| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 108
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Razporeditev genotipov človeških papilomavirusov v različnih oblikah kožnih bradavic
Vesna Breznik, 2020, doktorska disertacija

Opis: Poznavanje razporeditve vzročnih genotipov HPV v najpogostejših kliničnih tipih kožnih bradavic (KB) je izjemno pomembno za razvoj preventivnih cepiv proti kožnim genotipom HPV. V tej raziskavi so bili na osnovi ocenjenih virusnih bremen opredeljeni vzročni genotipi HPV v 203 sveže zamrznjenih tkivnih vzorcih histopatološko potrjenih KB - 185 navadnih (NB) in 18 plantarnih bradavicah (PB), ki so bile odvzete skupno 138 imunsko-kompetentnim bolnikom. Vsi tkivni vzorci so bili s tipsko specifično kvantitativno verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (PCR) testirani na najpogostejše Alphapapillomaviruse (Alpha-PV) ki so potencialni povzročitelji KB (HPV-2/-27/-57) in Mu-PV (HPV-1/-63/-204) ter s konvencionalnim širokospektralnim PCR-jem za opredeljevanje prisotnosti 23 nizkorizičnih HPV. Deoksiribonukleinska kislina HPV je bila identificirana v 176/185 (95 %) NB in v vseh PB. Na podlagi ocenjenih virusnih bremen večine opredeljenih genotipov HPV in določene mejne vrednosti pri eni virusni kopiji/celico so bili v tej raziskavi kot potencialni povzročitelji kožnih sprememb (vzročni genotipi HPV) opredeljeni HPV-2/-27/-57 (v približno treh četrtinah NB in v dveh tretjinah PB) ter HPV-1 (v 4 % NB in v eni tretjini PB). Čeprav so bile sočasne okužbe z več genotipi HPV identificirane v približno eni tretjini NB in PB, so bile potencialne vzročne so-okužbe opredeljene v samo 2 % NB, medtem ko jih v vzorcih PB nismo zaznali. Naše ugotovitve nakazujejo na nekoliko različno razporeditev potencialnih vzročnih genotipov HPV-2/-27-/57 in HPV-1 v NB in PB, s predominanco genotipa HPV1 za plantarno lokacijo, kar potrjuje potrebo po vključitvi virusom podobnih delcev genotipov HPV-2/-27-/57/-1 v bodoče cepivo proti kožnim genotipom HPV.
Ključne besede: človeški papilomavirusi, HPV, genotip, rod, kožne bradavice, navadne bradavice, plantarne bradavice, virusno breme, citopatogeni učinek, histopatologija, PCR, genotipizacija, inkluzije
Objavljeno: 05.02.2021; Ogledov: 52; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (2,31 MB)

2.
Biološki procesi in napovedovanje neodzivnosti na zaviralce dejavnika tumorske nekroze pri Crohnovi bolezni z integracijo genomskih podatkov
Gregor Jezernik, 2020, doktorska disertacija

Opis: Razvoj bioloških zdravil je pomembno prispeval k možnostim zdravljenja raka in imunsko pogojenih bolezni. Med najpogosteje uporabljenimi biološkimi zdravili so zaviralci dejavnika tumorske nekroze (TNF). Crohnova bolezen je pogosta imunsko pogojena bolezen prebavil, ki se zdravi z zaviralci TNF. Kljub tarčnemu delovanju zaviralcev TNF del bolnikov s Crohnovo boleznijo žal ne doseže dobrega odziva na zaviralce TNF že ob uvedbi terapije ali pa sprva dober odziv na zaviralce TNF s časom izzveni. Neodzivnost na zaviralce TNF predstavlja pomeni izgubo nadzora nad pogosto hudim bolezenskim stanjem bolnika s Crohnovo boleznijo, ki je po nepotrebnem izpostavljen potencialno hudim neželenim stranskim učinkom bioloških zdravil, in tudi precejšnje finančno breme za zdravstveno blagajno. Ti razlogi utemeljujejo potrebo po napovedovanju odziva na biološka zdravila, po možnosti še pred uvedbo zdravljenja. V doktorski disertaciji smo celostno raziskali biološke označevalce odziva na zaviralce dejavnika tumorske nekroze na ravni DNA in RNA ter maščobnih kislin v vzorcih periferne venske krvi skupine slovenskih bolnikov s Crohnovo boleznijo, ki se je zdravila z adalimumabom. Rezultate teh analiz smo uporabili za oblikovanje novih napovednih modelov s pristopi strojnega učenja, t.i. metode podpornih vektorjev. Za namene iskanja vzročnih bioloških procesov, ki pogojujejo neodzivnost na zaviralce dejavnika tumorske nekroze, smo sistematsko preučili gensko ontologijo že objavljenih bioloških označevalcev odziva na zaviralce dejavnika tumorske nekroze v kronični vnetni črevesni bolezni. Za primerjalno analizo genske ontologije smo zbrali tudi biološke označevalce odziva v revmatoidnem artritisu. Ker je neodzivnost pogostejša med pediatričnimi bolniki, smo analizo genske ontologije razširili še na vzročne gene pediatričnih dednih oblik kronične vnetne črevesne bolezni in sindrome s klinično sliko, skladno s kronično vnetno črevesno boleznijo. Dodatno smo tudi poskusili ponoviti že objavljen napovedni model odziva na infliksimab, ki temelji na izražanju petih genov v črevesni sluznici. Rezultati genske ontologije že objavljenih označevalcev kažejo na povezavo med krvnimi lipoproteini in odzivom na zaviralce dejavnika tumorske nekroze pri kronični vnetni črevesni bolezni, kot tudi pri revmatoidnem artritisu. Na osnovi rezultatov genske ontologije pediatričnih dednih oblik kronične vnetne črevesne bolezni lahko sklepamo, da so zelo zgodnje pediatrične oblike z nastopom bolezni pred šestim letom starosti ločena genetska entiteta in je neodzivnost pogojena z drugimi procesi, npr. s primarno imunsko pomanjkljivostjo. Analiza bioloških podatkov na ravni DNA in RNA ter maščobnih kislin ni pokazala biološkega označevalca, ki bi dosegel statistično značilnost, kar odraža tudi analiza napovedne moči s pristopi strojnega učenja. Profili maščobnih kislin nimajo napovedne moči za določevanje odziva na zaviralce dejavnika tumorske nekroze, genomski in transkripromski podatki pa imajo le nizko napovedno moč. Napovedni model na osnovi že objavljenega modela izražanja genov v črevesni sluznici smo uspešno ponovili in prenesli na drugo učinkovino (adalimumab). Na osnovi izražanja štirih genov v vneti in nevneti črevesni sluznici je možno napovedati odziv na zaviralce dejavnika tumorske nekroze s natančnostjo do 100 %. Nato smo še analizirali diagnostično napovedno moč bioloških podatkov s vključitvijo bioloških podatkov zdravih prostovoljcev, ki so že bili na voljo. Napovedni model na osnovi dednega zapisa in profilov maščobnih kislin je z natančnostjo do 100 % ločil med zdravimi prostovoljci in bolniki s Crohnovo boleznijo.
Ključne besede: Crohnova bolezen, genomika, transkriptomika, adalimumab, izid zdravljenja, genska ontologija
Objavljeno: 20.01.2021; Ogledov: 61; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (3,69 MB)

3.
Razvoj humanega sferoidnega 3-dimenzionalnega celičnega modela za testiranje učinkovin za zdravljenje raka glave in vratu na principu zaviranja matičnih celic raka
Larisa Goričan, 2020, doktorska disertacija

Opis: Za ponovitve tumorjev in razvoj oddaljenih metastaz so odgovorne na primarno zdravljenje odporne celice raka z izvornimi lastnostmi, ti. matične celice raka (MCR). MCR predstavljajo kritično podskupino rakastih celic, ki imajo sposobnost samoobnavljanja in diferenciacije ter ohranjajo tumor tudi po tem, ko primarno zdravljenje uniči večino preostalih celic tumorja. Omenjena spoznanja so vodila v iskanje terapij, ciljanih na MCR. Zaradi potrebe po terapijah ciljanih na MCR in njihove redkosti v primarnih tkivih je narasla potreba po modelu za obogatitev MCR, ki bi omogočil obogatitev MCR ter hkrati dopuščal proučevanje učinkovin z aktivnostjo usmerjeno proti MCR z analizami visokozmogljivih presejalnih testov (VPT). V ta namen smo v sklopu doktorske naloge iz komercialne epitelne celične linije PCKGV razvili humani sferoidni tri-dimenzionalni (3D) celični model (SM) obogaten za MCR, primeren za testiranje aktivnih učinkovin za zdravljenje PCKGV. Omenjeni sferoidni model združuje prednosti in zaobide omejitve dveh trenutno najpogosteje uporabljanih tehnik nasajanja sferoidov, kulture prosto-plavajočih sfer (oz. model tumorske sfere) in modela večceličnega tumorskega sferoida (MVTS). Podobno kot v modelu prostoplavajočih sfer, smo v SM uporabili medij za spodbujanje in ohranjanje matičnosti. Slednji za razliko od običajnega medija ne vsebuje seruma ploda goveda (»fetal bovine serum« - FBS), znanega sprožilca diferenciacije, ter je dopolnjen z več dejavniki, ki spodbujajo rast matičnih celic (osnovni fibroblastni rastni faktor, epidermalni rastni faktor, sestavljen komercialni pripravek, im. B-27). Za razvoj SM smo uporabili komercialno dostopno, stabilno celično linijo, ki za razliko od primarnih celičnih kultur, omogoča izvedbo dalj časa trajajočih eksperimentov, ponovitve posameznih eksperimentov, ne zahteva invazivnih metod pridobivanja, prav tako pa omogoča uporaba takšnih linij večjo primerljivost rezultatov med različnimi raziskovalnimi skupinami / eksperimenti. Podobno kot v MVTS smo za nasaditev SM uporabili mikrotitrsko ploščico z zaobljenim dnom in neoprijemljivo podlago, ter večjo koncentracijo celic nasadili na posamezno jamico in ploščico po nasaditvi zavrteli. Omenjeno je omogočilo generacijo celične mase in kasneje kompaktnega sferoida. Razviti SM smo primerjali z adherentno celično kulturo in MVTS, pri čemer je SM pokazal večjo obogatitev markerjev matičnosti, tako na transkripcijskem, kot proteinskem nivoju. Nadalje smo s pomočjo tretiranja sferoidov z diferenciacijskim medijem z dodano retinojsko kislino (»all-trans retionic acid« - ATRA) uspeli izbrati nabor specifičnih kazalcev za zaznavo MCR-diferenciacijskega učinka. Eksperiment z ATRA potrjuje občutljivost SM na delovanje učinkovin in njegovo uporabnost za detekcijo aktivnosti učinkovin z delovanjem proti MCR na treh različnih nivojih, tj. transkripcijskem, proteinskem in na nivoju celičnega cikla. V končnem eksperimentu s peptidnimi frakcijami kostnega mozga smo na SM uspeli identificirati šest frakcij s statističnim trendom zvišanja/ znižanja ekspresije enega ali več markerjev matičnosti. V doktorski nalogi razviti SM za obogatitev matičnih celic raka predstavlja kompromis med kompleksnostjo tumorja in preprostostjo protokola. Je primer preprostega modela sferoidov, ki ga tvori samo ena vrsta celic. Čeprav ne zajame kompleksnosti pravega tumorja, zagotavlja visoko obogatitev MCR ter zaradi enostavne vzpostavitve modela, uniformnosti, kratkega časa gojenja in prostorske ločitve sferoidov, ki omogoča dodajanje ene same aktivne sestavine posameznemu sferoidu, omogoča identifikacijo učinkovin z aktivnostjo proti MCR v analizah VPT. Takšen preprost model omogoča cenejšo identifikacijo prvih spojin in zožitev izbora učinkovin za nadaljnjo validacijo v bolj kompleksnih in dragih sferoidnih ali živalskih modelih.
Ključne besede: Ploščatocelični karcinom glave in vratu, matične celice raka, 3D / sferoidna kultura / model, visokozmogljivi presejalni testi, učinkovine z delovanjem proti matičnim celicam raka, retinojska kislina, markerji matičnosti
Objavljeno: 27.11.2020; Ogledov: 108; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (3,81 MB)

4.
Vpliv infuzije efedrina in feniefrina na stabilnost obtočil po subarahnoidni anesteziji pri starejših bolnikih
Miodrag Žunić, 2020, doktorska disertacija

Opis: Pri starejših ortopedskih bolnikih v subarahnoidni anesteziji (SA) smo raziskovali vpliv infuzije efedrina ali fenilefrina na hemodinamiko. Metode Prospektivna, randomizirana, dvojno slepa, s placebom nadzorovana raziskava. Po subarahnoidni injekciji levobupivakaina 15 mg smo primerjali infuzijo efedrina 20 mg (skupina E), fenilefrina 250 μg (skupina P) ali fiziološke raztopine (skupina C). Spremljali smo krvni tlak, srčni indeks (CI) in srčni utrip (SU) od 15 min pred subarahnoidnim blokom (SAB) do 30 min po njem. Rezultati V raziskavo smo vključili 70 bolnikov. Povprečni arterijski tlak (SAT) se je bistveno zmanjšal na koncu meritev v primerjavi z izhodiščnim v skupini C, v skupinah P in E pa se je ohranil, in to brez znatnih razlik med skupinama. CI se je zmanjšal po SA v skupini C, se ohranil v skupini P in se znatno povečal v skupini E z znatnimi razlikami med skupinama C in E (p = 0,049) ter skupinama P in E (p = 0,01) na koncu meritev. HR se je po SA v skupinah C in P bistveno zmanjšal, v skupini E pa se je ohranil. Na koncu meritev se je znatno razlikoval med skupinama P in E (p = 0,033). Zaključki Hemodinamske spremembe po SA pri starejših ortopedskih bolnikih je mogoče preprečiti s takojšnjo infuzijo fenilefrina ali efedrina. Z efedrinom se ob krvnem tlaku vzdržuje tudi SU in povečuje CI po SAB. Registracija klinične raziskave: ISRCTN44377602
Ključne besede: subarahnoidna anestezija, hemodinamska stabilnost, fenilefrin, efedrin, starejši
Objavljeno: 27.11.2020; Ogledov: 155; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

5.
Razvoj metode tkivne rezine in vpliv farmakoloških agensov ter pulzirajočega elektromagnetnega polja na delovanje gladkomišičnih celic sečnega mehurja miši
Tamara Serdinšek, 2020, doktorska disertacija

Opis: Fiziologija detruzorja je zelo zapletena, zaradi česar predstavlja preučevanje njegove fiziologije in odzivov na različne dražljaje velik izziv. Do danes je bilo v literaturi opisanih več in vitro metod preučevanja fiziologije sečnega mehurja, vsaka s svojimi omejitvami. Po drugi strani se uroginekologi v svoji klinični praksi srečujejo z naraščanjem incidence prekomerne aktivnosti sečnega mehurja (PASM). Vse to nakazuje potrebo po razvoju novih in učinkovitih metod preučevanja detruzorja, ki bi se potencialno lahko uporabile tudi pri preučevanju različnih terapevtskih možnosti zdravljenja PASM. Namen naše raziskave je bil razviti novo metodo za preučevanje fiziološke aktivnosti GMC detruzorja, ki bi zajemala akutno pripravo tkivnega preparata in uporabo konfokalne mikroskopije. Dodatno smo želeli to metodo uporabiti še za opredelitev učinka pulzirajočega elektromagnetnega polja (PEMP), ki je ena izmed možnih metod zdravljenja PASM, na GMC detruzorja, saj po naših podatkih le-ta v literaturi še ni bil opredeljen. Za pripravo tkivnega preparata smo uporabili izolirane delce detruzorja predhodno žrtvovane odrasle miši NMRI. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo GMC znotraj tkiva. Nato smo s pomočjo konfokalne mikroskopije preučevali kalcijevo dinamiko posameznih GMC med stimulacijo z naraščajočimi koncentracijami karbamilholina (CCh). GMC smo identificirali na podlagi njihove morfologije in kalcijevih odzivov. Odzive GMC smo opredelili z naslednjimi spremenljivkami: zamik do odziva, rekrutacija in relativna aktivnosti celic ter kontrakcija tkiva. Za opredelitev vpliva PEMP na GMC detruzorja smo dva preparata detruzorja iste živali dvakrat zapored dražili s 25 µM CCh. En delec smo med obema stimulacijama izpostavili PEMP, drugi pa je služil kot kontrola. Nato smo opredelili naslednje spremenljivke odziva GMC pred in po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino: število aktivnih GMC, kontrakcija tkiva, čas do kontrakcije tkiva, maksimalni premik tkiva in površina kontrahiranega tkiva. S pomočjo stimulacije tkiva z naraščajočimi koncentracijami CCh smo opredelili tri različne fenotipe odzivov GMC: spontano aktivne GMC z in brez odziva na stimulacijo s CCh ter GMC brez spontane aktivnosti, ki so se odzvale na stimulacijo s CCh. Rekrutacija GMC v aktivno stanje je potekala znotraj ozkega koncentracijskega območja (1–25 µM), ki je povzročilo aktivacijo praktično vseh GMC. Maksimalna kalcijeva aktivnost GMC je bila pri koncentraciji 25 µM, kar je sovpadalo z vidno kontrakcijo tkiva. Dodatno smo pri višjih koncentracijah CCh opažali krajše zamike do pričetka odzivov celic. Ugotovili smo tudi, da bi PEMP lahko imelo neposreden učinek na GMC detruzorja, saj je bil po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino prisoten manjši maksimalni premik tkiva med drugo stimulacijo s CCh kot med prvo stimulacijo s CCh. Dodatno smo ugotavljali tudi statistično značilno manjše razmerje premika tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino in večjo razliko v površini kontrahiranega dela tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino. Zaključimo lahko, da se je naša nova in situ metoda preučevanja morfologije in fiziologije detruzorja izkazala za učinkovito in reproducibilno. Odzivi GMC na stimulacijo s CCh so bili znotraj fiziološkega območja in primerljivi z rezultati drugih raziskav s tega področja. Ker sama metoda omogoča zadostno prostorsko in časovno ločljivost za preučevanje odzivov več GMC hkrati, verjamemo, da bi lahko imela velik doprinos k preučevanju fiziologije detruzorja. Dodatno smo uspeli dokazati možen učinek PEMP na GMC detruzorja, kar predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave. Te bodo v prihodnosti skušale raziskati terapevtski učinek na večjem vzorcu in za večjo translacijsko relevantnost modela tudi na človeškem tkivu, pridobljenem pri operacijah sečnega mehurja.
Ključne besede: sečni mehur, detruzor, gladkomišična celica, konfokalna mikroskopija, miš, fiziologija, disekcija tkiva, prekomerna aktivnost sečnega mehurja, pulzirajoče elektromagnetno polje, magnetna stimulacija
Objavljeno: 17.07.2020; Ogledov: 236; Prenosov: 40
.pdf Celotno besedilo (4,45 MB)

6.
Intratekalna analgezija ob splošni anesteziji za laparoskopske ginekološke operacije: vpliv na mikrohemodinamiko, stresni odgovor in bolečino
Marko Zdravković, 2020, doktorska disertacija

Opis: Izhodišče Mikrohemodinamsko dogajanje in regionalna dostava kisika sta v anesteziologiji pomembna zaradi povezave med moteno mikrocirkulatorno funkcijo in slabšim perioperativnim izhodom. Kljub manj boleči laparoskopski kirurški tehniki v primerjavi s klasično “odprto” kirurgijo pa bolnice po laparoskopskih ginekoloških operacijah občutijo hudo bolečino v 40% do 65% primerov. Dodatek intratekalne anelgezije k splošni anesteziji bi teoretično lahko izboljšal mikrocirkulacijo in perioperativno zdravljenje bolečine ter zmanjšal stresni odgovor. Metode Bolnice (n=102), ki so imele načrtovano laparoskopsko ginekološko operacijo, smo naključno razvrstili v tri skupine. Prejele so kombinacijo splošne anestezije z nizkim odmerkom intratekalne analgezije (NOIA: 7,5 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zelo nizkim odmerkom intratekalne analgezije (ZNOIA: 3,75 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zgolj splošno anestezijo (kontrolna skupina). Uporabili smo 3 minutni zažemni test in s spektroskopijo blizu infrardečega spektra izmerili tkivno oksigenacijo in opredelili mikrocirkulatorno funkcijo v m. brachioradialis in m. triceps surae v treh časovnih točkah: pred uvodom v splošno anestezijo, 5 minut po trahealni intubaciji in 15 minut po začetku pnevmoperitoneja. Primarni mikrohemodinamski izidi so bili: (1) primerjava spektroskopsko dobljenih mikrohemodinamskih parametrov med skupinami; (2) primerjava mikrovaskularnih trendov v mišicah nog s tistimi v mičicah rok znotraj skupin; in (3) korelacija krvnega tlaka s hitrostjo povratka tkivne oksigenacije po zažemnem testu. Trije primarni cilji s področja lajšanja bolečine so bili: (1) poraba sufentanila med operativnim posegom; (2) poraba piritramida za zdravljenje pooperativne bolečine; in (3) ocena bolečine z 11 točkovno številčno lestvico (od 0 do 10). Za oceno zgodnjega stresnega odgovora smo določili nivo kortizola in glukoze v serumu pred in med operacijo. Rezultati Med tremi skupinami ni bilo razlik v mikrohemodinamskih parametrih na podlahti. Na merilnem mestu na nogi so imele bolnice v skupinah z dodatkom intratekalne analgezije že pred uvodom v anestezijo počasnejšo hitrost tkivne reoksigenacije po zažemnem testu (NOIA 34 ±16 %/min, p=0,002; ZNOIA 36 ±13 %/min, p=0,006) v primerjavi s kontrolno skupino (52 ±27 %/min). Med splošno anestezijo smo opazili poslabšanje mikrocirkulatorne funkcije v vseh skupinah in razlik med njimi več ni bilo zaznati, med laparoskopijo pa smo zaznali pomembno zmanjšanje hitrosti tkivne reoksigenacije po zažemnem testu v skupini z NOIA (14 ±11 %/min) v primerjavi z ZNOIA (22 ±11 %/min; p=0,023) in kontrolno skupino (24 ±17 %/min; p=0,040). Poraba sufentanila (mediana [interkvartilni razpon]) je bila 2,9 (0-4) μg/h v skupini z NOIA, 4,7 (3,2-9,2) μg/h v skupini z ZNOIA in 16 (11-23) μg/h v kontrolni skupini (p<0,001), poraba piritramida znotraj 24 ur po operaciji pa 2 (0-2,5) mg, 5 (0-7,5) mg in 7,3 (2,1-9,5) mg (p=0,001), v enakem vrstnem redu skupin. Pooperativna ocena bolečine je bila ves čas <3 zgolj v skupini z NOIA. Zadovoljstvo bolnic z anesteziološko oskrbo in sodelovanjem v raziskavi je bilo ocenjeno kot odlično. Med skupinami ni bilo razlik v nivoju kortizola in glukoze v serumu. Zaključki Ne glede na uporabljeno anesteziološko tehniko so bolnice ohranile ali imele izboljšano oksigenacijo in mikrocirkulatorno funkcijo v področju m. brachioradialis med laparoskopijo. V področju m. triceps surae pa sta bili oksigenacija in mikrocirkulatorna funkcija slabši. Dodatno zmanjšanje hitrosti reoksigenacije na nogi v skupini z NOIA je treba tolmačiti z razumevanjem simpatolitičnih učinkov spinalne analgezije, ki povečajo gostoto odprtih kapilar, kar skrajša difuzijske razdalje. Nižja hitrost toka krvi ob krajših difuzijskih razdaljah je mikrohemodinamsko ugodnejša. Uporaba nizkega odmerka intratekalne analgezije zmanjša porabo opioidnih zdravil za laparoskopske ginekološke operacije in zmanjša intenziteto pooperativne bolečine.
Ključne besede: kombinirana splošna in spinalna anestezija, spinalna analgezija, intratekalna analgezija, laparoskopska kirurgija, ginekologija, hemodinamika, mikrocirkulacija, tkivna oksigenacija, zadovoljstvo pacientov, stresni odgovor, zdravljenje bolečine, poraba opioidov, pospešeno okrevanje po operaciji, kortizol
Objavljeno: 17.07.2020; Ogledov: 267; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (2,71 MB)

7.
Določanje mutacij v genih brca1/2 iz citološkega materiala pri raku jajčnikov, jajcevodov in primarnem peritonealnem seroznem karcinomu
Andreja Gornjec, 2020, doktorska disertacija

Opis: Izhodišče Serozni rak jajčnikov je slabo ozdravljiva bolezen. Zdravljenje ponovitve bolezni je odvisno od prisotnosti BRCA1/2 mutacije, kajti samo bolnice z znano BRCA mutacijo so upravičene do zdravljenja s poli(ADP-riboza) polimeraze inhibitorji (PARPi). Namen raziskave je bil primerjava skladnosti rezultatov analize BRCA mutacij iz citoloških vzorcev (CV) v primerjavi z rezultati določanja BRCA mutacij iz histoloških s formalinom fiksiranih v parrafinu vključenih (FFPE) vzorcev. Preiskovanke in metode dela Analiza BRCA mutacij je bila narejena pri 44 bolnicah s primarnim ali ponovnim seroznim rakom visokega gradusa iz treh vzorcev: krvi, citološkega vzorca (ascites, plevralni izliv in povečana bezgavka) in iz tumorskega tkiva. Narejena je bila primerjava rezultatov vseh treh vzorcev. Rezultati Med 44 bolnicami smo dokazali 15 zarodnih in 2 somatski mutaciji. Dokazana je bila 100 skladnost rezultatov pridobljenih iz citoloških vzorcev v primerjavi z rezultati dobljenimi iz histoloških vzorcev. Zaključek Dokazali smo 100% skladnost dobljenih rezultatov določanja BRCA mutacij iz citoloških vzorcev v primerjavi z rezultati dobljenimi iz histoloških vzorcev. Pri bolnicah z rakom jajčnikov bi lahko testiranje BRCA mutacij iz CV nadomestilo testiranje BRCA mutacij iz FFPE tkiva.
Ključne besede: visoko maligni serozni rak jajčnikov, BRCA1/2 mutacija, testiranje BRCA mutacij, citološki vzorec
Objavljeno: 16.07.2020; Ogledov: 216; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (2,11 MB)

8.
Epidemiološki in mikrobiološki pristopi za spremljanje bolnišničnih okužb v UKC Maribor
Božena Kotnik Kevorkijan, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Bolnišnične okužbe (BO) so okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo (OPZ), ki nastanejo v bolnišnici in predstavljajo najpogostejši zaplet zdravljenja v bolnišnici. Spremljanje njihove pogostosti se lahko uporablja kot kazalnik kakovosti za bolnišnice. K spremljanju spreminjanja pogostosti BO lahko pristopimo tudi s ponavljajočimi se presečnimi raziskavami BO. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (angl. European Centre for Disease Prevention and Control, ECDC) vsakih pet let koordinira izvedbo evropske presečne raziskave BO. Leta 2011 smo v Sloveniji opravili drugo Slovensko nacionalno presečno raziskavo BO (SNPRBO II), prevalenčno presečno raziskavo na dan (angl. point prevalence survey - PPS) v okviru evropske prevalenčne presečne raziskave BO. V raziskavi je sodeloval tudi Univerzitetni klinični center (UKC) Maribor. Visoko usposobljena zdravnica za obvladovanje in preprečevanje BO (ZOBO) je v UKC Maribor opravila vzporedno validacijo metode zbiranja podatkov, ki so jih zbrali anketarji v skladu s standardizirano metodologijo zbiranja podatkov, ki jo priporoča ECDC. Preverila je pravilnost zabeleženih podatkov za vse bolnike, pri katerih so anketarji prepoznali BO, in za vsakega petega bolnika, pri katerem anketarji niso prepoznali BO. Ob spremljanju širjenja mikroorganizmov znotraj bolnišnice in prepoznavanju izbruhov je pomembna tipizacija mikroorganizmov, ki so povzročili BO. V UKC Maribor smo se odločili za tipizacijo proti meticilinu odpornih zlatih stafilokokov (angl. Methicillin resistant Staphylococcus aureus, MRSA), saj je spremljanje MRSA obvezni kazalnik kakovosti v slovenskih bolnišnicah. Tipizirali smo tudi bakterijo Clostridium difficile (CD), saj marsikje v zdravstveno razvitih državah CD predstavlja kazalnik kakovosti in povzroča klinično pomembne okužbe. Za MRSA smo uporabili spa tipizacijo, za CD pa ribotipizacijo. Cilji doktorske naloge so vključevali: razvoj modificirane, delovno intenzivnejše metode za validacijo uporabljene »običajne ECDC metode« za prepoznavanje BO v presečni raziskavi (»modificirana ECDC metoda«); ocenili smo prevalence BO ob uporabi »običajne ECDC metode« in »modificirane ECDC metode«, razvite v okviru doktorske naloge; občutljivost in specifičnost »običajne ECDC metode« za prepoznavanje BO v primerjavi z »modificirano ECDC metodo« ter potrebo po nadomestitvi »običajne ECDC metodo« z našo »modificirano ECDC metodo«. Opisali smo značilnosti bolnikov, vključenih v presečno raziskavo, izpostavljenost invazivnim postopkom, BO, izolirane mikroorganizme in odpornost nekaterih mikroorganizmov na izbrane antibiotike ali skupine antibiotikov, ter uporabo antibiotikov. Spremljali smo dva izbrana povzročitelja BO, MRSA in CD, v časovnem obdobju enega leta in ocenili pomen molekularnih tipizacij za prepoznavanje in nadzor BO. V PPS smo vključili 991 bolnikov, to je vse bolnike, ki so bili hospitalizirani v UKC Maribor na dan raziskave. O vsakem smo zabeležili številne podatke, tudi o dejavnikih tveganja za BO, zdravljenju s protimikrobnimi sredstvi in BO. Z obema metodama smo prepoznali 52 bolnikov, ki so na dan raziskave imeli vsaj eno BO oziroma so bili na dan raziskave še vedno zdravljeni zaradi BO. Ustrezna ocena prevalence BO je bila 5,2 % (s 95 % intervalom zaupanja 3,9 % - 6,8 %). Največ BO so imeli bolniki v enotah za intenzivno zdravljenje (EIZ) 25,0 %, na kirurških oddelkih je imelo BO 6,2 % bolnikov, na ginekološkem in porodnem oddelku 4,4 %, na internih oddelkih 3,1 % bolnikov. Z univariatnimi in multivariatnimi analizami smo opredelili neodvisne dejavnike tveganja za BO: prisotnost vsadka v zadnjem letu, prisotnost urinskega katetra, operacija v zadnjih 30 dneh in intubacija. Skupno smo prepoznali 66 BO. Najpogostejše so bile okužbe spodnjih dihal (25 %), okužbe kirurške rane in okužbe sečil. 9 % BO je bilo prisotnih že ob sprejemu bolnika v UKC Maribor, 91 % BO pa je bilo pridobljenih v času aktualne hospitalizacije, največ v obdobju 4.–7. dne po sprejemu. V
Ključne besede: bolnišnične okužbe, presečna raziskava, prevalenca, proti meticilinu odporen Staphylococcus aureus - MRSA, Clostridium difficile, spa tipizacija, ribotipizacija
Objavljeno: 14.01.2020; Ogledov: 405; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

9.
Primerjava rokuronija z leptosukcinom za hitro vstavljanje dihalne cevke pri bolnikih z ileusom
Lidija Perša, 2019, doktorska disertacija

Opis: Uvod: Namen randominizirane kontrolirane raziskave je bil primerjava pogojev za vstavitev dihalne cevke s hitrim zaporedjem med uvodom v anestezijo pri bolnikih z ileusom med uporabo rokuronija ali leptosukcina. Registracija klinične raziskave: Retrospektivna registracija (4.12.2015): ISRCTN-registry: ISRCTN11777647 (https://www.isrctn.com/ISRCTN11777647) Metode: V raziskavo je bilo vključenih 30 odraslih bolnikov z ileusom, ki so bili urgentno operirani. Bolniki so bili naključno razvrščeni v dve skupini; S-skupina bolnikov, ki je za mišično relaksacijo prejela leptosukcin (1,5 mg/kg), in R-skupina bolnikov, ki je prejela rokuronij (1,2 mg/kg). Pogoji za vstavitev dihalne cevke so bili ocenjeni z uporabo točkovnega sistema po Viby-Morgensonu. Intubacijske pogoje smo ocenjevali eno minuto po vbrizganju mišičnega relaksanta. Beležili smo še srčni utrip, krvni tlak in pulzno oksimetrijo ter določali koncentracijo kalija in mioglobina v krvi. Rezultati: Pri vseh bolnikih je bila dihalna cevka vstavljena v prvem poskusu. Med uvodom v anestezijo nismo zabeležili bruhanja ali vdihanja želodčne vsebine v pljuča. Pogoji za vstavitev dihalne cevke so bili v S-skupini statistično značilno boljši kot v R-skupini. Po vstavitvi dihalne cevke smo opazili statistično značilno znižanje krvnega tlaka v obeh skupinah in statistično značilno znižanje srčnega utripa v v S-skupini. Po vstavitvi dihalne cevke je bil nivo kalija v serumu v S-skupini značilno višji v primerjavi z R-skupino; nivo mioglobina v serumu je bil v S-skupini neznačilno višji in statistično značilno nižji v R-skupini. Sklep: Rezultati kažejo, da rokuronij omogoča pri bolnikih z ileusom klinično enako dobre pogoje za vstavitev dihalne cevke s hitrim zaporedjem med uvodom v anestezijo in enako tveganje za vdihanje želodčne vsebine; zato lahko priporočamo, da se leptosukcin nadomesti z rokuronijem in se tako izognemo številnim možnim stranskim učinkom.
Ključne besede: Rokuronij, leptosukcin, vstavitev dihalne cevke s hitrim zaporedjem, ileus, pogoji za vstavitev dihalne cevke
Objavljeno: 14.01.2020; Ogledov: 412; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (2,04 MB)

10.
Vpliv diklofenaka na krvavitev, funkcijo trombocitov in porabo opiatov po premostitvi venčnih arterij
Irena Osojnik, 2019, doktorska disertacija

Opis: Po srčni operaciji učinkovita analgezija prepreči bolnikovo neugodje ter zmanjša obolevnost in dolžino hospitalizacije ter tako zmanjša stroške zdravljenja. Vodenje anestezije po srčni operaciji je multimodalni pristop in eden od pristopov je dodajanje nesteroidnega antirevmatika opiatnemu analgetiku. Nesteroidni antirevmatiki zmanjšajo porabo opiatov po operaciji in njihove stranske učinke. Uporaba nesteroidnih antirevmatikov lahko vpliva na krvavitev, moti ledvično funkcijo in povzroči možne ishemične dogodke. Z našo raziskavo smo nameravali ugotoviti, ali diklofenak zmanjša porabo opioidov in njihovih stranskih učinkov. Prav tako smo ugotavljali vpliv diklofenaka na krvavitev in funkcijo trombocitov po premostitvi venčnih arterij z uporabo zunajtelesnega krvnega obtoka. Izvedli smo kontrolirano randomizirano raziskavo, v katero je bilo zajetih 72 bolnikov. Razdelili smo jih v dve skupini. Skupina, ki je dobila diklofenak, je dobila 75 mg tega zdravila v obliki Neodolpasse v 250 ml infuziji v dveh odmerkih, prvega tri ure po operaciji in naslednjega po 12 urah. Skupina, ki ni dobila diklofenaka (kontrolna skupina), je dobila 250 ml fiziološke raztopine. Obe skupini sta dobili za analgezijo opioidni analgetik Dipidolor (piritramid) 5 mg na 8 ur in vmes po potrebi do zadovoljive analgezije. Pri bolnikih smo spremljali porabo opioidov, teste strjevanja krvi, funkcijo trombocitov in krvavitev ter porabo krvnih pripravkov po operaciji. Dodatno smo spremljali tudi morebitni porast vrednosti sečnine, kreatinina in troponina. Za analizo smo uporabili ustrezne statistične teste in p < 0,05 smo vzeli kot mejo statistične značilnosti. Z našo raziskavo pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotovili manjše porabe opioidnih analgetikov po srčni operaciji in manj stranskih učinkov opioidov. Pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotavljali krajšega časa do odstranitve dihalne cevke, hitrejšega odpusta iz enote intenzivne terapije in bolnišnice. Pri ugotavljanju testov funkcije trombocitov nismo ugotavljali motene agregacije trombocitov v skupini, ki je dobila diklofenak. Prav tako skupina z diklofenakom ni imela povečane krvavitve in povečane porabe krvnih pripravkov v zgodnjem pooperativnem obdobju.
Ključne besede: srčna kirurgija, premostitev venčnih arterij, zunajtelesni krvni obtok, nesteroidna protivnetna zdravila, diklofenak, agregacija trombocitov, krvavitev po srčni operaciji, pooperativna analgezija
Objavljeno: 14.01.2020; Ogledov: 378; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (1,64 MB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici