SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 67
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
1.
Klinična uporabnost biokemijskih označevalcev in testa agregacije trombocitov pri ishemični možganski kapi
Marija Menih, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Visoki nivoji VWF so bili napovedniki tako teže možganske kapi kot tudi slabega kliničnega izhoda, ne pa podvrste IMK. VWF bi lahko služil kot prognostični napovednik kliničnega izhoda pri IMK. Nivoji DD, FG in HC niso bili povezani s podvrsto IMK, ne s težo možganske kapi in ne s kliničnim izhodom, zato DD, FG in HC nimajo pomembne diagnostične vrednosti za določeno vrsto IMK ali prognostične vrednosti za klinični izhod po IMK. Visoki nivoji NT-proBNP so bili povezani s kardioembolično IMK ter s težo možganske kapi, ne pa tudi s slabim kliničnim izhodom, zato bi lahko NT-proBNP služil kot diagnostični napovednik za kardioembolično IMK. Merjenje AT je koreliralo z jemanjem aspirina, kar pa ni imelo kliničnega pomena; kljub nizki AT so bolniki utrpeli IMK. Nivoji AT niso bili napovedniki podvrste IMK, teže kapi ali slabega kliničnega izhoda. Z multivariatno regresijsko analizo s posplošenim linearnim modelom smo ugotovili, da so med BKO in AT edini pomembni napovedniki: 1. kardioembolične IMK: NT-proBNP; 2. za težo kapi, ocenjeno z NIHSS: NT-proBNP in VWF:Ag; 3. za klinični izhod, ocenjen z MRL: VWF:Ag.
Ključne besede: akutna ishemična možganska kap, TOAST klasifikacija, biokemijski označevalci, agregacija trombocitov, NIHSS, MRL
Objavljeno: 21.08.2017; Ogledov: 27; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (4,39 MB)

2.
Rentgenska ocena arterijskih kacifikacij pri bolnikih, zdravljenih s kronično hemodializo
Silva Breznik, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Uvod Žilne kalcifikacije so pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo (KLB) eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za povečano srčno-žilno umrljivost in obolevnost. Predstavljajo odziv na motnjo metabolizma serumskega kalcija in fosfata. Celoten sklop motenj zajema uveljavljena kratica KLB - MKB (kronična ledvična bolezen – mineralna in kostna bolezen), ki kot posledica motnje metabolizma mineralov in kosti vodi v kostno diferenciacijo gladkomišičnih celic ter nastanek žilnih kalcifikacij v tuniki mediji (srednji mišični plasti arterij). Prisotnost žilnih kalcifikacij lahko ugotavljamo z različnimi metodami. Bolniki in metode V raziskavo smo vključili 102 bolnika, zdravljena s kronično hemodializo, od teh je bilo 60 (58,8 %) moških, srednja starost bolnikov je bila 61,8 let (razpon 24-85 let). Povprečen čas hemodializnega zdravljenja je bil 52,3 meseca (razpon 1-208 mesecev). Ocena razsežnosti koronarnih kalcifikacij s pomočjo Agatstonove skale (CACS) je bila opravljena pri 28 bolnikih. Pri 102 bolnikih so bili opravljeni lateralni radiogram trebušne aorte za oceno kalcifikacij trebušne aorte (AACS), radiogram medenice in dlani za oceno kalcifikacij medeničnih arterij (SVCS medenica) in arterij rok (SVCS dlan) ter ultrazvok karotidnih arterij za oceno debeline intime-medije (IMT). Pri 93 bolnikih smo izmerili hitrost karotidno-femoralnega oziroma aortnega pulznega vala (PWV) ter pri 88 bolnikih gleženjski indeks (ABI). Določili smo tudi serumsko vrednost fibroblastnega rastnega faktorja-23 (FGF-23). Rezultati Ugotovili smo visoko prevalenco kalcifikacij. Koronarne kalcifikacije (CACS) smo našli pri 92 % (26 od 28) bolnikov. Z radiografsko oceno smo našli kalcifikacije pri 91,2 % bolnikov, od tega na lateralnem radiogramu pri 82,4 % (84 od 102), pri 76,5 % bolnikov na radiogramu medenice ter pri 55,9 % bolnikov na radiogramu rok. Zlati standard CACS je bil v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,665), SVCS medenice (p<0,000,rho=0,654), SVCS roke (p<0,007, rho=0,497) in s PWV (p<0,002, rho=0,594). Ugotovili smo tudi statistično značilno korelacijo med AACS in PWV (p<0,000, rho=0,442), SVCS medenice in PWV (p<0,000, rho=0,466) ter SVCS roke in PWV (p<0,000, rho=0,427). IMT je bila v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,590), s SVCS medenice (p<0,000, rho=0,401), s SVCS roke (p<0,005, rho=0,279) ter tudi s PWV (p<0,000, rho=0,533). Ugotovili smo negativno korelacijo med ABI in z AACS (p<0,002, rho=-0,321), s SVCS medenice (p<0,025, rho=-0,240), s SVCS roke (p<0,012, rho=-0,267) ter s PWV (p<0,006, rho=-0,300). FGF-23 ni bil statistično pomembno povezan z nobenim od preiskovanih parametrov kalcifikacij. Zaključek Naši rezultati so pokazali zelo dobro povezavo med enostavnimi metodami ugotavljanja srčno-žilnih kalcifikacij ter bolj kompleksnimi metodami, kot je CACS. Tako lahko zlati standard CACS nadomestimo s cenejšimi in enostavnejšimi metodami z manj rentgenskega sevanja kot sta AACS in SVCS. PWV, ABI in IMT so se pokazali kot prav tako dobri primerljivi označevalci ocene kalcifikacij v primerjavi s klasičnimi rentgenskimi metodami. FGF-23 ni bil povezan z drugimi preiskovanimi parametri.
Ključne besede: debelina intime medije, fibroblastni rastni faktor, gleženjski indeks, hitrost aortnega pulznega vala, kronična ledvična bolezen, kalcifikacije koronarnih arterij, lateralni radiogram, rentgenska ocena žilnih kalcifikacij
Objavljeno: 17.08.2017; Ogledov: 23; Prenosov: 1
.pdf Polno besedilo (1014,28 KB)

3.
Ugotavljanje zgodnjih napovednikov srčno- žilne ogroženosti pri otrocih z esencialno hipertenzijo
Andreja Štelcar, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča: Arterijska hipertenzija (AH) je ob aterosklerozi najpogostejša bolezen obtočil pri odraslih in predstavlja enega glavnih dejavnikov tveganja za nastanek in razvoj srčno-žilnih bolezni. Z vse večjo pojavnostjo debelosti v populaciji otrok in mladostnikov je postala esencialna arterijska hipertenzija (EH) ena najpogostejših kroničnih bolezni tudi v otroški dobi. AH je povezana z nastankom poškodb hipertenzivnih tarčnih organov in s tem z nastankom srčno-žilnih bolezni. Čeprav se pri otrocih srčno-žilne bolezni v manifestni obliki redko pojavljajo, rezultati številnih raziskav kažejo, da se proces ateroskleroze začne že v otroštvu. To velja tudi za pojavljanje srčno-žilnih dejavnikov tveganja, med katerimi je tudi AH, ki proces ateroskleroze pospešujejo. Da bi preprečili ali vsaj omilili nastanek srčno-žilnih bolezni, je pomembno pravočasno odkritje in zdravljenje bolezni oziroma zgodnjih sprememb. To še prav posebej velja za otroško populacijo, pri kateri so zato raziskave usmerjene v iskanje čim zgodnejših pokazateljev hipertenzivne poškodbe in prisotnosti drugih domnevnih srčno-žilnih dejavnikov tveganja. Metode: V raziskavo smo vključili 100 otrok obeh spolov, ki so se zdravili na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor, in smo jim trikrat zapored v različnih razmerah izmerili povišan krvni tlak (KT) ter ga nato potrdili s 24-urnim merjenjem KT ter postavili diagnozo EH. Kontrolno skupino otrok je sestavljalo 50 po spolu in starosti primerljivih zdravih otrok z normalnim KT. Opravili smo natančno anamnezo in klinični pregled, pri preiskovani skupini pa še pregled očesnega ozadja. Pri vsakem posamezniku smo izmerili telesno težo, telesno višino ter obseg pasu in bokov. Iz omenjenih meritev smo izračunali indeks telesne mase (BMI). Po standardnem postopku smo v krvi določili hemogram, reaktivni protein C (CRP), sečnino, kreatinin, sečno kislino, elektrolite, koncentracijo celokupnega holesterola, holesterola HDL, holesterola LDL, trigliceridov, krvnega sladkorja, homocisteina, apolipoproteina A1(apoA1) in B (apo B), lipoproteina (a), insulina in mikroalbumina v urinu. Adiponektin in leptin smo določali s kvantitativno sendvič imunoencimsko metodo, grelin pa po postopku kvantitativne sendvič ELISE. Za določitev fibrinogena smo uporabili modificirano metodo po Claussu. Inhibitor aktivatorja plazminogena (PAI-1) smo določili kromatografsko. Vsem otrokom smo opravili ultrazvočno meritev debline intime-medije (IMT) vratnih žil, ultrazvočno meritev mase levega prekata (LVM) in z aplanacijsko tonometrijo opravili meritev žilne kompliance (PWV). Rezultati: Med otroci z EH in kontrolno skupino smo ugotovili statistično značilne razlike v telesni teži (p < 0,001), obsegu pasu (p < 0,001), razmerju pas/boki (p < 0,001) in BMI (p < 0,001). Otroci z EH so imeli izrazito višje vrednosti holesterola LDL (p = 0,032), trigliceridov (p = 0,011), insulina (p < 0,001), sečne kisline (p = 0,002), krvnega sladkorja (p = 0,003) in nižje vrednosti holesterola HDL (p = 0,017) in apolipoproteina A1 (p = 0,008). Statistično pomembno razliko v adipokinih smo uspeli dokazati le za adiponektin (p < 0,010). Otroci z EH so imeli tudi višje vrednosti vseh morfoloških preiskav, a statistično pomembne razlike smo potrdili le za LVM (p < 0,001), debelino zadnje stene levega prekata (p < 0,001), debelino medprekatnega pretina (p < 0,003), IMT desno (p < 0,001), IMT levo (p < 0,001), medtem ko se skupini v vrednostih PWV nista statistično razlikovali. Kljub vsemu je imela skupina z EH statistično višje vrednosti nekaterih drugih posrednih znakov zmanjšane žilne kompliance, kot sta pulzni tlak v aorti (AoPP) (p < 0,001) in augmentacijski indeks korigiran za srčno frekvenco 75/min (Alx@HR 75) (p = 0,044).
Ključne besede: Esencialna hipertenzija, otrok, zgodnji napovedniki srčno - žilne ogroženosti, laboratorijski kazalci, morfološki kazalci
Objavljeno: 31.07.2017; Ogledov: 77; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (3,75 MB)

4.
Genski polimorfizem rastnih faktorjev in citokinov pri proliferativni vitreoretinopatiji
Xhevat Lumi, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Proliferativna vitreoretinopatija (PVR) predstavlja rast membran na površini mrežnice ter med mrežnico in steklovino pri bolnikih z regmatogenim odstopom mrežnice. Je najbolj pogost razlog za neuspeh pri zdravljenju bolnikov z odstopom mrežnice. Zaradi PVR imajo ti bolniki tudi slabši funkcionalni izid zdravljenja. Klinične raziskave kažejo, da kljub uspešnemu anatomskem zdravljenju bolniki nepojasnjeno izgubljajo tako centralni kot tudi periferni vid. Zaradi prizadetosti centralnega dela mrežnice, rumene pege, se poslabšata tako vidna ostrina kot tudi barvni vid. Zaradi okvare ostalih delov mrežnice imajo ti bolniki začasne ali trajne izpade vidnega polja. Številni dejavniki na celični in molekularni ravni so odgovorni za poslabšanje vida pri teh bolnikih. Morfološke analize rumene pege, narejene s pomočjo optične koherenčne tomografije (OCT), so pokazale, da je osip notranjih in zunanjih segmentov fovealnih fotoreceptorjev značilen pojav pri bolnikih s slabo vidno funkcijo po odstopu mrežnice. Zadnja desetletja so bile objavljene številne raziskave, ki nakazujejo na vpletenost rastnih dejavnikov in citokinov v patogenezi PVR. Skupaj s hipotezo rastnih dejavnikov se je porodilo vprašanje o vplivu genetskih dejavnikov na proces celjenja ran in na pojav PVR. Določanje genetskih determinant v povezavi s PVR se je pričelo v zadnjih desetih letih. V do sedaj objavljenih raziskavah je že bila dokazana povezava med posameznimi polimorfizmi enega nukleotida v genih TGFB1, SMAD7, p53, MDM2 in TNF in PVR, ki pa je ozko omejena samo na nekaj evropskih populacij. V naši raziskavi smo se osredotočili na klinične in genetske dejavnike PVR. Vrednotili smo funkcionalne plati rehabilitacije vidne funkcije bolnikov kot tudi morfološke spremembe, ki vplivajo na končni izid kirurškega zdravljenja. Poleg funkcionalnih preiskav, kot so vidna ostrina, barvni vid in vidno polje, smo v naši raziskavi analizirali tudi s pomočjo OCT pridobljene morfološke parametre: centralno debelino mrežnice (CRT) in skupno prostornino rumene pege (TMV). Analizirali smo vidno ostrino, barvni vid, vidno polje, stopnjo PVR, število operacij, očesni tlak, CRT in TMV za vse bolnike skupaj in za vsako skupino posebej. Pri vseh bolnikih, vključenih v raziskavo, smo ugotavljali, ali stopnja PVR vpliva na končno vidno ostrino. Analizirali smo, ali je barvni vid povezan s končno vidno ostrino. Prav tako smo pod drobnogled vzeli vprašanje o morebitni povezavi CRT in TMV z vidno ostrino in barvnim vidom, saj številna poročila kažejo, da so subklinične morfološke spremembe v rumeni pegi pomemben dejavnik za funkcionalno rehabilitacijo bolnikov po odstopu mrežnice. V raziskavo smo vključili 191 bolnikov z odstopom mrežnice, ki smo jih razdelili v 2 skupini: 113 bolnikov, pri katerih se je pojavila PVR (PVR skupina), in 78 bolnikov brez PVR (kontrolna skupina). Bolniki iz PVR skupine so imeli slabšo povprečno preoperativno vidno ostrino (0,13) v primerjavi s kontrolno skupino (0,28). Statistično pomembna razlika med skupinami je bila tudi glede postoperativne vidne ostrine. Povprečna postoperativna vidna ostrina bolnikov s PVR je bila slabša kot pri ostalih bolnikih z odstopom mrežnice. Zaradi relativno omejenega števila preiskovancev smo za genetsko analizo in v namen doseganja praga za ugotavljanje statistično značilnih povezav raziskavo za posamezne gene razširili na 261 primerov. Naša raziskava je pokazala statistično pomembne razlike v porazdelitvi genotipov med bolniki s PVR in kontrolnimi bolniki pri SNP-jih znotraj ali v bližini genov IL6, TGFB1 in IL10. V tej raziskavi nismo ugotovili povezanosti med SNP-ji znotraj ali v bližini genov za CCL2, FGF2, IL1A, IL2, JAK3, LTA, p53, PDGFRA, SMAD7, in TNF ter PVR, s čimer nismo potrdili do sedaj dognanih povezav med SNP-ji in PVR. Primerjali smo tudi razporeditev genotipov med kontrolno skupino 96 slovenskih krvodajalcev in bolnikov iz PVR skupine pri 4 SNP-jih v genih IL1A, IL2, LTA ter TNF.
Ključne besede: proliferativna vitreoretinopatija, odstop mrežnice, genski polimorfizem, rastni dejavniki, citokini, vidna ostrina
Objavljeno: 08.06.2017; Ogledov: 83; Prenosov: 6
.pdf Polno besedilo (7,91 MB)

5.
Neinvazivno merjenje akceleracije kontrakcije levega prekata z doplersko ehokardiografijo
Igor Krajnc, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Uvod Ehokardiografska meritev iztisnega deleža (EF) levega prekata predstavlja večinoma dober in uporaben označevalec sistolične funkcije levega prekata (LP), vendar s pomembnimi omejitvami. Uporaba doplerskih tehnik nam omogoča natančno merjenje hitrosti krvi v srčnih votlinah in hitrosti miokarda, vključno z meritvami trajanja posameznih časovnih intervalov. Cilji Cilj naše raziskave je bil, da s pomočjo doplerske ehokardiografije, natančneje s sintezo pulznega in tkivnega doplerja, izmerimo pospešek krčenja LP pri zdravih preiskovancih in pri simptomatičnih bolnikih s kroničnim srčnim popuščanjem (SP). Upoštevaje pospešek krčenja LP in dimenzije LP smo izračunali indeks akceleracije levega prekata 1 (AccLV1) in indeks akceleracije levega prekata 2 (AccLV2). Indeks AccLV1 je premosorazmeren z doseženo maksimalno hitrostjo v času iztisa v iztočnem delu LP (Vmax LVOT) v cm/s in obratno sorazmeren s časovnim intervalom (dt) od začetka izovolumetrične kontrakcije LP do dosežene maksimalne hitrosti v LVOT, merjenim v sekundah in s končnim diastoličnim volumnom LP (EDV) v mililitrih. Indeks AccLV2 pa je premosorazmeren z V max LVOT in obratno sorazmeren s dt in s končnim diastoličnim premerom LP (LVEDD), merjenim v cm. Oba indeksa imata potencial doplerskih pokazateljev globalne sistolične disfunkcije, oziroma okvare LP. V nadaljevanju raziskave smo oba indeksa primerjali s standardno oceno sistolične funkcije LP z merjenjem EF. Bolniki in metode V prospektivno, opazovalno raziskavo smo vključili 121 preiskovancev, 76 (62,8 %) zdravih preiskovancev in 45 (37,2 %) bolnikov z znanim kroničnim SP. Pri vseh smo opravili standardne ehokardiografske meritve in izračunali AccLV1 po formuli: AccLV1=Vmax LVOT / dt x EDV [cm/s2 ml] in AccLV2 po formuli: AccLV2=Vmax LVOT / dt x LVEDD [1/s2]. Preiskovance smo nato opazovali dve leti in spremljali pojav končnih opazovanih dogodkov, ki kažejo na poslabšanje SP. Rezultati Celotni vzorec preiskovancev je zajemal 65 (53,7 %) moških in 56 (46,3 %) žensk, od teh je bilo v skupino zdravih uvrščenih 76 preiskovancev (46,1 % moških), v skupino bolnikov pa 45 preiskovancev (66,7 % moških). Med zdravimi in bolniki smo ugotovili statistično pomembno razliko v povprečnih vrednostih EF (65,4 ± 6,7 % vs 38,6 ± 18,0 %; p < 0,001), AccLV1 (12,1 ± 2,8 cm/s2 ml vs 4,4 ± 2,1 cm/s2 ml; p < 0,001) in AccLV2 (217,8 ± 43,8 1/s2 vs 110,5 ± 43,7 1/s2; p < 0,001). ROC krivulja, ki ločuje zdrave preiskovance od bolnikov s kroničnim SP, ne glede na pridruženo MR, je pokazala višje vrednosti AUC za AccLV1 in AccLV2 v primerjavi z EF (0,996 vs 0,897 in 0,969 vs 0,897). V skupini bolnikov smo prav tako potrdili nekoliko močnejšo korelacijo indeksov AccLV1 in AccLV2 s funkcijskim razredom po NYHA (r = - 0,657; p < 0,001 in r = - 0,569; p < 0,001), glede na korelacijo EF z NYHA (r = - 0,539 p < 0,001). V toku dve-letnega opazovanja smo pri 16 preiskovancih ugotovili končne opazovane dogodke. Vseh zabeleženih dogodkov je bilo 31 in vsi v skupini bolnikov. Določeni preiskovanci so doživeli končni opazovani dogodek, čeprav so imeli EF nad povprečjem EF preiskovancev brez zapleta (nad 58,1 %). Noben preiskovanec ni doživel končni opazovani dogodek, če je njegov indeks AccLV1 presegel povprečje indeksa AccLV1 preiskovancev brez zapleta (nad 10,1 cm/s2 ml ) ali če je njegov indeks AccLV2 znašal nad povprečjem indeksa AccLV2 preiskovancev brez zapleta (nad 190,1 /s2). Zaključek Z izračunom indeksov AccLV1 in AccLV2 lahko v primerjavi z meritvami EF z večjo natančnostjo razlikujemo med zdravimi in bolniki s simptomatičnim SP, prav tako vrednosti AccLV1 in AccLV2 dobro, oziroma bolje kot EF, korelirajo s funkcijskim razredom NYHA v skupini bolnikov. Oba indeksa nakazujeta prav tako boljšo napovedno vrednost za klinično poslabšanje SP v primerjavi z EF.
Ključne besede: levi prekat, funkcija, dopler, kontrakcija, akceleracija
Objavljeno: 08.06.2017; Ogledov: 37; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (2,42 MB)

6.
Perioperativna zaščita z eritropoetinom centralnega živčnega sistema, ledvic in srca pri operacijah na srcu
Nikola Lakič, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča: Nevrološki zapleti po operacijah na odprtem srcu predstavljajo pomemben zdravstveni in denarni problem. Povečujejo obolevnost, umrljivost in podaljšujejo hospitalizacijo sicer uspešno operiranih srčnih bolnikov. Spekter kliničnih manifestacij nevroloških pooperativnih sprememb je raznolik, od kognitivnih motenj, ki so najpogostejše, tranzitornih ishemičnih atak, delirantnih stanj, pa vse do polno razvitih možganskih kapi. Najpogosteje gre za cerebralno embolizacijo ali pa hipoperfuzijo skupaj z ishemično/reperfuzijsko poškodbo. Zaradi naraščanja povprečne starosti operiranih bolnikov, narašča tudi verjetnost omenjenih zapletov. Hipoteze: Znanstveni dokazi, da eritropoetin (EPO) deluje kot multipotentni tkivni protektivni dejavnik, tako v srcu kot v centralnem in perifernem živčnem sistemu, odpirajo nove možnosti zdravljenja in zaščite bolnikov pred ishemičnimi nevrološkimi dogodki. Perioperativna intravenozna aplikacija humanega rekombinantnega eritropoetina (rHuEpo) pri bolnikih, operiranih na odprtem srcu z zunajtelesnim krvnim obtokom, naj bi zmanjšala nastanek prehodnih ali trajnih okvar centralnega živčevja, zmanjšala medoperativno in pooperativno okvaro srčne mišice ter pooperativno okvaro ledvic. Terapija z rHuEpo naj bi prav tako zaščitila bolnike pred posledicami akutnih pooperativnih embolij. Cilj naše raziskave je bil preveriti, ali eritropoetin deluje kot zaščitni dejavnik možganskega, srčnega in ledvičnega tkiva, pri bolnikih po operaciji na odprtem srcu, hkrati pa prepoznati kateri so tisti dejavniki, ki lahko napovedo nove ishemične zaplete. Metode: V pričujočo raziskavo smo vključili 40 bolnikov, ki so bili predvideni za revaskularizacijsko operacijo na odprtem srcu z uporabo zunajtelesega obtoka krvi. Skupini 20 bolnikov, operiranih na srcu, smo perioperativno intravenozno aplicirali 3 odmerke rHuEpo (24.000 IU) in nato ocenili tveganje za pojav neželenih nevroloških zapletov ter ishemičnih poškodb ledvic in srca. 20 bolnikom v kontrolni skupini smo aplicirali placebo. Za določitev novih nevroloških zapletov smo na vseh udeležencih izvedli magnetno resonanco možgan (MRI) in izmerili koncentracijo protiteles za N-metil-D-aspartatne (NMDA) receptorje (NR2Ab), koncentracijo nevronsko specifičnih enolaz (NSE) in serumskega S100B. Za detekcijo ishemije na srcu in ledvicah smo biokemično določili koncentracijo laktata, troponina I, kreatin kinaze-srčna frakcija (CK-MB) in kreatinina. Rezultati: Pri skupini 20 kontrolnih bolnikov, ki niso prejeli rHuEpo, smo s pomočjo MRI pri 5 (25,0 %) bolnikih dokazali nove ishemične zaplete na možganih. Bolniki z dodatkom rHuEpo niso pokazali novih pooperativnih ishemičnih sprememb. Razlika med skupinama je bila statistično značilna (p=0,021). Statističnih razlik med parametri ishemije (NMDA, CK-MB, troponin I, laktat, NSE, S100B) nismo dokazali (p>0,05), so pa bile vrednosti v skupini bolnikov s prejetim rHuEpo bistveno nižje, kot pri bolnikih, ki so prejeli placebo. Izmed vseh testiranih parametrov so visoke vrednosti laktata pred (p=0,022) in po popustitvi stiskalke (p=0,048), ter trajanju samega operativnega posega (p=0,009) lahko statistično napovedali nove pooperativne ishemične zaplete. Zaključek: Dokazali smo, da dodatek rHuEpo pomembno zmanjša tveganje za razvoj novih ishemičnih zapletov na možganih pri bolnikih operanih na odprtem srcu detektiranih z MRI. Hkrati se je aplikacija rHuEpo iskazala kot varna za bolnike in lahko klinično služi kot zaščita pred novimi ishemičnimi spremembami tkiv po operacijah na odprtem srcu.
Ključne besede: Zaščita, centralno živčevje, ledvica, srce, eritropoetin, operacije na srcu
Objavljeno: 10.05.2017; Ogledov: 104; Prenosov: 14
.pdf Polno besedilo (2,70 MB)

7.
Genski polimorfizmi adhezijskih molekul in vnetnih genov ter progresija ateroskleroze karotidnih arterij pri sladkorni bolezni tip 2
Dražen Popović, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Ateroskleroza je kronično vnetno dogajanje, za katero je značilno nalaganje leh, sestavljenih iz penastih celic, celic imunskega sistema, celic vaskularnega endotelija, ravnih mišičnih celic, trombocitov, zunajceličnega matriksa in z maščobami bogatega jedra z nekrozami in s fibroznim okolnim tkivom. Zapleti ateroskleroze so glavni vzrok obolevnosti in smrti v razvitem svetu. Sladkorna bolezen je pomemben dejavnik tveganja za razvoj ateroskleroze. Ključno patološko dogajanje pri aterosklerozi je poškodba endotelija arterijske stene oziroma vnetni odgovor, ki ga poškodba sproži. Poškodba spodbudi endotelijske celice k izločanju vazoaktivnih in adhezijskih molekul, citokinov in rastnih dejavnikov. Ugotovljena je zvišana raven adhezijskih molekul pri bolnikih z napredovalo aterosklerozo in s sladkorno boleznijo. Pomembna v razvoju ateroskleroznih sprememb bi lahko bila vloga genskih označevalcev, vpletenih v vnetni odgovor. Postavili smo hipotezo, da genski označevalci, ki uravnavajo vnetni odgovor, vplivajo na nastanek ateroskleroznih sprememb in napredovanje ateroskleroze karotidnih arterij pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 (SB tipa 2). Z asociacijsko raziskavo smo ugotavljali povezavo med polimorfizmom K469E (rs 5498) gena za ICAM 1, polimorfizmom G241A (rs 1799969) gena za ICAM 1, polimorfizmom C373G (Leu125Val, rs 668) gena za PECAM 1, polimorfizmom –1082 G/A (rs18000896) gena za interlevkin 10 (IL 10), polimorfizmom –1159 A/C (rs3212227) gena za interlevkin 12 (IL 12), polimorfizmom –607 C/A (rs1946518) gena za IL 18 in polimorfizmom –137 G/C (rs187238) gena za IL 18 ter ultrazvočnimi označevalci ateroskleroze, napredovanjem ultrazvočnih označevalcev ateroskleroze in stabilnostjo leh v vratnih arterijah. V raziskavo smo vključili 795 preiskovancev; 595 je bilo bolnikov s SB tipa 2 in 200 preiskovancev v kontrolni skupini brez SB tipa 2. Preiskovanci so bili slovenskega rodu in niso bili v sorodu. Odvzeli smo jim kri za biokemijske in molekularnogenetske preiskave ter izvedli doplersko preiskavo karotidnih arterij. Preiskovanci so izpolnili vprašalnik z anamnestičnimi podatki. Primerjava ultrazvočnih označevalcev ateroskleroze je pokazala statistično pomembno višje vrednosti v debelini intime in medije (DIM) karotidnih arterij (p = 0,03), v seštevku debeline leh (p = < 0,001) in v številu segmentov z lehami (p = 0,01) v skupini bolnikov s SB tipa 2. Prav tako so bile statistično pomembno višje vrednosti pri kontrolnem pregledu v letnem prirastku DIM karotidnih arterij (p = 0,02), Δ števila segmentov z lehami (p = 0,03) in Δ seštevka debeline leh (p = 0,02) v skupini bolnikov s SB tipa 2. Ugotovili smo povezavo med genotipom EE K469E (rs5498) polimorfizma za ICAM 1 in višjo vrednostjo seštevka debeline leh (p = 0,04), prisotnostjo nestabilnih leh (p = 0,01) in večjim letnim prirastkom DIM karotidnih arterij (p = 0,04) pri bolnikih s SB tipa 2. Rezultati niso pokazali statistično pomembne povezave med ultrazvočnimi označevalci ateroskleroze in genotipi polimorfizma G241A (rs1799969) gena za ICAM 1 pri bolnikih s SB tipa 2. Statistično pomembna razlika je bila ugotovljena med genotipom GG polimorfizma C373G (rs668) gena za PECAM 1 in prisotnostjo leh v karotidni arteriji (p = 0,03). Genotipi polimorfizma rs668 gena za PECAM 1 na druge ultrazvočne označevalce ateroskleroze niso vplivali enako kot na napredovanje ateroskleroznih sprememb. Za genotipa GA in AA polimorfizma G1082A (rs1800896) gena za IL 10 so bile značilne statistično pomembno stabilnejše lehe glede na genotip GG (p = 0,03). Genotipi polimorfizma rs1800896 gena za IL 10 na druge ultrazvočne označevalce ateroskleroze karotidne arterije niso vplivali enako kot na napredovanje ateroskleroze. V raziskavi nismo ugotovili povezave med ultrazvočnimi označevalci ateroskleroze in genotipi polimorfizma C1159A (rs3212227) gena za IL 12 pri bolnikih s SB tipa 2. Prav tako nismo ugotovili povezave med genotipi polimorfizma C607A (rs1946518) in G137C (rs187238) gen
Ključne besede: sladkorna bolezen, progresija ateroskleroze, ultrazvočni označevalci ateroskleroze, polimorfizem, ICAM 1, PECAM 1, interlevkin 10, interlevkin 12, interlevkin 18
Objavljeno: 26.04.2017; Ogledov: 204; Prenosov: 18
.pdf Polno besedilo (10,21 MB)

8.
9.
Napovedna moč nekaterih kliničnih, histopatoloških in bioloških parametrov za preživetje bolnic z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, zdravljenih v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor v letih 2000–2009
Nina Fokter Dovnik, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča. Enega izmed največjih izzivov pri zdravljenju raka dojk v zgodnjem stadiju predstavlja izbor bolnic s predvidenim agresivnejšim potekom bolezni, ki potrebujejo dopolnilno sistemsko zdravljenje. O tem se odločamo na podlagi različnih napovednih dejavnikov, kot so status pazdušnih bezgavk, velikost tumorja, stopnja diferenciacije, limfovaskularna invazija, starost bolnic, status hormonskih receptorjev, status HER2, v zadnjem času pa v ta namen ponekod uporabljajo tudi urokinazni aktivator plazminogena (uPA) in inhibitor aktivatorja plazminogena 1 (PAI-1). Vloga novejših napovednih dejavnikov v primerjavi s tradicionalnimi še ni povsem razjasnjena. Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv posameznih dejavnikov na preživetje bolnic z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, zdravljenih v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor. Hkrati sem želela tudi primerjati preživetje bolnic, zdravljenih v UKC Maribor, s slovenskim povprečjem. Bolnice in metode. Opravila sem retrospektivno analizo bolnic z invazivnim rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, ki so bile primarno zdravljene v UKC Maribor v letih 2000–2009. Podatke sem pridobila iz medicinske dokumentacije in jih dopolnila s podatki iz Registra raka Republike Slovenije, od koder sem pridobila tudi podatke o vseh primerljivih slovenskih bolnicah, zdravljenih v istem obdobju. Analizirala sem korelacije med napovednimi dejavniki in s pomočjo Coxove regresije in Coxovega modela sorazmernih tveganj opravila univariatne in multivariatne analize preživetja brez bolezni, celokupnega in specifičnega preživetja. Rezultati. Študijsko skupino je sestavljalo 858 bolnic s srednjim časom sledenja 101 mesec. Med bolnicami, zdravljenimi v UKC Maribor, in vsemi slovenskimi bolnicami ni bilo razlik v celokupnem (HR 1,07; 95 % CI 0,91–1,27; p = 0,413) in specifičnem preživetju (HR 0,85; 95 % CI 0,66–1,11; p = 0,234). Preživetje brez bolezni (HR 0,67; 95 % CI 0,50–0,91; p = 0,010) in specifično preživetje (HR 0,53; 95 % CI 0,30–0,94; p = 0,031) je bilo statistično značilno boljše v obdobju 2005–2009 v primerjavi z 2000–2004, pri celokupnem preživetju pa se je kazal enako usmerjen statistično neznačilen trend (HR 0,73; 95 % CI 0,51–1,05; p = 0,087). Med napovednimi dejavniki so bile prisotne številne korelacije. V multivariatnih analizah so na preživetje brez bolezni najbolj vplivali starost ob diagnozi, vrednost uPA/PAI-1 in status estrogenskih receptorjev, na celokupno preživetje starost, stopnja diferenciacije in vrednost uPA/PAI-1, na specifično preživetje pa stopnja diferenciacije. Zaključki. Preživetje bolnic z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, primarno zdravljenih v UKC Maribor v letih 2000–2009, je zelo visoko in enakovredno preživetju vseh primerljivih bolnic na ravni Slovenije. Kot najpomembnejša napovedna dejavnika sta se pri tej skupini bolnic izkazala vrednost uPA/PAI-1 in stopnja diferenciacije, ki sta klinično pomembno vplivala na preživetje brez bolezni, celokupno in specifično preživetje.
Ključne besede: rak dojk brez zasevkov v bezgavkah, dopolnilno zdravljenje, stadij, stopnja diferenciacije, status HER2, status hormonskih receptorjev, urokinazni aktivator plazminogena, inhibitor aktivatorja plazminogena 1
Objavljeno: 14.03.2017; Ogledov: 97; Prenosov: 30
.pdf Polno besedilo (5,97 MB)

10.
VPLIV POLIMORFIZMOV GENA ZA ADENOZINSKE RECEPTORJE (ADORA) NA SIMPTOMATIKO SHIZOFRENIJE IN POJAVNOST EKSTRAPIRAMIDNIH NEŽELENIH UČINKOV ANTIPSIHOTIČNIH ZDRAVIL
Arijana Turčin, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Shizofrenija označuje skupino psihotičnih motenj, ki sodijo med hude duševne motnje, nevrodegenerativne in progresivne narave. Prevalenca shizofrenije v splošni populaciji je od 0.5 do 1.0 %, značilno pa se pojavi pri mladih odraslih (moški: med 17. in 25. letom starosti, ženske: med 25. in 35. letom). Pri shizofreniji se pojavijo motnje mišljenja, zaznavanja, čustvovanja in vedenja, kakor tudi kognitivne motnje. Značilen je delno ali popolnoma okrnjen stik z realnostjo. Zdravimo jo na različne načine, najpogostejša zdravila pri shizofreniji so antipsihotiki. V raziskavi smo preučevali vpliv polimorfizmov adenozinskih (ADORA) in dopaminskih (DRD) receptorjev na pojav produktivne psihopatološke simptomatike pri shizofreniji, kakor tudi vpliv na nastanek ekstrapiramidne simptomatike ob prejemanju antipsihotične terapije. Naša raziskava je potekala v dveh delih. V eno skupino so bili vključeni pacienti v akutni fazi bolezni, prva epizoda ali akutni relaps shizofrenije, v drugo skupino pa pacienti na vzdrževalnem zdravljenju v stabilni fazi shizofrenije. Pacienti so se z vključitvijo v raziskavo strinjali s podpisom. V obeh vzorcih smo ocenjevali psihopatološko in ekstrapiramidno simptomatiko ob prejemanju antipsihotikov. Pri vseh bolnikih smo opravili genotipizacijo na skupno 22 izbranih polimorfizmih v ADORA1, ADORA2A, ADORA3, DRD1 in DRD2. Polimorfizmi so bili izbrani s pomočjo podatkovne zbirke SNP ameriškega National Center for Biotechnology Information (NCBI), HapMap, ter »tagger pairwise« metodo programskega kompleta HaploView. Vse dobljene podatke smo statistično obdelali s programskim paketom STATISTICA 7 za Windows. Za preliminarno preverjanje statistične pomembnosti porazdelitve kvantitativnih kliničnih spremenljivk med različnimi genotipi smo uporabili analizo variance (ANOVA), analizo kovariance pa smo opravili z metodo MANCOVA. Preverili smo Hardy-Weinbergovo ravnotežje, kakor tudi vezavno neravnovesje (LD) med SNP. Analizo haplotipov smo opravili s programom R-project. V raziskavo je bilo vključenih 74 pacientov v akutni fazi shizofrenije in 127 pacientov v neakutni fazi, ki so prejemali vzdrževalno antipsihotično terapijo. S psihopatološko simptomatiko pri shizofreniji so bili povezani polimorfizmi ADORA1 rs3766566, ADORA2A rs2236624 in ADORA2A rs2298383, ter haplotipi ADORA1 CTCAACG, ADORA3 TGTTGT, DRD1 TG in DRD1 CA. Z ekstrapiramidnimi neželenimi učinki antipsihotikov so bili povezani polimorfizmi ADORA2A rs35320474 (tardivne diskinezije), ADORA2A rs5751876 (akatizija), DRD1 rs4532 (akatizija) in DRD1 rs5326 (akatizija), ter haplotipi ADORA1 CTTGATG (akatizija), ADORA1 CTCAACG (akatizija), ADORA2A TCCTG (parkinsonizem), ADORA3 TGTTGT (parkinsonizem), ADORA3 CACTAC (akatizija), ADORA3 CACTAT (akatizija in tardivne diskinezije), DRD1 TG (parkinsonizem, akatizija, tardivne diskinezije), DRD1 TA (akatizija) in DRD1 CG (akatizija). Naša raziskava predstavlja prvo tovrstno študijo polimorfizmov adenozinskih receptorjev v možganih pri akutnih in neakutnih pacientih s shizofrenijo, s katero smo ugotovili, da bi lahko opazovani polimorfizmi v ADORA1, ADORA2A in ADORA3 z nevromodulacijo vplivali tako na psihopatološko simptomatiko, kot na ekstrapiramidno simptomatiko, povzročeno z antipsihotiki.
Ključne besede: shizofrenija, adenozin, nevromodulacija, polimorfizmi, psihopatologija, ekstrapiramidna simptomatika, antipsihotiki, farmakogenomika
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 82; Prenosov: 21
.pdf Polno besedilo (6,83 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici