, ter iz signalov sočasno aktivnih mečnih mišic. Razvit algoritem WBS ima zgornjo asimptotično mejo časovne zahtevnosti in porabe pomnilnika O(n), kar pomeni, da časovna in prostorska zahtevnost algoritma rasteta linearno s številom testiranih impulzov. Kot tak je algoritem WBS časovno in prostorsko učinkovit in tako primeren za uporabo v realnem času med urejanjem vlaka impulzov posamezne ME. V skoraj vseh primerih signalov HDsEMG je bilo po uporabi algoritma WBS v vlaku impulzov statistično značilno manj nepravilno razpoznanih proženj kot pred njegovo uporabo. Rezultati se statistično značilno niso izboljšali le v primerih eksperimentalnih signalov brez ali z zelo malo šuma, kjer je zelo dobre rezultate vračala že dekompozicijska metoda CKC. Uspešno delovanje algoritma smo posebej preverili in potrdili tudi na vlakih impulzov ME, ki so s strani metode CKC razpoznani s slabšo kakovostjo in imajo PNR < 28 dB.
Ključne besede: večkanalni površinski elektromiogram, dekompozicija, motorična enota, vlaki impulzov, ocenjevanje pravilnosti razpoznave, posamezni impulz, konvolutivne mešanice impulznih izvorov, pravilnost dekompozicije
Objavljeno v DKUM: 22.11.2021; Ogledov: 238; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (17,29 MB)

4.
Komunikacijski model in njegova usmerjenost k razvoju kongruentne komunikacije na primeru raziskovanja skladnosti vrednostnih sporočil : doktorska disertacija
Marijan Spehnjak, 2021, doktorska disertacija

Opis: Zaradi vpliva in napredka znanstvene in tehnološke civilizacije sta se spremenila način komunikacije in celoten način življenja ljudi. Osnova komunikacije je bila nekoč oseba, danes pa je poudarek na tehnologiji, zaradi česar so se izgubili osebni odnosi, prihaja pa do povezovanja/mreženja zaradi skupnih interesov. Prav ti novi komunikacijski pojavi so razlog, da je ta disertacija usmerjena k vsem uporabnikom komunikacije – komunikatorju/posamezniku kot pošiljatelju sporočila, ne da bi pri tem zanemarjali prejemnika sporočila. V tem kontekstu bo disertacija kot vzorec raziskala izbrano skupino nogometnih trenerjev kot svojevrstno skupino učiteljev, ki morajo pri vsakdanjem delu uporabljati neposredno komunikacijo iz oči v oči. S komunikacijsko-teoretičnega vidika in z uporabo filozofske refleksije, predvsem filozofije obstoja, v kateri človekovo zanimanje, pa tudi njegova komunikacija, omogoča globlje odkritje človeka kot komunikatorja in analizira njegove komunikacijske situacije, ki jo poleg Karla Jaspersa obravnavajo še številni drugi avtorji. V delu človeškega komunikatorja sebe vidimo kot zapleteno, ontološko dovršeno bitje, ki komunicira ne le s tehnološkimi sredstvi, temveč skozi celotno svoje bitje (Seneka). In da bi proučili in spoznali komunikatorja kot celoto, izhajamo iz dimenzijske ontologije Victorja Frankla (Frankl, 1996; 1998) in ga povezujemo z drugimi avtorji. V skladu s Festingerjevo teorijo notranje utemeljitve (1957), Schulz von Thunovo korespondenco s samim seboj in vsebino situacije (2005) ter Schwartzovim (1992) odnosom med konflikti vrednot je mogoče opaziti komunikacijsko kognitivno neskladje. Zato bomo v teoretičnem delu predstavili, analizirali in kritično proučili možnosti, prednosti in pomen intrapersonalne komunikacije, kongruentne komunikacije in komunikacijskega modela v kontekstu interpersonalne komunikacije: nogometni trener - igralec. Intrapersonalno komuniciranje smo opredelili kot actus humanus in kongruentno komunikacijo kot dialektični proces med komunikatorji. Empirična raziskava bo kvantitativno določila skladnost razmerja med sporočili o vrednotah s pomočjo (trenerjeve) samoevalvacije in zaznave igralca. V empiričnem delu naloge smo raziskovali vrednosti, ki temeljijo na Schwartzovi teoriji univerzalne vsebine in vrednostne strukture z novo različico „Portrait Values Questionnaire“ (2001). Skupni vzorec vprašanih je 495 (N= 495), od tega je trenerjev 122 (N=122), igralcev pa 373 (N=373). Raziskava je potekala v letih 2016 in 2017 v sodelovanju s Hrvaško nogometno akademijo. V disertaciji smo raziskali in analizirali hierarhijo sporočil o vrednotah, ki določajo trenerja, s katerimi se on identificira in jih kot komunikator/medij pošilja svoji okolici, natančneje svojim igralcem. Analiza pridobljenih rezultatov je zahtevala ujemanje med samooceno trenerjev in percepcijo igralcev ob uporabi doslednosti njihovih odgovorov na ponujene trditve. Če sporočila o vrednoti niso v skladu s igralčevo presojo, potem lahko pride do komunikacijskega neskladja, vrednotno neskladje pa izvira iz intrapersonalnega področja komunikatorja. Pojavlja se v trenutkih, ko komunikator pošlje sporočilo, ki ni v skladu z njegovim vrednotnim habitusom in načinom, kako ga posreduje igralcem. Tako smo z določitvijo združljivosti ali neskladja korelacijskih razmerij med sporočili o vrednotah ugotovili kongruentnost oziroma njihovo nekongruentnost. V disertaciji so opredeljeni primeri sporočil o vrednotah, v katerih obstaja kompatibilnost, torej primeri konflikta v korelacijskih razmerjih med sporočili o vrednotah. Da bi bolje razumeli empirične in teoretične vidike komunikacije, v disetaciji predlagamo tudi komunikacijski model, ki poudarja ontološko perspektivo komunikacijskega dejanja. Ta ponujeni model komunikacije poskuša pojasniti novo perspektivo intrapersonalne komunikacije in kongruence sporočil o vrednotah.
Ključne besede: Intrapersonalna komunikacija, komunikacijski model, kongruentna komunikacija, univerzalne vrednote, vrednostna sporočila, sporočila o vrednotah, komunikacijsko-kognitivno neskladje, nogometni trenerji, igralci
Objavljeno v DKUM: 20.10.2021; Ogledov: 329; Prenosov: 37
.docx Celotno besedilo (14,06 MB)

5.
Metoda prilagodljivega uglaševanja slojev konvolucijskih nevronskih mrež pri strojnem učenju s prenosom znanja : doktorska disertacija
Grega Vrbančič, 2021, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji predstavimo problematiko izbire uglaševanih slojev konvolucijskih nevronskih mrež pri strojnem učenju s prenosom znanja. Z izvedeno analizo vpliva izbire uglaševanih slojev konvolucijske nevronske mreže na uspešnost učenja potrdimo domnevo, da je primerna izbira uglaševanih slojev s ciljem doseganja visoke klasifikacijske uspešnosti odvisna od izbrane arhitekture konvolucijske nevronske mreže ter ciljnega problema oz. izbrane podatkovne zbirke. Z namenom naslovitve problema izbire uglaševanih slojev razvijemo in predlagamo prilagodljivo metodo DEFT, ki temelji na algoritmu diferencialne evolucije in deluje popolnoma samodejno, ne glede na uporabljeno arhitekturo konvolucijske nevronske mreže ali ciljni problem. Zaradi velike časovne kompleksnosti predlagane metode v nadaljevanju razvijemo in predlagamo na funkciji izgube temelječo metriko LDM, ki v zgodnji fazi učenja uspešno zaznava manj primerne izbire uglaševanih slojev, kar nam omogoča, da za zaznane manj primerne izbire uglaševanih slojev predčasno zaključimo učenje in na tak način zmanjšamo časovno zahtevnost predlagane metode. Uspešnost predlagane metode ovrednotimo z uporabo treh različnih arhitektur globokih konvolucijskih mrež nad tremi raznolikimi slikovnimi podatkovnimi zbirkami. Klasifikacijsko uspešnost predlagane metode z in brez uporabe metrike LDM smo primerjali s klasičnimi pristopi učenja globokih konvolucijskih nevronskih mrež. Primerjavo izvedemo z uporabo najpogostejših klasifikacijskih metrik, časom, potrebnim za učenje, ter porabljenim številom epoh. Rezultate smo preverili z uporabo klasičnih metod statistične analize kot tudi z naprednim pristopom Bayesove analize. Izsledki slednje so potrdili tezo, da je mogoče z uporabo metode prilagodljivega uglaševanja slojev konvolucijske nevronske mreže uspešno nasloviti problem izbire slojev ter da lahko z uporabo metrike LDM za zaznavo manj primernih izbir uglaševanih slojev učinkovito zmanjšamo število epoh, potrebnih za učenje, ob doseganju primerljivih rezultatov.
Ključne besede: strojno učenje, globoko učenje, učenje s prenosom znanja, klasifikacija, uglaševanje, optimizacija
Objavljeno v DKUM: 19.10.2021; Ogledov: 345; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (5,35 MB)

6.
Preverjanje veljavnosti realno-časovnega igralnega prostora z algoritmom razširjenega sistema na osnovi klasifikatorjev : doktorska disertacija
Damijan Novak, 2021, doktorska disertacija

Opis: Z doktorsko disertacijo naslavljamo problematiko zamudnega ročnega preverjanja veljavnosti realno-časovnih igralnih prostorov. Sodobni igralni prostori so namreč izredno kompleksni sistemi z vsebovano množico igralnih funkcionalnosti s katerimi se predstavljajo karakteristike igre. Pri preverjanju pravilnosti delovanja teh implementiranih igralnih funkcionalnosti s strani človeških igralcev, lahko ponavljajoče se operacije večkratnega preigravanja igre po vnaprej predvidenih scenarijih vnesejo nenamerne napake v proces preverjanja veljavnosti. Ker je ročno preverjanje obenem še drag in zapleten proces, smo tekom doktorskega dela ta proces avtomatizirali z algoritmom razširjenega sistema na osnovi klasifikatorjev (XCS). Z uporabo algoritma XCS smo izdelali igralnega agenta, ki samostojno deluje v poljubnem realno-časovnem igralnem prostoru, nato pa smo še razvili lastno ne-invazivno komponento, ki omogoča prilagoditev poljubnega igralnega agenta v igralno-testnega agenta. Zasnovan je bil prvi eksperiment s katerim smo potrdili koncept, da je z uporabo ne-invazivne komponente naš prilagojen igralni-agent zmožen odkrivati neveljavne igralne funkcionalnosti v realno-časovnem igralnem prostoru najnižje računske kompleksnosti (igralni prostor Križci-Krožci). Za namen primerjave našega agenta še z ostalimi igralno-testnimi agenti smo nato razvili še lastno metriko, ki za vsakega igralno-testnega agenta poda kvantitativno metrično oceno. Igralni prostor, igralne funkcionalnosti, igralne scenarije, igralne-agente, ne-invazivno komponento ter metriko, pa smo povezali v zaključeno celoto, in sicer v metodo za kvantitativno oceno preverjanja veljavnosti igralnega prostora. Metodo smo ovrednotili z drugim eksperimentom, kjer je bil naš agent primerjan z agenti v konici razvoja v realno-časovnem igralnem prostoru najvišje računske kompleksnosti (realno-časovnih strateških igrah). Pri obeh eksperimentih smo za vse igralno-testne agente izvajali meritve uspešnosti potrditev neveljavnih igralnih funkcionalnostih, za igralno-testnega agenta z algoritmom XCS pa smo še dodatno izvajali časovne meritve izvedbe posamezne igre oz. scenarija. Rezultati obeh eksperimentov so pokazali, da je algoritem XCS primeren za preverjanje veljavnosti igralnih funkcionalnosti, saj je neveljavne igralne funkcionalnosti uspel odkriti vsakič, ko le-te niso delovale pravilno. Pri drugem eksperimentu se je tudi pokazalo, da jih je uspel odkriti vsakič, ko so jih odkrili tudi ostali igralno-testni algoritmi. Pri primerjavi metričnih ocen našega agenta z ostalimi igralno-testnimi agenti, smo prišli do zaključka, da je le-ta z njimi primerljiv, in se uvršča v zlato sredino. Pri pregledu časovnih meritev smo ugotovili, da te sicer lahko med ponovitvijo enakih scenarijev statistično variirajo, vendar se vsi scenariji izvedejo znotraj predvidenih meja nastavljenih realnih-časov. Algoritem XCS se je tako skupno izkazal kot kvaliteten kandidat za namen preverjanja veljavnosti igralnih funkcionalnosti realno-časovnih igralnih prostorov.
Ključne besede: igralni prostor, igralno-testni agent, razširjen sistem na osnovi klasifikatorjev, realno-časovna strateška igra, validacija igralnih funkcionalnosti
Objavljeno v DKUM: 07.10.2021; Ogledov: 316; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (4,64 MB)

7.
Algoritem za učinkovit izračun verige elementarnih morfoloških filtrov na centralni procesni enoti : doktorska disertacija
Danijel Žlaus, 2021, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji predstavimo nov algoritem za učinkovit izračun verige elementarnih filtrov na centralni procesni enoti. Verige filtrov so temeljni del tako imenovanih geodetskih operatorjev, ki uporabljajo postopek morfološke rekonstrukcije. Ta iterativno filtrira in omejuje vrednosti filtrirane slike. Dobljeno učinkovitost razvitega algoritma delimo na dva dela. Prvi del se zanaša na učinkovit enonitni izračun elementarnih morfoloških filtrov, kar dosežemo s procesiranjem na mestu, dekompozicijo strukturnega elementa in uporabo vektorskih registrov za pohitritev izračuna. Drugi del pa razvite filtre uporabi za učinkovit vzporeden in hkraten izračun več filtrov v podani verigi. Vzporedni izračun je osnovan na emulaciji podatkovno pretokovnega procesiranja, kjer z analizo topologije predpomnilnika CPE in primernim pripenjanjem niti zagotovimo, da prenos podatkov med jedri CPE poteka preko predpomnilnika. Pokazali smo, da dosežemo največjo prepustnost procesiranja ob uporabi več neodvisnih vzporednih procesnih cevovodov, medtem ko najhitrejše odzivne čase dosežemo z uporabo enega cevovoda. Primerjava z algoritmi stanja tehnike in odprtokodnimi knjižnicami je pokazala, da je predlagani algoritem vedno dosegel boljše računske čase pri obdelavi verig filtrov. V primerjavi z iterativnim izračunom verige filtrov na splošnonamenskih grafičnih procesnih enotah se je predlagani algoritem prav tako izkazal za bistveno hitrejšega, tudi ko smo uporabili CPE nižjega cenovnega ranga.
Ključne besede: morfološki filtri, geodetski operatorji, veriga filtrov, obdelava slik, vzporedno procesiranje, podatkovno pretočna obdelava, vektorsko procesiranje, SIMD, centralna procesna enota
Objavljeno v DKUM: 13.04.2021; Ogledov: 396; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (6,71 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Emulacija dinamične karakteristike baterije z vodenjem večvejnega stikalnega pretvornika
Rok Pajer, 2020, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava problem emulacij baterijskih paketov za uporabo v razvoju komponent za električna vozila (EV). Predstavljeni so vsi potrebni segmenti, od izbire in identifikacije modelov baterij, ki so primerni za izvajanje v realnem času, razvoja ustreznega pretvornika za emulacijo do razvoja emulacijskega algoritma. Predlagan emulacijski algoritem temelji na kaskadni strukturi, notranjo regulacijo tvorijo ločene regulacijske zanke vejnih tokov na osnovi drsnega režima. Zanke se izvajajo s konstantno stikalno frekvenco, mogoča je implementacija na digitalnih signalnih krmilnikih (DSP). Zaradi uporabe ocene motenj, dobljenih z diskretnimi opazovalniki motenj, je zagotovljeno sledenje drsni ravnini brez efekta drhtenja (angl. chattering). Tokovni regulatorji si delijo skupno referenco toka, zagotovljena je enakost tokov in dinamik, kar omogoča redukcijo sistema več vej pretvornika na sistem 2. reda. Zunanjo regulacijo zagotavlja napetostni regulator, ki ima vključen model emulirane baterije, kar omogoča replikacijo obnašanja baterije v frekvenčnem področju modela. Predkrmilje izhodnega toka v kombinaciji z opazovalnikom motnje, podobnim kot pri tokovni regulaciji, zmanjša vpliv bremena na obnašanje. Posebno je v nalogi obravnavan problem različnih bremen, predlagana so pravila nastavitve parametrov, ki zagotavljajo stabilnost pretvornika tudi ob priklopu bremen konstantne moči (CPL), ki so glavni porabniki v EV. Delovanje predlaganih algoritmov je potrjeno s simulacijami in z eksperimentalnim vezjem.
Ključne besede: električna vozila (EV), emulacije baterij, vodenje v drsnem režimu, opazovalnik motnje, predkrmiljenje izhodnega toka, bremena konstantne moči (CPL)
Objavljeno v DKUM: 01.10.2020; Ogledov: 679; Prenosov: 111
.pdf Celotno besedilo (4,71 MB)

9.
Izračun oblike proste površine magnetne tekočine v homogenem magnetnem polju : doktorska disertacija
Mislav Trbušić, 2020, doktorska disertacija

Opis: Doktorska naloga obravnava problematiko izračuna oblike proste površine magnetne tekočine v homogenem in statičnem magnetnem polju. Če magnetno tekočino, ki je stabilna koloidna suspenzija magnetnih nanodelcev, izpostavimo zunanjemu magnetnemu polju, ki presega določeno kritično vrednost, se bodo na prosti površini tekočine ustvarile konicam podobne oblike. Razporeditev in višina konic bo odvisna od jakosti magnetnega polja, kot tudi od lastnosti tekočine. V nalogi sta teoretično in numerično obravnavana dva primera, in sicer primer osamljene konice v dvodimenzionalni osno simetrični postavitvi ter centralne konice v heksagonalnem periodičnem vzorcu, ki je vpeta v tri-razsežnostni prostor. V prvem primeru je vodilna enačba magnetno razširjena nelinearna Young-Laplaceova enačba, pri tem obliko proste površine opisuje polinomska funkcija v valjnem koordinatnem sistemu. Drugi primer temelji na energijskem funkcionalu, ki zajema magnetno, gravitacijsko in površinsko energijo. V tem primeru je površina aproksimirana z valovnimi funkcijami oziroma z vsoto treh ravninskih valov, katerih valovni vektorji so v kartezičnem koordinatnem sistemu krajevno premaknjeni za 2/3. Računska strategija je zastavljena na način, da se najprej ovrednoti magnetno polje v prostoru, za kar je uporabljena metoda končnih elementov in nato deformacija proste površine, pri tem je v slednjem postopku naloga zastavljena kot optimizacijski problem, ki se v primeru osamljene konice v 2D prostoru rešuje s pomočjo algoritma diferenčne evolucije, v primeru centralne konice v heksagonalni razporeditvi pa z uporabo kombinacije algoritma diferenčne evolucije in Ritzove metode. Rezultati numeričnega modela deformacije proste površine magnetne tekočine so primerjani z računskimi in merjenimi vrednostmi, ki so dostopne v literaturi, saj zadovoljivih meritev ni bilo možno izvesti. Eksperimentalno in numerično je bila ovrednotena razporeditev magnetnega polja v ravnini nad konicami magnetne tekočine, s čimer je bilo potrjeno teoretično predvidevanje, da je razporeditev magnetnega polja nad tekočino podobna razporeditvi konic na prosti površini.
Ključne besede: Rosensweigova nastabilnost, heksagonalna razporeditev, ferofluid, metoda končnih elementov (MKE), diferenčna evolucija (DE), energijski funkcional, Young-Laplaceova enačba, Ritzova metoda
Objavljeno v DKUM: 11.08.2020; Ogledov: 763; Prenosov: 116
.pdf Celotno besedilo (4,84 MB)

10.
Ogrodje za ocenjevanje barve svetila z linearnimi digitalnimi filtri, prilagojenimi na posamezno sliko : doktorska disertacija
Martin Šavc, 2020, doktorska disertacija

Opis: V doktorski nalogi raziskujemo problem barvne vztrajnosti oziroma problem ocenjevanja barve uniformne osvetlitve scene na podlagi zajete digitalne slike. Predstavimo posplošitev uveljavljenega ogrodja sivih robov z vpeljavo diskretizacije in operacije konvolucije. Za ocenjevanje osvetlitve z našim ogrodjem predlagamo uporabo filtrov, prilagojenih vsebini slike. Filtre konstruiramo bodisi z metodo linearne analize osnovnih komponent (PCA) ali z metodo neodvisnih komponent (ICA). Metodo pospešimo tako, da namesto računanja celotne konvolucije uporabimo zgolj vzorce iz slike oziroma uporabimo tehniko podvzorčenja. Skonstruirane prilagojene filtre v nadaljevanju uporabimo tudi kot samostojne metode barvne vztrajnosti v postopku kombiniranja metod. V eksperimentalnem delu opravimo tri večje eksperimente z uveljavljenima javnima evalvacijskima podatkovnima zbirkama Gehler-Shi in NUS. V prvem eksperimentu primerjamo rezultate predlaganih metod z metodami ogrodja sivih robov in drugimi modernimi metodami ocenjevanja osvetlitve. Predlagani metodi barvne vztrajnosti iz našega ogrodja dosegata nižje napake in nižji povprečni rang od drugih metod ogrodja sivih robov. Predlagana metoda kombiniranja rezultatov pa dosega nižje napake od izvorne metode. V drugem eksperimentu primerjamo odpornost naših metod barvne vztrajnosti in metod ogrodja sivih robov na manjše spremembe v sceni. Spremembe simuliramo z rotacijo in translacijo slik. Pokažemo, da je predlagana metoda barvne vztrajnosti odporna na rotacijo scene, kadar v našem ogrodju uporabimo filtre, ki so prilagojeni vsebini slike z analizo osnovnih komponent. Po drugi strani pa so vse primerjane metode občutljive na premike v sceni. V tretjem eksperimentu primerjamo natančnost ocenjevanja osvetlitve, in sicer če v našem predlaganem ogrodju uporabimo bodisi tehniko podvzorčenja oziroma če osvetlitev ocenjujemo s pomočjo konvolucije. Pokažemo statistično značilno razliko v rezultatih med obema pristopoma. Ocena osvetlitve, pridobljena s podvzorčenjem, je bolj natančna od ocene osvetlitve, izračunane s pomočjo konvolucije. S predlaganimi pristopi v tej doktorski disertaciji dobimo primerljive ali boljše rezultate od sodobnih metod barvne vztrajnosti ob nižji računski kompleksnosti.
Ključne besede: barvna vztrajnost, ocenjevanje osvetlitve, ogrodje sivih robov, konvolucija, prilagajanje filtrov, analiza osnovnih komponent, PCA, analiza neodvisnih komponent, ICA
Objavljeno v DKUM: 11.08.2020; Ogledov: 623; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (15,35 MB)

Iskanje izvedeno v 0.77 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici