| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 101
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Epidemiološki in mikrobiološki pristopi za spremljanje bolnišničnih okužb v UKC Maribor
Božena Kotnik Kevorkijan, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Bolnišnične okužbe (BO) so okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo (OPZ), ki nastanejo v bolnišnici in predstavljajo najpogostejši zaplet zdravljenja v bolnišnici. Spremljanje njihove pogostosti se lahko uporablja kot kazalnik kakovosti za bolnišnice. K spremljanju spreminjanja pogostosti BO lahko pristopimo tudi s ponavljajočimi se presečnimi raziskavami BO. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (angl. European Centre for Disease Prevention and Control, ECDC) vsakih pet let koordinira izvedbo evropske presečne raziskave BO. Leta 2011 smo v Sloveniji opravili drugo Slovensko nacionalno presečno raziskavo BO (SNPRBO II), prevalenčno presečno raziskavo na dan (angl. point prevalence survey - PPS) v okviru evropske prevalenčne presečne raziskave BO. V raziskavi je sodeloval tudi Univerzitetni klinični center (UKC) Maribor. Visoko usposobljena zdravnica za obvladovanje in preprečevanje BO (ZOBO) je v UKC Maribor opravila vzporedno validacijo metode zbiranja podatkov, ki so jih zbrali anketarji v skladu s standardizirano metodologijo zbiranja podatkov, ki jo priporoča ECDC. Preverila je pravilnost zabeleženih podatkov za vse bolnike, pri katerih so anketarji prepoznali BO, in za vsakega petega bolnika, pri katerem anketarji niso prepoznali BO. Ob spremljanju širjenja mikroorganizmov znotraj bolnišnice in prepoznavanju izbruhov je pomembna tipizacija mikroorganizmov, ki so povzročili BO. V UKC Maribor smo se odločili za tipizacijo proti meticilinu odpornih zlatih stafilokokov (angl. Methicillin resistant Staphylococcus aureus, MRSA), saj je spremljanje MRSA obvezni kazalnik kakovosti v slovenskih bolnišnicah. Tipizirali smo tudi bakterijo Clostridium difficile (CD), saj marsikje v zdravstveno razvitih državah CD predstavlja kazalnik kakovosti in povzroča klinično pomembne okužbe. Za MRSA smo uporabili spa tipizacijo, za CD pa ribotipizacijo. Cilji doktorske naloge so vključevali: razvoj modificirane, delovno intenzivnejše metode za validacijo uporabljene »običajne ECDC metode« za prepoznavanje BO v presečni raziskavi (»modificirana ECDC metoda«); ocenili smo prevalence BO ob uporabi »običajne ECDC metode« in »modificirane ECDC metode«, razvite v okviru doktorske naloge; občutljivost in specifičnost »običajne ECDC metode« za prepoznavanje BO v primerjavi z »modificirano ECDC metodo« ter potrebo po nadomestitvi »običajne ECDC metodo« z našo »modificirano ECDC metodo«. Opisali smo značilnosti bolnikov, vključenih v presečno raziskavo, izpostavljenost invazivnim postopkom, BO, izolirane mikroorganizme in odpornost nekaterih mikroorganizmov na izbrane antibiotike ali skupine antibiotikov, ter uporabo antibiotikov. Spremljali smo dva izbrana povzročitelja BO, MRSA in CD, v časovnem obdobju enega leta in ocenili pomen molekularnih tipizacij za prepoznavanje in nadzor BO. V PPS smo vključili 991 bolnikov, to je vse bolnike, ki so bili hospitalizirani v UKC Maribor na dan raziskave. O vsakem smo zabeležili številne podatke, tudi o dejavnikih tveganja za BO, zdravljenju s protimikrobnimi sredstvi in BO. Z obema metodama smo prepoznali 52 bolnikov, ki so na dan raziskave imeli vsaj eno BO oziroma so bili na dan raziskave še vedno zdravljeni zaradi BO. Ustrezna ocena prevalence BO je bila 5,2 % (s 95 % intervalom zaupanja 3,9 % - 6,8 %). Največ BO so imeli bolniki v enotah za intenzivno zdravljenje (EIZ) 25,0 %, na kirurških oddelkih je imelo BO 6,2 % bolnikov, na ginekološkem in porodnem oddelku 4,4 %, na internih oddelkih 3,1 % bolnikov. Z univariatnimi in multivariatnimi analizami smo opredelili neodvisne dejavnike tveganja za BO: prisotnost vsadka v zadnjem letu, prisotnost urinskega katetra, operacija v zadnjih 30 dneh in intubacija. Skupno smo prepoznali 66 BO. Najpogostejše so bile okužbe spodnjih dihal (25 %), okužbe kirurške rane in okužbe sečil. 9 % BO je bilo prisotnih že ob sprejemu bolnika v UKC Maribor, 91 % BO pa je bilo pridobljenih v času aktualne hospitalizacije, največ v obdobju 4.–7. dne po sprejemu. V
Ključne besede: bolnišnične okužbe, presečna raziskava, prevalenca, proti meticilinu odporen Staphylococcus aureus - MRSA, Clostridium difficile, spa tipizacija, ribotipizacija
Objavljeno: 14.01.2020; Ogledov: 173; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

2.
Primerjava rokuronija z leptosukcinom za hitro vstavljanje dihalne cevke pri bolnikih z ileusom
Lidija Perša, 2019, doktorska disertacija

Opis: Uvod: Namen randominizirane kontrolirane raziskave je bil primerjava pogojev za vstavitev dihalne cevke s hitrim zaporedjem med uvodom v anestezijo pri bolnikih z ileusom med uporabo rokuronija ali leptosukcina. Registracija klinične raziskave: Retrospektivna registracija (4.12.2015): ISRCTN-registry: ISRCTN11777647 (https://www.isrctn.com/ISRCTN11777647) Metode: V raziskavo je bilo vključenih 30 odraslih bolnikov z ileusom, ki so bili urgentno operirani. Bolniki so bili naključno razvrščeni v dve skupini; S-skupina bolnikov, ki je za mišično relaksacijo prejela leptosukcin (1,5 mg/kg), in R-skupina bolnikov, ki je prejela rokuronij (1,2 mg/kg). Pogoji za vstavitev dihalne cevke so bili ocenjeni z uporabo točkovnega sistema po Viby-Morgensonu. Intubacijske pogoje smo ocenjevali eno minuto po vbrizganju mišičnega relaksanta. Beležili smo še srčni utrip, krvni tlak in pulzno oksimetrijo ter določali koncentracijo kalija in mioglobina v krvi. Rezultati: Pri vseh bolnikih je bila dihalna cevka vstavljena v prvem poskusu. Med uvodom v anestezijo nismo zabeležili bruhanja ali vdihanja želodčne vsebine v pljuča. Pogoji za vstavitev dihalne cevke so bili v S-skupini statistično značilno boljši kot v R-skupini. Po vstavitvi dihalne cevke smo opazili statistično značilno znižanje krvnega tlaka v obeh skupinah in statistično značilno znižanje srčnega utripa v v S-skupini. Po vstavitvi dihalne cevke je bil nivo kalija v serumu v S-skupini značilno višji v primerjavi z R-skupino; nivo mioglobina v serumu je bil v S-skupini neznačilno višji in statistično značilno nižji v R-skupini. Sklep: Rezultati kažejo, da rokuronij omogoča pri bolnikih z ileusom klinično enako dobre pogoje za vstavitev dihalne cevke s hitrim zaporedjem med uvodom v anestezijo in enako tveganje za vdihanje želodčne vsebine; zato lahko priporočamo, da se leptosukcin nadomesti z rokuronijem in se tako izognemo številnim možnim stranskim učinkom.
Ključne besede: Rokuronij, leptosukcin, vstavitev dihalne cevke s hitrim zaporedjem, ileus, pogoji za vstavitev dihalne cevke
Objavljeno: 14.01.2020; Ogledov: 176; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (2,04 MB)

3.
Vpliv diklofenaka na krvavitev, funkcijo trombocitov in porabo opiatov po premostitvi venčnih arterij
Irena Osojnik, 2019, doktorska disertacija

Opis: Po srčni operaciji učinkovita analgezija prepreči bolnikovo neugodje ter zmanjša obolevnost in dolžino hospitalizacije ter tako zmanjša stroške zdravljenja. Vodenje anestezije po srčni operaciji je multimodalni pristop in eden od pristopov je dodajanje nesteroidnega antirevmatika opiatnemu analgetiku. Nesteroidni antirevmatiki zmanjšajo porabo opiatov po operaciji in njihove stranske učinke. Uporaba nesteroidnih antirevmatikov lahko vpliva na krvavitev, moti ledvično funkcijo in povzroči možne ishemične dogodke. Z našo raziskavo smo nameravali ugotoviti, ali diklofenak zmanjša porabo opioidov in njihovih stranskih učinkov. Prav tako smo ugotavljali vpliv diklofenaka na krvavitev in funkcijo trombocitov po premostitvi venčnih arterij z uporabo zunajtelesnega krvnega obtoka. Izvedli smo kontrolirano randomizirano raziskavo, v katero je bilo zajetih 72 bolnikov. Razdelili smo jih v dve skupini. Skupina, ki je dobila diklofenak, je dobila 75 mg tega zdravila v obliki Neodolpasse v 250 ml infuziji v dveh odmerkih, prvega tri ure po operaciji in naslednjega po 12 urah. Skupina, ki ni dobila diklofenaka (kontrolna skupina), je dobila 250 ml fiziološke raztopine. Obe skupini sta dobili za analgezijo opioidni analgetik Dipidolor (piritramid) 5 mg na 8 ur in vmes po potrebi do zadovoljive analgezije. Pri bolnikih smo spremljali porabo opioidov, teste strjevanja krvi, funkcijo trombocitov in krvavitev ter porabo krvnih pripravkov po operaciji. Dodatno smo spremljali tudi morebitni porast vrednosti sečnine, kreatinina in troponina. Za analizo smo uporabili ustrezne statistične teste in p < 0,05 smo vzeli kot mejo statistične značilnosti. Z našo raziskavo pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotovili manjše porabe opioidnih analgetikov po srčni operaciji in manj stranskih učinkov opioidov. Pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotavljali krajšega časa do odstranitve dihalne cevke, hitrejšega odpusta iz enote intenzivne terapije in bolnišnice. Pri ugotavljanju testov funkcije trombocitov nismo ugotavljali motene agregacije trombocitov v skupini, ki je dobila diklofenak. Prav tako skupina z diklofenakom ni imela povečane krvavitve in povečane porabe krvnih pripravkov v zgodnjem pooperativnem obdobju.
Ključne besede: srčna kirurgija, premostitev venčnih arterij, zunajtelesni krvni obtok, nesteroidna protivnetna zdravila, diklofenak, agregacija trombocitov, krvavitev po srčni operaciji, pooperativna analgezija
Objavljeno: 14.01.2020; Ogledov: 130; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (1,64 MB)

4.
Vloga endoskopskega ultrazvoka in protivnetnih citokinov pri pojasnitvi etiologije in potekaakutnega pankreatittisa
Davorin Ćeranić, 2019, doktorska disertacija

Opis: Izhodišča in namen raziskave Akutni pankreatitis (AP) je akutno vnetje tkiva trebušne slinavke. Prizadene tako bližnje kot oddaljene organe, lahko poteka kot blago vnetje ali kot hudo, z zapleti, ko je potrebno intenzivno zdravljenje. Namen raziskave je bil opredeliti etiologijo obolenja s slikovnimi metodami, vključno z endosonografijo, napovedati potek bolezni z vnetnimi pokazatelji, določitvijo interlevkinov (IL) IL-6, IL-8, IL-10 ter uporabo napovednih točkovnih sistemov. Bolniki in metode V raziskavo smo vključili bolnike, ki smo jih zdravili zaradi akutnega vnetja trebušne slinavke v obdobju od maja 2012 do januarja 2015 in so izpolnjevali vključitvene kriterije: značilno klinično sliko, trikratni porast aktivnosti serumske amilaze/lipaze in/ali potrditev s slikovnimi preiskavami. Raziskavo je odobrila Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (št. 36/11/09). Bolnikom smo v prvih 24-tih urah po sprejemu in nato čez 48 ur odvzeli dodatne krvne vzorce za določitev interlevkinov ter razširjene laboratorijske preiskave. Zdravljenje je potekalo v skladu s smernicami in priporočili slovenskega gastroenterološkega združenja ter mednarodnih zdravniških združenj (ESGE, AGA). Opravljena je bila statistična analiza in inteligentna analiza podatkov s tvorjenjem napovednega modela. Rezultati V končno analizo smo uvrstili 117 bolnikov, prevladovali so moški, v 59 % (69/117), žensk pa je bilo 41 % (48/117). Povprečna starost bolnikov je bila 62,5 let, v razponu 22-91 let, SD 15,4 let. Žolčni kamni so bili najpogostejši vzrok za akutni pankreatitis, v 56 %; alkohol v 33 % in v 14 % ostali vzroki. Po Ransonovem točkovanju in BISAP lestvici je večina bolnikov (81 %) sodila v skupino z blagim potekom vnetja, pri ostalih (19 %) pa je bil potek težji. Le trije bolniki, 2,5 % (3/117) so umrli zaradi večorganske odpovedi. Razvoj psevdociste smo potrdili pri 11 % bolnikov. Pred ERCP smo vsem bolnikom endosonografsko potrdili holedoholitiazo. V analizi smo ugotavljali največjo napovedno vrednost IL-6 ob sprejemu AUC 0.782, pri mejni vrednosti IL-6=70.05 je občutljivost 0.80 in specifičnost 0.701, ob kontroli je AUC 0.835, pri mejni vrednosti IL-6=35.1 je občutljivost 0.867 in specifičnost 0.75. Ob primerjavi količnika IL-6/IL-10 ob sprejemu, in količnika IL-6/IL-10 ob kontroli, ima višjo napovedno vrednost količnik ob kontroli, AUC=0.789. Pri mejni vrednosti količnika 7.2, je občutljivost 0.667 in specifičnost 0.663. Zaključek Kljub sodobnim postopkom zdravljenja, imajo bolniki s hudo potekajočim AP, še vedno pomembno število zapletov. Žolčni kamni in alkohol sta najpogostejši vzroka AP v skupini naših bolnikov. V naši raziskavi smo potrdili vrednost določanja IL-6, IL-8 in IL-10 ob sprejemu in kontroli za napoved poteka bolezni, endosonografija pa je učinkovita slikovna metoda za pojasnitev etiologije. Z napovednimi modeli lažje napovemo potek AP, še posebej ob podpori s sodobnimi laboratorijskimi metodami in endoskopsko-radiološkimi slikovnimi preiskavami.
Ključne besede: akutni pankreatitis, vnetni pokazatelji, prognoza z napovednim modelom, provnetni in protivnetni interlevkini, endosonografija
Objavljeno: 14.01.2020; Ogledov: 149; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (2,21 MB)

5.
Interakcije različnih sevov bakterije Clostridium difficile s črevesno mikrobioto
Sabina Horvat, 2019, doktorska disertacija

Opis: Bakterija Clostridium difficile (Clostridioides difficile) povzroča črevesne okužbe, ki se najpogosteje kažejo kot lažja driska ali kolitis, redkeje pa kot pseudomembranozni kolitis. Okužba s C. difficile se najpogosteje razvije pri starejših hospitaliziranih bolnikih zaradi zdravljenja z antibiotiki širokega spektra, saj je predpogoj za uspešno kolonizacijo s C. difficile porušena črevesna mikrobiota. V zadnjem času je opazen porast okužb tudi pri mlajših generacijah, ki niso bile v stiku z bolnišničnim okoljem in niso prejemale antibiotične terapije. Mehanizmi kolonizacijske rezistence (tj. odpornosti), s katerimi funkcionalna črevesna mikrobiota preprečuje kolonizacijo in posledično okužbo s C. difficile, so relativno dobro raziskani. Ni pa znano, ali in kako C. difficile vpliva na črevesno mikrobioto med okužbo. V okviru doktorske naloge smo želeli ugotoviti, ali obstaja vpliv bakterije C. difficile na fekalno mikrobioto, ki je dober približek črevesni mikrobioti. Različne tipe fekalne mikrobiote (nezrelo, zdravo in porušeno) smo gojili in vitro ob prisotnosti vegetativnih celic C. difficile in/ali izrabljenega gojišča C. difficile. Testirali smo različne netoksigene in toksigene seve C. difficile različnih PCR-ribotipov, in sicer 010, 014/020, 027, 078 in 176, ki so v Evropi najbolj razširjeni. Za primerjavo smo fekalno mikrobioto gojili v izrabljenih gojiščih drugih bakterijskih vrst (Escherichia coli, Salmonella enterica serovar Enteritidis in Staphylococcus epidermidis). Spremembam v sestavi in pestrosti fekalne mikrobiote v različnih razmerah smo sledili s sekvenciranjem 16S-metagenoma na platformi MiSeq Illumina. V kokulturah fekalne mikrobiote s C. difficile smo spremljali rast in frekvenco sporulacije (tj. tvorbo spor) C. difficile. V določenem številu vzorcev smo z NMR-spektroskopijo pregledali tudi profile zunajceličnih metabolitov. Z raziskavo smo dokazali neposredni in specifični učinek bakterije C. difficile na pestrost in sestavo fekalne mikrobiote, ki je najverjetneje posledica spremenjene dostopnosti hranil. Fekalna mikrobiota, gojena v izrabljenih gojiščih E. coli, S. enterica serovar Enteritidis in S. epidermidis, je bila statistično značilno drugačna od fekalne mikrobiote, gojene v izrabljenem gojišču C. difficile. Naše ugotovitve so pokazale, da je učinek odvisen od tipa fekalne mikrobiote in ribotipa C. difficile. Nezrela in porušena mikrobiota sta bili in vitro bolj dovzetni za spremembe v pestrosti in sestavi zaradi C. difficile in sta omogočili boljše pogoje za sporulacijo C. difficile. Različni ribotipi C. difficile so podobno učinkovali na mikrobno pestrost, deloma pa se je razlikoval njihov vpliv na mikrobno sestavo, in sicer na nižjih taksonomskih nivojih. Spremembe, ki smo jih opazili, so podobne, kot so bile opisane pri pacientih, okuženih s C. difficile, in vključujejo manjšo mikrobno pestrost, povečan delež oportunističnih patogenov (enterokokov in enterobakterij) in zmanjšan delež bakterijskih skupin, povezanih s kolonizacijsko rezistenco (Lachnospiraceae in Ruminococcaceae). Z analizo metaboloma smo identificirali metabolite, ki bi lahko bili pomembni dejavnik pri okužbi s C. difficile. Predvsem povišane koncentracije tiramina, etanola in fenolnih kislin bi lahko pomembno doprinesle k disbiozi, ki je značilna za okužbo s C. difficile. Naši rezultati so pokazali, da lahko C. difficile aktivno vzdržuje črevesno mikrobioto v stanju neravnovesja. Spremembe v črevesni mikrobioti torej lahko razumemo ne le kot vzrok za okužbo s C. difficile, ampak tudi kot posledico prisotnosti C. difficile v črevesnem okolju.
Ključne besede: črevesna mikrobiota, Clostridium difficile, 16S-metagenom, sekvenciranje naslednje generacije, in vitro modeli
Objavljeno: 14.01.2020; Ogledov: 151; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (3,96 MB)

6.
Primerjava 2D-transvaginalne ultrazvočne preiskave, kontrastne histerosalpingosonografije s peno in histerosalpingografije pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure
Maja Rosič, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča: Po histeroskopski sterilizaciji s sistemom Essure (Bayer AG, Leverkusen, Nemčija) je s potrditvenim testom potrebno določiti uspešnost sterilizacije. Zlati standard za potrditev uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure predstavlja histerosalpingografija (HSG). Novejša, manj invazivna metoda določanja prehodnosti jajcevodov v sklopu obravnave neplodnosti je kontrastna histerosalpingosonografija s peno (HyFoSy). Do sedaj še ni bilo raziskave, ki bi ovrednotila HyFoSy pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure, prav tako pa ne raziskave, ki bi primerjala tri različne potrditvene teste. Namen raziskave je bil ovrednotiti natančnost dvodimenzionalne (2D) transvaginalne ultrazvočne (UZ) preiskave in HyFoSy v primerjavi s HSG pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure. Metode: Opravili smo prospektivno raziskavo, v katero smo vključili 90 pacientk, napotenih na histeroskopsko sterilizacijo s sistemom Essure. Dvanajst tednov po sterilizaciji smo pri vseh opravili 2D-transvaginalno UZ-preiskavo, s katero smo določali položaj mikrovsadkov, ki smo ga opredelili kot zadovoljiv ali nezadovoljiv. Temu sta sledili HyFoSy in HSG, s katerima smo določali zaporo jajcevodov, ki smo jih opredelili kot prehodne ali neprehodne. Pri pacientkah s prehodnimi jajcevodi pri HSG smo opravljali dodatne HSG v 3-mesečnih intervalih do potrditve neprehodnosti jajcevodov. Rezultati: Od 90 vključenih pacientk je celoten protokol raziskave opravilo 86 pacientk s 170 jajcevodi. Položaj mikrovsadkov, ki smo ga določali z 2D-transvaginalno UZ-preiskavo, smo primerjali z neprehodnostjo jajcevodov pri HSG. Neprehodnost jajcevodov smo določali s HyFoSy kot indeksnim testom in HSG kot referenčnim standardom. Občutljivost in specifičnost položaja mikrovsadka pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije sta bili 88,7 % (95 % interval zaupanja (IZ), 83 %–93 %) in 9,1 % (95 % IZ, 0 %–41 %), pozitivna in negativna napovedna vrednost pa 93,4 % (95 % IZ, 88 %–97 %) in 5,2 % (95 % IZ, 0 %–26 %). Stopnja ujemanja med ustreznim položajem mikrovsadka in zaporo jajcevoda ter neustreznim položajem in prehodnostjo jajcevoda je bila 83,5 % (95 % IZ, 77 %–89 %). Občutljivost in specifičnost HyFoSy pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure sta bili 100 % (95 % IZ, 97 %–100 %) in 54,6 % (95 % IZ, 23 %–83 %), pozitivna in negativna napovedna vrednost pa 97,0 % (95 % IZ, 93 %–99 %) in 100 % (95 % IZ, 42 %–100 %). Natančnost HyFoSy je znašala 97,1 % (95% IZ, 93 %–99 %). Ob koncu raziskave se je 98,8 % pacientk lahko zaneslo na histeroskopsko sterilizacijo s sistemom Essure za namene trajnega preprečevanja zanositve. Dolgoročnih zapletov nismo zabeležili. Zaključki: Stopnja ujemanja med ustreznostjo položaja mikrovsadka pri 2D-transvaginalni UZ-preiskavi in uspešnostjo histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure pri HSG je bila nižja od pričakovane. Pacientke z zadovoljivim položajem mikrovsadka pri 2D-transvaginalni UZ-preiskavi se samo na osnovi 2D-transvaginalne UZ-preiskave niso mogle zanesti na Essure za trajno preprečevanje zanositve. Prehoden jajcevod pri HyFoSy ni potreboval dodatne potrditve prehodnosti s HSG. Vendar se pacientke s prehodnim jajcevodom niso mogle zanesti na Essure za trajno preprečevanje zanositve. Zato smo pri njih svetovali kontrolni potrditveni test v rednih 3-mesečnih intervalih do potrditve zapore jajcevoda. Tudi pacientke z neprehodnimi jajcevodomi pri HyFoSy se niso mogle zanesti na Essure, saj stopnja ujemanja neprehodnosti jajcevoda med HyFoSy in HSG ni bila 100 %. Neprehodnost jajcevoda pri HyFoSy bi bilo potrebno potrditi s HSG. Ugotavljamo, da HSG ostaja zlati standard pri potrjevanju neprehodnosti jajcevodov po histeroskopski sterilizaciji s sistemom Essure in s tem njene uspešnosti.
Ključne besede: potrditveni test, Essure, histeroskopska sterilizacija, kontrastna histerosalpingosonografija s peno, 2D transvaginalna ultrazvočna preiskava, histerosalpingografija
Objavljeno: 24.12.2019; Ogledov: 281; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (2,56 MB)

7.
Primerjava obsevalnih tehnik po ohranitveni operaciji raka leve dojke
Ivica Ratoša, 2019, doktorska disertacija

Opis: Najpogostejši neželeni učinki obsevanja so zgodnje spremembe na koži in v področju žleznega tkiva dojke, redkejši pa pozne reakcije na koži, pljučih ali srcu. Stopnja srčne okvare je s sodobnim načrtovanjem obsevanja sicer nizka, vendar je ob vse daljši pričakovani življenjski dobi in sočasni višji prevalenci raka dojk vse več žensk izpostavljenih morebitnim poznim posledicam zdravljenja. Srčna obolenja, pogosteje povzročena z dopolnilnim obsevanjem leve strani prsnega koša, postajajo eden izmed glavnih vzrokov smrti pri ozdravljenih bolnicah z rakom dojk. Z raziskavo smo primerjali dozno-volumske parametre tarčnih volumnov in zdravih organov za tri različne obsevalne tehnike in želeli ugotoviti najbolj primerno tehniko za bolnice z različno velikimi obsevalnimi volumni. Za izbrane bolnice po operaciji zaradi raka leve dojke, smo primerjali tridimenzionalno konfromno obsevanje (3D-CRT), tangencialno obliko intenzitetne modulirane terapije (T-IMRT) in hibridno obliko, ki predstavlja kombinacijo tehnik 3D-CRT ter IMRT (H-IMRT). Dodatni cilj je bila poglobljena analiza dozno-volumskih parametrov srčnih votlin in koronarnih arterij. V analizo smo vključili 60 CT-posnetkov bolnic, ki so se med letoma 2014 in 2015 zdravile z obsevanjem po operaciji raka leve dojke. Na vsak set CT-slik smo vrisali kritične zdrave organe, vključno s posameznimi strukturami srca ter tarčne volumne. Analizirali smo 180 obsevalnih načrtov. CT-posnetke smo razvrstili v skupino z majhnim, srednjim in velikim kliničnim tarčnim volumnom (CTV). V prvi skupini je srednja velikost CTV znašala 425,7 cm3, v drugi 867 cm3 in v tretji 1586,8 cm3. 95-odstotna pokritost načrtovalnega tarčnega volumna za oceno doze (PTVeval)je s tehnikama 3D-CRT in H-IMRT znašala 100 % in s T-IMRT v 88,3 %. Relativni deleži odvečne predpisane doze v načrtovalnem tarčnem volumnu PTVeval (V105–107 %) so bili najnižji s 3D-CRT, absolutni deleži pa s T-IMRT ali H-IMRT. Vrednosti indeksov konfomnosti, homogenosti ter konformacijskega števila so bile najbolj optimalne pri tehniki H-IMRT. Za celotno skupino obsevalnih načrtov smo potrdili prednost dozne razporeditve v strukturi koža za obe IMRT tehniki. Izkazalo se je, da tehnika obsevanja pomembno vpliva tudi na povprečno absorbirano dozo srca (srce Dmean). Najnižje vrednosti smo beležili pri tehniki 3D-CRT, in sicer 1,9 Gy, sledila je T-IMRT z 2,3 Gy in kot najslabša se je izkazala H-IMRT s 3,1 Gy povprečne absorbirane doze srca (p < 0,0005). Nasprotno pa smo najnižje vrednosti visokodoznih območij za parametra srce (V35–40 Gy) ter za levo sprednjo koronarno arterijo (angl. left anterior descending coronary artery, LADCA) (V40 Gy) zabeležili prav pri tehniki H-IMRT. Naši rezultati nakazujejo, da so lahko razlike v povprečni absorbirani dozi srca ali levega prekata posledica uporabljene tehnike obsevanja ali pa telesne konstitucije bolnice. Tudi ob zelo nizki vrednosti srce Dmean (< 2,5 Gy) pa lahko posamezni srčni segmenti, predvsem srednji in distalni segment LADCA ter apikalni in sprednji predel levega prekata, prejmejo bistveno višje doze, celo 30–40 Gy. Pri analizi povprečne absorbirane doze priležnega pljučnega krila smo ugotovili, da najnižje srednje vrednosti dosegamo s tehniko 3D-CRT, in sicer 5,6 Gy, višje pri T-IMRT s 5,7 Gy in najvišje ponovno pri tehniki H-IMRT z 8,7 Gy (p = 0,012). Obsevalna tehnika izbire za večino bolnic po ohranitveni operaciji zaradi raka leve dojke je 3D-CRT, saj smo z njo pri večini obsevalnih načrtov dosegli potrebne zahteve pri načrtovanju. Predvsem za bolnice s srednje velikimi tarčnimi volumni je optimalna tehnika izbire tudi T-IMRT. Za bolnice z izjemno velikimi ali kompleksneje oblikovanim tarčnimi volumni pa sta tehniki izbire 3D-CRT in izjemoma tudi H-IMRT. Pri bolnicah, pri katerih ugotovimo višjo absorbirano dozo na posamezne srčne segmente, pri mlajših bolnicah in pri tistih s pridruženimi dejavniki tveganja za okvaro srca, svetujemo skrbnejše sledenje morebitnih okvar na srcu.
Ključne besede: Rak dojk, tridimenzionalno konformno obsevanje, intenzitetno modulirano obsevanje, velikost dojk
Objavljeno: 24.12.2019; Ogledov: 272; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (3,28 MB)

8.
Zdravljenje primarnih jetrnih tumorjev z elektrokemoterapijo (ect)
Mihajlo Đokić, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišče in namen: Incidenca primarnih jetrnih tumorjev v svetu se povečuje. Najpogostejši med njimi (90 %) je hepatocelični karcinom (HCC) in skupaj z intrahepatičnim holangiokarcinom (CHC) predstavlja 98,5 % primarnih jetrnih tumorjev. Ne glede na dejstvo, da je to eden najpogostejših vzrokov smrti zaradi raka v svetu, je manj kot 20 % bolnikov s HCC kandidatov za kurativno zdravljenje – kirurško resekcijo ali presaditev jeter. Samo kurativno zdravljenje omogoča bolnikom možnost za dolgoletno preživetje s petletnim preživetjem do 70 % pri kirurških resekcijah in presaditvi jeter. Ko radikalni/kurativni tretmaji zaradi splošnega stanja telesne zmogljivosti, pridružene okvare jeter ali velikosti in razširjenosti tumorja ne pridejo v poštev, uporabljamo druge metode, kot sta transarterijska kemoembolizacija (TACE) in transarterijska radioembolizacija (TARE), ali lokalne ablativne tehnike, kot so radiofrekvenčna ablacija (RFA), mikrovalovna ablacija (MWA), krioterapija in druge metode za zdravljenje primarnih jetrnih tumorjev, ki podaljšajo preživetje teh bolnikov. Elektrokemoterapija (ECT) omogoča netoplotno ablacijo kožnih in tudi globlje ležečih tumorjev. Na podlagi dobrih rezultatov pri zdravljenju jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke smo opravili prospektivno raziskavo zdravljenja hepatoceličnega karcinoma z namenom ugotavljanja izvedljivosti, varnosti in učinkovitosti elektrokemoterapije pri primarnih jetrnih tumorjih. Metode: Elektrokemoterapijo z bleomicinom smo izvedli pri 25 bolnikih s hepatoceličnim karcinomom, skupno je bilo tretiranih 33 lezij po predvidenem protokolu. Zdravljenje je bilo izvedeno med odprto laparotomijo pri 24 od 25 bolnikov, pri enem bolniku je bila elektrokemoterapija izvedena perkutano pod kontrolo računalniške tomografije. Ob zaključku spremljanja bolnikov je bila mediana opazovanja 23,5 meseca. Rezultati: Elektrokemoterapija je bila izvedljiva pri vseh 33 hepatoceličnih karcinomih. Pri nobenem bolniku ni prišlo do neželenih stranskih učinkov zdravljenja ali večjih pooperativnih zapletov. Do popolnega odgovora na zdravljenje je po 3 do 6 mesecih prišlo pri 92 % bolnikov in 94 % zdravljenih lezij. Ob zaključku spremljanja, tj. po medianem času spremljanja 23,5 meseca, je pri 31 od 33 lezij prišlo do popolnega odgovora. Zaključki: Elektrokemoterapija primarnih jetrnih tumorjev se je izkazala kot izvedljiv in varen način zdravljenja pri vseh 25 bolnikih. Za dokončno oceno učinkovitosti zdravljenja je potreben daljši interval sledenja bolnikov. Elektrokemoterapija je predvsem primerna pri bolnikih z zmanjšano jetrno funkcijo zaradi jetrne ciroze, pri bolnikih z zmerno do hudo portalno hipertenzijo in/ali pri zdravljenju lezij, pri katerih bi lahko zgolj operacija z velikim tveganjem za zaplete ponudila možnost popolne ozdravitve, saj elektrokemoterapija ponuja možnost popolnega odgovora lezije na zdravljenje.
Ključne besede: Hepatocelični tumor, elektrokemoterapija, Bleomicin, elektroporacija, varnost, učinkovitost
Objavljeno: 18.11.2019; Ogledov: 294; Prenosov: 28
.pdf Celotno besedilo (2,25 MB)

9.
Perkutana transluminalna angioplastika nativnih hemodializnih arteriovenskih fistul z balonom, prekritim s paklitakselom
Jernej Lučev, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: UVOD Disfunkcija dializnega pristopa je eden najpomembnejših vzrokov obolevnosti in hospitalizacije hemodializnih bolnikov. Najpogosteje je povezana z zožitvijo venskega dela arteriovenske fistule, ki je posledica kombinacije neointimalne hiperplazije in remodeliranja. Neointimalna hiperplazija je posledica poškodbe žilne stene, ki je posledica vsakršne manipulacije žile (dializa, kirurška manipulacija, angioplastika). Poškodbi sledi migracija endotelnih in gladkomišičnih celic, kar na koncu vodi v neointimalno hiperplazijo. Z novimi metodami zdravljenja, kamor spada tudi perkutana transluminalna angioplastika z balonom, prekritim s paklitakselom, skušamo vplivati na te procese in jih zavreti. Namen naše raziskave je bil oceniti učinek perkutane transluminalne angioplastike hemodializnih arteriovenskih fistul z uporabo balonov, prekritih s paklitakselom in predhodno pripravo zožitve arteriovenske fistule z navadnim balonskim katetrom (drug coated balloon percutaneous transluminal angioplasty with plain balloon vessel preparation). MATERIALI IN METODE V raziskovalni skupini smo zdravili 31 bolnikov (16 moških, povprečna starost 62,8 +/- 17,2 let) s hemodinamsko pomembno zožitvijo v predelu hemodializne arteriovenske fistule, pri katerih smo izvedli perkutano transluminalno angioplastiko zožitve z navadnim balonskim katetrom. Rezultate smo primerjali s kontrolno skupino (31 bolnikov, 15 moških, povprečna starost 67,0 +/- 8,44 leta), pri katerih je bil poseg opravljen samo z navadnim balonskim katetrom za perkutano transluminalno angioplastiko. Ko smo dosegli angiografski uspeh (< 30 % rezidualne zožitve), smo v raziskovalni skupini uporabili še balone, prekrite s paklitakselom, le za nanos zdravila. Določili smo 6-, 12- in 24-mesečni interval opazovanja. Primerjali smo primarno, primarno asistirano in sekundarno prehodnost tarčne lezije. Statistično značilnost smo določili kot p < 0,05. REZULTATI Primerjali smo primarno prehodnost tarčne lezije v obeh skupinah in ugotovili, da je bila prehodnost v raziskovalni skupini glede na kontrolno skupino bistveno daljša po 6 (90,3 % vs. 61,3 %, p = 0,016), 12 (77,4 % vs. 29 %, p = 0.0004) in 24 mesecih (45,2 % vs. 16,1 %, p = 0,026) opazovanja. Kaplan-Meierjeva krivulja preživetja je pokazala tudi pomembno razliko v primarni prehodnosti tarčne lezije med raziskovalno in kontrolno skupino (534,2 vs. 315,7 dni, p = 0,0004). Samo 38,7 % bolnikov v raziskovalni skupini je bilo zdravljenih dvakrat ali več v primerjavi z 80,6 % bolnikov v kontrolni skupini (p = 0,002). V sekundarni in primarni asistirani prehodnosti tarčne lezije nismo opazili statistično pomembnih razlik. ZAKLJUČEK Perkutana transluminalna angioplastika z uporabo balonov, prekritih s paklitakselom in pripravo zožitve z navadnim balonskim katetrom v prvih 24 mesecih podaljša primarno prehodnost tarčne lezije − zožitve hemodializne arteriovenske fistule in zmanjša število posegov, potrebnih za ohranjanje sekundarne prehodnosti. Menimo, da je pred uporabo balonov, prekritih s paklitakselom, smiselna priprava zožitve z navadnim balonskim katetrom. Balon, prekrit s paklitakselom, pa se uporabi šele takrat, ko smo z navadnim balonskim katetrom dosegli hemodinamski uspeh. Na ta način se zmanjša izguba paklitaksela pri prehodu balona skozi lezijo, hkrati pa priprava zožitve izboljša kontakt balona, prekritega s paklitakselom z žilno steno, kar vodi k boljši absorpciji zdravila.
Ključne besede: priprava zožitve, hemodializna fistula, paklitaksel, perkutana transluminalna angioplastika, z zdravilom prevlečen balon
Objavljeno: 02.09.2019; Ogledov: 336; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

10.
Molekularna karakterizacija proti karpabenemom odpornih sevov bakterije Pseudomonas aeeruginosa iz kužnin in okolja
Andrej Golle, 2019, doktorsko delo/naloga

Opis: Pseudomonas aeruginosa je vseprisotna okoljska oportunistična bakterija. Občasno jo osamimo kot del človeške mikrobiote. Lahko povzroča okužbe povezane z zdravljenjem in je intrinzično odporna proti številnim antibiotikom. Med maloštevilnimi zdravili, ki so na voljo za zdravljenje psevdomonasnih okužb so karbapenemi, tudi odpornost proti njim narašča. P. aeruginosa iz bolnišnic lahko prehaja v komunalni sistem odpadnih vod in v vode čistilnih naprav. Primerjali smo klinično pomembne proti karbapenemom odporne P. aeruginosa (CRPA) in CRPA iz vod dveh čistilnih naprav, ter ugotavljali prekrivanje genotipov in razlike v genih za odpornost in virulenco. V laboratoriju, kamor pošiljajo na preiskave vzorce iz več zdravstvenih ustanov, smo zbrali seve CRPA iz urina in dihal v obdobju enega leta. V istem obdobju smo mesečno vzorčili vodo iz iztoka dveh čistilnih naprav in na selektivnem gojišču osamili seve CRPA. Občutljivost za protimikrobna zdravila smo določali z disk difuzijsko metodo po EUCASTu. Seve smo tipizirali s PFGE. Za vsak pulzotip smo izbrali enega do devet predstavnikov, pri katerih smo nato določali sekvenco celotnega genoma (WGS). Na osnovi WGS smo izvedli tipizacijo MLST in analizo rezistenčnih ter virulenčnih determinant. Skupaj smo osamili 213 CRPA sevov (65 pulzotipov), 130 iz kliničnih vzorcev (38 poulzotipov) in 83 iz okoljskih vzorcev (31 pulzotipov). Večino kliničnih CRPA sevov (125 od 130 sevov in 37 od 38 pulzotipov) smo izolirali iz kužnin iz večje učne bolnišnice. Ostale klinične seve (5 od 130) smo razvrstili v 3 pulzotipe. Najpogostejšemu kliničnemu pulzotip (Pt1) je pripadalo 57 sevov (45,6 %), našli pa smo ga samo v večji učni bolnišnici. Samo dva pulzotipa (Pt17 in Pt63) sta bila tako v večji učni bolnišnici kot tudi v manjših zdravstvenih organizacijah. Okoljske CRPA seve smo porazdelili v 31 pulzotipov (26 pulzotipov iz večje čistilne naprave, 11 pulzotipov iz manjše čistilne naprave). Podobno kot med kliničnimi sevi je tudi med sevi iz čistilnih naprav prevladoval posamični pulzotip (Pt10 – 21,7 %). Prekrivanje med kliničnimi in okoljskimi pulzotipi in MLST tipi CRPA, je bilo nizko. Le 9 pulzotipov se je pojavljalo v več kot eni inštituciji (zdravstveni inštituciji/čistilni napravi). Z MLST smo med 112 analiziranimi sevi določili 49 ST. Le 10 ST je bilo tako iz kliničnih kot iz okoljskih vzorcev, med njimi po vsem svetu razširjena ST111 in ST235. Klinični in okoljski sevi CRPA so se razlikovali glede odpornosti proti antibiotikom. Večina izolatov je bila odporna samo proti imipenemu in/ali meropenemu. Pri sevih, ki so bili dodatno odporni, smo opisali devet različnih različnih vzorcev odpornosti. Klinične seve smo našli pri vseh vzorcih odpornosti, medtem ko smo okoljske seve našli le pri 4 dodatnih vzorcih odpornosti. Analiza rezistoma je potrdila gene za intrinzične mehanizme odpornosti. Našli smo tudi ene povezane s horizontalnim genskim prenosom, kot so geni za karbapenemaze (16 % sevov) in različne encime, ki modificirajo aminoglikozide. Pri 33 % sevov smo potrdili mutacije v girazi. Vsi sevi z geni za karbapenemaze so bili večkratno odporni. Z WGS smo določili tudi prisotnost virulenčnih genov med analiziranimi sevi. Glede teh se sevi iz okolja in klinični sevi večinoma niso razlikovali. Izjema so bili geni za eksotoksine Y, U, T in S. Pri večini sevov smo našli gene za Y in T, gene za U in S smo našli le pri pri 14 oz. 36 sekvenčnih tipih. Geni za S in U so bili bolj pogosti pri kliničnih sevih, medtem ko so bili geni za T bolj pogosti med okoljskimi sevi. Nizka stopnja prekrivanja med kliničnimi in okoljskimi CRPA sevi kaže, da gre za dva neodvisna rezervoarja. Klinični CRPA sevi imajo nekoliko drugačen set virulenčnih determinant in bolj raznolike vzorce odpornosti.
Ključne besede: Pseudomonas aeruginosa, okužbe, čistilne naprave, protimikrobna odpornost, virulenca, karbapenemi, beta-laktamaze, čistilne naprave
Objavljeno: 12.08.2019; Ogledov: 381; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici