| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 96
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
SAMO-ORGANIZACIJA PROCESOV INFORMACIJSKIH STORITEV
Mitja Kopina, 2018, doktorska disertacija

Opis: Klasične organizacije in pristopi k poslovanji po sistemu običajne prakse, danes ne zadovoljujejo več potreb vseh deležnikov. Oblike organizacij, vodenih od zgoraj navzdol in uprav zapriseženih maksimiranju dobička, pred vsemi drugimi cilji, tudi v dobi informatizacije, kot jo poznamo danes, ne zmorejo več ponuditi ustrezne mere zadovoljstva in ustvarjati konkurenčnega, inovativnega in trajnostno naravnanega razvoja. Ljudje se povezujemo odkar obstajajmo. Nove usmeritve prinašajo tri potrebne sile za ekonomsko revolucijo: nove trge in njihove nezadovoljene potrebe, nove tehnologije, ki lahko omogočijo dostopne in zadovoljive produkte in storitve in potrebo ljudi po novih oblikah organizacij. Trenutni poizkusi rešitev vse prepogosto ne temeljijo na vključevanju zadovoljevanja dejanskih in smiselnih potreb, ampak predvsem na ustvarjanju navideznih potreb ob sočasnem iskanju rešitev za zadovoljevanje le-teh. Trenutno najpogostejše uporabljana praksa upravljanja organizacij pa v veliki meri tudi prezira prav ključnega deležnika, to je zaposleni in njegove dejanske potrebe. Delovne skupine ali timi so skupina posameznikov z dopolnjujočimi si znanji, predani skupnemu namenu na način, da so za dosego cilja skupno odgovorni. Koncept uporabe timov ni nov, pa vendar se v zadnjem času iščejo in razvijajo novi pristopi na zanimive načine. Organizacije vse bolj vključujejo delovne skupine ali time kot osnovne organizacijske enote, ugotovile so namreč, da so delovne skupine učinkovite, saj vključujejo kombinacijo znanja, veščin in sposobnosti, ki jim omogoča hitro prilagajanje in izvedbo zahtevnih nalog. Zelo pogost pristop v zadnjem času so samo-organizirane delovne skupine (SODS). Ugotovljeno je, da so SODS boljše, učinkovitejše in povečujejo razvojno moč organizacije. Uporaba SODS temeljito spreminja tudi način dela in obliko organizacije v pozitivnem smislu. SODS imajo različne stopnje vendar pa v vsakem primeru spreminjajo tudi paradigmo vodenja, saj vse pogosteje skupine uporabljajo porazdeljeni ali deljeni način vodenja, kjer se vodstvena funkcija porazdeli med člane skupine ali pa se vodje v skupini menjavajo skladno določenim pravilom. Na eni strani samo-organizacija lahko deluje tudi zastrašujoče neorganizirano, zato navidezni neurejenosti in kaosu samo-organiziranosti, na drugi strani potrebno urejenost lahko zagotavljamo z urejenimi poslovnimi procesi. Poslovni procesi so središče današnje in prihodnje konkurenčnosti, organizacije pa se tudi že zavedajo, da je tako učinkovitost, kot kvaliteta storitev pogojena s procesi. Na temeljih procesne organiziranosti in hkratne uporabe načel samo-organiziranja, pa danes že nastajajo tudi povsem nove oblike organizacij, ki jih v tem delu poimenujemo samo-organizirane procesne organizacije ali SOPO. SOPO svoje temelje gradijo na principih samo-organiziranih skupin, vendar jih prilagojene poizkušajo prenesti na celo organizacijo, hkrati pa temelje procesne organiziranosti uporabljajo za razvoj novih, sebi lastnih a hkrati samo-organizaciji prilagojenih temeljnih, organizacijskih in drugih poslovnih procesov. V pričujočem delu smo na raziskavi treh primerov prikazali temelje nastajanja nove oblike SOPO iz različnih obstoječih organizacij, ovire in pomisleke, zadržke in ideje, z omejitvijo na področje IT storitvenih organizacij. V celoti oblikovane SODS, z uporabo prav vseh pričakovanih elementov v celoti sicer nismo odkrili, vendar je bilo v vseh treh primerih možno ugotoviti tako elemente SODS, kot usmeritev, željo in cilj po prehodu. Oblikovali smo tudi model, ki lahko postane temelj prikazovanja stopnje razvoja SODS in usmeritev organizacijam pri prehodu v novo obliko. Dokazali smo tudi, da je v navedenih obravnavanih primerih tovrstna organiziranost predstavljala pomemben dejavnik pri oblikovanju kvalitetnejših IT storitev, hkrati pa so temu načinu dela zaposleni bolj naklonjeni, kot obstoječim poslovnim procesom v raziskovanih organizacijah.
Ključne besede: samo-organizacija, poslovni procesi, delovne skupine, timi, deljeno vodenje, samo-organizirane procesne organizacije, SOPO, IT storitve, trajnostne organizacije, vodenje od spodaj navzgor, upravljanje znanja
Objavljeno: 31.01.2020; Ogledov: 180; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (3,61 MB)

2.
Vpliv izbranih osebnostnih dejavnikov in profesionalnih poklicnih kvalifikacij na odnos računovodij do sodelovanja pri prikrojevanju računovodskih podatkov in informacij
Robert Horvat, 2019, doktorska disertacija

Opis: V doktorskem delu na vzorcu slovenskih računovodij empirično preizkušamo vpliv izbranih osebnostnih lastnosti in profesionalnih poklicnih kvalifikacij na odnos računovodij do sodelovanja pri prikrojevanju računovodskih podatkov in informacij. Raziskava je vsebinsko omejena zgolj na opazovanje odnosa po moralno-etični plati (moralni/etični odnos). Za merjenje odnosa smo uporabili metodo scenarija z opisom hipotetičnega primera prikrojevanja in ravnanj izbranih udeležencev v zvezi z njim (direktor, računovodja in revizor). Moralno-etične zaznave/ocene računovodij v zvezi s prikrojevanjem računovodskih podatkov in informacij smo najprej za ravnanja posameznih udeležencev izbranega primera (direktor, računovodja in revizor) opazovali ločeno, nato pa na njihovi osnovi za vse tri opazovane odločevalne/izvedbene vloge izračunali tudi povprečen/skupen odnos posameznega računovodje do sodelovanja pri prikrojevanju računovodskih podatkov in informacij. Za tako izmerjene ločene in skupen odnos do sodelovanja pri prikrojevanju računovodskih podatkov in informacij smo nato z regresijsko analizo preverili njihovo statistično povezanost s petimi izbranimi osebnostnimi lastnostmi. In sicer Makiavelizmom, mestom nadzora, dispozicijsko sprejemljivostjo, nevroticizmom in ekstravertnostjo. Poleg izbranih osebnostnih lastnosti smo kot dejavnik etičnega odnosa računovodij do sodelovanja pri prikrojevanju računovodskih podatkov in informacij testirali tudi posedovanje profesionalnih poklicnih kvalifikacij. Rezultati so razkrili dva statistično značilna glavna učinka in enega statistično značilnega interakcijskega. In sicer sta se kot statistično značilna glavna učinka pokazala učinka Makiavelizma in dispozicijske sprejemljivosti. V obeh primerih so višje ravni opazovane osebnostne lastnosti povezane z bolj sprejemljivim odnosom računovodij do sodelovanja pri prikrojevanju, nižje pa z bolj odklonilnim. Glede na dosedanje empirične raziskave vpliva osebnostnih lastnosti na etično odločanje in obnašanje posameznikov je rezultat za Makiavelizem v skladu s pričakovanji, medtem ko rezultat za dispozicijsko sprejemljivost nekoliko preseneča in je po naši oceni predvsem posledica pro-organizacijske naravnanosti prikrojevanja v scenariju, ki smo ga uporabili za merjenje odnosa. Tretji statistično značilen učinek v raziskavi je interakcijski učinek med Makiavelizmom in nevroticizmom, ki kaže, da je narava vpliva Makiavelizma na odnos računovodij do sodelovanja pri prikrojevanju računovodskih podatkov in informacij pomembno pogojena z ravnijo posameznikovega nevroticizma. Gre za ugotovitev, o kateri po našem vedenju poročamo prvi, in jo zato izpostavljamo tudi kot pomemben prispevek našega dela k znanosti. Vse ostale testirane povezave, vključno s profesionalnimi poklicnimi kvalifikacijami, so se izkazale kot statistično neznačilne. Gledano v celoti rezultati zato kažejo na zelo skromen vpliv proučevanih osebnostnih lastnosti na odnos računovodij do sodelovanja pri prikrojevanju računovodskih podatkov in informacij.
Ključne besede: računovodstvo, manipulacija, prikrojevanje, osebnostne lastnosti, profesionalne kvalifikacije
Objavljeno: 02.12.2019; Ogledov: 280; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (11,13 MB)

3.
Vplivi izbranih marketinških virov na uspešnost podjetja na medorganizacijskih trgih
Gregor Jagodič, 2018, doktorska disertacija

Opis: V pričujoči doktorski disertaciji smo na osnovi pregleda literature in izkušenj iz prakse pristopili k izvedbi raziskave, kjer smo preverjali, kako izbrani marketinški viri v podjetjih, ki delujejo na medorganizacijskih trgih, vplivajo na uspešnost podjetja. Gre za raziskavo, ki glede na pregled literature še ni bila izvedena. Najprej smo opredelili marketing, marketinške koncepte ter marketinške vire, pri čemer smo se usmerili predvsem na medorganizacijske trge. V nadaljevanju smo v poglavju strategije medorganizacijskega marketinga opredelili procese strateškega načrtovanja marketinških aktivnosti, značilnosti odjemalcev na medorganizacijskih trgih in kakšne so specifičnosti marketinških strategij na medorganizacijskih trgih. V poglavju o IKT (informacijsko komunikacijska tehnologija) podpori izvajanju marketinških aktivnosti na medorganizacijskih trgih smo opredelili IKT in njen pomen za delovanje podjetij, povezanost IKT in marketinškega informacijskega sistema ter kakšno podporo lahko IKT nudi podjetjem za izvajanje marketinških aktivnosti na medorganizacijskih trgih. V naslednjem poglavju smo opredelili kakovost storitev na medorganizacijskih trgih, načine zaznavanja kakovosti pri odjemalcih ter pristope k upravljanju in zagotavljanju kakovostne izvedbe storitev. Sledila je opredelitev tržne naravnanosti podjetij na medorganizacijskih trgih, kjer smo v vsebini poglavja pojasnili dejavnike, ki vplivajo na tržno naravnanost in opredelili tudi učinke tržne naravnanosti podjetij, ter pojasnili vlogo in pomen tržne naravnanosti podjetij na medorganizacijskih trgih. Nato smo v poglavju Uspešnost podjetja predstavili še zadnji v disertacijsko raziskavo vključen koncept in podali opredelitev vrst uspešnosti, pomen merjenja uspešnosti, pristope k merjenju uspešnosti in najpogosteje uporabljene kazalnike za merjenje uspešnosti. Po opredelitvi vseh v raziskavo vključenih konceptov smo zastavili konceptualni model. V tem delu vsebine smo sestavili model in opredelili medsebojne povezave med posameznimi koncepti. Skladno s tem smo oblikovali in zapisali tudi raziskovalne hipoteze. Za preveritev modela smo določili kontrolne spremenljivke (velikost podjetja glede na število zaposlenih, delež prometa opravljenega na medorganizacijskem trgu in starost podjetja). V empiričnem delu najprej opisujemo uporabljeno metodologijo (potek raziskave in uporabljene metode), način in pristop zbiranja podatkov, čemur sledi predstavitev značilnosti vzorca (skupaj in za vsako vključeno državo posebej – Slovenija, Avstrija in Srbija). V nadaljevanju podajamo opisno statistiko merjenih spremenljivk, preverjanje veljavnosti in zanesljivosti zastavljenega modela ter predstavitev končne verzije merskega modela. Sledi še preverjanje strukturnega modela z modeliranjem strukturnih enačb, ter preverjanje zastavljenih hipotez. Z raziskavo smo ugotovili naslednje: a) marketinške strategije na medorganizacijskih trgih in IKT podpora za izvajanje marketinških aktivnosti na medorganizacijskih trgih so medsebojno povezane; b) marketinške strategije na medorganizacijskih trgih in tržna naravnanost podjetij na medorganizacijske trge sta medsebojno povezani; c) marketinške strategije na medorganizacijskih trgih in kakovost storitev na medorganizacijskih trgih sta medsebojno povezani; d) IKT podpora izvajanju marketinških aktivnosti na medorganizacijskih trgih in kakovost storitev na medorganizacijskih trgih sta medsebojno povezana; e) mržna naravnanost podjetij na medorganizacijske trge in kakovost storitev na medorganizacijskih trgih sta medsebojno povezani; f) IKT podpora za izvajanje marketinških aktivnosti na medorganizacijskih trgih vpliva na uspešnost podjetja in g) marketinške strategije na medorganizacijskih trgih vplivajo na uspešnost podjetja. Hipotezo v zvezi z vplivom tržne naravnanost podjetja na uspešnost podjetja smo le delno potrdili, medtem ko smo hipotezo o vplivu kakovosti storitev na medorganizacijskih trgih na uspešnost podjetja zavrnili.
Ključne besede: marketing, medorganizacijski trg, IKT, uspešnost podjetja, strukturno modeliranje (SEM)
Objavljeno: 07.05.2019; Ogledov: 414; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (2,87 MB)

4.
Uspešnost managerskih prevzemov družb (MBO) v Sloveniji in tujini
Petra Grah, 2019, doktorska disertacija

Opis: V ZDA so se prevzemi družb pričeli že konec 19. stoletja, t. i. management buy out oz. prevzemi s strani managementa (v nadaljevanju MBO) pa sredi prejšnjega stoletja in se kasneje razširili tudi v druge države. Število MBO se je z leti povečevalo, njihova vrednost pa je naraščala vse do gospodarsko finančne krize leta 2008. Managerji prevzema večinoma ne financirajo z lastnimi sredstvi, temveč se zadolžujejo, pri čemer po navadi breme vračila posojila nosi ciljna družba. Velikokrat se zato zgodi, da ciljne družbe postanejo insolventne, kar se je dogajalo tudi v Sloveniji. V doktorski disertaciji proučujemo prevzemno zakonodajo v Sloveniji in tujini ter uspešnost oz. neuspešnost MBO v Sloveniji. Odgovoriti smo poskušali na ključno raziskovalno vprašanje, in sicer »Kaj je treba spremeniti v slovenski zakonodaji, da bodo MBO v Sloveniji uspešnejši, manjšinski delničarji in upniki še bolj zaščiteni, ciljne družbe pa se po izvedenem prevzemu ne bodo znašle v insolventnih postopkih in postopkih preventivnega prestrukturiranja?«. Na začetku doktorske disertacijo smo opredelili ključne pojme na področju prevzemov, MBO in prevzemov z zadolžitvijo, nato smo predstavili in opredelili različne prevzemne zakonodaje, analizirali metode in indikatorje, ki napovedujejo stečaj ali finančno prestrukturiranje družbe, na koncu pa izvedli raziskavo na področju MBO v Sloveniji. V Sloveniji je bilo na področju prevzemov in MBO opravljenih malo raziskav. Pozornost so namenjali predvsem motivom za prevzem družbe ter uspešnosti prevzemov glede na vrsto prevzema. V empiričnem delu smo se osredotočili na proučitev posameznih indikatorjev uspešnosti oz. neuspešnosti MBO in določanju uteži posameznim področjem in kazalnikom. Pri tem smo uporabili metodo analitičnega hierarhičnega procesa (v nadaljevanju AHP). Za vzorec smo uporabili triindvajset izbranih MBO v Sloveniji, jih razvrstili med uspešne oz. neuspešne MBO ter med seboj primerjali njihove rezultate. Nato smo s pomočjo izbranih indikatorjev predstavili, kateri indikatorji so se pojavili v primerih uspešnih oz. neuspešnih MBO v Sloveniji. V teoretičnem delu smo se osredotočili na prevzemno zakonodajo, ki se je v Sloveniji že velikokrat spremenila, vendar so izboljšave še vedno možne. Možnost izboljšav smo dokazovali z analizo in primerjavo različnih zakonodaj in predpisov v ZDA, Združenem kraljestvu in na Nizozemskem. Osredotočili smo se predvsem na posebno obravnavanje v primeru MBO, delno ponudbo, zahtevo po razkritju informacij o financiranju ponudbe in o virih financiranja ponudbe, zahtevo o obveznem imenovanju neodvisnih strokovnjakov ter napovedi o dobičku, izkazih finančnih koristi in vrednotenju premoženja, ki jih pripravijo usposobljeni svetovalci. Na osnovi ugotovitev smo predlagali spremembo Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1), ki je usklajena z obstoječim pravnim redom, splošno veljavnimi načeli in predpisi Republike Slovenije in Evropske unije.
Ključne besede: prevzem, managerski odkup, prevzem z zadolžitvijo, zakonodaja, insolventnost, analitični hierarhični proces
Objavljeno: 18.04.2019; Ogledov: 639; Prenosov: 92
.pdf Celotno besedilo (5,14 MB)

5.
Vpliv izobraževanja za podjetnost in podjetništvo na podjetniške namere študentov - primerjava študentov, vključenih v programe podjetniškega izobraževanja, s preostalimi študenti v terciarnem izobraževanju v Sloveniji
Tanja Zdolšek Draksler, 2018, doktorska disertacija

Opis: Stopnja brezposelnosti mladih je v EU do nedavnega več let naraščala. Slovenija je problem brezposelnosti mladih delno zajezila, a mladi še vedno ostajajo družbena skupina v slabšem položaju. Posledično so v politiki zaposlovanja mladi postali prioritetna skupina. Znano je, da podjetništvo prispeva k gospodarski rasti in k ustvarjanju delovnih mest, zato je v zadnjih desetletjih znatno pridobilo na veljavi. Večina držav EU prioritetno promovira podjetništvo. Glavno vprašanje politike ostaja, kako spodbuditi podjetniško aktivnost. Politike, ki vključujejo podjetništvo in osebe, ki spadajo v družbeno skupino v slabšem položaju, imenujemo vključujoče politike. Ključnega pomena za podjetniško aktivnost je pridobitev podjetniških kompetenc in pozitivnih podjetniških namer. Oboje lahko mladi pridobijo in razvijejo skozi podjetniško izobraževanje. V Sloveniji je trend, da se mladi dolgo izobražujejo. Veliko jih je vključenih v terciarno izobraževanje, uvedba podjetniškega izobraževanja v formalno izobraževanje zato predstavlja možnost podjetniško izobraziti veliko mladih. Podjetniško izobraževanje se sicer v slovenski izobraževalni sistem uvaja počasi, tako je še vedno redkost. Zaposlovanje mladih, spodbujanje podjetništva ter podjetniško izobraževanje so danes prioritetna področja, za katera so sprejeti ukrepi, ki jih na evropski ravni navaja strategija Evropa 2020, na nacionalni ravni pa skladno z evropsko Resolucija o nacionalnem programu za mladino 2013-2022. V doktorski disertaciji smo nadaljevali z analizo teorije podjetništva, se osredotočili na podjetnika kot posameznika in na značilnosti podjetništva v Sloveniji ter analizirali stanje podjetništva med mladimi. Sledilo je preučevanje podjetniškega izobraževanja. V teoretičnem delu smo izvedli manjšo kvalitativno raziskavo stanja podjetniškega izobraževanja na visokošolski ravni formalnega izobraževanja v Sloveniji. Nadaljevali smo s pripravo pregleda znanstvenih raziskav, ki preučujejo vpliv podjetniškega izobraževanja na podjetniške namere in preučili teorijo preučevanja podjetniških namer skozi sociološko-psihološki vidik. Na osnovi analize teorije smo se odločili, da bomo lastno empirično raziskavo gradili na Ajznovi teoriji načrtovanega vedenja (TPB). Izobraževanje za podjetnost in podjetništvo poleg spodbujanja podjetniških namer, ustvarja podjetniške kompetence, zato nas je zanimal tudi vpliv na podjetniške kompetence. Za začetek smo analizirali teorijo kompetenc in kompetenčni pristop, ki predstavlja teoretično podlago glede kompetenc posameznikov. Nadaljevali smo z analizo managerskih kompetenc in analizirali več modelov podjetniških kompetenc, katerih kompetenčne konstrukte smo prevzeli in priredili za preučevanje podjetniških kompetenc v lastni empirični raziskavi. Na podlagi teoretičnih spoznanj smo pripravili konceptualno raziskovalni model. S kvantitativno študijo smo ugotavljali ali podjetniško izobraževanje vpliva na podjetniške namere in kompetence študentov. Uporabljena metodologija raziskave je kvazi-eksperiment, raziskovalni vzorec pa v predraziskavi in poraziskavi sestavljata preučevana skupina (študenti vključeni v podjetniško izobraževanje) in kontrolna skupina (študenti, ki niso vključeni v podjetniško izobraževanje). Čeprav smo potrdili, da je konceptualni raziskovalni model ustrezen in da nekateri preučevani dejavniki vplivajo na podjetniške namere, pri študentih vključenih v podjetniško izobraževanje ni bilo zaznati višje stopnje podjetniških namer niti podjetniških kompetenc. Smo pa ugotovili, da so med študenti študijske usmeritve podjetništvo in študenti neposlovnih študijskih usmeritev značilne razlike. Konceptualno raziskovalni model je potrjen za nadaljno uporabo. Prav tako je bilo statistično potrjeno, da so dejavniki TPB in podjetniške kompetence medsebojno povezani. Raziskava predstavlja temelj za nadaljno raziskovalno delo s področja podjetniškega izobraževanja, podjetniških namer in podjetniških kompetenc.
Ključne besede: podjetniško izobraževanje, podjetniške namere, podjetniške kompetence, terciarno izobraževanje, brezposelnost mladih
Objavljeno: 26.03.2019; Ogledov: 525; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (4,60 MB)

6.
Model kriznega agilnega projektnega managementa pri razreševanju poslovnih kriz podjetij
Goran Čelesnik, 2018, doktorska disertacija

Opis: Podjetja in drugi gospodarski subjekti izvajajo svojo dejavnost v poslovnem okolju, ki se neprestano spreminja, zato ni presenetljivo, da številna zaradi neizvedenega ali pa neustrezno izvedenega prilagajanja slej ko prej zaidejo v poslovno krizo. V obstoječih modelih spopadanja s krizo v podjetjih se pogosto dogaja, da ključni deležniki pri razreševanju podjetja v poslovni krizi delujejo parcialno, premalo usklajeno in nepovezano, zaradi česar med njimi tudi ni pravega in potrebnega zaupanja. Ključni deležniki parcialno oblikujejo in izvajajo projekte, prvenstveno namenjene razrešitvi njihovih lastnih problemov in tveganj, ki so nastali vsled težav podjetja, kar otežuje učinkovitost in uspešnost izvedbe celovitega prestrukturiranja in prenove podjetja. Da bi zmogli preseči navedene omejitve obstoječih modelov spopadanja s krizami v podjetjih, smo oblikovali model kriznega agilnega projektnega managementa. Model temelji na doktrinah kriznega in kriznega projektnega managementa, ki jih nadgrajujemo z načeli in metodologijami agilnega projektnega managementa. Slednji se je namreč že dokazal kot uspešna in učinkovita koncepcija delovanja v zelo burnem, dinamičnem in ne povsem opredeljenem poslovnem okolju, kar so hkrati značilnosti poslovnega okolja podjetij v poslovni krizi.
Ključne besede: poslovna kriza, krizni management, projektni management, agilni projektni management
Objavljeno: 04.01.2019; Ogledov: 760; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (28,53 MB)

7.
Model upravljanja starejših zaposlenih in njegov vpliv na delovno zavzetost starejših zaposlenih
Maja Rožman, 2018, doktorska disertacija

Opis: V okviru demografskih sprememb in aktivnega staranja na delovnem mestu upravljanje starejših prispeva k ustvarjanju novih pogledov na celotnem področju managementa človeških virov s poudarkom na ravnanju s starejšimi zaposlenimi. Staranje delovne sile je ključnega pomena za prihodnjo gospodarsko rast, konkurenčnost in uspešnost, kar pa bo vse bolj odvisno od tega, kako učinkovito lahko delodajalci izkoriščajo prednost starejših zaposlenih. Upravljanje starejših zaposlenih je razvijajoča se veja na področju managementa človeških virov in bo v prihodnosti ponudila številne rešitve in koncepte, kako reševati problematiko starejših zaposlenih v podjetjih. Raznolikost delovne sile se danes šteje kot pomembna osnova za uspešna podjetja, ki so usmerjena k strankam in naravnana navzven. Zato je treba starostno raznolikost v podjetjih priznati in jo ceniti, hkrati pa se moramo zavedati, da je treba ustvariti primerno okolje za spoštovanje raznolikosti delovne sile. Starostna raznolikost zaposlenih mora postati del splošne strategije podjetja za enakost in raznolikost. Obstoječe raziskave v tujini in domačem območju le delno obravnavajo izbrani problem, prav tako se je večina avtorjev v svojih raziskavah omejila le na posamezne dejavnike, zato smo v model upravljanja starejših zaposlenih, ki smo ga razvili v doktorski disertaciji, vključili večje število dejavnikov in prav tako nove dejavnike, ki jih avtorji v svojih raziskavah niso obravnavali kot celoto. Avtorji so v svojih raziskavah analizirali posamezne dejavnike na osnovi vseh zaposlenih. V raziskavi smo se omejili na starejše zaposlene, ki jih avtorji niso ločeno obravnavali pri posameznih dejavnikih. S tega vidika smo v doktorski disertaciji s pomočjo že obstoječih teorij in novih spoznanj ter na osnovi opravljene empirične raziskave poskušali odgovoriti na temeljno raziskovalno vprašanje: Ali upravljanje starejših zaposlenih, s katerim omogočimo pozitivne spremembe ugodnega delovnega okolja za starejše, pozitivno vpliva na njihovo zavzetost na delovnem mestu? Namen doktorske disertacije je na osnovi teoretičnih izhodišč predstaviti pomen upravljanja starejših za celotno družbo, problem starejših zaposlenih v Sloveniji in njihovo upravljanje kot pomembno vejo managementa človeških virov, ki predstavlja velik izziv za slovenska podjetja. Namen doktorske disertacije je prav tako izoblikovati model upravljanja starejših zaposlenih in njihove zavzetosti na delovnem mestu, ki bo služil kot temelj dojemanja uspešnega staranja starejših zaposlenih in oblikovanja ustreznega delovnega okolja, ki bo ugodno za vse generacije.
Ključne besede: starejši zaposleni, upravljanje starejših zaposlenih, management človeških virov, delovna zavzetost.
Objavljeno: 05.12.2018; Ogledov: 2409; Prenosov: 286
.pdf Celotno besedilo (12,59 MB)

8.
Model tržno naravnanega in družbeno odzivnega prilagajanja univerzitetnih poslovnih šol tranzicijskih držav v procesu globalizacije poslovnega izobraževanja
Maja Rosi, 2018, doktorska disertacija

Opis: V sodobni globalni ekonomiji, postajata znanje in izobrazba vse pomembnejša vira konkurenčnosti gospodarstva in posameznikov na trgu dela, ki pa hkrati dobivata tudi vse bolj značaj tržnega blaga. Na drugi strani pa predstavljajo aktualni problemi družb zaradi vplivov gospodarskih, političnih, družbenih, socialnih in ostalih spremembe, nove izzive za razvoj znanj, ki morajo nuditi odgovore na razvojna vprašanja sodobne družbe v kontekstu okrepljene globalizacije, nujnosti trajnostnega razvoja in večje družbene odgovornosti gospodarskih subjektov, pospeševanja tehnološkega razvoja, razvoja inovativnih izdelkov idr. Skladno s temi spremembami, se spreminjajo tudi zahteve in pričakovanja študentov ter drugih ključnih deležnikov v procesih poslovnega izobraževanja zlasti delodajalcev, ki pričakujejo ažurna znanja in pridobivanje ustreznih kompetenc, hkrati pa se veča povpraševanje tudi po dodatnem izobraževanju, nadgrajevanju znanja in strokovnem izpopolnjevanju – vseživljenjsko učenje postaja tako stalnica v procesu krepitve strokovnih sposobnosti posameznika v družbi. Izzivi globalizacije, internacionalizacije, ustreznega pozicioniranja, tržne naravnanosti, družbene odgovornosti itd. pomembno vplivajo na krepitev konkurenčne sposobnosti poslovnih šol in razvoj njihovih ključnih dejavnikov konkurenčnega uspeha na globalnem trgu znanja in akademskega izobraževanja. Poleg tega pa se je s procesom privatizacije in stalnim povečevanjem števila zasebnih ponudnikov visokošolskega izobraževanja, ki na trgu znanja vidijo možnost za uspeh in zaslužek ter svojo ponudbo prilagajajo potrebam trga, konkurenčno okolje še bolj zaostrilo. Najbolj so te posledice občutne v tranzicijskih državah, kjer institucije visokošolskega izobraževanja, kakor tudi podjetja pestijo problemi s prehodom na tržno gospodarstvo, pomanjkanjem finančnih sredstev za financiranje svojih temeljnih dejavnosti, socialne napetosti, politične nestabilnosti idr. – šole v javnem sektorju pa še dodatno bremenijo posledice krčenja javnih virov financiranja. Dejavniki in procesi iz globalnega okolja poslovnega izobraževanja vplivajo na krepitev kompleksnosti odzivanja univerzitetnih poslovnih šol, zlasti tistih iz tranzicijskih držav, na te spremembe, zato je njihovo prilagajanje vse bolj zapleten proces. Zaradi vpetosti v univerzitetno akademsko okolje je v veliki meri uokvirjen v univerzitetna načela in pravila delovanja in vodenja procesov na ravni članic univerze, tako da je njihova stopnja avtonomije v odločanju in delovanju v primerjavi z zasebnimi poslovnimi šolami običajno precej bolj omejena. Odvisen je tudi od države oziroma njenega institucionalnega okvira oziroma regulacije delovanja, njenega vpliva na delovanje visokošolskih institucij, obsega in kriterijev za financiranje razvoja njihove dejavnosti iz javnih virov (proračun) ter ustrezne (nerigidne) zakonodaje. Za uspešnost prilagajanja univerzitetnih poslovnih šol iz tranzicijskih držav je ključno njihovo preoblikovanje v bolj tržno naravnano in družbeno odzivno izobraževalno institucijo z ustreznim – dinamičnim tržno usmerjenim in družbeno odgovornim prilagajanjem ter ustreznim strateškim vodenjem ter menedžiranjem teh šol. V doktorski disertaciji smo kompleksnost globalnega okolja poslovnega izobraževanja za univerzitetne poslovne šole iz tranzicijskih držav predstavili s pomočjo konceptualnega modela, v katerem smo skušali na dovolj celovit način prikazati to kompleksnost skozi sinergijo povezovanja akademskega in tržno naravnanega ter družbeno odzivnega prilagajanja univerzitetnih poslovnih šol v teh državah in konceptualnim orisom prepletenosti osrednjega zunanjega (nadnacionalnega) konteksta vplivov in tradicionalnega (lokalnega) konteksta vplivov ter razsežnosti prilagajanja univerzitetnih poslovnih šol v teh državah.
Ključne besede: visokošolsko izobraževanje, globalizacija trga visokošolskega izobraževanja, poslovno izobraževanje, tržna naravnanost poslovnih šol, družbena odgovornost poslovnih šol, trg poslovnega izobraževanja v tranzicijskih državah
Objavljeno: 09.10.2018; Ogledov: 612; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (3,31 MB)

9.
Vpliv davčne kompleksnosti na davčno skladnost in merjenje makroekonomskih učinkov stroškov davčne skladnosti
Vesna Štager, 2018, doktorska disertacija

Opis: V uvodnem delu doktorske disertacije smo opredelili raziskovalni problem doktorske disertacije, in sicer proučevanje vpliva davčne kompleksnosti na davčno skladnost. Zapisali smo cilj, to je proučitev področja davčne skladnosti s posebnim poudarkom na stroških davčne skladnosti ter empirična preveritev lastnega modela merjenja makroekonomskih učinkov stroškov davčne skladnosti. Zastavili smo osnovno tezo doktorske disertacije, in sicer, ali zmanjšanje stroškov davčne skladnosti povzroča makroekonomske učinke; v povezavi s tem smo zastavili deset hipotez. Uvodoma so predstavljeni še pričakovani izvirni znanstveni prispevki, uporabljene predpostavke in omejitve ter metode raziskovanja, uporabljene tako v teoretičnem kot empiričnem delu doktorske disertacije. V drugem poglavju smo zapisali teoretična izhodišča s področja davčne kompleksnosti v povezavi z davčno agresivnostjo in podali lastno opredelitev davčne kompleksnosti in davčne agresivnosti, pri čemer smo se oprli na znanstveno literaturo s tega področja. Predstavili smo vzroke in kazalnike davčne kompleksnosti ter podali izčrpen kvalitativni pregled dosedanjih raziskav o davčni kompleksnosti in davčni agresivnosti. V drugo poglavje doktorske disertacije smo vključili dve lastni empirični raziskavi, in sicer: raziskavo o spreminjanju davčnih predpisov primerjalno za Slovenijo, Avstrijo, Veliko Britanijo, Hrvaško, Bolgarijo, Madžarsko, Češko, Romunijo in Poljsko; raziskavo cen revizijskih storitev za Slovenijo. Pomembna nova znanstvenoraziskovalna dognanja predstavljajo tudi nove spremenljivke davčne kompleksnosti, ki smo jih prepoznali za subjekte javnega interesa, katerih delnice kotirajo na organiziranem trgu. Tretje poglavje predstavljajo teoretična izhodišča s področja davčne skladnosti, kjer smo z uporabo znanstvene literature predstavili dosedanje teorije davčne skladnosti in vrste stroškov davčne skladnosti. Dodali smo lastno opredelitev davčne skladnosti. Podali smo izčrpen kvalitativen pregled raziskav davčne skladnosti ter raziskav o merjenju stroškov davčne skladnosti, ki so osnova za izvedbo naše glavne empirične raziskave. Pregled dosedanjih znanstvenih raziskav smo razdelili v tri skupine: raziskave o merjenju stroškov davčne skladnosti; raziskave psiholoških stroškov, ki so posledica stresa in drugih dejavnikov pri doseganju davčne skladnosti; raziskave stresa v računovodstvu. V tretje poglavje doktorske disertacije smo vključili lastno empirično raziskavo o organizacijskih in osebnostnih dejavnikih stresa ter zdravstvenih težavah v povezavi s stresom, ki jih imajo davčni zavezanci pri doseganju davčne skladnosti. V okviru istega poglavja smo predstavili makroekonomske učinke davčne (ne)skladnosti. V četrtem poglavju smo predstavili obstoječe modele merjenja stroškov davčne skladnosti in njihovo uporabno vrednost ter predstavili lasten predlog merjenja makroekonomskih učinkov stroškov davčne skladnosti. Peto poglavje predstavlja predstavitev inštrumentov za povečanje davčne skladnosti, kjer navajamo: predpise in orodja Evropske komisije za povečanje davčne skladnosti; druge mednarodne predpise in orodja za povečanje davčne skladnosti; sistem ocenjevanja davčnega sistema, kaznovanje davčnih prekrškov kot inštrument za povečanje davčne skladnosti, upravljanje s tveganji davčne skladnosti in ostale inštrumente za povečanje davčne skladnosti. V peto poglavje doktorske disertacije smo vključili lastno empirično raziskavo o vrednotenju zakonodaje. V okviru istega poglavja smo predstavili še značilnosti Indeksa spoštovanja pravne države, ki se v Svetu že uporablja, ter lasten koeficient spreminjanja davčnih predpisov kot novo znanstvenoraziskovalno dognanje. Teoretičnemu delu sledi v šestem poglavju empirični del, v katerem smo predstavili raziskovalno delo. Uvodoma smo v šestem poglavju predstavili cilje raziskave, hipoteze doktorske disertacije, potek raziskave in uporabljene raziskovalne metode ter opredelili temeljne konstrukte znanstvene raziskave.
Ključne besede: davčna skladnost, davčna agresivnost, stroški davčne skladnosti, kazalniki davčne skladnosti, merjenje stroškov davčne skladnosti, gospodarska rast
Objavljeno: 27.08.2018; Ogledov: 530; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (6,93 MB)

10.
Vpliv dokapitalizacije na dobičkonosnost in makroekonomski učinek sistemskih bank zda in eu v času globalne finančne krize
Matej Tomec, 2017, doktorska disertacija

Opis: Z empiričnim testiranjem smo sprva raziskovali vpliv obsega dokapitalizacije in tipa investitorja na dobičkonosnost bank. Regresijske ocene so pokazale takojšen negativni vpliv obsega dokapitalizacije na dobičkonosnost bank, ki pa z zamikom enega leta postane pozitiven. Pozitivni vpliv z zamikom je pričakovan, še posebej v času krize, ko višji obseg dokapitalizacije banki omogoča učinkovitejše čiščenje slabega dela portfelja ob hkratnem doseganju kapitalskih zahtev in sposobnosti povečanja obsega poslovanja v prihodnje. Pri tem iz regresijskih ocen ni možno zaznati večje razlike med obsegom dokapitalizacije pri zasebnih investitorjih in državo. Banke, dokapitalizirane z državnim denarjem, so bile pogosto v večjih težavah in niso bile sposobne pritegniti dovolj zanimanja za zasebne investitorje, poleg tega so bile zaradi državne dokapitalizacije zavezane k sprejetju različnih ukrepov (zaveze EK). Vendar so bile državne dokapitalizacije pogosto obsežnejše v primerjavi z zasebnimi, kar je kljub večjim težavam bank povečalo sposobnost učinkovite sanacije in prispevalo k podobnemu vplivu na dobičkonosnost kot pri bankah, dokapitaliziranih z zasebnim kapitalom. S številnimi nepravimi spremenljivkami smo v nadaljevanju testirali še vpliv časa dokapitalizacije bank na dobičkonosnost. Tudi čas dokapitalizacije se je izkazal kot statistično značilen in pomemben pri doseganju dobičkonosnosti, saj je pri bankah, dokapitaliziranih na začetku krize (v prvih dveh letih), vpliv na dobičkonosnost bolj pozitiven v primerjavi z bankami, dokapitaliziranimi kasneje v času krize. Razlika v času dokapitalizacije je prisotna, kadar testiramo vpliv na dobičkonosnost ob koncu raziskovalnega obdobja, v letih 2014 in 2015, ko je večina bank že izšla iz krize. V tem primeru je vpliv na dobičkonosnost pri bankah, dokapitaliziranih na začetku krize, pozitiven, pri bankah, dokapitaliziranih kasneje v času krize pa visoko negativen. S hkratnim testiranjem obsega in časa dokapitalizacije so regresijske ocene pokazale, da je vpliv pri bankah, dokapitaliziranih na začetku krize, naraščajoče pozitiven z obsegom dokapitalizacije. Tovrstni rezultati so pričakovani, saj so banke s hitro in obsežno izvedeno dokapitalizacijo sposobne dosegati kapitalske zahteve in obenem pospešiti razdolževanje z učinkovitim čiščenjem nedonosnega portfelja. Obsežna in hitra dokapitalizacija prav tako poveča sposobnost bank za rast kreditiranja in drugih poslovnih aktivnosti s pozitivnim vplivom na dobičkonosnost. Poznavanje determinant dobičkonosnosti je ključno tako za uprave in lastnike bank kot tudi vlade posameznih držav, ki so in morda še bodo prisiljene dokapitalizirati nacionalne sistemsko pomembne banke. Le z zadovoljivo dobičkonosnostjo bodo banke lahko v daljšem obdobju obstale na konkurenčnem bančnem trgu, prav tako pa bo visoka dobičkonosnost omogočila povrnitev investicije (državne pomoči) in doseganje zahtevanega donosa. Cilj vseh deležnikov bi tako morala biti hitra povrnitev dobičkonosnosti bank in, kot je pokazala empirična raziskava v doktorski disertaciji, sta pomembna dejavnika pri tem obseg in čas dokapitalizacije. Posledično bi v času krize morali hitro in učinkovito oceniti kvaliteto portfelja, prepoznati izgube bank in izvesti ustrezne dokapitalizacijske ukrepe. Kot se je izkazalo v nedavni bančni krizi, je tudi ob razmeroma visoki kapitalski ustreznosti na začetku krize, banka zaradi medsebojne povezanosti finančnih institucij med krizo potrebovala dokapitalizacijo. V času krize sta namreč stabilnost in zaupanje lahko zelo krhka in ju hitro nadomesti panika z izrazitimi negativnimi učinki. Hitro izvedena in dovolj obsežna dokapitalizacija lahko ob tem precej poveča pozitivni vpliv na dobičkonosnost banke, kar je v interesu tako posamezne finančne institucije kot celotne ekonomije.
Ključne besede: dokapitalizacija, sistemsko pomembne banke, bančna kriza, dobičkonosnost, sistemska cenilka GMM
Objavljeno: 28.06.2018; Ogledov: 1413; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (2,38 MB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici