SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 84
First pagePrevious page123456789Next pageLast page
1.
Vpliv rastnih faktorjev in zaviralcev fibrotičnega tipa celjenja na keratocite v celičnih modelih roženične rane
Tomislav Šarenac, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Celjenje roženičnih ran je pogosto omejeno s fibrozo in tvorjenjem brazgotin, ki jih lahko povzroča transformni rastni faktor β (angl. transforming growth factor – TGF). Nadzirana fibroza, ki jo lahko usmerimo z inzulinu podobnim rastnim faktorjem – 1 (angl. insulin-like growth factor – IGF) in protifibrotičnimi učinkovinami, bi lahko prispevala k ohranjanju prozornosti roženice med celjenjem. S pomočjo stimulacije primarnih človeških keratocitov s TGF-β v brezserumskem gojitvenem mediju smo ustvarili celični model roženične stromalne rane. S slikovno pretočno citometrijo smo analizirali posamezne celice iz celičnih kultur in določali stopnjo nuklearizacije Smad3 in znotrajcelično fluorescenčno intenziteto obarvanega Smad7 in roženičnega Kristalina – aldehidne dehidrogenaze 3A1. Pri preučevanju izločanja proteoglikanov Biglikana in Keratokana v zunajcelični matriks smo uporabili teste ELISA. Skupaj s stimulacijo s TGF-β smo celice obravnavali samo z IGF-1, s suberoilanilidehidroksiamično kislino (SAHA) ali halouginonom; ločenim populacijam smo poleg protifibrotikov dodali še IGF-1. Pri samostojni obravnavi z IGF-1 smo ugotovili zmanjšano translokacijo Smad3 in zvišano količino Aldehidne dehidrogenaze 3A1 znotraj celic. Poleg tega je bilo izločanje proteoglikanov prav tako ugodno za ustvarjanje pogojev prozornosti. SAHA je povzročila zvišanje Smad7 v celicah in inhibirala translokacijo Smad3 v jedra – tudi v kombinaciji z IGF-1. Imunofluorescenčna mikroskopija je pokazala, da je dodatek IGF-1 in v kombinaciji s protifibrotičnimi učinkovinami zavrl transdiferenciacijo v miofibroblaste in spodbudil nastanek fibroblastov. TGF-β/ Smad signalna pot fibroze in zamotnjenosti roženice je bila inhibirana s strani IGF-1; še posebej ob dodatku SAHA kakor tudi s halofuginonom. Zaključujemo, da bi lahko IGF-1 uspešno dodali k zdravljenju s protifibrotičnimi učinkovinami, kar bi omogočilo boljše celjenje roženične rane in tvorbo bolj prozornega tkiva.
Keywords: Roženica, keratocit, miofibroblast, fibroza, celjenje ran, TGF-b, IGF-1, SAHA, halofuginon, Smad, celična kultura, slikovna pretočna citometrija
Published: 14.01.2019; Views: 9; Downloads: 1
.pdf Full text (69,22 MB)

2.
Odkrivanje bioloških označevalcev s pomočjo orodij metabolomike, z namenom zgodnjega odkrivanja oblik raka pri ženskah
Nejc Kozar, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišče Rak je ena izmed najtežjih boleznih z visoko smrtnostjo v svetovnem merilu. Kljub številnim znanstvenim odkritjem v zadnjih desetletjih, še vedno obstaja veliko neznank, kar otežuje uspešno zdravljenje. Ključnega pomena ostaja zgodnje odkrivanje bolezni, kar največ prispeva k ugodni prognozi. Namen raziskave je bil s pomočjo orodij metabolomike odkriti potencialne tumorske označevalce, ki bi bili uporabni pri zgodnjem odkrivanju raka jajčnikov, dojk ter endometrija. Preiskovanke in metode dela Delo je prospektivna raziskava, v katero je bilo vključenih 15 bolnic z rakom jajčnikov, 39 bolnic z rakom dojk, 15 bolnic z rakom endometrija, 21 zdravih žensk ter 21 bolnic z benignimi ginekološkimi obolenji, ki so bile zdravljene na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Vsem udeleženkam smo po opravljeni diagnostiki ter določenem stadiju bolezni odvzeli vzorce krvi za kvantitativno določitev 232 metabolitov s pomočjo HPLC-TQ/MS. Z multivariatno in univariatno analizo ter metodami strojnega učenja smo nato ob primerjavi bolnic z rakavimi obolenji in zdravih posameznic identificirali metabolite, ki najbolje ločujejo obe skupini. Izbranim označevalcem smo določili še uspešnost klasifikacije z določanjem površine pod krivuljo ter ustrezne občutljivosti in specifičnosti. Rezultati Pri raku jajčnikov smo identificirali 5 označevalcev iz skupine ceramidov in sfingomielinov (C16-ceramid, C22-ceramid, C24-ceramid, C18-sfingomielin, C18:1-sfingomielin), s pomočjo katerih smo uspeli ločiti skupino bolnic z rakom jajčnikov od zdravih žensk in tistih z benignimi ginekološkimi obolenji z občutljivostjo 83 %, specifičnostjo 80 % in AUC 0,920. Pri raku dojk so se za najpomembnejše izkazali 4 označevalci in sicer tetradecenoilkarnitin, tetradekanoilkarnitin, dodekanoilkarnitin in 9,12-linoleinska kislina, ki so dosegli 81 % občutljivost ob 81 % specifičnosti in AUC 0,839. Pri raku endometrija so bili 4 najpomembnejši označevalci C16-ceramid, C22-ceramid, hidroksiheksadecenoilkarnitin in 1-metiladenozin, ki so se izkazali z 93 % občutljivostjo ob 75 % specifičnosti in AUC 0,925. Zaključek V raziskavi smo odkrili 5 pomembnih metabolnih označevalcev, s katerimi je mogoče ločiti obolele ženske od zdravih in tistih z benignimi obolenji s podobno diagnostično natančnostjo, kot jo ponuja kombinacija trenutno uporabljanih tumorskih označevalcev CA 125 in HE4. Pri raku dojk in endometrija smo odkrili pri vsakem po 4 pomembne biološke označevalce, ki po diagnostični učinkovitosti bistveno presežejo vse do sedaj uporabljene tumorske označevalce, kar pomeni velik potencial za uporabo metabolomike v diagnostiki ginekoloških rakov v prihodnosti.
Keywords: metabolomika, rak, rak dojk, rak jajčnikov, rak endometrija, zgodnje odkrivanje, presejanje, ceramid, acilkarnitin, sfingomielin
Published: 18.12.2018; Views: 62; Downloads: 1
.pdf Full text (4,07 MB)

3.
Intenzivnejše neoadjuvantno zdravljenje lokalno napredovalnega raka danke
Danijela Golo, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišče in namen Z namenom izboljšanja učinkovitosti zdravljenja lokalno napredovalega raka danke (LNRD) smo okrepili neoadjuvantni del z umestitvijo treh krogov sicer adjuvantne kemoterapije kot en indukcijski in dva konsolidacijska kroga. Materiali in metode Med oktobrom 2011 in aprilom 2013 je bilo v raziskavi zdravljenih 66 bolnikov z LNRD z uvodnim krogom, kemoradioterapijo in dvema konsolidacijskima krogoma kemoterapije. Operacija je sledila po 2 tednih, nato so bolniki prejeli še 3 kroge adjuvantne kemoterapije. Obsevani so bili na linearnem pospeševalniku, s tumorsko dozo 45 Gy ter dodatkom doze do 50,4 Gy na T2-3 in do 54 Gy na T4 tumor, v dnevnih odmerkih po 1,8 Gy. Sočasno so prejemali kapecitabin v odmerku 825 mg/m² dvakrat dnevno, vključno z vikendi. Uvodno, konsolidacijsko in pooperativno so prejemali kapecitabin v odmerku 1250 mg/m²/12 ur v 14-ih zaporednih dneh s tedenskim razmikom med krogi. Primarni cilj je bil popolni patološki odgovor (pCR). Rezultati Triinštirideset (65.1%) bolnikov je prejelo zdravljenje po protokolu. Skladnost z indukcijsko, konsolidacijsko in adjuvantno kemoterapijo je bila 98,5 %, 92 % in 87,3 %. Radiokemoterapijo je zaključilo 65/66 bolnikov z 13,6 % G ≥ 3 ne-hematološko toksičnostjo. Stopnja pCR (17,5 %) sicer ni bila statistično značilno boljša, opazovali pa smo precejšnje znižanje N (77,7 %) in celokupnega stadija (79,3 %). V srednjem času sledenja 55 mesecev smo zabeležili en lokalni recidiv (LR = 1,6 %), 64,0 % (95 % IZ 63,89 – 64,11) 5 letno preživetje brez bolezni (PBB) in 69,5 % (95 % IZ 69,39 – 69,61) 5 letno celokupno preživetje (CP). Zaključki Okrepitev predoperativnega zdravljenja LNRD z dodatno kemoterapijo s kapecitabinom pred in po kemoradioterapiji spremlja sprejemljiva toksičnost, zato jo bolniki dobro prenašajo in jih večina tudi zaključi zdravljenje po protokolu. Z njim sicer ne izboljšamo lokalnega učinka, dosegamo pa dobro lokalno kontrolo, PBB in CP.
Keywords: rak danke, neoadjuvantna kemoterapija, predoperativna kemoradioterapija, popolni patološki odgovor, popolna neoadjuvantna terapija
Published: 18.12.2018; Views: 62; Downloads: 4
.pdf Full text (1,41 MB)

4.
KLINIČNA IN GENETSKA RAZISKAVA BOLNIKOV Z EDEMOM GOLENI IN SINDAKTILIJO PRSTOV NOG
Tanja Planinšek Ručigaj, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Limfedem, periferni zastoj beljakovinsko bogate intersticijske tekočine v tkivu, nastane zaradi motenj v transportu limfne tekočine. Kaže se kot otekanje udov ali drugih delov telesa. Motnje v transportu limfne tekočine so lahko posledica presežka intersticijske limfne tekočine ali nepravilnega delovanje limfnega sistema. Slednje je v razvitem svetu v večji meri posledica zdravljenja rakavih obolenj (sekundarni limfedem), v manjšem deležu pa se pri bolnikih razvije primarni limfedem, ki je prisoten že ob rojstvu ali se pojavi kasneje v življenju. Primarni limfedemi lahko nastanejo zaradi dednih genetskih mutacij (okrog 10 % primarnih limfedemov), medtem ko je približno 90 % motenj v razvoju limfnega sistema (limfnega žilja ali bezgavk) posledica sporadičnih mutacij. Poleg tega podatki iz literature nakazujejo na možno genetsko ozadje tudi pri bolnikih z edemom goleni in kožno sindaktilijo baze II. in III. nožnega prsta. Nezdravljen ali prepozno zdravljen limfedem privede do napredujočega slabšanja otekline, številnih zapletov in slabše kvalitete življenja bolnika. Z raziskavo smo želeli opredeliti genetsko ozadje slovenskih bolnikov z dednim primarnim limfedemom. Genetsko analizo smo želeli opraviti tudi pri skupini bolnikov s kožno sindaktilijo baze II. in III. prsta na nogi in otekanjem goleni. V raziskavo smo vključili pet slovenskih družin z znanim dednim primarnim limfedemom ter skupino 40 bolnikov z nepojasnjenim edemom goleni in kožno sindaktilijo baze II. in III. nožnega prsta. Po natančni klinični opredelitvi smo za genetsko analizo uporabili metodo sekvenciranja naslednje generacije in sekvenciranja po Sangerju. S sekvenciranjem smo opredelili prisotnost mutacij v 26 genih, ki jih povezujemo z nastankom primarnnega limfedema, in v 19 genih, ki jih povezujemo s sindaktilijo. V prvi slovenski raziskavi bolnikov z dednim primarnim limfedemom smo pri treh družinah potrdili genetsko ozadje bolezni. V Družini 1 smo našli novo, do sedaj neopisano mutacijo gena FOXC2, kjer smo dokazali heterozigotno vstavitev adenozina za citozinom na nukleotidnem mestu 867 (c.867_868insA). Ker odkrita mutacija ni bila predhodno opisana v literaturi, smo dodatno testirali 182 zdravih posameznikov (kontrole), pri katerih omenjene mutacije nismo dokazali. V Družini 2, v kateri ima vseh sedem otrok dedni primarni limfedem, kar nakazuje na dominantno avtosomno dedovanje, nismo našli nobene mutacije v katerem koli izmed 26 preiskovanih genov, povezanih z nastankom dednega primarnega limfedema. V Družinah 3 in 4 smo pri družinskih članih z dednim primarnim limfedemom obeh spodnjih udov odkrili mutacijo Pro1137Leu (c.3410C>T) v eksonu 25 gena FLT4, ki je bila predhodno že opisana v literaturi. Pri dveh družinskih članih Družine 5 smo dokazali mutacijo Leu394Met (c.1180C>A) v eksonu 12 gena TSC2. Naša bolnika z različico TSC2 se od ostalih bolnikov, opisanih v literaturi, razlikujeta po tem, da nimata nobenih drugih kliničnih znakov tuberozne skleroze, ki je sicer povezana z mutacijami v TSC. V skupini bolnikov z edemom goleni in kožno sindaktilijo baze II.-III. prsta nog nismo potrdili povezave med genetskimi variantami in limfedemom ali sindaktilijo. V doktorski disertaciji smo prvič genetsko opredelili slovenske bolnike z dednim primarnim limfedemom. Odkrili smo novo, v literaturi do sedaj še neopisano mutacijo v genu FOXC2, ter potrdili mutacije v genih FLT4 in TSC2. Pri družinah z dednim primarnim limfedemom, pri katerih nismo našli nobene mutacije v najpomembnejših genih, bodo potrebne nadaljnje raziskave za potrditev genetskega ozadja nastanka limfedemov. Opredelitev mutacij pri teh bolnikih je pomembna zaradi genetskega svetovanja mladim bolnikom pri načrtovanju družine, za svetovanje glede načina življenja, načrtovanja posamezniku prilagojene terapije, zaradi preprečevanja slabšanja edema ter pojava neželenih zapletov, do katerih lahko privede prepozno ali nepravilno zdravljenje in zagotavljanja boljše kvalitete življenja.
Keywords: dedni primarni limfedem, otekanje nog, sindaktilija prstov nog, genetska analiza, mutacija FOXC2, mutacija FLT4, mutacija TSC2
Published: 23.11.2018; Views: 38; Downloads: 7
.pdf Full text (6,56 MB)

5.
Vpliv mleka, mlečnih bioaktivnih peptidov in l-arginina na celično signalizacijo v kožnih fibroblastih
Hristina Kocić, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Danes imamo na trgu različne kozmetične izdelke, ki vsebujejo večinoma kravje mleko ali sirotko, šele v zadnjih letih pa so na trgu prisotni tudi izdelki, ki vsebujejo mleko. Njihov učinek se odraža v izboljšani vlažnosti in mehkobi kože z nežnim regenerativnim učinkom. Glede na to, da so polarni lipidi mleka v obliki stabilnih emulzij, lažje prodrejo v kožo in eksperimentalno se je pokazalo, da spodbujajo rast dlak. V študijah in vitro na kulturah fibroblastov kože, se je pokazal učinek kravjega mleka pri spodbujanju proliferacije celic v primerjavi s kontrolnimi celicami. Fibroblasti kože predstavljajo fenotipsko zelo dinamično raznovrstno populacijo, ki se nahaja v plasti dermisa. Signaliziranje poteka preko sprememb v izraženosti različnih membranskih receptorjev in proteinov v signalnih poteh, ki spreminjajo kinazno aktivnost, delovanje transkripcijskih faktorjev in modulatorjev apoptoze. Omenjeni mehanizmi so dobro preučeni v procesu celjenja ran in patoloških fibroz. Narejena študija je imela namen raziskati učinke različnih vrst mleka, bioaktivnih proteinov, peptidov in amino kisline L-arginin na metabolizem oz. signalizacijo fibroblastov kože. To predstavlja osnovo za razlago potencialno koristnih učinkov mleka v dermatologiji ter možnost njegove uporabe. Raziskovali smo tri področja: i) Raziskave na področju celične signalizacije fibroblastov pri izpostavitvi človeškemu, osličjemu ali kravjemu mleku in njihovim vrstno-specifičnim kolostrumom, komercialnim formulam mleka v prahu, -kazeinom, -kazomorfinom in L-argininu. Ta poskus naj bi dal odgovor na vprašanje, katera od omenjenih snovi kaže največji proliferativni, (proti)apoptotični in (proti)vnetni učinek v primerjavi s kontrolnimi celicami. Po izpostavitvi smo zasledovali jedrni transkripcijski faktor NF-κB p65, signalne molekule celične proliferacije (kinaze Akt-1, fosfo-Akt-1, Erk-1, fosfo-Erk-1, JNKa, fosfo-JNK in fosfo-STAT-1), faktor migracije (CD26) in proteine v notranji poti apoptoze (Bcl2 in Bax). Pridobljeni podatki so lahko začetna osnova za razumevanje njihove morebitne dermatološke uporabe; ii) Raziskave na področju praktične biotehnologije na podlagi opazovanja učinkov različnih vrst mleka, ki jih imajo na sproščanje ftalatov iz plastičnih mas in proučevanje možnosti enkapsuliranja osličjega mleka v nanoliposome; iii) praktična priprava kozmetičnih formulacij (krem) na osnovi nanoliposomov, v katere je enkapsulirano mleko in L-arginin. Glede na znižanje ravni NF-κB p65 v kožnih fibroblastih lahko zaključimo, da imata človeško in osličje mleko protivnetno delovanje. Glede na podatek, da sta intenzivno zvišanje NF-κB p65 pokazala β-kazein in β-kazomorfin-7, je možno, da ne-kazeinski proteini humanega in osličjega mleka pripomorejo k protivnetnim značilnostim. Aktivacija kinaz je bila opažena pri vzorcih mleka s kazeinom in L-argininom. To kaže na to, da so kazeinski proteini in L-arginin odgovorni za stimulacijo rasti celic in posledično za morebitno regeneracijo kože pri tretmaju z mlekom. Med vsemi obravnavanimi kinazami se je aktivna oblika Erk-kinaze večkratno povišala, kar nakazuje na možnost uporabe te kinaze kot specifičnega markerja za regenerativno-proliferativni potencial fibroblastov. Osličje mleko je primerjalno bolj občutljivo na onesnaženje s ftalati iz plastičnih mas, zato se je pri pakiranju potrebno izogibati plastični embalaži. Nanoliposomi predstavljajo ustrezen sistem za enkapsulacijo mleka. Njihova uporaba predvidoma omogoča boljši dostavni sistem proteinov za kožo.
Keywords: Fibroblasti kože, osličje mleko, beta-kazeinom, beta-kazomorfinom, L-arginin, transkripcijski faktor NF-κB p65, kinaze Akt-1, fosfo-Akt-1, Erk-1, fosfo-Erk-1, JNK, fosfo-JNK, fosfo-STAT-1, CD26, Bc2, Bax, ftalati, fosfolipidna nanosfera
Published: 30.10.2018; Views: 134; Downloads: 15
.pdf Full text (3,71 MB)

6.
PREHAJANJE TEKOČINE V MALO MEDENICO PRI HISTEROSKOPIJI
Janka Šiftar Palancsai, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Pri histeroskopiji (HSC) potrebujemo dotok medija, ki pod pritiskom širi maternično votlino. Najpogosteje uporabljamo tekočinski medij, ki deloma zastaja v telesu kot tekočinski deficit. Volumen deficita določata volumen absorbiranega tekočinskega medija v sistemsko cirkulacijo in volumen tekočine, ki se med HSC izlije skozi jajcevode v trebušno votlino. Posledica prekomernega deficita tekočinskega medija pri HSC so lahko življenjsko nevarni zapleti. V raziskavi smo ocenili volumen in hitrost pretoka tekočinskega medija, ki pri HSC prehaja skozi jajcevode v predmenopavznem in pomenopavznem obdobju, da bi bolje razumeli fiziologijo in možen nastanek zapletov ob uporabi tekočinskega medija pri HSC. Bolnice in metode. V prospektivno raziskavo smo vključili 117 bolnic. Preiskovanke smo razdelili v sku-pino predmenopavznih (n = 84) in skupino pomenopavznih (n = 33). Volumen tekočine v mali medenici smo merili z dvodimenzionalnim transvaginalnim ultrazvokom pred HSC in po njej. Pri preiskavi smo ocenili vpliv dolžine trajanja posega, volumen dovedene tekočine in vrsto posega na prehodnost medija skozi jajcevode ob uporabi enakomernega pritiska medija. Vse vplive smo primerjali tudi med skupinama. Rezultati. Pred HSC smo v mali medenici pri skupini pomenopavznih bolnic izmerili 0,3 ± 0,1 mL, p = 0,007) tekočine, v skupini predmenopavznih pa 1,1 ± 0,3 mL tekočine, razlika je statistično pomembna (p < 0,05). Skozi jajcevode je v skupini pomenopavznih bolnic prešlo 7,7 ± 2,4 mL, v predmenopavzni skupini pa 26,0 ± 4,2 mL tekočine. Razlika je statistično pomembna (p < 0,05). Dolžina trajanja posegov je v predmenopavzni skupini 17,3 min in v pomenopavzni skupini 20,2 min (p < 0,05), pri volumnu dovedene tekočine med skupinama ni statistično pomembne razlike. Pri primerjavi tekočinskega medija, ki je prešel skozi jajcevode med različnimi posegi v celotni skupini, ni statistično pomembne razlike. Zaključki. Predmenopavzne bolnice imajo več proste tekočine v mali medenici kakor pomenopavzne bolnice. Prav tako pri HSC prehaja pri predmenopavznih bolnicah skozi jajcevode večji volumen tekočin-skega medija z višjo hitrostjo.
Keywords: histeroskopija, obseg tekočinskega razlitja, tekočina v trebušni votlini, transvaginalni ultrazvok, zapleti s tekočinskim medijem
Published: 30.10.2018; Views: 135; Downloads: 12
.pdf Full text (1,68 MB)

7.
Večslojne medicinske matrice z modificiranim sproščanjem pentoksifilina za zdravljenje kronične venozne razjede
Jan Stana, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Kronične rane predstavljajo velik socialno-ekonomski problem v zahodnem svetu. Eno najpomembnejših vrst kroničnih ran predstavlja kronična venozna razjeda, ki je odgovorna za okoli 80% vseh kroničnih razjed. Nova histo-patološka spoznanja so pokazala, de je lokalno, kronično vnetje v veliki meri odgovorno za patološke procese, ki vodijo do nastanka razjede kot tudi do upočasnjenega procesa celjenja. V tej študiji je predstavljen nov možen pristop k terapiji kronične venozne razjede, ki temelji na lokalnem dajanju potentne protivnetne zdravilne učinkovine, pentoksifilin (PTX). V ta namen so bile razvite ne-toksične polisaharidne večslojne medicinske obloge iz hitozana in alginata, ki zraven nadzorovanega sproščanja zdravilne učinkovine, že same pozitivno vplivajo na potek celjenja kroničnih ran. V okviru razvoja in optimizacije postopkov priprave omenjenih medicinskih oblog so bili pripravljeni in okarakterizirani najprej 2D modelni večslojni nosilni materiali, ter nato še obložena 3D alginatna koprena. S pomočjo različnih analiznih metod, smo dokazali uspešno pripravo večslojnih medicinskih oblog z dodanim PTX. Z analizo in vitro sproščanja je bilo pokazano, da tako pripravljene medicinske obloge omogočajo nadzorovano, dvo-stopenjsko sproščanje vodotopnega PTX. S pomočjo študij na humanih kožnih celicah smo pokazali biokompatibilnost večslojnih matric z dodatkom PTX. Za konec smo na osnovi eksperimenta na humanih monocitih potrdili tudi, da so pripravljene večslojne medicinske obloge preko delovanja PTX, uspešno zavrle sproščanje TNF-alfa, ki je ključen vnetni mediator pri kroničnih venoznih razjedah.
Keywords: Kronična venozna rana, vnetje, pentoksifilin, hitozan, alginat
Published: 10.10.2018; Views: 67; Downloads: 11
.pdf Full text (3,59 MB)

8.
Pomen izbranih genskih polimorfizmov pri nastanku diabetične ledvične bolezni pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2
Maja Šeruga, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Diabetična nefropatija (DN – izraz, ki ga bolj uporabljamo za biopsijsko dokazano prizadetost ledvic zaradi SB) ali diabetična ledvična bolezen je kronični zaplet pri SB. Proteinurija, povišan krvni tlak in postopen upad ledvične funkcije ob visoki srčno-žilni obolevnosti in umrljivosti so glavne značilnosti razvite diabetične nefropatije pri SB. Okoli 30 do 50% bolnikov razvije klinično očitno DN, vendar ne vemo, kateri bolniki jo bodo razvili in kateri ne. Pravimo, da je DLB večvzročna bolezen in do zdaj so ugotovili, da je v patogenezo okvare ledvice vključenih več genov. Študije o genskem polimorfizmu pri DLB izvajamo z namenom, da bi odkrili gene, ki bi služili kot biomarkerji, in bi na podlagi teh odkritij lahko razvijali terapevtske smernice, s katerimi bi lahko zavrli ali preprečili komplikacije sladkorne bolezni, kot je DLB. Namen naše retrospektivne asociacijske raziskave je bil poiskati povezavo med izbranimi kandidatnimi geni in DLB pri Slovencih s SB2, ki so del kavkaške populacije. V raziskavo smo vključili 651 bolnikov s SB2, ki so imeli bolezen že najmanj 10 let. Za ocenitev ledvične funkcije smo uporabili MDRD enačbo in s-cistatin. Na ta način smo dobili dve skupini bolnikov, in sicer 276 bolnikov z DLB in 375 bolnikov brez DLB, ki so služili kot kontrola. Testirali smo naslednje polimorfizme: polimorfizma rs4340 in rs4341 v genu za angiotenzinsko konvertazo (AK), polimorfizma rs699 in rs4762 v genu za angiotenzinogen (AGT), polimorfizme rs275651, rs931490, rs5182 in rs5186 v genu za receptor tipa 1 za angiotenzin II (AGTR1), polimorfizme rs3087459, rs5370, rs1476046 v genu za endotelin 1 (EDN1), polimorfizem rs3802278 v genu za 5-lipoksigenazo-aktivirajoči proteini (ALOX5AP) in polimorfizem rs12762303 v genu za arahidonat 5-lipoksigenazo (ALOX5). Rezultati niso pokazali statistično pomembne povezave med polimorfizmi rs4340 in rs4341 v genu za angiotenzinsko konvertazo (AK), polimorfizmi rs699 in rs4762 v genu za angiotenzinogen (AGT), polimorfizmi rs275651, rs931490, rs5182 in rs5186 v genu za receptor tipa 1 za angiotenzin II (AGTR1), polimorfizmi rs3087459, rs5370, rs1476046 v genu za endotelin 1 (EDN1) in polimorfizmu rs12762303 v genu za arahidonat 5-lipoksigenazo (ALOX5) in DLB. Nasprotno pa smo ugotovili statistično pomembno povezavo med polimorfizmom rs3802278 v genu za 5-lipoksigenazo-aktivirajoči proteini (ALOX5AP) in DLB. Rezultati logistične regresije so pokazali, da imajo posamezniki z genotipom CC 3,14-krat večjo verjetnost za pojav DLB, v primerjavi s posamezniki z genotipom TT. Torej je genotip CC polimorfizma rs3803278 v genu za ALOX5AP možni dejavnik tveganja za pojav DLB.
Keywords: sladkorna bolezen, diabetična ledvična bolezen, genski polimorfizmi
Published: 09.08.2018; Views: 196; Downloads: 28
.pdf Full text (1,36 MB)

9.
Ultrazvočna ocena lege dihalne cevke v predbolnišničnem okolju
Sabina Zadel, 2017, doctoral dissertation

Abstract: IZHODIŠČA Oskrba dihalne poti in predihavanje sta pri kritično bolnih, poškodovanih in bolnikih v srčnem zastoju nujna postopka, ki predstavljata izziv za vsakega zdravnika, ki ju izvaja. Zlati standard zaščite dihalne poti je vstavitev dihalne cevke v sapnik. Še posebej v predbolnišničnem okolju se s težavno oskrbo dihalne poti lahko sreča vsak, tudi zelo izkušen zdravnik, saj so možnosti uporabe različne opreme in zdravstvenega kadra omejene, pogoji v okolju pa nemalokrat manj ugodni. CILJI Cilj raziskave je bil raziskati uporabnost in diagnostično natančnost ultrazvočnega opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone za potrditev pravilne lege dihalne cevke po urgentni vstavitvi dihalne cevke kritično bolnim, poškodovanim ali bolnikom v srčnem zastoju v predbolnišničnem okolju. METODE V predbolnišničnem okolju Prehospitalne enote Maribor smo v prospektivno raziskavo vključili polnoletne kritično bolne, poškodovane in bolnike v srčnem zastoju, ki so potrebovali oskrbo dihalne poti. Oceno lege dihalne cevke smo opravili z obojestransko avskultacijo dihalnih šumov in pretakanja zraka v želodcu ter z ultrazvočno metodo opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone. Referenčna metoda za pravilno lego dihalne cevke je bila spektrografska kvantitativna kapnografija. REZULTATI Vključili smo 124 bolnikov. 111 bolnikom (89,5 %), ki smo jih vključili v raziskavo, je bila dihalna cevka v prvem poskusu vstavljena v dihalne poti. Pri 13 bolnikih (10,5 %), vključenih v raziskavo, je bilo treba zaradi lege dihalne cevke v požiralniku postopek vstavitve dihalne cevke ponoviti. Med 13 bolniki, ki so po prvem poskusu imeli dihalno cevko vstavljeno v požiralnik, je zdravnik pri 4 bolnikih napačno lego dihalne cevke prepoznal pred izvedbo kapnografije in ultrazvočne metode opazovanja plevralnega polzenja ter premikanja trebušne prepone. Pri ostalih 9 bolnikih, ki so sprva imeli vstavljeno cevko v požiralnik, je bila napačna lega dihalne cevke prepoznana s pomočjo nenormalnih izvidov kapnografije in ultrazvočne metode.Pri vseh bolnikih je bila dihalna cevka po drugem poskusu vstavitve vstavljena v dihalne poti. Senzitivnost in negativna napovedna vrednost avskultacije sta bili 100-odstotni, specifičnost 90-odstotna, pozitivna napovedna vrednost pa 30-odstotna (95-odstotni interval zaupanja). Ultrazvočno opazovanje plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone je imelo 100-odstotno senzitivnost, specifičnost, pozitivno napovedno vrednost in negativno napovedno vrednost (95-odstotni interval zaupanja). Senzitivnost, specifičnost, pozitivna napovedna vrednost in negativna napovedna vrednost za kombinacijo avskultacije in ultrazvočne metode so bile 100-odstotne. Pri 3 bolnikih smo z avskultacijo in ultrazvočno metodo ugotovili pregloboko vstavitev dihalne cevke v desno glavno sapnico, rezultati kapnografije pa so bili v vseh treh primerih normalni pred popravkom lege dihalne cevke in po njem. Za izvedbo ultrazvočne metode smo v povprečju potrebovali 30 sekund. ZAKLJUČKI S študijo smo dokazali odlično senzitivnost in specifičnost ocenjevanja lege dihalne cevke s pomočjo ultrazvočne metode opazovanja drsenja plever in premikanja trebušne prepone.Z ultrazvočno metodo opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone smo v naši raziskavi kljub normalnim izvidom kapnografije našli pregloboko v desno glavno sapnico vstavljene dihalne cevke. Dokazali smo, da je čas za izvedbo ultrazvočne metode opazovanja plevralnega polzenja in premikanja trebušne prepone sprejemljiv. Z uporabo ultrazvočne metode najverjetneje skrajšamo čas, ki je potreben za prepoznavo nepravilne lege dihalne cevke, in tako izboljšamo verjetnost preživetja ter zmanjšamo posledice pri kritično bolnih, poškodovanih in bolnikih v srčnem zastoju.
Keywords: orotrahealna intubacija, predbolnišnično okolje, oskrba dihalne poti, kapnografija, ultrazvok, usmerjena ultrazvočna preiskava, plevralno polzenje, premikanje trebušne prepone
Published: 23.05.2018; Views: 158; Downloads: 21
.pdf Full text (9,34 MB)

10.
Primerjava učinkov naravnih polifenolov z učinki akarboze in placeba na postprandialni nivo glukoze in inzulina v krvi
Jana Bremec, 2018, doctoral dissertation

Abstract: Sladkorna bolezen (SB) je ena najpogostejših endokrinih presnovnih bolezni. Sodi v skupino presnovnih bolezni, katerih skupna značilnost je hiperglikemija. SB nastane zaradi pomanjkljivega izločanja inzulina ali njegovega pomanjkljivega delovanja na ciljne celice in/ali obojega hkrati. Posledica je motena presnova ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Povezana je s številnimi akutnimi in kroničnimi zapleti. V zdravljenju SB se poleg spremembe življenjskega sloga uporabljajo številne učinkovine, nobena od le-teh pa ni brez neželenih učinkov. Velik izziv pri iskanju tako imenovanega »idealnega zdravila« predstavlja težnja po doseganju optimalne učinkovitosti zdravila in zmanjšanju tveganja za pojav neželenih učinkov le-tega na najnižjo možno raven. Naraščajo potrebe po uporabi dopolnilnih zdravljenj, vključno s funkcionalno hrano in nutracevtiki. Potrjeno je, da imajo ugodne učinke pri zdravljenju SB mnoge rastline, pri katerih domnevajo, da so ključne aktivne učinkovine polifenoli. Izvlečki iz lesa bele jelke (lat. Abies alba) vsebujejo številne farmakološko aktivne polifenole. Hipoglikemični učinki prehranskih polifenolnih učinkovin so povezani z inhibicijo α-amilaze v slini in trebušni slinavki ter α-glukozidaze v resicah tankega črevesja, s čimer zmanjšajo absorpcijo ogljikovih hidratov iz črevesja. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali izvleček iz lesa bele jelke po zaužitju standardiziranega obroka zniža koncentraciji glukoze in inzulina v plazmi venske krvi in primerjati njegove učinke z učinki akarboze, izvlečkom kostanja in placeba. 31 zdravih preiskovancev je zaužilo 100 g belega kruha štirikrat zaporedoma (z enotedenskim zaporednim premorom) skupaj s kapsulo z izvlečkom lesa bele jelke, s kapsulo z izvlečkom kostanjevih polifenolov, s placebom ali z akarbozo (aktivna kontrola). Površino pod krivuljo časovnega poteka koncentracije glukoze v krvi (AUC) smo izračunali za vsakega prostovoljca in za vsak obrok posebej, uporabili smo inkrementno metodo. Glikemični indeks (GI) smo izračunali kot razmerje med AUC ob zaužitju obroka skupaj s testno snovjo in AUC ob zaužitju obroka skupaj s placebom. Srednje vrednosti GI so bile izračunane kot harmonična sredina. Za testiranje hipotez o razlikah smo uporabili parni t-test. Za mejo statistične značilnosti smo uporabili vrednost p < 0,05. Rezultati klinične raziskave na 31 zdravih prostovoljcih so pokazali, da izvleček lesa bele jelke, zaužit skupaj s standardiziranim obrokom, v povprečju zniža GI obroka za 35 %. Za toliko se zniža tudi postprandialna koncentracija glukoze v plazmi venske krvi, kar pomeni zmanjšanje dejavnika tveganja za razvoj mnogih bolezni, vključno s SB, srčno-žilnimi obolenji in nekaterimi vrstami raka. Izvleček lesa bele jelke verjetno tudi preprečuje preobremenjenost trebušne slinavke, saj zmanjša izločanje inzulina po obroku.
Keywords: postprandialna hiperglikemija, glukozidaza alfa, amilaza alfa, polifenoli, naravne učinkovine
Published: 17.05.2018; Views: 128; Downloads: 23
.pdf Full text (2,10 MB)

Search done in 0.14 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica