SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 14
First pagePrevious page12Next pageLast page
1.
Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti
Damjan Orož, 2018, doctoral dissertation

Abstract: V doktorski disertaciji je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova obravnavan kot fenomen pravne varnosti; institut, ki ni samo materialne, je tudi procesne narave, katerega bistvena lastnost v naši ureditvi je njegova izključnost. To je hkrati izhodišče za določitev tako teme kot tudi polja raziskovanja. Doktorska disertacija prinaša pomembne sklepe, ki jih navajam v nadaljevanju. Na ugovor zoper sklep o izvršbi je treba najprej gledati kot na pravico dolžnika do izjave v postopku (22. člen Ustave). Da je hkrati pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, je drugotnega pomena. Ker je ugovor v našem sistemu izključne narave, mora biti ugovorni postopek voden tako, da obema strankama omogoča izvajanje pravice do sodelovanja v postopku. Logična posledica izključnosti je obseg upoštevnih ugovornih razlogov. Z ugovorom je dopustno uveljavljati prav vse ugovorne razloge, zaradi katerih je izvršba nedopustna. Če sodišče ne upošteva, da je ugovor dolžnikovo edino pravno sredstvo, je dolžniku odvzeta ustavna pravica do sodelovanja v postopku, predvsem pa pravica do pravnega varstva. Drugo, od tega ločeno vprašanje je, ali je optimalno, da o prav o vseh ugovornih razlogih odloča sodišče v izvršilnem postopku oziroma kako odprto je polje uporabe načela proste presoje dokazov v izvršilnem postopku. Sistem, ki bi dolžnika omejeval z dopustnimi ugovornimi razlogi in dokaznimi sredstvi, bi bil neustaven, če ne bi hkrati dolžniku ponudil drugih možnosti, to je možnosti izven tekočega izvršilnega postopka, da doseže učinkovito zaščito svojih pravic. Dokazano je, da je naša ureditev ugovornega postopka najenostavnejša. Dolžnik vsa nasprotovanja izvršbi uveljavi z enim pravnim sredstvom in to znotraj izvršilnega postopka. Zanj je taka pot ne samo najcenejša, je tudi najučinkovitejša. S tem naša ureditev bistveno odstopa od primerljive avstrijske, pa tudi nemške ureditve, ki sta v tem pogledu zelo zahtevni in komplicirani. Hkrati odstopa tudi od hrvaške ureditve, s katero nas povezuje nekdaj skupni izvršilni zakon. V naši ureditvi je spreminjanje postopkovnih zakonov pogosto. Doktorska disertacija je pokazala, da ureditev ugovora v našem pravu ne potrebuje bistvenih sprememb. Vsekakor ne v smeri razdrobitve ugovora na več pravnih sredstev. Zakonodajalec naj ima v mislih, da vsaka korenita sprememba postopkovnega zakona zahteva korenit odziv pravne prakse in pravne teorije ter čas za dosego usklajenih stališč, kar je nujno potrebno za zagotavljanja enakega varstva pravic. Zgodovinsko gledano je sedanja ureditev ugovora posledica ugotovitve o zlorabi izvršilnih tožb in težav, ki jih je imela sodna praksa pri odločanju o ugovoru po ureditvi pred spremembno ZIZ-A. Ureditev ugovornega postopka ni optimalna. De lege ferenda bi bilo treba slediti razlogom Ustavnega sodišča in v zakonu poudariti pomen ugovora kot oblike izvajanja pravice do izjave v postopku. Pri tem bi bilo treba razmisliti, ali bi vsaj pri opozicijskih ugovornih razlogih in ugovornem razlogu neprehoda terjatve ali obveznosti omejili dopustnost dokazov le na listinske dokaze, pa še te le na tako imenovane kvalificirane listine, ob dodatnem upoštevanju zakonskih domnev, splošno znanih dejstev in splošnega pravila o nespornosti ugovarjanih dejstev. To bi bilo primerno zlasti pri izvršbi denarnih terjatev.
Keywords: ugovor zoper sklep o izvršbi, ugovorni razlogi, obrazložitev ugovornih razlogov, opozicijski ugovori, impugnacijski ugovori, tožba zaradi nedopustnosti izvršbe, negativna ugotovitvena tožba, insolvenčni postopek, materialno procesno vodstvo v postopku ugovora.
Published: 08.06.2018; Views: 153; Downloads: 30
.pdf Full text (4,04 MB)

2.
Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev
Marjan Špilar, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Doktorska naloga z naslovom »Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev« obravnava pravno ureditev davčnega postopka s poudarkom na posebnih institutih davčnega postopka, s katerimi se pri pobiranju davkov posega v zelo občutljivo razmerje med zasebno in javno koristjo in s tem kolizijo interesov, pri čemer slednja ni absolutna in neomejena. V uvodnih poglavjih (drugem in tretjem) doktorske disertacije, je prikazan naš upravno postopkovni sistem, ki temelji na pravilih splošnega upravnega postopka in pravilih posebnih upravnih postopkov, med katerimi je eden najzahtevnejših in najobsežnejših prav gotovo davčni postopek. V tem delu disertacije je obravnavanih vrsto vprašanj in dilem glede preglednosti, sistematičnosti in popolnosti naše davčno postopkovne oziroma splošne davčne zakonodaje, kot tudi njene primerljivosti s tujimi pravnimi ureditvami. V osrednjem delu doktorske disertacije (četrto poglavje) so podrobno obravnavani in analizirani nekateri izbrani posebni instituti davčnega postopka in sicer zavezujoča informacija, samoprijava ter odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe. Navedeni instituti so obravnavani z vidika namena normiranja v zakonu, ki se lahko odraža v nesorazmernem varovanju javne koristi pri pobiranju davkov oziroma nezadostnem varovanju pravic davčnih zavezancev pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti. Pri nekaterih posebnih institutih pa se pojavljajo tudi vprašanja in dileme glede njihove skladnosti z načelom pravne države in drugimi ustavnimi načeli, oziroma prekomernega poseganja v temeljne ustavne pravice zavezancev za davek. V zadnjem poglavju vsebinskega dela doktorske disertacije, so na kratko prikazani nekateri tuji instituti davčnega postopka, s katerimi se še dodatno krepi transparenten in enakopraven odnos do zavezancev pri pobiranju davkov, vendar jih naša davčna zakonodaja ne pozna. Celotna tematika je v doktorski disertaciji obravnavana s pravno teoretičnega in praktičnega vidika ter vidika domače in tuje sodne prakse. Pravno primerjalno pa je prikazana ureditev davčnega postopka in posebnih institutov v sosednji Republiki Avstriji, kot tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije.
Keywords: splošni upravni postopek, davčni postopek, davčni zavezanec, posebni instituti davčnega postopka, zavezujoča informacija, samoprijava, odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe.
Published: 28.05.2018; Views: 106; Downloads: 26
.pdf Full text (2,29 MB)

3.
Zamenljive obveznice in obveznice z delniško nakupno opcijo ter pogojno povečanje osnovnega kapitala
Janez Vončina, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Zamenljive obveznice in obveznice z delniško nakupno opcijo so obveznice, ki predstavljajo instrumente t.i. mezaninskega kapitala, kajti združujejo tako elemente lastniškega kot dolžniškega kapitala. Čeprav se te obveznice načeloma uvrščajo med instrumente dolžniškega financiranja delniške družbe, jih obeležuje pomembna dodatna kvaliteta: njihovi imetniki lahko pod določenimi pogoji pridobijo delnice družbe. Upravičenju do pridobitve delnic, ki je inkorporirano v zamenljive obveznice oziroma v obveznice z delniško nakupno opcijo, je imanentno tveganje razvodenitve kapitalske udeležbe obstoječih delničarjev, zato je treba njihove interese primerno zavarovati. Slovenski pravni red po zgledu na primerjalne korporacijske ureditve varstvo vzpostavlja na dveh nivojih. Zaostruje pogoje za izdajo teh obveznic, saj sme poslovodstvo emisijo izvršiti le, če s tem soglaša skupščina delničarjev, ter delničarjem zagotavlja prednostno pravico do nakupa obveznic ob njihovi izdaji. Soglasje k izdaji obveznic skupščina poda bodisi z obvezujočim bodisi s pooblastitvenim sklepom. Proceduralne zahteve so v obeh primerih enake. Prednostna pravica delničarjev do nakupa obveznic se lahko tudi izključi, če so za to izpolnjene zahtevane formalne in materialne predpostavke. Pri izvedbi emisije na podlagi pooblastitvenega sklepa sme skupščina za izključitev prednostne pravice pooblastiti poslovodstvo, kar je nujno za ohranitev potrebne fleksibilnosti pri pridobivanju hibridnega kapitala. Varovanje delničarjev s prednostno pravico se zagotavlja ne le v postopku izdaje obveznic, temveč tudi v primeru njihove odsvojitve s strani družbe - izdajateljice, ki je obveznice poprej derivativno pridobila. Upravičenje imetnikov obveznic, da pridobijo delnice družbe, za slednjo pomeni obveznost, da delnice efektivno zagotovi. Najprimernejši mehanizem za ta namen je pogojno povečanje osnovnega kapitala, to pa zaradi tega, ker funkcionalno uravnoteži interese vseh deležnikov - družbe, imetnikov obveznic in obstoječih delničarjev. Temeljna predpostavka za izdajo delnic iz naslova pogojnega povečanja osnovnega kapitala je vpis sklepa skupščine (o takšnem povečanju osnovnega kapitala) v sodni register. Če je sklep skupščine neveljaven, je neveljaven tudi vpis izdaje delnic, zato je treba s tožbo v pravdnem postopku - če naj bo ta sposobna za meritorno obravnavo - uveljavljati dva zahtevka - ničnostni oziroma izpodbojni zahtevek zoper sklep skupščine in zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa izdaje delnic. Ob emisiji delnic je poslovodstvo vezano na dve omejitvi: - izdati jih je mogoče le za namen, ki je opredeljen v sklepu skupščine o pogojnem povečanju osnovnega kapitala; - izdaja je dopustna šele po plačilu celotnega emisijskega zneska. Ključna razlika med njima se pokaže v primeru njihovih kršitev. Če namreč poslovodstvo delnice izda za drugačen namen, kot ga je določila skupščina, so delnice nične, medtem ko so delnice, izdane pred njihovim polnim plačilom, veljavne.
Keywords: zamenljive obveznice, obveznice z delniško nakupno opcijo, pogojno povečanje osnovnega kapitala, osnovni kapital, pogojni kapital, doktorske disertacije, convertible bonds, bonds with stock purchase warrant, conditional increase of share capital, share capital, conditional capital, dissertation theses
Published: 05.03.2018; Views: 188; Downloads: 65
.pdf Full text (1,95 MB)

4.
Navidezni in zaobideni posel v nemškem in slovenskem davčnem pravu
Marko Ravljen, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Čeprav se na prvi pogled definiranje in razmejitev zavezančevega ravnanja v razponu od povsem dopustnega do davčno evazivnega zdi lahka naloga, pa kot izhaja iz predložene naloge temu še zdaleč ni tako. V predstavljenem delu uporabljam izraz »davčna izognitev« (oziroma subsidiarno: »davčno načrtovanje/planiranje«) za opredelitev legalnega ravnanja, izraz »davčno zaobidenje« (oziroma subsidiarno: »davčno izogibanje«, ki ga za opredelitev četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 uporablja pretežni del slovenske davčnopravne literature) za opredelitev davčno spornega ravnanja, ki pa ne predstavlja kaznivo dejanje, ter izraz »davčna utajitev« (oziroma »davčna utaja«) za opredelitev dejanja, ki pa kaznivo dejanje je. Temeljno vprašanje, na katerega je bilo potrebno odgovoriti že v izhodišču, je vprašanje obstoja podrejenosti davčnega od civilnega pravo. V predloženem delu ugotavljam, da razlaga davčnih zakonov temelji na svojih vrednotah in pravilih, ki dajejo v postopku oblikovanja davčne osnove prednost ekonomskim učinkom sklenjenih pravnih poslov pred njihovo civilnopravno obličnostjo. Govorimo lahko o t. i. ekonomskem pristopu, ki se v nemškem davčnem pravu kaže v določbah § 39 do § 42 AO (Abgabenordnung), v slovenskem davčnem pravu pa v vseh štirih odstavkih 74. člena ZDavP-2 (Zakon o davčnem postopku). Davčno pravo tako ugotavlja in obdavčuje dejanski ekonomski uspeh ter se bori proti prirejenemu (zmanjšanemu) »uspehu«, ki ga določeni davkoplačevalci izkazujejo z uporabo navideznih in zaobidenih poslov. Navidezni posel je posel, v katerem je izjava nasprotni poslovni stranki podana sporazumno (tj. z naslovnikovim pristankom), da naj izjavljeno ne bi veljalo. Pri navideznem poslu dejansko obstaja nasprotje med tem, kar je možno prepoznati iz posla (oziroma dogodka), ter med tem, kaj se je v resnici zgodilo. Protislovje med listinsko izkazanim poslom na eni strani in dejansko prepoznanim stanjem (realnostjo) na drugi strani je tako temeljni gradnik navideznega posla. Izjavljeno se ne sklada z dejanskimi dogodki. Nasprotno pa obid zakona (fraus legis) opredeljujemo kot ravnanje, ki sicer ni usmerjeno proti izrecnemu pomenu zakona, vendar krši njegov smisel. Številčna množica oblik obida zakona, ki so še posebej zaznane v davčnem, dednem, konkurenčnem in delovnem pravu ter pravu gospodarskih družb, daje različne variante oblikovanja strategij zaobidenih poslov. V primeru obida zakona tako ni kršen zakon v svojem besedilu, je pa zagotovo zaobidena njegova vsebina (sententia) in zakonodajalčeva volja (voluntas). In v tem se obid zakona razmejuje od navideznega posla, ki pa je oblika kršitve zakona. Obid zakona je posledično potrebno strogo ločevati od kršitve zakona, čeprav obe ravnanji sprostita enake učinke. Pri tem pa se seveda pojavlja vprašanje po razmejitvi zaobidenega in navideznega posla. Ugotovi se, da zaobideni posel ni nikakršen navidezni posel, temveč je – podobno kot fiduciarni in slamnati posel – resnično želen, saj so le na ta način nameravane posledice dosegljive. Tako je potrebno ostro ločevati med obema oblikama, vendar je potrebno poudariti, da se kljub navedeni teoretični razmejitvi v praksi pojavljajo težave pri samemu prepoznanju teh poslov in njihovem ločevanju. V predstavljeni nalogi tako predstavljam strategije in pojavne oblike navideznega in zaobidenega posla. V davčnem pravu je težje kot ekstreme (kar sta davčna izognitev (oz. planiranje) na eni ter davčna utaja na drugi strani) presojati davčno zaobidenje. Vsem trem izrazom je skupno zgolj to, da opisujejo situacijo, v kateri davkoplačevalec skuša zmanjšati davek. Davčno zaobidenje je nesprejemljiva manipulacija zakona, ki ni enaka legitimnemu davčnemu planiranju, hkrati pa ni kaznivo dejanje. Nasprotno pa je navidezni posel ravnanje, ki nesporno podlega klasifikaciji davčne utaje (tj. kaznivo dejanje), saj davčni zavezanec v poslovnih knjigah in davčnih obračunih prikaže lažno stanje.
Keywords: fraus legis, agere in fraudem legis, obid zakona, zaobideni posel, simulacija, navidezni posel, davčno zaobidenje, protizaobidni predpis, Direktiva proti davčnemu zaobidenju
Published: 23.11.2017; Views: 295; Downloads: 107
.pdf Full text (3,99 MB)

5.
Dogovor o finančnem zavarovanju v luči stvarno pravnih zavarovanj
Miha Šlamberger, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Direktiva o finančnih zavarovanjih (Direktiva 2002/47/ES) je bila sprejeta z namenom povečanja učinkovitosti zavarovanj na finančnih trgih in posledično povečanja likvidnosti finančnih zavarovanj. Evropska komisija je sledila cilju odstranitve omejitev za učinkovito uporabo dogovorov o finančnih zavarovanjih, tako da je omejila formalnosti pri ustanavljanju in izvrševanju finančnih zavarovanj, podprla zaščito dogovorov o finančnih zavarovanjih pred posledicami pravil insolvenčnih postopkov, dovolila uporabo finančnega zavarovanja kakor, da bi bil prejemnik njihov lastnik, in priznala veljavo strukturi popolnega prenosa pravice v dogovoru o finančnem zavarovanju in dogovora o izravnavi. Direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o finančnih zavarovanjih, ki je implementiral nekaj prilagoditev obstoječih oblik stvarnopravnih zavarovanj z ustanovitvijo zastavne pravice na finančnih instrumentih ali prenosom finančnih instrumentov v zavarovanje. Kot finančna zavarovanja se tako lahko uporabijo finančni instrumenti, gotovina ali bančno posojilo, pogodbe oz. dogovori o finančnem zavarovanju, pa se lahko sklepajo le med določenimi pravnimi osebami. Namen disertacije je ugotoviti kakšen je položaj dolžnika zaradi posebnih pravil in ali se njegov položaj poslabšuje. Posebna pravila se nanašajo na spremembe v obličnostnih zahtevah ob sklepanju dogovora o finančnem zavarovanju (odprava administrativnih ovir), možnostih posebnih dogovorov o uporabi predmeta zavarovanja, prilastitvi in neto izravnavi v primeru nastopa pogoja izvršitve. Posebno pozornost pa namenjam postopkom unovčitve zavarovanj, saj je direktiva sledila ideji pospešitve neformaliziranih postopkov izvensodnega unovčevanja. Po natančni analizi zakonske ureditve, primerjalnopravnem pregledu ureditev v Avstriji, Nemčiji in Združenem kraljestvu ter analizi obstoječe sodne prakse zaključujem, da se položaj dolžnika zaradi možnosti posebnih dogovorov ni bistveno poslabšal, saj posebni dogovori brez pristanka dajalca zavarovanja niso mogoči. Zgolj podreditev dogovora pod pravila o finančnih zavarovanjih ne zadošča za aplikacijo vseh posebnosti, s čimer ima dajalec zavarovanja vselej možnost vplivati in predvideti svoj položaj ob zadlosti terjatve. Obstoječa pozitivnopravna ureditev sicer zadostno ureja položaj dolžnika, bilo pa bi smiselno v prihodnje natančneje določiti dopustne metode oz. načine vrednotenja finančnih zavarovanj, da bi se odpravili dvomi o morebitni kršitvi prepovedi komisoričnega dogovora, in bi se prilagodile tehnike vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev možnostim posebnih dogovorov o finančnih zavarovanjih.
Keywords: finančna zavarovanja, finančni instrumenti, pravica uporabe, prisvojitev, dogovor o neto izravnavi, izvensodna prodaja
Published: 29.05.2017; Views: 422; Downloads: 96
.pdf Full text (1,83 MB)

6.
Pravna razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem z vidika pogodbe o (mednarodni) prodaji blaga in pogodbe o (mednarodnem) prevozu blaga po cesti
Anja Drev, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Prodaja blaga je v mednarodni in tudi v domači trgovini običajno povezana s prevozom blaga od prodajalca do kupca. V razmerje iz prodajne pogodbe se tako vključi prevoznik, ki na podlagi sklenjene prevozne pogodbe omogoči izpolnitev prodajne pogodbe. Interes kupca pri prodajni pogodbi je praviloma v tem, da prejme s prodajno pogodbo dogovorjeno blago, brez napak, v količini oziroma številu, določenem v pogodbi. Če kupec prejme blago, ki ne ustreza pogodbenim pogojem, če blaga sploh ne prejme ali če ne prejme celotne dogovorjene količine, ima v razmerju do prodajalca na voljo različna pravna sredstva v smeri izpolnitve pogodbe oziroma prilagoditve razmerja dejanskim okoliščinam ali v smeri prenehanja pogodbenega razmerja, prav tako pa tudi zahtevke za povrnitev nastale škode. Uporaba navedenih pravnih sredstev pa je odvisna od izpolnjevanja različnih pogojev, bolj ali manj strogih. Z vključitvijo prevoznika za namene izpolnitve prodajne pogodbe se pravicam in obveznostim, ki za prodajalca in kupca izhajajo iz prodajne pogodbe, pridruži sklop pravic in obveznosti, ki izhajajo iz prevozne pogodbe. Če prevoznik kupcu dobavi poškodovano blago, če mu dobavi manjšo količino blaga ali če mu blaga zaradi izgube med prevozom sploh ne dobavi, se postavi vprašanje, kdo mora nositi breme nastale škode, kakšne zahtevke je mogoče uveljaviti zoper odgovorno osebo in pod katerimi pogoji. Čeprav sta pogodba o prodaji blaga in pogodba o prevozu tega istega blaga v pravnem smislu ločeni in med seboj neodvisni pogodbi, pravice in obveznosti, ki za njune subjekte iz njiju izhajajo, tvorijo kompleks med seboj povezanih razmerij. Z vidika subjektov obeh pogodb je zato pomembno, da se njihove pravice in obveznosti, odgovornost za kršitev pogodbe, pravna sredstva, ki jih je v primeru kršitve pogodbe zoper kršitelja mogoče uveljaviti, in pogoji za njihovo uveljavljanje raziščejo ne le z vidika posameznega pogodbenega tipa, ampak celovito, upoštevaje vso kompleksnost razmerij, in da se razmerja med njimi tudi s tega vidika jasno opredelijo. V disertaciji so tako z vidika slovenskega (OZ, ZPPCP-1) kot z vidika mednarodnega gospodarskega pogodbenega prava (CISG, CMR) obravnavana razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem v zvezi z njihovim položajem v prodajni pogodbi in pogodbi o prevozu blaga po cesti. V ta namen so najprej analizirani tisti elementi vsakega pogodbenega razmerja, ki so ključni za nadaljnje raziskovanje interakcije med razmerji iz prodajne in prevozne pogodbe, ki je predmet sklepnega poglavja. V okviru prodajne pogodbe se disertacija osredotoča predvsem na vprašanja v zvezi s prodajalčevo obveznostjo dobave blaga in kupčevo obveznostjo prevzema dobave, prehodom nevarnosti, obveznostjo sklenitve prevozne pogodbe in pogoji, pod katerimi lahko kupec zoper prodajalca uveljavi zahtevke iz naslova kršitve pogodbe. V okviru prevozne pogodbe so obravnavana vprašanja v zvezi z opredelitvijo subjektov prevozne pogodbe, pomenom tovornega lista, prevzemom blaga za prevoz, obveznostmi prevoznika v zvezi z izvedbo prevoza, razpolaganjem z blagom med prevozom, izročitvijo blaga kupcu in vprašanja v zvezi s prevozniško odgovornostjo ter pogoji za njeno uveljavljanje. Izhajajoč iz ugotovitev, sprejetih v poglavju o prodajni in v poglavju o prevozni pogodbi, je v poglavju sinteze obravnavana vloga subjektov ene pogodbe v razmerju iz druge pogodbe. Podrobno so analizirana razmerja v zvezi z odgovornostjo za poškodbo in izgubo blaga in pogoji za uveljavljanje zahtevkov zaradi izgube oziroma poškodbe blaga na poti od prodajalca do kupca.
Keywords: prodajna pogodba, prevozna pogodba, prevoz blaga po cesti, pravna razmerja med prodajalcem, prevoznikom in kupcem, OZ, CISG, ZPPCP-1, CMR
Published: 06.10.2016; Views: 676; Downloads: 128
.pdf Full text (2,84 MB)

7.
VROČANJE IN PRAVICA DO SODNEGA VARSTVA V SODNIH POSTOPKIH
Urška Kežmah, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Disertacija obravnava institut vročitve v povezavi s pravico do sodnega varstva v civilnih sodnih postopkih (dostopa do sodišča). Podrobneje so obravnavani različni sistemi vročanja. Primerjalno pravno so analizirani različni načini vročitve pri čemer je bila posebna pozornost namenjena identifikaciji napak pri vročanju, njihova razvrstitev in možnost konvalidacije. Za potrebe analize učinkovitosti in pravnih posledic vročitve smo identificirali objekt oz. predmet vročitve. Ugotavljali smo katera pisanja se vročajo in na kakšen način. Za učinkovitost vročitve je bilo treba namreč nujno opredeliti kdo je tisti, ki dejansko vroča. Izhajali smo iz predpostavke, da je vsaka vročitev povezana s stroški na eni strani in časovno komponento (zlasti čas trajanja postopka) na drugi strani. Učinkovitost sodnega postopka pa se ne meri zgolj v njegovi hitrosti temveč tudi v učinkoviti zaščiti pravic, ki jih zasledujejo stranke med postopkom. Civilni sodni postopek, ki je bil predmet preučevanja, namreč temelji na dveh strankah s praviloma nasprotujočimi si interesi. Zato učinkovit sistem vročanja bistveno pripore k varstvu pravic obeh strank. Učinkovit sistem vročitve pa je tisti, ki omogoča pravilno vročitev pošiljke naslovniku. V zvezi s tem vprašanjem smo obravnavali fikcijo vročitve, ki vzpostavlja domnevo o vročitvi, čeprav pošiljka dejansko ni bila vročena. Ta je posebej problematična, ko gre za čezmejno vročanje, saj fikcija vročitve ne ustreza minimalnim postopkovnim standardom, ki jih za vročanje določajo uredbe EU. Ugotovili smo, da je vročanje predmet konvencijskega varstva temeljnih pravic po EKČP ter ustavno sodnega varstva ter podrobneje izpostavili pravico do poštenega sojenja in pravico do pravnega sredstva ter z njimi povezane konvencijske pravice. V okviru čezmejnega vročanja smo preučevali različne sisteme čezmejnega vročanja, ki ga vzpostavljajo mednarodne konvencije, pogodbe in Uredbe EU. Izpostavili smo prednosti, ki jih omogoča elektronsko vročanje ter napravili analizo pričakovanih prihrankov, ki jih tako vročanje omogoča. Primerjali smo različne sisteme za elektronsko vročanje, pri čemer smo ločili med zaprtimi in odprtimi sistemi za vročanje.
Keywords: vročanje, civilno procesno pravo, pravica do sodnega varstva
Published: 05.09.2016; Views: 755; Downloads: 372
.pdf Full text (5,26 MB)

8.
Kazniva dejanja kibernetskega kriminala - značilnosti in posebnosti sodobnega kazenskega prava
Miha Šepec, 2015, doctoral dissertation

Abstract: Računalniško-informacijski sistemi so popolnoma spremenili delovanje današnje družbe. Tako imenovana tehnološko-informacijska revolucija je drastično posegla v človeške odnose v družbi – predvsem na področje komunikacije in sporazumevanja med ljudmi. Računalniško-informacijski sistemi so se začeli uporabljati kot sredstva in pripomočki pri kaznivih dejanjih, obenem pa so se razvile tudi povsem nove pojavne oblike kibernetskih kaznivih dejanj. Glede na hitri razvoj informacijske tehnologije in rigidnost tradicionalnega kazenskega prava nas v disertaciji zanima, ali lahko to še sledi spremembam informacijske tehnologije. V postavljeni tezi zagovarjamo, da mora biti kazensko pravo še vedno zmožno podrobno zajeti, opredeliti in sankcionirati kazniva dejanja kibernetskega kriminala kljub njihovemu hitremu razvoju in specifičnosti. Kazensko pravo bo to bistveno lažje doseglo preko posebnega dela – torej posamičnih kaznivih dejanj – kot pa s spremembami splošnega dela. Če želimo preveriti, ali postavljena teza drži, je treba temeljito preučiti vse poznane pojavne oblike kaznivih dejanj kibernetskega kriminala in v okviru vsakega sklopa analizirati posebnosti in dogmatične probleme, ki jih nove informacijske tehnologije prinašajo kazenskemu pravu. V uvodnem poglavju posvetimo nekaj besed ciljem doktorske disertacije, temeljni tezi, predpostavkam in morebitnim omejitvam, predvidenim metodam raziskovanja in temeljnim pojmom. Nato na kratko nakažemo razvoj informacijske tehnologije, računalništva in kibernetskega kriminala, ki je v zadnjih tridesetih letih napredoval od najbolj preprostih do izredno kompleksnih kaznivih dejanj mednarodnih razsežnosti. Razvoj informacijske tehnologije nam prikaže, kako hitro se je ta razvila in v kako kratkem času so nastala specifična kazniva dejanja, danes poznana pod skupnim pojmom kibernetski kriminal. Sledi podrobna predstavitev Konvencije o kibernetski kriminaliteti in njenega Dodatnega protokola o obravnavi rasističnih in ksenofobičnih dejanj – temeljna mednarodno sprejeta dokumenta za potrebe uspešnega kazenskega pregona kibernetskega kriminala. Osrednji del disertacije predstavljajo sklopi kaznivih dejanj s predstavitvijo sodobnih trendov in pravnih problemov. Uvodno poglavje je namenjeno predstavitvi zavarovanih pravnih vrednot in dobrin ter dilemam protipravnosti kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, nato pa v naslednjih trinajstih poglavjih (Protipravni dostop, Protipravno prestrezanje, Motenje podatkov, Motenje sistemov, Zloraba naprav, Računalniško ponarejanje, Računalniška goljufija, Kazniva dejanja, povezana z otroško pornografijo, Kazniva dejanja, povezana s kršitvijo avtorske in sorodnih pravic, Razžalitev in kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, Grožnja preko informacijskega sistema, Zanikanje, hujše zmanjševanje pomena, odobravanje ali zagovarjanje genocida ali hudodelstev zoper človečnost, Razširjanje rasističnega in ksenofobičnega gradiva v informacijskih sistemih) obravnavamo temeljne pojavne oblike kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, njihove posebnosti in sodobne dileme, ki se pojavljajo v kazenskem pravu. Uporabljamo tudi mednarodnopravno primerjavo s tujimi tako anglo-ameriškimi kot kontinentalnimi kazenskimi zakonodajami. V zaključku povzamemo temeljne ugotovitve, rešitve in dileme, napovemo trende kazenskega prava v povezavi s kibernetskim kriminalom v prihodnosti, potrdimo temeljne dispozicije in sprejmemo osnovno tezo disertacije.
Keywords: Kibernetski kriminal, kazenska zakonodaja, kazensko pravo, kazniva dejanja, računalniški kriminal, kibernetska kriminaliteta, Konvencija o kibernetski kriminaliteti, kazenski zakonik KZ-1.
Published: 02.12.2015; Views: 955; Downloads: 403
.pdf Full text (3,44 MB)

9.
Vloga aktov mehkega prava v Evropski uniji (Pravni in institucionalni vidiki uporabe in pojav hibridnih pravnih področij)
Verena Rošic Feguš, 2015, doctoral dissertation

Abstract: Sprejemanje pravnih odločitev v EU je danes zaznamovano z več medsebojno različnimi postopki odločanja, kar se inter alia odraža v raznoliki normativni naravi pravnih aktov kot njihovih rezultatov. V okviru »nove zakonodajne kulture«, v ozadju katere stoji kriza učinkovitosti zakonodaje EU, naraščajoča kompleksnost izzivov, togost in zamudnost zakonodajne metode in nezadovoljivost implementacije teh pravil v nacionalne pravne rede, EU spodbuja uporabo aktov mehkega prava, vendar ob tem istočasno poudarja, da tradicionalna (klasična) zakonodajna metoda EU ostaja osrednji (pa vseeno ne izključen) način reguliranja pravnega sistema EU. V smislu načinov regulacije in pravne narave aktov je zato normativno okolje EU dinamičen regulativni okvir. Vzvod za »rojstvo« mehkega prava na določenem pravnem področju predstavlja raznolikost interesov držav članic in EU oziroma iz tega razloga ustvarjena politična konfliktnost področja, ki preprečuje potrebno stopnjo soglasja za sprejem zavezujočih pravnih aktov. Kljub slednjemu pa gre v okviru aktov mehkega prava za pravo (in ne za politiko) ter za pravna pravila brez sankcije v strogem pomenu besede, pri čemer je, ob obstoju specifičnih okoliščin, njihov mehanizem izvrševanja identičen mehanizmu izvrševanja zavezujočih pravnih pravil, posledično pa v končnem rezultatu za države članice razlike v dejanski praksi ni. Zavezujoče pravo namreč mehkemu pravu nudi senco hierarhije, ko se »prošnja« mehkega prava za upoštevanje izjalovi (t.i. »prostovoljna prisila«): gre za kreativno pravotvorje oziroma ustvarjanje prava z ravnanjem, ki se na eni strani izogne klasični zakonodajni metodi EU, na drugi strani pa po sprejemu mehanizme izvrševanja tistih aktov, sprejemu katerih se je z obidom zakonodajne metode izognila (zavezujočega prava), dejansko uporabi za varstvo tako sprejetih mehkih pravil. Po empirični raziskavi treh pravnih področij EU, razlikujoč se po vsebini in vrsti pristojnosti EU za sprejem ukrepov (področje državnih pomoči, področje varstva okolja in področje pogodbenega prava EU) je izpeljan zaključek, da se mehko in zavezujoče pravo v pravnem sistemu EU ne izpodrinjata in ne tekmujeta za prevlado, temveč v dinamičnem razmerju sobivata in soobstojata. To tvori hibridna pravna področja EU, kjer je vloga mehkega prava na posameznem pravnem področju spremenljivka predpogojena s stopnjo politične konfliktnosti področja ter v odvisnosti od bistvenega razlikovalnega kriterija pristojnosti EU za ukrepanje. Zaradi nedemokratičnega postopka sprejema v določenih ozirih aktom te vrste primanjkuje demokratične legitimnosti, kar pa bi se z vpeljavo minimalnih procesnih standardov in razširitvijo pravil o dopustnosti ničnostne tožbe pred Sodiščem EU, kot predlagano v delu, dalo učinkovito odpraviti.
Keywords: Akti mehkega prava EU, nova zakonodajna kultura, politična konfliktnost pravnih področij EU, normativna intenziteta aktov mehkega prava, pravni in dejanski učinki mehkega prava, status mehkega prava v sodni praksi Sodišča EU, ustavna spornost mehkega prava z vidika temeljnih načel prava EU, soobstoj zavezujočega in mehkega prava, komplementarnost, hibridna pravna področja EU.
Published: 02.12.2015; Views: 1227; Downloads: 455
.pdf Full text (2,24 MB)

10.
Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica