SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Dogovor o finančnem zavarovanju v luči stvarno pravnih zavarovanj
Miha Šlamberger, 2016, doktorska disertacija

Opis: Direktiva o finančnih zavarovanjih (Direktiva 2002/47/ES) je bila sprejeta z namenom povečanja učinkovitosti zavarovanj na finančnih trgih in posledično povečanja likvidnosti finančnih zavarovanj. Evropska komisija je sledila cilju odstranitve omejitev za učinkovito uporabo dogovorov o finančnih zavarovanjih, tako da je omejila formalnosti pri ustanavljanju in izvrševanju finančnih zavarovanj, podprla zaščito dogovorov o finančnih zavarovanjih pred posledicami pravil insolvenčnih postopkov, dovolila uporabo finančnega zavarovanja kakor, da bi bil prejemnik njihov lastnik, in priznala veljavo strukturi popolnega prenosa pravice v dogovoru o finančnem zavarovanju in dogovora o izravnavi. Direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o finančnih zavarovanjih, ki je implementiral nekaj prilagoditev obstoječih oblik stvarnopravnih zavarovanj z ustanovitvijo zastavne pravice na finančnih instrumentih ali prenosom finančnih instrumentov v zavarovanje. Kot finančna zavarovanja se tako lahko uporabijo finančni instrumenti, gotovina ali bančno posojilo, pogodbe oz. dogovori o finančnem zavarovanju, pa se lahko sklepajo le med določenimi pravnimi osebami. Namen disertacije je ugotoviti kakšen je položaj dolžnika zaradi posebnih pravil in ali se njegov položaj poslabšuje. Posebna pravila se nanašajo na spremembe v obličnostnih zahtevah ob sklepanju dogovora o finančnem zavarovanju (odprava administrativnih ovir), možnostih posebnih dogovorov o uporabi predmeta zavarovanja, prilastitvi in neto izravnavi v primeru nastopa pogoja izvršitve. Posebno pozornost pa namenjam postopkom unovčitve zavarovanj, saj je direktiva sledila ideji pospešitve neformaliziranih postopkov izvensodnega unovčevanja. Po natančni analizi zakonske ureditve, primerjalnopravnem pregledu ureditev v Avstriji, Nemčiji in Združenem kraljestvu ter analizi obstoječe sodne prakse zaključujem, da se položaj dolžnika zaradi možnosti posebnih dogovorov ni bistveno poslabšal, saj posebni dogovori brez pristanka dajalca zavarovanja niso mogoči. Zgolj podreditev dogovora pod pravila o finančnih zavarovanjih ne zadošča za aplikacijo vseh posebnosti, s čimer ima dajalec zavarovanja vselej možnost vplivati in predvideti svoj položaj ob zadlosti terjatve. Obstoječa pozitivnopravna ureditev sicer zadostno ureja položaj dolžnika, bilo pa bi smiselno v prihodnje natančneje določiti dopustne metode oz. načine vrednotenja finančnih zavarovanj, da bi se odpravili dvomi o morebitni kršitvi prepovedi komisoričnega dogovora, in bi se prilagodile tehnike vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev možnostim posebnih dogovorov o finančnih zavarovanjih.
Ključne besede: finančna zavarovanja, finančni instrumenti, pravica uporabe, prisvojitev, dogovor o neto izravnavi, izvensodna prodaja
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 146; Prenosov: 21
.pdf Polno besedilo (1,83 MB)

2.
Pravna razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem z vidika pogodbe o (mednarodni) prodaji blaga in pogodbe o (mednarodnem) prevozu blaga po cesti
Anja Drev, 2016, doktorska disertacija

Opis: Prodaja blaga je v mednarodni in tudi v domači trgovini običajno povezana s prevozom blaga od prodajalca do kupca. V razmerje iz prodajne pogodbe se tako vključi prevoznik, ki na podlagi sklenjene prevozne pogodbe omogoči izpolnitev prodajne pogodbe. Interes kupca pri prodajni pogodbi je praviloma v tem, da prejme s prodajno pogodbo dogovorjeno blago, brez napak, v količini oziroma številu, določenem v pogodbi. Če kupec prejme blago, ki ne ustreza pogodbenim pogojem, če blaga sploh ne prejme ali če ne prejme celotne dogovorjene količine, ima v razmerju do prodajalca na voljo različna pravna sredstva v smeri izpolnitve pogodbe oziroma prilagoditve razmerja dejanskim okoliščinam ali v smeri prenehanja pogodbenega razmerja, prav tako pa tudi zahtevke za povrnitev nastale škode. Uporaba navedenih pravnih sredstev pa je odvisna od izpolnjevanja različnih pogojev, bolj ali manj strogih. Z vključitvijo prevoznika za namene izpolnitve prodajne pogodbe se pravicam in obveznostim, ki za prodajalca in kupca izhajajo iz prodajne pogodbe, pridruži sklop pravic in obveznosti, ki izhajajo iz prevozne pogodbe. Če prevoznik kupcu dobavi poškodovano blago, če mu dobavi manjšo količino blaga ali če mu blaga zaradi izgube med prevozom sploh ne dobavi, se postavi vprašanje, kdo mora nositi breme nastale škode, kakšne zahtevke je mogoče uveljaviti zoper odgovorno osebo in pod katerimi pogoji. Čeprav sta pogodba o prodaji blaga in pogodba o prevozu tega istega blaga v pravnem smislu ločeni in med seboj neodvisni pogodbi, pravice in obveznosti, ki za njune subjekte iz njiju izhajajo, tvorijo kompleks med seboj povezanih razmerij. Z vidika subjektov obeh pogodb je zato pomembno, da se njihove pravice in obveznosti, odgovornost za kršitev pogodbe, pravna sredstva, ki jih je v primeru kršitve pogodbe zoper kršitelja mogoče uveljaviti, in pogoji za njihovo uveljavljanje raziščejo ne le z vidika posameznega pogodbenega tipa, ampak celovito, upoštevaje vso kompleksnost razmerij, in da se razmerja med njimi tudi s tega vidika jasno opredelijo. V disertaciji so tako z vidika slovenskega (OZ, ZPPCP-1) kot z vidika mednarodnega gospodarskega pogodbenega prava (CISG, CMR) obravnavana razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem v zvezi z njihovim položajem v prodajni pogodbi in pogodbi o prevozu blaga po cesti. V ta namen so najprej analizirani tisti elementi vsakega pogodbenega razmerja, ki so ključni za nadaljnje raziskovanje interakcije med razmerji iz prodajne in prevozne pogodbe, ki je predmet sklepnega poglavja. V okviru prodajne pogodbe se disertacija osredotoča predvsem na vprašanja v zvezi s prodajalčevo obveznostjo dobave blaga in kupčevo obveznostjo prevzema dobave, prehodom nevarnosti, obveznostjo sklenitve prevozne pogodbe in pogoji, pod katerimi lahko kupec zoper prodajalca uveljavi zahtevke iz naslova kršitve pogodbe. V okviru prevozne pogodbe so obravnavana vprašanja v zvezi z opredelitvijo subjektov prevozne pogodbe, pomenom tovornega lista, prevzemom blaga za prevoz, obveznostmi prevoznika v zvezi z izvedbo prevoza, razpolaganjem z blagom med prevozom, izročitvijo blaga kupcu in vprašanja v zvezi s prevozniško odgovornostjo ter pogoji za njeno uveljavljanje. Izhajajoč iz ugotovitev, sprejetih v poglavju o prodajni in v poglavju o prevozni pogodbi, je v poglavju sinteze obravnavana vloga subjektov ene pogodbe v razmerju iz druge pogodbe. Podrobno so analizirana razmerja v zvezi z odgovornostjo za poškodbo in izgubo blaga in pogoji za uveljavljanje zahtevkov zaradi izgube oziroma poškodbe blaga na poti od prodajalca do kupca.
Ključne besede: prodajna pogodba, prevozna pogodba, prevoz blaga po cesti, pravna razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem, OZ, CISG, ZPPCP-1, CMR
Objavljeno: 06.10.2016; Ogledov: 462; Prenosov: 84
.pdf Polno besedilo (2,84 MB)

3.
VROČANJE IN PRAVICA DO SODNEGA VARSTVA V SODNIH POSTOPKIH
Urška Kežmah, 2016, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava institut vročitve v povezavi s pravico do sodnega varstva v civilnih sodnih postopkih (dostopa do sodišča). Podrobneje so obravnavani različni sistemi vročanja. Primerjalno pravno so analizirani različni načini vročitve pri čemer je bila posebna pozornost namenjena identifikaciji napak pri vročanju, njihova razvrstitev in možnost konvalidacije. Za potrebe analize učinkovitosti in pravnih posledic vročitve smo identificirali objekt oz. predmet vročitve. Ugotavljali smo katera pisanja se vročajo in na kakšen način. Za učinkovitost vročitve je bilo treba namreč nujno opredeliti kdo je tisti, ki dejansko vroča. Izhajali smo iz predpostavke, da je vsaka vročitev povezana s stroški na eni strani in časovno komponento (zlasti čas trajanja postopka) na drugi strani. Učinkovitost sodnega postopka pa se ne meri zgolj v njegovi hitrosti temveč tudi v učinkoviti zaščiti pravic, ki jih zasledujejo stranke med postopkom. Civilni sodni postopek, ki je bil predmet preučevanja, namreč temelji na dveh strankah s praviloma nasprotujočimi si interesi. Zato učinkovit sistem vročanja bistveno pripore k varstvu pravic obeh strank. Učinkovit sistem vročitve pa je tisti, ki omogoča pravilno vročitev pošiljke naslovniku. V zvezi s tem vprašanjem smo obravnavali fikcijo vročitve, ki vzpostavlja domnevo o vročitvi, čeprav pošiljka dejansko ni bila vročena. Ta je posebej problematična, ko gre za čezmejno vročanje, saj fikcija vročitve ne ustreza minimalnim postopkovnim standardom, ki jih za vročanje določajo uredbe EU. Ugotovili smo, da je vročanje predmet konvencijskega varstva temeljnih pravic po EKČP ter ustavno sodnega varstva ter podrobneje izpostavili pravico do poštenega sojenja in pravico do pravnega sredstva ter z njimi povezane konvencijske pravice. V okviru čezmejnega vročanja smo preučevali različne sisteme čezmejnega vročanja, ki ga vzpostavljajo mednarodne konvencije, pogodbe in Uredbe EU. Izpostavili smo prednosti, ki jih omogoča elektronsko vročanje ter napravili analizo pričakovanih prihrankov, ki jih tako vročanje omogoča. Primerjali smo različne sisteme za elektronsko vročanje, pri čemer smo ločili med zaprtimi in odprtimi sistemi za vročanje.
Ključne besede: vročanje, civilno procesno pravo, pravica do sodnega varstva
Objavljeno: 05.09.2016; Ogledov: 490; Prenosov: 285
.pdf Polno besedilo (5,26 MB)

4.
Kazniva dejanja kibernetskega kriminala - značilnosti in posebnosti sodobnega kazenskega prava
Miha Šepec, 2015, doktorska disertacija

Opis: Računalniško-informacijski sistemi so popolnoma spremenili delovanje današnje družbe. Tako imenovana tehnološko-informacijska revolucija je drastično posegla v človeške odnose v družbi – predvsem na področje komunikacije in sporazumevanja med ljudmi. Računalniško-informacijski sistemi so se začeli uporabljati kot sredstva in pripomočki pri kaznivih dejanjih, obenem pa so se razvile tudi povsem nove pojavne oblike kibernetskih kaznivih dejanj. Glede na hitri razvoj informacijske tehnologije in rigidnost tradicionalnega kazenskega prava nas v disertaciji zanima, ali lahko to še sledi spremembam informacijske tehnologije. V postavljeni tezi zagovarjamo, da mora biti kazensko pravo še vedno zmožno podrobno zajeti, opredeliti in sankcionirati kazniva dejanja kibernetskega kriminala kljub njihovemu hitremu razvoju in specifičnosti. Kazensko pravo bo to bistveno lažje doseglo preko posebnega dela – torej posamičnih kaznivih dejanj – kot pa s spremembami splošnega dela. Če želimo preveriti, ali postavljena teza drži, je treba temeljito preučiti vse poznane pojavne oblike kaznivih dejanj kibernetskega kriminala in v okviru vsakega sklopa analizirati posebnosti in dogmatične probleme, ki jih nove informacijske tehnologije prinašajo kazenskemu pravu. V uvodnem poglavju posvetimo nekaj besed ciljem doktorske disertacije, temeljni tezi, predpostavkam in morebitnim omejitvam, predvidenim metodam raziskovanja in temeljnim pojmom. Nato na kratko nakažemo razvoj informacijske tehnologije, računalništva in kibernetskega kriminala, ki je v zadnjih tridesetih letih napredoval od najbolj preprostih do izredno kompleksnih kaznivih dejanj mednarodnih razsežnosti. Razvoj informacijske tehnologije nam prikaže, kako hitro se je ta razvila in v kako kratkem času so nastala specifična kazniva dejanja, danes poznana pod skupnim pojmom kibernetski kriminal. Sledi podrobna predstavitev Konvencije o kibernetski kriminaliteti in njenega Dodatnega protokola o obravnavi rasističnih in ksenofobičnih dejanj – temeljna mednarodno sprejeta dokumenta za potrebe uspešnega kazenskega pregona kibernetskega kriminala. Osrednji del disertacije predstavljajo sklopi kaznivih dejanj s predstavitvijo sodobnih trendov in pravnih problemov. Uvodno poglavje je namenjeno predstavitvi zavarovanih pravnih vrednot in dobrin ter dilemam protipravnosti kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, nato pa v naslednjih trinajstih poglavjih (Protipravni dostop, Protipravno prestrezanje, Motenje podatkov, Motenje sistemov, Zloraba naprav, Računalniško ponarejanje, Računalniška goljufija, Kazniva dejanja, povezana z otroško pornografijo, Kazniva dejanja, povezana s kršitvijo avtorske in sorodnih pravic, Razžalitev in kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, Grožnja preko informacijskega sistema, Zanikanje, hujše zmanjševanje pomena, odobravanje ali zagovarjanje genocida ali hudodelstev zoper človečnost, Razširjanje rasističnega in ksenofobičnega gradiva v informacijskih sistemih) obravnavamo temeljne pojavne oblike kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, njihove posebnosti in sodobne dileme, ki se pojavljajo v kazenskem pravu. Uporabljamo tudi mednarodnopravno primerjavo s tujimi tako anglo-ameriškimi kot kontinentalnimi kazenskimi zakonodajami. V zaključku povzamemo temeljne ugotovitve, rešitve in dileme, napovemo trende kazenskega prava v povezavi s kibernetskim kriminalom v prihodnosti, potrdimo temeljne dispozicije in sprejmemo osnovno tezo disertacije.
Ključne besede: Kibernetski kriminal, kazenska zakonodaja, kazensko pravo, kazniva dejanja, računalniški kriminal, kibernetska kriminaliteta, Konvencija o kibernetski kriminaliteti, kazenski zakonik KZ-1.
Objavljeno: 02.12.2015; Ogledov: 651; Prenosov: 284
.pdf Polno besedilo (3,44 MB)

5.
Vloga aktov mehkega prava v Evropski uniji (Pravni in institucionalni vidiki uporabe in pojav hibridnih pravnih področij)
Verena Rošic Feguš, 2015, doktorska disertacija

Opis: Sprejemanje pravnih odločitev v EU je danes zaznamovano z več medsebojno različnimi postopki odločanja, kar se inter alia odraža v raznoliki normativni naravi pravnih aktov kot njihovih rezultatov. V okviru »nove zakonodajne kulture«, v ozadju katere stoji kriza učinkovitosti zakonodaje EU, naraščajoča kompleksnost izzivov, togost in zamudnost zakonodajne metode in nezadovoljivost implementacije teh pravil v nacionalne pravne rede, EU spodbuja uporabo aktov mehkega prava, vendar ob tem istočasno poudarja, da tradicionalna (klasična) zakonodajna metoda EU ostaja osrednji (pa vseeno ne izključen) način reguliranja pravnega sistema EU. V smislu načinov regulacije in pravne narave aktov je zato normativno okolje EU dinamičen regulativni okvir. Vzvod za »rojstvo« mehkega prava na določenem pravnem področju predstavlja raznolikost interesov držav članic in EU oziroma iz tega razloga ustvarjena politična konfliktnost področja, ki preprečuje potrebno stopnjo soglasja za sprejem zavezujočih pravnih aktov. Kljub slednjemu pa gre v okviru aktov mehkega prava za pravo (in ne za politiko) ter za pravna pravila brez sankcije v strogem pomenu besede, pri čemer je, ob obstoju specifičnih okoliščin, njihov mehanizem izvrševanja identičen mehanizmu izvrševanja zavezujočih pravnih pravil, posledično pa v končnem rezultatu za države članice razlike v dejanski praksi ni. Zavezujoče pravo namreč mehkemu pravu nudi senco hierarhije, ko se »prošnja« mehkega prava za upoštevanje izjalovi (t.i. »prostovoljna prisila«): gre za kreativno pravotvorje oziroma ustvarjanje prava z ravnanjem, ki se na eni strani izogne klasični zakonodajni metodi EU, na drugi strani pa po sprejemu mehanizme izvrševanja tistih aktov, sprejemu katerih se je z obidom zakonodajne metode izognila (zavezujočega prava), dejansko uporabi za varstvo tako sprejetih mehkih pravil. Po empirični raziskavi treh pravnih področij EU, razlikujoč se po vsebini in vrsti pristojnosti EU za sprejem ukrepov (področje državnih pomoči, področje varstva okolja in področje pogodbenega prava EU) je izpeljan zaključek, da se mehko in zavezujoče pravo v pravnem sistemu EU ne izpodrinjata in ne tekmujeta za prevlado, temveč v dinamičnem razmerju sobivata in soobstojata. To tvori hibridna pravna področja EU, kjer je vloga mehkega prava na posameznem pravnem področju spremenljivka predpogojena s stopnjo politične konfliktnosti področja ter v odvisnosti od bistvenega razlikovalnega kriterija pristojnosti EU za ukrepanje. Zaradi nedemokratičnega postopka sprejema v določenih ozirih aktom te vrste primanjkuje demokratične legitimnosti, kar pa bi se z vpeljavo minimalnih procesnih standardov in razširitvijo pravil o dopustnosti ničnostne tožbe pred Sodiščem EU, kot predlagano v delu, dalo učinkovito odpraviti.
Ključne besede: Akti mehkega prava EU, nova zakonodajna kultura, politična konfliktnost pravnih področij EU, normativna intenziteta aktov mehkega prava, pravni in dejanski učinki mehkega prava, status mehkega prava v sodni praksi Sodišča EU, ustavna spornost mehkega prava z vidika temeljnih načel prava EU, soobstoj zavezujočega in mehkega prava, komplementarnost, hibridna pravna področja EU.
Objavljeno: 02.12.2015; Ogledov: 864; Prenosov: 355
.pdf Polno besedilo (2,24 MB)

6.
7.
8.
Obdavčitev kmečkih gospodarstev po katastru v SR Sloveniji
Jože Rovan, 1966, doktorska disertacija

Ključne besede: kmetijska gospodarstva, zemljiški kataster, obdavčenje, Slovenija, disertacije
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 472; Prenosov: 23
URL Polno besedilo (0,00 KB)

9.
VARSTVO DELNIČARJEV IN UPNIKOV PRI SPREMEMBAH OSNOVNEGA KAPITALA DELNIŠKE DRUŽBE
Gregor Drnovšek, 2015, doktorska disertacija

Opis: V premoženje družbe se stekajo denar in raznovrstne premoženjske pravice, katerih bistvena značilnost je, da jih je mogoče gospodarsko (ekonomsko) ovrednotiti in njihovo vrednost izraziti v denarju. Tem na drugi strani prikaza finančnega stanja družbe (bilance stanja) stoji nasproti v sumiranih zneskih prikazana dodelitev tega premoženja oziroma njegove vrednosti posameznim njegovim virom. Med dolgoročne vire financiranja lahko v grobem uvrstimo lastni kapital, kot lastni vir financiranja, in (primerni) tuji kapital, med katerega sodijo obveznosti. Med tema dvema je prvi posebej dragocen, saj ni zvezan z nobenim časovnim kriterijem, medtem ko bo morala družba svoje obveznosti nekoč izpolniti s svojim premoženjem. Lastni kapital sestavljajo predvsem tisti kapital (tiste vrednosti premoženja), ki so ga delničarji prispevali kot vložek v družbo, in kapital, ki ga je družba sama prigospodarila (dobiček). Vložki, ki za delničarje pomenijo sodelovanje v podjetniškem podvigu na tvegani podlagi, gradijo osnovno in eksistenčno glavnico (predpostavko) delniške družbe in ob njeni ustanovitvi največkrat edini vir premoženja. Iz delnice, ki jo prejmejo v zameno za prispevani vložek, delničarji črpajo svoj položaj člana delniške družbe. Zato tudi zakon določa, da je delniška družba tista družba, ki ima osnovni kapital, ta mora biti razdeljen na delnice (prvi odstavek 168. člena ZGD-1), družba je upnikom odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (drugi odstavek 168. člena ZGD-1), medtem ko se vložki ne smejo vrniti (prvi odstavek 227. člena ZGD-1). Ta elementarna podstat kapitalskega ustroja delniške družbe hkrati razodene ključne vidike sprememb osnovnega kapitala, relevantne za položaj delničarjev in upnikov. Sprememba osnovnega kapitala lahko vpliva na vrednost družbinega premoženja, iz katerega družba poplačuje terjatve svojih upnikov, prav tako lahko vpliva na delnice, ki so vir pravic delničarjev. Medtem ko povečanje osnovnega kapitala nosi potencial povečanja družbinega premoženja, zaradi česar je za upnike dobrodošel ukrep, zmanjšanje osnovnega kapitala prizadene družbino osnovno glavnico in kot posledico domala predpostavlja ogrožanje terjatev upnikov. Ker se vložki praviloma ne smejo vrniti, so upniki varovani preden se opravijo morebitna izplačila sproščenega premoženja, ki je bilo pred tem vezano z osnovnim kapitalom. Vendarle tudi povečanje osnovnega kapitala za upnike ni brez nevarnosti, saj je treba zagotoviti, da je obljubljeni vložek pravilno prenesen na družbo in da dosega tisto vrednost, ki sta mu jo pripisala družba in inferent. Tudi za delničarje je kapitalska krepitev »njihove« družbe dobrodošla in uspešen plasma novih delnic hkrati signalizira gospodarsko atraktivnost za nove investitorje. Vendar pa prav ti vstopajo v »druščino« obstoječih delničarjev, katerih deleži se zaradi tega spremenijo, s tem pa tudi moč njihovih glavnih članskih pravic. Ta učinek povečanja osnovnega kapitala obstoječi delničarji praviloma neradi pozdravijo in če nočejo, jim ga načeloma tudi ni treba. Zakon jim priznava prednost pri dodeljevanju novih delnic, odmik od tega zakonskega izhodišča, pa je podvržen posebni odločitvi obstoječih delničarjev. Dosledno izpeljan ukrep spremembe osnovnega kapitala pomeni, da je bilo več manjših zaokroženih korakov pravilno opravljenih: od odločanja na skupščini, do vpisa v sodni register. Čeprav organi vodenja ali nadzora pravilno izvedejo odločitev delničarjev o spremembi osnovnega kapitala, se lahko pozneje izkaže, da je bila prav ta (prvotna) odločitev neveljavna. Nastale učinke spremembe osnovnega kapitala je sicer treba odpraviti, vendar se »vrtenje časa nazaj« izkaže za preveč »zastrašujoče«. Zato je takšen način sanacije neuspelega ukrepa potrebno premisliti in pretehtati, ali ni na mestu drugačna rešitev.
Ključne besede: osnovni kapital, delničarji, upniki, spremembe osnovnega kapitala, neveljavna sprememba osnovnega kapitala
Objavljeno: 19.02.2015; Ogledov: 1317; Prenosov: 428
.pdf Polno besedilo (3,01 MB)

10.
MEJE NAČELA UČINKOVITOSTI VARSTVA PRAVIC POSAMEZNIKA V SISTEMU SODNEGA VARSTVA V EU
Alenka Berger Škrk, 2014, doktorska disertacija

Opis: V pravu EU sta načelo učinkovitosti in pravica do učinkovitega sodnega varstva bistvenega pomena za posameznike, ko ti kot stranke spora uveljavljajo sodno varstvo. Doktorska disertacija je namreč osredotočena na položaj posameznikov, ko ti uveljavljajo svoje »unijske« (materialnopravne) pravice. Bistvena je torej dilema ali imajo posamezniki, kot nosilci pravic in obveznosti po pravu EU, resnično zagotovljena ustrezna procesna jamstva za učinkovito varstvo svojih pravic. Kljub razmeroma dobri organizaciji sistema sodnega varstva v EU, tako na centralizirani kot tudi na decentralizirani ravni, se zastopa stališča, da se posamezniki pri uveljavljanju prava EU pred nacionalnimi in unijskimi sodišči soočajo z različnimi procesnimi ovirami, med katerimi nekatere celo vodijo v t. i. situacije odreka oziroma zanikanja sodnega varstva (denial of justice/déni de justice). Poleg bistvenega razvoja sodne prakse Sodišča EU vezanega na določanje »zahtev« načela učinkovitosti (Drugo poglavje), bi z vidika sedanjega, omejenega dostopa do sodnega varstva posameznika, lahko imela pomembne pozitivne učinke pravica do učinkovitega sodnega varstva kot jo je preko uporabe 6. in 13. člena EKČP izoblikovalo Sodišče EU oziroma kot izhaja iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU (Tretje poglavje). Z namenom odkrivanja različnih pomanjkljivosti obstoječega sistema učinkovitega sodnega varstva pravic EU, je v doktorski disertaciji ta razčlenjen z vidika (nacionalne) delitve na sodno varstvo v zasebnem/javnem in ustavnosodnem interesu (Četrto poglavje). Poleg razkritja različnih primerov zanikanja sodnega varstva EU, se preko te analize izkaže še, da (učinkovito) zagotavljanje sodnega varstva posameznikom pravzaprav nikoli ni bil osrednji cilj institucionalne ureditve EU, temveč predstavlja predvsem neizogibni »stranski produkt« nenehnega širjenja pristojnosti EU. Pri analizi sistema sodnega varstva EU z vidika varstva v javnem interesu so obravnavane pomanjkljivosti naslednjih pravnih sredstev EU: postopka predhodnega odločanja (267. člen PDEU), tožbe Komisije proti državi članici (258. člen PDEU), ničnostne tožbe (263. člen PDEU) in tožbe zaradi nedelovanja (265. člen PDEU). V kontekstu prava EU je sodno varstvo v zasebnem interesu osredotočeno na učinkovitost postopka predhodnega odločanja ter na dilemo dejanske učinkovitosti sodnega uveljavljanja denarnih zahtevkov vezanih na koncept uresničevanja »odškodninskih tožb EU (uveljavljanje odškodninske odgovornosti države članice/Unije zaradi kršitve prava EU). Zastopa pa se tudi stališče, da tožbe vezane na presojo zakonitosti (ničnostna tožba, tožba zaradi nedelovanja in ugovor exceptio illegalis) uresničujejo unijsko ustavnosodno varstvo. Slednje namreč omogoča razpravo o položaju posameznika, ko ta uveljavlja sodno varstvo vezano na »ustavna vprašanja« pred Sodiščem EU kot pritožbenim sodiščem. Končno pa so situacije zanikanja sodnega varstva v sodnem sistemu EU obravnavane tudi z vidika zaporedja temeljnih procesnih institutov in pravil vsakega sodnega postopka (Peto poglavje). Zaključek doktorske disertacije je mogoče strniti v sklep, da dostopnost oziroma učinkovitost sistema sodnega varstva v EU z vidika uresničevanja posameznikove pravice do učinkovitega sodnega varstva ni ustrezno zagotovljena, pri čemer se predlagajo različne rešitve, kako izboljšati obstoječo ureditev.
Ključne besede: Pravica do učinkovitega sodnega varstva v pravu EU, načelo učinkovitosti v pravu EU, effet utile, posameznikova pravica do učinkovitega sodnega varstva, sodno varstvo posameznikovih pravic v pravu EU, učinkovito sodno varstvo "unijskih" pravic, sistem sodnega varstva v pravu EU, situacije zanikanja sodnega varstva
Objavljeno: 22.10.2014; Ogledov: 1619; Prenosov: 68
.pdf Polno besedilo (2,84 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici