Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Okužbe sečil (OS) v otroški dobi so pogoste in lahko vodijo v pozne zapleti. Pri skoraj tretjini otrok se lahko OS ponovijo in nekateri otroci potrebujejo antibiotično zaščitno. Namen naše raziskave je bil ugotoviti, ali imajo probiotiki ugoden učinek pri zdravljenju in preprečevanju OS pri otrocih, glede na mehanizem nastanka OS in značilnosti probiotikov. Podobnih večjih raziskav na tem področju nismo zasledili. Najprej smo predklinično testirali učinkovitost nekaterih probiotikov na Escherichio coli (E. coli), najpogostejšo povzročiteljico OS in občutljivost probiotikov na antibiotike. Večina probiotikov je pokazala za polovico manjši učinek na E. coli od antibiotikov. Najoptimalnejši probiotični sev, Lactobacillus plantarum PCS 26 (PCS 26), smo nato uporabili v pilotski, dvojno slepi, randomizirani, s placebom kontrolirani, prospektivni raziskavi, v kateri smo preverjali njegovo učinkovitost pri zdravljenju in preprečevanju OS pri otrocih. Raziskava je potekala l.2016 na Otroškem odd. Splošne bolnišnice Celje. Vključili smo 30 otrok z OS, ki so med zdravljenjem in nato še pol leta prejemali probiotk/placebo. Otroci, ki so ob antibiotiku prejemali probiotik, so potrebovali 1,5 dan krajši čas antibiotičnega zdravljenja in 2 dni manj hospitalizacije. Manj otrok s probiotikom je imelo ponovitev OS. Potrebne bodo študije na večjem, bolj homogenem vzorcu otrok, za potrditev rezultatov te pilotske študije.
Ključne besede: probiotiki, okuţbe sečil, antibiotiĉna zašĉita, otroci, uropatogena E. coli (UPEC), Lactobacillus plantarum.
Objavljeno v DKUM: 24.05.2023; Ogledov: 63; Prenosov: 8
Celotno besedilo (4,04 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Fiziologija in patofiziologija eksokrinega dela trebušne slinavke sta v tesni povezavi s spremembami znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov. Večina našega znanja o kalcijevih signalnih poteh v acinarnih celicah temelji na poskusih in vitro, kjer celice encimsko izoliramo, kar spremeni njihovo strukturo, fiziologijo in omeji naše razumevanje. Zaradi teh omejitev smo uvedli metodo tkivne rezine trebušne slinavke kot eksperimentalni model in situ. Ocenili smo sposobnost za preživetje in morfološke značilnosti acinarnih celic z uporabo testa preživetja celic (LIVE/DEAD assay), transmisijske elektronske mikroskopije in imunofluorescenčnih metod. V glavnem delu raziskave smo opredelili funkcionalni odziv acinarnih celic na stimulacijo z acetilholinom in ga primerjali z odzivi na cerulein. Spremembo znotrajcelične koncentracije kalcijevih ionov smo merili s konfokalno mikroskopijo. Pokazali smo, da so različni parametri kalcijevih oscilacij koncentracijsko odvisni in da je aktivnost precej dobro usklajena znotraj acinusov, ne pa med acinusi. Metoda tkivne rezine trebušne slinavke tako v naših očeh predstavlja pomemben nov in zanesljiv eksperimentalni model za oceno normalne in patološke morfologije in fiziologije acinarnih celic.
Ključne besede: trebušna slinavka, acinarna celica, kalcijeve oscilacije, metoda tkivne rezine, konfokalna mikroskopija
Objavljeno v DKUM: 19.04.2023; Ogledov: 163; Prenosov: 29
Celotno besedilo (6,86 MB)

Opis: Osteoartroza je najpogostejša bolezen sklepov pri starejših ljudeh, za katero so značilni napredovalo uničenje sklepnega hrustanca, spremembe v subhondralni kostnini s formacijo ektopične kostnine in cist, hipertrofija sklepne kapsule in obsklepnih tkiv ter vnetje sinovijske ovojnice. Kljub številnim raziskavam ostaja etiopatogeneza bolezni neznana, saj gre za kompleksen konglomerat genetskih, mehanskih in vnetnih dejavnikov. Na molekularni ravni gre za neravnovesje med anabolnimi in katabolnimi procesi, ki ustvarjajo začarani krog vnetja nizke stopnje, v katerega so vpleteni interlevkini 1β in 6, tumor nekrotizirajoči faktor alfa, encimi razgradnje hrustančnega matriksa ter kompleksni učinki staranja, celične senescence, apoptoze in avtofagije, medsebojno povezani z več signalnimi potmi. Posledica katabolnih procesov je napredujoča izguba strukture in funkcije sklepnega hrustanca s prestrukturiranjem subhondralne kostnine in obsklepnih tkiv, kar vodi v degeneracijo in uničenje sklepa. Vse več znanstvenih raziskav je usmerjenih v iskanje novih (naravnih) učinkovin, ki bi podobno kot biološka zdravila vplivale na različne patofiziološke mehanizme in zmanjšale aktivnost vnetnih procesov. Med drugim se je za izjemno učinkovito izkazalo protivnetno delovanje številnih polifenolnih spojin. V disertaciji podajamo potek in rezultate raziskave, v kateri smo ugotavljali vpliv štirih izbranih polifenolnih spojin na hondrogeno diferenciacijo mezenhimskih matičnih/stromalnih celic, izoliranih iz trabekularne kosti človeka v pogojih in vitro. Pri tem smo preiskovali dve polifenolni spojini (resveratrol in kvercetin) in dva polifenolna izvlečka (Pycnogenol® in Belinal®), s katerimi smo tretirali mezenhimske matične/stromalne celice, izolirane iz človeške trabekularne kosti kolka in golenice v vnetnih in nevnetnih pogojih. Pri mezenhimskih matičnih/stromalnih celicah zdravih darovalcev ob tretiranju s preiskovanimi spojinami ni bilo pomembnih razlik v hondrogenezi. Pri mezenhimskih matičnih/stromalnih celicah bolnikov z osteoartrozo pa je Belinal® v nevnetnih pogojih pomembno izboljšal hondrogenezo v primerjavi z resveratrolom in kontrolo. V vnetnih pogojih je od vseh spojin samo Belinal® izboljšal sposobnost hondrogeneze mezenhimskih matičnih/stromalnih celic pridobljenih iz bolnikov z osteoartrozo. Rezultati te doktorske naloge tako dokazujejo potencialno vlogo polifenolnih spojin, kot je Belinal®, pri izboljšanju lastnosti humanih mezenhimskih matičnih/stromalnih celic v pogojih in vitro in predstavljajo osnovo za nadaljnje študije za razvoj učinkovitih celičnih terapij za zdravljenje osteoartroze.
Ključne besede: osteoartroza, mezenhimske matične/stromalne celice, hondrogena diferenciacija, provnetni citokini, rastlinski polifenoli, regeneracija hrustanca
Objavljeno v DKUM: 24.02.2023; Ogledov: 233; Prenosov: 41
Celotno besedilo (1,22 MB)

Opis: Namen: V literaturi je malo podatkov o uspešnosti konzervativnega zdravljenja visoko tveganih ploščatih intraepitelijskih lezij materničnega vratu (PIL VS) z imikvimodom v primerjavi s standardnim zdravljenjem z električno zanko (LLETZ). Dva najpomembnejša dejavnika tveganja za nastanek predrakavih sprememb materničnega vratu in raka materničnega vratu sta obstojnost in podtip virusa humanega papiloma virusa (HPV). Razširjenost okužbe s HPV je najvišja pri ženskah, starih okoli 20 let, z naraščajočo starostjo pa upada. Zlasti pri mlajših ženskah je lahko zdravljenje z LLETZ povezano s kratkoročnimi in dolgotrajnimi stranskimi učinki, kot so krvavitve ali vnetja in kar je najpomembnejše, s prezgodnjim porodom pred 37. tednom in izjemno prezgodnjim porodom pred 28. tednom nosečnosti. Drugi, manj pogosti zapleti so poškodba materničnega vratu, bolečine v medenici in zožitev kanala materničnega vratu. Ker je prezgodnji porod eden najpomembnejših vzrokov perinatalne obolevnosti in umrljivosti, se alternativne, konzervativne metode zdravljenja PIL VS nenehno ocenjujejo. Imunomodulator imikvimod je ena najbolj raziskanih in ciljnih spojin za konzervativno zdravljenje PIL VS. Metode: Cilj naše prospektivne randomizirane raziskave je bil oceniti učinkovitost zdravljenja z imikvimodom in jo primerjati s standardnim zdravljenjem z LLETZ. Bolnice, stare 18–40 let s histološko potrjenim PIL VS (z visokotvegano intraepitelijsko lezijo materničnega vratu, CIN2p16+ in CIN3), so bile naključno razporejene v dve skupini, v katerih je zdravljenje potekalo ali z imikvimodom ali z LLETZ. Primarni cilj raziskave je bil opredeljen kot odsotnost PIL VS po katerem koli od načinov zdravljenja. Sekundarni cilji so bili pojav stranskih učinkov. Raziskava je bila izvedena v Kolposkopski ambulanti Oddelka za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk, Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor in Oddelka za patologijo UKC Maribor. Vključevanje bolnic v raziskavo se je začelo novembra 2018 in zaključilo aprila 2020. Rezultati: V vsako skupino je bilo razporejenih 52 bolnic, ki se niso razlikovale glede na osnovne značilnosti. V skupini z imikvimodom je zdravljenje zaključilo 82,7 % bolnic, zdravljenje pa je bilo uspešno pri 51,9 %. Vse bolnice v skupini, kjer je zdravljenje potekalo z LLETZ, so zaključile zdravljenje, ki je bilo uspešno v 92,3 % (p < 0,001). V podskupini bolnic s CIN2p16+ je bila uspešnost zdravljenja z imikvimodom primerljiva z zdravljenjem z LLETZ (73,9 % proti 84,2 %, p = 0,477). Pri nobeni od bolnic med zdravljenjem in po njem nismo opazili napredovanja v invazivno bolezen. Neželeni učinki in hudi neželeni učinki (lokalni in sistemski) so bili bolj izraziti pri zdravljenju z imikvimodom kot pri LLETZ (88,5 % proti 44,2 % (p-vrednost < 0,001) in 51,9 % proti 13,5 % (p-vrednost < 0,001). Zaključek: Na splošno pri bolnicah s PIL VS LLETZ ostaja zlati standard zdravljenja. V podskupini bolnic s CIN2p16+ je bila stopnja uspešnosti med obema načinoma zdravljenja primerljiva, pomembno klinično vprašanje pa predstavlja pojavnost neželenih stranskih učinkov, zaradi katerih lahko bolnice prenehajo z zdravljenjem z imikvimodom. Za prihodnost ostajajo odprta številna vprašanja, zato smo vzpostavili sodelovanje z drugimi institucijami, z namenom raziskovanja učinka imikvimoda na predrakave in rakave lezije materničnega vratu, naš cilj pa je zagotoviti odgovore glede (i) potrebe po zdravljenju z LLETZ v dveh letih po primarnem zdravljenju z imikvimodom; (ii) ponovnega zdravljenja z LLETZ dve leti po primarnem zdravljenju z LLETZ; (iii) modulacijskega učinek imikvimoda na imunoregulacijske molekule in (iv) očistka HPV po zdravljenju z imikvimodom. Ti rezultati bodo na voljo v treh letih.
Ključne besede: Imikvimod, LLETZ, randomizirana kontrolirana raziskava, ploščata intraepitelijska lezija materničnega vratu.
Objavljeno v DKUM: 01.12.2022; Ogledov: 208; Prenosov: 41
Celotno besedilo (3,09 MB)

Opis: IZHODIŠČA Perioperativna ledvična okvara je pomemben dejavik smrtnosti, obolevnosti in stroškov v srčni kirurgiji, njena pojavnost v literaturi znaša od <1% in do 70%. Ledvična okvara, ki zahteva ledvično nadomestno zdravljenje, je povezana s posebej visoko smrtnostjo. Mnogo raziskav dokazuje, da tudi tista zmanjšanja ledvične funkcije, kjer ledvično nadomestno zdravjenje ni potrebno oziroma serumske vrednosti kreatinina porastejo le blago ali celo ne presežejo normalnih vrednosti, vplivajo na kratko- in dolgoročne rezultate kardiokirurškega zdravljenja. Obstaja več kot 30 definicij akutne ledvične okvare, zato je bil potreben splošno sprejet kompromis glede oblikovanja nove definicije v okviru delovne skupine Kidney Disease: Improving Global Outcomes (t.i. KDIGO klasifikacija akutne ledvične okvare) iz leta 2012. Nova KDIGO klasifikacija ima dobro napovedno vrednost obolevnosti in smrtnosti pri kritično bolnih, vključno s kardiokirurškimi bolniki. Veliko raziskav potrjuje uspešnost in varnost nadomeščanja askorbinske kisline pri visoko rizičnih bolnikih, kot so tudi tisti po operacijah na odprtem srcu, vendar smo do zdaj zasledili le nekaj manjših, ki so specifično primerjale skupine bolnikov z in brez suplementacije glede perioperativne ledvične okvare. Rezultati omenjenih raziskav kažejo, da nadomeščanje askorbinske kisline v njihovih subpopulacijah kardiokirurških bolnikov ni bilo povezano z manjšo okvaro ledvic. METODE V prospektivno raziskavo smo vključili odrasle kardiokirurške bolnike, operirane na Oddelku za kardiokirurgijo Univerzitetnega kliničnea centra Maribor in Kliniki za kardiovaskularno kirurgijo Inštituta za kardiovaskularne bolezni Vojvodine Sremska Kamenica v obdobju od decembra 2018 do maja 2019. Izključitveni kriteriji so bili starost pod 18 let, operacija brez uporabe zunajtelesnega krvnega obtoka, hiperoksalurija, anamneza ledvičnih kamnov, anamneza alergije na askorbinsko kislino, kritično predoperativno stanje (ventrikularna tahikardija ali ventrikularna fibrilacija, predoperativno kardiopulmonalno oživljanje, predoperativna inotropna podpora, vstavljena intra-aortna balonska črpalka), nujnost operacije, ki mora biti opravljena pred začetkom naslednjega delovnega dne, imunosupresivna ali antioksidativna terapija znotraj 30 dni pred operacijo, hipotermični cirkulatorni zastoj, predoperativna kronična ledvična bolezen z ocenjeno glomerulno filtracijo < 30 mL/min/1.73m2 in smrt bolnika pred zaključkom protokola študije (znotraj prvih petih postoperativnih dni). Bolnike smo razdelili na dve skupini, in sicer na testno in kontrolno. Kot kazalce ledvične funkcije smo uporabili serumsko koncentracijo kreatinina, ocenjeno glomerulno filtracijo in urno diurezo. Glede na predoperativne vrednosti smo izračunali absolutne in relativne spremembe. Vsakemu bolniku je bila med hospitalizacijo merjena urna diureza od intraoperativnega obdobja pa do petega dneva. Bolnike smo uvrstili v ustrezni razred po KDIGO klasifikaciji. Skupini smo primerjali tudi po nekaterih demografskih podatkih in tistih pred-, intra- in postoperativnih lastnostih, ki bi lahko vplivale na delovanje ledvic. V subpopulaciji bolnikov smo merili serumske vrednosti malondialdehida kot posrednega biomarkerja oksidativnega stresa. Za primerjavo skupin smo uporabili t-test za numerične in test χ-kvadrat za kategorične spremenljivke. Pri preizkušanju hipotez smo kot statistično pomembno upoštevali p < 0.05. REZULTATI Testno skupino, ki je prejela askorbinsko kislino, je sestavljalo 163 bolnikov, medtem ko je kontrolna skupina štela 169 bolnikov. Skupini sta se dobro ujemali glede na izhodiščno demografijo in so imele podobne intraoperativne značilnosti. Incidenci akutne ledvične okvare v testni in kontrolni skupini sta bili 20.9 % oziroma 28.4 % (p = 0.127). Ocenjena glomerulna filtracija se med študijskimi skupinami v celotnem pooperativnem obdobju ni razlikovala. V skupini, ki je prejela askorbinsko kislino, je bil trend višjih vrednosti malondialdehida s statistično značilnostjo prvi postoperativni dan in nižje bolnišnične umrljivosti (0.6 % proti 4.1 %, p = 0.067). Ob popustitvi aortne zažemke smo odkrili znatno povečanje koncentracije malondialdehida v serumu. Koncentracija malondialdehida v serumu se je še naprej povečevala in dosegla vrh 12 ur po operaciji. Nato je začela upadati, vendar je ostala pomembno višja v primerjavi s predoperativnimi vrednostmi 24 in 48 ur po operaciji. ZAKLJUČKI Po našem vedenju je pričujoče raziskovalno delo prva študija, ki: 1) je merila serumske vrednosti malondialdehida s pomočjo visoko specifične metode plinske kromatografije in masne spektrometrije, 2) je objavila podatke o največji skupini bolnikov po operaciji na odprtem srcu, katerim smo natančno merili perioperativne spremembe serumske koncentracije malondialdehida kot indikatorja oksidativnega stresa in 3) je objavila podatke o vplivu askorbinske kisline na pojav postoperativne akutne ledvične okvare pri največji randomizirani skupini bolnikov po operaciji na odprtem srcu. Askorbinska kislina ni pomembno znižala pojavnosti akutne ledvične okvare po operacijah na odprtem srcu z uporabo zunajtelesnega krvnega obtoka. Serumska koncentracija malodialdehida se pomembno poveča intraoperativno in narašča v zgodnjem pooperativnem obdobju do 12 ur po zaključku operacije. Pomembno povišana ostane do 48 ur po operaciji. Ključne besede: akutna ledvična okvara, askorbinska kislina, zunajtelesni krvni obtok, oksidativni stres, malondialdehid, plinska kromatografija in masna spektrometrija
Ključne besede: akutna ledvična okvara, askorbinska kislina, oksidativni stres, malondialdehid, plinska kromatografija in masna spektrometrija
Objavljeno v DKUM: 29.11.2022; Ogledov: 227; Prenosov: 28
Celotno besedilo (1,65 MB)