1. Vpliv uvedbe empagliflozina ali semaglutida na delovanje endotelija in podajnost arterij ter druge klinične parametre in laboratorijske označevalce pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 1Maja Navodnik Preložnik, 2025, doktorska disertacija Opis: Sladkorna bolezen predstavlja pomemben dejavnik tveganja srčno-žilne obolevnosti in umrljivosti, okrnjeno delovanje endotelija predstavlja najzgodnejše spremembe v procesu ateroskleroze.
V doktorski disertaciji sem se poglobila v delovanje in funkcijo endotelija. V raziskavi smo proučevali učinek dodatnega zdravljenja z novejšimi antidiabetičnimi zdravili na delovanje endotelija s funkcionalnimi meritvami in laboratorijskimi označevalci pri dobro urejenih osebah s sladkorno boleznijo tipa 1 (SB1) brez srčno-žilnih bolezni.
89 udeležencev, uporabnikov sistema za neprekinjeno spremljanje glukoze (CGMS – angl. continuous conitoring glucose system), je bilo randomiziranih v tri primerljive skupine, ki so prejemale empagliflozin (E; n=30), semaglutid (S; n=30) in kontrolno skupino (C; n=29). Ob vključitvi in 12 tednov po zdravljenju smo izmerili: postishemične hemodinamske spremembe brahialne arterije (FMD – flow mediated dilation), pri katerih ocenjujemo s povečanim pretokom povzročeno dilatacijo in postishemične spremembe v tkivnem pretoku podlahti (FBF – angl. forearm blood flow) zaradi reaktivne hiperemije, ocenjene z uporovno pletizmografijo kot parametra endotelne funkcije, ter hitrost pulznega vala (PWV – angl. pulse wave velocity) in periferni upor kot parametra arterijske togosti oz. podajnosti. Ocenili smo biološke označevalce endotelne funkcije: endotelne progenitorne celice (EPC) in cirkulirajoče endotelne celice (CEC), laboratorijske označevalce vnetja (interleukin 6, selektin E, TNFα, VCAM, hsCRP), vazoaktivno snov endotelin 1, in prokoagulabilni faktor vWF.
Izboljšanje FMD smo potrdili v obeh intervencijskih skupinah v primerjavi s kontrolami (skupina E 2.0-krat, p = 0.000٭ in skupina S 1.9-krat, p = 0.000٭), med tema dvema skupinama pa ni bilo sprememb (p = 0.745). Med ocenjevanjem FBF je bilo v obeh terapevtskih skupinah v primerjavi s kontrolami statistično nepomembno izboljšanje (skupina E 1.39-krat, p = 0.074 in skupina S 1.22-krat, p = 0.701). Pri parametrih arterijske togosti smo izboljšave opazili le v skupini s semaglutidom, pri čemer se je periferni upor zmanjšal za 5.1 % (p = 0.046٭).
Potrdili smo tudi pomembno povečanje EPC v obeh intervencijskih skupinah v primerjavi s kontrolami (E-C; p = 0.021* in S-C; p = 0.031*), medtem ko med obema skupinama zdravljenja ni bilo razlike (p = 0.852). Empagliflozin je delež EPC zvišal za 2.5-krat (p = 0.002٭) in semaglutid za 2.16-krat (p = 0.001٭). Zmanjšanje CEC smo potrdili pri skupini, zdravljeni s semaglutidom (p = 0.014*).
Po zdravljenju s semaglutidom smo potrdili znižanje vnetnih označevalcev hsCRP za -0.25 mmol/l (-10.6, 21) (p = 0.024)٭, selektina E za -1.94 μg/l (-12.69, 4.83, p = 0.004٭) in TNFα za -1.94 (-6.6, 3.4) (p = 0.001٭), nakazovalo se je znižanje tudi ostalih bioloških označevalcev vnetja, medtem ko na te markerje empagliflozin ni imel nobenega vpliva.
Empagliflozin ali semaglutid pri osebah s SB1 enakovredno znižata HbA1C, TIR (angl.time in range - čas v ciljnem območju glikemije), glukovariabilnost, telesno težo, obseg trebuha in odmerek inzulina, na znižanje LDL pa vpliva le semaglutid. Obe zdravili enakovredno izboljšujeta funkcijo endotelija makrovaskularizacije, ocenjeno s FMD in da verjetno izboljšujeta funkcijo endotelija mikrovaskularizacije, ocenjeno s FBF. Pri vplivu na podajnost oz. togost arterij, označevalce vnetja in upad CEC ima prednost semaglutid. Obe zdravili tudi enakovredno povečujeta izplavljanje EPC in imata tako zaščitno vlogo pri osebah s SB1. Ključne besede: endotelna disfunkcija, biološki označevalci, empagliflozin, semaglutid, sladkorna bolezen tip 1 Objavljeno v DKUM: 16.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,83 MB) Gradivo ima več datotek! Več... |
2. Dolgoročne posledice z mastoidektomijo zdravljenega akutnega mastoiditisaMatija Švagan, 2025, doktorska disertacija Opis: Izhodišča: Akutni mastoiditis (AM) in z njim povezani zapleti, ki so posledica akutnega gnojnega vnetja srednjega ušesa, se kljub razširjeni uporabi antibiotikov še vedno pojavljajo, najpogosteje pri otrocih. Medtem ko številne študije preučujejo patogenezo, povzročitelje in zdravljenje akutnega mastoiditisa, manjkajo študije, ki bi celovito preučile dolgoročne posledice prebolelega AM in fiziološke posledice kirurškega posega v temporalno kost.
Metode: Kohorto bolnikov, ki so zaradi AM prejeli kirurško zdravljenje v obliki mastoidektomije, smo povabili na testiranje vsaj pet let po operaciji. Preiskava je vključevala vprašalnik COMQ-12, klinični pregled in otomikroskopijo, razširjeno visokofrekvenčno pražno tonsko avdiometrijo, DPOAE, impedančne meritve srednjega ušesa in testiranje funkcije mastoida z novo razvitim protokolom za neinvazivno merjenje funkcije mastoida. Rezultate smo primerjali s kontrolno skupino in skupino, ki je za akutni otitis media z nevarnostjo mastoiditisa prejela kirurško zdravljenje samo v obliki timpanostomije. Vsaka izmed skupin je vsebovala 30 testiranih ušes, skupaj 90.
Rezultati: V vprašalniku COMQ-12 smo ugotovili, da imajo bolniki po mastoidektomiji nekoliko več težav s sluhom v tihem okolju, s sluhom v hrupu, več zaznave tinitusa in neprijetnega občutka okoli ušesa. Pri otomikroskopiji so bile v testnih skupinah opažene manjše strukturne spremembe, ne pa tudi v kontrolni skupini. Tonska avdiometrija je pokazala za približno 10 dB višje pražne vrednosti pri visokih in razširjenih visokih frekvencah, podobno kot pri testu DPOAE. Pri testiranju upornosti srednjega ušesa je bilo zaznano le zvišanje praga stapedialnega refleksa; drugi testi niso pokazali statistično značilnih razlik. Testiranje funkcije mastoida je pri bolnikih z mastoidektomijo pokazalo ohranjeno funkcijo tlačnega pufra in zmanjšano zmožnost toplotne izolacije ravnotežnega organa ob ekstremni toplotni stimulaciji, ki pa se v vsakdanjem življenju redko pojavi.
Zaključek: Dolgoročno ima večina bolnikov po prebolelem AM le manjše funkcionalne in strukturne posledice. V kontekstu zdravljenja AM so učinki mastoidektomije zanemarljivi v primerjavi z manj invazivnimi kirurškimi posegi. Ključne besede: akutni mastoiditis, mastoidektomija, dolgoročne posledice, otroška otorinolaringologija Objavljeno v DKUM: 08.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 6
Celotno besedilo (12,10 MB) |
3. Primerjava abobotulin toksina A in incobotulin toksina A pri zdravljenju prekomerno aktivnega sečnega mehurja in vloga živčnega rastnega faktorja kot napovednega dejavnika uspešnosti zdravljenjaNiko Kavčič, 2025, doktorska disertacija Opis: NAMEN
Preučiti učinkovitost in varnost zdravljenja z injekcijami abobotulintoksinA in incobotulintoksinA pri bolnicah s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem in urgentno urinsko inkontinenco ter določiti učinek lokalnega anestetika na jakost bolečine med posegom in vlogo živčnega rastnega faktorja v urinu.
METODE
Bolnice smo randomizirali v skupino, ki je prejela 300 enot abobotulintoksinA, oziroma 100 enot incobotulintoksinA, ter v skupino, ki je prejela lokalni anestetik oziroma placebo. Spremljali smo jakost bolečine med posegom, število epizod urinske inkontinence, frekvence, nokturije ter rezultate vprašalnikov »Urogenital Distress Inventory score« (UDI-6), »Incontinence Impact Questionnaire« (IIQ-7), in »Incontinence Quality of Life questionnaire« (I-QOL) in izmerili koncentracijo živčnega rastnega faktorja v urinu.
REZULTATI
Analizirali smo 54 bolnic s povprečno starostjo 66±13 (SD) let. Pri celokupnih rezultatih vprašalnikov, zadovoljstvu z zdravljenjem, izraženosti simptomov in jakosti bolečine statistično značilnih razlik med skupinami nismo ugotovili. Pri petih bolnicah je po posegu prišlo do retence urina. Pogostnost okužb sečil se med skupinami ni signifikantno razlikovala. Vrednosti koncentracije živčnega rastnega faktorja v urinu večinoma niso bile merljive.
ZAKLJUČEK
Rezultati zdravljenja z injiciranjem abobotulintoksinA oziroma incobotulintoksinA se glede učinkovitosti, zadovoljstva in pogostnosti zapletov med skupinama niso značilno razlikovali. Lokalni anestetik pred posegom ni imel vpliva na jakost bolečine. Ključne besede: abobotulintoksinA, incobotulintoksinA, lokalni anestetik, prekomerno aktivni sečni mehur, živčni rastni faktor Objavljeno v DKUM: 19.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 4
Celotno besedilo (8,88 MB) |
4. Laična podpora kot nadgradnja celostne oskrbe oseb s sladkorno boleznijo in arterijsko hipertenzijo na primarni zdravstveni ravni v SlovenijiTina Virtič Potočnik, 2025, doktorska disertacija Opis: Namen raziskave je bil razviti znanstveno utemeljen model laične podpore za osebe s sladkorno boleznijo tipa 2 (SB), z ali brez arterijske hipertenzije (AH), in ovrednotiti vlogo te podpore z vključitvijo usposobljenih oseb za njeno izvajanje. To bi omogočilo nadgradnjo celostne oskrbe teh bolnikov na primarni zdravstveni ravni v Sloveniji.
Metode: Pilotna prospektivna intervencijska raziskava tipa pred/potem, z uporabo mešane metodologije, je potekala od maja 2021 do decembra 2023 v urbanem okolju Zdravstvenega doma Ljubljana in ruralnem okolju Zdravstvenega doma Slovenj Gradec. Z namenskim vzorčenjem so bili v dvomesečni strukturirani izobraževalni program vključeni posamezniki s SB, z ali brez AH (n=36), da bi postali usposobljeni za nudenje laične podpore drugim bolnikom (n=226). V skupinah do 10 bolnikov so se srečevali enkrat mesečno, tri mesece zapored. Podatki so bili zbrani iz zdravstvene dokumentacije, kliničnih meritev, vprašalnikov, intervjujev in fokusnih skupin.
Rezultati: 31 udeležencev (stopnja zadržanja 86,1 %) je postalo usposobljenih za nudenje laične podpore, s povprečno starostjo 63,9 let (SD 8,9), med njimi 67,7 % žensk. Usposabljanje je bilo ocenjeno kot izvedljivo, visoko sprejemljivo in učinkovito. Znanje udeležencev o SB (p<0,001) in AH (p=0,024) se je po usposabljanju pomembno izboljšalo, prav tako se je po šestih mesecih zmanjšal njihov indeks telesne mase (ITM) (p=0,020). Treh srečanj laične podpore se je udeležilo 200 bolnikov (stopnja zadržanja 88,5 %), s povprečno starostjo 68,3 let (SD 10,5), med njimi 51 % moških. Srečanja so se izkazala za izvedljiva, visoko sprejemljiva in učinkovita, saj se je opolnomočenje bolnikov pomembno izboljšalo (p<0,001). Multivariatni linearni regresijski model je pokazal pomembno povezavo med opolnomočenjem in nižjo starostjo (p=0,009), s prebivanjem v ruralnem okolju (p<0,001) in odsotnostjo zdravljenja z antihiperglikemičnimi zdravili (p=0,015).
Zaključek: Za izboljšanje (samo)oskrbe oseb s SB in AH je ključno, da se laična podpora sistematično vključi v zdravstveni sistem kot del kontinuuma celostne oskrbe. Potrebne so nadaljnje raziskave za preučitev dolgotrajnih učinkov in strategij širše implementacije. Ključne besede: laična podpora, sladkorna bolezen tipa 2, hipertenzija, opolnomočenje, primarno zdravstveno varstvo Objavljeno v DKUM: 19.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 16
Celotno besedilo (8,75 MB) |
5. Vpliv vitamina c na biološke označevalce okvare možganov pri bolnikih s povratkom spontanega krvnega obtoka po zunajbolnišničnem srčnem zastojuMatevž Privšek, 2025, doktorska disertacija Opis: Preživetje z ugodnim nevrološkim izidom po zunajbolnišničnem srčnem zastoju (OHCA) ostaja izziv in je pogosto poslabšano zaradi poreanimacijskega sindroma (PCAS), ki obsega okvaro možganov in srca. Ta raziskava je preučila vpliv intravenskega dodajanja vitamina C, antioksidanta, za ublažitev PCAS, saj lahko izčrpane zaloge vitamina C pri kritično bolnih prispevajo k oksidativnemu stresu, ki je eden od mehanizmov PCAS.
Izvedli smo randomizirano, dvojno slepo raziskavo na odraslih preživelih po OHCA v terciarni bolnišnici. Udeleženci so prejeli 1,5 g vitamina C intravensko vsakih 12 ur v osmih odmerkih ali placebo, kot dodatek standardni oskrbi. Okvara možganov je bila primarno ocenjena s koncentracijo nevronsko-specifične enolaze (NSE), skupaj z drugimi kliničnimi izidi.
Rezultati so pokazali statistično neznačilno višjo koncentracijo NSE v skupini z vitaminom C (36,4 µg/L, placebo 34,9 µg/L, p > 0,05) in večjo pojavnost mioklonusa. Hkrati pa so imeli bolniki, ki so prejemali vitamin C, manj aritmij, srčnega popuščanja, manjšo potrebo po vazoaktivnih zdravilih, krajši čas zdravljenja in statistično značilno manjši porast vnetnih kazalcev (p = 0,02).
Zaključek: Raziskava je pokazala, da intravensko dodajanje vitamina C pri bolnikih po zunajbolnišničnem srčnem zastoju ni pomembno zmanjšalo okvare možganov, je pa prispevalo k izboljšanju vnetnih kazalcev in nekaterih srčnih izidov. Potrebne so nadaljnje raziskave za razjasnitev njegove potencialne vloge v poreanimacijski oskrbi. Ključne besede: vitamin C, nevronsko-specifična enolaza, zunajbolnišnični srčni zastoj, povratek spontanega krvnega obtoka, preživetje Objavljeno v DKUM: 19.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,52 MB) |
6. Kultura varnosti pri delu v operacijskih dvoranahTeodor Pevec, 2025, doktorska disertacija Opis: Izhodišča in namen raziskave: Bolnikova varnost je postala glavna skrb izvajalcev in kreatorjev zdravstvenega sistema, saj se v Evropi varnostni zapleti zgodijo pri 8 % do 12 % vseh sprejetih bolnikov v bolnišnice.
Metode: Razvili smo slovenski vprašalnik odnosa do varnosti v operacijskih dvoranah in na
istem vzorcu zaposlenih v operacijskih dvoranah v sedmih od deset slovenskih regionalnih bolnišnicah ugotavljali vpliv poklicne skupine in izkušenj na odnos do varnosti. Nadaljevali smo s kvalitativno raziskavo, kjer smo pri predstavnikih poklicnih skupin, ki delajo v operacijskih dvoranah, ugotavljali odnos do incidentne situacije. Na koncu pa preverili, kako se upoštevajo priporočila za uporabo preventivne antibiotične zaščite.
Rezultati: Slovenska verzija vprašalnika odnosa do varnosti v operacijski dvorani vsebuje 28 vprašanj in izkazuje primerne kriterije veljavnosti in zanesljivosti. Pri reševanju incidentov ne pride do pomoči med različnimi profili zaposlenih v operacijski dvorani. Vsi elementi perioperativne antibiotične zaščite so bili pravilno upoštevani pri 82 % bolnikov.
Zaključek: Slovenski vprašalnik o varnostni kulturi v operacijskih dvoranah je dober merilni instrument, in se lahko uporablja tako pri opredelitvi potencialno nevarnih področij za varnost bolnikov kakor za merjenje učinka ukrepov za povečanje kulture varnosti. Ključne besede: kultura varnosti, vprašalnik, raziskava mešanega tipa, perioperativna antibiotična zaščita Objavljeno v DKUM: 18.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 27
Celotno besedilo (1,55 MB) |
7. Ovrednotenje vpliva mobilnega učenja z resno igro in igrifikacijo v procesu usvajanja temeljnih postopkov oživljanja odraslih osebNino Fijačko, 2025, doktorska disertacija Opis: Zunajbolnišnični srčni zastoj vsako leto na svetovni ravni prizadene 3,7 milijona ljudi, v Evropi približno 300.000 ljudi in v Sloveniji približno 1.700 ljudi. Raziskave kažejo, da pravilno izvajanje temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe s strani laikov poveča možnosti za preživetje, vendar je stopnja izvajanja nizka, predvsem zaradi pomanjkanja znanja. Posledično Evropski reanimacijski svet predlaga uporabo naprednejših tehnologij, na primer mobilno učenje, in sicer kot podporo pri izobraževanju temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe za laike. V doktorski disertaciji smo z uporabo mešanih metod ovrednotili vpliv uporabe mobilnega učenja z resno igro MOBICPR na usvajanje kognitivnih, vedenjskih in motivacijskih učnih izidov ter na raven stresa pri posredovanju vsebin s področja temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe v domačem okolju. Na vzorcu 43 študentov zdravstvene nege smo z randomizirano raziskavo s kontrolno skupino deležne odložene obravnave potrdili, da dvotedensko mobilno učenje z resno igro MOBICPR v domačem okolju vpliva na usvajanje kognitivnih učnih izidov (t(41) = 1,717, p = 0,047), ne vpliva pa na usvajanje vedenjskih (t(41) = 1,313, p = 0,448) in motivacijskih (t(41) = 1,816, p = 0,394) učnih izidov. Slednje smo z uporabo vsebinske analize podatkov dodatno potrdili. Prav tako dvotedensko mobilno učenje z resno igro MOBICPR v domačem okolju ne vpliva na stopnjo stresa pred izvajanjem in po izvajanju temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe (U = 227,5; p = 0,465). Mobilno učenje predstavlja izobraževalno orodje, ki bi se lahko v prihodnje vključilo v tečaje temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe, po opravljenih tečajih pa bi se lahko uporabljalo v domačem okolju za vzdrževanje in osvežitev znanja temeljnih postopkov oživljanja odrasle osebe. Ključne besede: temeljni postopki oživljanja odrasle osebe, mobilno učenje, resna igra, učni izidi, laiki Objavljeno v DKUM: 27.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 31
Celotno besedilo (4,49 MB) |
8. Opredelitev pristopa za kontinuirano sledenje raznolikosti genotipov proti meticilinu odpornega Staphylococcus aureus iz humanih vzorcevTjaša Žohar Čretnik, 2024, doktorska disertacija Opis: V svetu sistemi sledenja proti meticilinu odpornega Staphylococcus aureus (MRSA) temeljijo predvsem na izolatih iz hemokultur. Omejitve takšnega pristopa so znane.
Z raziskavo, v katero smo vključili MRSA izolate iz dobro opredeljene zbirke izolatov iz različnih kužnin iz obdobja petih let iz tretje slovenske regije, smo identificirali skupino, ki bi bila optimalna za sledenje genetskih lastnosti populacije MRSA.
S sekvenciranjem celotnega genoma in določanjem občutljivosti za protimikrobna zdravila smo analizirali 306 izolatov in pridobili za Slovenijo prve tovrstne podatke.
Ugotovili smo veliko genetsko pestrost izolatov in potrdili 30 MLST sekvenčnih tipov, 39 MLST-SCCmec genetskih linij, 49 spa tipov, 29 fenotipskih rezistenčnih profilov, 57 rezistenčnih in 96 virulenčnih genov.
S pomočjo izolatov iz hemokultur smo sicer zajeli prevladujoče klone, vendar v tej skupini nismo zaznali večine prisotnih klonov in tudi ne nekaterih pomembnih rezistenčnih in virulenčnih genov. Med izolati iz hemokultur je bilo prisotnih 21,3 % spa tipov, 24, 1 % fenotipskih rezistenčnih profilov in 28,2 % MLST-SCCmec genetskih linij, med izolati iz mehkih tkiv pa 65,3 % spa tipov, 58,6 % fenotipskih rezistenčnih profilov, 71,8 % MLST-SCCmec tipov, 100 % virulenčnih genov in 82,5 % rezistenčnih genov, zaradi česar je to skupino izolatov smiselno vključiti v sistem sledenja. Ključne besede: MRSA, klonalna sruktura, sledenje, virulenca, rezistenca Objavljeno v DKUM: 10.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 23
Celotno besedilo (4,46 MB) |
9. Vpliv joge v nosečnosti na variabilnost srčne frekvence in sinhronizacijo srčno-žilnega sistema z dihanjem po izpostavljenosti stresuIvan Žebeljan, 2024, doktorska disertacija Opis: Vadba joge v nosečnosti bi lahko pozitivno vplivala na potek nosečnosti preko delovanja na avtonomni živčni sistem nosečnice. Namen raziskave je bil ovrednotiti vpliv vadbe joge v nosečnosti na avtonomno živčevje z meritvami variabilnosti srčne frekvence (HRV) in kardiorespiratorne sinhronizacije.
Vključili smo 69 nosečnic: 33 jih je redno vadilo jogo in 36 kontrol. Trikrat tekom nosečnosti smo opravili meritve HRV in faznih kardiorespiratornih sinhronizacijskih indeksov. Meritve smo opravili pred in po vadbi joge (ali 30-minutnem sprehodu v kontrolni skupini) v mirovanju ter med in po testu pomnjenja (mentalnemu stresu). Za statistično analizo smo uporabili 2x3x2 tri-smerno analizo variance. Statistično značilnost smo določili pri p<0,05.
Analiza HRV je pokazala povečane vrednosti HRV kazalcev, kar nakazuje na povečano parasimpatično aktivnost v mirovanju ter med in po izpostavljenosti stresu pri nosečnicah, ki so vadile jogo (vse p vrednosti <0,01). Statistično pomembnih razlik v kardiorespiratorni sinhronizaciji med skupinama ni bilo.
Vadba joge v nosečnosti je povezana z višjo parasimpatično aktivnostjo, ki se kaže s povišanimi kazalci HRV v mirovanju ter ob akutnem stresu. Ob redni vadbi ti učinki vztrajajo skozi celotno nosečnost. Ključne besede: joga, nosečnost, variabilnost srčne frekvence, kardiorespiratorna sinhronizacija, mentalni stres Objavljeno v DKUM: 09.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 32
Celotno besedilo (3,56 MB) |
10. Prospektivna raziskava okužbe s človeškimi papilomavirusi pri moških z anogenitalnimi bradavicami in zdravih prostovoljcihVesna Tlaker, 2024, doktorska disertacija Opis: Da bi pridobili globlji vpogled v naravni potek anogenitalnih bradavic (AGB) in dinamiko okužbe s HPV, smo v prospektivni raziskavi spremljali moške paciente z novodiagnosticiranimi AGB in zdrave kontrolne preiskovance. Med vstopom in šestimi kontrolnimi obiski (vsakih 2,6 meseca) smo zbrali tkivne vzorce AGB in 1.232 vzorcev dlak iz anogenitalne regije in obrvi. To predstavlja najtesnejše dolgotrajno spremljanje pacientov z AGB doslej. Pacienti so bili zdravljeni v skladu z uveljavljenimi postopki, večinoma krioterapijo. Ugotovili smo tesno povezavo med prisotnostjo HPV6/11 v dlakah in klinično vidnimi AGB, z visoko stopnjo ujemanja na ravni (pod)linij pri posameznih pacientih. Delež pacientov z vidnimi AGB in HPV6/11-pozitivnimi dlakami se je med spremljanjem zmanjševal s podobnimi trendi. Nobena različica HPV6/11 ni bila povezana z večjo stopnjo ponovitve AGB. Kljub zdravljenju je visok odstotek pacientov z AGB doživel eno ali več ponovitev AGB.Pacienti s HPV6/11-pozitivnimi vzorci dlak ali vidnimi AGB na prejšnjem obisku so imeli znatno večje možnosti za pojav vidnih AGB ob naslednjem obisku. Naši izsledki kažejo na potrebo po nadaljnjih raziskavah za poglobljeno razumevanje naravnega poteka okužbe s HPV6/11, za spodbujanje ozaveščenosti o AGB in podporo širokemu dostopu do cepljenja proti HPV za oba spola in širše starostne skupine. Ključne besede: anogenitalne bradavice, humani papilomavirus, HPV6, HPV11, prospektivna raziskava Objavljeno v DKUM: 26.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,95 MB) |