| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 20
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv (ne)uporabe gensko spremenjenih organizmov na pravico do zdravstvenega varstva – primerjalnopravni vidik
Katja Meško Kuralt, 2021, doktorska disertacija

Opis: Pravne posledice minimalnih standardov kakovosti v zvezi z zagotavljanjem ustreznega zdravstvenega varstva so tiste posledice, ki nastajajo, in tiste, ki nastajajo, a se v znanosti ne morejo izraziti z gotovostjo, temveč s stopnjo verjetnosti (npr. na področju GSO tako ni mogoče trditi obstoja nekaterih pravnih posledic, saj zaradi kratkotrajne uporabe GSO na trgu, le-te še niso dokazane s stopnjo gotovosti, kljub temu pa so pomembna informacija za ohranjanje zdravja ljudi in okolja). Pravne posledice sem razvrstila glede na njihov vpliv na zdravje ljudi in varstvo okolja, in sicer na pozitivne in negativne pravne posledice ter tudi glede na učinek uporabe GSO (tj. neposredne in posredne pravne posledice). Z namenom opredeliti minimalne standarde kakovosti zdravstvenega varstva v luči uporabe GSO sem v doktorski disertaciji analizirala pravna pravila, ki se med primerjalnopravnimi področji držav članic razlikujejo, predvsem z vidika implementacija pomembnih uredb in direktiv, ki se (ne)posredno nanašajo na področje uporabe GSO. Prav tako sem analizirala tudi pomembne sodbe SEU, ki so povezana z GSO, in sicer z vidika sankcij zoper nepravilnosti oziroma morebitne posledice, ki sledijo po zaključenih sodnih procesih.
Ključne besede: pravica do zdravstvenega varstva, vpliv na zdravje ljudi in okolja, ocena tveganja, pravne posledice uporabe GSO, previdnostno načelo
Objavljeno: 11.10.2021; Ogledov: 56; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (3,72 MB)

2.
Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev
Mojca Tancer Verboten, doktorska disertacija

Opis: Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev izvirajo iz posebnega statusa univerz, na katerih delujejo, saj to niso samo institucije posebnega pomena, temveč imajo določeno univerzitetno avtonomijo, ki je v posameznih državah različno definirana in pravno normirana. Ustava Republike Slovenije določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Kljub dejstvu, da Ustava Republike Slovenije slovenskim državnim univerzam priznava institucionalno avtonomijo in jo na splošno definira v ZVis, je zaradi popolne regulacije posameznih področij prekomerno omejena z zakonsko ureditvijo nekaterih vidikov delovnih razmerij visokošolskih učiteljev. Kadrovska avtonomija univerz naj bi predstavljala visoko stopnjo samoregulacije na štirih področjih, in sicer pri zaposlitvenih postopkih na univerzi, pri določanju plačnega sistema in politike določanja plač, pri pristojnosti univerze za določanje lastnih kriterijev za napredovanje ter možnosti univerz v postopkih prenehanja delovnih razmerij, vendar prihaja v Republiki Sloveniji do posegov v avtonomijo univerze. Slovensko visokošolsko pravo ne pozna koncepta zakona o univerzi, v katerem bi bile urejene vse posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev, ki ne morejo biti prepuščene splošni delovnopravni in uslužbenski zakonodaji. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev so vprašanja, ki so bila v preteklem razvoju visokošolskega prava neustrezno določena ali sploh niso bila vključena v visokošolsko zakonodajo. Posebnosti delovnopravnega položaja visokošolskih učiteljev je zaslediti pri postopku zaposlitve, pri izvolitvi v naziv, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta, pri definiranju delovnih obveznosti in določitvi delovnega časa, ki terja specialno ureditev, ki izhaja iz narave dela visokošolskih učiteljev. Posebno ureditev terja tudi atipična oblika dela na domu, ki je vezana na znanstvenoraziskovalno delo visokošolskega učitelja. Visokošolski učitelji so nosilci izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega procesa na univerzah, kar pomeni, da je za njih izobraževanje nujno potrebno, še posebej je izpostavljen mednarodno uveljavljen institut sobotnega leta (sabbatical), kjer zakonska (ne)ureditev pušča pravno praznino. Prenehanje delovnega razmerja in poseg v socialno varnost je pomemben institut tudi za visokošolskega učitelja, predvsem pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga izgube naziva ter iz razloga "prisilne upokojitve."
Ključne besede: visokošolski učitelji, delovnopravni položaj, kadrovska avtonomija univerz, delovne obveznosti visokošolskih učiteljev, izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, določitev delovnega časa visokošolskih učiteljev, tveganje prekarnosti za visokošolske učitelje, disertacije
Objavljeno: 30.09.2021; Ogledov: 99; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (3,20 MB)

3.
Prost pretok začasnih ukrepov v civilnih zadevah v EU in njihovi učinki
Urška Kupec, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko prostega pretoka začasnih ukrepov v civilnih zadevah znotraj meja EU in preučuje učinke začasnih ukrepov znotraj EU. Prost pretok začasnih ukrepov je pomemben, saj se tako zagotovi celovito varstvo upnika in njegove pravice do zasebne lastnine. Pomembno je tudi vprašanje učinkov, ki jih začasni ukrepi dosežejo v tujini, saj so učinki začasnih ukrepov za položaj upnika lahko odločilni. Čeprav v EU velja načelo medsebojnega zaupanja, kar pomeni, da bi države članice EU morale zaupati v pravne sisteme drugih držav članic EU in odločitve njihovih sodnikov, je mogoče ugotoviti, da na področju prostega pretoka začasnih ukrepov na podlagi BU Ia še veljajo omejitve, ki v velikih primerih dejansko onemogočajo prost pretok teh začasnih ukrepov. Razlog za te omejitve je mogoče najti predvsem v tem, da so pri izdaji začasnih ukrepov določene temeljne pravice dolžnikov v civilnem postopku (denimo pravica do izjave) okrnjene in da obstaja določen dvom, da posamezne države članice EU niso zadostno oziroma sploh niso spoštovale temeljnih pravic posameznikov. Prav tako je potrebno upoštevati, da se pravni redi držav članic EU tudi bistveno razlikujejo glede trenutka, v katerem se lahko izda začasni ukrep (pred, med ali po zaključen postopku o glavni stvari), in glede pogojev za izdajo začasnega ukrepa (nujnost, nevarnost). Z namenom zagotovitve učinkovite in hitre zamrznitve sredstev na bančnih računih je bila sprejeta Uredba ENZBR, katere namen bi naj bil, da upnikom daje na voljo dodatno in neobvezno sredstvo, s katerim lahko upnik doseže zamrznitev dolžnikovih denarnih sredstev na bančnih računih v vseh državah članicah EU (razen Danske). Po pregledu vsebine Uredbe ENZBR je mogoče ugotoviti, da ta na področju zaščite interesov upnika, ki še ne razpolaga s pravnim naslovom, ni prinesla bistvenih prednosti. Tudi Uredba ENZBR v tem primeru zelo pogojuje izdajo naloga, zaradi česar obstaja nevarnost, da postopek po Uredbi ENZBR za upnike, ki še ne razpolagajo s pravnim naslovom, ne bo zanimiv. Na tem področju je sicer bilo sprejeto poročilo, ki vključuje predlog direktive za skupne minimalne standarde za civilni postopek v EU. Predmet direktive je tudi področje začasnih ukrepov, pri čemer v tej fazi še ni mogoče dajati ugotovitev glede praktičnega pomena oziroma vpliva predloga direktive na prost pretok začasnih ukrepov. Z namenom prikaza razlike v nacionalnih pravnih sistemih smo glede začasnih ukrepov obravnavali nacionalna prava Nemčije in Hrvaške , pri čemer smo ugotovili, da se nacionalni pravni sistemi v marsikaterem vprašanju razlikujejo in da v tem lahko tiči razlog za nezaupanja med državami članicami EU. Po opravljeni analizi smo zaključili, da je odločitev upnika glede uporabe oziroma izbire primernega ukrepa zavarovanja odvisna od učinkov, ki ga posamezni ukrep zagotavlja. Sprejeli smo tudi zaključek, da postopek priznanja in izvršitve po BU Ia ne prispeva h krepitvi načela medsebojnega zaupanja pri delovanju v EU in k dosegu cilja prostega pretoka sodnih odločb. Končno pa smo tudi ugotovili, da bi za učinkovitost prostega pretoka sodnih odločb bi bilo primerno sprejeti skupne minimalne standarde postopka.
Ključne besede: izvršba na bančni račun, premoženje v tujini, začasna odredba, priznanje in izvršitev začasne odredbe, realna zveza, kontradiktornost postopka, nalog za zamrznitev bančnih računov, podatki o bančnem računu, učinki začasnih ukrepov, element presenečenja
Objavljeno: 23.09.2021; Ogledov: 60; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

4.
Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, kot zakonodajni, teoretični in praktični problem
Vanja Verdel Kokol, 2020, doktorska disertacija

Opis: Znaten delež kaznivih dejanj je izvršenih prav zaradi pridobivanja protipravne premoženjske koristi. Zato zahteva racionalna kriminalitetna politika v trajnostnem zoperstavljanju takšnim kaznivim dejanjem učinkovit, predvsem pa domišljen in ustrezno zasnovan sistem odvzema premoženjske koristi. Ob tem na račun učinkovitega odvzema koristi ne sme priti do posega v temeljne ustavne pravice. Problematika kazenskopravnega odvzema premoženjske koristi se tako osredotoča na tri ključne vidike, in sicer na interes države, da storilci ne obdržijo premoženjske koristi, ki jo pridobijo z izvrševanjem kaznivih dejanj, po drugi strani mora biti zadoščeno načelom zakonitosti, nujnosti in sorazmernosti, da se prekomerno ne posega v pravice obdolžencev, vse večji pomen pa pridobiva tudi ustrezno varstvo premoženjskih interesov oškodovancev.
Ključne besede: kazenskopravni odvzem premoženjske koristi, začasno zavarovanje, mednarodno sodelovanje, varstvo oškodovancev, primarni obligatorni odvzem koristi, metoda izračuna premoženjske koristi, institucionalna pristojnost
Objavljeno: 17.06.2021; Ogledov: 166; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (2,84 MB)

5.
Izterjava obveznosti na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova
Irena Merc, 2021, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava problem nedoločenih izvršilnih naslovov ter analizira postopek izvršbe, kadar upnik predlaga izvršbo na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova. Problematika pomanjkljivo določenih izvršilnih naslovov se v večji meri pojavlja predvsem pri izvršilnih naslovih izdanih v delovnih sporih, ter pri izterjavi nedenarnih terjatev, težave pa lahko nastanejo tudi takrat, ko se v izvršilnem postopku v Republiki Sloveniji znajde tuj izvršilni naslov, v katerem je obveznost dolžnika določena v tuji valuti, ali pa so obresti določene tako, da se sklicujejo na tujo zakonodajo. V izvršilnem postopku velja temeljno načelo vezanosti na izvršilni naslov, ki ga imenujemo načelo formalne legalitete, zaradi katerega izvršilno sodišče ni upravičeno presojati, ali je konkretna terjatev v izvršilnem naslovu pravilno ugotovljena, temveč mora izvršbo dovoliti tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Terjatev, ki je v izvršilnem naslovu pomanjkljivo navedena, je težko izvršiti, zato smo v doktorski disertaciji preučili predvsem možnosti za odpravo teh pomanjkljivosti. Ugotovili smo, da je presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo treba opraviti v fazi dovolitve izvršbe, pri čemer se presoja primernosti nanaša tudi na obrestni del zahtevka. Prav tako smo ugotovili, da izvršilno sodišče ne sme samo pomensko določati obveznosti iz izvršilnega naslova, niti ne sme za namene razjasnitve vsebine terjatve postavljati izvedencev. Kadar je izvršilni naslov nedoločen, je neprimeren za izvršbo, zato mora sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Zaključili smo, da zavrnitev upnikovega predloga zaradi neprimernosti izvršilnega naslova ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Izjemoma lahko izvršilni sodnik pomanjkljiv izrek izvršilnega naslova sam konkretizira, kadar so objektivno podani elementi za določitev obveznosti (npr. izvršilni sodnik sam konkretizira višino obrestne mere, kadar iz izreka tujega izvršilnega naslova izhaja sklicevanje na tuj zakon). Obravnavali smo tudi avstrijsko in hrvaško pravno ureditev ter ugotovili, da so avstrijski in hrvaški izvršilni naslovi v obrestnem delu veliko bolj določni kot slovenski izvršilni naslovi, ki vsebujejo le zapis »zakonske zamudne obresti«. V zvezi z izvrševanjem tujih izvršilnih naslovov smo ugotovili, da uporaba obveznih obrazcev, ki jih določajo evropske uredbe, zmanjšuje možnost, da tuj organ potrdi pomanjkljiv izvršilni naslov, vendar prihaja do težav predvsem pri izvršitvi obrestnega dela zahtevka, če le-ta ni dovolj preciziran v obrazcu. Zato bi bilo smiselno sprejeti skupna stališča glede zapisovanja obrestne mere. Po opravljeni primerjalno pravni analizi ureditve tožbe na dopolnitev izvršilnega naslova smo zaključili, da je pomanjkljivo določeno terjatev v izvršilnem naslovu mogoče dopolniti s t. i. »dopolnilnim izvršilnim naslovom«. Tožbo na dopolnitev izvršilnega naslova bi bilo treba z zakonodajno intervencijo po vzoru avstrijske pravne ureditve uvesti v slovenski pravni red.
Ključne besede: izvršilni naslov, načelo formalne legalitete, določnost tožbenega zahtevka, prisilna izvršba, zamudne obresti, izvršitev sodnih odločb
Objavljeno: 31.05.2021; Ogledov: 219; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (2,92 MB)

6.
Davčno obravnavanje trikotnih in verižnih poslov v sistemu DDV na področju mednarodne trgovine
Maruša Pozvek, 2019, doktorska disertacija

Opis: Vzpostavitev notranjega trga je temeljni razlog za uvedbo instituta tristranskih poslov. Prost pretok blaga, ki je ena izmed svoboščin EU, omogoča zaporedno prodajo blaga od prvega prodajalca do zadnjega kupca, ki jo sklenejo trije davčni zavezanci, vsak iz svoje države. Tristranske posle, ki so podvrsta verižnih poslov, delimo na prave in neprave. Kadar so davčni zavezanci vsak iz svoje države EU, govorimo o pravih tristranskih poslih, za katere je značilna poenostavitev, ki olajšuje pretok blaga znotraj EU in zmanjšuje administrativne obveznosti. Tristranski posli spadajo med najzahtevnejša področja, z vidika davčne obravnave. Posebej problematični so nepravi tristranski posli pri katerih je en člen fizična oseba, ima podjetje, ki je eden izmed členov v verigi, sedež izven EU, ali ko blago potuje iz prve države najprej v drugo in šele nato v tretjo državo. Pri nepravih tristranskih poslih za kombinacije dobav znotraj EU z izvozom in uvozom blaga je potrebna ustrezna davčna analiza, saj ne veljajo poenostavitve, zato se davčne rešitve razlikujejo od primera do primera. V praksi udeleženci v posameznih poslih pogosto zlorabljajo identifikacijske številke za DDV za protipravne namene, kot so različne goljufije in utaje davkov. Pri mednarodnem poslovanju v sistemu DDV je potrebno veliko pozornosti nameniti veljavni zakonodaji v drugi državi bodisi državi članici ali tretji državi. Zapletena določila in definicije v direktivi DDV lahko nacionalnim davčnim organom omogočajo preveč manevrskega prostora pri odločanju in podajanju stališč, ki so za davčnega zavezanca zavezujoča. Torej, če nacionalni organi različno razlagajo iste institute in drugače uporabljajo enake ukrepe lahko to privede do kršitev pravic davčnih zavezancev. Razlike v pristopih lahko privedejo do resnih težav, kot je dvojno obdavčevanje ali pa do obdavčitve sploh ne pride. S tem se ustvarja pravna negotovost in povzročajo nepotrebni materialni stroški za gospodarske subjekte, ki poslujejo po vsej EU. S sistemom DDV in verižnimi posli so tesno povezane trgovinske klavzule Incoterms, saj se z vključitvijo ene od klavzul Incoterms v kupoprodajno pogodbo stranki jasno in nedvoumno dogovorita o tem, kdaj šteje, da je prodajalec izpolnil svojo dolžnost dobave blaga. Med zavezanci ABC transakcij v sistemu DDV večkrat prihaja do sporov, ker mora vsak člen v verigi dokazovati, da je izpolnil vse svoje davčne obveznosti.
Ključne besede: Davek na dodano vrednost, davčna obveznost, verižni posel, tristranski posel, uvoz blaga, izvoz blaga, dobava blaga, pridobitev blaga, ID številka za DDV, mednarodna trgovina, davčne obveznosti, sistem DDV, trgovinske klavzule Incoterms.
Objavljeno: 22.02.2019; Ogledov: 1621; Prenosov: 269
.pdf Celotno besedilo (5,05 MB)

7.
Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti
Damjan Orož, 2018, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova obravnavan kot fenomen pravne varnosti; institut, ki ni samo materialne, je tudi procesne narave, katerega bistvena lastnost v naši ureditvi je njegova izključnost. To je hkrati izhodišče za določitev tako teme kot tudi polja raziskovanja. Doktorska disertacija prinaša pomembne sklepe, ki jih navajam v nadaljevanju. Na ugovor zoper sklep o izvršbi je treba najprej gledati kot na pravico dolžnika do izjave v postopku (22. člen Ustave). Da je hkrati pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, je drugotnega pomena. Ker je ugovor v našem sistemu izključne narave, mora biti ugovorni postopek voden tako, da obema strankama omogoča izvajanje pravice do sodelovanja v postopku. Logična posledica izključnosti je obseg upoštevnih ugovornih razlogov. Z ugovorom je dopustno uveljavljati prav vse ugovorne razloge, zaradi katerih je izvršba nedopustna. Če sodišče ne upošteva, da je ugovor dolžnikovo edino pravno sredstvo, je dolžniku odvzeta ustavna pravica do sodelovanja v postopku, predvsem pa pravica do pravnega varstva. Drugo, od tega ločeno vprašanje je, ali je optimalno, da o prav o vseh ugovornih razlogih odloča sodišče v izvršilnem postopku oziroma kako odprto je polje uporabe načela proste presoje dokazov v izvršilnem postopku. Sistem, ki bi dolžnika omejeval z dopustnimi ugovornimi razlogi in dokaznimi sredstvi, bi bil neustaven, če ne bi hkrati dolžniku ponudil drugih možnosti, to je možnosti izven tekočega izvršilnega postopka, da doseže učinkovito zaščito svojih pravic. Dokazano je, da je naša ureditev ugovornega postopka najenostavnejša. Dolžnik vsa nasprotovanja izvršbi uveljavi z enim pravnim sredstvom in to znotraj izvršilnega postopka. Zanj je taka pot ne samo najcenejša, je tudi najučinkovitejša. S tem naša ureditev bistveno odstopa od primerljive avstrijske, pa tudi nemške ureditve, ki sta v tem pogledu zelo zahtevni in komplicirani. Hkrati odstopa tudi od hrvaške ureditve, s katero nas povezuje nekdaj skupni izvršilni zakon. V naši ureditvi je spreminjanje postopkovnih zakonov pogosto. Doktorska disertacija je pokazala, da ureditev ugovora v našem pravu ne potrebuje bistvenih sprememb. Vsekakor ne v smeri razdrobitve ugovora na več pravnih sredstev. Zakonodajalec naj ima v mislih, da vsaka korenita sprememba postopkovnega zakona zahteva korenit odziv pravne prakse in pravne teorije ter čas za dosego usklajenih stališč, kar je nujno potrebno za zagotavljanja enakega varstva pravic. Zgodovinsko gledano je sedanja ureditev ugovora posledica ugotovitve o zlorabi izvršilnih tožb in težav, ki jih je imela sodna praksa pri odločanju o ugovoru po ureditvi pred spremembno ZIZ-A. Ureditev ugovornega postopka ni optimalna. De lege ferenda bi bilo treba slediti razlogom Ustavnega sodišča in v zakonu poudariti pomen ugovora kot oblike izvajanja pravice do izjave v postopku. Pri tem bi bilo treba razmisliti, ali bi vsaj pri opozicijskih ugovornih razlogih in ugovornem razlogu neprehoda terjatve ali obveznosti omejili dopustnost dokazov le na listinske dokaze, pa še te le na tako imenovane kvalificirane listine, ob dodatnem upoštevanju zakonskih domnev, splošno znanih dejstev in splošnega pravila o nespornosti ugovarjanih dejstev. To bi bilo primerno zlasti pri izvršbi denarnih terjatev.
Ključne besede: ugovor zoper sklep o izvršbi, ugovorni razlogi, obrazložitev ugovornih razlogov, opozicijski ugovori, impugnacijski ugovori, tožba zaradi nedopustnosti izvršbe, negativna ugotovitvena tožba, insolvenčni postopek, materialno procesno vodstvo v postopku ugovora.
Objavljeno: 08.06.2018; Ogledov: 2624; Prenosov: 635
.pdf Celotno besedilo (4,04 MB)

8.
Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev
Marjan Špilar, 2018, doktorska disertacija

Opis: Doktorska naloga z naslovom »Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev« obravnava pravno ureditev davčnega postopka s poudarkom na posebnih institutih davčnega postopka, s katerimi se pri pobiranju davkov posega v zelo občutljivo razmerje med zasebno in javno koristjo in s tem kolizijo interesov, pri čemer slednja ni absolutna in neomejena. V uvodnih poglavjih (drugem in tretjem) doktorske disertacije, je prikazan naš upravno postopkovni sistem, ki temelji na pravilih splošnega upravnega postopka in pravilih posebnih upravnih postopkov, med katerimi je eden najzahtevnejših in najobsežnejših prav gotovo davčni postopek. V tem delu disertacije je obravnavanih vrsto vprašanj in dilem glede preglednosti, sistematičnosti in popolnosti naše davčno postopkovne oziroma splošne davčne zakonodaje, kot tudi njene primerljivosti s tujimi pravnimi ureditvami. V osrednjem delu doktorske disertacije (četrto poglavje) so podrobno obravnavani in analizirani nekateri izbrani posebni instituti davčnega postopka in sicer zavezujoča informacija, samoprijava ter odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe. Navedeni instituti so obravnavani z vidika namena normiranja v zakonu, ki se lahko odraža v nesorazmernem varovanju javne koristi pri pobiranju davkov oziroma nezadostnem varovanju pravic davčnih zavezancev pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti. Pri nekaterih posebnih institutih pa se pojavljajo tudi vprašanja in dileme glede njihove skladnosti z načelom pravne države in drugimi ustavnimi načeli, oziroma prekomernega poseganja v temeljne ustavne pravice zavezancev za davek. V zadnjem poglavju vsebinskega dela doktorske disertacije, so na kratko prikazani nekateri tuji instituti davčnega postopka, s katerimi se še dodatno krepi transparenten in enakopraven odnos do zavezancev pri pobiranju davkov, vendar jih naša davčna zakonodaja ne pozna. Celotna tematika je v doktorski disertaciji obravnavana s pravno teoretičnega in praktičnega vidika ter vidika domače in tuje sodne prakse. Pravno primerjalno pa je prikazana ureditev davčnega postopka in posebnih institutov v sosednji Republiki Avstriji, kot tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije.
Ključne besede: splošni upravni postopek, davčni postopek, davčni zavezanec, posebni instituti davčnega postopka, zavezujoča informacija, samoprijava, odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe.
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 2007; Prenosov: 247
.pdf Celotno besedilo (2,29 MB)

9.
Zamenljive obveznice in obveznice z delniško nakupno opcijo ter pogojno povečanje osnovnega kapitala
Janez Vončina, 2018, doktorska disertacija

Opis: Zamenljive obveznice in obveznice z delniško nakupno opcijo so obveznice, ki predstavljajo instrumente t.i. mezaninskega kapitala, kajti združujejo tako elemente lastniškega kot dolžniškega kapitala. Čeprav se te obveznice načeloma uvrščajo med instrumente dolžniškega financiranja delniške družbe, jih obeležuje pomembna dodatna kvaliteta: njihovi imetniki lahko pod določenimi pogoji pridobijo delnice družbe. Upravičenju do pridobitve delnic, ki je inkorporirano v zamenljive obveznice oziroma v obveznice z delniško nakupno opcijo, je imanentno tveganje razvodenitve kapitalske udeležbe obstoječih delničarjev, zato je treba njihove interese primerno zavarovati. Slovenski pravni red po zgledu na primerjalne korporacijske ureditve varstvo vzpostavlja na dveh nivojih. Zaostruje pogoje za izdajo teh obveznic, saj sme poslovodstvo emisijo izvršiti le, če s tem soglaša skupščina delničarjev, ter delničarjem zagotavlja prednostno pravico do nakupa obveznic ob njihovi izdaji. Soglasje k izdaji obveznic skupščina poda bodisi z obvezujočim bodisi s pooblastitvenim sklepom. Proceduralne zahteve so v obeh primerih enake. Prednostna pravica delničarjev do nakupa obveznic se lahko tudi izključi, če so za to izpolnjene zahtevane formalne in materialne predpostavke. Pri izvedbi emisije na podlagi pooblastitvenega sklepa sme skupščina za izključitev prednostne pravice pooblastiti poslovodstvo, kar je nujno za ohranitev potrebne fleksibilnosti pri pridobivanju hibridnega kapitala. Varovanje delničarjev s prednostno pravico se zagotavlja ne le v postopku izdaje obveznic, temveč tudi v primeru njihove odsvojitve s strani družbe - izdajateljice, ki je obveznice poprej derivativno pridobila. Upravičenje imetnikov obveznic, da pridobijo delnice družbe, za slednjo pomeni obveznost, da delnice efektivno zagotovi. Najprimernejši mehanizem za ta namen je pogojno povečanje osnovnega kapitala, to pa zaradi tega, ker funkcionalno uravnoteži interese vseh deležnikov - družbe, imetnikov obveznic in obstoječih delničarjev. Temeljna predpostavka za izdajo delnic iz naslova pogojnega povečanja osnovnega kapitala je vpis sklepa skupščine (o takšnem povečanju osnovnega kapitala) v sodni register. Če je sklep skupščine neveljaven, je neveljaven tudi vpis izdaje delnic, zato je treba s tožbo v pravdnem postopku - če naj bo ta sposobna za meritorno obravnavo - uveljavljati dva zahtevka - ničnostni oziroma izpodbojni zahtevek zoper sklep skupščine in zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa izdaje delnic. Ob emisiji delnic je poslovodstvo vezano na dve omejitvi: - izdati jih je mogoče le za namen, ki je opredeljen v sklepu skupščine o pogojnem povečanju osnovnega kapitala; - izdaja je dopustna šele po plačilu celotnega emisijskega zneska. Ključna razlika med njima se pokaže v primeru njihovih kršitev. Če namreč poslovodstvo delnice izda za drugačen namen, kot ga je določila skupščina, so delnice nične, medtem ko so delnice, izdane pred njihovim polnim plačilom, veljavne.
Ključne besede: zamenljive obveznice, obveznice z delniško nakupno opcijo, pogojno povečanje osnovnega kapitala, osnovni kapital, pogojni kapital, doktorske disertacije, convertible bonds, bonds with stock purchase warrant, conditional increase of share capital, share capital, conditional capital, dissertation theses
Objavljeno: 05.03.2018; Ogledov: 2152; Prenosov: 311
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

10.
Navidezni in zaobideni posel v nemškem in slovenskem davčnem pravu
Marko Ravljen, 2018, doktorska disertacija

Opis: Čeprav se na prvi pogled definiranje in razmejitev zavezančevega ravnanja v razponu od povsem dopustnega do davčno evazivnega zdi lahka naloga, pa kot izhaja iz predložene naloge temu še zdaleč ni tako. V predstavljenem delu uporabljam izraz »davčna izognitev« (oziroma subsidiarno: »davčno načrtovanje/planiranje«) za opredelitev legalnega ravnanja, izraz »davčno zaobidenje« (oziroma subsidiarno: »davčno izogibanje«, ki ga za opredelitev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 uporablja pretežni del slovenske davčnopravne literature) za opredelitev davčno spornega ravnanja, ki pa ne predstavlja kaznivo dejanje, ter izraz »davčna utajitev« (oziroma »davčna utaja«) za opredelitev dejanja, ki pa kaznivo dejanje je. Temeljno vprašanje, na katerega je bilo potrebno odgovoriti že v izhodišču, je vprašanje obstoja podrejenosti davčnega od civilnega pravo. V predloženem delu ugotavljam, da razlaga davčnih zakonov temelji na svojih vrednotah in pravilih, ki dajejo v postopku oblikovanja davčne osnove prednost ekonomskim učinkom sklenjenih pravnih poslov pred njihovo civilnopravno obličnostjo. Govorimo lahko o t. i. ekonomskem pristopu, ki se v nemškem davčnem pravu kaže v določbah § 39 do § 42 AO (Abgabenordnung), v slovenskem davčnem pravu pa v vseh štirih odstavkih 74. člena ZDavP-2 (Zakon o davčnem postopku). Davčno pravo tako ugotavlja in obdavčuje dejanski ekonomski uspeh ter se bori proti prirejenemu (zmanjšanemu) »uspehu«, ki ga določeni davkoplačevalci izkazujejo z uporabo navideznih in zaobidenih poslov. Navidezni posel je posel, v katerem je izjava nasprotni poslovni stranki podana sporazumno (tj. z naslovnikovim pristankom), da naj izjavljeno ne bi veljalo. Pri navideznem poslu dejansko obstaja nasprotje med tem, kar je možno prepoznati iz posla (oziroma dogodka), ter med tem, kaj se je v resnici zgodilo. Protislovje med listinsko izkazanim poslom na eni strani in dejansko prepoznanim stanjem (realnostjo) na drugi strani je tako temeljni gradnik navideznega posla. Izjavljeno se ne sklada z dejanskimi dogodki. Nasprotno pa obid zakona (fraus legis) opredeljujemo kot ravnanje, ki sicer ni usmerjeno proti izrecnemu pomenu zakona, vendar krši njegov smisel. Številčna množica oblik obida zakona, ki so še posebej zaznane v davčnem, dednem, konkurenčnem in delovnem pravu ter pravu gospodarskih družb, daje različne variante oblikovanja strategij zaobidenih poslov. V primeru obida zakona tako ni kršen zakon v svojem besedilu, je pa zagotovo zaobidena njegova vsebina (sententia) in zakonodajalčeva volja (voluntas). In v tem se obid zakona razmejuje od navideznega posla, ki pa je oblika kršitve zakona. Obid zakona je posledično potrebno strogo ločevati od kršitve zakona, čeprav obe ravnanji sprostita enake učinke. Pri tem pa se seveda pojavlja vprašanje po razmejitvi zaobidenega in navideznega posla. Ugotovi se, da zaobideni posel ni nikakršen navidezni posel, temveč je – podobno kot fiduciarni in slamnati posel – resnično želen, saj so le na ta način nameravane posledice dosegljive. Tako je potrebno ostro ločevati med obema oblikama, vendar je potrebno poudariti, da se kljub navedeni teoretični razmejitvi v praksi pojavljajo težave pri samemu prepoznanju teh poslov in njihovem ločevanju. V predstavljeni nalogi tako predstavljam strategije in pojavne oblike navideznega in zaobidenega posla. V davčnem pravu je težje kot ekstreme (kar sta davčna izognitev (oz. planiranje) na eni ter davčna utaja na drugi strani) presojati davčno zaobidenje. Vsem trem izrazom je skupno zgolj to, da opisujejo situacijo, v kateri davkoplačevalec skuša zmanjšati davek. Davčno zaobidenje je nesprejemljiva manipulacija zakona, ki ni enaka legitimnemu davčnemu planiranju, hkrati pa ni kaznivo dejanje. Nasprotno pa je navidezni posel ravnanje, ki nesporno podlega klasifikaciji davčne utaje (tj. kaznivo dejanje), saj davčni zavezanec v poslovnih knjigah in davčnih obračunih prikaže lažno stanje.
Ključne besede: fraus legis, agere in fraudem legis, obid zakona, zaobideni posel, simulacija, navidezni posel, davčno zaobidenje, protizaobidni predpis, Direktiva proti davčnemu zaobidenju
Objavljeno: 23.11.2017; Ogledov: 1360; Prenosov: 278
.pdf Celotno besedilo (3,99 MB)

Iskanje izvedeno v 0.9 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici