Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen doktorske naloge je bil oceniti srčno-žilno zdravje pri otroški debelosti z analizo telesne zamaščenosti, kardiometabolnega profila in bioloških označevalcev vnetja in oksidativnega stresa. Analiziranih je bilo 80 otrok (36 deklic), starih od 5 do 18 let, z normalno telesno težo, prekomerno telesno težo ali debelostjo. Iz krvi smo določili biološke označevalce vnetja in oksidativnega stresa ter razširjene preiskave kardiometabolnega profila. Telesna zamaščenost je bila določena s standardno antropometrijo, bioelektrično impedančno analizo in ultrazvočnimi meritvami debeline trebušne maščobe. Izmerjena sta bila tudi krvni tlak in hitrost pulznega vala. Otroci z debelostjo so imeli neugodno telesno sestavo z višjo telesno zamaščenostjo, povišan krvni tlak, zvišane jetrne encime, sečno kislino, slabši lipidni profil ter povišane vrednosti C-reaktivnega proteina, mieloperoksidaze in levkocitov. Presnovni/metabolični sindrom je bil povezan z nižjimi vrednostmi adiponektina. Tako debelost kot presnovni sindrom sta bila povezana z nižjimi vrednostmi vitamina D ter povečanim vnetjem in oksidativnim stresom, vendar vitamin D ni bil posrednik tega procesa. Analiza proteomskega profila je pokazala povečano izražanje gvanilat vezavnega proteina 5 pri levkocitozi, kar nakazuje nov označevalec kroničnega vnetja, povezanega z debelostjo. Pokazatelji telesne zamaščenosti, zlasti trebušna debelost, in mieloperoksidaza so ključni za oceno srčno-žilnega tveganja pri otrocih. Proteomska analiza ponuja nove vpoglede in upravičuje nadaljnje raziskave.
Ključne besede: otroška debelost, srčno-žilno tveganje, pokazatelji telesne zamaščenosti, vnetje in oksidativni stres, analiza proteomskega profila
Objavljeno v DKUM: 17.12.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 6
Celotno besedilo (2,58 MB)

Opis: Ledvice so ključne za številne homeostatske mehanizme in so odgovorne za velik delež izločanja snovi iz telesa, zaradi česar so posebej dovzetne za delovanje nefrotoksičnih spojin. Med različnimi vrstami ledvičnih celic so proksimalne tubulne epitelijske celice (PTEC), ki sodelujejo pri tubularni sekreciji snovi, najbolj izpostavljene in zato ključnega pomena za razumevanje nefrotoksičnosti ter interakcij med zdravili v predkliničnih raziskavah. Omejena razpoložljivost in funkcionalna variabilnost komercialno dostopnih PTEC predstavlja ozko grlo pri teh raziskavah, zato je razvoj zanesljivih protokolov za njihovo izolacijo ključna za nadaljnji razvoj področja. V tej disertaciji sta predstavljena dva optimizirana protokola za izolacijo primarnih PTEC iz rutinskih biopsij ledvičnega tkiva, pridobljenih od 13 bolnikov. Rezultat tega sta dve celični liniji, poimenovani MFUM-RPTEC-1 in MFUM-RPTEC-2. Obe celični liniji izražata za PTEC celice ključne označevalce, vključno s SGLT2, MRP4, OAT1, OAT3, OCT2, P-gp, MATE1, N-kadherinom, ZO-1 in CK-18. Ob gojenju na Transwell ploščah so celice pokazale ustrezno polarizacijo, saj so bili transportni proteini lokalizirani na predvideni (apikalni ali bazolateralni) strani, kar je bilo potrjeno tudi s konfokalno mikroskopijo. Potencial ustvarjenih celičnih linij za uporabo v predkliničnih raziskavah smo preverjali s pripravo enostavnega in vitro modela za raziskovanje nefrotoksičnosti in interakcij med izbranimi zdravili. Celice so ohranile svojo viabilnost tudi po izpostavitvi nefrotoksičnim spojinam, kot so ciklosporin, omeprazol in njuni kombinaciji, kar dokazuje potencial celičnih linij za nadaljnji razvoj orodij in vzpostavitev raziskav na področju farmakologije ledvic.
Ključne besede: proksimalne tubulne epitelijske celice, ledvična biopsija, izolacija celic, nefrotoksičnost, in vitro model
Objavljeno v DKUM: 05.11.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 12
Celotno besedilo (2,96 MB)

Opis: Cilj pediatrične nefrologije je dolgoročno ohranjanje ledvičnega zdravja otrok, da bi se slednje nadaljevalo čim dlje v odraslo dobo. Zaradi nenehne rasti otrok in pridobivanja mišične mase je zanesljivo določanje glomerulne filtracije (GF) za oceno napredovanja KLB težavno. Potrebna je dobra metoda merjenja glomerulne filtracije in uporaba zanesljivih enačb za oceno GF. V doktorski nalogi smo želeli v klinično okolje postaviti metodo meritve GF pri otrocih in preizkusiti uporabo novejših bioloških označevalcev za zgodnje ugotavljanje KLB. V raziskavo smo vključili 50 otrok s KLB in 33 zdravih preiskovancev. Pri vseh preiskovancih smo opravili antropometrične meritve in odvzeli kri in urin za določanje novejših bioloških označevalcev. Preiskovancem s KLB smo s pomočjo plazemskega očistka ioheksola izmerili GF in s pomočjo statističnih metod ocenili, če lahko število odvzemov zmanjšamo. Izmerjeno GF smo primerjali z ocenjeno GF na podlagi izračuna z najpogostejšimi enačbami, uporabljenimi v otroški dobi. Ocenili smo uporabnost nekaterih novejših biomarkerjev za oceno napredovanja KLB. Rezultati raziskave so pokazali zanesljivo meritev GF z ioheksolom z dvema ali tremi odvzemi krvi, ob tem pa enačbo CKID2012 kot najbolj ustrezno za oceno GF. Pokazali smo višje vrednosti bioloških označevalcev receptorja faktorja tumorske nekroze 1 in 2 v krvi otrok s KLB in nižje vrednosti uromodulina v urinu pri teh otrocih. Ugotovili smo tudi višje vrednosti mikroRNA miR-126-3p v serumu preiskovancev s KLB.
Ključne besede: otroci, glomerulna filtracija, ioheksol, novejši biološki označevalci, mikroRNA
Objavljeno v DKUM: 07.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
Celotno besedilo (2,79 MB)

Opis: Uvod Kronično limfocitno levkemijo (KLL) označuje kopičenje patoloških B limfocitov, ob tem je spremenjena homeostaza CD4+ T limfocitov, med katerimi imajo največje imunosupresivno delovanje aktivirani T regulatorni limfociti (aTreg). Namen naše raziskave je bil proučiti signalizacijo homeostatskih citokinov, opredeliti spremembe subpopulacij T regulatornih limfocitov med stadiji KLL in v primerjavi z zdravimi preiskovanci ter njihovo povezavo z razširjenostjo bolezni in pogostostjo resnih okužb. Bolniki in metode S pretočno citometrijo smo spremljali aktivacijo signalnih poti (fosforilacijo STAT proteinov) in subpopulacije T regulatornih limfocitov glede na stadij bolezni in oceno tumorske mase (TTM) pri 56 bolnikih s KLL in 20 zdravih preiskovancih. Rezultati Ugotovili smo značilno višje ravni fosforiliacije STAT3 in STAT5 proteinov pri zdravljenih bolnikih s KLL. Delež aTreg je bil značilno povečan pri bolnikih s KLL z napredovalo boleznijo in v značilni pozitivni povezavi s TTM. Za podskupino bolnikov z večjim deležem aTreg ob začetku zdravljenja so bile med spremljanjem značilne pogostejše resne okužbe. Zaključki Večji delež aTreg predstavlja možen označevalec težjega poteka bolezni z infekcijskimi zapleti. Povečana homeostatska signalizacija bi lahko podpirala pomnožitev aTreg, saj so bile zvišane ravni fosforiliracije STAT5 povezane z večjimi deleži aTreg med spremljanjem bolnikov na zdravljenju (in po stimulaciji z antigeni SARS-CoV-2 in vitro).
Ključne besede: kronična limfocitna levkemija, aktivirani regulatorni T limfociti, signalna pot, imunofenotipizacija
Objavljeno v DKUM: 04.07.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 28
Celotno besedilo (3,88 MB)

Opis: Sladkorna bolezen predstavlja pomemben dejavnik tveganja srčno-žilne obolevnosti in umrljivosti, okrnjeno delovanje endotelija predstavlja najzgodnejše spremembe v procesu ateroskleroze. V doktorski disertaciji sem se poglobila v delovanje in funkcijo endotelija. V raziskavi smo proučevali učinek dodatnega zdravljenja z novejšimi antidiabetičnimi zdravili na delovanje endotelija s funkcionalnimi meritvami in laboratorijskimi označevalci pri dobro urejenih osebah s sladkorno boleznijo tipa 1 (SB1) brez srčno-žilnih bolezni. 89 udeležencev, uporabnikov sistema za neprekinjeno spremljanje glukoze (CGMS – angl. continuous conitoring glucose system), je bilo randomiziranih v tri primerljive skupine, ki so prejemale empagliflozin (E; n=30), semaglutid (S; n=30) in kontrolno skupino (C; n=29). Ob vključitvi in 12 tednov po zdravljenju smo izmerili: postishemične hemodinamske spremembe brahialne arterije (FMD – flow mediated dilation), pri katerih ocenjujemo s povečanim pretokom povzročeno dilatacijo in postishemične spremembe v tkivnem pretoku podlahti (FBF – angl. forearm blood flow) zaradi reaktivne hiperemije, ocenjene z uporovno pletizmografijo kot parametra endotelne funkcije, ter hitrost pulznega vala (PWV – angl. pulse wave velocity) in periferni upor kot parametra arterijske togosti oz. podajnosti. Ocenili smo biološke označevalce endotelne funkcije: endotelne progenitorne celice (EPC) in cirkulirajoče endotelne celice (CEC), laboratorijske označevalce vnetja (interleukin 6, selektin E, TNFα, VCAM, hsCRP), vazoaktivno snov endotelin 1, in prokoagulabilni faktor vWF. Izboljšanje FMD smo potrdili v obeh intervencijskih skupinah v primerjavi s kontrolami (skupina E 2.0-krat, p = 0.000٭ in skupina S 1.9-krat, p = 0.000٭), med tema dvema skupinama pa ni bilo sprememb (p = 0.745). Med ocenjevanjem FBF je bilo v obeh terapevtskih skupinah v primerjavi s kontrolami statistično nepomembno izboljšanje (skupina E 1.39-krat, p = 0.074 in skupina S 1.22-krat, p = 0.701). Pri parametrih arterijske togosti smo izboljšave opazili le v skupini s semaglutidom, pri čemer se je periferni upor zmanjšal za 5.1 % (p = 0.046٭). Potrdili smo tudi pomembno povečanje EPC v obeh intervencijskih skupinah v primerjavi s kontrolami (E-C; p = 0.021* in S-C; p = 0.031*), medtem ko med obema skupinama zdravljenja ni bilo razlike (p = 0.852). Empagliflozin je delež EPC zvišal za 2.5-krat (p = 0.002٭) in semaglutid za 2.16-krat (p = 0.001٭). Zmanjšanje CEC smo potrdili pri skupini, zdravljeni s semaglutidom (p = 0.014*). Po zdravljenju s semaglutidom smo potrdili znižanje vnetnih označevalcev hsCRP za -0.25 mmol/l (-10.6, 21) (p = 0.024)٭, selektina E za -1.94 μg/l (-12.69, 4.83, p = 0.004٭) in TNFα za -1.94 (-6.6, 3.4) (p = 0.001٭), nakazovalo se je znižanje tudi ostalih bioloških označevalcev vnetja, medtem ko na te markerje empagliflozin ni imel nobenega vpliva. Empagliflozin ali semaglutid pri osebah s SB1 enakovredno znižata HbA1C, TIR (angl.time in range - čas v ciljnem območju glikemije), glukovariabilnost, telesno težo, obseg trebuha in odmerek inzulina, na znižanje LDL pa vpliva le semaglutid. Obe zdravili enakovredno izboljšujeta funkcijo endotelija makrovaskularizacije, ocenjeno s FMD in da verjetno izboljšujeta funkcijo endotelija mikrovaskularizacije, ocenjeno s FBF. Pri vplivu na podajnost oz. togost arterij, označevalce vnetja in upad CEC ima prednost semaglutid. Obe zdravili tudi enakovredno povečujeta izplavljanje EPC in imata tako zaščitno vlogo pri osebah s SB1.
Ključne besede: endotelna disfunkcija, biološki označevalci, empagliflozin, semaglutid, sladkorna bolezen tip 1
Objavljeno v DKUM: 16.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,83 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...