Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Sladkorna bolezen predstavlja pomemben dejavnik tveganja srčno-žilne obolevnosti in umrljivosti, okrnjeno delovanje endotelija predstavlja najzgodnejše spremembe v procesu ateroskleroze. V doktorski disertaciji sem se poglobila v delovanje in funkcijo endotelija. V raziskavi smo proučevali učinek dodatnega zdravljenja z novejšimi antidiabetičnimi zdravili na delovanje endotelija s funkcionalnimi meritvami in laboratorijskimi označevalci pri dobro urejenih osebah s sladkorno boleznijo tipa 1 (SB1) brez srčno-žilnih bolezni. 89 udeležencev, uporabnikov sistema za neprekinjeno spremljanje glukoze (CGMS – angl. continuous conitoring glucose system), je bilo randomiziranih v tri primerljive skupine, ki so prejemale empagliflozin (E; n=30), semaglutid (S; n=30) in kontrolno skupino (C; n=29). Ob vključitvi in 12 tednov po zdravljenju smo izmerili: postishemične hemodinamske spremembe brahialne arterije (FMD – flow mediated dilation), pri katerih ocenjujemo s povečanim pretokom povzročeno dilatacijo in postishemične spremembe v tkivnem pretoku podlahti (FBF – angl. forearm blood flow) zaradi reaktivne hiperemije, ocenjene z uporovno pletizmografijo kot parametra endotelne funkcije, ter hitrost pulznega vala (PWV – angl. pulse wave velocity) in periferni upor kot parametra arterijske togosti oz. podajnosti. Ocenili smo biološke označevalce endotelne funkcije: endotelne progenitorne celice (EPC) in cirkulirajoče endotelne celice (CEC), laboratorijske označevalce vnetja (interleukin 6, selektin E, TNFα, VCAM, hsCRP), vazoaktivno snov endotelin 1, in prokoagulabilni faktor vWF. Izboljšanje FMD smo potrdili v obeh intervencijskih skupinah v primerjavi s kontrolami (skupina E 2.0-krat, p = 0.000٭ in skupina S 1.9-krat, p = 0.000٭), med tema dvema skupinama pa ni bilo sprememb (p = 0.745). Med ocenjevanjem FBF je bilo v obeh terapevtskih skupinah v primerjavi s kontrolami statistično nepomembno izboljšanje (skupina E 1.39-krat, p = 0.074 in skupina S 1.22-krat, p = 0.701). Pri parametrih arterijske togosti smo izboljšave opazili le v skupini s semaglutidom, pri čemer se je periferni upor zmanjšal za 5.1 % (p = 0.046٭). Potrdili smo tudi pomembno povečanje EPC v obeh intervencijskih skupinah v primerjavi s kontrolami (E-C; p = 0.021* in S-C; p = 0.031*), medtem ko med obema skupinama zdravljenja ni bilo razlike (p = 0.852). Empagliflozin je delež EPC zvišal za 2.5-krat (p = 0.002٭) in semaglutid za 2.16-krat (p = 0.001٭). Zmanjšanje CEC smo potrdili pri skupini, zdravljeni s semaglutidom (p = 0.014*). Po zdravljenju s semaglutidom smo potrdili znižanje vnetnih označevalcev hsCRP za -0.25 mmol/l (-10.6, 21) (p = 0.024)٭, selektina E za -1.94 μg/l (-12.69, 4.83, p = 0.004٭) in TNFα za -1.94 (-6.6, 3.4) (p = 0.001٭), nakazovalo se je znižanje tudi ostalih bioloških označevalcev vnetja, medtem ko na te markerje empagliflozin ni imel nobenega vpliva. Empagliflozin ali semaglutid pri osebah s SB1 enakovredno znižata HbA1C, TIR (angl.time in range - čas v ciljnem območju glikemije), glukovariabilnost, telesno težo, obseg trebuha in odmerek inzulina, na znižanje LDL pa vpliva le semaglutid. Obe zdravili enakovredno izboljšujeta funkcijo endotelija makrovaskularizacije, ocenjeno s FMD in da verjetno izboljšujeta funkcijo endotelija mikrovaskularizacije, ocenjeno s FBF. Pri vplivu na podajnost oz. togost arterij, označevalce vnetja in upad CEC ima prednost semaglutid. Obe zdravili tudi enakovredno povečujeta izplavljanje EPC in imata tako zaščitno vlogo pri osebah s SB1.
Ključne besede: endotelna disfunkcija, biološki označevalci, empagliflozin, semaglutid, sladkorna bolezen tip 1
Objavljeno v DKUM: 16.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,83 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: NAMEN Preučiti učinkovitost in varnost zdravljenja z injekcijami abobotulintoksinA in incobotulintoksinA pri bolnicah s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem in urgentno urinsko inkontinenco ter določiti učinek lokalnega anestetika na jakost bolečine med posegom in vlogo živčnega rastnega faktorja v urinu. METODE Bolnice smo randomizirali v skupino, ki je prejela 300 enot abobotulintoksinA, oziroma 100 enot incobotulintoksinA, ter v skupino, ki je prejela lokalni anestetik oziroma placebo. Spremljali smo jakost bolečine med posegom, število epizod urinske inkontinence, frekvence, nokturije ter rezultate vprašalnikov »Urogenital Distress Inventory score« (UDI-6), »Incontinence Impact Questionnaire« (IIQ-7), in »Incontinence Quality of Life questionnaire« (I-QOL) in izmerili koncentracijo živčnega rastnega faktorja v urinu. REZULTATI Analizirali smo 54 bolnic s povprečno starostjo 66±13 (SD) let. Pri celokupnih rezultatih vprašalnikov, zadovoljstvu z zdravljenjem, izraženosti simptomov in jakosti bolečine statistično značilnih razlik med skupinami nismo ugotovili. Pri petih bolnicah je po posegu prišlo do retence urina. Pogostnost okužb sečil se med skupinami ni signifikantno razlikovala. Vrednosti koncentracije živčnega rastnega faktorja v urinu večinoma niso bile merljive. ZAKLJUČEK Rezultati zdravljenja z injiciranjem abobotulintoksinA oziroma incobotulintoksinA se glede učinkovitosti, zadovoljstva in pogostnosti zapletov med skupinama niso značilno razlikovali. Lokalni anestetik pred posegom ni imel vpliva na jakost bolečine.
Ključne besede: abobotulintoksinA, incobotulintoksinA, lokalni anestetik, prekomerno aktivni sečni mehur, živčni rastni faktor
Objavljeno v DKUM: 19.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 4
Celotno besedilo (8,88 MB)

Opis: Preživetje z ugodnim nevrološkim izidom po zunajbolnišničnem srčnem zastoju (OHCA) ostaja izziv in je pogosto poslabšano zaradi poreanimacijskega sindroma (PCAS), ki obsega okvaro možganov in srca. Ta raziskava je preučila vpliv intravenskega dodajanja vitamina C, antioksidanta, za ublažitev PCAS, saj lahko izčrpane zaloge vitamina C pri kritično bolnih prispevajo k oksidativnemu stresu, ki je eden od mehanizmov PCAS. Izvedli smo randomizirano, dvojno slepo raziskavo na odraslih preživelih po OHCA v terciarni bolnišnici. Udeleženci so prejeli 1,5 g vitamina C intravensko vsakih 12 ur v osmih odmerkih ali placebo, kot dodatek standardni oskrbi. Okvara možganov je bila primarno ocenjena s koncentracijo nevronsko-specifične enolaze (NSE), skupaj z drugimi kliničnimi izidi. Rezultati so pokazali statistično neznačilno višjo koncentracijo NSE v skupini z vitaminom C (36,4 µg/L, placebo 34,9 µg/L, p > 0,05) in večjo pojavnost mioklonusa. Hkrati pa so imeli bolniki, ki so prejemali vitamin C, manj aritmij, srčnega popuščanja, manjšo potrebo po vazoaktivnih zdravilih, krajši čas zdravljenja in statistično značilno manjši porast vnetnih kazalcev (p = 0,02). Zaključek: Raziskava je pokazala, da intravensko dodajanje vitamina C pri bolnikih po zunajbolnišničnem srčnem zastoju ni pomembno zmanjšalo okvare možganov, je pa prispevalo k izboljšanju vnetnih kazalcev in nekaterih srčnih izidov. Potrebne so nadaljnje raziskave za razjasnitev njegove potencialne vloge v poreanimacijski oskrbi.
Ključne besede: vitamin C, nevronsko-specifična enolaza, zunajbolnišnični srčni zastoj, povratek spontanega krvnega obtoka, preživetje
Objavljeno v DKUM: 19.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,52 MB)

Opis: Zunajbolnišnični srčni zastoj vsako leto na svetovni ravni prizadene 3,7 milijona ljudi, v Evropi približno 300.000 ljudi in v Sloveniji približno 1.700 ljudi. Raziskave kažejo, da pravilno izvajanje temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe s strani laikov poveča možnosti za preživetje, vendar je stopnja izvajanja nizka, predvsem zaradi pomanjkanja znanja. Posledično Evropski reanimacijski svet predlaga uporabo naprednejših tehnologij, na primer mobilno učenje, in sicer kot podporo pri izobraževanju temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe za laike. V doktorski disertaciji smo z uporabo mešanih metod ovrednotili vpliv uporabe mobilnega učenja z resno igro MOBICPR na usvajanje kognitivnih, vedenjskih in motivacijskih učnih izidov ter na raven stresa pri posredovanju vsebin s področja temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe v domačem okolju. Na vzorcu 43 študentov zdravstvene nege smo z randomizirano raziskavo s kontrolno skupino deležne odložene obravnave potrdili, da dvotedensko mobilno učenje z resno igro MOBICPR v domačem okolju vpliva na usvajanje kognitivnih učnih izidov (t(41) = 1,717, p = 0,047), ne vpliva pa na usvajanje vedenjskih (t(41) = 1,313, p = 0,448) in motivacijskih (t(41) = 1,816, p = 0,394) učnih izidov. Slednje smo z uporabo vsebinske analize podatkov dodatno potrdili. Prav tako dvotedensko mobilno učenje z resno igro MOBICPR v domačem okolju ne vpliva na stopnjo stresa pred izvajanjem in po izvajanju temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe (U = 227,5; p = 0,465). Mobilno učenje predstavlja izobraževalno orodje, ki bi se lahko v prihodnje vključilo v tečaje temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe, po opravljenih tečajih pa bi se lahko uporabljalo v domačem okolju za vzdrževanje in osvežitev znanja temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe.
Ključne besede: temeljni postopki oživljanja odrasle osebe, mobilno učenje, resna igra, učni izidi, laiki
Objavljeno v DKUM: 27.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 31
Celotno besedilo (4,49 MB)

Opis: Vadba joge v nosečnosti bi lahko pozitivno vplivala na potek nosečnosti preko delovanja na avtonomni živčni sistem nosečnice. Namen raziskave je bil ovrednotiti vpliv vadbe joge v nosečnosti na avtonomno živčevje z meritvami variabilnosti srčne frekvence (HRV) in kardiorespiratorne sinhronizacije. Vključili smo 69 nosečnic: 33 jih je redno vadilo jogo in 36 kontrol. Trikrat tekom nosečnosti smo opravili meritve HRV in faznih kardiorespiratornih sinhronizacijskih indeksov. Meritve smo opravili pred in po vadbi joge (ali 30-minutnem sprehodu v kontrolni skupini) v mirovanju ter med in po testu pomnjenja (mentalnemu stresu). Za statistično analizo smo uporabili 2x3x2 tri-smerno analizo variance. Statistično značilnost smo določili pri p<0,05. Analiza HRV je pokazala povečane vrednosti HRV kazalcev, kar nakazuje na povečano parasimpatično aktivnost v mirovanju ter med in po izpostavljenosti stresu pri nosečnicah, ki so vadile jogo (vse p vrednosti <0,01). Statistično pomembnih razlik v kardiorespiratorni sinhronizaciji med skupinama ni bilo. Vadba joge v nosečnosti je povezana z višjo parasimpatično aktivnostjo, ki se kaže s povišanimi kazalci HRV v mirovanju ter ob akutnem stresu. Ob redni vadbi ti učinki vztrajajo skozi celotno nosečnost.
Ključne besede: joga, nosečnost, variabilnost srčne frekvence, kardiorespiratorna sinhronizacija, mentalni stres
Objavljeno v DKUM: 09.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 32
Celotno besedilo (3,56 MB)