SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 76
Na začetekNa prejšnjo stran12345678Na naslednjo stranNa konec
1.
Ultrazvočna ocena lege dihalne cevke v predbolnišničnem okolju
Sabina Zadel, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: IZHODIŠČA Oskrba dihalne poti in predihavanje sta pri kritično bolnih, poškodovanih in bolnikih v srčnem zastoju nujna postopka, ki predstavljata izziv za vsakega zdravnika, ki ju izvaja. Zlati standard zaščite dihalne poti je vstavitev dihalne cevke v sapnik. Še posebej v predbolnišničnem okolju se s težavno oskrbo dihalne poti lahko sreča vsak, tudi zelo izkušen zdravnik, saj so možnosti uporabe različne opreme in zdravstvenega kadra omejene, pogoji v okolju pa nemalokrat manj ugodni. CILJI Cilj raziskave je bil raziskati uporabnost in diagnostično natančnost ultrazvočnega opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone za potrditev pravilne lege dihalne cevke po urgentni vstavitvi dihalne cevke kritično bolnim, poškodovanim ali bolnikom v srčnem zastoju v predbolnišničnem okolju. METODE V predbolnišničnem okolju Prehospitalne enote Maribor smo v prospektivno raziskavo vključili polnoletne kritično bolne, poškodovane in bolnike v srčnem zastoju, ki so potrebovali oskrbo dihalne poti. Oceno lege dihalne cevke smo opravili z obojestransko avskultacijo dihalnih šumov in pretakanja zraka v želodcu ter z ultrazvočno metodo opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone. Referenčna metoda za pravilno lego dihalne cevke je bila spektrografska kvantitativna kapnografija. REZULTATI Vključili smo 124 bolnikov. 111 bolnikom (89,5 %), ki smo jih vključili v raziskavo, je bila dihalna cevka v prvem poskusu vstavljena v dihalne poti. Pri 13 bolnikih (10,5 %), vključenih v raziskavo, je bilo treba zaradi lege dihalne cevke v požiralniku postopek vstavitve dihalne cevke ponoviti. Med 13 bolniki, ki so po prvem poskusu imeli dihalno cevko vstavljeno v požiralnik, je zdravnik pri 4 bolnikih napačno lego dihalne cevke prepoznal pred izvedbo kapnografije in ultrazvočne metode opazovanja plevralnega polzenja ter premikanja trebušne prepone. Pri ostalih 9 bolnikih, ki so sprva imeli vstavljeno cevko v požiralnik, je bila napačna lega dihalne cevke prepoznana s pomočjo nenormalnih izvidov kapnografije in ultrazvočne metode.Pri vseh bolnikih je bila dihalna cevka po drugem poskusu vstavitve vstavljena v dihalne poti. Senzitivnost in negativna napovedna vrednost avskultacije sta bili 100-odstotni, specifičnost 90-odstotna, pozitivna napovedna vrednost pa 30-odstotna (95-odstotni interval zaupanja). Ultrazvočno opazovanje plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone je imelo 100-odstotno senzitivnost, specifičnost, pozitivno napovedno vrednost in negativno napovedno vrednost (95-odstotni interval zaupanja). Senzitivnost, specifičnost, pozitivna napovedna vrednost in negativna napovedna vrednost za kombinacijo avskultacije in ultrazvočne metode so bile 100-odstotne. Pri 3 bolnikih smo z avskultacijo in ultrazvočno metodo ugotovili pregloboko vstavitev dihalne cevke v desno glavno sapnico, rezultati kapnografije pa so bili v vseh treh primerih normalni pred popravkom lege dihalne cevke in po njem. Za izvedbo ultrazvočne metode smo v povprečju potrebovali 30 sekund. ZAKLJUČKI S študijo smo dokazali odlično senzitivnost in specifičnost ocenjevanja lege dihalne cevke s pomočjo ultrazvočne metode opazovanja drsenja plever in premikanja trebušne prepone.Z ultrazvočno metodo opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone smo v naši raziskavi kljub normalnim izvidom kapnografije našli pregloboko v desno glavno sapnico vstavljene dihalne cevke. Dokazali smo, da je čas za izvedbo ultrazvočne metode opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone sprejemljiv. Z uporabo ultrazvočne metode najverjetneje skrajšamo čas, ki je potreben za prepoznavo nepravilne lege dihalne cevke, in tako izboljšamo verjetnost preživetja ter zmanjšamo posledice pri kritično bolnih, poškodovanih in bolnikih v srčnem zastoju.
Ključne besede: orotrahealna intubacija, predbolnišnično okolje, oskrba dihalne poti, kapnografija, ultrazvok, usmerjena ultrazvočna preiskava, plevralno polzenje, premikanje trebušne prepone
Objavljeno: 23.05.2018; Ogledov: 29; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (9,34 MB)

2.
Primerjava učinkov naravnih polifenolov z učinki akarboze in placeba na postprandialni nivo glukoze in inzulina v krvi
Jana Bremec, 2018, doktorsko delo/naloga

Opis: Sladkorna bolezen (SB) je ena najpogostejših endokrinih presnovnih bolezni. Sodi v skupino presnovnih bolezni, katerih skupna značilnost je hiperglikemija. SB nastane zaradi pomanjkljivega izločanja inzulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja na ciljne celice in/ali obojega hkrati. Posledica je motena presnova ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Povezana je s številnimi akutnimi in kroničnimi zapleti. V zdravljenju SB se poleg spremembe življenjskega sloga uporabljajo številne učinkovine, nobena od le-teh pa ni brez neželenih učinkov. Velik izziv pri iskanju tako imenovanega »idealnega zdravila« predstavlja težnja po doseganju optimalne učinkovitosti zdravila in zmanjšanju tveganja za pojav neželenih učinkov le-tega na najnižjo možno raven. Naraščajo potrebe po uporabi dopolnilnih zdravljenj, vključno s funkcionalno hrano in nutracevtiki. Potrjeno je, da imajo ugodne učinke pri zdravljenju SB mnoge rastline, pri katerih domnevajo, da so ključne aktivne učinkovine polifenoli. Izvlečki iz lesa bele jelke (lat. Abies alba) vsebujejo številne farmakološko aktivne polifenole. Hipoglikemični učinki prehranskih polifenolnih učinkovin so povezani z inhibicijo α-amilaze v slini in trebušni slinavki ter α-glukozidaze v resicah tankega črevesja, s čimer zmanjšajo absorpcijo ogljikovih hidratov iz črevesja. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali izvleček iz lesa bele jelke po zaužitju standardiziranega obroka zniža koncentraciji glukoze in inzulina v plazmi venske krvi in primerjati njegove učinke z učinki akarboze, izvlečkom kostanja in placeba. 31 zdravih preiskovancev je zaužilo 100 g belega kruha štirikrat zaporedoma (z enotedenskim zaporednim premorom) skupaj s kapsulo z izvlečkom lesa bele jelke, s kapsulo z izvlečkom kostanjevih polifenolov, s placebom ali z akarbozo (aktivna kontrola). Površino pod krivuljo časovnega poteka koncentracije glukoze v krvi (AUC) smo izračunali za vsakega prostovoljca in za vsak obrok posebej, uporabili smo inkrementno metodo. Glikemični indeks (GI) smo izračunali kot razmerje med AUC ob zaužitju obroka skupaj s testno snovjo in AUC ob zaužitju obroka skupaj s placebom. Srednje vrednosti GI so bile izračunane kot harmonična sredina. Za testiranje hipotez o razlikah smo uporabili parni t-test. Za mejo statistične značilnosti smo uporabili vrednost p < 0,05. Rezultati klinične raziskave na 31 zdravih prostovoljcih so pokazali, da izvleček lesa bele jelke, zaužit skupaj s standardiziranim obrokom, v povprečju zniža GI obroka za 35 %. Za toliko se zniža tudi postprandialna koncentracija glukoze v plazmi venske krvi, kar pomeni zmanjšanje dejavnika tveganja za razvoj mnogih bolezni, vključno s SB, srčno-žilnimi obolenji in nekaterimi vrstami raka. Izvleček lesa bele jelke verjetno tudi preprečuje preobremenjenost trebušne slinavke, saj zmanjša izločanje inzulina po obroku.
Ključne besede: postprandialna hiperglikemija, glukozidaza alfa, amilaza alfa, polifenoli, naravne učinkovine
Objavljeno: 17.05.2018; Ogledov: 11; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (2,10 MB)

3.
SPREMEMBE HOMEOSTAZE SUBPOPULACIJ CD4+ T LIMFOCITOV IN NJIHOVIH CITOKINSKIH - STAT SIGNALNIH POTI PRI BOLNIKIH S SISTEMSKIM LUPUS ERITEMATOZUSOM
Aleš Goropevšek, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: UVOD Sistemski lupus eritematozus (SLE) je sistemska avtoimunska bolezen, pri kateri kombinacija različnih genetskih dejavnikov in vplivov iz okolja pripelje do porušenja imunoregulatornih mehanizmov, ki omogočajo toleranco do lastnih antigenov. FOXP3+ regulatorni T limfociti (Treg) zavirajo proliferacijo efektorskih T limfocitov in vitro in predstavljajo bistven mehanizem periferne T limfocitne tolerance in vivo. Interferoni (IFN) tipa I, kot je IFN-alfa in homeostatski citokini, kot je IL-7, vplivajo na proliferacijo in funkcijo tako Treg, kot patogenih FOXP3- konvencionalnih T limfocitov (Tcon). Na T limfocite delujejo preko znotrajceličnih signalnih poti, ki vodijo od površinskih receptorjev do STAT proteinov, ki se po aktivaciji-fosforilaciji na specifičnih tirozinskih ostankih, prenesejo v jedro in nadzirajo številne genetske programe, vključene v nadzor proliferacije in diferenciacije CD4+ T limfocitov. Namen naše raziskave je bil preučiti STAT signalizacijo v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE in ugotoviti, če so STAT signalna neravnotežja povezana s spremembami cirkulirajočih subpopulacij CD4+ T limfocitov, njihove proliferacije in aktivnosti bolezni. BOLNIKI IN METODE Analizirali smo Tcon/Treg subpopulacije, ekspresijo STAT1 proteina (STAT1 MFI) in STAT fosforilacijo (pSTAT) v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE s pomočjo konvencionalne in slikovne pretočne citometrije. Vključenih je bilo 39 bolnikov s SLE, 33 zdravih kontrol in 29 bolnikov z revmatoidnim artritisom (RA). Aktivnost bolezni SLE smo sledili z določanjem kliničnega indeksa SLEDAI-2000. Z uporabo fosfo-specifične pretočne citometrije je bila naša analiza usmerjena v spremljanje signalinih dogodkov tudi v CD4+FOXP3+ T limfocitih in neposredno primerjavo STAT signalizacije v Tcon in subpopulacijah CD4+FOXP3+ T limfocitov pri bolnikih s SLE. Da smo lahko ocenili odnos med STAT signalnimi spremembami in proliferacijo subpopulacij CD4+ T limfocitov, smo hkrati določali tudi ekspresijo indikatorja proliferacije Ki-67 v Tcon and Treg subpopulacijah. REZULTATI Nivoji STAT1 MFI, ki so bili v primerjavi z bolniki z RA in zdravimi kontrolami statistično značilno višji v CD4+ T limfocitih bolnikov s SLE, so bili v statistično značilni pozitivni korelaciji z indeksom aktivnosti bolezni. STAT1 MFI je bil najvišji v CD45RA-FOXP3hi aktivirani Treg (aTreg) subpopulaciji, ki je kazala tudi najvišji fosforilacijski odgovor STAT1 med CD4+ T limfociti in značilno znižanje ekspresije Ki-67 po stimulaciji z rekombinantnim humanim IFN-alfa in vitro. V primerjavi z zdravimi kontrolami so bile pri bolnikih s SLE statistično značilno nižje tako koncentracije aTreg, kot tudi odstotek Ki-67+ celic med aTreg, ki je bil v statistično značilni negativni korelaciji s STAT1 MFI v CD4+ T limfocitih. CD4+ T limfocite bolnikov s SLE je označevala tudi od IL-7 odvisna STAT5 aktivacija, ki se je kazala z značilno zvišanimi bazalnimi nivoji pSTAT5 v primerjavi s kontrolnima skupinama. Nivoji pSTAT5 so bili statistično značilno višji v Tcon kot v FOXP3+ subpopulaciji CD4+ T limfocitov bolnikov s SLE. V nasprotju z aTreg, so Tcon bolnikov s SLE kazali značilno višjo ekspresijo Ki-67, ki je bila v statistično značilni pozitivni korelaciji z nivoji pSTAT5 v CD4+ T limfocitih. ZAKLJUČEK Naši rezultati kažejo, da je ojačana STAT1 signalizacija vpletena v porušeno homeostazo aTreg pri bolnikih s SLE in bi lahko predstavljala tudi potencialni označevalec aktivnosti bolezni. Od IL-7-odvisna bazalna fosforilacija STAT5, ki je bila značilno višja v Tcon kot v Treg bolnikov s SLE in je bila povezana z ekspresijo Ki-67 v Tcon, pa lahko daje proliferativno prednost Tcon v primerjavi z aTreg. Inhibicija takšne neuravnotežene aktivacije STAT5 bi lahko s selektivnim učinkom na proliferacijo patogenih-konvencionalnih CD4+ T limfocitov ponovno vzpostavila homeostatsko ravnotežje med Tcon in supresivnimi-aktiviranimi Treg in bi lahko predstavljala obetajoč therapevtski pristop pri SLE.
Ključne besede: avtoimunske bolezni, citokini, interferoni, STAT signalne poti, sistemski lupus eritematozus, CD4+ T limfociti, regulatorni T limfociti
Objavljeno: 20.04.2018; Ogledov: 88; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (25,93 MB)

4.
Analiza genskih regij povezanih z astmo ter napoved tveganja in odziva na terapijo pri otroški astmi
Petra Ovniček, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Astma je kompleksna poligenska bolezen dihal. Številne študije so v povezavi z astmo, njenimi značilnostmi ali odzivom na terapijo analizirale že mnogo genov, a se rezultati raziskav med sabo močno razlikujejo, prav tako pa mnogi kandidatni geni identificirani v nedavnih študijah na celotnem genomu (GWA študije) še niso bili potrjeni v neodvisnih replikacijih študijah. Večina GWA študij pri astmi ni analiziralo morebitnih povezav med genotipi in kliničnimi podatki ter odzivom na zdravljenje. Le malo je znanega o funkciji z astmo ali njenimi značilnostmi povezanih polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP), ki se nahajajo v nekodirajočih področjih genoma. Namen naše raziskave je bil identificirati nove genetske markerje, ki opredeljujejo resnost astme oz. katerega od njenih podtipov ter vplivajo na odziv na terapije. Nadalje smo v raziskavi želeli ugotoviti, kakšen je vpliv kandidatnih SNP-jev povezanih z astmo in njenimi značilnostmi na ekspresijo bližnjih genov. Prav tako je bil namen študije tudi napoved tveganja za razvoj astme in odziva na terapijo. V študijo smo zajeli 340 otrok z astmo in 276 zdravih posameznikov. Genotipizacijo smo izvedli z verižno reakcijo s polimerazo (PCR), ki ji je sledil polimorfizem dolžin restrikcijskih fragmentov ali analiza talilne krivulje visoke ločljivosti. Rezultate smo statistično analizirali z uporabo programskega paketa SPSS. Z izdelavo profilov tveganja, izračuna tveganja iz razmerja obetov ter logistično regresijo smo skušali napovedati tveganje za razvoj bolezni ali odziva na terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi. Izbranim genom, ki se nahajajo v bližini nekodirajočih SNP-jev, ki kažejo na pomembno vlogo pri astmi, smo z uporabo kvantitativnega PCR izmerili gensko ekspresijo in analizirali morebitne razlike v ekspresiji med posameznimi fenotipskimi in genotipskimi skupinami. Identificirali smo nove genetske markerje ki imajo pomemben doprinos k dovzetnosti za razvoj astme, vplivajo na njeno težo in fenotip oz. pogojujejo odgovor na različne proti-astmatične terapije. Najpomembnejša odkritja so nove povezave med SNP-ji na oz. v bližini genov SFXN1, SLC22A4 in SLC22A5 ter odgovorom na terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi. Kot prvi smo ugotovili, da delecija na genu CCR5 ter SNP-ja na genih IL4 in GLCCI1 pogojujejo odziv na proti-astmatično terapijo z anti-levkotrieni pri posameznih pod-tipih astme. Identificirali smo nove povezave med SNP-ji na genih CA10, CTNNA3 in SFXN1 in njenimi fenotipskimi značilnostmi. Prav tako je naša raziskava prva neodvisna replikacijska študija nekaterih v nedavnih GWA študijah identificiranih astma SNP-jev; potrdili smo povezavo med SNP-jema na genih CA10 in SGK493 in tveganjem za astmo. Kot prvi smo s povečanim tveganjem za astmo povezali alel C za SNP rs10496195 v intronu gena HK2. Nadaljnja ekspresijska študija je pokazala povečano izražanje izoforme tega gena pri bolnikih z astmo oz. pri osebah z rizičnim alelom C za omenjen SNP. Ugotovili smo da alel C vpliva na spremenjeno razmerje med izoformama transkripta gena HK2 v limfocitih periferne krvi. Nadalje, naši rezultati potrjujejo hipotezo, da gre pri astmi za heterogeno bolezen pri kateri se genetski markerji lahko razlikujejo glede na podtip bolezni, saj mnoge povezave v skupini ne-atopijskih astmatikov niso bile potrjene v skupini atopikov in obratno. Na podlagi rezultatov izračunov napovedi tveganja lahko zaključimo, da zaenkrat genetski testi pri astmi žal še niso dovolj zanesljivi za prenos v klinično prakso. Najvišjo specifičnost (77,7 %) in občutljivost (63,0 %) smo dosegli pri genetskem profilu za napoved tveganja za ne-atopijsko obliko astme, ki vključuje 9 SNP-jev. Vsekakor bo v prihodnje potrebnih še mnogo nadaljnjih raziskav, funkcijskih študij in meta-statističnih analiz, kakorkoli pa lahko rečemo, da pomemben delček pri razumevanju genetskih mehanizmov pri astmi in korak k individualizirani obravnavi bolnikov predstavlja tudi naša študija.
Ključne besede: astma, polimorfizem enega nukleotida, asociacijska študija, genska ekspresija, napoved tveganja
Objavljeno: 22.01.2018; Ogledov: 103; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (4,05 MB)

5.
Nove metode za ocenjevanje tveganja za razvoj metaboličnega sindroma pri otrocih
Bernarda Vogrin, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Uvod. Zaradi epidemije otroške debelosti in metaboličnega sindroma lahko v prihodnosti pri otrocih pričakujemo še večje obremenitve srca in žil, čemur smo priča danes. Zgodnje odkrivanje oseb, ki so nagnjene k metaboličnim motnjam in boleznim srca in žil, lahko bistveno pripomore k načrtovanju preventive in zdravljenju bolezni. Hipoteza. Z merjenjem žilne funkcije, telesne sestave in natančno analizo serumskih lipidov lahko odkrijemo nagnjenost k metaboličnemu sindromu in boleznim srca in žil že v otroštvu, še pred pojavom kliničnih znakov. Metode. V študiji je sodelovalo 81 šolarjev starih 11–16 let. Z anketnim vprašalnikom smo pridobili podatke o njihovem socialnem okolju, prehranskih navadah in učnem uspehu. Z analizo športno vzgojnih kartonov smo ocenili njihovo telesno zmogljivost. Opravili smo meritve telesne konstitucije: telesno višino (TV), telesno težo (TT), obseg pasu (OP) in bokov (OB), kožno gubo na nadlahti (KGN) ter izračunali indeks telesne mase (BMI) in standardni odklon glede na spol in starost (SDS BMI). Telesno sestavo (odstotek maščobe (FAT %)) smo ocenjevali z bioimpedanco. Lastnosti arterijskega sistema smo merili z Arteriografom, z določanjem augmentacijskega indeksa (AIx), hitrosti pulznih valov (PWV) in centralnega sistoličnega arterijskega tlaka (SBPao). V vzorcu venozne krvi smo analizirali glukozo (GLU) in serumske lipide vključno s prostimi maščobnimi kislinami (PMK). Rezultati. AIx je značilno koreliral s TV, učnim uspehom, nekaterimi motoričnimi testi in serumskimi lipidi. PWV je značilno koreliral s TT, TV, BMI, SDS BMI, OP, OB, nekaterimi motoričnimi testi in PMK. SBPao je negativno koreliral z učnim uspehom. FAT % je kazal značilne povezave z GLU, PMK in drugimi lipidi. Pri 5 % oziroma 6 % učencev smo ugotovili zelo visoke vrednosti AIx, SBPao in PWV. Zaključki. AIx, PWV, PMK in FAT % so dobri pokazatelji začetnih žilnih in metaboličnih nepravilnosti pri otrocih in mladostnikih. Zvečana AIx in SBPao sta povezana s slabšimi učnimi in motoričnimi sposobnostmi. PWV je pri otrocih in mladostnikih zelo odvisen od telesne konstitucije.
Ključne besede: Metabolični sindrom, augmentacijski indeks, hitrost pulznih valov, otroci, bioimpedanca
Objavljeno: 29.11.2017; Ogledov: 71; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (1,91 MB)

6.
Analiza vpliva tehnoloških dejavnikov na delovanje sistema za inhalacijsko sedacijo »AnaConDa«
Igor Karnjuš, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Uvod: Pri uporabi sistema za inhalacijsko sedacijo AnaConDaTM (ACD, Sedana Medical, Uppsala, Švedska) lahko tehnološki dejavniki vplivajo na njegovo delovanje. Med sedacijo bolnika z uporabo tekočega hlapnega anestetika lahko v brizgalki nastane plinski mehurček in zaradi njega pojav autopumpinga. Namen raziskave je bil preučiti, kako izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote, način shranjevanja hlapnega anestetika, prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki in gravitacija vplivajo na pojav autopumpinga. Dodatno smo želeli ugotoviti, kako dihalni minutni volumni (MV), predvsem enkratni dihalni volumen (Vt), in hitrost pretoka tekočega anestetika vplivajo na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema pri uporabi ACD. Metode: Pojav autopumpinga z uporabo ACD-sistema smo testirali in vitro na štirih različnih skupinah brizgalk z dvema hlapnima anestetikoma (izofluran in sevofluran): hlapni anestetik, shranjen na sobni temperaturi ali temperaturi hladilnika, z ali brez prisotnosti plinskega mehurčka v brizgalki. Tekoči hlapni anestetik smo v ACD-sistem dovajali s pomočjo infuzijske črpalke s konstantno hitrostjo pretoka in ga ogrevali postopoma, dokler na površini brizgalke nismo dosegli temperature 50 °C. Vpliv gravitacije smo testirali ločeno, pri višinah infuzijske črpalke ± 30 cm in ± 60 cm glede na višino ACD-sistema. Med eksperimentom smo opazovali spremembe v koncentracijah hlapnega anestetika v izdihanem zraku (Fet, v vol %). Za ugotavljanje izgub hlapnega anestetika skozi filter ACD-sistema smo dodatni analizator dihalne zmesi umestili na ekspiratorno cev dihalnega sistema takoj za Y-konektom. Rezultati: Do autopumpinga je prišlo le v skupinah z začetnim plinskim mehurčkom, pri obeh hlapnih anestetikih. V teh primerih so se vrednosti Fet povečevale z naraščanjem velikosti plinskega mehurčka (ΔFet pri izofluranu = +2,5–4,2 vol %; pri sevofluranu = +0,9–2,3 vol %). V skupinah brez začetnega plinskega mehurčka so pri obeh hlapnih anestetikih vrednosti Fet ostale stabilne med celotnim eksperimentom (ΔFet = +0,1–0,3 vol %). S spremembo višine infuzijske črpalke so se vrednosti Fet le prehodno spreminjale za ± 0,1 vol %. Izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema so bile pri vrednostih Fet 0,9 vol % minimalne (< 0,1 vol %), pri vrednostih Fet > 0,9 vol %, pa so izgube naraščale v odvisnosti od hitrosti pretoka tekočega anestetika in Vt. Zaključki: Na pojav autopumpinga vplivata predvsem izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote in prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki. Zatorej je potrebno pred pričetkom sedacije z ACD-sistemom iz brizgalke odstraniti vse vidne plinske mehurčke in odstraniti vire toplote. Na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema vplivajo zlasti vrednosti Fet in MV oz. Vt.
Ključne besede: AnaConDa, hlapni anestetiki, inhalacijska sedacija, varnost pacienta, enota intenzivne terapije
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 112; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (5,08 MB)

7.
Skrb za pacienta in varnost pri dajanju zdravil v zdravstveni negi
Dominika Vrbnjak, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča: Poznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja ter ocene sporočanja je pomembno za zagotavljanje kakovostne in varne obravnave pacientov, takšnih raziskav pa v slovenskem okolju primanjkuje. Strokovnjaki ocenjujejo, da je za varnost pacientov med drugim potrebna tudi ustrezna kultura skrbi, vendar je zaenkrat še premalo raziskav, ki bi potrdili povezanost kulture skrbi s kazalniki kakovosti in varnostjo pacientov. Z doktorsko disertacijo smo želeli raziskati zaznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja in ocene sporočanja napak ter kulturo skrbi, izraženo kot zaznavanje skrbi posameznika pri lastnem delu, pri sodelavcih in nadrejenih, v delovnem okolju ter ugotoviti njihove povezave. Metode: Izvedli smo multicentrično presečno opazovalno raziskavo z uporabo zaporednega pojasnjevalnega načrta mešanih metod na populaciji zaposlenih v zdravstveni negi na internih in kirurških oddelkih v 11 slovenskih bolnišnicah. Podatke v okviru kvantitativnega dela smo zbrali s pomočjo petih psihometrično veljavnih in zanesljivih vprašalnikov. Zbrane podatke smo nato analizirali z uporabo deskriptivne in inferenčne statistike. V okviru kvalitativnega dela smo uporabili metodo utemeljene teorije, podatke pa zbrali s pomočjo vprašanj odprtega tipa v anketnem vprašalniku in delno strukturiranimi intervjuji. Rezultati: Ugotovili smo, da so vzroki za nastanek napak organizacijske in individualne narave. Anketiranci so komponente kadrovsko-delovni procesi, komunikacija z zdravniki in znanje ocenili z najvišjimi povprečnimi ocenami. Ugotovili smo pomanjkljivo sporočanje napak, saj so anketiranci ocenili, da se na njihovem oddelku sporoči manj kot 60 % vseh napak pri dajanju zdravil (p ≤ 0,001). Kar 37,6 % pa jih je ocenilo, da se vse vrste napak sporočijo v 0–20 %. Na pomanjkljivo sporočanje napak pri dajanju zdravil vpliva več dejavnikov na organizacijski in individualni ravni, kot največji oviri pa sta bili z najvišjimi povprečnimi ocenami ocenjeni komponenti odziv in strah. Rezultati so pokazali tudi, da je zaznavanje vzrokov za napake, ovir sporočanja, ocene sporočanja in kulture skrbi odvisno od določenih demografskih značilnosti posameznika, oddelkov in ustanov. Kultura skrbi je na srednji ravni, saj so anketiranci povprečno ocenili vse elemente kulture skrbi, povprečno so ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, skrb pri svojem delu pa so ocenili bolje kot skrb pri nadrejenem in sodelavcih. Anketiranci, ki so bolje ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, klimo varnosti, skrb pri lastnem delu in skrb pri nadrejenem, so ocenili, da se sporoči višji odstotek napak, in sicer 61–100 % vseh napak (p ≤ 0,05). Z rezultati kvalitativne raziskave smo dobili še bolj poglobljen vpogled v obravnavano problematiko. Razprava in zaključki: Kultura skrbi je osnova za zagotavljanje varnosti pri dajanju zdravil, vendar je slednja odvisna od številnih drugih, predvsem sistemskih dejavnikov. Za boljšo varnost pri dajanju zdravil potrebujemo sistemski pristop obravnave napak. Na oddelkih in predvsem na ravni ustanov potrebujemo neobtožujočo, nekaznovalno učno kulturo, v kateri bodo zaposleni brez strahu sporočali napake.
Ključne besede: napake, sporočanje, skrb, bolnišnica, pacient, zdravila
Objavljeno: 17.11.2017; Ogledov: 250; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (4,45 MB)

8.
Tkivni inženiring hrustančnega tkiva na biosintetičnem polimernem polyHIPE nosilcu
Jakob Naranđa, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Tkivni inženiring hrustančnega tkiva še vedno nudi številne možnosti za izboljšavo, navkljub intenzivnim raziskovalnim naporom v zadnjem času. Razvoj umetnih materialov in 3-D celičnih nosilcev ima pomembno vlogo pri regeneraciji hrustančnega tkiva. Zanimiv pristop pri izdelavi celičnih nosilcev predstavlja izgradnja s pomočjo emulzij. Nastali material, imenovan polyHIPE (PHP), je sintetični visoko porozen polimer, ki ga pripravimo s polimerizacijo visokega deleža notranje faze emulzij (HIPEs – high internal phase emulsions). Glavni cilj te doktorske disertacije je raziskati možnosti za tvorbo hrustančnega tkiva znotraj celičnih nosilcev pripravljenih iz PHP materiala. Proizvodnjo PHP nosilcev smo posebej prilagodili tkivnemu inženiringu hrustanca, tako da smo pripravili porozne (85 %) strukture s primarno velikostjo por v območju 50–170 m. Pokazali smo, da je PHP material biokompatibilen s človeškimi sklepnimi hondrociti, kar smo ovrednotili s pomočjo testa za preživetje celic (Live/Dead kit) in histološko analizo. Opazovali smo hondrocite z okroglimi jedri, ki so bili organizirani v večceličnih plasteh na površini PHP nosilca in so rastli približno 300 m v notranjost nosilca. Kopičenje kolagena tipa 2 smo dokazali s pomočjo imunohistokemije, molekularna analiza je pokazala izražanje hrustančno specifičnih genov z ugodnim razmerjem kolagena tipa 2 in tipa 1. Dodatno so bili PHP vzorci biološko razgradljivi, njihove osnovne mehanske lastnosti pa primerljive z nativnim sklepnim hrustancem. Izsledki raziskave dokazujejo, da je zasnovan PHP celični nosilec primeren za nadaljnjo uporabo v tkivnem inženiringu hrustančnega tkiva.
Ključne besede: humani sklepni hrustanec, tkivni inženiring, biokompatibilni celični nosilec, sintetični polimer, polyHIPE, diferenciacija hondrocitov
Objavljeno: 17.10.2017; Ogledov: 88; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (24,38 MB)

9.
Preurejanje genov TMPRSS2 in ERG ter njuna prognostična vloga pri slovenskih bolnikih s karcinomom prostate
Zoran Krstanoski, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Namen: Rak na prostati (CaP) je najpogostejša rakasta bolezen pri moških in eden glavnih razlogov zbolevnosti in umrljivosti. V zadnjih letih je vse več raziskav o novih tumorskih označevalcih za zgodnjo diagnozo prostatičnega karcinoma. Z dokazanimi napovednimi vrednostmi novih markerjev bi bolje razumeli naravni potek bolezni, omogočili zgodnejše in zanesljivejše odkrivanje karcinoma ter pripomogli k natančnejši napovedi progresa in metastaziranja bolezni pri posamičnem bolniku. Bolniki in metode: Opravili smo retrospektivno raziskavo na vzorcih prostate 202 bolnikov, pri katerih smo zaradi dokazanega karcinoma prostate naredili laparoskopsko radikalno prostatektomijo na urološkem oddelku Splošne bolniš nice Slovenj Gradec. Bolniki so bili operirani v obdobju od januarja 2010 do julija 2011. Morfološke značilnosti in klasične napovedne dejavnike karcinomov smo zbrali iz histopatoloških izvidov in jih potrdili tudi z revizijo preparatov. Za raziskavo smo konstruirali tkivne mreže. Tako pripravljene preparate smo obdelali po metodi fluorescentne hibridizacije in situ. Rezultati: V tumorskem tkivu bolnikov smo odkrili tri glavne oblike preurejanja genov: fuzijo TMPRSS2:ERG smo našli pri 63 (42 %) bolnikih, cepitev TMPRSS2 pri dvanajstih in cepitev ERG pri osmih bolnikih. Fuzijo TMPRSS2:ERG in cepitev TMPRSS2 hkrati smo ugotovili le pri enem bolniku. Pri treh bolnikih smo odkrili istočasno fuzijo TMPRSS2:ERG in cepitev ERG. Ko smo primerjali skupino 63 bolnikov z gensko fuzijo TMPRSS2:ERG in Gleasonov stadij pred operacijo, smo uporabili Freeman-Haltonovo varianto Fisherjevega natančnega testa, pri tem pa med spremenljivkama nismo našli statistične povezave (p = 0,19). Če smo analizirali odnos med gensko fuzijo in stadijem pT v celi kohorti bolnikov, povezave nismo mogli ugotoviti. Ko pa smo razdelili bolnike v dve skupini, eno s stadijem pT2 in drugo s pT3, smo odkrili statistično značilno povezavo med stadijem pT3 in osnovno gensko fuzijo. Med 62 bolniki s stadijem pT3 smo našli gensko fuzijo pri 34 (55 %) bolnikih. Z uporabo Fisherjevega natančnega testa smo odkrili statistično zanesljivost s p = 0,01. Po uporabi Bonferronieve korekcije pa je bila vrednost p še vedno zanesljiva z vrednostjo 0,05. V naslednjem koraku smo preverili še povezavo med gensko fuzijo in stadijem pN. Bolnike z opravljeno elektivno disekcijo bezgavk smo razdelili v dve skupini, in sicer pN0 in pN1. Za ta del odvisnosti smo uporabili Freeman-Haltonovo raširitev Fisherjevega natančnega testa. Med obema spremenljivkama nismo našli statistične povezave (p = 0,66). Za analizo bolnikov z ugotovljenim stadijem N smo izbrali skupino s tumorskim stadijem pT3. Pokazalo se je, da je korelacija z gensko fuzijo statistično značilna (p = 0,02). Ko pa smo uporabili še Bonferronievo korekcijo, vrednost p ni dosegla 0,05. V nadaljnjih statističnih obdelavah smo skupino bolnikov s stadijem pT3 razdelili na dvoje ‒ v skupino z razširjeno limfadenektomijo in skupino brez tega posega. Pri bolnikih, kjer posega nismo opravili, smo gensko fuzijo odkrili v 25 (64 %) primerih. Povezava med gensko fuzijo in to značilnostjo je dosegla statistično vrednost p = 0,039. Zaključek: Na podlagi naših rezultatov pričakujemo, da bi pri bolnikih s fuzijo TMPRSS2:ERG, odkriti že na biopsiji prostate, dokazali stadij T3 po radikalni prostatektomiji v več kot polovici primerov (64 %). Podatek je pomemben predvsem za bolnike s predoperativno nizkimi PSA in GS, kar sicer kaže na rak z nizkim ali zmernim tveganjem, vendar bi tako resno podcenili razširjenost bolezni. Ker bi pri teh bolnikih torej pričakovali lokalno napredovano bolezen oziroma stadij-pT3, bi z radikalnejšim posegom dosegli nižji odstotek pozitivnih robov (ki v zadnjih smernicah še vedno dosegajo 33,5‒66 %). Pri bolnikih s klinič nim stadijem pT3 pričakujemo limfogene metastaze v 7,9‒49 odstotkih.
Ključne besede: rak prostate, prostatektomija, FISH, genske preureditve, klinič no-patološke korelacije, napovedni dejavniki
Objavljeno: 17.10.2017; Ogledov: 129; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (4,35 MB)

10.
Klinična uporabnost biokemijskih označevalcev in testa agregacije trombocitov pri ishemični možganski kapi
Marija Menih, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Visoki nivoji VWF so bili napovedniki tako teže možganske kapi kot tudi slabega kliničnega izhoda, ne pa podvrste IMK. VWF bi lahko služil kot prognostični napovednik kliničnega izhoda pri IMK. Nivoji DD, FG in HC niso bili povezani s podvrsto IMK, ne s težo možganske kapi in ne s kliničnim izhodom, zato DD, FG in HC nimajo pomembne diagnostične vrednosti za določeno vrsto IMK ali prognostične vrednosti za klinični izhod po IMK. Visoki nivoji NT-proBNP so bili povezani s kardioembolično IMK ter s težo možganske kapi, ne pa tudi s slabim kliničnim izhodom, zato bi lahko NT-proBNP služil kot diagnostični napovednik za kardioembolično IMK. Merjenje AT je koreliralo z jemanjem aspirina, kar pa ni imelo kliničnega pomena; kljub nizki AT so bolniki utrpeli IMK. Nivoji AT niso bili napovedniki podvrste IMK, teže kapi ali slabega kliničnega izhoda. Z multivariatno regresijsko analizo s posplošenim linearnim modelom smo ugotovili, da so med BKO in AT edini pomembni napovedniki: 1. kardioembolične IMK: NT-proBNP; 2. za težo kapi, ocenjeno z NIHSS: NT-proBNP in VWF:Ag; 3. za klinični izhod, ocenjen z MRL: VWF:Ag.
Ključne besede: akutna ishemična možganska kap, TOAST klasifikacija, biokemijski označevalci, agregacija trombocitov, NIHSS, MRL
Objavljeno: 21.08.2017; Ogledov: 186; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (4,39 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici