SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 64
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
1.
Genski polimorfizem rastnih faktorjev in citokinov pri proliferativni vitreoretinopatiji
Xhevat Lumi, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Proliferativna vitreoretinopatija (PVR) predstavlja rast membran na površini mrežnice ter med mrežnico in steklovino pri bolnikih z regmatogenim odstopom mrežnice. Je najbolj pogost razlog za neuspeh pri zdravljenju bolnikov z odstopom mrežnice. Zaradi PVR imajo ti bolniki tudi slabši funkcionalni izid zdravljenja. Klinične raziskave kažejo, da kljub uspešnemu anatomskem zdravljenju bolniki nepojasnjeno izgubljajo tako centralni kot tudi periferni vid. Zaradi prizadetosti centralnega dela mrežnice, rumene pege, se poslabšata tako vidna ostrina kot tudi barvni vid. Zaradi okvare ostalih delov mrežnice imajo ti bolniki začasne ali trajne izpade vidnega polja. Številni dejavniki na celični in molekularni ravni so odgovorni za poslabšanje vida pri teh bolnikih. Morfološke analize rumene pege, narejene s pomočjo optične koherenčne tomografije (OCT), so pokazale, da je osip notranjih in zunanjih segmentov fovealnih fotoreceptorjev značilen pojav pri bolnikih s slabo vidno funkcijo po odstopu mrežnice. Zadnja desetletja so bile objavljene številne raziskave, ki nakazujejo na vpletenost rastnih dejavnikov in citokinov v patogenezi PVR. Skupaj s hipotezo rastnih dejavnikov se je porodilo vprašanje o vplivu genetskih dejavnikov na proces celjenja ran in na pojav PVR. Določanje genetskih determinant v povezavi s PVR se je pričelo v zadnjih desetih letih. V do sedaj objavljenih raziskavah je že bila dokazana povezava med posameznimi polimorfizmi enega nukleotida v genih TGFB1, SMAD7, p53, MDM2 in TNF in PVR, ki pa je ozko omejena samo na nekaj evropskih populacij. V naši raziskavi smo se osredotočili na klinične in genetske dejavnike PVR. Vrednotili smo funkcionalne plati rehabilitacije vidne funkcije bolnikov kot tudi morfološke spremembe, ki vplivajo na končni izid kirurškega zdravljenja. Poleg funkcionalnih preiskav, kot so vidna ostrina, barvni vid in vidno polje, smo v naši raziskavi analizirali tudi s pomočjo OCT pridobljene morfološke parametre: centralno debelino mrežnice (CRT) in skupno prostornino rumene pege (TMV). Analizirali smo vidno ostrino, barvni vid, vidno polje, stopnjo PVR, število operacij, očesni tlak, CRT in TMV za vse bolnike skupaj in za vsako skupino posebej. Pri vseh bolnikih, vključenih v raziskavo, smo ugotavljali, ali stopnja PVR vpliva na končno vidno ostrino. Analizirali smo, ali je barvni vid povezan s končno vidno ostrino. Prav tako smo pod drobnogled vzeli vprašanje o morebitni povezavi CRT in TMV z vidno ostrino in barvnim vidom, saj številna poročila kažejo, da so subklinične morfološke spremembe v rumeni pegi pomemben dejavnik za funkcionalno rehabilitacijo bolnikov po odstopu mrežnice. V raziskavo smo vključili 191 bolnikov z odstopom mrežnice, ki smo jih razdelili v 2 skupini: 113 bolnikov, pri katerih se je pojavila PVR (PVR skupina), in 78 bolnikov brez PVR (kontrolna skupina). Bolniki iz PVR skupine so imeli slabšo povprečno preoperativno vidno ostrino (0,13) v primerjavi s kontrolno skupino (0,28). Statistično pomembna razlika med skupinami je bila tudi glede postoperativne vidne ostrine. Povprečna postoperativna vidna ostrina bolnikov s PVR je bila slabša kot pri ostalih bolnikih z odstopom mrežnice. Zaradi relativno omejenega števila preiskovancev smo za genetsko analizo in v namen doseganja praga za ugotavljanje statistično značilnih povezav raziskavo za posamezne gene razširili na 261 primerov. Naša raziskava je pokazala statistično pomembne razlike v porazdelitvi genotipov med bolniki s PVR in kontrolnimi bolniki pri SNP-jih znotraj ali v bližini genov IL6, TGFB1 in IL10. V tej raziskavi nismo ugotovili povezanosti med SNP-ji znotraj ali v bližini genov za CCL2, FGF2, IL1A, IL2, JAK3, LTA, p53, PDGFRA, SMAD7, in TNF ter PVR, s čimer nismo potrdili do sedaj dognanih povezav med SNP-ji in PVR. Primerjali smo tudi razporeditev genotipov med kontrolno skupino 96 slovenskih krvodajalcev in bolnikov iz PVR skupine pri 4 SNP-jih v genih IL1A, IL2, LTA ter TNF.
Ključne besede: proliferativna vitreoretinopatija, odstop mrežnice, genski polimorfizem, rastni dejavniki, citokini, vidna ostrina
Objavljeno: 08.06.2017; Ogledov: 12; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (7,91 MB)

2.
Neinvazivno merjenje akceleracije kontrakcije levega prekata z doplersko ehokardiografijo
Igor Krajnc, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Uvod Ehokardiografska meritev iztisnega deleža (EF) levega prekata predstavlja večinoma dober in uporaben označevalec sistolične funkcije levega prekata (LP), vendar s pomembnimi omejitvami. Uporaba doplerskih tehnik nam omogoča natančno merjenje hitrosti krvi v srčnih votlinah in hitrosti miokarda, vključno z meritvami trajanja posameznih časovnih intervalov. Cilji Cilj naše raziskave je bil, da s pomočjo doplerske ehokardiografije, natančneje s sintezo pulznega in tkivnega doplerja, izmerimo pospešek krčenja LP pri zdravih preiskovancih in pri simptomatičnih bolnikih s kroničnim srčnim popuščanjem (SP). Upoštevaje pospešek krčenja LP in dimenzije LP smo izračunali indeks akceleracije levega prekata 1 (AccLV1) in indeks akceleracije levega prekata 2 (AccLV2). Indeks AccLV1 je premosorazmeren z doseženo maksimalno hitrostjo v času iztisa v iztočnem delu LP (Vmax LVOT) v cm/s in obratno sorazmeren s časovnim intervalom (dt) od začetka izovolumetrične kontrakcije LP do dosežene maksimalne hitrosti v LVOT, merjenim v sekundah in s končnim diastoličnim volumnom LP (EDV) v mililitrih. Indeks AccLV2 pa je premosorazmeren z V max LVOT in obratno sorazmeren s dt in s končnim diastoličnim premerom LP (LVEDD), merjenim v cm. Oba indeksa imata potencial doplerskih pokazateljev globalne sistolične disfunkcije, oziroma okvare LP. V nadaljevanju raziskave smo oba indeksa primerjali s standardno oceno sistolične funkcije LP z merjenjem EF. Bolniki in metode V prospektivno, opazovalno raziskavo smo vključili 121 preiskovancev, 76 (62,8 %) zdravih preiskovancev in 45 (37,2 %) bolnikov z znanim kroničnim SP. Pri vseh smo opravili standardne ehokardiografske meritve in izračunali AccLV1 po formuli: AccLV1=Vmax LVOT / dt x EDV [cm/s2 ml] in AccLV2 po formuli: AccLV2=Vmax LVOT / dt x LVEDD [1/s2]. Preiskovance smo nato opazovali dve leti in spremljali pojav končnih opazovanih dogodkov, ki kažejo na poslabšanje SP. Rezultati Celotni vzorec preiskovancev je zajemal 65 (53,7 %) moških in 56 (46,3 %) žensk, od teh je bilo v skupino zdravih uvrščenih 76 preiskovancev (46,1 % moških), v skupino bolnikov pa 45 preiskovancev (66,7 % moških). Med zdravimi in bolniki smo ugotovili statistično pomembno razliko v povprečnih vrednostih EF (65,4 ± 6,7 % vs 38,6 ± 18,0 %; p < 0,001), AccLV1 (12,1 ± 2,8 cm/s2 ml vs 4,4 ± 2,1 cm/s2 ml; p < 0,001) in AccLV2 (217,8 ± 43,8 1/s2 vs 110,5 ± 43,7 1/s2; p < 0,001). ROC krivulja, ki ločuje zdrave preiskovance od bolnikov s kroničnim SP, ne glede na pridruženo MR, je pokazala višje vrednosti AUC za AccLV1 in AccLV2 v primerjavi z EF (0,996 vs 0,897 in 0,969 vs 0,897). V skupini bolnikov smo prav tako potrdili nekoliko močnejšo korelacijo indeksov AccLV1 in AccLV2 s funkcijskim razredom po NYHA (r = - 0,657; p < 0,001 in r = - 0,569; p < 0,001), glede na korelacijo EF z NYHA (r = - 0,539 p < 0,001). V toku dve-letnega opazovanja smo pri 16 preiskovancih ugotovili končne opazovane dogodke. Vseh zabeleženih dogodkov je bilo 31 in vsi v skupini bolnikov. Določeni preiskovanci so doživeli končni opazovani dogodek, čeprav so imeli EF nad povprečjem EF preiskovancev brez zapleta (nad 58,1 %). Noben preiskovanec ni doživel končni opazovani dogodek, če je njegov indeks AccLV1 presegel povprečje indeksa AccLV1 preiskovancev brez zapleta (nad 10,1 cm/s2 ml ) ali če je njegov indeks AccLV2 znašal nad povprečjem indeksa AccLV2 preiskovancev brez zapleta (nad 190,1 /s2). Zaključek Z izračunom indeksov AccLV1 in AccLV2 lahko v primerjavi z meritvami EF z večjo natančnostjo razlikujemo med zdravimi in bolniki s simptomatičnim SP, prav tako vrednosti AccLV1 in AccLV2 dobro, oziroma bolje kot EF, korelirajo s funkcijskim razredom NYHA v skupini bolnikov. Oba indeksa nakazujeta prav tako boljšo napovedno vrednost za klinično poslabšanje SP v primerjavi z EF.
Ključne besede: levi prekat, funkcija, dopler, kontrakcija, akceleracija
Objavljeno: 08.06.2017; Ogledov: 12; Prenosov: 3
.pdf Polno besedilo (2,42 MB)

3.
Perioperativna zaščita z eritropoetinom centralnega živčnega sistema, ledvic in srca pri operacijah na srcu
Nikola Lakič, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča: Nevrološki zapleti po operacijah na odprtem srcu predstavljajo pomemben zdravstveni in denarni problem. Povečujejo obolevnost, umrljivost in podaljšujejo hospitalizacijo sicer uspešno operiranih srčnih bolnikov. Spekter kliničnih manifestacij nevroloških pooperativnih sprememb je raznolik, od kognitivnih motenj, ki so najpogostejše, tranzitornih ishemičnih atak, delirantnih stanj, pa vse do polno razvitih možganskih kapi. Najpogosteje gre za cerebralno embolizacijo ali pa hipoperfuzijo skupaj z ishemično/reperfuzijsko poškodbo. Zaradi naraščanja povprečne starosti operiranih bolnikov, narašča tudi verjetnost omenjenih zapletov. Hipoteze: Znanstveni dokazi, da eritropoetin (EPO) deluje kot multipotentni tkivni protektivni dejavnik, tako v srcu kot v centralnem in perifernem živčnem sistemu, odpirajo nove možnosti zdravljenja in zaščite bolnikov pred ishemičnimi nevrološkimi dogodki. Perioperativna intravenozna aplikacija humanega rekombinantnega eritropoetina (rHuEpo) pri bolnikih, operiranih na odprtem srcu z zunajtelesnim krvnim obtokom, naj bi zmanjšala nastanek prehodnih ali trajnih okvar centralnega živčevja, zmanjšala medoperativno in pooperativno okvaro srčne mišice ter pooperativno okvaro ledvic. Terapija z rHuEpo naj bi prav tako zaščitila bolnike pred posledicami akutnih pooperativnih embolij. Cilj naše raziskave je bil preveriti, ali eritropoetin deluje kot zaščitni dejavnik možganskega, srčnega in ledvičnega tkiva, pri bolnikih po operaciji na odprtem srcu, hkrati pa prepoznati kateri so tisti dejavniki, ki lahko napovedo nove ishemične zaplete. Metode: V pričujočo raziskavo smo vključili 40 bolnikov, ki so bili predvideni za revaskularizacijsko operacijo na odprtem srcu z uporabo zunajtelesega obtoka krvi. Skupini 20 bolnikov, operiranih na srcu, smo perioperativno intravenozno aplicirali 3 odmerke rHuEpo (24.000 IU) in nato ocenili tveganje za pojav neželenih nevroloških zapletov ter ishemičnih poškodb ledvic in srca. 20 bolnikom v kontrolni skupini smo aplicirali placebo. Za določitev novih nevroloških zapletov smo na vseh udeležencih izvedli magnetno resonanco možgan (MRI) in izmerili koncentracijo protiteles za N-metil-D-aspartatne (NMDA) receptorje (NR2Ab), koncentracijo nevronsko specifičnih enolaz (NSE) in serumskega S100B. Za detekcijo ishemije na srcu in ledvicah smo biokemično določili koncentracijo laktata, troponina I, kreatin kinaze-srčna frakcija (CK-MB) in kreatinina. Rezultati: Pri skupini 20 kontrolnih bolnikov, ki niso prejeli rHuEpo, smo s pomočjo MRI pri 5 (25,0 %) bolnikih dokazali nove ishemične zaplete na možganih. Bolniki z dodatkom rHuEpo niso pokazali novih pooperativnih ishemičnih sprememb. Razlika med skupinama je bila statistično značilna (p=0,021). Statističnih razlik med parametri ishemije (NMDA, CK-MB, troponin I, laktat, NSE, S100B) nismo dokazali (p>0,05), so pa bile vrednosti v skupini bolnikov s prejetim rHuEpo bistveno nižje, kot pri bolnikih, ki so prejeli placebo. Izmed vseh testiranih parametrov so visoke vrednosti laktata pred (p=0,022) in po popustitvi stiskalke (p=0,048), ter trajanju samega operativnega posega (p=0,009) lahko statistično napovedali nove pooperativne ishemične zaplete. Zaključek: Dokazali smo, da dodatek rHuEpo pomembno zmanjša tveganje za razvoj novih ishemičnih zapletov na možganih pri bolnikih operanih na odprtem srcu detektiranih z MRI. Hkrati se je aplikacija rHuEpo iskazala kot varna za bolnike in lahko klinično služi kot zaščita pred novimi ishemičnimi spremembami tkiv po operacijah na odprtem srcu.
Ključne besede: Zaščita, centralno živčevje, ledvica, srce, eritropoetin, operacije na srcu
Objavljeno: 10.05.2017; Ogledov: 34; Prenosov: 14
.pdf Polno besedilo (2,70 MB)

4.
Genski polimorfizmi adhezijskih molekul in vnetnih genov ter progresija ateroskleroze karotidnih arterij pri sladkorni bolezni tip 2
Dražen Popović, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Ateroskleroza je kronično vnetno dogajanje, za katero je značilno nalaganje leh, sestavljenih iz penastih celic, celic imunskega sistema, celic vaskularnega endotelija, ravnih mišičnih celic, trombocitov, zunajceličnega matriksa in z maščobami bogatega jedra z nekrozami in s fibroznim okolnim tkivom. Zapleti ateroskleroze so glavni vzrok obolevnosti in smrti v razvitem svetu. Sladkorna bolezen je pomemben dejavnik tveganja za razvoj ateroskleroze. Ključno patološko dogajanje pri aterosklerozi je poškodba endotelija arterijske stene oziroma vnetni odgovor, ki ga poškodba sproži. Poškodba spodbudi endotelijske celice k izločanju vazoaktivnih in adhezijskih molekul, citokinov in rastnih dejavnikov. Ugotovljena je zvišana raven adhezijskih molekul pri bolnikih z napredovalo aterosklerozo in s sladkorno boleznijo. Pomembna v razvoju ateroskleroznih sprememb bi lahko bila vloga genskih označevalcev, vpletenih v vnetni odgovor. Postavili smo hipotezo, da genski označevalci, ki uravnavajo vnetni odgovor, vplivajo na nastanek ateroskleroznih sprememb in napredovanje ateroskleroze karotidnih arterij pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 (SB tipa 2). Z asociacijsko raziskavo smo ugotavljali povezavo med polimorfizmom K469E (rs 5498) gena za ICAM 1, polimorfizmom G241A (rs 1799969) gena za ICAM 1, polimorfizmom C373G (Leu125Val, rs 668) gena za PECAM 1, polimorfizmom –1082 G/A (rs18000896) gena za interlevkin 10 (IL 10), polimorfizmom –1159 A/C (rs3212227) gena za interlevkin 12 (IL 12), polimorfizmom –607 C/A (rs1946518) gena za IL 18 in polimorfizmom –137 G/C (rs187238) gena za IL 18 ter ultrazvočnimi označevalci ateroskleroze, napredovanjem ultrazvočnih označevalcev ateroskleroze in stabilnostjo leh v vratnih arterijah. V raziskavo smo vključili 795 preiskovancev; 595 je bilo bolnikov s SB tipa 2 in 200 preiskovancev v kontrolni skupini brez SB tipa 2. Preiskovanci so bili slovenskega rodu in niso bili v sorodu. Odvzeli smo jim kri za biokemijske in molekularnogenetske preiskave ter izvedli doplersko preiskavo karotidnih arterij. Preiskovanci so izpolnili vprašalnik z anamnestičnimi podatki. Primerjava ultrazvočnih označevalcev ateroskleroze je pokazala statistično pomembno višje vrednosti v debelini intime in medije (DIM) karotidnih arterij (p = 0,03), v seštevku debeline leh (p = < 0,001) in v številu segmentov z lehami (p = 0,01) v skupini bolnikov s SB tipa 2. Prav tako so bile statistično pomembno višje vrednosti pri kontrolnem pregledu v letnem prirastku DIM karotidnih arterij (p = 0,02), Δ števila segmentov z lehami (p = 0,03) in Δ seštevka debeline leh (p = 0,02) v skupini bolnikov s SB tipa 2. Ugotovili smo povezavo med genotipom EE K469E (rs5498) polimorfizma za ICAM 1 in višjo vrednostjo seštevka debeline leh (p = 0,04), prisotnostjo nestabilnih leh (p = 0,01) in večjim letnim prirastkom DIM karotidnih arterij (p = 0,04) pri bolnikih s SB tipa 2. Rezultati niso pokazali statistično pomembne povezave med ultrazvočnimi označevalci ateroskleroze in genotipi polimorfizma G241A (rs1799969) gena za ICAM 1 pri bolnikih s SB tipa 2. Statistično pomembna razlika je bila ugotovljena med genotipom GG polimorfizma C373G (rs668) gena za PECAM 1 in prisotnostjo leh v karotidni arteriji (p = 0,03). Genotipi polimorfizma rs668 gena za PECAM 1 na druge ultrazvočne označevalce ateroskleroze niso vplivali enako kot na napredovanje ateroskleroznih sprememb. Za genotipa GA in AA polimorfizma G1082A (rs1800896) gena za IL 10 so bile značilne statistično pomembno stabilnejše lehe glede na genotip GG (p = 0,03). Genotipi polimorfizma rs1800896 gena za IL 10 na druge ultrazvočne označevalce ateroskleroze karotidne arterije niso vplivali enako kot na napredovanje ateroskleroze. V raziskavi nismo ugotovili povezave med ultrazvočnimi označevalci ateroskleroze in genotipi polimorfizma C1159A (rs3212227) gena za IL 12 pri bolnikih s SB tipa 2. Prav tako nismo ugotovili povezave med genotipi polimorfizma C607A (rs1946518) in G137C (rs187238) gen
Ključne besede: sladkorna bolezen, progresija ateroskleroze, ultrazvočni označevalci ateroskleroze, polimorfizem, ICAM 1, PECAM 1, interlevkin 10, interlevkin 12, interlevkin 18
Objavljeno: 26.04.2017; Ogledov: 139; Prenosov: 18
.pdf Polno besedilo (10,21 MB)

5.
6.
Napovedna moč nekaterih kliničnih, histopatoloških in bioloških parametrov za preživetje bolnic z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, zdravljenih v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor v letih 2000–2009
Nina Fokter Dovnik, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča. Enega izmed največjih izzivov pri zdravljenju raka dojk v zgodnjem stadiju predstavlja izbor bolnic s predvidenim agresivnejšim potekom bolezni, ki potrebujejo dopolnilno sistemsko zdravljenje. O tem se odločamo na podlagi različnih napovednih dejavnikov, kot so status pazdušnih bezgavk, velikost tumorja, stopnja diferenciacije, limfovaskularna invazija, starost bolnic, status hormonskih receptorjev, status HER2, v zadnjem času pa v ta namen ponekod uporabljajo tudi urokinazni aktivator plazminogena (uPA) in inhibitor aktivatorja plazminogena 1 (PAI-1). Vloga novejših napovednih dejavnikov v primerjavi s tradicionalnimi še ni povsem razjasnjena. Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv posameznih dejavnikov na preživetje bolnic z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, zdravljenih v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor. Hkrati sem želela tudi primerjati preživetje bolnic, zdravljenih v UKC Maribor, s slovenskim povprečjem. Bolnice in metode. Opravila sem retrospektivno analizo bolnic z invazivnim rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, ki so bile primarno zdravljene v UKC Maribor v letih 2000–2009. Podatke sem pridobila iz medicinske dokumentacije in jih dopolnila s podatki iz Registra raka Republike Slovenije, od koder sem pridobila tudi podatke o vseh primerljivih slovenskih bolnicah, zdravljenih v istem obdobju. Analizirala sem korelacije med napovednimi dejavniki in s pomočjo Coxove regresije in Coxovega modela sorazmernih tveganj opravila univariatne in multivariatne analize preživetja brez bolezni, celokupnega in specifičnega preživetja. Rezultati. Študijsko skupino je sestavljalo 858 bolnic s srednjim časom sledenja 101 mesec. Med bolnicami, zdravljenimi v UKC Maribor, in vsemi slovenskimi bolnicami ni bilo razlik v celokupnem (HR 1,07; 95 % CI 0,91–1,27; p = 0,413) in specifičnem preživetju (HR 0,85; 95 % CI 0,66–1,11; p = 0,234). Preživetje brez bolezni (HR 0,67; 95 % CI 0,50–0,91; p = 0,010) in specifično preživetje (HR 0,53; 95 % CI 0,30–0,94; p = 0,031) je bilo statistično značilno boljše v obdobju 2005–2009 v primerjavi z 2000–2004, pri celokupnem preživetju pa se je kazal enako usmerjen statistično neznačilen trend (HR 0,73; 95 % CI 0,51–1,05; p = 0,087). Med napovednimi dejavniki so bile prisotne številne korelacije. V multivariatnih analizah so na preživetje brez bolezni najbolj vplivali starost ob diagnozi, vrednost uPA/PAI-1 in status estrogenskih receptorjev, na celokupno preživetje starost, stopnja diferenciacije in vrednost uPA/PAI-1, na specifično preživetje pa stopnja diferenciacije. Zaključki. Preživetje bolnic z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, primarno zdravljenih v UKC Maribor v letih 2000–2009, je zelo visoko in enakovredno preživetju vseh primerljivih bolnic na ravni Slovenije. Kot najpomembnejša napovedna dejavnika sta se pri tej skupini bolnic izkazala vrednost uPA/PAI-1 in stopnja diferenciacije, ki sta klinično pomembno vplivala na preživetje brez bolezni, celokupno in specifično preživetje.
Ključne besede: rak dojk brez zasevkov v bezgavkah, dopolnilno zdravljenje, stadij, stopnja diferenciacije, status HER2, status hormonskih receptorjev, urokinazni aktivator plazminogena, inhibitor aktivatorja plazminogena 1
Objavljeno: 14.03.2017; Ogledov: 57; Prenosov: 27
.pdf Polno besedilo (5,97 MB)

7.
VPLIV POLIMORFIZMOV GENA ZA ADENOZINSKE RECEPTORJE (ADORA) NA SIMPTOMATIKO SHIZOFRENIJE IN POJAVNOST EKSTRAPIRAMIDNIH NEŽELENIH UČINKOV ANTIPSIHOTIČNIH ZDRAVIL
Arijana Turčin, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Shizofrenija označuje skupino psihotičnih motenj, ki sodijo med hude duševne motnje, nevrodegenerativne in progresivne narave. Prevalenca shizofrenije v splošni populaciji je od 0.5 do 1.0 %, značilno pa se pojavi pri mladih odraslih (moški: med 17. in 25. letom starosti, ženske: med 25. in 35. letom). Pri shizofreniji se pojavijo motnje mišljenja, zaznavanja, čustvovanja in vedenja, kakor tudi kognitivne motnje. Značilen je delno ali popolnoma okrnjen stik z realnostjo. Zdravimo jo na različne načine, najpogostejša zdravila pri shizofreniji so antipsihotiki. V raziskavi smo preučevali vpliv polimorfizmov adenozinskih (ADORA) in dopaminskih (DRD) receptorjev na pojav produktivne psihopatološke simptomatike pri shizofreniji, kakor tudi vpliv na nastanek ekstrapiramidne simptomatike ob prejemanju antipsihotične terapije. Naša raziskava je potekala v dveh delih. V eno skupino so bili vključeni pacienti v akutni fazi bolezni, prva epizoda ali akutni relaps shizofrenije, v drugo skupino pa pacienti na vzdrževalnem zdravljenju v stabilni fazi shizofrenije. Pacienti so se z vključitvijo v raziskavo strinjali s podpisom. V obeh vzorcih smo ocenjevali psihopatološko in ekstrapiramidno simptomatiko ob prejemanju antipsihotikov. Pri vseh bolnikih smo opravili genotipizacijo na skupno 22 izbranih polimorfizmih v ADORA1, ADORA2A, ADORA3, DRD1 in DRD2. Polimorfizmi so bili izbrani s pomočjo podatkovne zbirke SNP ameriškega National Center for Biotechnology Information (NCBI), HapMap, ter »tagger pairwise« metodo programskega kompleta HaploView. Vse dobljene podatke smo statistično obdelali s programskim paketom STATISTICA 7 za Windows. Za preliminarno preverjanje statistične pomembnosti porazdelitve kvantitativnih kliničnih spremenljivk med različnimi genotipi smo uporabili analizo variance (ANOVA), analizo kovariance pa smo opravili z metodo MANCOVA. Preverili smo Hardy-Weinbergovo ravnotežje, kakor tudi vezavno neravnovesje (LD) med SNP. Analizo haplotipov smo opravili s programom R-project. V raziskavo je bilo vključenih 74 pacientov v akutni fazi shizofrenije in 127 pacientov v neakutni fazi, ki so prejemali vzdrževalno antipsihotično terapijo. S psihopatološko simptomatiko pri shizofreniji so bili povezani polimorfizmi ADORA1 rs3766566, ADORA2A rs2236624 in ADORA2A rs2298383, ter haplotipi ADORA1 CTCAACG, ADORA3 TGTTGT, DRD1 TG in DRD1 CA. Z ekstrapiramidnimi neželenimi učinki antipsihotikov so bili povezani polimorfizmi ADORA2A rs35320474 (tardivne diskinezije), ADORA2A rs5751876 (akatizija), DRD1 rs4532 (akatizija) in DRD1 rs5326 (akatizija), ter haplotipi ADORA1 CTTGATG (akatizija), ADORA1 CTCAACG (akatizija), ADORA2A TCCTG (parkinsonizem), ADORA3 TGTTGT (parkinsonizem), ADORA3 CACTAC (akatizija), ADORA3 CACTAT (akatizija in tardivne diskinezije), DRD1 TG (parkinsonizem, akatizija, tardivne diskinezije), DRD1 TA (akatizija) in DRD1 CG (akatizija). Naša raziskava predstavlja prvo tovrstno študijo polimorfizmov adenozinskih receptorjev v možganih pri akutnih in neakutnih pacientih s shizofrenijo, s katero smo ugotovili, da bi lahko opazovani polimorfizmi v ADORA1, ADORA2A in ADORA3 z nevromodulacijo vplivali tako na psihopatološko simptomatiko, kot na ekstrapiramidno simptomatiko, povzročeno z antipsihotiki.
Ključne besede: shizofrenija, adenozin, nevromodulacija, polimorfizmi, psihopatologija, ekstrapiramidna simptomatika, antipsihotiki, farmakogenomika
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 45; Prenosov: 15
.pdf Polno besedilo (6,83 MB)

8.
Pomen tkivnega doplerja pri odkrivanju zgodnjih sprememb v delovanju srca pri sladkornih bolnikih tipa 1
David Šuran, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišče. Za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 je značilna diabetična okvara srčne mišice z diastolično disfunkcijo levega prekata ob ohranjenem iztisnem deležu. Tudi pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 (SBT1) je po nekaterih podatkih diastolična disfunkcija levega prekata pogostejša kot v splošni populaciji, malo pa je podatkov o morebitni okvari krčenja levega prekata in prizadetosti desnega prekata. Cilji. Cilji raziskave so bili opredeliti zgodnje ultrazvočne spremembe v strukturi in delovanju srca pri bolnikih s SBT1 brez znanih srčno-žilnih bolezni, ugotoviti pomen tkivne doplerske preiskave pri zgodnjem odkrivanju diabetične okvare srca in raziskati vpliv dolgoročne urejenosti glikemije na delovanje srca. Metode. Pri 53 bolnikih s SBT1 brez arterijske hipertenzije in drugih pridruženih srčno-žilnih bolezni (povprečna starost 44,3 ± 5,4 let; 56,6 % moških, 43,4 % žensk) smo opravili dvodimenzionalno ultrazvočno preiskavo srca in rezultate primerjali s skupino 48 zdravih preiskovancev primerljive starosti in spola. S pulznim doplerjem smo izmerili hitrosti pretoka čez mitralno in trikuspidalno zaklopko. S pulznim tkivnim doplerjem smo izmerili sistolično in diastolično hitrost pomika mitralnega in trikuspidalnega obroča in pospešek izovolumetričnega krčenja obeh prekatov. Na delovni postaji smo opravili analizo vzdolžne deformacije levega prekata z metodo sledenja karakterističnih vzorcev v dveh dimenzijah (angl. two-dimensional speckle tracking). Pri bolnikih s SBT1 smo zbrali podatke o glikiranem homoglobinu v zadnjih petih letih. Rezultati. Večina srednjih vrednosti meritev srčnih votlin, meritev s pulznim in s pulznim tkivnim doplerjem je bila pri obeh skupinah v normalnem območju glede na veljavna priporočila. Znotraj še normalnih vrednosti pa smo ugotovili pomembne razlike med skupinama. Indeks prostornine levega preddvora in indeks površine desnega preddvora sta bila pomembno večja pri bolnikih s SBT1. Bolniki s SBT1 so imeli manjšo diastolično hitrost vzdolžnega pomika septalnega (E´sept) in stranskega dela (E´lat) mitralnega obroča ter stranskega dela trikuspidalnega obroča (E´t) v primerjavi z zdravimi preiskovanci. Razmerja E/E´sept, E/E´lat and E/E´t so bila višja pri bolnikih s SBT1. Iztisni delež levega prekata je bil pri obeh skupinah primerljiv. S tkivnim doplerjem določena pospeška izovolumetričnega krčenja levega in desnega prekata sta bila manjša pri bolnikih s SBT1. Pri bolnikih s SBT1 smo ugotovili manjšo področno vzdolžno deformacijo levega prekata (angl. longitudinal strain) v apikalnem preseku štirih votlin v primerjavi z zdravimi preiskovanci (–23,4 ± 2,5 vs. –25,5 ± 1,8, p < 0,001). Celokupna vzdolžna deformacija levega prekata (angl. global longitudinal strain) se med skupinama ni pomembno razlikovala. Pulzna tkivna doplerska preiskava je glede na ROC krivuljo diagnostično zanesljivejša kot konvencionalna pulzna doplerska preiskava za odkrivanje zgodnjih sprememb v diastolični funkciji obeh prekatov pri bolnikih s SBT1. Ugotovili smo zmerno povezavo med petletnim povprečjem glikiranega hemoglobina in nekaterimi pokazatelji diastolične funkcije obeh prekatov. Povezave med petletnim povprečjem glikiranega hemoglobina in sistolično funkcijo obeh prekatov nismo potrdili. Zaključek. Bolniki s SBT1 srednjih let imajo večja preddvora in spremembe v diastolični funkciji obeh prekatov v primerjavi z zdravimi vrstniki. Zmanjšan pospešek izovolumetričnega krčenja nakazuje možnost klinično neme okvare sistolične funkcije obeh prekatov pri bolnikih s SBT1. Pulzna tkivna doplerska preiskava je bolj občutljiva kot konvencionalna pulzna doplerska preiskava za ugotavljanje zgodnjih sprememb v diastolični funkciji obeh prekatov pri bolnikih s SBT1. Dolgoročna urejenost glikemije je povezana z diastolično funkcijo obeh prekatov.
Ključne besede: sladkorna bolezen tipa 1, disfunkcija levega prekata, disfunkcija desnega prekata, pulzna doplerska preiskava, tkivna doplerska preiskava, sledenje karakterističnih vzorcev, deformacija srčne mišice
Objavljeno: 27.02.2017; Ogledov: 149; Prenosov: 13
.pdf Polno besedilo (6,98 MB)

9.
Sezonska nihanja vitamina D pri nosečnicah in novorojenčkih v mariborski regiji
Andraž Dovnik, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča: Vitamin D je v maščobah topen vitamin, katerega pomanjkanje v nosečnosti povezujejo z različnimi zapleti v nosečnosti in boleznimi pri novorojenčku. V mariborski regiji še ni bilo raziskave, ki bi ugotavljala koncentracijo vitamina D pri nosečnicah in novorojenčkih. Namen raziskave je bil ugotoviti povprečne koncentracije vitamina D pri nosečnicah in novorojenčkih, pogostnost pomanjkanja vitamina D, dejavnike, ki vplivajo na koncentracjo vitamina D pri nosečnicah in novorojenčkih, in vpliv koncentracije vitamina D na pojav zapletov pri nosečnici in novorojenčku. Bolniki in metode: Opravili smo prospektivno opazovalno raziskavo na 400 nosečnicah in njihovih novorojenčkih v štirih različnih letnih časih. Izbrani meseci so bili na koncu vsakega izmed letnih časov. Mesec september je predstavljal poletno skupino, december jesensko, marec zimsko in junij pomladno skupino. V raziskavo smo vključili nosečnice kavkazijske rase, ki so živele na širšem področju Maribora in so podpisale osveščen pristanek. Iz anketnih vprašalnikov smo pridobili podatke o prehrani in izpostavljenosti soncu v nosečnosti. Iz zdravstvene dokumentacije smo pridobili podatke o zdravstvenem stanju nosečnice pred in med nosečnostjo, podatke o zapletih v nosečnosti in načinu poroda ter podatke o zdravstvenem stanju novorojenčka. Vzorec krvi nosečnice smo odvzeli tekom hospitalizacije, vendar ne kasneje kot dva dni po porodu. Odvzem vzorca krvi iz popkovnice smo opravili takoj po prekinitvi popkovnice po porodu. Koncentracije vitamina D smo razdelili glede na priporočila iz literature: > 80 nmol/L – zadostne koncentracije, 50‒80 nmol/L – nezadostne koncentracije, 25‒50 nmol/L – pomanjkanje in < 25 nmol/L – hudo pomanjkanje vitamina D. Rezultati: Povprečna koncentracija vitamina D pri nosečnicah v vseh štirih skupinah je bila 43,7 ± 23,8 nmol/L. 23,6 % nosečnic je imelo hudo pomanjkanje vitamina D, 41,5 % jih je imelo pomanjkanje vitamina D, 27,9 % jih je imelo nezadostne koncentracije vitamina D. Zadostne koncentracije vitamina D smo izmerili pri 7,0 % nosečnic. Povprečna koncentracija vitamina D pri novorojenčkih je bila 55,2 ± 30,9 nmol/L. Pri analizi vpliva posameznih dejavnikov na koncentracijo vitamina D pri nosečnicah so se kot pomembni pokazali letni čas (F = 33,979; p < 0,001), trajanje sončnega obsevanja 30 dni pred porodom (r = 0,371, p < 0,001), povprečna temperatura 30 dni pred porodom (r = 0,401, p < 0,001), uživanje rib (t = 2,183; p = 0,030), količina rib na obrok (F = 3,131; p = 0,026), uživanje prehranskih nadomestkov z dodanim vitaminom D (t = ‒4,271; p < 0,001), pogostnost sončenja (F = 3,144; p = 0,025) in trajanje ene epizode sončenja (F = 3,719; p = 0,012). Izmed omenjenih dejavnikov sta v multivariatni analizi statistično značilnost ohranila trajanje ene epizode sončenja (β = 0,185; p = 0,031) in jemanje prehranskih nadomestkov z dodanim vitaminom D (β = ‒0,098; p < 0,001). Nosečnice, ki so rodile prezgodaj (t = 2,296; p = 0,022), in tiste, ki so rodile s carskim rezom (t=2,053; p=0,041), so imele značilno nižje koncentracije vitamina D v primerjavi s kontrolami. Zaključki: Koncentracije vitamina D so bile pri veliki večini nosečnic v mariborski regiji nižje od priporočenih vrednosti. Paradoksalno so imeli novorojenčki višjo povprečno koncentracijo vitamina D kot nosečnice. V vseh štirih skupinah smo opažali močno pozitivno korelacijo med koncentracijami vitamina D pri materi in v popkovnični krvi. Med posameznimi letnimi časi smo ugotovili značilno razliko v koncentraciji vitamina D, pri čemer smo najvišje vrednosti ugotovili v junijski (pomladni) skupini, najnižje pa v marčevski (zimski)skupini. Koncentracija vitamina D je bila višja pri nosečnicah, ki so se v času nosečnosti več sončile, in pri tistih, ki so jemale prehranske nadomestke z vitaminom D.
Ključne besede: vitamin D, izid nosečnosti, stanje novorojenčka, prehranski dodatki, sončna svetloba, letni čas
Objavljeno: 15.02.2017; Ogledov: 183; Prenosov: 30
.pdf Polno besedilo (4,10 MB)

10.
Pomen molekularne diagnostike za zdravljenje bolnikov s sepso in večorgansko odpovedjo
Andrej Markota, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Sepsa je življenje ogrožujoče stanje, ki jo povzroči okužba in za katero je značilen sindrom sistemskega vnetnega odziva. Umrljivost za za septičnim šokom je 40-80%. Ob uvedbi antibiotičnega zdravljenja povzročitelja sepse večinoma ne poznamo in je začetna izbira antibiotika večinoma izkustvena. Ker je začetna izbira antibiotičnega zdravljenja izkustvena, približno 20% bolnikov s sepso ne prejme ustreznega antibiotika. Izbira ustreznega antibiotika je pomembna, saj ustrezno začetno antibiotično zdravljenje zmanjša umrljivost bolnikov s sepso. Osamitev povzročitelja s standardnimi hemokulturami navadno traja vsaj 24 ur.Novejše metode določanja povzročiteljev, ki temeljijo na verižni reakciji s polimerazo (iz ang. polymerase chain reaction), omogočajo hitrejšo zaznavo povzročitelja in posledično hitrejšo uvedbo ustreznega antibiotičnega zdravljenja. Vloga verižne reakcije s polimerazo pri zdravljenju bolnikov s sepso ni popolnoma pojasnjena.
Ključne besede: sepsa, verižna reakcija s polimerazo, hemokulture, protimikrobna zdravila, osamitev povzročitelja
Objavljeno: 19.12.2016; Ogledov: 228; Prenosov: 40
.pdf Polno besedilo (3,29 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici