SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 80
First pagePrevious page12345678Next pageLast page
1.
Vpliv mleka, mlečnih bioaktivnih peptidov in l-arginina na celično signalizacijo v kožnih fibroblastih
Hristina Kocić, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Danes imamo na trgu različne kozmetične izdelke, ki vsebujejo večinoma kravje mleko ali sirotko, šele v zadnjih letih pa so na trgu prisotni tudi izdelki, ki vsebujejo mleko. Njihov učinek se odraža v izboljšani vlažnosti in mehkobi kože z nežnim regenerativnim učinkom. Glede na to, da so polarni lipidi mleka v obliki stabilnih emulzij, lažje prodrejo v kožo in eksperimentalno se je pokazalo, da spodbujajo rast dlak. V študijah in vitro na kulturah fibroblastov kože, se je pokazal učinek kravjega mleka pri spodbujanju proliferacije celic v primerjavi s kontrolnimi celicami. Fibroblasti kože predstavljajo fenotipsko zelo dinamično raznovrstno populacijo, ki se nahaja v plasti dermisa. Signaliziranje poteka preko sprememb v izraženosti različnih membranskih receptorjev in proteinov v signalnih poteh, ki spreminjajo kinazno aktivnost, delovanje transkripcijskih faktorjev in modulatorjev apoptoze. Omenjeni mehanizmi so dobro preučeni v procesu celjenja ran in patoloških fibroz. Narejena študija je imela namen raziskati učinke različnih vrst mleka, bioaktivnih proteinov, peptidov in amino kisline L-arginin na metabolizem oz. signalizacijo fibroblastov kože. To predstavlja osnovo za razlago potencialno koristnih učinkov mleka v dermatologiji ter možnost njegove uporabe. Raziskovali smo tri področja: i) Raziskave na področju celične signalizacije fibroblastov pri izpostavitvi človeškemu, osličjemu ali kravjemu mleku in njihovim vrstno-specifičnim kolostrumom, komercialnim formulam mleka v prahu, -kazeinom, -kazomorfinom in L-argininu. Ta poskus naj bi dal odgovor na vprašanje, katera od omenjenih snovi kaže največji proliferativni, (proti)apoptotični in (proti)vnetni učinek v primerjavi s kontrolnimi celicami. Po izpostavitvi smo zasledovali jedrni transkripcijski faktor NF-κB p65, signalne molekule celične proliferacije (kinaze Akt-1, fosfo-Akt-1, Erk-1, fosfo-Erk-1, JNKa, fosfo-JNK in fosfo-STAT-1), faktor migracije (CD26) in proteine v notranji poti apoptoze (Bcl2 in Bax). Pridobljeni podatki so lahko začetna osnova za razumevanje njihove morebitne dermatološke uporabe; ii) Raziskave na področju praktične biotehnologije na podlagi opazovanja učinkov različnih vrst mleka, ki jih imajo na sproščanje ftalatov iz plastičnih mas in proučevanje možnosti enkapsuliranja osličjega mleka v nanoliposome; iii) praktična priprava kozmetičnih formulacij (krem) na osnovi nanoliposomov, v katere je enkapsulirano mleko in L-arginin. Glede na znižanje ravni NF-κB p65 v kožnih fibroblastih lahko zaključimo, da imata človeško in osličje mleko protivnetno delovanje. Glede na podatek, da sta intenzivno zvišanje NF-κB p65 pokazala β-kazein in β-kazomorfin-7, je možno, da ne-kazeinski proteini humanega in osličjega mleka pripomorejo k protivnetnim značilnostim. Aktivacija kinaz je bila opažena pri vzorcih mleka s kazeinom in L-argininom. To kaže na to, da so kazeinski proteini in L-arginin odgovorni za stimulacijo rasti celic in posledično za morebitno regeneracijo kože pri tretmaju z mlekom. Med vsemi obravnavanimi kinazami se je aktivna oblika Erk-kinaze večkratno povišala, kar nakazuje na možnost uporabe te kinaze kot specifičnega markerja za regenerativno-proliferativni potencial fibroblastov. Osličje mleko je primerjalno bolj občutljivo na onesnaženje s ftalati iz plastičnih mas, zato se je pri pakiranju potrebno izogibati plastični embalaži. Nanoliposomi predstavljajo ustrezen sistem za enkapsulacijo mleka. Njihova uporaba predvidoma omogoča boljši dostavni sistem proteinov za kožo.
Keywords: Fibroblasti kože, osličje mleko, beta-kazeinom, beta-kazomorfinom, L-arginin, transkripcijski faktor NF-κB p65, kinaze Akt-1, fosfo-Akt-1, Erk-1, fosfo-Erk-1, JNK, fosfo-JNK, fosfo-STAT-1, CD26, Bc2, Bax, ftalati, fosfolipidna nanosfera
Published: 30.10.2018; Views: 99; Downloads: 12
.pdf Full text (3,71 MB)

2.
PREHAJANJE TEKOČINE V MALO MEDENICO PRI HISTEROSKOPIJI
Janka Šiftar Palancsai, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Pri histeroskopiji (HSC) potrebujemo dotok medija, ki pod pritiskom širi maternično votlino. Najpogosteje uporabljamo tekočinski medij, ki deloma zastaja v telesu kot tekočinski deficit. Volumen deficita določata volumen absorbiranega tekočinskega medija v sistemsko cirkulacijo in volumen tekočine, ki se med HSC izlije skozi jajcevode v trebušno votlino. Posledica prekomernega deficita tekočinskega medija pri HSC so lahko življenjsko nevarni zapleti. V raziskavi smo ocenili volumen in hitrost pretoka tekočinskega medija, ki pri HSC prehaja skozi jajcevode v predmenopavznem in pomenopavznem obdobju, da bi bolje razumeli fiziologijo in možen nastanek zapletov ob uporabi tekočinskega medija pri HSC. Bolnice in metode. V prospektivno raziskavo smo vključili 117 bolnic. Preiskovanke smo razdelili v sku-pino predmenopavznih (n = 84) in skupino pomenopavznih (n = 33). Volumen tekočine v mali medenici smo merili z dvodimenzionalnim transvaginalnim ultrazvokom pred HSC in po njej. Pri preiskavi smo ocenili vpliv dolžine trajanja posega, volumen dovedene tekočine in vrsto posega na prehodnost medija skozi jajcevode ob uporabi enakomernega pritiska medija. Vse vplive smo primerjali tudi med skupinama. Rezultati. Pred HSC smo v mali medenici pri skupini pomenopavznih bolnic izmerili 0,3 ± 0,1 mL, p = 0,007) tekočine, v skupini predmenopavznih pa 1,1 ± 0,3 mL tekočine, razlika je statistično pomembna (p < 0,05). Skozi jajcevode je v skupini pomenopavznih bolnic prešlo 7,7 ± 2,4 mL, v predmenopavzni skupini pa 26,0 ± 4,2 mL tekočine. Razlika je statistično pomembna (p < 0,05). Dolžina trajanja posegov je v predmenopavzni skupini 17,3 min in v pomenopavzni skupini 20,2 min (p < 0,05), pri volumnu dovedene tekočine med skupinama ni statistično pomembne razlike. Pri primerjavi tekočinskega medija, ki je prešel skozi jajcevode med različnimi posegi v celotni skupini, ni statistično pomembne razlike. Zaključki. Predmenopavzne bolnice imajo več proste tekočine v mali medenici kakor pomenopavzne bolnice. Prav tako pri HSC prehaja pri predmenopavznih bolnicah skozi jajcevode večji volumen tekočin-skega medija z višjo hitrostjo.
Keywords: histeroskopija, obseg tekočinskega razlitja, tekočina v trebušni votlini, transvaginalni ultrazvok, zapleti s tekočinskim medijem
Published: 30.10.2018; Views: 89; Downloads: 10
.pdf Full text (1,68 MB)

3.
Večslojne medicinske matrice z modificiranim sproščanjem pentoksifilina za zdravljenje kronične venozne razjede
Jan Stana, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Kronične rane predstavljajo velik socialno-ekonomski problem v zahodnem svetu. Eno najpomembnejših vrst kroničnih ran predstavlja kronična venozna razjeda, ki je odgovorna za okoli 80% vseh kroničnih razjed. Nova histo-patološka spoznanja so pokazala, de je lokalno, kronično vnetje v veliki meri odgovorno za patološke procese, ki vodijo do nastanka razjede kot tudi do upočasnjenega procesa celjenja. V tej študiji je predstavljen nov možen pristop k terapiji kronične venozne razjede, ki temelji na lokalnem dajanju potentne protivnetne zdravilne učinkovine, pentoksifilin (PTX). V ta namen so bile razvite ne-toksične polisaharidne večslojne medicinske obloge iz hitozana in alginata, ki zraven nadzorovanega sproščanja zdravilne učinkovine, že same pozitivno vplivajo na potek celjenja kroničnih ran. V okviru razvoja in optimizacije postopkov priprave omenjenih medicinskih oblog so bili pripravljeni in okarakterizirani najprej 2D modelni večslojni nosilni materiali, ter nato še obložena 3D alginatna koprena. S pomočjo različnih analiznih metod, smo dokazali uspešno pripravo večslojnih medicinskih oblog z dodanim PTX. Z analizo in vitro sproščanja je bilo pokazano, da tako pripravljene medicinske obloge omogočajo nadzorovano, dvo-stopenjsko sproščanje vodotopnega PTX. S pomočjo študij na humanih kožnih celicah smo pokazali biokompatibilnost večslojnih matric z dodatkom PTX. Za konec smo na osnovi eksperimenta na humanih monocitih potrdili tudi, da so pripravljene večslojne medicinske obloge preko delovanja PTX, uspešno zavrle sproščanje TNF-alfa, ki je ključen vnetni mediator pri kroničnih venoznih razjedah.
Keywords: Kronična venozna rana, vnetje, pentoksifilin, hitozan, alginat
Published: 10.10.2018; Views: 29; Downloads: 5
.pdf Full text (3,59 MB)

4.
Pomen izbranih genskih polimorfizmov pri nastanku diabetične ledvične bolezni pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2
Maja Šeruga, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Diabetična nefropatija (DN – izraz, ki ga bolj uporabljamo za biopsijsko dokazano prizadetost ledvic zaradi SB) ali diabetična ledvična bolezen je kronični zaplet pri SB. Proteinurija, povišan krvni tlak in postopen upad ledvične funkcije ob visoki srčno-žilni obolevnosti in umrljivosti so glavne značilnosti razvite diabetične nefropatije pri SB. Okoli 30 do 50% bolnikov razvije klinično očitno DN, vendar ne vemo, kateri bolniki jo bodo razvili in kateri ne. Pravimo, da je DLB večvzročna bolezen in do zdaj so ugotovili, da je v patogenezo okvare ledvice vključenih več genov. Študije o genskem polimorfizmu pri DLB izvajamo z namenom, da bi odkrili gene, ki bi služili kot biomarkerji, in bi na podlagi teh odkritij lahko razvijali terapevtske smernice, s katerimi bi lahko zavrli ali preprečili komplikacije sladkorne bolezni, kot je DLB. Namen naše retrospektivne asociacijske raziskave je bil poiskati povezavo med izbranimi kandidatnimi geni in DLB pri Slovencih s SB2, ki so del kavkaške populacije. V raziskavo smo vključili 651 bolnikov s SB2, ki so imeli bolezen že najmanj 10 let. Za ocenitev ledvične funkcije smo uporabili MDRD enačbo in s-cistatin. Na ta način smo dobili dve skupini bolnikov, in sicer 276 bolnikov z DLB in 375 bolnikov brez DLB, ki so služili kot kontrola. Testirali smo naslednje polimorfizme: polimorfizma rs4340 in rs4341 v genu za angiotenzinsko konvertazo (AK), polimorfizma rs699 in rs4762 v genu za angiotenzinogen (AGT), polimorfizme rs275651, rs931490, rs5182 in rs5186 v genu za receptor tipa 1 za angiotenzin II (AGTR1), polimorfizme rs3087459, rs5370, rs1476046 v genu za endotelin 1 (EDN1), polimorfizem rs3802278 v genu za 5-lipoksigenazo-aktivirajoči proteini (ALOX5AP) in polimorfizem rs12762303 v genu za arahidonat 5-lipoksigenazo (ALOX5). Rezultati niso pokazali statistično pomembne povezave med polimorfizmi rs4340 in rs4341 v genu za angiotenzinsko konvertazo (AK), polimorfizmi rs699 in rs4762 v genu za angiotenzinogen (AGT), polimorfizmi rs275651, rs931490, rs5182 in rs5186 v genu za receptor tipa 1 za angiotenzin II (AGTR1), polimorfizmi rs3087459, rs5370, rs1476046 v genu za endotelin 1 (EDN1) in polimorfizmu rs12762303 v genu za arahidonat 5-lipoksigenazo (ALOX5) in DLB. Nasprotno pa smo ugotovili statistično pomembno povezavo med polimorfizmom rs3802278 v genu za 5-lipoksigenazo-aktivirajoči proteini (ALOX5AP) in DLB. Rezultati logistične regresije so pokazali, da imajo posamezniki z genotipom CC 3,14-krat večjo verjetnost za pojav DLB, v primerjavi s posamezniki z genotipom TT. Torej je genotip CC polimorfizma rs3803278 v genu za ALOX5AP možni dejavnik tveganja za pojav DLB.
Keywords: sladkorna bolezen, diabetična ledvična bolezen, genski polimorfizmi
Published: 09.08.2018; Views: 147; Downloads: 22
.pdf Full text (1,36 MB)

5.
Ultrazvočna ocena lege dihalne cevke v predbolnišničnem okolju
Sabina Zadel, 2017, doctoral dissertation

Abstract: IZHODIŠČA Oskrba dihalne poti in predihavanje sta pri kritično bolnih, poškodovanih in bolnikih v srčnem zastoju nujna postopka, ki predstavljata izziv za vsakega zdravnika, ki ju izvaja. Zlati standard zaščite dihalne poti je vstavitev dihalne cevke v sapnik. Še posebej v predbolnišničnem okolju se s težavno oskrbo dihalne poti lahko sreča vsak, tudi zelo izkušen zdravnik, saj so možnosti uporabe različne opreme in zdravstvenega kadra omejene, pogoji v okolju pa nemalokrat manj ugodni. CILJI Cilj raziskave je bil raziskati uporabnost in diagnostično natančnost ultrazvočnega opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone za potrditev pravilne lege dihalne cevke po urgentni vstavitvi dihalne cevke kritično bolnim, poškodovanim ali bolnikom v srčnem zastoju v predbolnišničnem okolju. METODE V predbolnišničnem okolju Prehospitalne enote Maribor smo v prospektivno raziskavo vključili polnoletne kritično bolne, poškodovane in bolnike v srčnem zastoju, ki so potrebovali oskrbo dihalne poti. Oceno lege dihalne cevke smo opravili z obojestransko avskultacijo dihalnih šumov in pretakanja zraka v želodcu ter z ultrazvočno metodo opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone. Referenčna metoda za pravilno lego dihalne cevke je bila spektrografska kvantitativna kapnografija. REZULTATI Vključili smo 124 bolnikov. 111 bolnikom (89,5 %), ki smo jih vključili v raziskavo, je bila dihalna cevka v prvem poskusu vstavljena v dihalne poti. Pri 13 bolnikih (10,5 %), vključenih v raziskavo, je bilo treba zaradi lege dihalne cevke v požiralniku postopek vstavitve dihalne cevke ponoviti. Med 13 bolniki, ki so po prvem poskusu imeli dihalno cevko vstavljeno v požiralnik, je zdravnik pri 4 bolnikih napačno lego dihalne cevke prepoznal pred izvedbo kapnografije in ultrazvočne metode opazovanja plevralnega polzenja ter premikanja trebušne prepone. Pri ostalih 9 bolnikih, ki so sprva imeli vstavljeno cevko v požiralnik, je bila napačna lega dihalne cevke prepoznana s pomočjo nenormalnih izvidov kapnografije in ultrazvočne metode.Pri vseh bolnikih je bila dihalna cevka po drugem poskusu vstavitve vstavljena v dihalne poti. Senzitivnost in negativna napovedna vrednost avskultacije sta bili 100-odstotni, specifičnost 90-odstotna, pozitivna napovedna vrednost pa 30-odstotna (95-odstotni interval zaupanja). Ultrazvočno opazovanje plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone je imelo 100-odstotno senzitivnost, specifičnost, pozitivno napovedno vrednost in negativno napovedno vrednost (95-odstotni interval zaupanja). Senzitivnost, specifičnost, pozitivna napovedna vrednost in negativna napovedna vrednost za kombinacijo avskultacije in ultrazvočne metode so bile 100-odstotne. Pri 3 bolnikih smo z avskultacijo in ultrazvočno metodo ugotovili pregloboko vstavitev dihalne cevke v desno glavno sapnico, rezultati kapnografije pa so bili v vseh treh primerih normalni pred popravkom lege dihalne cevke in po njem. Za izvedbo ultrazvočne metode smo v povprečju potrebovali 30 sekund. ZAKLJUČKI S študijo smo dokazali odlično senzitivnost in specifičnost ocenjevanja lege dihalne cevke s pomočjo ultrazvočne metode opazovanja drsenja plever in premikanja trebušne prepone.Z ultrazvočno metodo opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone smo v naši raziskavi kljub normalnim izvidom kapnografije našli pregloboko v desno glavno sapnico vstavljene dihalne cevke. Dokazali smo, da je čas za izvedbo ultrazvočne metode opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone sprejemljiv. Z uporabo ultrazvočne metode najverjetneje skrajšamo čas, ki je potreben za prepoznavo nepravilne lege dihalne cevke, in tako izboljšamo verjetnost preživetja ter zmanjšamo posledice pri kritično bolnih, poškodovanih in bolnikih v srčnem zastoju.
Keywords: orotrahealna intubacija, predbolnišnično okolje, oskrba dihalne poti, kapnografija, ultrazvok, usmerjena ultrazvočna preiskava, plevralno polzenje, premikanje trebušne prepone
Published: 23.05.2018; Views: 122; Downloads: 15
.pdf Full text (9,34 MB)

6.
Primerjava učinkov naravnih polifenolov z učinki akarboze in placeba na postprandialni nivo glukoze in inzulina v krvi
Jana Bremec, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Sladkorna bolezen (SB) je ena najpogostejših endokrinih presnovnih bolezni. Sodi v skupino presnovnih bolezni, katerih skupna značilnost je hiperglikemija. SB nastane zaradi pomanjkljivega izločanja inzulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja na ciljne celice in/ali obojega hkrati. Posledica je motena presnova ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Povezana je s številnimi akutnimi in kroničnimi zapleti. V zdravljenju SB se poleg spremembe življenjskega sloga uporabljajo številne učinkovine, nobena od le-teh pa ni brez neželenih učinkov. Velik izziv pri iskanju tako imenovanega »idealnega zdravila« predstavlja težnja po doseganju optimalne učinkovitosti zdravila in zmanjšanju tveganja za pojav neželenih učinkov le-tega na najnižjo možno raven. Naraščajo potrebe po uporabi dopolnilnih zdravljenj, vključno s funkcionalno hrano in nutracevtiki. Potrjeno je, da imajo ugodne učinke pri zdravljenju SB mnoge rastline, pri katerih domnevajo, da so ključne aktivne učinkovine polifenoli. Izvlečki iz lesa bele jelke (lat. Abies alba) vsebujejo številne farmakološko aktivne polifenole. Hipoglikemični učinki prehranskih polifenolnih učinkovin so povezani z inhibicijo α-amilaze v slini in trebušni slinavki ter α-glukozidaze v resicah tankega črevesja, s čimer zmanjšajo absorpcijo ogljikovih hidratov iz črevesja. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali izvleček iz lesa bele jelke po zaužitju standardiziranega obroka zniža koncentraciji glukoze in inzulina v plazmi venske krvi in primerjati njegove učinke z učinki akarboze, izvlečkom kostanja in placeba. 31 zdravih preiskovancev je zaužilo 100 g belega kruha štirikrat zaporedoma (z enotedenskim zaporednim premorom) skupaj s kapsulo z izvlečkom lesa bele jelke, s kapsulo z izvlečkom kostanjevih polifenolov, s placebom ali z akarbozo (aktivna kontrola). Površino pod krivuljo časovnega poteka koncentracije glukoze v krvi (AUC) smo izračunali za vsakega prostovoljca in za vsak obrok posebej, uporabili smo inkrementno metodo. Glikemični indeks (GI) smo izračunali kot razmerje med AUC ob zaužitju obroka skupaj s testno snovjo in AUC ob zaužitju obroka skupaj s placebom. Srednje vrednosti GI so bile izračunane kot harmonična sredina. Za testiranje hipotez o razlikah smo uporabili parni t-test. Za mejo statistične značilnosti smo uporabili vrednost p < 0,05. Rezultati klinične raziskave na 31 zdravih prostovoljcih so pokazali, da izvleček lesa bele jelke, zaužit skupaj s standardiziranim obrokom, v povprečju zniža GI obroka za 35 %. Za toliko se zniža tudi postprandialna koncentracija glukoze v plazmi venske krvi, kar pomeni zmanjšanje dejavnika tveganja za razvoj mnogih bolezni, vključno s SB, srčno-žilnimi obolenji in nekaterimi vrstami raka. Izvleček lesa bele jelke verjetno tudi preprečuje preobremenjenost trebušne slinavke, saj zmanjša izločanje inzulina po obroku.
Keywords: postprandialna hiperglikemija, glukozidaza alfa, amilaza alfa, polifenoli, naravne učinkovine
Published: 17.05.2018; Views: 96; Downloads: 22
.pdf Full text (2,10 MB)

7.
SPREMEMBE HOMEOSTAZE SUBPOPULACIJ CD4+ T LIMFOCITOV IN NJIHOVIH CITOKINSKIH - STAT SIGNALNIH POTI PRI BOLNIKIH S SISTEMSKIM LUPUS ERITEMATOZUSOM
Aleš Goropevšek, 2017, doctoral dissertation

Abstract: UVOD Sistemski lupus eritematozus (SLE) je sistemska avtoimunska bolezen, pri kateri kombinacija različnih genetskih dejavnikov in vplivov iz okolja pripelje do porušenja imunoregulatornih mehanizmov, ki omogočajo toleranco do lastnih antigenov. FOXP3+ regulatorni T limfociti (Treg) zavirajo proliferacijo efektorskih T limfocitov in vitro in predstavljajo bistven mehanizem periferne T limfocitne tolerance in vivo. Interferoni (IFN) tipa I, kot je IFN-alfa in homeostatski citokini, kot je IL-7, vplivajo na proliferacijo in funkcijo tako Treg, kot patogenih FOXP3- konvencionalnih T limfocitov (Tcon). Na T limfocite delujejo preko znotrajceličnih signalnih poti, ki vodijo od površinskih receptorjev do STAT proteinov, ki se po aktivaciji-fosforilaciji na specifičnih tirozinskih ostankih, prenesejo v jedro in nadzirajo številne genetske programe, vključene v nadzor proliferacije in diferenciacije CD4+ T limfocitov. Namen naše raziskave je bil preučiti STAT signalizacijo v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE in ugotoviti, če so STAT signalna neravnotežja povezana s spremembami cirkulirajočih subpopulacij CD4+ T limfocitov, njihove proliferacije in aktivnosti bolezni. BOLNIKI IN METODE Analizirali smo Tcon/Treg subpopulacije, ekspresijo STAT1 proteina (STAT1 MFI) in STAT fosforilacijo (pSTAT) v T limfocitih periferne krvi bolnikov s SLE s pomočjo konvencionalne in slikovne pretočne citometrije. Vključenih je bilo 39 bolnikov s SLE, 33 zdravih kontrol in 29 bolnikov z revmatoidnim artritisom (RA). Aktivnost bolezni SLE smo sledili z določanjem kliničnega indeksa SLEDAI-2000. Z uporabo fosfo-specifične pretočne citometrije je bila naša analiza usmerjena v spremljanje signalinih dogodkov tudi v CD4+FOXP3+ T limfocitih in neposredno primerjavo STAT signalizacije v Tcon in subpopulacijah CD4+FOXP3+ T limfocitov pri bolnikih s SLE. Da smo lahko ocenili odnos med STAT signalnimi spremembami in proliferacijo subpopulacij CD4+ T limfocitov, smo hkrati določali tudi ekspresijo indikatorja proliferacije Ki-67 v Tcon and Treg subpopulacijah. REZULTATI Nivoji STAT1 MFI, ki so bili v primerjavi z bolniki z RA in zdravimi kontrolami statistično značilno višji v CD4+ T limfocitih bolnikov s SLE, so bili v statistično značilni pozitivni korelaciji z indeksom aktivnosti bolezni. STAT1 MFI je bil najvišji v CD45RA-FOXP3hi aktivirani Treg (aTreg) subpopulaciji, ki je kazala tudi najvišji fosforilacijski odgovor STAT1 med CD4+ T limfociti in značilno znižanje ekspresije Ki-67 po stimulaciji z rekombinantnim humanim IFN-alfa in vitro. V primerjavi z zdravimi kontrolami so bile pri bolnikih s SLE statistično značilno nižje tako koncentracije aTreg, kot tudi odstotek Ki-67+ celic med aTreg, ki je bil v statistično značilni negativni korelaciji s STAT1 MFI v CD4+ T limfocitih. CD4+ T limfocite bolnikov s SLE je označevala tudi od IL-7 odvisna STAT5 aktivacija, ki se je kazala z značilno zvišanimi bazalnimi nivoji pSTAT5 v primerjavi s kontrolnima skupinama. Nivoji pSTAT5 so bili statistično značilno višji v Tcon kot v FOXP3+ subpopulaciji CD4+ T limfocitov bolnikov s SLE. V nasprotju z aTreg, so Tcon bolnikov s SLE kazali značilno višjo ekspresijo Ki-67, ki je bila v statistično značilni pozitivni korelaciji z nivoji pSTAT5 v CD4+ T limfocitih. ZAKLJUČEK Naši rezultati kažejo, da je ojačana STAT1 signalizacija vpletena v porušeno homeostazo aTreg pri bolnikih s SLE in bi lahko predstavljala tudi potencialni označevalec aktivnosti bolezni. Od IL-7-odvisna bazalna fosforilacija STAT5, ki je bila značilno višja v Tcon kot v Treg bolnikov s SLE in je bila povezana z ekspresijo Ki-67 v Tcon, pa lahko daje proliferativno prednost Tcon v primerjavi z aTreg. Inhibicija takšne neuravnotežene aktivacije STAT5 bi lahko s selektivnim učinkom na proliferacijo patogenih-konvencionalnih CD4+ T limfocitov ponovno vzpostavila homeostatsko ravnotežje med Tcon in supresivnimi-aktiviranimi Treg in bi lahko predstavljala obetajoč therapevtski pristop pri SLE.
Keywords: avtoimunske bolezni, citokini, interferoni, STAT signalne poti, sistemski lupus eritematozus, CD4+ T limfociti, regulatorni T limfociti
Published: 20.04.2018; Views: 249; Downloads: 54
.pdf Full text (25,93 MB)

8.
Analiza genskih regij povezanih z astmo ter napoved tveganja in odziva na terapijo pri otroški astmi
Petra Ovniček, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Astma je kompleksna poligenska bolezen dihal. Številne študije so v povezavi z astmo, njenimi značilnostmi ali odzivom na terapijo analizirale že mnogo genov, a se rezultati raziskav med sabo močno razlikujejo, prav tako pa mnogi kandidatni geni identificirani v nedavnih študijah na celotnem genomu (GWA študije) še niso bili potrjeni v neodvisnih replikacijih študijah. Večina GWA študij pri astmi ni analiziralo morebitnih povezav med genotipi in kliničnimi podatki ter odzivom na zdravljenje. Le malo je znanega o funkciji z astmo ali njenimi značilnostmi povezanih polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP), ki se nahajajo v nekodirajočih področjih genoma. Namen naše raziskave je bil identificirati nove genetske markerje, ki opredeljujejo resnost astme oz. katerega od njenih podtipov ter vplivajo na odziv na terapije. Nadalje smo v raziskavi želeli ugotoviti, kakšen je vpliv kandidatnih SNP-jev povezanih z astmo in njenimi značilnostmi na ekspresijo bližnjih genov. Prav tako je bil namen študije tudi napoved tveganja za razvoj astme in odziva na terapijo. V študijo smo zajeli 340 otrok z astmo in 276 zdravih posameznikov. Genotipizacijo smo izvedli z verižno reakcijo s polimerazo (PCR), ki ji je sledil polimorfizem dolžin restrikcijskih fragmentov ali analiza talilne krivulje visoke ločljivosti. Rezultate smo statistično analizirali z uporabo programskega paketa SPSS. Z izdelavo profilov tveganja, izračuna tveganja iz razmerja obetov ter logistično regresijo smo skušali napovedati tveganje za razvoj bolezni ali odziva na terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi. Izbranim genom, ki se nahajajo v bližini nekodirajočih SNP-jev, ki kažejo na pomembno vlogo pri astmi, smo z uporabo kvantitativnega PCR izmerili gensko ekspresijo in analizirali morebitne razlike v ekspresiji med posameznimi fenotipskimi in genotipskimi skupinami. Identificirali smo nove genetske markerje ki imajo pomemben doprinos k dovzetnosti za razvoj astme, vplivajo na njeno težo in fenotip oz. pogojujejo odgovor na različne proti-astmatične terapije. Najpomembnejša odkritja so nove povezave med SNP-ji na oz. v bližini genov SFXN1, SLC22A4 in SLC22A5 ter odgovorom na terapijo z inhalacijskimi glukokortikoidi. Kot prvi smo ugotovili, da delecija na genu CCR5 ter SNP-ja na genih IL4 in GLCCI1 pogojujejo odziv na proti-astmatično terapijo z anti-levkotrieni pri posameznih pod-tipih astme. Identificirali smo nove povezave med SNP-ji na genih CA10, CTNNA3 in SFXN1 in njenimi fenotipskimi značilnostmi. Prav tako je naša raziskava prva neodvisna replikacijska študija nekaterih v nedavnih GWA študijah identificiranih astma SNP-jev; potrdili smo povezavo med SNP-jema na genih CA10 in SGK493 in tveganjem za astmo. Kot prvi smo s povečanim tveganjem za astmo povezali alel C za SNP rs10496195 v intronu gena HK2. Nadaljnja ekspresijska študija je pokazala povečano izražanje izoforme tega gena pri bolnikih z astmo oz. pri osebah z rizičnim alelom C za omenjen SNP. Ugotovili smo da alel C vpliva na spremenjeno razmerje med izoformama transkripta gena HK2 v limfocitih periferne krvi. Nadalje, naši rezultati potrjujejo hipotezo, da gre pri astmi za heterogeno bolezen pri kateri se genetski markerji lahko razlikujejo glede na podtip bolezni, saj mnoge povezave v skupini ne-atopijskih astmatikov niso bile potrjene v skupini atopikov in obratno. Na podlagi rezultatov izračunov napovedi tveganja lahko zaključimo, da zaenkrat genetski testi pri astmi žal še niso dovolj zanesljivi za prenos v klinično prakso. Najvišjo specifičnost (77,7 %) in občutljivost (63,0 %) smo dosegli pri genetskem profilu za napoved tveganja za ne-atopijsko obliko astme, ki vključuje 9 SNP-jev. Vsekakor bo v prihodnje potrebnih še mnogo nadaljnjih raziskav, funkcijskih študij in meta-statističnih analiz, kakorkoli pa lahko rečemo, da pomemben delček pri razumevanju genetskih mehanizmov pri astmi in korak k individualizirani obravnavi bolnikov predstavlja tudi naša študija.
Keywords: astma, polimorfizem enega nukleotida, asociacijska študija, genska ekspresija, napoved tveganja
Published: 22.01.2018; Views: 220; Downloads: 44
.pdf Full text (4,05 MB)

9.
Nove metode za ocenjevanje tveganja za razvoj metaboličnega sindroma pri otrocih
Bernarda Vogrin, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod. Zaradi epidemije otroške debelosti in metaboličnega sindroma lahko v prihodnosti pri otrocih pričakujemo še večje obremenitve srca in žil, čemur smo priča danes. Zgodnje odkrivanje oseb, ki so nagnjene k metaboličnim motnjam in boleznim srca in žil, lahko bistveno pripomore k načrtovanju preventive in zdravljenju bolezni. Hipoteza. Z merjenjem žilne funkcije, telesne sestave in natančno analizo serumskih lipidov lahko odkrijemo nagnjenost k metaboličnemu sindromu in boleznim srca in žil že v otroštvu, še pred pojavom kliničnih znakov. Metode. V študiji je sodelovalo 81 šolarjev starih 11–16 let. Z anketnim vprašalnikom smo pridobili podatke o njihovem socialnem okolju, prehranskih navadah in učnem uspehu. Z analizo športno vzgojnih kartonov smo ocenili njihovo telesno zmogljivost. Opravili smo meritve telesne konstitucije: telesno višino (TV), telesno težo (TT), obseg pasu (OP) in bokov (OB), kožno gubo na nadlahti (KGN) ter izračunali indeks telesne mase (BMI) in standardni odklon glede na spol in starost (SDS BMI). Telesno sestavo (odstotek maščobe (FAT %)) smo ocenjevali z bioimpedanco. Lastnosti arterijskega sistema smo merili z Arteriografom, z določanjem augmentacijskega indeksa (AIx), hitrosti pulznih valov (PWV) in centralnega sistoličnega arterijskega tlaka (SBPao). V vzorcu venozne krvi smo analizirali glukozo (GLU) in serumske lipide vključno s prostimi maščobnimi kislinami (PMK). Rezultati. AIx je značilno koreliral s TV, učnim uspehom, nekaterimi motoričnimi testi in serumskimi lipidi. PWV je značilno koreliral s TT, TV, BMI, SDS BMI, OP, OB, nekaterimi motoričnimi testi in PMK. SBPao je negativno koreliral z učnim uspehom. FAT % je kazal značilne povezave z GLU, PMK in drugimi lipidi. Pri 5 % oziroma 6 % učencev smo ugotovili zelo visoke vrednosti AIx, SBPao in PWV. Zaključki. AIx, PWV, PMK in FAT % so dobri pokazatelji začetnih žilnih in metaboličnih nepravilnosti pri otrocih in mladostnikih. Zvečana AIx in SBPao sta povezana s slabšimi učnimi in motoričnimi sposobnostmi. PWV je pri otrocih in mladostnikih zelo odvisen od telesne konstitucije.
Keywords: Metabolični sindrom, augmentacijski indeks, hitrost pulznih valov, otroci, bioimpedanca
Published: 29.11.2017; Views: 164; Downloads: 35
.pdf Full text (1,91 MB)

10.
Analiza vpliva tehnoloških dejavnikov na delovanje sistema za inhalacijsko sedacijo »AnaConDa«
Igor Karnjuš, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod: Pri uporabi sistema za inhalacijsko sedacijo AnaConDaTM (ACD, Sedana Medical, Uppsala, Švedska) lahko tehnološki dejavniki vplivajo na njegovo delovanje. Med sedacijo bolnika z uporabo tekočega hlapnega anestetika lahko v brizgalki nastane plinski mehurček in zaradi njega pojav autopumpinga. Namen raziskave je bil preučiti, kako izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote, način shranjevanja hlapnega anestetika, prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki in gravitacija vplivajo na pojav autopumpinga. Dodatno smo želeli ugotoviti, kako dihalni minutni volumni (MV), predvsem enkratni dihalni volumen (Vt), in hitrost pretoka tekočega anestetika vplivajo na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema pri uporabi ACD. Metode: Pojav autopumpinga z uporabo ACD-sistema smo testirali in vitro na štirih različnih skupinah brizgalk z dvema hlapnima anestetikoma (izofluran in sevofluran): hlapni anestetik, shranjen na sobni temperaturi ali temperaturi hladilnika, z ali brez prisotnosti plinskega mehurčka v brizgalki. Tekoči hlapni anestetik smo v ACD-sistem dovajali s pomočjo infuzijske črpalke s konstantno hitrostjo pretoka in ga ogrevali postopoma, dokler na površini brizgalke nismo dosegli temperature 50 °C. Vpliv gravitacije smo testirali ločeno, pri višinah infuzijske črpalke ± 30 cm in ± 60 cm glede na višino ACD-sistema. Med eksperimentom smo opazovali spremembe v koncentracijah hlapnega anestetika v izdihanem zraku (Fet, v vol %). Za ugotavljanje izgub hlapnega anestetika skozi filter ACD-sistema smo dodatni analizator dihalne zmesi umestili na ekspiratorno cev dihalnega sistema takoj za Y-konektom. Rezultati: Do autopumpinga je prišlo le v skupinah z začetnim plinskim mehurčkom, pri obeh hlapnih anestetikih. V teh primerih so se vrednosti Fet povečevale z naraščanjem velikosti plinskega mehurčka (ΔFet pri izofluranu = +2,5–4,2 vol %; pri sevofluranu = +0,9–2,3 vol %). V skupinah brez začetnega plinskega mehurčka so pri obeh hlapnih anestetikih vrednosti Fet ostale stabilne med celotnim eksperimentom (ΔFet = +0,1–0,3 vol %). S spremembo višine infuzijske črpalke so se vrednosti Fet le prehodno spreminjale za ± 0,1 vol %. Izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema so bile pri vrednostih Fet 0,9 vol % minimalne (< 0,1 vol %), pri vrednostih Fet > 0,9 vol %, pa so izgube naraščale v odvisnosti od hitrosti pretoka tekočega anestetika in Vt. Zaključki: Na pojav autopumpinga vplivata predvsem izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote in prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki. Zatorej je potrebno pred pričetkom sedacije z ACD-sistemom iz brizgalke odstraniti vse vidne plinske mehurčke in odstraniti vire toplote. Na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema vplivajo zlasti vrednosti Fet in MV oz. Vt.
Keywords: AnaConDa, hlapni anestetiki, inhalacijska sedacija, varnost pacienta, enota intenzivne terapije
Published: 17.11.2017; Views: 225; Downloads: 57
.pdf Full text (5,08 MB)

Search done in 0.09 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica