Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Doktorska disertacija interdisciplinarno in holistično obravnava pojav ter vlogo elektronskih dokazov v pravdnem postopku. Elektronski dokazi imajo svojevrstne značilnosti, zaradi katerih jih ne moremo preprosto umestiti in obravnavati v okviru tradicionalnih dokaznih sredstev slovenskega pravdnega postopka. Raznolike lastnosti elektronskih dokazov se kažejo zlasti v njihovi nematerialnosti, sposobnosti tehnološke obsoletnosti, obsežnosti, spremenljivosti in volatilnosti. Tovrstni podatki so lahko zaradi ubikvitete digitalnih naprav, ki bodisi samoniklo bodisi s človeškim dejanjem ustvarjajo elektronske podatke, ključni pri dokazovanju trditev strank o obstoju oziroma neobstoju dejstev, relevantnih za odločbo. Normativna ureditev dokazovanja z elektronskimi dokazi v nacionalni in nadnacionalni zakonodaji ponuja zgolj skopo, a hkrati nujno ogrodje, ki zagotavlja, da se elektronskim podatkom ne sme odreči dopustnosti ter dokazne vrednosti samo zaradi njihove elektronske oblike. Zadevna doktorska disertacija začetno obravnava način umestitev elektronskih dokazov med dokazna sredstva pravdnega postopka, pri čemer izhaja iz afinitete s tradicionalnimi dokaznimi sredstvi, četudi slednja niso prilagojena posebnostim dokaznega postopka z elektronskimi dokazi. Umestitev elektronskih dokazov med stvarna dokazila temelji na premisi izpolnjevanja kvalifikatornih elementov listine. V kolikor dokaz ne izpolnjuje teh kvalifikatornih elementov, se ga podvrže dokazovanju z dokaznim sredstvom ogleda. Takšen način kazuistične umestitve se dopolnjuje še z dopustnostjo dvojne umestitve dokaza med različna dokazna sredstva, glede na okoliščine in namen dokazovanja. Doktorska disertacija nato izpostavlja pravne in tehnično-procesne izzive rokovanja z elektronskimi dokazi, ki obsegajo dileme dopustnosti, presoje verodostojnosti, ocenjevanje dokazne vrednost, predložitve, zavarovanja, izvedbe in hrambe elektronskih dokazov. Spremenljivost in volatilnost kot imanentni lastnosti elektronskih dokazov vplivata na celoten postopek rokovanja z elektronskimi dokazi. Osrednji poudarek je namenjen ovrednotenju vpliva spremenljivosti in volatilnost na presojo verodostojnosti elektronskega dokaza kot elementa ocenjevanja dokazne vrednosti. Pri tem mora sodišče upoštevati podatke o dokazu (metapodatke) in pravne učnike opremljenosti dokaza z elektronskim podpisom. Dosledno mora tudi aplicirati dogmatiko o dokaznem bremenu. Pri presoji verodostojnosti je bistvenega pomena ohranitev integritete elektronskega dokaza, ki se lahko zagotovi zgolj z ustrezno predložitvijo, izvedbo in hrambo. Zmožnosti informacijskega sistema v civilnih postopkih, kljub normativno-pravni podlagi, še niso na ravni, ki bi omogočale predložitev, izvedbo in s hrambo dokaza v elektronskem okolju. Zaradi tega se pojavlja ambivalentnost (pravnega) zavedanja o krhkosti elektronskih dokazov in brezbrižnega zanemarjanja jamstev pri dejanskem razpolaganju z njimi. V nadaljevanju doktorske disertacije so obravnavani primerjalnopravni in čezmejni vidiki dokazovanja z elektronskimi dokazi. V primerjalnopravnem sklopu je opravljena analiza med pravno ureditvijo elektronsko shranjenih podatkov v civilnim postopku pred sodišči Združenih držav Amerike, elektronskih dokazov v nemškem civilnem postopku in elektronskih dokazov v slovenskem pravdnem postopku. Temu sledi še obravnava vloge elektronskih dokazov v čezmejnih postopkih pridobivanja dokazov, ki temeljijo na Uredbi o pridobivanju dokazov. Uredba navkljub nedavni prenovitvi ne vsebuje posebnih določb, ki bi odpravljale neskladja nacionalnih ureditev držav članic EU glede predložitve stvarnih dokazil in omogočale boljše razumevanje taksonomije elektronskih dokazov na nadnacionalni ravni.
Ključne besede: elektronski dokaz, pravdni postopek, umestitev elektronskih dokazov med dokazna sredstva, verodostojnost elektronskih dokazov, dokazna vrednost elektronskih dokazov, predložitev elektronskih dokazov, hramba elektronskih dokazov
Objavljeno v DKUM: 16.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 1
Celotno besedilo (10,58 MB)

Opis: Doktorska disertacija obravnava nadnacionalne, primerjalnopravne ter nacionalne pravne vidike kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev. Pri tem je posebna pozornost namenjena vprašanjema dostopa platformnih delavcev do kolektivnih delavskih pravic ter odpravi ovir za uresničevanje kolektivnih delavskih pravic. V tej luči so v prvem delu doktorske disertacije sistematično obravnavani kriteriji za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Prav obstoj delovnega razmerja je namreč ključna vstopna točka za dostop platformnih delavcev do kolektivnih delavskih pravic. Ugotavljamo, da stanje tako na evropski, primerjalnopravni kot na slovenski ravni potrjuje, da so zaradi specifične narave in organizacije dela, značilne za platformno delo, potrebne določene prilagoditve razlage in vsebine kriterijev za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja platformnih delavcev. Razlaga ter posledična vsebina trenutnih kriterijev po slovenski pravni ureditvi ni popolnoma ustrezno prilagojena na področje platformnega dela. Še posebej relevanten zgled za možne prilagoditve kvantitativnega ter kvalitativnega vrednotenja relevantnih kriterijev predstavlja predlog Direktive o platformnem delu (2021). Pri čemer pa velja posebej izpostaviti, da razvoj na evropski in primerjalnopravni ravni nikakor ne utemeljuje odstopa od »tradicionalnega« koncepta delovnega razmerja, ki temelji na osebni odvisnosti oziroma podrejenosti delavca (obstoju subordinacije). Slednje še zmeraj ostaja ključno. Brez ugotovitve zadostne stopnje subordinacije ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja. V drugem delu doktorske disertacije so sistematično obravnavani nadnacionalni, primerjalnopravni ter nacionalni pravni vidiki, ki so pomembni za preučitev vprašanj, ali bi morali biti tudi platformni delavci, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja, upravičeni do kolektivnih delavskih pravic – ter ali je za odpravo ovir pri uresničevanju kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev treba prilagoditi ureditev posameznih kolektivnih delavskih pravic oziroma sprejeti specialna zakonska pravila. Ugotavljamo, da stanje na nadnacionalni in primerjalnopravni ravni potrjuje, da bi tudi platformni delavci, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja, morali biti upravičeni do kolektivnih delavskih pravic. Vendar pa navedeno ne velja neomejeno – oziroma se ne nanaša na celotno vsebino kolektivnih delavskih pravic ter na vse platformne delavce, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja. Iz dometa delovnopravnega varstva (kolektivnih delavskih pravic) je namreč treba izločiti tiste samozaposlene platformne delavce, ki so »pristno samozaposleni« oziroma se štejejo za podjetja. Prav tako na podlagi analize obravnavane literature ter pravnih virov na različnih pravnih ravneh ugotavljamo, da je za odpravo ovir pri uresničevanju kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev (v delovnem razmerju in izven delovnega razmerja) treba prilagoditi ureditev posameznih kolektivnih delavskih pravic oziroma sprejeti specialna zakonska pravila. V luči identificiranih ovir so v okviru doktorske disertacije predlagane številne pravne rešitve de lege ferenda, ki temeljijo predvsem na zgledu Direktive o platformnem delu ter obravnavanih primerjalnopravnih ureditev (ob upoštevanju temeljnih standardov s področja kolektivnih delavskih pravic po MOD – predvsem Konvencij MOD št. 135 in 154 ter pripadajočih priporočil). Ključno je, da zgolj zaradi tehnoloških sprememb v organizaciji delovnega procesa (ki so značilna za platformno delo) ne pride do izvotlitve temeljnih upravičenj platformnih delavcev in njihovih predstavnikov iz področja kolektivnih delavskih pravic.
Ključne besede: platformno delo, kolektivne delavske pravice, platformni delavci, delovno razmerje, samozaposlitev, ekonomsko odvisna oseba, delavski predstavniki, kolektivno dogovarjanje
Objavljeno v DKUM: 26.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 152
Celotno besedilo (4,29 MB)

Opis: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo. Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive. Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Ključne besede: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 523; Prenosov: 0
Celotno besedilo (3,28 MB)

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu. Pravno relevantna subjektivna dejstva so dejstva, katerih (ne)obstoj je odvisen od subjektivnega doživljanja posameznika, zato jih »zunanji opazovalci« izkustveno ne morejo zaznati. V civilnem dokaznem pravu je glavni »zunanji opazovalec« sodišče, ki mora doseči zanesljivo objektivizacijo pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Toda obstoječe metode »subjektivizacije objektivnega« ne zagotavljajo popolne zanesljivosti. Avtor zastopa stališče, da lahko zanesljivost ugotavljanja pravno relevantnih subjektivnih dejstev poveča uporaba nevroznanstvenih odkritij. Nevroznanost je namreč že naredila prve korake na področju objektivizacije bolečine, odkrivanja laži in drugih pravno relevantnih subjektivnih dejstev, ki se ugotavljajo v civilnem dokaznem pravu. Interdisciplinarno področje, na katerem se nevroznanstvena vprašanja prepletajo s pravnimi in obratno, imenujemo nevropravo. Ker pa nevroprava ni mogoče obravnavati brez razumevanja prava in nevroznanosti, avtor obravnava temelje civilnega dokaznega prava in nevroznanosti s temeljitim prikazom njene zgodovine, sedanjosti ter prihodnosti, nakar preide na znanstveno preučevanje razvoja nevroprava kot interdisciplinarnega področja nevroznanosti in (civilnega dokaznega) prava. Ugotavlja, da uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ne predstavlja revolucije, ampak evolucijo prava. Uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu je utemeljena na razpravnem in izjemoma na preiskovalnem načelu, pri čemer je potrebno upoštevati dejanske omejitve pri uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu in pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi obstoječih metod »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu, kakor tudi pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi nevroznanstvenih metod »objektivizacije subjektivnega« v kazenskem dokaznem pravu. Toda ne glede na omejitve – bodisi dejanske bodisi pravne – nevropravo ne bo zašlo v slepo ulico, temveč se bo razvijalo z nadaljnjim razvojem nevroznanosti. Nadaljnji razvoj bo namreč zmanjšal pomanjkljivosti nevroznanosti in povečal zanesljivost njenih odkritij. Interdisciplinarno področje nevroznanosti in prava navsezadnje že obstaja, nevroznanstvena odkritja pa že postajajo del objektivizacije pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Predmetna doktorska disertacija predstavlja prvo znanstveno delo, ki obravnava civilnopravne vidike prepletanja prava in nevroznanosti celostno. Znanstvena odkritja, do katerih smo prišli v doktorski disertaciji, so premaknila meje našega védenja o pomenu in uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ter predstavljajo kakovostno izhodišče za nadaljnje raziskovanje.
Ključne besede: nevropravo, civilno pravo, nevroznanost, dokazna vrednost, omejitve, subjektivna dejstva, »objektivizacija subjektivnega«
Objavljeno v DKUM: 09.03.2023; Ogledov: 1671; Prenosov: 243
Celotno besedilo (2,97 MB)

Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.
Ključne besede: protipravno pridobljeni dokaz, izključitev dokazov, pravica do dokaza, kolizija človekovih pravic, procesna jamstva, materialna resnica, načelo proste presoje dokazov, dokazni standard, čezmejno izvajanje dokazov, pravdni postopek
Objavljeno v DKUM: 07.06.2022; Ogledov: 1628; Prenosov: 877
Celotno besedilo (4,89 MB)