| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 29
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Vloga elektronskih dokazov v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Kristjan Zahrastnik, 2025, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija interdisciplinarno in holistično obravnava pojav ter vlogo elektronskih dokazov v pravdnem postopku. Elektronski dokazi imajo svojevrstne značilnosti, zaradi katerih jih ne moremo preprosto umestiti in obravnavati v okviru tradicionalnih dokaznih sredstev slovenskega pravdnega postopka. Raznolike lastnosti elektronskih dokazov se kažejo zlasti v njihovi nematerialnosti, sposobnosti tehnološke obsoletnosti, obsežnosti, spremenljivosti in volatilnosti. Tovrstni podatki so lahko zaradi ubikvitete digitalnih naprav, ki bodisi samoniklo bodisi s človeškim dejanjem ustvarjajo elektronske podatke, ključni pri dokazovanju trditev strank o obstoju oziroma neobstoju dejstev, relevantnih za odločbo. Normativna ureditev dokazovanja z elektronskimi dokazi v nacionalni in nadnacionalni zakonodaji ponuja zgolj skopo, a hkrati nujno ogrodje, ki zagotavlja, da se elektronskim podatkom ne sme odreči dopustnosti ter dokazne vrednosti samo zaradi njihove elektronske oblike. Zadevna doktorska disertacija začetno obravnava način umestitev elektronskih dokazov med dokazna sredstva pravdnega postopka, pri čemer izhaja iz afinitete s tradicionalnimi dokaznimi sredstvi, četudi slednja niso prilagojena posebnostim dokaznega postopka z elektronskimi dokazi. Umestitev elektronskih dokazov med stvarna dokazila temelji na premisi izpolnjevanja kvalifikatornih elementov listine. V kolikor dokaz ne izpolnjuje teh kvalifikatornih elementov, se ga podvrže dokazovanju z dokaznim sredstvom ogleda. Takšen način kazuistične umestitve se dopolnjuje še z dopustnostjo dvojne umestitve dokaza med različna dokazna sredstva, glede na okoliščine in namen dokazovanja. Doktorska disertacija nato izpostavlja pravne in tehnično-procesne izzive rokovanja z elektronskimi dokazi, ki obsegajo dileme dopustnosti, presoje verodostojnosti, ocenjevanje dokazne vrednost, predložitve, zavarovanja, izvedbe in hrambe elektronskih dokazov. Spremenljivost in volatilnost kot imanentni lastnosti elektronskih dokazov vplivata na celoten postopek rokovanja z elektronskimi dokazi. Osrednji poudarek je namenjen ovrednotenju vpliva spremenljivosti in volatilnost na presojo verodostojnosti elektronskega dokaza kot elementa ocenjevanja dokazne vrednosti. Pri tem mora sodišče upoštevati podatke o dokazu (metapodatke) in pravne učnike opremljenosti dokaza z elektronskim podpisom. Dosledno mora tudi aplicirati dogmatiko o dokaznem bremenu. Pri presoji verodostojnosti je bistvenega pomena ohranitev integritete elektronskega dokaza, ki se lahko zagotovi zgolj z ustrezno predložitvijo, izvedbo in hrambo. Zmožnosti informacijskega sistema v civilnih postopkih, kljub normativno-pravni podlagi, še niso na ravni, ki bi omogočale predložitev, izvedbo in s hrambo dokaza v elektronskem okolju. Zaradi tega se pojavlja ambivalentnost (pravnega) zavedanja o krhkosti elektronskih dokazov in brezbrižnega zanemarjanja jamstev pri dejanskem razpolaganju z njimi. V nadaljevanju doktorske disertacije so obravnavani primerjalnopravni in čezmejni vidiki dokazovanja z elektronskimi dokazi. V primerjalnopravnem sklopu je opravljena analiza med pravno ureditvijo elektronsko shranjenih podatkov v civilnim postopku pred sodišči Združenih držav Amerike, elektronskih dokazov v nemškem civilnem postopku in elektronskih dokazov v slovenskem pravdnem postopku. Temu sledi še obravnava vloge elektronskih dokazov v čezmejnih postopkih pridobivanja dokazov, ki temeljijo na Uredbi o pridobivanju dokazov. Uredba navkljub nedavni prenovitvi ne vsebuje posebnih določb, ki bi odpravljale neskladja nacionalnih ureditev držav članic EU glede predložitve stvarnih dokazil in omogočale boljše razumevanje taksonomije elektronskih dokazov na nadnacionalni ravni.
Ključne besede: elektronski dokaz, pravdni postopek, umestitev elektronskih dokazov med dokazna sredstva, verodostojnost elektronskih dokazov, dokazna vrednost elektronskih dokazov, predložitev elektronskih dokazov, hramba elektronskih dokazov
Objavljeno v DKUM: 16.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (10,58 MB)

2.
Velepodatki kot nujna zmogljivost z vidika ex-ante in ex-post regulacije : doktorska disertacija
Rok Dacar, 2024, doktorska disertacija

Opis: Doktrina nujne zmogljivosti je institut konkurenčnega prava, po katerem lahko podjetje zahteva dostop do določenega proizvoda ali storitve (nujne zmogljivosti), ki je v izključni oblasti drugega podjetja, ki ima na trgu tega proizvoda ali storitve prevladujoči tržni položaj, če je dostop do tega proizvoda ali storitve neobhodno potreben za delovanje na spodnjem trgu. Zadevna doktorska disertacija poskuša razložiti ali lahko velepodatki predstavljajo nujno zmogljivost, tako z vidika ex-post kot tudi ex-ante regulacije. Uvodno poglavje doktorske disertacije bralcu predstavi raziskovalna vprašanja in hipoteze, opredeli raziskovalni problem in metodologijo, na kateri delo temelji, izpostavi pa tudi morebitne omejitve. V nadaljevanju sledi podroben prikaz nekaterih pojmov in konceptov, katerih poznavanje je potrebno za razumevanje doktorske disertacije. Doktorska disertacija nato obravnava položaj velepodatkov kot nujne zmogljivosti z vidika ex-post regulacije. Najprej podrobno opredeli pojem velepodatkov in njihov vpliv na konkurenčno politiko in pravo, ustavi pa se tudi pri nekaterih njihovih lastnostih, ki so bistvene z vidika doktrine nujne zmogljivosti. V nadaljevanju poskuša doktorska disertacija opredeliti, pod katerimi pogoji bi določen nabor velepodatkov v konkurenčnem pravu Evropske unije lahko predstavljal nujno zmogljivost. Pri tem pa se sooči z nejasnostmi glede pogojev za uporabo doktrine, ki zadnji dve desetletji otežujejo njeno aktivacijo. Zaključi, da bi za učinkovitost doktrine nujne zmogljivosti kot orodja za dostop do konkurenčno relevantnih velepodatkov, bilo potrebno oblikovati novo kategorijo pogojev za uporabo doktrine, ki bi objektivni test nadomestili z subjektivnim testom ali testom povprečnega podjetja, opustili zahtevo, da mora podjetje, ki nujno zmogljivost obvladuje, biti vsaj prisotno na spodnjem trgu, nazadnje pa opustili tudi uporabo pogoja novega proizvoda oz. tehničnega napredka. Brez navedenih modifikacij je aplikacija doktrine nujne zmogljivosti na velepodatke, ne glede na to, kateri pogoji se uporabijo, v praksi izjemno težavna. Doktorska disertacija v okviru naslednjega poglavja preuči prepreke, ki jih za položaj velepodatkov kot nujne zmogljivosti predstavlja pravna ureditev varstva osebnih podatkov. Poglavje zaključi, da bi morala delitev nabora velepodatkov, ki vsebuje osebne podatke, zadostiti zahtevam iz Splošne uredbe o varstvu podatkov – z drugimi besedami, da bi takšna delitev nabora velepodatkov, ki vsebuje osebne podatke, bila zakonita, bi morala zadostiti vsaj eni od pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov, kot jih opredeljuje Splošna uredba o varstvu podatkov. V tem oziru se kot možna temelja kažeta podlagi zakonitih interesov upravljalca ali tretje osebe ter izpolnitve zakonskih obveznosti. Doktorska disertacija razišče tudi možnosti za izogib določbam Splošne uredbe o varstvu podatkov preko učinkovite anonimizacije osebnih podatkov, ki jih nabor velepodatkov vsebuje. V tej zvezi zaključi, da zaradi naprednih re-identifikacijiskih metod učinkovita anonimizacija dejansko ni mogoče, če tudi pa bi bila, bi zaradi nje osebni podatki izgubili pretežni del ekonomske relevantnosti. Doktorska disertacija preuči še položaj velepodatkov kot nujne zmogljivosti z vidika ex-ante regulacije. Po teoretičnem uvodu in prikazu obstoječih instrumentov ex-ante regulacije dostopa do nekaterih ozkih kategorij podatkov, analizira različne možne pristope k ex-ante regulaciji dostopa do velepodatkov, namreč samoregulacijo, regulacijo s pogoji FRAND, ter simetrično in asimetrično oblastno regulacijo. Doktorska disertacija zaključi, da je glede na specifike trgov, ki jih poganjajo velepodatki, najustreznejši model regulacije dostopa do velepodatkov oblastna asimetrična regulacija. Na podlagi vedenja ustvarjenega v doktorski disertaciji, njeno zadnje poglavje odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja in hipoteze.
Ključne besede: doktrina nujne zmogljivosti, ex-ante regulacija, pravo varstva osebnih podatkov, ex-post regulacija, velepodatki
Objavljeno v DKUM: 10.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (5,93 MB)

3.
Kolektivne delavske pravice platformnih delavcev : doktorska disertacija
Aljoša Polajžar, 2024, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava nadnacionalne, primerjalnopravne ter nacionalne pravne vidike kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev. Pri tem je posebna pozornost namenjena vprašanjema dostopa platformnih delavcev do kolektivnih delavskih pravic ter odpravi ovir za uresničevanje kolektivnih delavskih pravic. V tej luči so v prvem delu doktorske disertacije sistematično obravnavani kriteriji za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Prav obstoj delovnega razmerja je namreč ključna vstopna točka za dostop platformnih delavcev do kolektivnih delavskih pravic. Ugotavljamo, da stanje tako na evropski, primerjalnopravni kot na slovenski ravni potrjuje, da so zaradi specifične narave in organizacije dela, značilne za platformno delo, potrebne določene prilagoditve razlage in vsebine kriterijev za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja platformnih delavcev. Razlaga ter posledična vsebina trenutnih kriterijev po slovenski pravni ureditvi ni popolnoma ustrezno prilagojena na področje platformnega dela. Še posebej relevanten zgled za možne prilagoditve kvantitativnega ter kvalitativnega vrednotenja relevantnih kriterijev predstavlja predlog Direktive o platformnem delu (2021). Pri čemer pa velja posebej izpostaviti, da razvoj na evropski in primerjalnopravni ravni nikakor ne utemeljuje odstopa od »tradicionalnega« koncepta delovnega razmerja, ki temelji na osebni odvisnosti oziroma podrejenosti delavca (obstoju subordinacije). Slednje še zmeraj ostaja ključno. Brez ugotovitve zadostne stopnje subordinacije ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja. V drugem delu doktorske disertacije so sistematično obravnavani nadnacionalni, primerjalnopravni ter nacionalni pravni vidiki, ki so pomembni za preučitev vprašanj, ali bi morali biti tudi platformni delavci, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja, upravičeni do kolektivnih delavskih pravic – ter ali je za odpravo ovir pri uresničevanju kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev treba prilagoditi ureditev posameznih kolektivnih delavskih pravic oziroma sprejeti specialna zakonska pravila. Ugotavljamo, da stanje na nadnacionalni in primerjalnopravni ravni potrjuje, da bi tudi platformni delavci, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja, morali biti upravičeni do kolektivnih delavskih pravic. Vendar pa navedeno ne velja neomejeno – oziroma se ne nanaša na celotno vsebino kolektivnih delavskih pravic ter na vse platformne delavce, ki opravljajo delo izven delovnega razmerja. Iz dometa delovnopravnega varstva (kolektivnih delavskih pravic) je namreč treba izločiti tiste samozaposlene platformne delavce, ki so »pristno samozaposleni« oziroma se štejejo za podjetja. Prav tako na podlagi analize obravnavane literature ter pravnih virov na različnih pravnih ravneh ugotavljamo, da je za odpravo ovir pri uresničevanju kolektivnih delavskih pravic platformnih delavcev (v delovnem razmerju in izven delovnega razmerja) treba prilagoditi ureditev posameznih kolektivnih delavskih pravic oziroma sprejeti specialna zakonska pravila. V luči identificiranih ovir so v okviru doktorske disertacije predlagane številne pravne rešitve de lege ferenda, ki temeljijo predvsem na zgledu Direktive o platformnem delu ter obravnavanih primerjalnopravnih ureditev (ob upoštevanju temeljnih standardov s področja kolektivnih delavskih pravic po MOD – predvsem Konvencij MOD št. 135 in 154 ter pripadajočih priporočil). Ključno je, da zgolj zaradi tehnoloških sprememb v organizaciji delovnega procesa (ki so značilna za platformno delo) ne pride do izvotlitve temeljnih upravičenj platformnih delavcev in njihovih predstavnikov iz področja kolektivnih delavskih pravic.
Ključne besede: platformno delo, kolektivne delavske pravice, platformni delavci, delovno razmerje, samozaposlitev, ekonomsko odvisna oseba, delavski predstavniki, kolektivno dogovarjanje
Objavljeno v DKUM: 26.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (4,29 MB)

4.
Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Denis Baghrizabehi, 2023, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne in nadnacionalne vidike zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči v pravdnem postopku. Pravo EU ne določa procesnih pravil za zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, čeravno posameznikom daje pravico, da pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odpravo negativnih učinkov ukrepov nezakonite pomoči. Pri nezakoniti pomoči gre za državno pomoč, ki je podeljena v nasprotju s t. i. klavzulo o mirovanju. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se takšni postopki vodijo pred nacionalnimi sodišči in v skladu z nacionalnim procesnim pravom. Ker evroavtonomno tolmačenje pojma »procesno« pravo zajema tudi pravila, ki jih v kontinentalnih sistemih praviloma razumemo kot materialnopravna, je treba v sklopu zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči uporabljati tudi nacionalna pravila materialnega prava. Kadar je bila nezakonita pomoč podeljena z aktom zasebne oziroma civilnopravne narave, pride v poštev uporaba institutov civilnega prava. Nacionalna pravila pravdnega postopka in civilnega materialnega prava niso prilagojena posebnostim prava državnih pomoči in se zaradi tega uresničuje riziko neučinkovitega izvrševanja subjektivnih pravic, izvedenih iz neposrednega učinka prava EU. V sklopu disertacije je opravljena holistična obravnava pravil in načel prava EU, ki naslavljajo področje zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči ter analiza medsebojnega delovanja prava EU in nacionalnega prava držav članic. Problem neučinkovitih pravnih sredstev je obravnavan kategorično, in sicer tako, da je najprej opredeljeno vprašanje civilnopravne neveljavnosti ukrepov nezakonite državne pomoči. Na podlagi primerjalnopravne analize med pravnimi redi Slovenije, Nemčije in Avstrije doktorska disertacija navaja zaključek, da bi se takšni ukrepi morali šteti za nične. Alternative, ki bi ukrep ohranjale v veljavi, iz pravnopolitičnih razlogov niso ustrezne. Predmetni zaključek predstavlja tudi premiso za nadaljnje ugotovitve v doktorski disertaciji. Učinkovito zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči je kompleksen fenomen, ki je omogočen zgolj skozi souporabo številnih pravnih institutov nacionalnega prava ter je mestoma popolnjen s sodniškim pravom oziroma s posegi v smeri lojalne razlage ali neuporabe nasprotujočih določb nacionalnega prava. Rešitve, ki so se v tej zvezi razvile v primerjalnopravnem kontekstu, niso vedno neposredno prenosljive v slovenski pravni red. Tako na primer nemški model zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči sloni na kvazi-negatornem varstvu in konceptu klavzule o mirovanju kot varstvenega zakona, medtem ko avstrijska sodišča posameznikom nudijo varstvo zgolj na podlagi prava nelojalne konkurence. V tej zvezi doktorska disertacija vsebuje sklep, da bi veljalo zaradi posrednega učinka prava EU v slovenskem pravu tolmačiti določbo 133. člena Obligacijskega zakonika ekstenzivno, tako da bi zajemala finančno škodo in delovanje, ki ni usmerjeno zgolj v prostor oziroma okolje. Prav tako bi kazalo na področju prava nelojalne konkurence lojalno razlagati določbe o aktivni legitimaciji. S procesnega vidika je navkljub zapadlosti dajatvenega zahtevka treba dopustiti ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotavlja ničnost ukrepa nezakonite pomoči ter si prizadevati za fleksibilno uporabo pravil o odločanju po prostem preudarku, o informativnih dokazih ter (na podlagi načela vestnosti in poštenja) omogočiti uporabo pravil o stopničasti tožbi. V okviru možnosti preseganja informacijske asimetrije je bila opravljena analiza možnosti zakonodajne harmonizacije pravil o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper državo članico zaradi implementacije ukrepa nezakonite pomoči. Doktorska disertacija se končno opredeljuje tudi do meja pravnomočnosti v primeru ugotovitvenih sodb, ki zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebujejo (sanirajo) kršitev prava državnih pomoči. V tej zvezi je podan zaključek, da takšne sodbe nimajo učinka materialne pravnomočnosti.
Ključne besede: zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, priglasitev državnih pomoči, klavzula o mirovanju, nacionalna procesna avtonomija, načelo učinkovitosti, izterjava nezakonite državne pomoči, učinkovito sodno varstvo
Objavljeno v DKUM: 14.12.2023; Ogledov: 955; Prenosov: 316
.pdf Celotno besedilo (3,49 MB)

5.
Odpravnina po pravilih agencijske pogodbe v primerjalnem pravu : doktorska disertacija
Sebastjan Kerčmar, 2023, doktorska disertacija

Opis: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo. Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive. Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Ključne besede: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 523; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (3,28 MB)

6.
7.
Pomen in uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu : doktorska disertacija
Denis Magyar, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu. Pravno relevantna subjektivna dejstva so dejstva, katerih (ne)obstoj je odvisen od subjektivnega doživljanja posameznika, zato jih »zunanji opazovalci« izkustveno ne morejo zaznati. V civilnem dokaznem pravu je glavni »zunanji opazovalec« sodišče, ki mora doseči zanesljivo objektivizacijo pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Toda obstoječe metode »subjektivizacije objektivnega« ne zagotavljajo popolne zanesljivosti. Avtor zastopa stališče, da lahko zanesljivost ugotavljanja pravno relevantnih subjektivnih dejstev poveča uporaba nevroznanstvenih odkritij. Nevroznanost je namreč že naredila prve korake na področju objektivizacije bolečine, odkrivanja laži in drugih pravno relevantnih subjektivnih dejstev, ki se ugotavljajo v civilnem dokaznem pravu. Interdisciplinarno področje, na katerem se nevroznanstvena vprašanja prepletajo s pravnimi in obratno, imenujemo nevropravo. Ker pa nevroprava ni mogoče obravnavati brez razumevanja prava in nevroznanosti, avtor obravnava temelje civilnega dokaznega prava in nevroznanosti s temeljitim prikazom njene zgodovine, sedanjosti ter prihodnosti, nakar preide na znanstveno preučevanje razvoja nevroprava kot interdisciplinarnega področja nevroznanosti in (civilnega dokaznega) prava. Ugotavlja, da uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ne predstavlja revolucije, ampak evolucijo prava. Uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu je utemeljena na razpravnem in izjemoma na preiskovalnem načelu, pri čemer je potrebno upoštevati dejanske omejitve pri uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu in pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi obstoječih metod »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu, kakor tudi pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi nevroznanstvenih metod »objektivizacije subjektivnega« v kazenskem dokaznem pravu. Toda ne glede na omejitve – bodisi dejanske bodisi pravne – nevropravo ne bo zašlo v slepo ulico, temveč se bo razvijalo z nadaljnjim razvojem nevroznanosti. Nadaljnji razvoj bo namreč zmanjšal pomanjkljivosti nevroznanosti in povečal zanesljivost njenih odkritij. Interdisciplinarno področje nevroznanosti in prava navsezadnje že obstaja, nevroznanstvena odkritja pa že postajajo del objektivizacije pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Predmetna doktorska disertacija predstavlja prvo znanstveno delo, ki obravnava civilnopravne vidike prepletanja prava in nevroznanosti celostno. Znanstvena odkritja, do katerih smo prišli v doktorski disertaciji, so premaknila meje našega védenja o pomenu in uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ter predstavljajo kakovostno izhodišče za nadaljnje raziskovanje.
Ključne besede: nevropravo, civilno pravo, nevroznanost, dokazna vrednost, omejitve, subjektivna dejstva, »objektivizacija subjektivnega«
Objavljeno v DKUM: 09.03.2023; Ogledov: 1671; Prenosov: 243
.pdf Celotno besedilo (2,97 MB)

8.
Notarske skrbniške storitve : doktorska disertacija
Bojan Podgoršek, 2022, doktorska disertacija

Opis: Stranki se izogneta tveganju nasprotne neizpolnitve s pomočjo skrbnika (fiduciarja), ki prevzame in hrani predmet izpolnitve pogodbene stranke ter ga izroči drugemu pogodbeniku, ko tudi ta izpolni svojo obveznost. Skrbnik ima odgovorno nalogo, saj razpolaga s premoženjem pogodbenih strank. Zato je pomembna izbira strokovnjaka, ki mu bo zaupana naloga skrbnika. S skrbniškimi storitvami pri prometu nepremičnin se v praksi ukvarjajo predvsem notarji, odvetniki in nepremičninski posredniki. Notarska hramba je pravno razmerje med notarjem in strankama osnovnega pravnega posla, ki je praviloma prodajna pogodba. Notarska hramba je urejena z obveznimi zakonskimi pravili o javnih pooblastilih notarjev in s pravili mandatne pogodbe. Medsebojne obveznosti strank osnovnega pravnega posla same po sebi ne vplivajo na notarjeve obveznosti po pogodbi o notarski hrambi, razen če so vključene v pogodbo o notarski hrambi kot njen sestavni del. Slovenska zakonodaja določa splošne predpostavke notarske dejavnosti. Vendar ne določa posebnih predpostavk, ki jih je treba izpolniti za dopustnost notarske hrambe listin, denarja in vrednostnih papirjev, niti ne določa obveznih sestavin naloga za hrambo. Hramba denarnega dobroimetja in vrednostnih papirjev, ki lahko predstavljajo življenjske prihranke strank, je povezana s tveganji. Zato mora biti natančno zakonsko urejena. Dovoljena mora biti le ob natančno določenih pogojih hrambe. Poleg tega mora biti vnaprej izražen in natančno določen namen hrambe. Zakonsko določene morajo biti tudi predpostavke dopustnosti namena hrambe. Predmet notarske hrambe je v času do izpolnitve pogojev hrambe, nedosegljiv upnikom strank. Zato je institut notarske hrambe izpostavljen tveganju zlorabe pravic zaradi izogibanja upnikom. Po veljavnih zakonskih pravilih je neomejen tudi rok notarske hrambe denarja in vrednostnih papirjev. V zvezi s tem je potreben razmislek o zakonski omejitvi časa, ki ga ima upravičenec na razpolago za izpolnitev pogojev hrambe. Iz teh razlogov je treba slovensko zakonsko ureditev notarske hrambe ustrezno spremeniti.
Ključne besede: skrbniške storitve, notarske skrbniške storitve, notarska hramba denarja, notarska hramba listin, prodaja nepremičnin, predpostavke notarske hrambe, tveganje neizpolnitve, zakoniti interes za notarsko hrambo
Objavljeno v DKUM: 07.06.2022; Ogledov: 1027; Prenosov: 251
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

9.
Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Katja Drnovšek, 2022, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.
Ključne besede: protipravno pridobljeni dokaz, izključitev dokazov, pravica do dokaza, kolizija človekovih pravic, procesna jamstva, materialna resnica, načelo proste presoje dokazov, dokazni standard, čezmejno izvajanje dokazov, pravdni postopek
Objavljeno v DKUM: 07.06.2022; Ogledov: 1628; Prenosov: 877
.pdf Celotno besedilo (4,89 MB)

10.
Vpliv (ne)uporabe gensko spremenjenih organizmov na pravico do zdravstvenega varstva – primerjalnopravni vidik : doktorska disertacija
Katja Meško Kuralt, 2021, doktorska disertacija

Opis: Pravne posledice minimalnih standardov kakovosti v zvezi z zagotavljanjem ustreznega zdravstvenega varstva so tiste posledice, ki nastajajo, in tiste, ki nastajajo, a se v znanosti ne morejo izraziti z gotovostjo, temveč s stopnjo verjetnosti (npr. na področju GSO tako ni mogoče trditi obstoja nekaterih pravnih posledic, saj zaradi kratkotrajne uporabe GSO na trgu, le-te še niso dokazane s stopnjo gotovosti, kljub temu pa so pomembna informacija za ohranjanje zdravja ljudi in okolja). Pravne posledice sem razvrstila glede na njihov vpliv na zdravje ljudi in varstvo okolja, in sicer na pozitivne in negativne pravne posledice ter tudi glede na učinek uporabe GSO (tj. neposredne in posredne pravne posledice). Z namenom opredeliti minimalne standarde kakovosti zdravstvenega varstva v luči uporabe GSO sem v doktorski disertaciji analizirala pravna pravila, ki se med primerjalnopravnimi področji držav članic razlikujejo, predvsem z vidika implementacija pomembnih uredb in direktiv, ki se (ne)posredno nanašajo na področje uporabe GSO. Prav tako sem analizirala tudi pomembne sodbe SEU, ki so povezana z GSO, in sicer z vidika sankcij zoper nepravilnosti oziroma morebitne posledice, ki sledijo po zaključenih sodnih procesih.
Ključne besede: pravica do zdravstvenega varstva, vpliv na zdravje ljudi in okolja, ocena tveganja, pravne posledice uporabe GSO, previdnostno načelo
Objavljeno v DKUM: 11.10.2021; Ogledov: 1472; Prenosov: 183
.pdf Celotno besedilo (3,72 MB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici