SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 60
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Napovedna moč nekaterih kliničnih, histopatoloških in bioloških parametrov za preživetje bolnic z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, zdravljenih v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor v letih 2000–2009
Nina Fokter Dovnik, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča. Enega izmed največjih izzivov pri zdravljenju raka dojk v zgodnjem stadiju predstavlja izbor bolnic s predvidenim agresivnejšim potekom bolezni, ki potrebujejo dopolnilno sistemsko zdravljenje. O tem se odločamo na podlagi različnih napovednih dejavnikov, kot so status pazdušnih bezgavk, velikost tumorja, stopnja diferenciacije, limfovaskularna invazija, starost bolnic, status hormonskih receptorjev, status HER2, v zadnjem času pa v ta namen ponekod uporabljajo tudi urokinazni aktivator plazminogena (uPA) in inhibitor aktivatorja plazminogena 1 (PAI-1). Vloga novejših napovednih dejavnikov v primerjavi s tradicionalnimi še ni povsem razjasnjena. Namen raziskave je bil ugotoviti vpliv posameznih dejavnikov na preživetje bolnic z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, zdravljenih v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Maribor. Hkrati sem želela tudi primerjati preživetje bolnic, zdravljenih v UKC Maribor, s slovenskim povprečjem. Bolnice in metode. Opravila sem retrospektivno analizo bolnic z invazivnim rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, ki so bile primarno zdravljene v UKC Maribor v letih 2000–2009. Podatke sem pridobila iz medicinske dokumentacije in jih dopolnila s podatki iz Registra raka Republike Slovenije, od koder sem pridobila tudi podatke o vseh primerljivih slovenskih bolnicah, zdravljenih v istem obdobju. Analizirala sem korelacije med napovednimi dejavniki in s pomočjo Coxove regresije in Coxovega modela sorazmernih tveganj opravila univariatne in multivariatne analize preživetja brez bolezni, celokupnega in specifičnega preživetja. Rezultati. Študijsko skupino je sestavljalo 858 bolnic s srednjim časom sledenja 101 mesec. Med bolnicami, zdravljenimi v UKC Maribor, in vsemi slovenskimi bolnicami ni bilo razlik v celokupnem (HR 1,07; 95 % CI 0,91–1,27; p = 0,413) in specifičnem preživetju (HR 0,85; 95 % CI 0,66–1,11; p = 0,234). Preživetje brez bolezni (HR 0,67; 95 % CI 0,50–0,91; p = 0,010) in specifično preživetje (HR 0,53; 95 % CI 0,30–0,94; p = 0,031) je bilo statistično značilno boljše v obdobju 2005–2009 v primerjavi z 2000–2004, pri celokupnem preživetju pa se je kazal enako usmerjen statistično neznačilen trend (HR 0,73; 95 % CI 0,51–1,05; p = 0,087). Med napovednimi dejavniki so bile prisotne številne korelacije. V multivariatnih analizah so na preživetje brez bolezni najbolj vplivali starost ob diagnozi, vrednost uPA/PAI-1 in status estrogenskih receptorjev, na celokupno preživetje starost, stopnja diferenciacije in vrednost uPA/PAI-1, na specifično preživetje pa stopnja diferenciacije. Zaključki. Preživetje bolnic z rakom dojk brez zasevkov v bezgavkah, primarno zdravljenih v UKC Maribor v letih 2000–2009, je zelo visoko in enakovredno preživetju vseh primerljivih bolnic na ravni Slovenije. Kot najpomembnejša napovedna dejavnika sta se pri tej skupini bolnic izkazala vrednost uPA/PAI-1 in stopnja diferenciacije, ki sta klinično pomembno vplivala na preživetje brez bolezni, celokupno in specifično preživetje.
Ključne besede: rak dojk brez zasevkov v bezgavkah, dopolnilno zdravljenje, stadij, stopnja diferenciacije, status HER2, status hormonskih receptorjev, urokinazni aktivator plazminogena, inhibitor aktivatorja plazminogena 1
Objavljeno: 14.03.2017; Ogledov: 13; Prenosov: 7
.pdf Polno besedilo (5,97 MB)

3.
VPLIV POLIMORFIZMOV GENA ZA ADENOZINSKE RECEPTORJE (ADORA) NA SIMPTOMATIKO SHIZOFRENIJE IN POJAVNOST EKSTRAPIRAMIDNIH NEŽELENIH UČINKOV ANTIPSIHOTIČNIH ZDRAVIL
Arijana Turčin, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Shizofrenija označuje skupino psihotičnih motenj, ki sodijo med hude duševne motnje, nevrodegenerativne in progresivne narave. Prevalenca shizofrenije v splošni populaciji je od 0.5 do 1.0 %, značilno pa se pojavi pri mladih odraslih (moški: med 17. in 25. letom starosti, ženske: med 25. in 35. letom). Pri shizofreniji se pojavijo motnje mišljenja, zaznavanja, čustvovanja in vedenja, kakor tudi kognitivne motnje. Značilen je delno ali popolnoma okrnjen stik z realnostjo. Zdravimo jo na različne načine, najpogostejša zdravila pri shizofreniji so antipsihotiki. V raziskavi smo preučevali vpliv polimorfizmov adenozinskih (ADORA) in dopaminskih (DRD) receptorjev na pojav produktivne psihopatološke simptomatike pri shizofreniji, kakor tudi vpliv na nastanek ekstrapiramidne simptomatike ob prejemanju antipsihotične terapije. Naša raziskava je potekala v dveh delih. V eno skupino so bili vključeni pacienti v akutni fazi bolezni, prva epizoda ali akutni relaps shizofrenije, v drugo skupino pa pacienti na vzdrževalnem zdravljenju v stabilni fazi shizofrenije. Pacienti so se z vključitvijo v raziskavo strinjali s podpisom. V obeh vzorcih smo ocenjevali psihopatološko in ekstrapiramidno simptomatiko ob prejemanju antipsihotikov. Pri vseh bolnikih smo opravili genotipizacijo na skupno 22 izbranih polimorfizmih v ADORA1, ADORA2A, ADORA3, DRD1 in DRD2. Polimorfizmi so bili izbrani s pomočjo podatkovne zbirke SNP ameriškega National Center for Biotechnology Information (NCBI), HapMap, ter »tagger pairwise« metodo programskega kompleta HaploView. Vse dobljene podatke smo statistično obdelali s programskim paketom STATISTICA 7 za Windows. Za preliminarno preverjanje statistične pomembnosti porazdelitve kvantitativnih kliničnih spremenljivk med različnimi genotipi smo uporabili analizo variance (ANOVA), analizo kovariance pa smo opravili z metodo MANCOVA. Preverili smo Hardy-Weinbergovo ravnotežje, kakor tudi vezavno neravnovesje (LD) med SNP. Analizo haplotipov smo opravili s programom R-project. V raziskavo je bilo vključenih 74 pacientov v akutni fazi shizofrenije in 127 pacientov v neakutni fazi, ki so prejemali vzdrževalno antipsihotično terapijo. S psihopatološko simptomatiko pri shizofreniji so bili povezani polimorfizmi ADORA1 rs3766566, ADORA2A rs2236624 in ADORA2A rs2298383, ter haplotipi ADORA1 CTCAACG, ADORA3 TGTTGT, DRD1 TG in DRD1 CA. Z ekstrapiramidnimi neželenimi učinki antipsihotikov so bili povezani polimorfizmi ADORA2A rs35320474 (tardivne diskinezije), ADORA2A rs5751876 (akatizija), DRD1 rs4532 (akatizija) in DRD1 rs5326 (akatizija), ter haplotipi ADORA1 CTTGATG (akatizija), ADORA1 CTCAACG (akatizija), ADORA2A TCCTG (parkinsonizem), ADORA3 TGTTGT (parkinsonizem), ADORA3 CACTAC (akatizija), ADORA3 CACTAT (akatizija in tardivne diskinezije), DRD1 TG (parkinsonizem, akatizija, tardivne diskinezije), DRD1 TA (akatizija) in DRD1 CG (akatizija). Naša raziskava predstavlja prvo tovrstno študijo polimorfizmov adenozinskih receptorjev v možganih pri akutnih in neakutnih pacientih s shizofrenijo, s katero smo ugotovili, da bi lahko opazovani polimorfizmi v ADORA1, ADORA2A in ADORA3 z nevromodulacijo vplivali tako na psihopatološko simptomatiko, kot na ekstrapiramidno simptomatiko, povzročeno z antipsihotiki.
Ključne besede: shizofrenija, adenozin, nevromodulacija, polimorfizmi, psihopatologija, ekstrapiramidna simptomatika, antipsihotiki, farmakogenomika
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 13; Prenosov: 4
.pdf Polno besedilo (6,83 MB)

4.
Pomen tkivnega doplerja pri odkrivanju zgodnjih sprememb v delovanju srca pri sladkornih bolnikih tipa 1
David Šuran, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišče. Za bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2 je značilna diabetična okvara srčne mišice z diastolično disfunkcijo levega prekata ob ohranjenem iztisnem deležu. Tudi pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 1 (SBT1) je po nekaterih podatkih diastolična disfunkcija levega prekata pogostejša kot v splošni populaciji, malo pa je podatkov o morebitni okvari krčenja levega prekata in prizadetosti desnega prekata. Cilji. Cilji raziskave so bili opredeliti zgodnje ultrazvočne spremembe v strukturi in delovanju srca pri bolnikih s SBT1 brez znanih srčno-žilnih bolezni, ugotoviti pomen tkivne doplerske preiskave pri zgodnjem odkrivanju diabetične okvare srca in raziskati vpliv dolgoročne urejenosti glikemije na delovanje srca. Metode. Pri 53 bolnikih s SBT1 brez arterijske hipertenzije in drugih pridruženih srčno-žilnih bolezni (povprečna starost 44,3 ± 5,4 let; 56,6 % moških, 43,4 % žensk) smo opravili dvodimenzionalno ultrazvočno preiskavo srca in rezultate primerjali s skupino 48 zdravih preiskovancev primerljive starosti in spola. S pulznim doplerjem smo izmerili hitrosti pretoka čez mitralno in trikuspidalno zaklopko. S pulznim tkivnim doplerjem smo izmerili sistolično in diastolično hitrost pomika mitralnega in trikuspidalnega obroča in pospešek izovolumetričnega krčenja obeh prekatov. Na delovni postaji smo opravili analizo vzdolžne deformacije levega prekata z metodo sledenja karakterističnih vzorcev v dveh dimenzijah (angl. two-dimensional speckle tracking). Pri bolnikih s SBT1 smo zbrali podatke o glikiranem homoglobinu v zadnjih petih letih. Rezultati. Večina srednjih vrednosti meritev srčnih votlin, meritev s pulznim in s pulznim tkivnim doplerjem je bila pri obeh skupinah v normalnem območju glede na veljavna priporočila. Znotraj še normalnih vrednosti pa smo ugotovili pomembne razlike med skupinama. Indeks prostornine levega preddvora in indeks površine desnega preddvora sta bila pomembno večja pri bolnikih s SBT1. Bolniki s SBT1 so imeli manjšo diastolično hitrost vzdolžnega pomika septalnega (E´sept) in stranskega dela (E´lat) mitralnega obroča ter stranskega dela trikuspidalnega obroča (E´t) v primerjavi z zdravimi preiskovanci. Razmerja E/E´sept, E/E´lat and E/E´t so bila višja pri bolnikih s SBT1. Iztisni delež levega prekata je bil pri obeh skupinah primerljiv. S tkivnim doplerjem določena pospeška izovolumetričnega krčenja levega in desnega prekata sta bila manjša pri bolnikih s SBT1. Pri bolnikih s SBT1 smo ugotovili manjšo področno vzdolžno deformacijo levega prekata (angl. longitudinal strain) v apikalnem preseku štirih votlin v primerjavi z zdravimi preiskovanci (–23,4 ± 2,5 vs. –25,5 ± 1,8, p < 0,001). Celokupna vzdolžna deformacija levega prekata (angl. global longitudinal strain) se med skupinama ni pomembno razlikovala. Pulzna tkivna doplerska preiskava je glede na ROC krivuljo diagnostično zanesljivejša kot konvencionalna pulzna doplerska preiskava za odkrivanje zgodnjih sprememb v diastolični funkciji obeh prekatov pri bolnikih s SBT1. Ugotovili smo zmerno povezavo med petletnim povprečjem glikiranega hemoglobina in nekaterimi pokazatelji diastolične funkcije obeh prekatov. Povezave med petletnim povprečjem glikiranega hemoglobina in sistolično funkcijo obeh prekatov nismo potrdili. Zaključek. Bolniki s SBT1 srednjih let imajo večja preddvora in spremembe v diastolični funkciji obeh prekatov v primerjavi z zdravimi vrstniki. Zmanjšan pospešek izovolumetričnega krčenja nakazuje možnost klinično neme okvare sistolične funkcije obeh prekatov pri bolnikih s SBT1. Pulzna tkivna doplerska preiskava je bolj občutljiva kot konvencionalna pulzna doplerska preiskava za ugotavljanje zgodnjih sprememb v diastolični funkciji obeh prekatov pri bolnikih s SBT1. Dolgoročna urejenost glikemije je povezana z diastolično funkcijo obeh prekatov.
Ključne besede: sladkorna bolezen tipa 1, disfunkcija levega prekata, disfunkcija desnega prekata, pulzna doplerska preiskava, tkivna doplerska preiskava, sledenje karakterističnih vzorcev, deformacija srčne mišice
Objavljeno: 27.02.2017; Ogledov: 39; Prenosov: 7
.pdf Polno besedilo (6,98 MB)

5.
Sezonska nihanja vitamina D pri nosečnicah in novorojenčkih v mariborski regiji
Andraž Dovnik, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Izhodišča: Vitamin D je v maščobah topen vitamin, katerega pomanjkanje v nosečnosti povezujejo z različnimi zapleti v nosečnosti in boleznimi pri novorojenčku. V mariborski regiji še ni bilo raziskave, ki bi ugotavljala koncentracijo vitamina D pri nosečnicah in novorojenčkih. Namen raziskave je bil ugotoviti povprečne koncentracije vitamina D pri nosečnicah in novorojenčkih, pogostnost pomanjkanja vitamina D, dejavnike, ki vplivajo na koncentracjo vitamina D pri nosečnicah in novorojenčkih, in vpliv koncentracije vitamina D na pojav zapletov pri nosečnici in novorojenčku. Bolniki in metode: Opravili smo prospektivno opazovalno raziskavo na 400 nosečnicah in njihovih novorojenčkih v štirih različnih letnih časih. Izbrani meseci so bili na koncu vsakega izmed letnih časov. Mesec september je predstavljal poletno skupino, december jesensko, marec zimsko in junij pomladno skupino. V raziskavo smo vključili nosečnice kavkazijske rase, ki so živele na širšem področju Maribora in so podpisale osveščen pristanek. Iz anketnih vprašalnikov smo pridobili podatke o prehrani in izpostavljenosti soncu v nosečnosti. Iz zdravstvene dokumentacije smo pridobili podatke o zdravstvenem stanju nosečnice pred in med nosečnostjo, podatke o zapletih v nosečnosti in načinu poroda ter podatke o zdravstvenem stanju novorojenčka. Vzorec krvi nosečnice smo odvzeli tekom hospitalizacije, vendar ne kasneje kot dva dni po porodu. Odvzem vzorca krvi iz popkovnice smo opravili takoj po prekinitvi popkovnice po porodu. Koncentracije vitamina D smo razdelili glede na priporočila iz literature: > 80 nmol/L – zadostne koncentracije, 50‒80 nmol/L – nezadostne koncentracije, 25‒50 nmol/L – pomanjkanje in < 25 nmol/L – hudo pomanjkanje vitamina D. Rezultati: Povprečna koncentracija vitamina D pri nosečnicah v vseh štirih skupinah je bila 43,7 ± 23,8 nmol/L. 23,6 % nosečnic je imelo hudo pomanjkanje vitamina D, 41,5 % jih je imelo pomanjkanje vitamina D, 27,9 % jih je imelo nezadostne koncentracije vitamina D. Zadostne koncentracije vitamina D smo izmerili pri 7,0 % nosečnic. Povprečna koncentracija vitamina D pri novorojenčkih je bila 55,2 ± 30,9 nmol/L. Pri analizi vpliva posameznih dejavnikov na koncentracijo vitamina D pri nosečnicah so se kot pomembni pokazali letni čas (F = 33,979; p < 0,001), trajanje sončnega obsevanja 30 dni pred porodom (r = 0,371, p < 0,001), povprečna temperatura 30 dni pred porodom (r = 0,401, p < 0,001), uživanje rib (t = 2,183; p = 0,030), količina rib na obrok (F = 3,131; p = 0,026), uživanje prehranskih nadomestkov z dodanim vitaminom D (t = ‒4,271; p < 0,001), pogostnost sončenja (F = 3,144; p = 0,025) in trajanje ene epizode sončenja (F = 3,719; p = 0,012). Izmed omenjenih dejavnikov sta v multivariatni analizi statistično značilnost ohranila trajanje ene epizode sončenja (β = 0,185; p = 0,031) in jemanje prehranskih nadomestkov z dodanim vitaminom D (β = ‒0,098; p < 0,001). Nosečnice, ki so rodile prezgodaj (t = 2,296; p = 0,022), in tiste, ki so rodile s carskim rezom (t=2,053; p=0,041), so imele značilno nižje koncentracije vitamina D v primerjavi s kontrolami. Zaključki: Koncentracije vitamina D so bile pri veliki večini nosečnic v mariborski regiji nižje od priporočenih vrednosti. Paradoksalno so imeli novorojenčki višjo povprečno koncentracijo vitamina D kot nosečnice. V vseh štirih skupinah smo opažali močno pozitivno korelacijo med koncentracijami vitamina D pri materi in v popkovnični krvi. Med posameznimi letnimi časi smo ugotovili značilno razliko v koncentraciji vitamina D, pri čemer smo najvišje vrednosti ugotovili v junijski (pomladni) skupini, najnižje pa v marčevski (zimski)skupini. Koncentracija vitamina D je bila višja pri nosečnicah, ki so se v času nosečnosti več sončile, in pri tistih, ki so jemale prehranske nadomestke z vitaminom D.
Ključne besede: vitamin D, izid nosečnosti, stanje novorojenčka, prehranski dodatki, sončna svetloba, letni čas
Objavljeno: 15.02.2017; Ogledov: 62; Prenosov: 17
.pdf Polno besedilo (4,10 MB)

6.
Pomen molekularne diagnostike za zdravljenje bolnikov s sepso in večorgansko odpovedjo
Andrej Markota, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Sepsa je življenje ogrožujoče stanje, ki jo povzroči okužba in za katero je značilen sindrom sistemskega vnetnega odziva. Umrljivost za za septičnim šokom je 40-80%. Ob uvedbi antibiotičnega zdravljenja povzročitelja sepse večinoma ne poznamo in je začetna izbira antibiotika večinoma izkustvena. Ker je začetna izbira antibiotičnega zdravljenja izkustvena, približno 20% bolnikov s sepso ne prejme ustreznega antibiotika. Izbira ustreznega antibiotika je pomembna, saj ustrezno začetno antibiotično zdravljenje zmanjša umrljivost bolnikov s sepso. Osamitev povzročitelja s standardnimi hemokulturami navadno traja vsaj 24 ur.Novejše metode določanja povzročiteljev, ki temeljijo na verižni reakciji s polimerazo (iz ang. polymerase chain reaction), omogočajo hitrejšo zaznavo povzročitelja in posledično hitrejšo uvedbo ustreznega antibiotičnega zdravljenja. Vloga verižne reakcije s polimerazo pri zdravljenju bolnikov s sepso ni popolnoma pojasnjena.
Ključne besede: sepsa, verižna reakcija s polimerazo, hemokulture, protimikrobna zdravila, osamitev povzročitelja
Objavljeno: 19.12.2016; Ogledov: 72; Prenosov: 32
.pdf Polno besedilo (3,29 MB)

7.
Vloga nevrofilne gelatinaze povezane z lipokalinom -NGAL pri bolnikih z akutnim infarktom srca in dvigom veznice ST po primarni perkutani koronarni intervenciji
Simona Kirbiš, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Uvod Akutni miokardni infarkt z dvigom veznice ST (STEMI) pomeni tveganje za razvoj obsežne ishemične nekroze in s tem sistolično in diastolično disfunkcijo levega prekata, ki vodi v srčno popuščanje, nenadno srčno smrt in povečano umrljivost po STEMI, če ni ustreznega zdravljenja. Ustrezno zdravljenje je čim zgodnejše reperfuzijsko zdravljenje s primarno perkutano koronarno intervencijo (PKI). Kljub zdravljenju s primarno PKI pa se pri bolnikih s STEMI lahko pojavijo zapleti kot so akutno srčno popuščanje, akutna ledvična poškodba, krvavitve, itd. Z lipokalinom povezana nevtrofilna gelatinaza (NGAL) je nov zgodnji označevalec akutne ledvične okvare, ki pa se prav tako sprošča iz poškodovane srčne mišice in bi lahko napovedoval slabši potek in prognozo pri bolnikih s STEMI. Cilji Cilj naše raziskave je bil pri bolnikih s STEMI, zdravljenimi s primarno PKI in kombinacijo antiagregacijskih in antikoagulacijskih sredstev, oceniti vlogo urinskega NGAL pri oceni srčnega popuščanja, opredeljenega s povišanimi vrednostmi NT-proBNP (≥ 400 pmol/l), razredi po Killipu (≥ II) in z dvodimenzijsko transtorakalno ehokardiografijo izmerjenim EF (< 50%). Bolniki in metode Izvedena je bila prospektivna monocentrična neintervencijska klinična raziskava, ki je potekala v enoti intenzivne interne medicine (OIIM) Univerzitetnega kliničnega centra Maribor med aprilom 2010 in julijem 2011. Vključenih je bilo 61 bolnikov s STEMI po primarni PKI. Ob sprejemu in med hospitalizacijo smo vsem bolnikov odvzeli kri za določitev serumskega kreatinina, troponina I, krvne slike, CRP in NT-proBNP. NGAL je bil določen v urinu ob sprejemu in po 12 urah. V prvih 24 urah smo ehokardiografsko izračunali iztisni delež levega prekata. Vrednosti NGAL, izmerjene v urinu smo primerjali med bolniki s srčnim popuščanjem (serumski NT-proBNP ≥ 400 pmol/l) in bolniki brez srčnega popuščanja (serumski NT-proBNP < 400 pmol/l). Glede na vrednosti urinske NGAL ob sprejemu in po 12 urah smo primerjali vrednosti označevalcev srčnega popuščanja (NT-proBNP), vnetja (CRP), ledvične funkcije (serumski kreatinin) in velikost ishemične nekroze (troponin I). Rezultati Vrednosti urinske NGAL so bile pri večini bolnikov pod normalnimi vrednostmi (137 ng/ml). Povprečna vrednost urinske NGAL ob sprejemu je bila 24,5 ± 42,1 ng/ml, po 12 urah 27,7 ± 42,7 ng/ml. Pri bolnikih s srčnim popuščanjem (NT-proBNP ≥ 400 pmol/l) v primerjavi z bolniki brez srčnega popuščanja (NT-proBNP < 400 pmol/l) ni bilo pomembnih razlik v povprečnih vrednostih kreatinina ob sprejemu (117,3 ± 60,7 μmol/l, proti 96,4 ± 34,4 μmol/l, p > 0,05), levkocitih ob sprejemu (12,6 ± 5,1 x 1012/l, proti 10,5 ± 3,7 x 1012/l, p > 0,05) troponinu I po 12 urah (65,3 ± 37,7 μg/l, proti 50,8 ± 36,5 μg/l, p > 0,05), najvišjem troponinu I (75,6 ± 44,6 μg/l, proti 58,8 ± 36,2 μg/l, p > 0,05) ter količini porabljenega kontrasta (160,3 ± 69,6, proti 142,0 ± 67,3 ml, p > 0,05, medtem ko so bile povprečna vrednost urinske NGAL ob sprejemu (45,0 ± 65,2 ng/ml, proti 14,8 ± 19,2 ng/ml; p < 0.01) in po 12 urah (53,8 ± 63,6 ng/ml, proti 15,5 ± 18,3 ng/ml, p < 0.01) ter povprečne vrednost CRP pomembno višje (59,5 ± 74,9 mg/l, proti 21,3 ± 23,3 mg/, p < 0,01). Urinski NGAL 50 ng/ml je imel 90% specifičnost in 25% občutljivost za srčno popuščanje, zato smo primerjali bolnike z urinskim NGAL nad in pod 50 ng/ml in ugotovili, pomembno razliko med bolniki z urinskim NGAL ≥ 50 ng/ml in < 50 ng/ml ob sprejemu in po 12 urah v NT-proBNP, iztisnem deležu levega prekata, označevalci vnetja in vrednostih kreatinina. Urinski NGAL je bil neodvisno povezan z serumskim NT-proBNP. Zaključek Podatki iz naše raziskave potrjujejo, da je urinski NGAL zgodaj v poteku STEMI povezan s pomembno povišanim NT-proBNP - označevalcem akutnega srčnega popuščanja, in sicer so že vrednosti urinske NGAL ≥ 50 ng/ml, ki so sicer bistveno nižje od normalnih (137 ng/ml) vrednosti, visoko specifične za srčno popuščanje.
Ključne besede: Z lipokalinom povezana nevtrofilna gelatinaza – NGAL, srčno popuščanje, akutni miokardni infarkt z dvigom veznice ST – STEMI, akutna ledvična poškodba
Objavljeno: 16.12.2016; Ogledov: 63; Prenosov: 21
.pdf Polno besedilo (4,63 MB)

8.
Vpliv bolnišniškega staleža, invalidnosti in mnenja pooblaščenega zdravnika o delazmožnosti na odločanje delodajalca med procesom kadrovskega prestrukturiranja tipične delniške družbe
Andrea Margan Čačić, 2016, doktorska disertacija

Opis: Izhodišča. V času gospodarskega prestrukturiranja in krize je veliko delavcev odpuščenih ali premeščenih na nova delovna mesta. Na odločitev delodajalca, koga bo odpustil in koga premestil, lahko vpliva tudi zdravje delavca. Zaradi varovanja osebnih podatkov delodajalci praviloma ne vedo, kako zdravi ali bolni so delavci, zato se pri védenju o tem lahko odločajo le na podlagi kazalnikov zdravja, ki so jim dostopni. Ti so: bolniški dopust, spričevalo pooblaščenega zdravnika in kategorija invalidnosti. Cilj raziskave je ugotoviti, kako objektivni kazalci zdravstvenega stanja delavcev, do katerih ima delodajalec dostop, vplivajo na odločanje delodajalca v procesu kadrovskega prestrukturiranja podjetja (premeščanje/odpuščanje). Metode. Značilno slovensko podjetje s 1000 zaposlenimi je v letu 2005 začelo kadrovsko prestrukturiranje, ki je vključevalo zmanjševanje števila zaposlenih in premeščanje na druga delovna mesta znotraj podjetja. Narejene so bile štiri vgnezdene študije primerov s kontrolami. Izhodiščno opazovano populacijo predstavlja 885 delavcev, ki so bili na dan 1. 1. 2005 vsaj eno leto zaposleni za nedoločen čas v opazovani tipični delniški družbi. Kot primera sta bili opredeljeni dve skupini delavcev: delavci, ki jih je delodajalec v opazovanem obdobju premestil na drugo delovno mesto, in delavci, ki jim je odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga. Kontrola so bili delavci iz preostale kohorte, usklajeni po socialnem statusu, spolu in starosti. Rezultati. Rezultati kažejo, da na odločitev delodajalca o izbiri delavcev najbolj vplivata kategorija invalidnosti in dolgotrajni bolniški dopust. Delovni invalidi in delavci, ki so bili na bolniškem dopustu ≥ 30 dni, imajo manj možnosti, da bodo premeščeni na novo delovno mesto, in več, da bodo odpuščeni. Multivariatna analiza je pokazala, da se obeti za prenehanje delovnega razmerja povečajo v prisotnosti dveh dejavnikov tveganja (bolniški dopust ≥ 30 dni in omejitev zmožnosti za delo). Zaključek. V raziskavi smo dokazali, da kazalniki zdravja, do katerih ima dostop delodajalec, vplivajo na odločanje delodajalca v procesu prestrukturiranja podjetja, kar kaže na direktno obliko zdravstvene selekcije.
Ključne besede: delniške družbe, prestrukturiranje, delavci, prenehanje delovnega razmerja, premeščanje delavcev, zdravstveno stanje, kazalniki, bolniški stalež, invalidnost, delovna sposobnost, disertacije
Objavljeno: 28.11.2016; Ogledov: 71; Prenosov: 19
.pdf Polno besedilo (2,36 MB)

9.
Imunohisotkemični in geentski označevalci pri glioblastomu multiforme
Uroš Smrdel, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Glioblastom (GBM) je najpogostejši primarni možganski tumor. Njegova incidenca v Sloveniji znaša 2,9 bolnika na 100.000 prebivalcev. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana smo v letih od 1997 do 2013 obravnavali 861 bolnikov z GBM, od teh jih je umrlo 730. Kljub slabi prognozi vedno več bolnikov preživi vsaj 2 leti in pol. Zanimalo nas je, v čem se ta skupina bolnikov razlikuje od večine bolnikov z GBM. Bolnike z GBM lahko razdelimo v prognostične skupine glede na klinične parametre, kot so starost, stanje zmogljivosti in obseg operacije glede na to jih lahko razdelimo naprej z rekurzivno particijsko analizo razrede. Naprej jih lahko opredelimo tudi glede na molekularne in genetske označevalce, kot so metilacija promotorja metil-gvanin-metil transferaze (MGMT), glede na nekatere podatke pa tudi mutacija izocitrat dehidrogenaze 1 (IDH1). Cilji naloge so bili opredeliti pojavljanje MGMT, IDH1in LoH1p/19q pri bolnikih z GBM z dolgim preživetjem in pri podobnih bolnikih, ki so imeli običajno preživetje. Hipoteza naše raziskave je bila, da lahko z uporabo imunohistokemičnih in genetskih označevalcev te skupine bolje opredelimo kakor z dosedaj uporabljanimi metodami. Pregledali smo populacijo bolnikov z GBM. Opredelili smo jih glede na klinične napovedne dejavnike, poiskali bolnike, ki so preživeli več kot 2 leti in pol in jim poiskali ustrezno kontrolno skupino. Pri obeh skupinah smo določili status metilacije promotorja MGMT, mutacije IDH1, IDH2, CDKN2A, CDKN2B in preureditev kromosomov 1p in 19q, opredelili smo tudi potrebo bolnikov po kortikosteroidih. Potrdili pomembnost RPA- razredov za preživetje. Opažamo značilno večjo incidenco metilacije promotorja MGMT, mutacije IDH1 R132H in nižjo potrebo po kortikosteroidih pri bolnikih z dolgim preživetjem. V multivariatni analizi sta se kot značilna za preživetje izkazala metilacija promotorja za MGMT, ki je prognostično ugodna in večja potreba po kortikosteroidih 3 mesece po zaključenem lokalnem zdravljenju, ki korelira s slabšim preživetjem. Izsledki raziskave potrjujejo prognostični pomen metilacije promotorja MGMT, še več, breztega praktično ni dolgega preživetja. Glede na to, da status metilacije promotorja MGMT ni stalno stanje, pač pa se lahko spreminja, se poraja vprašanje o dolgotrajni terapiji s kortikosteroidi. Z raziskavo smo potrdili pomen določanja imunohistokemičnih in genetskih označevalcev za napoved prognoze pri bolnikih z GBM. V prihodnje svetujemo rutinsko določanje metilacije promotorja MGMT ter določanje mutacij IDH1 in IDH2 na biopsijskih vzorcih GBM. Pri bolnikih, ki imajo metiliran promotor MGMT, so potrebne nadaljnje raziskave vpliva kortikosteroidov na metilacijski status promotorja MGMT.
Ključne besede: glioblastom, dolgotrajno preživetje, MGMT, IDH1, kortikosteroidi, RPA
Objavljeno: 14.11.2016; Ogledov: 83; Prenosov: 23
.pdf Polno besedilo (10,16 MB)

10.
Vpliv probiotika Bidifobacterium breve BR03 na raven provnetnih in protivnetnih citokinov ter kratkoverižnih maščobnih kislin pri otrocih s celiakijo
Martina Klemenak, 2016, doktorsko delo/naloga

Opis: Celiakija je imunsko posredovana sistemska bolezen, ki je posledica uživanja glutena. Edini do sedaj učinkovit način zdravljenja je brezglutenska dieta (BGD), dosledno izvajanje le-te pa predstavlja težavo za mnoge osebe s celiakijo. Pri nekaterih osebah kljub strogi BGD simptomi bolezni vztrajajo in pri 40¬¬–50 % je vnetje še vedno prisotno. V več študijah je bilo ugotovljeno, da imajo osebe s celiakijo neravnovesno črevesno mikrobioto (povečan delež gramnegativnih bakterij in zmanjšan delež bifidobakterij), ki ima pomembno vlogo v patogenezi bolezni. Tudi po uvedbi BGD imajo te osebe še vedno zmanjšan delež bifidobakterij. Določene vrste Bifidobacterium breve so v in vitro študijah delovale protivnetno. Cilj doktorske disertacije je bil ugotoviti vpliv 3-mesečnega jemanja Bifidobacterium breve BR03 in B632 (v nadaljevanju probiotik) na provnetni citokin dejavnik tumorske nekroze alfa (TNF-α), protivnetni citokin interlevkin 10 (IL-10) v serumu in na raven kratkoverižnih maščobnih kislin (KVMK) v blatu pri otrocih s celiakijo na BGD. V raziskavo smo vključili 10 otrok z na novo odkrito aktivno celiakijo, 49 otrok s celiakijo na BGD in 18 zdravih otrok. Otroke s celiakijo na BGD smo randomizirali v dve skupini. Prva skupina je 3 mesece prejemala probiotik, druga skupina pa placebo. Meritve citokinov TNF-α in IL-10 so potekale po navodilih proizvajalca z metodo kemiluminiscence na aparatu Immulite One. Iz vzorcev blata smo s pomočjo visokozmogljivostne tekočinske kromatografije analizirali ocetno, propionsko, masleno in mlečno kislino. Fermentacijski indeks ([ocetna kislina] – ([propionska kislina] + [n-maslena kislina]) / [skupne KVMK]) smo uporabili za prikaz vnetnega količnika KVMK. Pri otrocih s celiakijo na BGD je prišlo po jemanju probiotika do značilnega znižanja TNF-α. Ob kontroli, 3 mesece po koncu jemanja probiotika, se je raven TNF-α ponovno značilno dvignila. Vrednosti IL-10 so bile pri večini otrok pod ravnjo kvantifiacije. Otroci z aktivno celiakijo so imeli značilno višje začetne vrednosti ocetne in propionske kisline v blatu v primerjavi z zdravimi otroki. Otroci s celiakijo na BGD so imeli značilno več propionske kisline v primerjavi z zdravimi otroki. Vrednosti mlečne kisline so bile pri večini otrok pod ravnjo kvantifikacije. Po jemanju probiotika ni prišlo do značilnih sprememb vrednosti KVMK v blatu. Fermentacijski indeks (FI) se je 3 mesece po koncu uživanju probiotika še značilno znižal, kar nakazuje zmanjšanje vnetja na ravni črevesja. Z raziskavo smo dokazali, da sta izbrana probiotična seva Bifidobacterium breve BR03 in B632 delovala protivnetno, saj so se po jemanju le-teh vrednosti TNF-α v serumu značilno znižale in nakazano se je znižal FI, ki ponazarja aktivnost kroničnega, s črevesno floro povezanega vnetja.
Ključne besede: celiakija, TNF-α, citokini, kratkoverižne maščobne kisline, črevesna mikrobiota, bifidobakterije
Objavljeno: 09.11.2016; Ogledov: 77; Prenosov: 12
.pdf Polno besedilo (3,51 MB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici