SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


51 - 60 / 89
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
51.
MODEL UČINKOVITEGA UPRAVLJANJA ZUNANJETRGOVINSKE POLITIKE SLOVENIJE
Sabina Koleša, 2012, doktorska disertacija

Opis: Predmet doktorske disertacije je upravljanje zunanjetrgovinske politike države ob upoštevanju delovanja nadnacionalnih entitet, pri čemer je naš osrednji cilj identificirati optimalen način realizacije nacionalnih interesov v okviru nadnacionalne entitete (tj. Evropske unije). Zunanjetrgovinska politika je eno izmed najstarejših ekonomskih področij, o katerem so tekle resne akademske razprave že v Antični Grčiji pred več kot 2000 leti. Vendar o razvoju svetovne trgovine kot sistematičnem globalnem načinu trgovanja govorimo šele od 15. stoletja dalje. Za boljše razumevanje področja v doktorski disertaciji najprej opredelimo teoretska izhodišča, v okviru katerih predstavimo teorije mednarodne menjave ter analiziramo vlogo države in ekonomske diplomacije skozi različna zgodovinska obdobja (merkantilizem, liberalizem, protekcionizem, intervencionizem ter obdobje liberalizacije in globalizacije). Kot najpomembnejše teoretično izhodišče od Davida Ricarda dalje identificiramo ugotovitev, da svet ni ničelna vsota – vse države z zunanjo trgovino pridobivajo. Kljub temu da so države skozi različna zgodovinska obdobja (glede na gospodarske razmere) vodile različne zunanjetrgovinske politike (protekcionistične ali liberalne), teorija in praksa potrjujeta, da liberalna zunanjetrgovinska politika povečuje konkurenčnost gospodarstva. Študije ekonomistov (Sachs in Warner 1995, 35; Frey v Pruslecki 2008, 5; Krueger 1980, 289) namreč kažejo, da države z liberalno zunanjetrgovinsko politiko dosegajo višjo gospodarsko rast od tistih s protekcionistično. Kot potrditev teze navajamo izsledke analiz, ki kažejo na višje stopnje gospodarske rasti v t. i. hitro rastočih gospodarstvih (državah BRIICS ‒ Braziliji, Rusiji, Indiji, Indoneziji, Kitajski in Južni Afriki). Slednje so na podlagi liberalizacije trgov v zadnjih dvajsetih letih dosegale višje stopnje gospodarske rasti od razvitih gospodarstev. Glede na to da je predmet disertacije zunanjetrgovinska politika v okviru Evropske unije (EU), ki jo Slovenija sooblikuje, se v okviru analize ukrepov osredotočimo na ukrepe zunanjetrgovinske politike EU, vlogo nacionalnih in nadnacionalnih (vladnih in nevladnih) akterjev ter povezavo vsebin z drugimi politikami. Ključni akterji v procesu formalnega delovanja na področju zunanjetrgovinske politike EU so: Evropska komisija (Direktorat za trgovino), Svet EU (Odbor za zunanjetrgovinsko politiko, Coreper in Svet za zunanje zadeve), Evropski parlament ter nevladni akterji (združenja, nevladne organizacije) kot nadnacionalni akterji in (vladni in nevladni) akterji na nacionalni ravni držav članic EU. Prioriteta zunanjetrgovinske politike EU je multilateralna zunanja trgovina, vzporedno pa potekajo pogajanja s številnimi državami oz. regijami za sklenitev preferencialnih trgovinskih sporazumov. Med ukrepi zunanjetrgovinske politike EU je pomembna še Strategija dostopa na trg, v okviru katere se dosegajo sinergije na podlagi okrepljenega partnerstva med Evropsko komisijo, državami članicami in gospodarstvom. Ugotavljamo, da postaja v obdobju globalizacije zunanjetrgovinska politika izrazito večplastna ter da izginjajo meje med zunanjimi in notranjimi politikami. Na primeru pogajanj t. i. Razvojne agende iz Dohe, ki potekajo v okviru Svetovne trgovinske organizacije, potrdimo tezo o prepletanju pogajanj na različnih ravneh (bilateralni, regionalni in multilateralni) in vsebinski povezanosti zunanjetrgovinske politike z drugimi politikami (z razvojno, s kmetijsko ipd.). Slednje potrjujejo tudi strateški dokumenti EU (Strategija Evropa 2020; Trgovina, rast in svetovne zadeve ter Globalna Evropa: konkurenčna v svetu), v katere je zunanjetrgovinska politika vključena kot pomemben sestavni del politike konkurenčnosti.
Ključne besede: mednarodno poslovanje, zunanja trgovina, zunanjetrgovinska politika, liberalizem, protekcionizem, globalizacija, ekonomska diplomacija, teorije mednarodne menjave, Evropska unija, cilji
Objavljeno: 03.06.2013; Ogledov: 1385; Prenosov: 411
.pdf Celotno besedilo (3,08 MB)

52.
OPORTUNISTIČNE DISKRECIJSKE ODLOČITVE PRI OSLABITVAH DOBREGA IMENA PO MEDNARODNIH STANDARDIH RAČUNOVODSKEGA POROČANJA: EMPIRIČNA PREVERBA NA VZORCU PODJETIJ EVROPSKE UNIJE
Mateja Jerman, 2012, doktorska disertacija

Opis: V skladu z veljavnimi računovodskimi standardi v MSRP dobro ime ni več predmet amortiziranja, temveč se enkrat na leto oziroma po potrebi večkrat na leto preverja za slabitev. Velika mera subjektivnosti in oportunistično obnašanje poslovodstev ter posledično manipuliranje oslabitev dobrega imena, ki je predmet proučevanja v tej doktorski disertaciji, se največkrat povezuje z določitvijo nadomestljive vrednosti, ki je podvržena subjektivni oceni, če se v procesu oslabitve uporablja koncept vrednosti pri uporabi. Osrednji namen disertacije je empirično preveriti povezavo nekaterih spodbud in dejavnikov možne oportunistične diskrecijske izbire z obeti pojava oslabitev dobrega imena v času finančne krize na primeru izbranih velikih podjetij Evropske unije (EU), ki so obvezana poročati po MSRP. Na podlagi pregleda izsledkov obstoječih raziskav in analize strokovnih rešitev v računovodskih standardih v empiričnem delu disertacije oblikujemo model preverjanja možne oportunistične diskrecijske izbire pri slabitvah dobrega imena, prek spodbud in dejavnikov, ki utegnejo voditi poslovodstvo do tovrstnega ravnanja. V model vključujemo spodbude, ki so se v literaturi najpogosteje izkazale kot statistično značilne. Model, ki ga predstavljamo v empiričnem delu doktorske disertacije, pomanjkljivosti študij oportunistične diskrecijske izbire pri slabitvah dobrega imena odpravlja na področju obravnave dejavnikov, ki omogočajo diskrecijo pri testiranju DUE za slabitev dobrega imena. Za potrebe preverjanja postavljenih hipotez so zbrani podatki velikih podjetij EU, ki so obvezana poročati po MSRP. V vzorec so zajeti reprezentativni predstavniki anglosaškega in kontinentalnega sistema ureditve, ki imajo obenem različno institucionalno ureditev, pri čemer so finančne institucije iz vzorca izločene. V vzorcu vključujemo nemška, britanska in italijanska podjetja. Podatki za empirični del raziskave so zbrani za obdobje finančne krize, tj. 2008−2010, saj iz teorije izhaja, da bodo imela podjetja v krizi zaradi slabših poslovnih rezultatov spodbude, da poslovni izid oblikujejo na želeno raven. Empirična analiza dokazuje, da poslovodstvo pri oslabitvah dobrega imena najverjetneje vsaj delno oportunistično deluje v vseh treh proučevanih državah EU. V povezavi s temeljno tezo lahko trdimo, da so se strokovne rešitve v MSRP glede procesa testiranja dobrega imena za oslabitev v času finančne krize v velikih podjetjih Evropske unije, ki so zavezana poročati po MSRP, uporabljale oportunistično. Rezultati empirične analize imajo z vidika prispevka k znanosti doprinos: a) k spoznanjem s področja spodbud in dejavnikov, ki vplivajo na oportunistične diskrecijske izbire pri oslabitvah dobrega imena v okolju velikih evropskih podjetij, ki so obvezana poročati po MSRP in b) k spoznanjem o vplivu spodbud in dejavnikov, ki vplivajo na oportunistične diskrecijske izbire pri oslabitvah dobrega imena v različnih institucionalnih okoljih, ker rezultati empirične analize dokazujejo, da kljub uporabi enakih računovodskih standardov zgodovinski razvoj institucionalnih dejavnikov, ki so vplivali na razvoj računovodskega sistema med različnimi državami, pomembno vpliva na računovodsko prakso in delovanje poslovodstva.
Ključne besede: dobro ime, oslabitev, oportunizem, diskrecija, testiranje za slabitev, MSRP, MRS 36
Objavljeno: 17.05.2013; Ogledov: 1520; Prenosov: 293
.pdf Celotno besedilo (3,61 MB)

53.
MODEL KLJUČNIH DEJAVNIKOV OPTIMALNE FINANČNE STRUKTURE NEFINANČNH PODJETIJ
Franjo Mlinarič, 2012, doktorska disertacija

Opis: Po več kot pol stoletja znanstvenega raziskovanja finančne strukture pretežno velikih podjetij se še vedno nahajamo pred "enigmo", ki počasi odkriva svoje skrivnosti. Strokovni spor med praktiki in teoretiki se nadaljuje, aktualna finančna kriza pa je oba tabora prisilila, da sta uvidela lastne napake in začela iskati kompromisno razlago. Teoretiki počasi opuščajo idejo o splošnem ravnovesnem modelu kapitalske strukture, praktiki pa poskušajo bolje razumeti in uporabiti spoznanja teorije. Teorija kapitalske strukture nam zagotavlja koristen koncept razumevanja značilnosti oblikovanja finančne strukture v obliki hipoteze o zaporedju financiranja (POH) ter hipoteze tehtanja koristi in stroškov (TOH). Hipotezi smo v modificirani obliki za potrebe vzorca MSP uporabili tudi v naši raziskavi. Tako smo oblikovali specifičen podvzorec, ki praviloma ne pozna agencijskega problema med lastniki in managerji. Posledično so MSP bolj dolgoročno usmerjena, saj ne čutijo pritiska trga kapitala na njihovo vrednost. Na drugi strani pa imajo MSP višje vstopne pregrade na finančnem trgu ter visoko odvisnost od bančnega financiranja (v državah EU okoli 90 %). Finančno strukturo smo opazovali kot celoto investicijskih in finančnih odločitev znotraj danega ekonomskega sistema, ker smo prepričani, da imajo testirane hipoteze samo pogojno veljavnost. Iskanje optimalne finančne strukture je pravzaprav plovba med Scilo in Karibdo. Na eni strani imamo zavajajočo deterministično logiko ekonometričnih modelov, na drugi strani pa heterogenost izkušenj praktikov in njihovo intuicijo. Tradicionalne hipoteze finančne strukture velikih podjetij so nam zagotovile izhodišče za oblikovanje pojasnjevalnih spremenljivk, ki so morale biti neposredno merljive in razumljive široki poslovni javnosti. Pri vključevanju izbranih cenilk za opazovanje vpliva pojasnjevalnih spremenljivk so pomembne tudi praktične izkušnje, ki nam zagotavljajo znanje o dosegljivih podatkih in njihovih pomanjkljivostih. Cilj naše raziskave je med drugim oblikovanje liste ključnih dejavnikov finančne strukture, ki z zbliževanjem prakse in teorije omogoča vzajemno učenje. Pričujočo raziskavo značilnosti finančne strukture smo osnovali na dveh neodvisnih vzorcih podatkov: BISNODE za slovenska podjetja ter BACH2 za podjetja nekaterih evropskih držav, ki zagotavljajo harmonizirane podatke. Dodana vrednost naše raziskave je v oblikovanju dveh ekonometričnih modelov zadolževanja podjetja, da lahko posebej opazujemo dolgoročno in kratkoročno zadolževanje. Poleg tega smo uvedli dva popolnoma nova pojasnjevalna dejavnika finančne strukture: a) stroški virov financiranja ter b) finančna nefleksibilnost. V sintezi modelnih spoznanj o zadolževanju slovenskih MSP ugotavljamo dokaj močno povezavo med investicijskimi ter finančnimi odločitvami, ki verjetno določijo značilnosti finančne strukture za celotno ekonomsko dobo investicijskega projekta. Ugotovljena visoka stopnja inercije dolgoročnega in kratkoročnega zadolževanja sugerira, da tekoča optimizacija finančne strukture skoraj ni mogoča. Pri tem je zanimivo tudi opažanje, da cena virov financiranja ne igra statistično značilne vloge v slovenskih modelih zadolževanja. Poleg tega se je v obeh modelih zadolževanja izkazalo, da so podjetja s prevladujočim tujim lastnikom manj zadolžena. Slednje pa velja tudi za podjetja z višjo stopnjo finančne nefleksibilnosti. Pomembnejših razlik med dejavnostmi nismo ugotovili. Modelna spoznanja o zadolževanju evropskih podjetij pri vplivu donosnosti poslovanja, unovčljivosti premoženja ter inercije vzpostavljenih finančnih struktur so identična modelu slovenskih podjetij. Statistično značilen vpliv smo ugotovili tudi pri novih pojasnjevalnih spremenljivkah stroškov financiranja (podjetja z visokimi stroški financiranja so manj dolgoročno zadolžena) ter finančne nefleksibilnosti (podjetja z daljšim procesom kroženja denarja so bolj dolgoročno zadolžena). Upoštevajoč rezultate ekonometričnih model
Ključne besede: kapitalska struktura, optimizacija finančne strukture, mala in srednje velika podjetja, nefinančna podjetja, agencijski konflikt, stroški virov financiranja, finančna nefleksibilnost
Objavljeno: 11.03.2013; Ogledov: 1765; Prenosov: 357
.pdf Celotno besedilo (4,58 MB)

54.
VPLIV PSIHIČNEGA DOBREGA POČUTJA NA TEMELJU ZADOSTNE IN POTREBNE OSEBNE CELOVITOSTI ZAPOSLENEGA NA USPEŠNOST ORGANIZACIJE (rok za oddajo izdelane dok. dis. je 20. 6. 2014)
Simona Šarotar Žižek, 2012, doktorska disertacija

Opis: Osrednji namen raziskave, ki je podlaga pričujočega dela, je razviti, predstaviti in preveriti inovativen model, ki temelji na posamezniku kot zaposlenega, njegovem psihičnem dobrem počutju (PDP) kakor tudi njegovi zadostni in potrebni celovitosti (ZIPOC), ki (posredno) pozitivno vpliva na uspešnost organizacij. Omenjen model temelji na dejstvuda človek poseduje sposobnosti, znanja, spretnosti in osebnostne lastnosti, obenem pa ga zaznamuje motiviranost, volja, vrednote in druga čustva. Na osnovi teh človek skuša uresničevati življenjski smisel med drugim tudi v vlogi zaposlenega. Čeprav delo človeku daje identiteto, samospoštovanje, socialno podporo in materialne nagrade, to ni edina vloga posameznika v življenju; vpet je v več vlog od partnerske, starševske do različnih sorodstvenih, prijateljskih, sosedskih in drugih. Vsaka od teh mu prinaša tudi obveznosti, ki naj bi jih v skladu z uveljavljenimi družbenimi normami uresničeval karseda optimalno. Posameznik, ki predano uresničuje različne življenjske vloge, mora biti kar najbolj celovit - v največji možni meri mora upoštevati vse važno. Da bi bil tega sposoben, mora krepiti svojo ZIPOC s prakso in zavedanjem samega sebe, najprej kot telesnega oz. biološkega/naravnega bitja, ki to uresničuje z aktivnim izvajanjem tehnik za zagotavljanje telesnega ravnovesja (zdrava prehrana, ajurveda, masaža in aromaterapija, sproščanje, tehnike dihanja, fizična aktivnost, upoštevanje biološkega ritma, dopolnilne oblike zdravljenja in drugo). Človek se mora zavedati tudi tega, da je duševno bitje, ki plemeniti čustvovanje, zaznavanje, mišljenje in voljo s tehnikami umetnosti življenja (čustvena inteligenca, življenje v sedanjem trenutku, ne da pozablja na bodočnost, pozitivno mišljenje in drugo). Človek je tudi družbeno bitje, ki kakovostne povezave s soljudmi izgrajuje s tehnikami strokovnega in delovnega razvoja ter družbene integriranosti (vzgoja, izobraževanje, usposabljanje, pridobivanje delovnih izkušenj v okviru delovne kariere in drugo). V sodobnem času prihaja vedno bolj do izraza, da je človek duhovno bitje, ki hrepeni po samo-aktualizaciji in po življenjskem smislu, kar uresničuje s pomočjo tehnik duhovnega razvoja (duhovna inteligenca, meditacija, mantre, joga, logoterapija, praktični budistični principi za vzpostavitev ravnovesja in drugo). Prav tako se v času, ko čutimo posledice globalne ekonomske krize, v ospredje postavlja tudi dejstvo, da je človek ekonomsko bitje, ki ima občutek, da zadovoljuje svoje materialne potrebe kot oseba, družinski član, sodelavec in pripadnik neke širše skupnosti, ki to uresničuje s tehnikami ekonomske stabilnosti (ustvarjalna in delovna vloga v različnih organizacijah) ipd. Ker človeku za približevanje k zadostni in potrebni celovitosti pogosto zmanjkuje časa, znanje, vednosti in moči, se sooča s stresom, duhovno naveličanostjo, čustveno in psihično praznino,… To pa se posledično odraža v nizkem psihičnem dobrem počutju (PDP), katerega model združuje tri psihološke modele. Nizko psihično dobro počutje posameznikov v vlogi zaposlenih pa negativno vpliva na uspešnost organizacij. Temeljno raziskovalno vprašanje te disertacije je, ali je mogoče oblikovati model za krepitev celovitosti posameznika - zaposlenega, ki bi povečeval njegovo psihično dobro počutje in s tem pozitivno vplival na uspešnost organizacij. Namen doktorske disertacije je bil na osnovi raziskave, kako na povečevanje uspešnosti organizacij vpliva porast psihičnega dobrega počutja, ki izvira iz posameznikove zadostne in potrebne celovitosti, oblikovati model psihičnega dobrega počutja na temelju zadostne in potrebne celovitosti posameznikov. 17 Raziskovalni model je v empiričnem delu raziskave temeljil na več glavnih determinantah, v ozadju katerih pa je vedno človek. Gre za naslednje determinante, ki so obenem tudi naši ključni raziskovalni konstrukti: (i) zadostna in potrebna osebna celovitost (ZIPOC), (ii) psihično dobro počutje (PDP), (iii) samospoštovanje, (iv) man
Ključne besede: Osrednji namen raziskave, ki je podlaga pričujočega dela, je razviti in podati inovativen pogled na človeka, njegovo psihično dobro počutje (PDP) kakor tudi njegovo zadostno in potrebno celovitost (ZIPOC), ki (posredno) pozitivno vpliva na uspešnost organizacij. To spoznanje iz raziskave ne preseneča, saj človek poseduje sposobnosti, znanja, spretnosti in osebnostne lastnosti, obenem pa ga zaznamuje motiviranost, volja, vrednote in druga čustva. Na osnovi teh človek skuša uresničevati življenjs
Objavljeno: 08.03.2013; Ogledov: 2699; Prenosov: 661
.pdf Celotno besedilo (5,73 MB)

55.
VPLIV IZBRANIH INSTITUCIONALNIH IN INDIVIDUALNIH DEJAVNIKOV NA PODJETNIŠKO AKTIVNOST TER NJIHOVA POVEZAVA Z GOSPODARSKIM IN DRUŽBENIM NAPREDKOM
Katja Crnogaj, 2012, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji proučujemo vpliv institucionalnih in individualnih dejavnikov na podjetniško aktivnost ter njihovo povezavo z gospodarskim in širšim družbenim napredkom. Pri tem se srečujemo z različnimi perspektivami podjetništva in različnimi potrebami nacionalne politike, zato je pomembno, da najprej natančno razumemo podjetniške dejavnike in vzpostavimo celovitejši okvir, ki omogoča umestitev podjetništva v jedro konkurenčnosti nacionalne ekonomije. Največjo oviro tovrstnemu proučevanju predstavlja odsotnost splošno sprejete definicije podjetništva, kar predstavlja velik izziv za merjenje in primerjavo podjetništva v mednarodnem okolju in skozi čas. Tudi v primeru poenotenja glede primerne opredelitve podjetništva je težko najti merilno orodje, ki se ujema z izbrano terminologijo. Obstoječe podjetniške mere morajo biti skrbno izbrane in interpretirane, da lahko upoštevamo njihovo relevantnost za politične odločitve. Kompleksno je tudi ugotavljanje podjetniških učinkov, kjer smo v središče obravnave postavili vpliv podjetniške aktivnosti na gospodarsko rast, ki se preliva v stabilen in trajnostni gospodarski ter družbeni razvoj. Omejitve trdih pokazateljev gospodarske rasti, kot je BDP, so znane, zato smo okvir proučevanja razširili z upoštevanjem pokazateljev družbenega napredka, ki se odražajo v osebnem (človekovem) razvoju in trajnostnem razvoju družbe. Osrednji cilj doktorske disertacije je operacionalizacija široko zastavljenega modela proučevanja z namenom oblikovanja ustreznih izhodišč oblikovalcem podjetniške politike. Cilj raziskave je preveriti, ali in v kolikšni meri se povezava med podjetništvom in gospodarsko rastjo ter družbenim napredkom razlikuje med razvitimi in manj razvitimi državami, ter opredeliti v tem okviru pomembne vplivne dejavnike. Iz pregleda literature in različnih empiričnih študij je razvidno, da so raziskovalci doslej namenjali pozornost le posameznim dejavnikom podjetništva, ne pa tudi dovolj celovito – z upoštevanjem in operacionalizacijo individualne in makro ravni obenem. Pri operacionalizaciji raziskovalnega modela se osredotočamo na podatke, ki združujejo informacije o posameznikih, državah in času ter omogočajo raziskovanje vplivnih dejavnikov podjetniške aktivnosti glede na doseženo stopnjo gospodarske razvitosti države. Na tej osnovi smo si zastavili kompleksno raziskovalno vprašanje o tem, ali je mogoče vzroke za odkritje in ovrednotenje poslovne priložnosti ter pričetek podjetniške aktivnosti iskati v dejavnikih institucionalnega okolja, v katerih se priložnosti porajajo, in značilnostih posameznikov, ki jih izkoriščajo. Ugotavljali smo, ali je na ta način vzpostavljena povezava z gospodarskim in družbenim napredkom ter zagotovljena jasnejša slika oblikovalcem političnih ukrepov za pospeševanje podjetništva. Ker so v zadnjih letih različni viri podatkov privedli do protislovnih in nezadostnih empiričnih ugotovitev, smo v disertaciji na enem mestu sistematično prikazali, s katerimi pomembnejšimi mednarodno primerljivimi merami, ki so pomembne za sprejemanje in analizo političnih odločitev za povečevanje podjetniškega potenciala, se lahko merijo podjetniška aktivnost in opredeljeni vplivni dejavniki podjetništva. Na tej osnovi smo operacionalizirali zastavljeni model proučevanja podjetniškega procesa in njegove komponente v povezavi z gospodarsko rastjo in družbenim napredkom. Z upoštevanjem dveh različnih ravni obravnave smo potrdili pomen razlikovanja med posameznimi tipi podjetništva in njihovimi učinki v različnih gospodarskih okoljih.
Ključne besede: podjetništvo, individualne značilnosti podjetnika, dejavniki institucionalnega okolja, poslovne priložnosti, podjetniška aktivnost, merjenje podjetništva, gospodarska rast, gospodarski in družbeni napredek, podjetniška politika
Objavljeno: 21.09.2012; Ogledov: 1782; Prenosov: 483
.pdf Celotno besedilo (5,12 MB)

56.
VALČNA ANALIZA SISTEMATIČNEGA TVEGANJA, MODELA CAPM IN DOLGOROČNEGA SPOMINA V DONOSNOSTIH DELNIŠKIH TRGOV SLOVENIJE, ČEŠKE IN MADŽARSKE
Silvo Dajčman, 2012, doktorska disertacija

Opis: Delniških trgi Slovenije, Češke in Madžarske nosijo nekatera skupna obeležja (na primer: relativna majhnost in kratka postkomunistična preteklost, relativno majhna tržna kapitalizacija družb na teh trgih, podobni negativni učinki globalne finančne krize, skupno holdinško lastništvo borz), a tudi razlike, pomembne z vidika mednarodnih investitorjev na teh delniških trgih (večja vloga tujih investitorjev na češkem in madžarskem delniškem trgu, kakor pa na slovenskem; promet z delnicami in likvidnost na slovenski delniški borzi je neprimerljivo manjša kot na češki ali madžarski). V disertaciji smo iskali podobnosti in razlike med preučevanimi delniškimi trgi, pomembne za mednarodne investitorje na na teh trgih, ki zahtevajo bolj poglobljeno, ekonometrično analizo, zlasti: i) prisotnost/odsotnost dolgoročnega spomina v časovnih serijah donosnosti delnic in delniških indeksov in s tem povezano vprašanje (šibke) učinkovitosti delniških trgov; ii) (ne)veljavnost modela dolgoročnega vrednotenja (finančnih) sredstev (CAPM), v odvisnosti od časovnega horizonta (oziroma časovne skale) naložb; iii) jakost in časovna dinamika medsebojne povezanosti donosnosti med delniškimi trgi teh držav in z razvitimi delniškimi trgi Evrope. Na osnovi rezultatov testov dolgoročnega spomina (KPSS testa in testov enotskega korena, Geweke in Porter-Hudak (GPH) metode in valčne metode navadnih najmanjših kvadratov (WOLS)) smo ugotovili, da je v časovni seriji donosnosti indeksa slovenskega delniškega trga in nekaterih delnic, kotirajočih na tem trgu, prisoten dolgoročni spomin. Dolgoročni spomin ni bil ugotovljen v donosnostih indeksov madžarskega in češkega delniškega trga ter večine preučevanih delnic, kotirajočih na teh trgih. Različne metode izračuna parametra dolgoročnega spomina ne vodijo do razlik v sklepu. Na osnovi teh rezultatov zatrjujemo, da je slovenski delniški trg neučinkovit, madžarski in češki delniški trg pa sta učinkovita v šibkem smislu. Izračun dinamičnih ocen parametrov dolgoročnega spomina kaže, da slednji ni stabilen, temveč se s časom spreminja. Večskalna veljavnost modela CAPM za preučevane delniške trge je preverjena na osnovi modifikacije metodologije Fame in MacBetha. V prvem koraku te modificirane metodologije je z valčno metodo ocenjena večskalna beta delnic, kotirajočih na teh trgih. V drugem koraku se z metodo posplošenih momentov preverja veljavnost štirih hipotez CAPM. Rezultati kažejo, da sistematično tveganje, oziroma bete delnic, kotirajočih na preučevanih delniških trgih, ni stabilno in je večskalni pojav. Na osnovi rezultatov preverjanja hipotez CAPM sklepamo, da so dokazi o veljavnosti CAPM za delniške trge Slovenije, Madžarske in Češke šibki. Najpogosteje zavrnjena je hipoteza ničelne vrednosti Jensenove alfe in zadostnosti bete kot edinega dejavnika določanja (presežne) donosnosti delnic. Povezanost med delniškimi trgi Slovenije, Češke in Madžarske med seboj kot tudi z razvitimi delniškimi trgi v Evropi (z nemškim delniškim trgom, britanskim, francoskim in avstrijskim trgom) smo ugotavljali z jakostjo sogibanja donosnosti teh delniških trgov. V ta namen smo uporabili več orodij analize (enostavno analizo linearne povezanosti delniških trgov (Pearsonov koeficient korelacije), Grangerjevo analizo vzročnosti, valčno korelacijsko analizo po posameznih skalah, navzkrižno valčno korelacijsko analizo ter DCC-GARCH analizo dinamične pogojne korelacije več spremenljivk) in ugotovili, da je slovenski delniški trg manj povezan z ostalimi evropskimi (s češkim, madžarskim, avstrijskim, francoskim, nemškim in britanskim) delniškimi trgi, kakor pa to velja za madžarski in češki delniški trg. Jakost sogibanja donosnosti delniških trgov v preučevanem obdobju (t.j. v obdobju 1997–2010) se je povečala. Finančne krize, zlasti svetovna finančna kriza, so kratkoročno vplivale na povečano sogibanje donosnosti slovenskega, madžarskega in češkega delniškega trga z ostalimi preučevanimi del
Ključne besede: delniški trgi, dolgoročni spomin, CAPM, povezanost med delniškimi trgi, valčki, GARCH, posplošena metoda momentov
Objavljeno: 20.09.2012; Ogledov: 1860; Prenosov: 286
.pdf Celotno besedilo (5,30 MB)

57.
VKLJUČEVANJE STAROSTNIKA V RAČUNALNIŠKO PODPRTO MREŽENJE
Helena Blažun, 2011, doktorska disertacija

Opis: Uvod – Spletne socialne mreže postajajo eden najpomembnejših medijev za osebno komunikacijo in interakcijo med ljudmi, v zadnjem času pa opažamo tudi porast uporabe spletnih socialnih mrež med starostniki (osebami, starimi 65 in več let). Študij, ki bi preučevale sodelovanje in uporabo spletnih socialnih mrež s strani starostnikov sicer skoraj ni zaslediti, pa vendarle obstaja nekaj študij primerov, kjer so starostniki povezani z informacijsko komunikacijsko tehnologijo in le-to izrabljajo predvsem za povezovanje in komunikacijo z družino, prijatelji ter za pridobivanje novih znanj in vseživljenjsko izobraževanje. Predložena doktorska disertacija preučuje vpliv spletnih socialnih mrež na starostnike, vidike uporabe in uporabnosti ter težave, ki se pojavljajo pri vključevanju starostnikov v spletne socialne mreže. Predvsem smo v doktorski disertaciji preučevali vpliv spletnih socialnih mrež na kakovost življenja starostnikov v aspektu preprečevanja in zmanjševanja izoliranosti in osamljenosti; to je še posebej pogost pojav med starostniki. Metode – V sklopu izvedene raziskave smo izvedli kvalitativno in kvantitativno raziskavo, v okviru katerih smo izdelali natančne analize podatkov in na podlagi rezultatov pripravili ustrezno interpretacijo. V okviru kvalitativne raziskave smo izvedli poglobljene intervjuje 3 anketirank, katerih odgovore smo natanko opisali ter se osredotočili predvsem na izjave, ki so jih anketiranke podale. V sklopu kvantitativne raziskave smo vključili osebe, stare med 45 in 74 let, v raziskavo pa je bilo vključenih 54 oseb. V okviru kvantitativne raziskave smo izvedli multivariatne statistične analize v programu IBM SPSS Statistics 19 ter generirali nekaj odločitvenih dreves v programskem okolju WEKA, s katerimi smo pripravili kvalitativno interpretacijo kvantitativnih podatkov (triangulacija). Rezultati – Kljub našemu pričakovanju, da starostniki kot največjo spodbudo sodelovanja v spletnih socialnih mrežah opredeljujejo navezovanje stikov, je raziskava pokazala nasprotno, in sicer so starostniki kot največjo spodbudo ocenili pridobivanje novega znanja, s čimer smo zavrgli hipotezo (1). Sodelovanje starostnikov v spletnih socialnih mrežah je povezano s številnimi strahovi, ki smo jih navedli v hipotezi (2), in sicer strah pred informacijsko komunikacijsko tehnologijo (1), nezaupanje v informacijske socialne mreže (2), posebne potrebe starostnikov (slabši vid, sluh, nemobilnost ipd.), (3), neznanje (4) in mnenje okolice (5). Hipotezo 2 smo preverjali na dva načina, a nobeden ni pokazal korelacije med predpostavljenim in dejanskim vrstnim redom ovir, to pomeni, da je tudi hipoteza (2) zavrnjena. V največji meri se starostniki vključujejo v spletno socialno mrežo Facebook, s čimer smo potrdili hipotezo (3). V največjem obsegu starostniki uporabljajo funkcionalnost pisanja sporočil prijateljem, obenem pa so izpovedali, da najmanj uporabljajo funkcionalnosti v zvezi z iskanjem partnerja. Posledica teh dejstev je zavrnitev hipoteze (4) in (5). Zaradi natančne preučitve raziskovalnega področja smo dodatno preverjali hipotezi (1) in (2), ki sta bili potrjeni, in sicer smo v sklopu dodatne hipoteze (1) ugotovili, da je za starostnike v spletnih socialnih mrežah pomemben stik in komunikacija. Prav tako pa smo potrdili dodatno hipotezo (2), podatki so pokazali, da starostniki še vedno v večji meri uporabljajo in se udejstvujejo v neinformatiziranih socialnih mrežah. Diskusija – Rezultati raziskave so pokazali navdušenje starostnikov nad uporabo spletnih socialnih mrež, predvsem nad funkcionalnostjo, možnostjo, da se lahko povezujejo z družino ter vzpostavljajo in vzdržujejo kontakte. Veliko starostnikov je izpostavilo, da jim trenutno znanje o uporabi spletnih socialnih mrež zadošča, nekateri pa so zelo inovativni in napredni in si želijo, da bi informacijska tehnologija hitro napredovala, da bi lahko bili del razvoja in imeli možnost izkoriščanja prednosti, ki jih le ta ponuja. Nekaj starostnikov je izpostavilo težave,
Ključne besede: Starostnik, Informacijsko komunikacijska tehnologija, Spletne socialne mreže, Spletno socialno mreženje, Računalniško podprto mreženje
Objavljeno: 01.08.2012; Ogledov: 2124; Prenosov: 379
.pdf Celotno besedilo (3,61 MB)

58.
OCENJEVANJE VERJETNOSTI NEPLAČILA ZA KREDITE PREBIVALSTVU: NELINEAREN PRISTOP S SAMOORGANIZIRAJOČIMI SE MREŽAMI
Vita Jagrič, 2011, doktorska disertacija

Opis: V disertaciji obravnavamo najstarejšo obliko finančnega tveganja, to je kreditno tveganje. Ko se kreditnemu tveganju izpostavljajo sodobne banke v močno medsebojno povezanem finančnem sistemu, se ustvarja prostor za nastanek sistemskega tveganja. Kapital banke je v tovrstnih razmerah še odgovorneje postavljen v vlogo varovala pred prenašanjem nepričakovanih izgub med bankami. Baselski sporazumi v vsaki svoji različici krepijo odvisnost zahtevanega kapitala od prevzetega tveganja. S tem nastane potreba po zelo natančni kvantifikaciji tveganj, ki jih je prevzela banka. Kvalitetna in ustrezna ocena parametrov tveganja v nekem portfelju je tako temeljni pogoj delujoče in učinkovite kapitalske regulacije. Izboljšanje klasifikacijske sposobnosti modela kreditnega tveganja, temeljnega graditelja v procesu ocene kapitalskih zahtev, bi tako lahko prispevala k izboljšanju učinkovitosti ugotavljanja kapitalskih zahtev. Disertacija predstavlja doprinos k védenju o kreditnem tveganju na področju portfelja potrošniških kreditov prebivalstvu. Za namen obvladovanja kreditnega tveganja s pomočjo klasifikacije kreditnih vlog je bilo v literaturi predstavljenih veliko kvantitativnih metod, med najpopularnejšimi so statistične metode. Razloge za priljubljenost logistične regresije, ki je v praksi najbolj uporabljana metoda za vprašanje modeliranja kreditnega tveganja na portfeljih kreditov prebivalstvu, gre iskati predvsem v poznavanju metode, preprostosti uporabe ter zadovoljivih rezultatih glede na potrebno ekspertno znanje. Kljub temu ne gre za najboljšo rešitev. Logistična regresija ima številne pomanjkljivosti, kar se pokaže tudi v tej disertaciji, kjer jo uporabimo za izdelavo primerjalnih modelov. Literatura nakazuje, da lahko boljšo klasifikacijsko sposobnost dosežejo tehnike nelinearnih metod, denimo metode podpornih vektorjev, nevronskih mrež, mehke logike itd. Osnovna teza te disertacije je, da klasifikacijski model za portfelj kreditov prebivalstvu, ki izključno ali deloma uporablja metodo samoorganizirajočih se mrež, deluje bolje kot klasični model, ki je logistična regresija. Najprej smo ocenili model z uporabo metode LVQ, ki je metoda iz družine samoorganizirajočih se mrež. Nato smo ocenili primerjalne modele. V disertaciji se posvetimo tudi vprašanju definiranja kvalitete modela, ki je ključno za možnost primerjave med dvema različnima rešitvama. Pokazano je, da je klasifikacijska točnost lahko najboljša mera kvalitete modela, saj ne posega pristransko v rezultat modela. Če pri interpretaciji rezultata modela ni potrebno vnašati nobene subjektivnosti, potem velja tudi, da dobi uporabnik enoznačen in transparenten odgovor o razvrstitvi kreditnih vlog. Ob primerjavi obeh alternativ se osnovna teza disertacije izkaže kot utemeljena, saj je model LVQ dosegel višjo klasifikacijsko točnost kot primerjalni model. Uspešnost metode pripisujemo prisotnosti nelinearnosti v podatkih. Pomen prispevka disertacije se kaže v možnosti takojšnjega prenosa ugotovitev v prakso. Uporaba metode, ki izboljšuje klasifikacijsko sposobnost modela kreditnega tveganja, predstavlja za banke možnost znižanja prihodnjih stroškov zaradi slabih kreditov ter znižanja oportunitetih stroškov zaradi zavrnitve potencialno dobrih kreditov. Uporaba izboljšanih modelov kreditnega tveganja prispeva k večji stabilnosti bančnega sistema in izboljšanem razmerju med dejanskim tveganjem v portfelju in zahtevanim kapitalom. Disertacija je predstavljena v slovenskem jeziku, s čimer utrjuje in razvija slovensko terminološko zakladnico.
Ključne besede: kreditno tveganje prebivalstva, verjetnost neplačila, samoorganizirajoče se mreže, vektorska kvantizacija
Objavljeno: 04.06.2012; Ogledov: 1988; Prenosov: 541
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

59.
EKONOMSKO VREDNOTENJE GOZDNIH DOBRIN S POMOČJO METODE DISKRETNE IZBIRE NA PRIMERU MEDITERANSKIH GOZDOV
Robert Mavsar, 2011, doktorska disertacija

Opis: Pomanjkanje investicij v gozdove ne zmanjšuje le gospodarskega pomena gozdov in gozdarstva, temveč prispeva tudi k zmanjšani konkurenčnosti gozdarskega sektorja, zmanjšani kakovosti življenja v ruralnem okolju in k migracijam prebivalstva v urbana okolja. Eden izmed poglavitnih razlogov za pomanjkanje investicij v gozdove, je njihova nizka donosnost. Namreč za ekonomsko presojo investicij se najpogosteje uporablja analiza stroškov in koristi. Ta metoda presoje temelji na primerjavi celotnih stroškov in koristi nekega projekta oziroma investicije. Težava pri uporabi te metode za presojo investicij v gozdove je predvsem ta, da gozdovi zagotavljajo vrsto netržnih dobrin in storitev (npr. možnosti za rekreacijo, vezava CO2, ohranjanje biotske pestrosti, zaščita pred erozijo), ki nimajo določene tržne vrednosti in jih v ekonomski presoji večinoma ne upoštevamo. Kljub temu je socialna vrednost teh dobrin pogosto celo višja kot vrednost tržnih dobrin (npr. les, biomasa, gozdni sadeži), ki jih zagotavljajo gozdovi. Zato izključitev netržnih dobrin iz ekonomske presoje investicij lahko predstavljala pomembno podcenjevanje koristi, ki jih prinašajo. V preteklih desetletjih so se razvile in uveljavile razne metode za vrednotenje netržnih dobrin. Slednje so temeljile bodisi na izraženih preferencah (npr. metoda kontingenčnega vrednotenja) ali na implicitnih trgih (npr. metoda potovalnih stroškov, hedonistična metoda). Žal pa so te metode omejene samo na oceno vrednosti določenih netržnih dobrin (npr. rekreacija, podoba krajine), ali pa niso dovolj fleksibilne, da bi omogočale hkratno vrednotenje različnih netržnih dobrin. Da bi se izognili tem in ostalim pomanjkljivostim že ustaljenih metod za vrednotenje netržnih dobrin, so na področju vrednotenja okoljskih dobrin pričeli uporabljati metodo diskretne izbire, ki pa se še ni povsem uveljavila, predvsem zavoljo kompleksnosti uporabe. Disertacija je imela dva osnovna cilja. Prvi je predstavitev metode diskretne izbire, njenih značilnosti, prednosti in pomanjkljivosti, v primerjavi z drugimi metodami vrednotenja netržnih dobrin. Drugi cilj pa je bil z empirično raziskavo predstaviti uporabo metodo diskretne izbire. Metoda je bila uporabljena na primeru vrednotenja netržnih dobrin, ki bi jih lahko zagotavljale pogozdene površine v mediteranskem delu Španije. V drugem poglavju predstavljamo vrste gozdnih dobrin, načine njihovega razvrščanja, njihov sedanji in prihodnji pomen v državah Evropske unije ter metode za oceno njihove ekonomske vrednosti. Obstaja vrsta shem, ki gozdne dobrine razvrščajo z ozirom na različne kriterije, kot so funkcijska, holistična, klasifikacija na osnovi celotne ekonomske vrednosti in delitev z ozirom na javne in zasebne dobrine. Hkrati smo poudarili, da je uporabnost posameznega načina razvrščanja odvisna predvsem od potreb uporabnika. Med upoštevanimi skupinami gozdnih dobrin so na ravni Evropske unije najpomembnejše varovanje biotske pestrosti, proizvodnja industrijskega lesa in rekreacija. Ob tem se pričakuje, da bo v prihodnje naraščal predvsem pomen netržnih dobrin, medtem ko bo pomen bolj tradicionalnih dobrin (npr. industrijski les, lov) ostal nespremenjen. V tretjem poglavju smo podrobneje predstavili metodo diskretne izbire. V prvem delu tega poglavja smo predvsem predstavili temeljna izhodišča na katerih je zasnovana metoda. Nadaljevanje poglavja je bilo namenjeno predstavitvi uporabnosti metode, od zasnove študije do izračuna rezultatov in njihove uporabe za presojo politik. Zaključni del poglavja je namenjen predstavitvi poglavitnih prednosti in pomanjkljivosti metode diskretne izbire. Med prednostmi smo izpostavili, da metoda omogoča hkratno oceno mejnih vrednosti različnih dobrin. V četrtem poglavju smo podrobneje predstavili zasnovo empirične študije, ki smo jo izvedli na primeru vrednotenja gozdnih dobrin. V ta namen smo izbrali dva primera pogozdovanja na opuščenih kmetijskih površinah v mediteranskem delu Španije. V prvem primeru bi se po
Ključne besede: ekonomsko vrednotenje, metoda diskretne izbire, okoljska dobrina, mediteranski gozd, kompleksnost izbire, točka zasičenosti
Objavljeno: 04.06.2012; Ogledov: 2381; Prenosov: 200
.pdf Celotno besedilo (4,97 MB)

60.
Proaktives Kostenmanagement : Konzeption und Realprofile
Peter Kajüter, 2000, doktorska disertacija

Objavljeno: 01.06.2012; Ogledov: 1062; Prenosov: 24
URL Celotno besedilo (0,00 KB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici