| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 122
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Dolgoročni rezultati sledenja po samoodvzemu vzorca za test na okužbo z onkogenimi humanimi papilomavirusi z odvzemnikoma qvintip in herswab za neodzivnice presejalnega programa za rak materničnega vratu
Teodora Bokan, 2021, doktorska disertacija

Opis: POVZETEK Izhodišča: Rak materničnega vratu lahko preprečimo z odkrivanjem predrakavih sprememb na materničnem vratu. Organiziran nacionalni program se v Sloveniji izvaja s citološkimi pregledi brisov materničnega vratu, vendar je za uspešnost ključna dovolj velika udeležba žensk, ki pa je v Sloveniji v nekaterih regijah, tudi v mariborski, prenizka, še posebej v starejših starostnih skupinah. Odkar je znano, da je ključni povzročitelj raka materničnega vratu persistentna okužba z onkogenimi tipi humanih papilomavirusov (HPV) se določanje prisotnosti HPV uporablja v okviru obravnave žensk s patološkimi izvidi brisov materničnega vratu, po svetu pa tudi kot primarna metoda presejanja. Raziskave v svetu kažejo, da lahko udeležbo žensk, ki se ginekoloških presejalnih pregledov ne udeležujejo, občutno povečamo, kadar jim ponudimo možnost, da vzorec za test na prisotnost HPV opravijo same doma z ustreznimi samo-odvzemniki. Podatki o tem, koliko je samo-odvzem za HPV zanesljiv za odkrivanje predrakavih sprememb na materničnem vratu, so v literaturi nasprotujoči. Namen naše raziskave je bil ugotoviti, ali je izvid pregleda samo-odvzetega vzorca za test HPV primerljiv z vzorcem, ki ga odvzame ginekolog in tudi, ali je primerljiv s citološkim izvidom brisa materničnega vratu ter dovolj zanesljiv kot samostojna metoda za odkrivanje predrakavih sprememb na materničnem vratu. Bolnice in metode: V prospektivno raziskavo smo vključili 209 žensk napotenih v kolposkopsko ambulanto v obdobju 2014 do 2016. Ob vključitvi v raziskavo so ženske najprej same iz nožnice odvzele vzorec za test na HPV z enim od samo-odvzemnikov. 111 jih je uporabilo samo-odvzemnik Qvintip, 98 pa HerSwab. Vsaka ženska je uporabila samo eno vrsto odvzemnika. Pri vseh je nato vzorec za HPV z materničnega vratu odvzel tudi ginekolog. Hkrati je odvzel bris materničnega vratu za citološko preiskavo, opravil kolposkopijo in po potrebni biopsijo materničnega vratu za histopatološko preiskavo. Pacientke smo za tem redno spremljali v kolposkopski ambulanti v skladu z nacionalnimi smernicami. Za določanje prisotnosti visoko rizičnih tipov HPV smo uporabljali Hybride Capture 2 Rezultate smo analizirali po enem in štirih letih od vključitve v raziskavo. Izračunali smo občutljivost, specifičnost, negativno napovedno vrednost in pozitivno napovedno vrednost samo-odvzetega vzorca za HPV, vzorca za HPV, ki ga je odvzel ginekolog in citologije za odkrivanje cervikalne intraepiteljiske neoplazije CIN 2 in več (CIN 2+) ter ujemanje testov za HPV. Rezultati: Povprečna starost vključenih žensk je bila 37,6 let, HPV je bil pozitiven pri 67,0 % (140/209). V skupini Qvintip je bila povprečna starost 36,9 let, HPV je bil pozitive pri 70,3 % (78/111), v skupini HerSwab pa 38,4 let in HPV pozitiven pri 63,3 % (62/98). Odstotek skupnega ujemanja med samo-odvzetim vzorcem in vzorcem, ki ga je odvzel ginekolog, je bil v skupini Qvintip 81,8 % (kappa 0,534) v skupini HerSwab pa 77,1 % (kappa 0,456). V skupini Qvintip so bile longitudinalna občutljivost, specifičnost, pozitivna in negativna napovedna vrednost za citologijo: 71,8 %, 75,0 %, 83,6 %, 60,0 %; za samo-odvzet HPV: 83,1 %, 51,3 %, 75,6 % in 62,5 % ter za HPV test, ki ga je odvzel ginekolog: 94,4 %, 57,5 %, 79,8 % in 85,2 %. V skupini HerSwab so bili rezultati istih parametrov: 71,7 %, 46,7 %, 61,3 %, 58,3 % za citologijo; 75,0 %, 47,7 %, 62,9 % in 61,8 % za samo-odvzet HPV in 94,3 %, 44,4 %, 66,7 % in 87,0 % za HPV, ki ga je odvzel ginekolog. Zaključki: Naši rezultati so pokazali, da je samo-odvzet vzorec za test na HPV, določen s HC2, manj zanesljiv od vzorca, ki ga odvzame zdravnik. So pa vsi HPV testi so pokazali višjo občutljivost v odkrivanju CIN2+ v primerjavi s citologijo, čeprav razlike niso bile statistično značilne. Glede na primerljivo občutljivost samo-odvzetega HPV s citologijo, bi bil samo-odvzem lahko primerna možnost za neodzivnice v nacionalnem presejalnem programu za raka materničnega vratu.
Ključne besede: samo-odvzem za HPV, citologija, cervikalna intraepiteljiska neoplazija
Objavljeno v DKUM: 04.02.2022; Ogledov: 156; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (1,49 MB)

2.
Subklinična ateroskleroza pri bolnikih z recidivno-remitentno obliko multiple skleroze – pomen klasičnih dejavnikov tveganja, vnetja in genetskih polimorfizmov
Tomaž Omerzu, 2021, doktorska disertacija

Opis: Multipla skleroza (MS) je kronična in vnetna bolezen osrednjega živčevja. Vnetje je prisotno v vseh stopnjah multiple skleroze in lahko povzroči dovzetnost za razvoj subklinične ateroskleroze. Ateroskleroza je zapleten proces z etiologijo, ki zajema več dejavnikov in vključuje vnetne, fibroproliferativne in angiogene odzive. Gre za kronični vnetni proces arterijske (žilne) stene in debelina karotidne intimne medije (IMT) velja za njen zgodnji označevalec. Namen te študije je bil primerjati subklinično aterosklerozo, vlogo vnetnih citokinov in pomen genetskih polimorfizmov med skupino bolnikov z recidivno-remitentno multiplo sklerozo (RR MS) in skupino zdravih posameznikov, ki so primerljivimi po starosti in spolu.
Ključne besede: multipla skleroza, ateroskleroza, debelina karotidne intime medije, cistatin C, intelevkin 6, genetski polimorfizmi
Objavljeno v DKUM: 31.01.2022; Ogledov: 166; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (3,74 MB)

3.
Povezava vrednosti selena v amnijski tekočini z zastojem plodove rasti in kromosomskimi napakami ploda
Ksenija Ogrizek - Pelkič, 2021, doktorska disertacija

Opis: Cilj raziskave je bil ovrednotiti vlogo vrednosti selena v amnijski tekočini, da bi razumeli njegovo možno vlogo pri razvoju SGA in pojavnostjo kromosomskih napak ploda.Vrednosti selena smo izmerili v 327 vzorcih plodovnice. Med 310 živorojenimi novorojenci je bilo 267 (86,1 %) otrok, ki so odgovarjali po teži gestacijski starosti (AGA), pri 43 (13,8 %) pa smo ob rojstvu ocenili, da je otrok premajhen za gestacijsko starost (SGA). Pri 17 (5,2 %) preiskovankah smo ugotovili nepravilen citogenetski izvid pri plodu. Vrednosti selena v amnijski tekočini v skupini s SGA novorojenci so bile statistično značilno nižje kot v skupini z AGA (4,8 ± 1,9 µg/L napram 5,6 ± 2,5 µg/L (p = 0,017). Razmerje obetov 0.859 kaže, da se je pri višjih vrednostih selena v amnijski tekočini verjetnost rojstva otroka s SGA manjša Srednja vrednost in standardni odklon vrednosti selena v amnijski tekočini pri plodovih s kromosomskimi nepravilnostmi je bila 5,5 ± 2,3 µg/L.
Ključne besede: Selen, amnijska tekočina, novorojenec s premajhno težo za gestacijsko starost, kromosomske napake ploda
Objavljeno v DKUM: 24.11.2021; Ogledov: 152; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

4.
Razvoj novega in vitro modela trebušne slinavke z uporabo tehnike 3d tiska
Marko Milojević, 2021, doktorska disertacija

Opis: Celični nosilci iz polisaharidov posnemajo strukturo in sestavo ekstracelularnega matriksa, v katerem celice trebušne slinavke proliferirajo. Kljub vsesplošni uporabi polisaharidnih hidrogelov v tkivnem inženirstvu večina metod izdelave ni uspešna pri izdelavi stabilnih hidrogelnih nosilcev, ki bi omogočili dolgotrajno rast in ohranitev fenotipa specifičnih celic. Ključnega pomena za uspešno uporabo posameznega materiala v tkivnem inženirstvu je tudi uravnavanje lastnosti nosilcev, izdelanih iz njega (nabrekanje, degradacija, reološke lastnosti, mehanske lastnosti, poroznost, hidrofilnost, mikro- in nano-površinske lastnosti), tako da te posnemajo izvorno tkivo. V doktorski nalogi smo razvili nove polisaharidne formulacije, ki so primerne za 3D tisk visoke ločljivosti, sočasno pa ohranjajo dolgoročno strukturno stabilnost v pogojih celičnih kultur, kar je ključno za njihovo dolgotrajno uporabo. Z vgradnjo nikelj-bakrovih nanodelcev smo dokazali, da lahko celičnim nosilcem spreminjamo osnovne materialne lastnosti, tako pa postavili temelje za izgradnjo nosilcev, ki natančneje posnemajo lastnosti izvornega tkiva. Sočasno smo razvili hibridno tehniko 3D tiska, ki omogoča hkraten tisk termoplastičnih polimerov s hidrogeli in izgradnjo mehansko stabilnejših nosilcev. Izdelali smo tudi novo šobo in protokol core/shell tiska, ki zagotavljata izdelavo nosilcev s pretočnimi filamenti, ki posnemajo osnovno funkcionalnost žilja in vitro. Po uspešni izolaciji celic trebušne slinavke, smo nazadnje izdelali novo biočrnilo z vključenimi celicami in situ, ki ga lahko natisnemo v želene geometrijske oblike. S funkcionalnimi celičnimi testi smo dokazali, da so vse razvite formulacije biokompatibilne, tiskani nosilci pa podpirajo dolgoročno rast in viabilnost izoliranih celic trebušne slinavke ter tako omogočajo izvedbo dolgotrajnejših eksperimentov.
Ključne besede: 3D tisk, celični nosilci, polisaharidni hidrogeli, celice trebušne slinavke, model in vitro
Objavljeno v DKUM: 16.11.2021; Ogledov: 214; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (5,29 MB)

5.
Genetski polimorfizmi in izražanje kandidatnih genov pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo
Špela Šalamon, 2021, doktorska disertacija

Opis: Kronično ledvično bolezen (KLB) še vedno pogosto obravnavamo kot samo eno izmed pridruženih bolezni pri multimorbidnih bolnikih. Ker je bolezen do poznih faz tipično klinično nema, je mnogokrat ne odkrijemo in zdravimo pravočasno. Pri nekaterih bolnikih hitro napreduje do končne ledvične odpovedi, tako da postanejo odvisni od nadomestnega zdravljenja. To prinaša za bolnike zaplete in slabšo kvaliteto življenja, za zdravstvene sisteme in svojce pa obremenitve in stroške. Ker se bolezen pojavlja pretežno pri starejših bolnikih, jih ob počasnem poteku velika večina umre iz drugih razlogov, preden bi prišlo do končne odpovedi ledvic. Bolezen napreduje z zelo različno hitrostjo, tudi pri bolnikih, ki imajo sicer podobne demografske in klinične značilnosti. Dejavnike, ki vplivajo na hitrost napredovanja bolezni, poznamo in razumemo samo delno. Posebej malo vemo o genetskih vplivih na napredovanje bolezni, čeprav že imamo veliko informacij o genetski predispoziciji za nivo glomerulne filtracije (kreatininska oGF) v splošni populaciji ocenjene na osnovi kreatinina. V naši raziskavi smo poskušali ugotoviti, kateri klinični in genetski dejavniki vplivajo na hitrost upada ledvične funkcije. To smo naredili na dva načina: prvič s primerjavo sicer demografsko in klinično podobnih bolnikov, ki potrebujejo ali ne potrebujejo dialize, in drugič z večletnim opazovanjem poteka bolezni pri bolnikih, ki v začetku niso potrebovali dialize. Polimorfizme posameznega nukleotida (angl. SNP za Single Nucleotide Polymorphism), ki so v splošni populaciji najbolj značilno povezani s kreatininsko oGF, smo analizirali za povezavo s hitrostjo napredovanja bolezni pri bolnikih s KLB. Preverjali smo tudi povezave polimorfizmov SNP z drugimi kliničnimi in laboratorijskimi dejavniki, vključno z izražanjem kandidatnih genov. Tako pri v začetku dializno odvisnih bolnikih v primerjavi z dializno neodvisnimi (p = 0,002) kot pri v začetku dializno neodvisnih bolnikih s hitrejšim potekom bolezni v primerjavi s tistimi s počasnejšim (p < 0,001), smo zabeležili veliko višje nivoje albuminurije, kar je skladno z dosedanjimi ugotovitvami. Polimorfizem SNP rs2453533 v genu GATM, ki ima iz splošne populacije znano povezavo alela A z znižano kreatininsko oGF, smo prvič povezali s klinično izraženo KLB v asociacijski analizi med bolniki in zdravimi posamezniki. Frekvenca alela A je bila povišana pri dializno neodvisnih (Bonferroni p = 0,02), ne pa tudi pri dializno odvisnih bolnikih. Uspešno smo replicirali tudi znano povezavo alela C polimorfizma rs4293393 v področju genov UMOD/PDILT z od dialize neodvisno, ne pa z od dialize odvisno KLB (Bonferroni p = 0,04). Ugotovili smo, da je nivo serumskega vitamina D značilno nižji med bolniki, ki so v času raziskave umrli, kot med preživelimi bolniki (p = 0,002). Preživeli bolniki so imeli povprečno vrednost 51,0 ng/mL - bistveno višje od trenutno priporočene minimalne vrednosti 30 ng/mL. Razlika je bila posebej izrazita med dializno odvisnimi bolniki, ni pa bilo povezave med nobenim izmed izbranih polimorfizmov in nivojem serumskega vitamina D. Uspešno smo potrdili povezavo med alelom A polimorfizma rs2453533 in znižanim izražanjem gena GATM v perifernih limfocitih bolnikov s KLB (p = 0,01). Poudariti želimo vlogo spremljanja vrednosti albuminurije in zagotavljanja zadostnih vrednosti vitamina D pri bolnikih s KLB in opozoriti, da lahko nekateri genetski dejavniki (npr. genotip polimorfizma rs2453533) vplivajo na kreatininsko oGF. Pri nosilcih alela A polimorfizma rs2453533 lahko namreč tudi v odsotnosti ledvične okvare pride do višjih vrednosti serumskega kreatinina.
Ključne besede: KLB, GWA, eQTL, rs2453533, kreatinin, cistatin C
Objavljeno v DKUM: 29.10.2021; Ogledov: 245; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (3,93 MB)

6.
Genetski polimorfizmi in izražanje genov povezanih z nastankom centralnega zdrsa maternice
Tina Bizjak, 2021, doktorska disertacija

Opis: Izhodišče: V preteklih raziskavah je že bila ugotovljena povezava med dednostjo in zdrsom medeničnih organov (ZMO), vendar pa do sedaj še nobena raziskava ni ciljano preučevala pomena dednosti pri izoliranem zdrsu maternice (ZM). V naši raziskavi kandidatnih genov smo skušali ugotoviti, ali genetske različice v šestih predhodno predlaganih lokusih kandidatov za ZMO, ki so bili pri ženskah evropskega porekla identificirani z asociacijsko študijo celotnega genoma, prav tako spremenijo tveganje pri naši skupini bolnic z ZM. Preiskovanke in metode dela: V raziskavo smo vključili 100 bolnic, ki so imele operacijo zaradi izoliranega popolnega ZM, in 105 zdravih žensk. Vse udeleženke so bile stare med 30 in 55 let. Po izolaciji genomske DNA iz periferne krvi smo genotipizirali šest polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP), ki so bili predhodno povezani z ZMO. Opravili smo tudi analizo dejavnikov tveganja. Ekspresijo RNA smo določili na RNA in proteinih, ki smo jih izolirali iz sakrouterinih ligamentov pacientk in zdravih žensk s qPCR. Rezultati: Eden od šestih analiziranih SNP-jev je bil statistično povezan z ZM. Na lokusu kromosoma 20p13 smo ugotovili statistično pomembnost za model regresije faktorja tveganja za dominantni model alela T v SNP-ju rs6051098 (p = 0,046; OR: 1,93, CI: 1,01-3,66). Gen IDH3B je bil edini gen v lokusu 20p13, ki je bil v biopsijah sakrouterinega ligamenta pri ženskah z ZM statistično višje izražen v primerjavi s kontrolno skupino (p = 0,034). Analiza proteinov je pokazala trend k povišanemu izražanju proteina IDH3B pri bolnicah z ZM. Zaključek: Po našem najboljšem vedenju, smo kot prvi dokazali, da genetski dejavniki tveganja prispevajo k ZM in predlagali rs6051098 kot najboljši dejavnik tveganja, ki je povezan z ZM. Glede na pridobljene rezultate o ekspresiji predpostavljamo, da gen IDH3B igra vlogo pri patogenezi ZM.
Ključne besede: kandidatni geni, genetski polimorfizmi, genska ekspresija, zdrs medeničnih organov, zdrs maternice  
Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 344; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (2,58 MB)

7.
Analiza uporabe telekardiologije na primarni zdravstveni ravni
Staša Vodička, 2021, doktorska disertacija

Opis: Namen: Pri obravnavi bolnika s sumom na motnjo ritma v ambulanti družinske medicine se kljub velikemu napredku medicine na tem področju, velikokrat bolnika napoti h kardiologu. V času digitalne dobe so se pojavile nove tehnologije, ki ponujajo storitve na daljavo, kar se je izkazalo za zelo pomembno v času izrednih razmer kot trenutna pandemija virusa Covid-19. Na Inštitutu Jožefa Štefana so v sodelovanju z zdravniki razvili osebni prenosni merilnik EKG Savvy, ki deluje v kombinaciji s pametnim telefonom in ga lahko uporabljamo pri bolnikih, ki tožijo za motnjami srčnega ritma. Študije so pokazale, da lahko z uporabo podobnih merilnikov pomembno vplivamo na kakovost obravnave bolnika na primarni ravni. Cilji: Cilj naloge je bil analizirati uporabnost telekardiologije v ambulanti zdravnika družinske medicine. S pomočjo bolnikove anamneze o motnji ritma in opravljenega EKG posnetka z uporabo EKG senzorja smo želeli oceniti uporabnost novega orodja in zadovoljstvo bolnikov in njihovih zdravnikov z uporabo pripomočka EKG senzorja pri taki obravnavi na primarni ravni. Prav tako smo želeli narediti okvirno stroškovno analizo uporabe tega orodja na primarni ravni in predlagati klinično pot obravnave bolnikov z motnjami ritma v ambulanti zdravnika družinske medicine. Metode: Izvedli smo intervencijsko randomizirano kontrolirano raziskavo, uporabili smo kvantitativno znanstveno metodologijo. Vključili smo bolnike (n=400) in njihove lečeče zdravnike (n=30), ki so v časovnem obdobju od oktobra 2016 do januarja 2018 obiskali ambulanto družinske medicine in so tožili zaradi motenj srčnega ritma; bolnike smo naključno razdelili v testno skupino, kjer so bolniki dobili EKG merilnik Savvy, in kontrolno skupino, kjer merilnik ni bil nameščen. Bolniki so nato opravili kontrolo čez 5–10 dni ter čez 3 mesece. Na podlagi opravljenih testov in pregledov smo lahko postavili ali ovrgli sum na motnjo srčnega ritma in pregledali intervencije, ki so bile potrebne; predvsem nas je zanimalo število napotenih bolnikov h kardiologu in zadovoljstvo bolnikov ter zdravnikov z uporabljeno metodo. Rezultati: Vključeni bolniki so bili povprečno stari 49,7 let, tri čertitne je bilo žensk. Razlik med skupinama v odkritih motnjah ritma ni bilo (26,0 proti 32,0 %, p=0,186), medtem ko je bilo ob uporabi merilnika EKG napotitev h kardiologu statistično značilno manj kot v kontrolni skupini (11,5 proti 34,0 %, p
Ključne besede: telekardiologija, primarna zdravstvena oskrba, motnje srčnega ritma, stroškovna učinkovitost
Objavljeno v DKUM: 20.07.2021; Ogledov: 420; Prenosov: 54
.pdf Celotno besedilo (4,97 MB)

8.
Vloga videolaringoskopije pri oskrbi dihalne poti pri porodnicah
Iva Blajić Šarac, 2020, doktorska disertacija

Opis: Uvod V primerjavi s kirurško populacijo je vloga videolaringoskopije pri porodnicah manj raziskana. To potrjuje tudi Cochranova baza podatkov, v kateri je samo ena od 64 randomiziranih študij primerjala videolaringoskopijo z direktoskopijo pri porodnicah in ugotovila podaljšan čas do vstavitve dihalne cevke v sapnik pri uporabi McGrath Series 5 videolaringoskopa. Večina dosedanjih študij v porodništvu je bila namreč samo opazovalnih ali je šlo za prikaze kliničnih primerov. Poročale so o uspešni rabi različnih videolaringoskopov pri predvideno ali nepredvideno težki vstavitvi dihalne cevke v sapnik. Ker je čas do uspešne vstavitve dihalne cevke bistvenega pomena pri nujnem carskem rezu tako za mater kot za potencialno ogroženega otroka, so potrebne nadaljnje raziskave, ki bodo proučile, katera vrsta videolaringoskopa omogoča najkrajši čas za oskrbo dihalne poti pri porodnicah. Glavni namen naše študije je bil torej primerjati čas do vstavitve dihalne cevke v sapnik med C-MAC videolaringoskopom, King Vision videolaringoskopom ter direktno laringoskopijo. Metode Prospektivno randomizirano raziskavo je odobrila Nacionalna etična komisija Republike Slovenije (številka 33/02/25, dne 15. 02. 2015). Raziskava je bila prijavljena tudi v registru kliničnih raziskav Avstralije in Nove Zelandije »ANZCTR« (angl. Australian New Zeland Clinical Trials Registry) pod številko ACTRN12616000527460. V študijo je bilo vključenih sto osemdeset porodnic, ki so bile glede na vrsto uporabljenega laringoskopa naključno razporejene v tri skupine. Primarni cilj raziskave je bil določiti čas do uspešne vstavitve dihalne cevke v sapnik. Sekundarni cilji so bili trajanje laringoskopije, ocena vidljivosti grla po Cormack-Lehanovi lestvici, uspešnost prvega poskusa vstavitve dihalne cevke v sapnik, število vseh poskusov vstavitve dihalne cevke v sapnik, težavnost laringoskopije in vstavitve dihalne cevke v sapnik ter število optimizacijskih manevrov in zapletov med oskrbo dihalne poti. Rezultati Med tremi pripomočki ni bilo statistično pomembnih razlik v času vstavitve dihalne cevke v sapnik, uspešnosti prvega poskusa in številu vseh potrebnih poskusov za vstavitve dihalne cevke v sapnik. Težavnost vstavitve je bila pri C-MAC videolaringoskopu manjša kot pri King Vision videolaringoskopu (P < 0,001), medtem ko med King Vision videolaringoskopom in direktnim laringoskopom (P = 0,06) ter C-MAC-videolaringoskopom in direktnim laringoskopom (P = 0,05) ni bilo statistično pomembnih razlik. Z uporabo King Vision videolaringoskopa je bilo trajanje laringoskopije najdaljše (9±6 s, P = 0,028) in je hkrati zahtevalo tudi največ optimizacijskih manevrov (59 (100%), P < 0,0001). Ne glede na to pa je bila uporaba King Vision videolaringoskopa povezana z najboljšo vidljivostjo grla, namreč kar 47 (80 %) porodnic je imelo vidljivost grla stopnje 1 po Cormack Lehanovi lestvici (P < 0,001). Pet manjših zapletov smo zabeležili pri uporabi King Vision videolaringoskopa in enega z direktnim laringoskopom. Zaključki Ker C-MAC videolaringoskop in King Vision videolaringoskop v primerjavi z direktoskopom nista podaljšala časa za vstavitev dihalne cevke v sapnik, prav tako se nista razlikovala v uspešnosti prvega poskusa ter številu vseh poskusov za vstavitev dihalne cevk v sapnik, bi lahko postala videolaringoskopija primarni intubacijski pristop za oskrbo dihalne poti pri porodnicah za carski rez. Uporaba C-MAC videolaringoskopa je bila najmanj težavna in je hkrati omogočala tudi dobro medsebojno sodelovanje brez nepotrebne izgube časa, zato bi ga lahko uporabljali za rutinsko oskrbo dihalne poti porodnic za carski rez. King Vision videolaringoskop bi lahko koristil v primeru spredaj ležečega grla po neuspešni vstavitvi dihalne cevke v sapnik z uporabo C-MAC videolaringoskopa ali direktnega laringoskopa.
Ključne besede: anestezija, porodništvo, vstavitev dihalne cevke v sapnik, videolaringoskopi, carski rez
Objavljeno v DKUM: 26.05.2021; Ogledov: 452; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (1,52 MB)

9.
VPLIV PROBIOTIČNIH BAKTERIJ IZ RODU LACTOBACILLUS NA IZRAŽANJE GENOV SGLT1 IN GLUT2 V FUNKCIONALNIH CELIČNIH MODELIH ČREVESNEGA EPITELIJA
Maša Primec, 2020, doktorska disertacija

Opis: VPLIV PROBIOTIČNIH BAKTERIJ IZ RODU LACTOBACILLUS NA IZRAŽANJE GENOV SGLT1 IN GLUT2 V FUNKCIONALNIH CELIČNIH MODELIH ČREVESNEGA EPITELIJA SPLOŠNO: Ohranjanje zdravja je odvisno od sožitja med gostiteljevim organizmom in mikrobioto. Probiotične bakterije (probiotiki) so živi mikroorganizmi, ki ob zaužitju v zadostnih količinah vplivajo blagodejno na zdravje gostitelja. Že zgodnje raziskave so temeljile na proučevanju probiotičnih prehranskih lastnosti, ki ob zaužitju prispevajo tudi k strukturni spremembi črevesne mikrobiote in s tem med drugim vplivajo na stanje telesne presnove in njeno homeostazo. Ohranjanje homeostaze v telesu je tako ključnega pomena in se odraža na vseh nivojih, tudi na nivoju glukoze, ki predstavlja nujno gorivo za normalno delovanje celice. Kljub številnim kliničnim študijam, ki prikazujejo vplive različnih probiotikov na nivo glukoze in njeno homeostazo, je poznavanje točnega mehanizma njihovega delovanja še vedno skromno. CILJI: Cilji doktorske disertacije so bili ugotoviti, ali kateri izmed izbranih probiotičnih sevov, to so Lactobacillus plantarum PCS 20 (PCS 20), Lactobacillus plantarum PCS 26 (PCS 26), Lactobacillus rhamnosus GG ATCC 53103 (LGG) in Lactobacillus acidophilus ATCC 4356 (L. acidophilus), vpliva na izražanje genov SGLT1 in/ali GLUT2, kot tudi, ali kateri izmed izbranih probiotičnih sevov iz rodu Lactobacillus vpliva na spremenjeno količino prehoda glukoze skozi črevesne epitelijske celice (transepitelijski transport) v prašičjem in humanem funkcionalnem celičnem modelu. METODE: Črevesna celična linija nekarcinogenega izvora (CLAB) in humana črevesna celična linija karcinogenega izvora Caco2 (ATCC HTB-37) (Caco2) sta bili izpostavljeni probiotičnim sevom PCS 20, PCS 26, LGG in L. acidophilus. Učinek probiotičnih sevov je bil določen z merjenjem transkripcije in translacije genov SGLT1 in GLUT2 v celicah. Morebitna raznolikost med vplivi probiotičnih sevov je bila nadalje ocenjena z merjenjem transepitelijskega transporta glukoze po gojenju celic na mikroporoznih membranah. REZULTATI: Spremembe v transkripciji in izražanju genov SGLT1 in GLUT2 so bile različne glede na probiotični sev in/ali celično linijo. V celični liniji CLAB je dodatek LGG statistično značilno najbolj povečal transkripcijo gena SGLT1, medtem ko je dodatek PCS 26 statistično značilno najbolj zmanjšal transkripcijo gena GLUT2, kar se je odražalo tudi na proteinski ravni. V celični liniji Caco2 je vpliv vseh testiranih sevov pokazal tendenco k zmanjšanju transkripcije in izražanja gena GLUT2, pri čemer je sev L. acidophilus najučinkoviteje znižal raven proteina GLUT2. Statistično značilne spremembe na molekularni in proteinski ravni GLUT2 pri kombinacijah PCS 26/CLAB in L. acidophilus/Caco2 je spremljalo tudi značilno znižanje hitrosti transepitelijskega transporta glukoze. ZAKLJUČEK: Naša študija in vitro je izpostavila nekatere probiotične seve rodu Lactobacillus kot potencialne kandidate pri uravnavanju izražanja glukoznih prenašalcev in posledično pri uravnavanju transepitelijskega transporta glukoze v črevesnih epitelijskih celicah. Specifični probiotični sevi Lactobacillus lahko zmanjšajo transkripcijo in izražanje prenašalcev glukoze v črevesnih epitelijskih celicah ter s tem hitrost absorpcije glukoze iz hrane. Zmanjšana celokupna absorpcija glukoze iz črevesja kot posledica uporabe probiotičnega prehranskega dodatka bi lahko koristila v podpornem zdravljenju vseh patoloških stanj, povezanih s homeostazo glukoze. Nova dognanja bi tako prispevala k izboljšanju vodenja omenjenih patoloških stanj in tudi h kakovosti življenja pacientov.
Ključne besede: Lactobacillus, celični modeli, SGLT1, GLUT2, glukoza
Objavljeno v DKUM: 20.05.2021; Ogledov: 453; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (4,19 MB)

10.
Pomen vnetnih in atrofičnih sprememb v vzorcih igelne biopsije prostate pri oceni indolentnosti karcinoma prostate z gleason score 6
Marko Zupančič, 2021, doktorska disertacija

Opis: Namen: Namen raziskave je bil preveriti vpliv prisotnosti vnetja in/ali atrofije v vzorcih igelne biopsije prostate na oceno indolentnosti karcinoma prostate in tveganja za napredovanje karcinoma pri bolnikih z GS 3+3=6 ter morebitno povezanost obeh z aktivacijo NF-κB v citoplazmi in jedru karcinomskih celic. Raziskavo smo razširili še na analizo povezanosti pozitivne IHK reakcije na NF-κB p65 v citoplazmi in v jedru karcinomskih celic z biokemično ponovitvijo karcinoma pri obravnavanih bolnikih. Bolniki in metode: Raziskava je temeljila na retrospektivni analizi kliničnih podatkov bolnikov, ki so bili diagnosticirani, operativno operirani in vsaj 5 let po operaciji spremljani na Oddelku za urologijo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Vključitveni kriteriji za uvrstitev bolnikov v raziskavo so bili izhodiščni PSA ≤ 10,0 ng/ml, GS 3+3=6, število vzorcev igelne biopsije prostate ≥ 8, klinični stadij T1-2 ter dostopni podatki o kontrolnih vrednostih PSA 1, 6, 18, 30, 42, 54 in 66 mesecev po radikalni prostatektomiji. Vključenih je bilo 177 bolnikov. Pri 16 je bil ugotovljen GS 3+4=7, zato so bili izključeni iz nadaljnje raziskave. Glavni del študije je bil izveden na 161, od teh je bilo v del, ki se je nanašal na NF-κB, vključenih 123 bolnikov. V sklopu raziskave so bile na tkivnih vzorcih igelne biopsije prostate vključenih bolnikov, arhiviranih na Oddelku za patologijo iste bolnišnice, opravljene še dodatna patohistološka analiza prisotnosti vnetja in/ali atrofije, ocena odstotka zajetja vzorca s tumorjem pri bolnikih z ≤ 2 pozitivnima stebričkoma na igelni biopsiji ter imunohistokemična detekcija NF-κB v pozitivnih vzorcih biopsije. Izsledke teh analiz smo primerjali s klinično patološkimi dejavniki tveganja za ponovitev bolezni po radikalni prostatektomiji. Rezultati: Biokemično ponovitev karcinoma prostate z mejno vrednostjo PSA 0,05 ng/ml smo ugotovili pri 16,9 % bolnikov, z mejno vrednostjo 0,2 ng/ml pa pri 5,8 %. Manj kot 50 % s karcinomom zajetega tkiva v enem ali v obeh pozitivnih vzorcih igelne biopsije prostate je bilo pri 101 bolniku. Med 161 bolniki je bilo na preparatih igelne biopsije samo vnetje ugotovljeno pri 45 (27,9 %), samo atrofija pri 46 (28,6 %), vnetje in atrofija skupaj pa pri 23 (14,3 %). V analizo IHK reakcije na NF-κB p65 so bili vključeni 123 bolniki. Citoplazemska IHK reakcija je bila pozitivna pri 63 (51,2 %), jedrna pa pri 20 (16,3 %) bolnikih. V delu študije, ki se je nanašal na povezanost pozitivne IHK reakcije na NF-κB p65 z biokemično ponovitvijo bolezni je bilo vključenih 118 bolnikov. Po 66 mesecih spremljanja je do biokemične ponovitve bolezni (PSA ≥ 0,2 ng/ml) prišlo pri 6 (5,1%) bolnikih, od tega je pri 3 (50 %) šlo za GS 3+3=7, pri 3 (50%) pa za GS 3+4=7. V analizi povezanosti prisotnosti vnetja in/ali atrofije v vzorcih igelne biopsije prostate s klinično patološkimi dejavniki tveganja za napredovanje KP statistično značilne povezanosti nismo ugotovili. Prav tako prisotnost vnetja ni bila statistično povezana z biokemično ponovitvijo bolezni. Povezanosti IHK reakcije na NF-κB p65 s klinično patološkimi dejavniki tveganja za biokemično ponovitev bolezni po radikalni prostatektomiji v citoplazmi in v jedru smo statistično potrdili samo pri pozitivni IHK reakciji v citoplazmi v povezavi z NCCN tveganjem (P = 0,044). Citoplazemska IHK reakcija NF-κB je bila ob mejni vrednosti PSA ≥ 0,2 ng/ml statistično značilno povezana tudi s slabšim preživetjem bolnikov brez biokemične ponovitve bolezni (P = 0,013), med tem ko je bila pri bolnikih z mejno vrednostjo PSA ≥ 0,05 ng/ml ta povezava na meji statistične značilnosti (P = 0,057). Zaključek: Citoplazemsko izražanje NF-κB v vzorcih igelne biopsije prostate je povezano z večjo verjetnostjo biokemične ponovitve karcinoma prostate in bi lahko predstavljalo samostojen dejavnik tveganja za ponovitev bolezni po radikalni prostatektomiji. Za potrditev teh začetnih rezultatov bi bile potrebne dodatne študije na večjem številu bolnikov.
Ključne besede: vnetne spremembe prostate, atrofične spremembe prostate, igelna biopsija prostate, ocena indolentnosti karcinoma prostate, Gleason score 6, Nuklearni faktor-Kappa beta
Objavljeno v DKUM: 20.04.2021; Ogledov: 386; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (7,59 MB)

Iskanje izvedeno v 0.52 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici