| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 26
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Denis Baghrizabehi, 2023, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne in nadnacionalne vidike zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči v pravdnem postopku. Pravo EU ne določa procesnih pravil za zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, čeravno posameznikom daje pravico, da pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odpravo negativnih učinkov ukrepov nezakonite pomoči. Pri nezakoniti pomoči gre za državno pomoč, ki je podeljena v nasprotju s t. i. klavzulo o mirovanju. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se takšni postopki vodijo pred nacionalnimi sodišči in v skladu z nacionalnim procesnim pravom. Ker evroavtonomno tolmačenje pojma »procesno« pravo zajema tudi pravila, ki jih v kontinentalnih sistemih praviloma razumemo kot materialnopravna, je treba v sklopu zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči uporabljati tudi nacionalna pravila materialnega prava. Kadar je bila nezakonita pomoč podeljena z aktom zasebne oziroma civilnopravne narave, pride v poštev uporaba institutov civilnega prava. Nacionalna pravila pravdnega postopka in civilnega materialnega prava niso prilagojena posebnostim prava državnih pomoči in se zaradi tega uresničuje riziko neučinkovitega izvrševanja subjektivnih pravic, izvedenih iz neposrednega učinka prava EU. V sklopu disertacije je opravljena holistična obravnava pravil in načel prava EU, ki naslavljajo področje zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči ter analiza medsebojnega delovanja prava EU in nacionalnega prava držav članic. Problem neučinkovitih pravnih sredstev je obravnavan kategorično, in sicer tako, da je najprej opredeljeno vprašanje civilnopravne neveljavnosti ukrepov nezakonite državne pomoči. Na podlagi primerjalnopravne analize med pravnimi redi Slovenije, Nemčije in Avstrije doktorska disertacija navaja zaključek, da bi se takšni ukrepi morali šteti za nične. Alternative, ki bi ukrep ohranjale v veljavi, iz pravnopolitičnih razlogov niso ustrezne. Predmetni zaključek predstavlja tudi premiso za nadaljnje ugotovitve v doktorski disertaciji. Učinkovito zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči je kompleksen fenomen, ki je omogočen zgolj skozi souporabo številnih pravnih institutov nacionalnega prava ter je mestoma popolnjen s sodniškim pravom oziroma s posegi v smeri lojalne razlage ali neuporabe nasprotujočih določb nacionalnega prava. Rešitve, ki so se v tej zvezi razvile v primerjalnopravnem kontekstu, niso vedno neposredno prenosljive v slovenski pravni red. Tako na primer nemški model zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči sloni na kvazi-negatornem varstvu in konceptu klavzule o mirovanju kot varstvenega zakona, medtem ko avstrijska sodišča posameznikom nudijo varstvo zgolj na podlagi prava nelojalne konkurence. V tej zvezi doktorska disertacija vsebuje sklep, da bi veljalo zaradi posrednega učinka prava EU v slovenskem pravu tolmačiti določbo 133. člena Obligacijskega zakonika ekstenzivno, tako da bi zajemala finančno škodo in delovanje, ki ni usmerjeno zgolj v prostor oziroma okolje. Prav tako bi kazalo na področju prava nelojalne konkurence lojalno razlagati določbe o aktivni legitimaciji. S procesnega vidika je navkljub zapadlosti dajatvenega zahtevka treba dopustiti ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotavlja ničnost ukrepa nezakonite pomoči ter si prizadevati za fleksibilno uporabo pravil o odločanju po prostem preudarku, o informativnih dokazih ter (na podlagi načela vestnosti in poštenja) omogočiti uporabo pravil o stopničasti tožbi. V okviru možnosti preseganja informacijske asimetrije je bila opravljena analiza možnosti zakonodajne harmonizacije pravil o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper državo članico zaradi implementacije ukrepa nezakonite pomoči. Doktorska disertacija se končno opredeljuje tudi do meja pravnomočnosti v primeru ugotovitvenih sodb, ki zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebujejo (sanirajo) kršitev prava državnih pomoči. V tej zvezi je podan zaključek, da takšne sodbe nimajo učinka materialne pravnomočnosti.
Ključne besede: zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, priglasitev državnih pomoči, klavzula o mirovanju, nacionalna procesna avtonomija, načelo učinkovitosti, izterjava nezakonite državne pomoči, učinkovito sodno varstvo
Objavljeno v DKUM: 14.12.2023; Ogledov: 811; Prenosov: 162
.pdf Celotno besedilo (3,49 MB)

2.
Odpravnina po pravilih agencijske pogodbe v primerjalnem pravu : doktorska disertacija
Sebastjan Kerčmar, 2023, doktorska disertacija

Opis: Odpravnina trgovskega zastopnika se v slovenski zakonodaji razlikuje od njene ureditve v Agentski direktivi in primerjalnopravnih ureditvah, poleg tega pa ne v teoriji ne v sodni praksi ni najti zadovoljivih odgovorov in usmeritev, kako jo pravilno razumeti in uveljaviti v praksi. Disertacija najprej obravnava zgodovino in cilje slovenske ureditve ter Agentske direktive, na kateri naj bi slovenska ureditev temeljila, nato pa tudi pravne ureditve, ki so bile izhodišče za ureditev odpravnine v Agentski direktivi. Leta 1986 je Agentska direktiva ponudila državam članicam t. i. nemško ureditev nadomestila kot eno od dveh možnosti implementacije, pri čemer se je večina držav članic odločila prav za omenjeni t. i. nemški model, Komisija pa je članicam v pomoč predlagala zgledovanje po bogati nemški teoriji in sodni praksi. Disertacija s pomočjo razumevanja Agentske direktive in zlasti primerjalnopravnih ureditev Nemčije, Avstrije, Italije in Belgije postavlja in obravnava temelje za pravilno razumevanje instituta odpravnine v slovenskem pravnem redu z osredotočanjem zlasti na njene posebnosti in razlike v primerjavi z Agentsko direktivo. Obravnava slovenske ureditve in s tem povezane problematike se začne že pri zakonski definiciji trgovskega zastopnika, za katerega zakon zahteva opravljanje zastopanja kot registrirane dejavnosti. Nadalje je pomembno načelo pravičnosti, ki v slovenskem zakonskem določilu, ki ureja pravico do odpravnine, ni izrecno zapisano, kar pa ne pomeni, da se to načelo v zvezi z odpravnino ne uporablja. Do odstopanj od Agentske direktive prihaja tudi pri določilu, ki v izračunu najvišjega zneska odpravnine vključuje samo provizije, in ne vseh plačil, kot na primer to določajo Agentska direktiva ter primerljivi nemška in avstrijska ureditev, ter tudi pri nekaterih drugih zakonskih določilih, ki jih disertacija podrobneje obravnava. Vsekakor pa je najpomembnejša razlika med slovensko ureditvijo in Agentsko direktivo, da poleg pravice do odpravnine, ki naj bi jo trgovskemu zastopniku OZ nudil skladno z določili Agentske direktive, OZ trgovskemu zastopniku omogoča še dve dodatni pravici do odpravnine. Prva dodatna pravica do odpravnine izhaja iz drugega dela prvega odstavka 833. člena OZ, ki temelji na posebnih okoliščinah, ki naj bi terjale plačilo odpravnine, druga pa iz njegovega četrtega odstavka, ki naj bi trgovskemu zastopniku omogočil povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z uvajanjem proizvoda na tržišče, in vseh drugih stroškov, ki jih je imel zastopnik v zvezi z izvajanjem pogodbe, v primeru prenehanja pogodbe za določen čas pred potekom tega časa ali v primeru prenehanja pogodbe za nedoločen čas pred potekom petih let od sklenitve. Pri nobeni od dodatnih pravic do odpravnine pa ni treba, da bi naročitelj po prenehanju pogodbenega razmerja imel znatne koristi – še več, ne zahteva se niti, da bi trgovski zastopnik naročitelju pridobil nove stranke ali mu občutno povečal posle z dotedanjimi strankami. Gre torej za dodatni pravici trgovskega zastopnika, ki presegata minimalne zahteve iz Agentske direktive in do katerih naj bi bil trgovski zastopnik upravičen ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, ki odstopajo od pogojev iz Agentske direktive. Na podlagi tako zastavljenih temeljev se v nadaljevanju disertacija osredotoča na odpravnine, ki se po pravilih pogodbe o trgovskem zastopanju obravnavajo v primerjalnem pravu pri nekaterih drugih, inominatnih pogodbenih tipih, nadalje pa tudi na razmerja do odškodnine, ki jo v zvezi s pogodbo o trgovskem zastopanju opredeljujeta tako Agentska direktiva kakor tudi naše zakonsko določilo. Nič od predstavljenega v disertaciji pa ne bi imelo pravega pomena v praksi, če zaradi pogostih mednarodnih elementov v tovrstnih razmerjih ne bi bilo jasno, pred katerim organom in v kateri državi lahko trgovski zastopnik uveljavlja pravice in katero pravo se pri tem uporabi, zato predmetna naloga obravnava tudi to problematiko.
Ključne besede: samozaposleni, trgovski zastopnik, pogodba o trgovskem zastopanju, naročitelj, plačilo, provizija, nadomestilo, odpravnina, višina odpravnine, izključitev odpravnine, odškodnina, dobra vera, pravičnost, 833. člen Obligacijskega zakonika, Direktiva 86/653/EGS, distribucijska pogodba, franšizna pogodba, komisijska pogodba
Objavljeno v DKUM: 12.10.2023; Ogledov: 454; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (3,28 MB)

3.
4.
Pomen in uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu : doktorska disertacija
Denis Magyar, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu. Pravno relevantna subjektivna dejstva so dejstva, katerih (ne)obstoj je odvisen od subjektivnega doživljanja posameznika, zato jih »zunanji opazovalci« izkustveno ne morejo zaznati. V civilnem dokaznem pravu je glavni »zunanji opazovalec« sodišče, ki mora doseči zanesljivo objektivizacijo pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Toda obstoječe metode »subjektivizacije objektivnega« ne zagotavljajo popolne zanesljivosti. Avtor zastopa stališče, da lahko zanesljivost ugotavljanja pravno relevantnih subjektivnih dejstev poveča uporaba nevroznanstvenih odkritij. Nevroznanost je namreč že naredila prve korake na področju objektivizacije bolečine, odkrivanja laži in drugih pravno relevantnih subjektivnih dejstev, ki se ugotavljajo v civilnem dokaznem pravu. Interdisciplinarno področje, na katerem se nevroznanstvena vprašanja prepletajo s pravnimi in obratno, imenujemo nevropravo. Ker pa nevroprava ni mogoče obravnavati brez razumevanja prava in nevroznanosti, avtor obravnava temelje civilnega dokaznega prava in nevroznanosti s temeljitim prikazom njene zgodovine, sedanjosti ter prihodnosti, nakar preide na znanstveno preučevanje razvoja nevroprava kot interdisciplinarnega področja nevroznanosti in (civilnega dokaznega) prava. Ugotavlja, da uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ne predstavlja revolucije, ampak evolucijo prava. Uporaba nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu je utemeljena na razpravnem in izjemoma na preiskovalnem načelu, pri čemer je potrebno upoštevati dejanske omejitve pri uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu in pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi obstoječih metod »objektivizacije subjektivnega« v civilnem dokaznem pravu, kakor tudi pravne omejitve, ki obstajajo pri uporabi nevroznanstvenih metod »objektivizacije subjektivnega« v kazenskem dokaznem pravu. Toda ne glede na omejitve – bodisi dejanske bodisi pravne – nevropravo ne bo zašlo v slepo ulico, temveč se bo razvijalo z nadaljnjim razvojem nevroznanosti. Nadaljnji razvoj bo namreč zmanjšal pomanjkljivosti nevroznanosti in povečal zanesljivost njenih odkritij. Interdisciplinarno področje nevroznanosti in prava navsezadnje že obstaja, nevroznanstvena odkritja pa že postajajo del objektivizacije pravno relevantnih subjektivnih dejstev. Predmetna doktorska disertacija predstavlja prvo znanstveno delo, ki obravnava civilnopravne vidike prepletanja prava in nevroznanosti celostno. Znanstvena odkritja, do katerih smo prišli v doktorski disertaciji, so premaknila meje našega védenja o pomenu in uporabi nevroznanstvenih odkritij v civilnem dokaznem pravu ter predstavljajo kakovostno izhodišče za nadaljnje raziskovanje.
Ključne besede: nevropravo, civilno pravo, nevroznanost, dokazna vrednost, omejitve, subjektivna dejstva, »objektivizacija subjektivnega«
Objavljeno v DKUM: 09.03.2023; Ogledov: 1566; Prenosov: 166
.pdf Celotno besedilo (2,97 MB)

5.
Notarske skrbniške storitve : doktorska disertacija
Bojan Podgoršek, 2022, doktorska disertacija

Opis: Stranki se izogneta tveganju nasprotne neizpolnitve s pomočjo skrbnika (fiduciarja), ki prevzame in hrani predmet izpolnitve pogodbene stranke ter ga izroči drugemu pogodbeniku, ko tudi ta izpolni svojo obveznost. Skrbnik ima odgovorno nalogo, saj razpolaga s premoženjem pogodbenih strank. Zato je pomembna izbira strokovnjaka, ki mu bo zaupana naloga skrbnika. S skrbniškimi storitvami pri prometu nepremičnin se v praksi ukvarjajo predvsem notarji, odvetniki in nepremičninski posredniki. Notarska hramba je pravno razmerje med notarjem in strankama osnovnega pravnega posla, ki je praviloma prodajna pogodba. Notarska hramba je urejena z obveznimi zakonskimi pravili o javnih pooblastilih notarjev in s pravili mandatne pogodbe. Medsebojne obveznosti strank osnovnega pravnega posla same po sebi ne vplivajo na notarjeve obveznosti po pogodbi o notarski hrambi, razen če so vključene v pogodbo o notarski hrambi kot njen sestavni del. Slovenska zakonodaja določa splošne predpostavke notarske dejavnosti. Vendar ne določa posebnih predpostavk, ki jih je treba izpolniti za dopustnost notarske hrambe listin, denarja in vrednostnih papirjev, niti ne določa obveznih sestavin naloga za hrambo. Hramba denarnega dobroimetja in vrednostnih papirjev, ki lahko predstavljajo življenjske prihranke strank, je povezana s tveganji. Zato mora biti natančno zakonsko urejena. Dovoljena mora biti le ob natančno določenih pogojih hrambe. Poleg tega mora biti vnaprej izražen in natančno določen namen hrambe. Zakonsko določene morajo biti tudi predpostavke dopustnosti namena hrambe. Predmet notarske hrambe je v času do izpolnitve pogojev hrambe, nedosegljiv upnikom strank. Zato je institut notarske hrambe izpostavljen tveganju zlorabe pravic zaradi izogibanja upnikom. Po veljavnih zakonskih pravilih je neomejen tudi rok notarske hrambe denarja in vrednostnih papirjev. V zvezi s tem je potreben razmislek o zakonski omejitvi časa, ki ga ima upravičenec na razpolago za izpolnitev pogojev hrambe. Iz teh razlogov je treba slovensko zakonsko ureditev notarske hrambe ustrezno spremeniti.
Ključne besede: skrbniške storitve, notarske skrbniške storitve, notarska hramba denarja, notarska hramba listin, prodaja nepremičnin, predpostavke notarske hrambe, tveganje neizpolnitve, zakoniti interes za notarsko hrambo
Objavljeno v DKUM: 07.06.2022; Ogledov: 974; Prenosov: 211
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

6.
Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Katja Drnovšek, 2022, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.
Ključne besede: protipravno pridobljeni dokaz, izključitev dokazov, pravica do dokaza, kolizija človekovih pravic, procesna jamstva, materialna resnica, načelo proste presoje dokazov, dokazni standard, čezmejno izvajanje dokazov, pravdni postopek
Objavljeno v DKUM: 07.06.2022; Ogledov: 1517; Prenosov: 653
.pdf Celotno besedilo (4,89 MB)

7.
Vpliv (ne)uporabe gensko spremenjenih organizmov na pravico do zdravstvenega varstva – primerjalnopravni vidik : doktorska disertacija
Katja Meško Kuralt, 2021, doktorska disertacija

Opis: Pravne posledice minimalnih standardov kakovosti v zvezi z zagotavljanjem ustreznega zdravstvenega varstva so tiste posledice, ki nastajajo, in tiste, ki nastajajo, a se v znanosti ne morejo izraziti z gotovostjo, temveč s stopnjo verjetnosti (npr. na področju GSO tako ni mogoče trditi obstoja nekaterih pravnih posledic, saj zaradi kratkotrajne uporabe GSO na trgu, le-te še niso dokazane s stopnjo gotovosti, kljub temu pa so pomembna informacija za ohranjanje zdravja ljudi in okolja). Pravne posledice sem razvrstila glede na njihov vpliv na zdravje ljudi in varstvo okolja, in sicer na pozitivne in negativne pravne posledice ter tudi glede na učinek uporabe GSO (tj. neposredne in posredne pravne posledice). Z namenom opredeliti minimalne standarde kakovosti zdravstvenega varstva v luči uporabe GSO sem v doktorski disertaciji analizirala pravna pravila, ki se med primerjalnopravnimi področji držav članic razlikujejo, predvsem z vidika implementacija pomembnih uredb in direktiv, ki se (ne)posredno nanašajo na področje uporabe GSO. Prav tako sem analizirala tudi pomembne sodbe SEU, ki so povezana z GSO, in sicer z vidika sankcij zoper nepravilnosti oziroma morebitne posledice, ki sledijo po zaključenih sodnih procesih.
Ključne besede: pravica do zdravstvenega varstva, vpliv na zdravje ljudi in okolja, ocena tveganja, pravne posledice uporabe GSO, previdnostno načelo
Objavljeno v DKUM: 11.10.2021; Ogledov: 1412; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (3,72 MB)

8.
Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev : doktorska disertacija
Mojca Tancer Verboten, doktorska disertacija

Opis: Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev izvirajo iz posebnega statusa univerz, na katerih delujejo, saj to niso samo institucije posebnega pomena, temveč imajo določeno univerzitetno avtonomijo, ki je v posameznih državah različno definirana in pravno normirana. Ustava Republike Slovenije določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kljub dejstvu, da Ustava Republike Slovenije slovenskim državnim univerzam priznava institucionalno avtonomijo in jo na splošno definira v ZVis, je zaradi popolne regulacije posameznih področij prekomerno omejena z zakonsko ureditvijo nekaterih vidikov delovnih razmerij visokošolskih učiteljev. Kadrovska avtonomija univerz naj bi predstavljala visoko stopnjo samoregulacije na štirih področjih, in sicer pri zaposlitvenih postopkih na univerzi, pri določanju plačnega sistema in politike določanja plač, pri pristojnosti univerze za določanje lastnih kriterijev za napredovanje ter možnosti univerz v postopkih prenehanja delovnih razmerij, vendar prihaja v Republiki Sloveniji do posegov v avtonomijo univerze. Slovensko visokošolsko pravo ne pozna koncepta zakona o univerzi, v katerem bi bile urejene vse posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev, ki ne morejo biti prepuščene splošni delovnopravni in uslužbenski zakonodaji. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev so vprašanja, ki so bila v preteklem razvoju visokošolskega prava neustrezno določena ali sploh niso bila vključena v visokošolsko zakonodajo. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev je zaslediti pri postopku zaposlitve, pri izvolitvi v naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta, pri definiranju delovnih obveznosti in določitvi delovnega časa, ki terja specialno ureditev, ki izhaja iz narave dela visokošolskih učiteljev. Posebno ureditev terja tudi atipična oblika dela na domu, ki je vezana na znanstvenoraziskovalno delo visokošolskega učitelja. Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na univerzah, kar pomeni, da je za njih izobraževanje nujno potrebno, še posebej je izpostavljen mednarodno uveljavljen institut sobotnega leta (sabbatical), kjer zakonska (ne)ureditev pušča pravno praznino. Prenehanje delovnega razmerja in poseg v socialno varnost je pomemben institut tudi za visokošolskega učitelja, predvsem pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga izgube naziva ter iz razloga "prisilne upokojitve."
Ključne besede: visokošolski učitelji, delovnopravni položaj, kadrovska avtonomija univerz, delovne obveznosti visokošolskih učiteljev, izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, določitev delovnega časa visokošolskih učiteljev, tveganje prekarnosti za visokošolske učitelje, disertacije
Objavljeno v DKUM: 30.09.2021; Ogledov: 1369; Prenosov: 208
.pdf Celotno besedilo (3,20 MB)

9.
Prost pretok začasnih ukrepov v civilnih zadevah v EU in njihovi učinki : doktorska disertacija
Urška Kupec, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko prostega pretoka začasnih ukrepov v civilnih zadevah znotraj meja EU in preučuje učinke začasnih ukrepov znotraj EU. Prost pretok začasnih ukrepov je pomemben, saj se tako zagotovi celovito varstvo upnika in njegove pravice do zasebne lastnine. Pomembno je tudi vprašanje učinkov, ki jih začasni ukrepi dosežejo v tujini, saj so učinki začasnih ukrepov za položaj upnika lahko odločilni. Čeprav v EU velja načelo medsebojnega zaupanja, kar pomeni, da bi države članice EU morale zaupati v pravne sisteme drugih držav članic EU in odločitve njihovih sodnikov, je mogoče ugotoviti, da na področju prostega pretoka začasnih ukrepov na podlagi BU Ia še veljajo omejitve, ki v velikih primerih dejansko onemogočajo prost pretok teh začasnih ukrepov. Razlog za te omejitve je mogoče najti predvsem v tem, da so pri izdaji začasnih ukrepov določene temeljne pravice dolžnikov v civilnem postopku (denimo pravica do izjave) okrnjene in da obstaja določen dvom, da posamezne države članice EU niso zadostno oziroma sploh niso spoštovale temeljnih pravic posameznikov. Prav tako je potrebno upoštevati, da se pravni redi držav članic EU tudi bistveno razlikujejo glede trenutka, v katerem se lahko izda začasni ukrep (pred, med ali po zaključen postopku o glavni stvari), in glede pogojev za izdajo začasnega ukrepa (nujnost, nevarnost). Z namenom zagotovitve učinkovite in hitre zamrznitve sredstev na bančnih računih je bila sprejeta Uredba ENZBR, katere namen bi naj bil, da upnikom daje na voljo dodatno in neobvezno sredstvo, s katerim lahko upnik doseže zamrznitev dolžnikovih denarnih sredstev na bančnih računih v vseh državah članicah EU (razen Danske). Po pregledu vsebine Uredbe ENZBR je mogoče ugotoviti, da ta na področju zaščite interesov upnika, ki še ne razpolaga s pravnim naslovom, ni prinesla bistvenih prednosti. Tudi Uredba ENZBR v tem primeru zelo pogojuje izdajo naloga, zaradi česar obstaja nevarnost, da postopek po Uredbi ENZBR za upnike, ki še ne razpolagajo s pravnim naslovom, ne bo zanimiv. Na tem področju je sicer bilo sprejeto poročilo, ki vključuje predlog direktive za skupne minimalne standarde za civilni postopek v EU. Predmet direktive je tudi področje začasnih ukrepov, pri čemer v tej fazi še ni mogoče dajati ugotovitev glede praktičnega pomena oziroma vpliva predloga direktive na prost pretok začasnih ukrepov. Z namenom prikaza razlike v nacionalnih pravnih sistemih smo glede začasnih ukrepov obravnavali nacionalna prava Nemčije in Hrvaške , pri čemer smo ugotovili, da se nacionalni pravni sistemi v marsikaterem vprašanju razlikujejo in da v tem lahko tiči razlog za nezaupanja med državami članicami EU. Po opravljeni analizi smo zaključili, da je odločitev upnika glede uporabe oziroma izbire primernega ukrepa zavarovanja odvisna od učinkov, ki ga posamezni ukrep zagotavlja. Sprejeli smo tudi zaključek, da postopek priznanja in izvršitve po BU Ia ne prispeva h krepitvi načela medsebojnega zaupanja pri delovanju v EU in k dosegu cilja prostega pretoka sodnih odločb. Končno pa smo tudi ugotovili, da bi za učinkovitost prostega pretoka sodnih odločb bi bilo primerno sprejeti skupne minimalne standarde postopka.
Ključne besede: izvršba na bančni račun, premoženje v tujini, začasna odredba, priznanje in izvršitev začasne odredbe, realna zveza, kontradiktornost postopka, nalog za zamrznitev bančnih računov, podatki o bančnem računu, učinki začasnih ukrepov, element presenečenja
Objavljeno v DKUM: 23.09.2021; Ogledov: 1073; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

10.
Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, kot zakonodajni, teoretični in praktični problem : doktorska disertacija
Vanja Verdel Kokol, 2020, doktorska disertacija

Opis: Znaten delež kaznivih dejanj je izvršenih prav zaradi pridobivanja protipravne premoženjske koristi. Zato zahteva racionalna kriminalitetna politika v trajnostnem zoperstavljanju takšnim kaznivim dejanjem učinkovit, predvsem pa domišljen in ustrezno zasnovan sistem odvzema premoženjske koristi. Ob tem na račun učinkovitega odvzema koristi ne sme priti do posega v temeljne ustavne pravice. Problematika kazenskopravnega odvzema premoženjske koristi se tako osredotoča na tri ključne vidike, in sicer na interes države, da storilci ne obdržijo premoženjske koristi, ki jo pridobijo z izvrševanjem kaznivih dejanj, po drugi strani mora biti zadoščeno načelom zakonitosti, nujnosti in sorazmernosti, da se prekomerno ne posega v pravice obdolžencev, vse večji pomen pa pridobiva tudi ustrezno varstvo premoženjskih interesov oškodovancev.
Ključne besede: kazenskopravni odvzem premoženjske koristi, začasno zavarovanje, mednarodno sodelovanje, varstvo oškodovancev, primarni obligatorni odvzem koristi, metoda izračuna premoženjske koristi, institucionalna pristojnost
Objavljeno v DKUM: 17.06.2021; Ogledov: 1544; Prenosov: 413
.pdf Celotno besedilo (2,84 MB)

Iskanje izvedeno v 4.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici