| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 117
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Genetski polimorfizmi in izražanje genov povezanih z nastankom centralnega zdrsa maternice
Tina Bizjak, 2021, doktorska disertacija

Opis: Izhodišče: V preteklih raziskavah je že bila ugotovljena povezava med dednostjo in zdrsom medeničnih organov (ZMO), vendar pa do sedaj še nobena raziskava ni ciljano preučevala pomena dednosti pri izoliranem zdrsu maternice (ZM). V naši raziskavi kandidatnih genov smo skušali ugotoviti, ali genetske različice v šestih predhodno predlaganih lokusih kandidatov za ZMO, ki so bili pri ženskah evropskega porekla identificirani z asociacijsko študijo celotnega genoma, prav tako spremenijo tveganje pri naši skupini bolnic z ZM. Preiskovanke in metode dela: V raziskavo smo vključili 100 bolnic, ki so imele operacijo zaradi izoliranega popolnega ZM, in 105 zdravih žensk. Vse udeleženke so bile stare med 30 in 55 let. Po izolaciji genomske DNA iz periferne krvi smo genotipizirali šest polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP), ki so bili predhodno povezani z ZMO. Opravili smo tudi analizo dejavnikov tveganja. Ekspresijo RNA smo določili na RNA in proteinih, ki smo jih izolirali iz sakrouterinih ligamentov pacientk in zdravih žensk s qPCR. Rezultati: Eden od šestih analiziranih SNP-jev je bil statistično povezan z ZM. Na lokusu kromosoma 20p13 smo ugotovili statistično pomembnost za model regresije faktorja tveganja za dominantni model alela T v SNP-ju rs6051098 (p = 0,046; OR: 1,93, CI: 1,01-3,66). Gen IDH3B je bil edini gen v lokusu 20p13, ki je bil v biopsijah sakrouterinega ligamenta pri ženskah z ZM statistično višje izražen v primerjavi s kontrolno skupino (p = 0,034). Analiza proteinov je pokazala trend k povišanemu izražanju proteina IDH3B pri bolnicah z ZM. Zaključek: Po našem najboljšem vedenju, smo kot prvi dokazali, da genetski dejavniki tveganja prispevajo k ZM in predlagali rs6051098 kot najboljši dejavnik tveganja, ki je povezan z ZM. Glede na pridobljene rezultate o ekspresiji predpostavljamo, da gen IDH3B igra vlogo pri patogenezi ZM.
Ključne besede: kandidatni geni, genetski polimorfizmi, genska ekspresija, zdrs medeničnih organov, zdrs maternice  
Objavljeno: 24.09.2021; Ogledov: 58; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (2,58 MB)

2.
Analiza uporabe telekardiologije na primarni zdravstveni ravni
Staša Vodička, 2021, doktorska disertacija

Opis: Namen: Pri obravnavi bolnika s sumom na motnjo ritma v ambulanti družinske medicine se kljub velikemu napredku medicine na tem področju, velikokrat bolnika napoti h kardiologu. V času digitalne dobe so se pojavile nove tehnologije, ki ponujajo storitve na daljavo, kar se je izkazalo za zelo pomembno v času izrednih razmer kot trenutna pandemija virusa Covid-19. Na Inštitutu Jožefa Štefana so v sodelovanju z zdravniki razvili osebni prenosni merilnik EKG Savvy, ki deluje v kombinaciji s pametnim telefonom in ga lahko uporabljamo pri bolnikih, ki tožijo za motnjami srčnega ritma. Študije so pokazale, da lahko z uporabo podobnih merilnikov pomembno vplivamo na kakovost obravnave bolnika na primarni ravni. Cilji: Cilj naloge je bil analizirati uporabnost telekardiologije v ambulanti zdravnika družinske medicine. S pomočjo bolnikove anamneze o motnji ritma in opravljenega EKG posnetka z uporabo EKG senzorja smo želeli oceniti uporabnost novega orodja in zadovoljstvo bolnikov in njihovih zdravnikov z uporabo pripomočka EKG senzorja pri taki obravnavi na primarni ravni. Prav tako smo želeli narediti okvirno stroškovno analizo uporabe tega orodja na primarni ravni in predlagati klinično pot obravnave bolnikov z motnjami ritma v ambulanti zdravnika družinske medicine. Metode: Izvedli smo intervencijsko randomizirano kontrolirano raziskavo, uporabili smo kvantitativno znanstveno metodologijo. Vključili smo bolnike (n=400) in njihove lečeče zdravnike (n=30), ki so v časovnem obdobju od oktobra 2016 do januarja 2018 obiskali ambulanto družinske medicine in so tožili zaradi motenj srčnega ritma; bolnike smo naključno razdelili v testno skupino, kjer so bolniki dobili EKG merilnik Savvy, in kontrolno skupino, kjer merilnik ni bil nameščen. Bolniki so nato opravili kontrolo čez 5–10 dni ter čez 3 mesece. Na podlagi opravljenih testov in pregledov smo lahko postavili ali ovrgli sum na motnjo srčnega ritma in pregledali intervencije, ki so bile potrebne; predvsem nas je zanimalo število napotenih bolnikov h kardiologu in zadovoljstvo bolnikov ter zdravnikov z uporabljeno metodo. Rezultati: Vključeni bolniki so bili povprečno stari 49,7 let, tri čertitne je bilo žensk. Razlik med skupinama v odkritih motnjah ritma ni bilo (26,0 proti 32,0 %, p=0,186), medtem ko je bilo ob uporabi merilnika EKG napotitev h kardiologu statistično značilno manj kot v kontrolni skupini (11,5 proti 34,0 %, p
Ključne besede: telekardiologija, primarna zdravstvena oskrba, motnje srčnega ritma, stroškovna učinkovitost
Objavljeno: 20.07.2021; Ogledov: 203; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (4,97 MB)

3.
Vloga videolaringoskopije pri oskrbi dihalne poti pri porodnicah
Iva Blajić Šarac, 2020, doktorska disertacija

Opis: Uvod V primerjavi s kirurško populacijo je vloga videolaringoskopije pri porodnicah manj raziskana. To potrjuje tudi Cochranova baza podatkov, v kateri je samo ena od 64 randomiziranih študij primerjala videolaringoskopijo z direktoskopijo pri porodnicah in ugotovila podaljšan čas do vstavitve dihalne cevke v sapnik pri uporabi McGrath Series 5 videolaringoskopa. Večina dosedanjih študij v porodništvu je bila namreč samo opazovalnih ali je šlo za prikaze kliničnih primerov. Poročale so o uspešni rabi različnih videolaringoskopov pri predvideno ali nepredvideno težki vstavitvi dihalne cevke v sapnik. Ker je čas do uspešne vstavitve dihalne cevke bistvenega pomena pri nujnem carskem rezu tako za mater kot za potencialno ogroženega otroka, so potrebne nadaljnje raziskave, ki bodo proučile, katera vrsta videolaringoskopa omogoča najkrajši čas za oskrbo dihalne poti pri porodnicah. Glavni namen naše študije je bil torej primerjati čas do vstavitve dihalne cevke v sapnik med C-MAC videolaringoskopom, King Vision videolaringoskopom ter direktno laringoskopijo. Metode Prospektivno randomizirano raziskavo je odobrila Nacionalna etična komisija Republike Slovenije (številka 33/02/25, dne 15. 02. 2015). Raziskava je bila prijavljena tudi v registru kliničnih raziskav Avstralije in Nove Zelandije »ANZCTR« (angl. Australian New Zeland Clinical Trials Registry) pod številko ACTRN12616000527460. V študijo je bilo vključenih sto osemdeset porodnic, ki so bile glede na vrsto uporabljenega laringoskopa naključno razporejene v tri skupine. Primarni cilj raziskave je bil določiti čas do uspešne vstavitve dihalne cevke v sapnik. Sekundarni cilji so bili trajanje laringoskopije, ocena vidljivosti grla po Cormack-Lehanovi lestvici, uspešnost prvega poskusa vstavitve dihalne cevke v sapnik, število vseh poskusov vstavitve dihalne cevke v sapnik, težavnost laringoskopije in vstavitve dihalne cevke v sapnik ter število optimizacijskih manevrov in zapletov med oskrbo dihalne poti. Rezultati Med tremi pripomočki ni bilo statistično pomembnih razlik v času vstavitve dihalne cevke v sapnik, uspešnosti prvega poskusa in številu vseh potrebnih poskusov za vstavitve dihalne cevke v sapnik. Težavnost vstavitve je bila pri C-MAC videolaringoskopu manjša kot pri King Vision videolaringoskopu (P < 0,001), medtem ko med King Vision videolaringoskopom in direktnim laringoskopom (P = 0,06) ter C-MAC-videolaringoskopom in direktnim laringoskopom (P = 0,05) ni bilo statistično pomembnih razlik. Z uporabo King Vision videolaringoskopa je bilo trajanje laringoskopije najdaljše (9±6 s, P = 0,028) in je hkrati zahtevalo tudi največ optimizacijskih manevrov (59 (100%), P < 0,0001). Ne glede na to pa je bila uporaba King Vision videolaringoskopa povezana z najboljšo vidljivostjo grla, namreč kar 47 (80 %) porodnic je imelo vidljivost grla stopnje 1 po Cormack Lehanovi lestvici (P < 0,001). Pet manjših zapletov smo zabeležili pri uporabi King Vision videolaringoskopa in enega z direktnim laringoskopom. Zaključki Ker C-MAC videolaringoskop in King Vision videolaringoskop v primerjavi z direktoskopom nista podaljšala časa za vstavitev dihalne cevke v sapnik, prav tako se nista razlikovala v uspešnosti prvega poskusa ter številu vseh poskusov za vstavitev dihalne cevk v sapnik, bi lahko postala videolaringoskopija primarni intubacijski pristop za oskrbo dihalne poti pri porodnicah za carski rez. Uporaba C-MAC videolaringoskopa je bila najmanj težavna in je hkrati omogočala tudi dobro medsebojno sodelovanje brez nepotrebne izgube časa, zato bi ga lahko uporabljali za rutinsko oskrbo dihalne poti porodnic za carski rez. King Vision videolaringoskop bi lahko koristil v primeru spredaj ležečega grla po neuspešni vstavitvi dihalne cevke v sapnik z uporabo C-MAC videolaringoskopa ali direktnega laringoskopa.
Ključne besede: anestezija, porodništvo, vstavitev dihalne cevke v sapnik, videolaringoskopi, carski rez
Objavljeno: 26.05.2021; Ogledov: 220; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (1,52 MB)

4.
VPLIV PROBIOTIČNIH BAKTERIJ IZ RODU LACTOBACILLUS NA IZRAŽANJE GENOV SGLT1 IN GLUT2 V FUNKCIONALNIH CELIČNIH MODELIH ČREVESNEGA EPITELIJA
Maša Primec, 2020, doktorska disertacija

Opis: VPLIV PROBIOTIČNIH BAKTERIJ IZ RODU LACTOBACILLUS NA IZRAŽANJE GENOV SGLT1 IN GLUT2 V FUNKCIONALNIH CELIČNIH MODELIH ČREVESNEGA EPITELIJA SPLOŠNO: Ohranjanje zdravja je odvisno od sožitja med gostiteljevim organizmom in mikrobioto. Probiotične bakterije (probiotiki) so živi mikroorganizmi, ki ob zaužitju v zadostnih količinah vplivajo blagodejno na zdravje gostitelja. Že zgodnje raziskave so temeljile na proučevanju probiotičnih prehranskih lastnosti, ki ob zaužitju prispevajo tudi k strukturni spremembi črevesne mikrobiote in s tem med drugim vplivajo na stanje telesne presnove in njeno homeostazo. Ohranjanje homeostaze v telesu je tako ključnega pomena in se odraža na vseh nivojih, tudi na nivoju glukoze, ki predstavlja nujno gorivo za normalno delovanje celice. Kljub številnim kliničnim študijam, ki prikazujejo vplive različnih probiotikov na nivo glukoze in njeno homeostazo, je poznavanje točnega mehanizma njihovega delovanja še vedno skromno. CILJI: Cilji doktorske disertacije so bili ugotoviti, ali kateri izmed izbranih probiotičnih sevov, to so Lactobacillus plantarum PCS 20 (PCS 20), Lactobacillus plantarum PCS 26 (PCS 26), Lactobacillus rhamnosus GG ATCC 53103 (LGG) in Lactobacillus acidophilus ATCC 4356 (L. acidophilus), vpliva na izražanje genov SGLT1 in/ali GLUT2, kot tudi, ali kateri izmed izbranih probiotičnih sevov iz rodu Lactobacillus vpliva na spremenjeno količino prehoda glukoze skozi črevesne epitelijske celice (transepitelijski transport) v prašičjem in humanem funkcionalnem celičnem modelu. METODE: Črevesna celična linija nekarcinogenega izvora (CLAB) in humana črevesna celična linija karcinogenega izvora Caco2 (ATCC HTB-37) (Caco2) sta bili izpostavljeni probiotičnim sevom PCS 20, PCS 26, LGG in L. acidophilus. Učinek probiotičnih sevov je bil določen z merjenjem transkripcije in translacije genov SGLT1 in GLUT2 v celicah. Morebitna raznolikost med vplivi probiotičnih sevov je bila nadalje ocenjena z merjenjem transepitelijskega transporta glukoze po gojenju celic na mikroporoznih membranah. REZULTATI: Spremembe v transkripciji in izražanju genov SGLT1 in GLUT2 so bile različne glede na probiotični sev in/ali celično linijo. V celični liniji CLAB je dodatek LGG statistično značilno najbolj povečal transkripcijo gena SGLT1, medtem ko je dodatek PCS 26 statistično značilno najbolj zmanjšal transkripcijo gena GLUT2, kar se je odražalo tudi na proteinski ravni. V celični liniji Caco2 je vpliv vseh testiranih sevov pokazal tendenco k zmanjšanju transkripcije in izražanja gena GLUT2, pri čemer je sev L. acidophilus najučinkoviteje znižal raven proteina GLUT2. Statistično značilne spremembe na molekularni in proteinski ravni GLUT2 pri kombinacijah PCS 26/CLAB in L. acidophilus/Caco2 je spremljalo tudi značilno znižanje hitrosti transepitelijskega transporta glukoze. ZAKLJUČEK: Naša študija in vitro je izpostavila nekatere probiotične seve rodu Lactobacillus kot potencialne kandidate pri uravnavanju izražanja glukoznih prenašalcev in posledično pri uravnavanju transepitelijskega transporta glukoze v črevesnih epitelijskih celicah. Specifični probiotični sevi Lactobacillus lahko zmanjšajo transkripcijo in izražanje prenašalcev glukoze v črevesnih epitelijskih celicah ter s tem hitrost absorpcije glukoze iz hrane. Zmanjšana celokupna absorpcija glukoze iz črevesja kot posledica uporabe probiotičnega prehranskega dodatka bi lahko koristila v podpornem zdravljenju vseh patoloških stanj, povezanih s homeostazo glukoze. Nova dognanja bi tako prispevala k izboljšanju vodenja omenjenih patoloških stanj in tudi h kakovosti življenja pacientov.
Ključne besede: Lactobacillus, celični modeli, SGLT1, GLUT2, glukoza
Objavljeno: 20.05.2021; Ogledov: 206; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (4,19 MB)

5.
Pomen vnetnih in atrofičnih sprememb v vzorcih igelne biopsije prostate pri oceni indolentnosti karcinoma prostate z gleason score 6
Marko Zupančič, 2021, doktorska disertacija

Opis: Namen: Namen raziskave je bil preveriti vpliv prisotnosti vnetja in/ali atrofije v vzorcih igelne biopsije prostate na oceno indolentnosti karcinoma prostate in tveganja za napredovanje karcinoma pri bolnikih z GS 3+3=6 ter morebitno povezanost obeh z aktivacijo NF-κB v citoplazmi in jedru karcinomskih celic. Raziskavo smo razširili še na analizo povezanosti pozitivne IHK reakcije na NF-κB p65 v citoplazmi in v jedru karcinomskih celic z biokemično ponovitvijo karcinoma pri obravnavanih bolnikih. Bolniki in metode: Raziskava je temeljila na retrospektivni analizi kliničnih podatkov bolnikov, ki so bili diagnosticirani, operativno operirani in vsaj 5 let po operaciji spremljani na Oddelku za urologijo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Vključitveni kriteriji za uvrstitev bolnikov v raziskavo so bili izhodiščni PSA ≤ 10,0 ng/ml, GS 3+3=6, število vzorcev igelne biopsije prostate ≥ 8, klinični stadij T1-2 ter dostopni podatki o kontrolnih vrednostih PSA 1, 6, 18, 30, 42, 54 in 66 mesecev po radikalni prostatektomiji. Vključenih je bilo 177 bolnikov. Pri 16 je bil ugotovljen GS 3+4=7, zato so bili izključeni iz nadaljnje raziskave. Glavni del študije je bil izveden na 161, od teh je bilo v del, ki se je nanašal na NF-κB, vključenih 123 bolnikov. V sklopu raziskave so bile na tkivnih vzorcih igelne biopsije prostate vključenih bolnikov, arhiviranih na Oddelku za patologijo iste bolnišnice, opravljene še dodatna patohistološka analiza prisotnosti vnetja in/ali atrofije, ocena odstotka zajetja vzorca s tumorjem pri bolnikih z ≤ 2 pozitivnima stebričkoma na igelni biopsiji ter imunohistokemična detekcija NF-κB v pozitivnih vzorcih biopsije. Izsledke teh analiz smo primerjali s klinično patološkimi dejavniki tveganja za ponovitev bolezni po radikalni prostatektomiji. Rezultati: Biokemično ponovitev karcinoma prostate z mejno vrednostjo PSA 0,05 ng/ml smo ugotovili pri 16,9 % bolnikov, z mejno vrednostjo 0,2 ng/ml pa pri 5,8 %. Manj kot 50 % s karcinomom zajetega tkiva v enem ali v obeh pozitivnih vzorcih igelne biopsije prostate je bilo pri 101 bolniku. Med 161 bolniki je bilo na preparatih igelne biopsije samo vnetje ugotovljeno pri 45 (27,9 %), samo atrofija pri 46 (28,6 %), vnetje in atrofija skupaj pa pri 23 (14,3 %). V analizo IHK reakcije na NF-κB p65 so bili vključeni 123 bolniki. Citoplazemska IHK reakcija je bila pozitivna pri 63 (51,2 %), jedrna pa pri 20 (16,3 %) bolnikih. V delu študije, ki se je nanašal na povezanost pozitivne IHK reakcije na NF-κB p65 z biokemično ponovitvijo bolezni je bilo vključenih 118 bolnikov. Po 66 mesecih spremljanja je do biokemične ponovitve bolezni (PSA ≥ 0,2 ng/ml) prišlo pri 6 (5,1%) bolnikih, od tega je pri 3 (50 %) šlo za GS 3+3=7, pri 3 (50%) pa za GS 3+4=7. V analizi povezanosti prisotnosti vnetja in/ali atrofije v vzorcih igelne biopsije prostate s klinično patološkimi dejavniki tveganja za napredovanje KP statistično značilne povezanosti nismo ugotovili. Prav tako prisotnost vnetja ni bila statistično povezana z biokemično ponovitvijo bolezni. Povezanosti IHK reakcije na NF-κB p65 s klinično patološkimi dejavniki tveganja za biokemično ponovitev bolezni po radikalni prostatektomiji v citoplazmi in v jedru smo statistično potrdili samo pri pozitivni IHK reakciji v citoplazmi v povezavi z NCCN tveganjem (P = 0,044). Citoplazemska IHK reakcija NF-κB je bila ob mejni vrednosti PSA ≥ 0,2 ng/ml statistično značilno povezana tudi s slabšim preživetjem bolnikov brez biokemične ponovitve bolezni (P = 0,013), med tem ko je bila pri bolnikih z mejno vrednostjo PSA ≥ 0,05 ng/ml ta povezava na meji statistične značilnosti (P = 0,057). Zaključek: Citoplazemsko izražanje NF-κB v vzorcih igelne biopsije prostate je povezano z večjo verjetnostjo biokemične ponovitve karcinoma prostate in bi lahko predstavljalo samostojen dejavnik tveganja za ponovitev bolezni po radikalni prostatektomiji. Za potrditev teh začetnih rezultatov bi bile potrebne dodatne študije na večjem številu bolnikov.
Ključne besede: vnetne spremembe prostate, atrofične spremembe prostate, igelna biopsija prostate, ocena indolentnosti karcinoma prostate, Gleason score 6, Nuklearni faktor-Kappa beta
Objavljeno: 20.04.2021; Ogledov: 195; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (7,59 MB)

6.
Management of children and adolescents with coeliac disease in selected Central European countries
Petra Rižnik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Coeliac disease (CD) is a lifelong systemic autoimmune disorder elicited by gluten and related prolamines in genetically susceptible individuals and is one of the most common chronic diseases, affecting about 1% of the population. It has a very diverse clinical presentation, involving intestinal, extraintestinal and even asymptomatic presentations. Due to its genetic background, CD is more common among family members of affected individuals and is associated with a number of other conditions. The diagnosis of CD is traditionally based on the presence of a specific immune response and characteristic histological changes in the small intestinal mucosa. In the recently published European Society for Pediatric Gastroenterology, Hepatology and Nutrition (ESPGHAN) guidelines, the initial diagnostic step is determination of CD-specific IgA autoantibodies against type-2 (tissue) transglutaminase. Positive autoantibodies imply a high probability of mucosal atrophy. To confirm the diagnosis, an upper endoscopy with multiple duodenal biopsies should be performed. However, ESPGHAN guidelines for the past eight years allow paediatric gastroenterologists to diagnose the disease without intestinal biopsy when certain criteria are met. The only available treatment for CD is a lifelong strict gluten-free diet, which should only be initiated after firm confirmation of the diagnosis. Patients have to avoid all gluten-containing products, including products from wheat and wheat cultivars, rye, barley, Khorasan wheat, triticale and bulgur. Owing to the high likelihood of cross-contamination, avoidance of oats is also recommended in many regions. Despite being one of the most common lifelong disorders, CD still remains undiagnosed for a long time in many adult and paediatric patients. Diagnostic delays in some regions exceed 10 years, which can have important adverse effects on patients’ health and quality of life. The aims of our study were to analyse the clinical presentation of CD in children and adolescents in selected Central European (CE) countries, to evaluate the compliance with current ESPGHAN guidelines for diagnosing CD in children and adolescents, to assess the diagnostic delays in children and adolescents with CD in selected CE countries, to identify possible regional differences, and to determine whether the clinical presentation or the diagnostic approach influence diagnostic delays. The study was carried out as a part of the Focus IN CD project with twelve project partners from five CE countries (Croatia, Germany, Hungary, Italy, and Slovenia). Paediatric gastroenterologists from the included regions were encouraged by the regional project partners to complete a web-based questionnaire, providing anonymised medical records of children and adolescents below 19 years of age who were diagnosed with CD in 2016. The questionnaire was translated into the languages of all project partners and focused on the onset of the CD-related symptoms, clinical presentation, diagnostic approach, and the results of all performed tests. The medical records of children and adolescents were then analysed, and the results compared regionally. We found that a non-classical clinical presentation and asymptomatic disease are becoming more common, and the classical clinical presentation with malabsorption syndrome less frequent in children and adolescents with CD. Abdominal pain was found to be the most common leading symptom in children older than three years, whereas, in very young children (
Ključne besede: coeliac disease, children, adolescents, Central Europe, clinical presentation, management, diagnostic delays
Objavljeno: 18.03.2021; Ogledov: 244; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (2,15 MB)

7.
Zagotavljanje enakosti v primarni zdravstveni oskrbi v povezavi z organizacijo dela in sistemom financiranja v Sloveniji in primerjava z državami centralne in vzhodne Evrope
Suzana Kert, 2021, doktorska disertacija

Opis: Izhodišča. Sestavni del zdravstvenih sistemov je primarna zdravstvena oskrba (PZO), prevladujoč model oskrbe v Evropi v PZO pa družinska medicina. Za funkcioniranje sistemov je potrebno ustrezno financiranje in organizacija dela, oboje je potrebno za ustrezen dostop, ki predstavlja element enakosti v PZO. Namen. Namen raziskave je bil opredelitev KK in analiza dostopa do PZO glede organizacije dela in financiranja, cilji pa ocena KK za PZO glede strukture/pogojev, postopkov/procesov in izidov, ocena elementov kakovosti PZO, primerjava rezultatov za Slovenijo (SLO) z drugimi državami in oblikovanje priporočil za nosilce odločanja zdravstvenega sistema v SLO. Bolniki in metode. Raziskava je bila del mednarodne raziskave Quality and Costs of Primary care in Europe (QUALICOPC) v 34 državah v obdobju od leta 2011 do 2013. Uporabili smo podatke desetih držav centralne in vzhodne Evrope (CEECs): Bolgarija, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in SLO. Analizirali smo odgovore iz dveh vprašalnikov za 2103 naključno izbranih zdravnikov družinske medicine ter 18819 njihovih bolnikov. Uporabili smo več statističnih metod: predstavitev podatkov z opisnimi statistikami, frekvenčnimi porazdelitvami, srednjimi vrednostmi in variacijskimi razmiki, definiranje KK z deleži, preizkušanje domnev z različnimi testi ter iskanje povezav med spremenljivkami s faktorsko analizo. Rezultati. Glede organizacije dela je analiza odgovorov bolnikov v SLO in CEECs pokazala, da so bili nizki deleži bolnikov z negativnimi izkušnjami pri vprašanjih za potovalni čas več kot eno uro od doma do ambulante, nezmožnost dobiti obisk na domu, oddaljenost ambulante ter nepoznavanje, kako do storitev zvečer, ponoči in med vikendom, glede finančne dosegljivosti o tem, da bi zdravnika preveč skrbel denar, o preložitvi obiska zdravnika, ker niso imeli ali zavarovanja ali iz drugih finančnih razlogov in glede preložitve oz. opustitve obiska zdravnika. Najbolj značilne spremenljivke za organizacijo dela PZO so bile uporaba računalnika, število disciplin v posamezni ambulanti/centru, uporaba medicinske dokumentacije predhodnega zdravnika, delež naročenih bolnikov, dosegljivost ambulante/centra po 18 h in število ur, ko je ambulanta odprta. Primerjava KK v SLO in CEECs je pokazala več statistično značilnih razlik. Za KK strukture/pogojev smo ugotovili, da so imeli slovenski zdravniki v primerjavi z zdravniki iz CEECs statistično značilno različno in 1) več pripomočkov za delo (SLO 15,30, CEECs 13,0), 2) večje število strokovnjakov (SLO 4,18, CEECs 2,60), 3) višje število bolnikov na listi zdravnika (SLO 1950,01, CEECs 1894,7), 4) v delovnem dnevu višje število stikov (SLO 45,27, CEECs 33,7), 5) in krajše posvete z bolniki (SLO 9,59 min, CEECs 13,1 min), 6) nižje število hišnih obiskov (SLO 2,21, CEECs 6,9), 7) je bila redna zaposlitev pogostejša oblika zaposlitve (Slovenija 73,7 %, CEECs 30,1 %), 8) je bila plača pogostejši dohodek (SLO 85,2 %, CEECs 61,5 %), 9) večkrat so delali z medicinsko sestro (SLO 98,1 %, CEECs 87,8 %), in 10) sodelovali s patronažno sestro (SLO 76 %, CEECs 41,8 %). Za KK postopkov/procesov smo dokazali, da so slovenski zdravniki uporabljali statistično značilno različno in 1) več kliničnih smernic (SLO 3,85, CEECs 3,15), 2) sodelovali v več programih obravnave kroničnih bolezni (SLO 1,71, CEECs 1,13), 3) sami obravnavali več diagnoz (SLO 11,42, CEECs 9,09) ter 4) izvajali več posegov (SLO 2,43, CEECs 1,30). Zaključek. Izsledki raziskave kažejo, da bi bilo potrebno v Sloveniji na področju PZO izpeljati nekatere spremembe. Glede financiranja bi bilo razen glavarine in plačila za storitve, koristno vključiti nagrajevanje kakovosti dela, kot orodje za merjenje kakovosti predlagamo KK za postopke/procese in izide oskrbe, glede organizacije dela multidisciplinarni model oskrbe, nadaljevanje nižanja glavarin in vključevanje novih zdravnikov družinske medicine, na nivoju države pa vzpostavitev neodvisne tehnične ustanove.
Ključne besede: primarna zdravstvena oskrba, družinska medicina, organizacija dela, sistem financiranja, enakost, dostop do oskrbe, Slovenija, države centralne in vzhodne Evrope, kazalci kakovosti, priporočila
Objavljeno: 18.03.2021; Ogledov: 216; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (5,98 MB)

8.
Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (NSSI) pri mladostnikih - vpliv genetskih polimorfizmov, travmatiziranosti, impulzivnosti in duševnih motenj
Teja Bunderla, 2021, doktorska disertacija

Opis: Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (»Nonsuicidal Self-Injury« – NSSI) se vedno bolj pojmuje kot samostojna psihiatrična motnja. Odkar je bil NSSI leta 2013 v najnovejši izdaji ameriške klasifikacije duševnih motenj (»Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders« – DSM-5) prvič opredeljen kot samostojna diagnoza v sekciji III – pod motnjami za prihodnje raziskovanje, se je znanje na tem področju bistveno povečalo, vendar pa etiologija tega vedenja še zmeraj ni pojasnjena. Obstajajo številne psihološke razlage nastanka in vzdrževanja NSSI. Identificirane so najpogostejše komorbidnosti (depresija, mejna osebnostna motnja, anksioznost). Vzroki za nastanek NSSI niso poznani, dosedanje raziskave pa nakazujejo tako dedni dejavnik kot dejavnike okolja. V raziskavi smo zbrali 95 mladostnikov z NSSI, diagnosticiranih po raziskovalnih kriterijih DSM-5, 21 kontrol brez NSSI in 118 posameznikov iz splošne populacije, ki smo jih dodali kot dodatno kontrolno skupino za genetske preiskave. Pri vseh smo opravili genotipizacijo polimorfizmov v genih TPH1 (rs4537731, rs1799913, rs7933505), SLC6A4 (VNTR STin2), OPRM1 (rs1799971), GNβ3 (rs5443) in DRD2/ANKK1 (rs1800497). Preiskovanci z NSSI in kontrolna skupina brez NSSI so izpolnili prevedene vprašalnike Barratt Impulsiveness Scale (BIS-11), State-Trait Anxiety Inventory for Adults (STAI), MacLean Screening Instrument for BPD (MSI-BPD) in Early Trauma Inventory Self Report-Short Form (ETISR-SF), preiskovanci z NSSI pa še dodatno Inventory of Statements about Self-Injury (ISAS) in Self-Injury Craving Questionnaire (SICQ). Opravili smo asociacijsko analizo in analize interakcij med izbranimi kandidatnimi geni in okolijskimi dejavniki za nastanek NSSI. Ugotovili smo statistično značilno povezavo polimorfizma rs4537731 v genu TPH 1 s starostjo ob prvem pojavu NSSI. Prisotnost STin2.10 je bila skupaj s celokupno travmatiziranostjo povezana z večjo verjetnostjo za NSSI. Alel G polimorfizma rs1799971 v genu OPRM1 se je izkazal kot varovalni alel, povezan z nižjim hlepenjem po NSSI. Z multivariantnim modelom smo pokazali povezavo mejne osebnostne motnje in dednega dejavnika z nastankom NSSI, pri čemer sta k dednemu dejavniku za nastanek NSSI prispevala predvsem polimorfizma rs1799913 in rs7933505. Polimorfizem rs1799913 je bil statistično značilno povezan z nastankom NSSI v modelu skupaj z anksioznostjo kot osebnostno potezo. NSSI v našem vzorcu je bil močno povezan s celokupno travmatiziranostjo, čustveno zlorabo in spolno zlorabo. Dokazali smo tudi pomembno povezavo z impulzivnostjo. Mladostniki z NSSI iz našega vzorca so izpostavili hlepenje po NSSI, ki je primerljivo hlepenju po kokainu. Hlepenje je bilo v močni premo sorazmerni korelaciji s številom NSSI v življenju. Anksioznost je bila pri posameznikih z NSSI zelo povišana, bistveno pa je bila povezana tudi s povišanjem hlepenja po NSSI. Mladostniki so v večinskem deležu poročali o spremenjenem zaznavanju bolečine med NSSI, a povezave z genetiko nismo uspeli potrditi. NSSI je v analizah povezav med dednimi in okoljskimi dejavniki pokazal povezanost predvsem s kandidatnimi polimorfizmi serotoninskega sistema in s sistemom endogenih opioidov. Ugotovili smo povezavo NSSI z visokim hlepenjem. Nujno je nadaljevanje raziskovanja NSSI v smislu vedenjske odvisnosti. NSSI je bil močno povezan s travmatiziranostjo in izkušnjami predvsem čustvene in spolne zlorabe. Z anksioznostjo je verjetno povezan veliko bolj, kot smo do sedaj predvidevali.
Ključne besede: samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena, NSSI, mladostniki, anksioznost, mejna osebnostna motnja, travmatiziranost, impulzivnost, odvisnost, zaznavanje bolečine, genetski polimorfizmi, serotoninski sistem, endogeni opioidi, dopaminergični sistem
Objavljeno: 18.03.2021; Ogledov: 238; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

9.
Primerjava viabilnosti miokarda s stopnjo kolateral pri bolnikih s kronično popolno okluzijo
Maja Pirnat, 2020, doktorska disertacija

Opis: Namen: Stopnja uspešnosti perkutanih koronarnih arterijskih posegov (PCI) na lezijah s kronično popolno okluzijo (CTO) se je v zadnjih letih povečala, vendar je izboljšanje funkcije možno le, če je prisotna viabilnost miokarda. Eden najpomembnejših dejavnikov ohranjanja viabilnoti miokarda je odpiranje in razvoj kolateral. Naša hipoteza je bila, da višja stopnja kolateral pomeni izboljšano viabilnost miokarda. Metode: Pri 38 bolnikih smo primerjali stopnjo kolateral, ocenjeno s konvencionalnim koronarnim angiogramom (CCA) in razvrščeno po klasifikaciji Rentrop, s parametri viabilnosti (delež brazgotine, krčljivost in EDWT), ki smo jih pridobili s preiskavo ocene viabilnosti z magnetno resonanco. Rezultati: Ugotovili smo statistično pomembno povezavo med stopnjo kolateral, določeno z metodo Rentrop, in deležem brazgotine, izmerjenim s CMR (p = 0,001; T = - 0,144). Naša študija kaže tudi močno statistično pomembno povezavo med stopnjo kolateral in krčljivostjo, ki je bila izmerjena na ordinalni način (normalna, blaga hipokinezija, huda hipokinezija, diskinezija in akinezija) (p = 8,86 × 10-8; T = 0,215). Obe asociaciji sta pokazali povečano razmerje med viabilnim in neviabilnimi miokardom glede na stopnjo kolateral. Ugotovili smo, da ima stopnja kolateral nizko NPV za neviabilen miokard (29%) in visoko PPV za viabilen miokard (82%) s skupno natančnostjo 74%. Zaključek: naša študija kaže, da bi bilo koristno rutinsko oceniti kolaterale pri angiografiji pri bolnikih s CTO za oceno viabilnosti miokarda.
Ključne besede: viabilnost miokarda, stopnja kolateral, CMR, CCA, metoda Rentrop, parametri viabilnosti
Objavljeno: 17.03.2021; Ogledov: 276; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (1,50 MB)

10.
Razporeditev genotipov človeških papilomavirusov v različnih oblikah kožnih bradavic
Vesna Breznik, 2020, doktorska disertacija

Opis: Poznavanje razporeditve vzročnih genotipov HPV v najpogostejših kliničnih tipih kožnih bradavic (KB) je izjemno pomembno za razvoj preventivnih cepiv proti kožnim genotipom HPV. V tej raziskavi so bili na osnovi ocenjenih virusnih bremen opredeljeni vzročni genotipi HPV v 203 sveže zamrznjenih tkivnih vzorcih histopatološko potrjenih KB - 185 navadnih (NB) in 18 plantarnih bradavicah (PB), ki so bile odvzete skupno 138 imunsko-kompetentnim bolnikom. Vsi tkivni vzorci so bili s tipsko specifično kvantitativno verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (PCR) testirani na najpogostejše Alphapapillomaviruse (Alpha-PV) ki so potencialni povzročitelji KB (HPV-2/-27/-57) in Mu-PV (HPV-1/-63/-204) ter s konvencionalnim širokospektralnim PCR-jem za opredeljevanje prisotnosti 23 nizkorizičnih HPV. Deoksiribonukleinska kislina HPV je bila identificirana v 176/185 (95 %) NB in v vseh PB. Na podlagi ocenjenih virusnih bremen večine opredeljenih genotipov HPV in določene mejne vrednosti pri eni virusni kopiji/celico so bili v tej raziskavi kot potencialni povzročitelji kožnih sprememb (vzročni genotipi HPV) opredeljeni HPV-2/-27/-57 (v približno treh četrtinah NB in v dveh tretjinah PB) ter HPV-1 (v 4 % NB in v eni tretjini PB). Čeprav so bile sočasne okužbe z več genotipi HPV identificirane v približno eni tretjini NB in PB, so bile potencialne vzročne so-okužbe opredeljene v samo 2 % NB, medtem ko jih v vzorcih PB nismo zaznali. Naše ugotovitve nakazujejo na nekoliko različno razporeditev potencialnih vzročnih genotipov HPV-2/-27-/57 in HPV-1 v NB in PB, s predominanco genotipa HPV1 za plantarno lokacijo, kar potrjuje potrebo po vključitvi virusom podobnih delcev genotipov HPV-2/-27-/57/-1 v bodoče cepivo proti kožnim genotipom HPV.
Ključne besede: človeški papilomavirusi, HPV, genotip, rod, kožne bradavice, navadne bradavice, plantarne bradavice, virusno breme, citopatogeni učinek, histopatologija, PCR, genotipizacija, inkluzije
Objavljeno: 05.02.2021; Ogledov: 225; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (2,31 MB)

Iskanje izvedeno v 1.72 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici