SLO | ENG

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 71
First pagePrevious page12345678Next pageLast page
1.
Analiza vpliva tehnoloških dejavnikov na delovanje sistema za inhalacijsko sedacijo »AnaConDa«
Igor Karnjuš, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod: Pri uporabi sistema za inhalacijsko sedacijo AnaConDaTM (ACD, Sedana Medical, Uppsala, Švedska) lahko tehnološki dejavniki vplivajo na njegovo delovanje. Med sedacijo bolnika z uporabo tekočega hlapnega anestetika lahko v brizgalki nastane plinski mehurček in zaradi njega pojav autopumpinga. Namen raziskave je bil preučiti, kako izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote, način shranjevanja hlapnega anestetika, prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki in gravitacija vplivajo na pojav autopumpinga. Dodatno smo želeli ugotoviti, kako dihalni minutni volumni (MV), predvsem enkratni dihalni volumen (Vt), in hitrost pretoka tekočega anestetika vplivajo na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema pri uporabi ACD. Metode: Pojav autopumpinga z uporabo ACD-sistema smo testirali in vitro na štirih različnih skupinah brizgalk z dvema hlapnima anestetikoma (izofluran in sevofluran): hlapni anestetik, shranjen na sobni temperaturi ali temperaturi hladilnika, z ali brez prisotnosti plinskega mehurčka v brizgalki. Tekoči hlapni anestetik smo v ACD-sistem dovajali s pomočjo infuzijske črpalke s konstantno hitrostjo pretoka in ga ogrevali postopoma, dokler na površini brizgalke nismo dosegli temperature 50 °C. Vpliv gravitacije smo testirali ločeno, pri višinah infuzijske črpalke ± 30 cm in ± 60 cm glede na višino ACD-sistema. Med eksperimentom smo opazovali spremembe v koncentracijah hlapnega anestetika v izdihanem zraku (Fet, v vol %). Za ugotavljanje izgub hlapnega anestetika skozi filter ACD-sistema smo dodatni analizator dihalne zmesi umestili na ekspiratorno cev dihalnega sistema takoj za Y-konektom. Rezultati: Do autopumpinga je prišlo le v skupinah z začetnim plinskim mehurčkom, pri obeh hlapnih anestetikih. V teh primerih so se vrednosti Fet povečevale z naraščanjem velikosti plinskega mehurčka (ΔFet pri izofluranu = +2,5–4,2 vol %; pri sevofluranu = +0,9–2,3 vol %). V skupinah brez začetnega plinskega mehurčka so pri obeh hlapnih anestetikih vrednosti Fet ostale stabilne med celotnim eksperimentom (ΔFet = +0,1–0,3 vol %). S spremembo višine infuzijske črpalke so se vrednosti Fet le prehodno spreminjale za ± 0,1 vol %. Izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema so bile pri vrednostih Fet 0,9 vol % minimalne (< 0,1 vol %), pri vrednostih Fet > 0,9 vol %, pa so izgube naraščale v odvisnosti od hitrosti pretoka tekočega anestetika in Vt. Zaključki: Na pojav autopumpinga vplivata predvsem izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote in prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki. Zatorej je potrebno pred pričetkom sedacije z ACD-sistemom iz brizgalke odstraniti vse vidne plinske mehurčke in odstraniti vire toplote. Na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema vplivajo zlasti vrednosti Fet in MV oz. Vt.
Keywords: AnaConDa, hlapni anestetiki, inhalacijska sedacija, varnost pacienta, enota intenzivne terapije
Published: 17.11.2017; Views: 3; Downloads: 2
.pdf Full text (5,08 MB)

2.
Skrb za pacienta in varnost pri dajanju zdravil v zdravstveni negi
Dominika Vrbnjak, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča: Poznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja ter ocene sporočanja je pomembno za zagotavljanje kakovostne in varne obravnave pacientov, takšnih raziskav pa v slovenskem okolju primanjkuje. Strokovnjaki ocenjujejo, da je za varnost pacientov med drugim potrebna tudi ustrezna kultura skrbi, vendar je zaenkrat še premalo raziskav, ki bi potrdili povezanost kulture skrbi s kazalniki kakovosti in varnostjo pacientov. Z doktorsko disertacijo smo želeli raziskati zaznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja in ocene sporočanja napak ter kulturo skrbi, izraženo kot zaznavanje skrbi posameznika pri lastnem delu, pri sodelavcih in nadrejenih, v delovnem okolju ter ugotoviti njihove povezave. Metode: Izvedli smo multicentrično presečno opazovalno raziskavo z uporabo zaporednega pojasnjevalnega načrta mešanih metod na populaciji zaposlenih v zdravstveni negi na internih in kirurških oddelkih v 11 slovenskih bolnišnicah. Podatke v okviru kvantitativnega dela smo zbrali s pomočjo petih psihometrično veljavnih in zanesljivih vprašalnikov. Zbrane podatke smo nato analizirali z uporabo deskriptivne in inferenčne statistike. V okviru kvalitativnega dela smo uporabili metodo utemeljene teorije, podatke pa zbrali s pomočjo vprašanj odprtega tipa v anketnem vprašalniku in delno strukturiranimi intervjuji. Rezultati: Ugotovili smo, da so vzroki za nastanek napak organizacijske in individualne narave. Anketiranci so komponente kadrovsko-delovni procesi, komunikacija z zdravniki in znanje ocenili z najvišjimi povprečnimi ocenami. Ugotovili smo pomanjkljivo sporočanje napak, saj so anketiranci ocenili, da se na njihovem oddelku sporoči manj kot 60 % vseh napak pri dajanju zdravil (p ≤ 0,001). Kar 37,6 % pa jih je ocenilo, da se vse vrste napak sporočijo v 0–20 %. Na pomanjkljivo sporočanje napak pri dajanju zdravil vpliva več dejavnikov na organizacijski in individualni ravni, kot največji oviri pa sta bili z najvišjimi povprečnimi ocenami ocenjeni komponenti odziv in strah. Rezultati so pokazali tudi, da je zaznavanje vzrokov za napake, ovir sporočanja, ocene sporočanja in kulture skrbi odvisno od določenih demografskih značilnosti posameznika, oddelkov in ustanov. Kultura skrbi je na srednji ravni, saj so anketiranci povprečno ocenili vse elemente kulture skrbi, povprečno so ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, skrb pri svojem delu pa so ocenili bolje kot skrb pri nadrejenem in sodelavcih. Anketiranci, ki so bolje ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, klimo varnosti, skrb pri lastnem delu in skrb pri nadrejenem, so ocenili, da se sporoči višji odstotek napak, in sicer 61–100 % vseh napak (p ≤ 0,05). Z rezultati kvalitativne raziskave smo dobili še bolj poglobljen vpogled v obravnavano problematiko. Razprava in zaključki: Kultura skrbi je osnova za zagotavljanje varnosti pri dajanju zdravil, vendar je slednja odvisna od številnih drugih, predvsem sistemskih dejavnikov. Za boljšo varnost pri dajanju zdravil potrebujemo sistemski pristop obravnave napak. Na oddelkih in predvsem na ravni ustanov potrebujemo neobtožujočo, nekaznovalno učno kulturo, v kateri bodo zaposleni brez strahu sporočali napake.
Keywords: napake, sporočanje, skrb, bolnišnica, pacient, zdravila
Published: 17.11.2017; Views: 3; Downloads: 1
.pdf Full text (4,45 MB)

3.
Tkivni inženiring hrustančnega tkiva na biosintetičnem polimernem polyHIPE nosilcu
Jakob Naranđa, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Tkivni inženiring hrustančnega tkiva še vedno nudi številne možnosti za izboljšavo, navkljub intenzivnim raziskovalnim naporom v zadnjem času. Razvoj umetnih materialov in 3-D celičnih nosilcev ima pomembno vlogo pri regeneraciji hrustančnega tkiva. Zanimiv pristop pri izdelavi celičnih nosilcev predstavlja izgradnja s pomočjo emulzij. Nastali material, imenovan polyHIPE (PHP), je sintetični visoko porozen polimer, ki ga pripravimo s polimerizacijo visokega deleža notranje faze emulzij (HIPEs – high internal phase emulsions). Glavni cilj te doktorske disertacije je raziskati možnosti za tvorbo hrustančnega tkiva znotraj celičnih nosilcev pripravljenih iz PHP materiala. Proizvodnjo PHP nosilcev smo posebej prilagodili tkivnemu inženiringu hrustanca, tako da smo pripravili porozne (85 %) strukture s primarno velikostjo por v območju 50–170 m. Pokazali smo, da je PHP material biokompatibilen s človeškimi sklepnimi hondrociti, kar smo ovrednotili s pomočjo testa za preživetje celic (Live/Dead kit) in histološko analizo. Opazovali smo hondrocite z okroglimi jedri, ki so bili organizirani v večceličnih plasteh na površini PHP nosilca in so rastli približno 300 m v notranjost nosilca. Kopičenje kolagena tipa 2 smo dokazali s pomočjo imunohistokemije, molekularna analiza je pokazala izražanje hrustančno specifičnih genov z ugodnim razmerjem kolagena tipa 2 in tipa 1. Dodatno so bili PHP vzorci biološko razgradljivi, njihove osnovne mehanske lastnosti pa primerljive z nativnim sklepnim hrustancem. Izsledki raziskave dokazujejo, da je zasnovan PHP celični nosilec primeren za nadaljnjo uporabo v tkivnem inženiringu hrustančnega tkiva.
Keywords: humani sklepni hrustanec, tkivni inženiring, biokompatibilni celični nosilec, sintetični polimer, polyHIPE, diferenciacija hondrocitov
Published: 17.10.2017; Views: 33; Downloads: 8
.pdf Full text (24,38 MB)

4.
Preurejanje genov TMPRSS2 in ERG ter njuna prognostična vloga pri slovenskih bolnikih s karcinomom prostate
Zoran Krstanoski, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Namen: Rak na prostati (CaP) je najpogostejša rakasta bolezen pri moških in eden glavnih razlogov zbolevnosti in umrljivosti. V zadnjih letih je vse več raziskav o novih tumorskih označevalcih za zgodnjo diagnozo prostatičnega karcinoma. Z dokazanimi napovednimi vrednostmi novih markerjev bi bolje razumeli naravni potek bolezni, omogočili zgodnejše in zanesljivejše odkrivanje karcinoma ter pripomogli k natančnejši napovedi progresa in metastaziranja bolezni pri posamičnem bolniku. Bolniki in metode: Opravili smo retrospektivno raziskavo na vzorcih prostate 202 bolnikov, pri katerih smo zaradi dokazanega karcinoma prostate naredili laparoskopsko radikalno prostatektomijo na urološkem oddelku Splošne bolniš nice Slovenj Gradec. Bolniki so bili operirani v obdobju od januarja 2010 do julija 2011. Morfološke značilnosti in klasične napovedne dejavnike karcinomov smo zbrali iz histopatoloških izvidov in jih potrdili tudi z revizijo preparatov. Za raziskavo smo konstruirali tkivne mreže. Tako pripravljene preparate smo obdelali po metodi fluorescentne hibridizacije in situ. Rezultati: V tumorskem tkivu bolnikov smo odkrili tri glavne oblike preurejanja genov: fuzijo TMPRSS2:ERG smo našli pri 63 (42 %) bolnikih, cepitev TMPRSS2 pri dvanajstih in cepitev ERG pri osmih bolnikih. Fuzijo TMPRSS2:ERG in cepitev TMPRSS2 hkrati smo ugotovili le pri enem bolniku. Pri treh bolnikih smo odkrili istočasno fuzijo TMPRSS2:ERG in cepitev ERG. Ko smo primerjali skupino 63 bolnikov z gensko fuzijo TMPRSS2:ERG in Gleasonov stadij pred operacijo, smo uporabili Freeman-Haltonovo varianto Fisherjevega natančnega testa, pri tem pa med spremenljivkama nismo našli statistične povezave (p = 0,19). Če smo analizirali odnos med gensko fuzijo in stadijem pT v celi kohorti bolnikov, povezave nismo mogli ugotoviti. Ko pa smo razdelili bolnike v dve skupini, eno s stadijem pT2 in drugo s pT3, smo odkrili statistično značilno povezavo med stadijem pT3 in osnovno gensko fuzijo. Med 62 bolniki s stadijem pT3 smo našli gensko fuzijo pri 34 (55 %) bolnikih. Z uporabo Fisherjevega natančnega testa smo odkrili statistično zanesljivost s p = 0,01. Po uporabi Bonferronieve korekcije pa je bila vrednost p še vedno zanesljiva z vrednostjo 0,05. V naslednjem koraku smo preverili še povezavo med gensko fuzijo in stadijem pN. Bolnike z opravljeno elektivno disekcijo bezgavk smo razdelili v dve skupini, in sicer pN0 in pN1. Za ta del odvisnosti smo uporabili Freeman-Haltonovo raširitev Fisherjevega natančnega testa. Med obema spremenljivkama nismo našli statistične povezave (p = 0,66). Za analizo bolnikov z ugotovljenim stadijem N smo izbrali skupino s tumorskim stadijem pT3. Pokazalo se je, da je korelacija z gensko fuzijo statistično značilna (p = 0,02). Ko pa smo uporabili še Bonferronievo korekcijo, vrednost p ni dosegla 0,05. V nadaljnjih statističnih obdelavah smo skupino bolnikov s stadijem pT3 razdelili na dvoje ‒ v skupino z razširjeno limfadenektomijo in skupino brez tega posega. Pri bolnikih, kjer posega nismo opravili, smo gensko fuzijo odkrili v 25 (64 %) primerih. Povezava med gensko fuzijo in to značilnostjo je dosegla statistično vrednost p = 0,039. Zaključek: Na podlagi naših rezultatov pričakujemo, da bi pri bolnikih s fuzijo TMPRSS2:ERG, odkriti že na biopsiji prostate, dokazali stadij T3 po radikalni prostatektomiji v več kot polovici primerov (64 %). Podatek je pomemben predvsem za bolnike s predoperativno nizkimi PSA in GS, kar sicer kaže na rak z nizkim ali zmernim tveganjem, vendar bi tako resno podcenili razširjenost bolezni. Ker bi pri teh bolnikih torej pričakovali lokalno napredovano bolezen oziroma stadij-pT3, bi z radikalnejšim posegom dosegli nižji odstotek pozitivnih robov (ki v zadnjih smernicah še vedno dosegajo 33,5‒66 %). Pri bolnikih s klinič nim stadijem pT3 pričakujemo limfogene metastaze v 7,9‒49 odstotkih.
Keywords: rak prostate, prostatektomija, FISH, genske preureditve, klinič no-patološke korelacije, napovedni dejavniki
Published: 17.10.2017; Views: 23; Downloads: 3
.pdf Full text (4,35 MB)

5.
Klinična uporabnost biokemijskih označevalcev in testa agregacije trombocitov pri ishemični možganski kapi
Marija Menih, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Visoki nivoji VWF so bili napovedniki tako teže možganske kapi kot tudi slabega kliničnega izhoda, ne pa podvrste IMK. VWF bi lahko služil kot prognostični napovednik kliničnega izhoda pri IMK. Nivoji DD, FG in HC niso bili povezani s podvrsto IMK, ne s težo možganske kapi in ne s kliničnim izhodom, zato DD, FG in HC nimajo pomembne diagnostične vrednosti za določeno vrsto IMK ali prognostične vrednosti za klinični izhod po IMK. Visoki nivoji NT-proBNP so bili povezani s kardioembolično IMK ter s težo možganske kapi, ne pa tudi s slabim kliničnim izhodom, zato bi lahko NT-proBNP služil kot diagnostični napovednik za kardioembolično IMK. Merjenje AT je koreliralo z jemanjem aspirina, kar pa ni imelo kliničnega pomena; kljub nizki AT so bolniki utrpeli IMK. Nivoji AT niso bili napovedniki podvrste IMK, teže kapi ali slabega kliničnega izhoda. Z multivariatno regresijsko analizo s posplošenim linearnim modelom smo ugotovili, da so med BKO in AT edini pomembni napovedniki: 1. kardioembolične IMK: NT-proBNP; 2. za težo kapi, ocenjeno z NIHSS: NT-proBNP in VWF:Ag; 3. za klinični izhod, ocenjen z MRL: VWF:Ag.
Keywords: akutna ishemična možganska kap, TOAST klasifikacija, biokemijski označevalci, agregacija trombocitov, NIHSS, MRL
Published: 21.08.2017; Views: 86; Downloads: 18
.pdf Full text (4,39 MB)

6.
Rentgenska ocena arterijskih kacifikacij pri bolnikih, zdravljenih s kronično hemodializo
Silva Breznik, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod Žilne kalcifikacije so pri bolnikih s kronično ledvično boleznijo (KLB) eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za povečano srčno-žilno umrljivost in obolevnost. Predstavljajo odziv na motnjo metabolizma serumskega kalcija in fosfata. Celoten sklop motenj zajema uveljavljena kratica KLB - MKB (kronična ledvična bolezen – mineralna in kostna bolezen), ki kot posledica motnje metabolizma mineralov in kosti vodi v kostno diferenciacijo gladkomišičnih celic ter nastanek žilnih kalcifikacij v tuniki mediji (srednji mišični plasti arterij). Prisotnost žilnih kalcifikacij lahko ugotavljamo z različnimi metodami. Bolniki in metode V raziskavo smo vključili 102 bolnika, zdravljena s kronično hemodializo, od teh je bilo 60 (58,8 %) moških, srednja starost bolnikov je bila 61,8 let (razpon 24-85 let). Povprečen čas hemodializnega zdravljenja je bil 52,3 meseca (razpon 1-208 mesecev). Ocena razsežnosti koronarnih kalcifikacij s pomočjo Agatstonove skale (CACS) je bila opravljena pri 28 bolnikih. Pri 102 bolnikih so bili opravljeni lateralni radiogram trebušne aorte za oceno kalcifikacij trebušne aorte (AACS), radiogram medenice in dlani za oceno kalcifikacij medeničnih arterij (SVCS medenica) in arterij rok (SVCS dlan) ter ultrazvok karotidnih arterij za oceno debeline intime-medije (IMT). Pri 93 bolnikih smo izmerili hitrost karotidno-femoralnega oziroma aortnega pulznega vala (PWV) ter pri 88 bolnikih gleženjski indeks (ABI). Določili smo tudi serumsko vrednost fibroblastnega rastnega faktorja-23 (FGF-23). Rezultati Ugotovili smo visoko prevalenco kalcifikacij. Koronarne kalcifikacije (CACS) smo našli pri 92 % (26 od 28) bolnikov. Z radiografsko oceno smo našli kalcifikacije pri 91,2 % bolnikov, od tega na lateralnem radiogramu pri 82,4 % (84 od 102), pri 76,5 % bolnikov na radiogramu medenice ter pri 55,9 % bolnikov na radiogramu rok. Zlati standard CACS je bil v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,665), SVCS medenice (p<0,000,rho=0,654), SVCS roke (p<0,007, rho=0,497) in s PWV (p<0,002, rho=0,594). Ugotovili smo tudi statistično značilno korelacijo med AACS in PWV (p<0,000, rho=0,442), SVCS medenice in PWV (p<0,000, rho=0,466) ter SVCS roke in PWV (p<0,000, rho=0,427). IMT je bila v pozitivni korelaciji z AACS (p<0,000, rho=0,590), s SVCS medenice (p<0,000, rho=0,401), s SVCS roke (p<0,005, rho=0,279) ter tudi s PWV (p<0,000, rho=0,533). Ugotovili smo negativno korelacijo med ABI in z AACS (p<0,002, rho=-0,321), s SVCS medenice (p<0,025, rho=-0,240), s SVCS roke (p<0,012, rho=-0,267) ter s PWV (p<0,006, rho=-0,300). FGF-23 ni bil statistično pomembno povezan z nobenim od preiskovanih parametrov kalcifikacij. Zaključek Naši rezultati so pokazali zelo dobro povezavo med enostavnimi metodami ugotavljanja srčno-žilnih kalcifikacij ter bolj kompleksnimi metodami, kot je CACS. Tako lahko zlati standard CACS nadomestimo s cenejšimi in enostavnejšimi metodami z manj rentgenskega sevanja kot sta AACS in SVCS. PWV, ABI in IMT so se pokazali kot prav tako dobri primerljivi označevalci ocene kalcifikacij v primerjavi s klasičnimi rentgenskimi metodami. FGF-23 ni bil povezan z drugimi preiskovanimi parametri.
Keywords: debelina intime medije, fibroblastni rastni faktor, gleženjski indeks, hitrost aortnega pulznega vala, kronična ledvična bolezen, kalcifikacije koronarnih arterij, lateralni radiogram, rentgenska ocena žilnih kalcifikacij
Published: 17.08.2017; Views: 98; Downloads: 9
.pdf Full text (1014,28 KB)

7.
Ugotavljanje zgodnjih napovednikov srčno- žilne ogroženosti pri otrocih z esencialno hipertenzijo
Andreja Štelcar, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča: Arterijska hipertenzija (AH) je ob aterosklerozi najpogostejša bolezen obtočil pri odraslih in predstavlja enega glavnih dejavnikov tveganja za nastanek in razvoj srčno-žilnih bolezni. Z vse večjo pojavnostjo debelosti v populaciji otrok in mladostnikov je postala esencialna arterijska hipertenzija (EH) ena najpogostejših kroničnih bolezni tudi v otroški dobi. AH je povezana z nastankom poškodb hipertenzivnih tarčnih organov in s tem z nastankom srčno-žilnih bolezni. Čeprav se pri otrocih srčno-žilne bolezni v manifestni obliki redko pojavljajo, rezultati številnih raziskav kažejo, da se proces ateroskleroze začne že v otroštvu. To velja tudi za pojavljanje srčno-žilnih dejavnikov tveganja, med katerimi je tudi AH, ki proces ateroskleroze pospešujejo. Da bi preprečili ali vsaj omilili nastanek srčno-žilnih bolezni, je pomembno pravočasno odkritje in zdravljenje bolezni oziroma zgodnjih sprememb. To še prav posebej velja za otroško populacijo, pri kateri so zato raziskave usmerjene v iskanje čim zgodnejših pokazateljev hipertenzivne poškodbe in prisotnosti drugih domnevnih srčno-žilnih dejavnikov tveganja. Metode: V raziskavo smo vključili 100 otrok obeh spolov, ki so se zdravili na Kliniki za pediatrijo UKC Maribor, in smo jim trikrat zapored v različnih razmerah izmerili povišan krvni tlak (KT) ter ga nato potrdili s 24-urnim merjenjem KT ter postavili diagnozo EH. Kontrolno skupino otrok je sestavljalo 50 po spolu in starosti primerljivih zdravih otrok z normalnim KT. Opravili smo natančno anamnezo in klinični pregled, pri preiskovani skupini pa še pregled očesnega ozadja. Pri vsakem posamezniku smo izmerili telesno težo, telesno višino ter obseg pasu in bokov. Iz omenjenih meritev smo izračunali indeks telesne mase (BMI). Po standardnem postopku smo v krvi določili hemogram, reaktivni protein C (CRP), sečnino, kreatinin, sečno kislino, elektrolite, koncentracijo celokupnega holesterola, holesterola HDL, holesterola LDL, trigliceridov, krvnega sladkorja, homocisteina, apolipoproteina A1(apoA1) in B (apo B), lipoproteina (a), insulina in mikroalbumina v urinu. Adiponektin in leptin smo določali s kvantitativno sendvič imunoencimsko metodo, grelin pa po postopku kvantitativne sendvič ELISE. Za določitev fibrinogena smo uporabili modificirano metodo po Claussu. Inhibitor aktivatorja plazminogena (PAI-1) smo določili kromatografsko. Vsem otrokom smo opravili ultrazvočno meritev debline intime-medije (IMT) vratnih žil, ultrazvočno meritev mase levega prekata (LVM) in z aplanacijsko tonometrijo opravili meritev žilne kompliance (PWV). Rezultati: Med otroci z EH in kontrolno skupino smo ugotovili statistično značilne razlike v telesni teži (p < 0,001), obsegu pasu (p < 0,001), razmerju pas/boki (p < 0,001) in BMI (p < 0,001). Otroci z EH so imeli izrazito višje vrednosti holesterola LDL (p = 0,032), trigliceridov (p = 0,011), insulina (p < 0,001), sečne kisline (p = 0,002), krvnega sladkorja (p = 0,003) in nižje vrednosti holesterola HDL (p = 0,017) in apolipoproteina A1 (p = 0,008). Statistično pomembno razliko v adipokinih smo uspeli dokazati le za adiponektin (p < 0,010). Otroci z EH so imeli tudi višje vrednosti vseh morfoloških preiskav, a statistično pomembne razlike smo potrdili le za LVM (p < 0,001), debelino zadnje stene levega prekata (p < 0,001), debelino medprekatnega pretina (p < 0,003), IMT desno (p < 0,001), IMT levo (p < 0,001), medtem ko se skupini v vrednostih PWV nista statistično razlikovali. Kljub vsemu je imela skupina z EH statistično višje vrednosti nekaterih drugih posrednih znakov zmanjšane žilne kompliance, kot sta pulzni tlak v aorti (AoPP) (p < 0,001) in augmentacijski indeks korigiran za srčno frekvenco 75/min (Alx@HR 75) (p = 0,044).
Keywords: Esencialna hipertenzija, otrok, zgodnji napovedniki srčno - žilne ogroženosti, laboratorijski kazalci, morfološki kazalci
Published: 31.07.2017; Views: 136; Downloads: 9
.pdf Full text (3,75 MB)

8.
Genski polimorfizem rastnih faktorjev in citokinov pri proliferativni vitreoretinopatiji
Xhevat Lumi, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Proliferativna vitreoretinopatija (PVR) predstavlja rast membran na površini mrežnice ter med mrežnico in steklovino pri bolnikih z regmatogenim odstopom mrežnice. Je najbolj pogost razlog za neuspeh pri zdravljenju bolnikov z odstopom mrežnice. Zaradi PVR imajo ti bolniki tudi slabši funkcionalni izid zdravljenja. Klinične raziskave kažejo, da kljub uspešnemu anatomskem zdravljenju bolniki nepojasnjeno izgubljajo tako centralni kot tudi periferni vid. Zaradi prizadetosti centralnega dela mrežnice, rumene pege, se poslabšata tako vidna ostrina kot tudi barvni vid. Zaradi okvare ostalih delov mrežnice imajo ti bolniki začasne ali trajne izpade vidnega polja. Številni dejavniki na celični in molekularni ravni so odgovorni za poslabšanje vida pri teh bolnikih. Morfološke analize rumene pege, narejene s pomočjo optične koherenčne tomografije (OCT), so pokazale, da je osip notranjih in zunanjih segmentov fovealnih fotoreceptorjev značilen pojav pri bolnikih s slabo vidno funkcijo po odstopu mrežnice. Zadnja desetletja so bile objavljene številne raziskave, ki nakazujejo na vpletenost rastnih dejavnikov in citokinov v patogenezi PVR. Skupaj s hipotezo rastnih dejavnikov se je porodilo vprašanje o vplivu genetskih dejavnikov na proces celjenja ran in na pojav PVR. Določanje genetskih determinant v povezavi s PVR se je pričelo v zadnjih desetih letih. V do sedaj objavljenih raziskavah je že bila dokazana povezava med posameznimi polimorfizmi enega nukleotida v genih TGFB1, SMAD7, p53, MDM2 in TNF in PVR, ki pa je ozko omejena samo na nekaj evropskih populacij. V naši raziskavi smo se osredotočili na klinične in genetske dejavnike PVR. Vrednotili smo funkcionalne plati rehabilitacije vidne funkcije bolnikov kot tudi morfološke spremembe, ki vplivajo na končni izid kirurškega zdravljenja. Poleg funkcionalnih preiskav, kot so vidna ostrina, barvni vid in vidno polje, smo v naši raziskavi analizirali tudi s pomočjo OCT pridobljene morfološke parametre: centralno debelino mrežnice (CRT) in skupno prostornino rumene pege (TMV). Analizirali smo vidno ostrino, barvni vid, vidno polje, stopnjo PVR, število operacij, očesni tlak, CRT in TMV za vse bolnike skupaj in za vsako skupino posebej. Pri vseh bolnikih, vključenih v raziskavo, smo ugotavljali, ali stopnja PVR vpliva na končno vidno ostrino. Analizirali smo, ali je barvni vid povezan s končno vidno ostrino. Prav tako smo pod drobnogled vzeli vprašanje o morebitni povezavi CRT in TMV z vidno ostrino in barvnim vidom, saj številna poročila kažejo, da so subklinične morfološke spremembe v rumeni pegi pomemben dejavnik za funkcionalno rehabilitacijo bolnikov po odstopu mrežnice. V raziskavo smo vključili 191 bolnikov z odstopom mrežnice, ki smo jih razdelili v 2 skupini: 113 bolnikov, pri katerih se je pojavila PVR (PVR skupina), in 78 bolnikov brez PVR (kontrolna skupina). Bolniki iz PVR skupine so imeli slabšo povprečno preoperativno vidno ostrino (0,13) v primerjavi s kontrolno skupino (0,28). Statistično pomembna razlika med skupinami je bila tudi glede postoperativne vidne ostrine. Povprečna postoperativna vidna ostrina bolnikov s PVR je bila slabša kot pri ostalih bolnikih z odstopom mrežnice. Zaradi relativno omejenega števila preiskovancev smo za genetsko analizo in v namen doseganja praga za ugotavljanje statistično značilnih povezav raziskavo za posamezne gene razširili na 261 primerov. Naša raziskava je pokazala statistično pomembne razlike v porazdelitvi genotipov med bolniki s PVR in kontrolnimi bolniki pri SNP-jih znotraj ali v bližini genov IL6, TGFB1 in IL10. V tej raziskavi nismo ugotovili povezanosti med SNP-ji znotraj ali v bližini genov za CCL2, FGF2, IL1A, IL2, JAK3, LTA, p53, PDGFRA, SMAD7, in TNF ter PVR, s čimer nismo potrdili do sedaj dognanih povezav med SNP-ji in PVR. Primerjali smo tudi razporeditev genotipov med kontrolno skupino 96 slovenskih krvodajalcev in bolnikov iz PVR skupine pri 4 SNP-jih v genih IL1A, IL2, LTA ter TNF.
Keywords: proliferativna vitreoretinopatija, odstop mrežnice, genski polimorfizem, rastni dejavniki, citokini, vidna ostrina
Published: 08.06.2017; Views: 162; Downloads: 16
.pdf Full text (7,91 MB)

9.
Neinvazivno merjenje akceleracije kontrakcije levega prekata z doplersko ehokardiografijo
Igor Krajnc, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod Ehokardiografska meritev iztisnega deleža (EF) levega prekata predstavlja večinoma dober in uporaben označevalec sistolične funkcije levega prekata (LP), vendar s pomembnimi omejitvami. Uporaba doplerskih tehnik nam omogoča natančno merjenje hitrosti krvi v srčnih votlinah in hitrosti miokarda, vključno z meritvami trajanja posameznih časovnih intervalov. Cilji Cilj naše raziskave je bil, da s pomočjo doplerske ehokardiografije, natančneje s sintezo pulznega in tkivnega doplerja, izmerimo pospešek krčenja LP pri zdravih preiskovancih in pri simptomatičnih bolnikih s kroničnim srčnim popuščanjem (SP). Upoštevaje pospešek krčenja LP in dimenzije LP smo izračunali indeks akceleracije levega prekata 1 (AccLV1) in indeks akceleracije levega prekata 2 (AccLV2). Indeks AccLV1 je premosorazmeren z doseženo maksimalno hitrostjo v času iztisa v iztočnem delu LP (Vmax LVOT) v cm/s in obratno sorazmeren s časovnim intervalom (dt) od začetka izovolumetrične kontrakcije LP do dosežene maksimalne hitrosti v LVOT, merjenim v sekundah in s končnim diastoličnim volumnom LP (EDV) v mililitrih. Indeks AccLV2 pa je premosorazmeren z V max LVOT in obratno sorazmeren s dt in s končnim diastoličnim premerom LP (LVEDD), merjenim v cm. Oba indeksa imata potencial doplerskih pokazateljev globalne sistolične disfunkcije, oziroma okvare LP. V nadaljevanju raziskave smo oba indeksa primerjali s standardno oceno sistolične funkcije LP z merjenjem EF. Bolniki in metode V prospektivno, opazovalno raziskavo smo vključili 121 preiskovancev, 76 (62,8 %) zdravih preiskovancev in 45 (37,2 %) bolnikov z znanim kroničnim SP. Pri vseh smo opravili standardne ehokardiografske meritve in izračunali AccLV1 po formuli: AccLV1=Vmax LVOT / dt x EDV [cm/s2 ml] in AccLV2 po formuli: AccLV2=Vmax LVOT / dt x LVEDD [1/s2]. Preiskovance smo nato opazovali dve leti in spremljali pojav končnih opazovanih dogodkov, ki kažejo na poslabšanje SP. Rezultati Celotni vzorec preiskovancev je zajemal 65 (53,7 %) moških in 56 (46,3 %) žensk, od teh je bilo v skupino zdravih uvrščenih 76 preiskovancev (46,1 % moških), v skupino bolnikov pa 45 preiskovancev (66,7 % moških). Med zdravimi in bolniki smo ugotovili statistično pomembno razliko v povprečnih vrednostih EF (65,4 ± 6,7 % vs 38,6 ± 18,0 %; p < 0,001), AccLV1 (12,1 ± 2,8 cm/s2 ml vs 4,4 ± 2,1 cm/s2 ml; p < 0,001) in AccLV2 (217,8 ± 43,8 1/s2 vs 110,5 ± 43,7 1/s2; p < 0,001). ROC krivulja, ki ločuje zdrave preiskovance od bolnikov s kroničnim SP, ne glede na pridruženo MR, je pokazala višje vrednosti AUC za AccLV1 in AccLV2 v primerjavi z EF (0,996 vs 0,897 in 0,969 vs 0,897). V skupini bolnikov smo prav tako potrdili nekoliko močnejšo korelacijo indeksov AccLV1 in AccLV2 s funkcijskim razredom po NYHA (r = - 0,657; p < 0,001 in r = - 0,569; p < 0,001), glede na korelacijo EF z NYHA (r = - 0,539 p < 0,001). V toku dve-letnega opazovanja smo pri 16 preiskovancih ugotovili končne opazovane dogodke. Vseh zabeleženih dogodkov je bilo 31 in vsi v skupini bolnikov. Določeni preiskovanci so doživeli končni opazovani dogodek, čeprav so imeli EF nad povprečjem EF preiskovancev brez zapleta (nad 58,1 %). Noben preiskovanec ni doživel končni opazovani dogodek, če je njegov indeks AccLV1 presegel povprečje indeksa AccLV1 preiskovancev brez zapleta (nad 10,1 cm/s2 ml ) ali če je njegov indeks AccLV2 znašal nad povprečjem indeksa AccLV2 preiskovancev brez zapleta (nad 190,1 /s2). Zaključek Z izračunom indeksov AccLV1 in AccLV2 lahko v primerjavi z meritvami EF z večjo natančnostjo razlikujemo med zdravimi in bolniki s simptomatičnim SP, prav tako vrednosti AccLV1 in AccLV2 dobro, oziroma bolje kot EF, korelirajo s funkcijskim razredom NYHA v skupini bolnikov. Oba indeksa nakazujeta prav tako boljšo napovedno vrednost za klinično poslabšanje SP v primerjavi z EF.
Keywords: levi prekat, funkcija, dopler, kontrakcija, akceleracija
Published: 08.06.2017; Views: 100; Downloads: 12
.pdf Full text (2,42 MB)

10.
Perioperativna zaščita z eritropoetinom centralnega živčnega sistema, ledvic in srca pri operacijah na srcu
Nikola Lakič, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča: Nevrološki zapleti po operacijah na odprtem srcu predstavljajo pomemben zdravstveni in denarni problem. Povečujejo obolevnost, umrljivost in podaljšujejo hospitalizacijo sicer uspešno operiranih srčnih bolnikov. Spekter kliničnih manifestacij nevroloških pooperativnih sprememb je raznolik, od kognitivnih motenj, ki so najpogostejše, tranzitornih ishemičnih atak, delirantnih stanj, pa vse do polno razvitih možganskih kapi. Najpogosteje gre za cerebralno embolizacijo ali pa hipoperfuzijo skupaj z ishemično/reperfuzijsko poškodbo. Zaradi naraščanja povprečne starosti operiranih bolnikov, narašča tudi verjetnost omenjenih zapletov. Hipoteze: Znanstveni dokazi, da eritropoetin (EPO) deluje kot multipotentni tkivni protektivni dejavnik, tako v srcu kot v centralnem in perifernem živčnem sistemu, odpirajo nove možnosti zdravljenja in zaščite bolnikov pred ishemičnimi nevrološkimi dogodki. Perioperativna intravenozna aplikacija humanega rekombinantnega eritropoetina (rHuEpo) pri bolnikih, operiranih na odprtem srcu z zunajtelesnim krvnim obtokom, naj bi zmanjšala nastanek prehodnih ali trajnih okvar centralnega živčevja, zmanjšala medoperativno in pooperativno okvaro srčne mišice ter pooperativno okvaro ledvic. Terapija z rHuEpo naj bi prav tako zaščitila bolnike pred posledicami akutnih pooperativnih embolij. Cilj naše raziskave je bil preveriti, ali eritropoetin deluje kot zaščitni dejavnik možganskega, srčnega in ledvičnega tkiva, pri bolnikih po operaciji na odprtem srcu, hkrati pa prepoznati kateri so tisti dejavniki, ki lahko napovedo nove ishemične zaplete. Metode: V pričujočo raziskavo smo vključili 40 bolnikov, ki so bili predvideni za revaskularizacijsko operacijo na odprtem srcu z uporabo zunajtelesega obtoka krvi. Skupini 20 bolnikov, operiranih na srcu, smo perioperativno intravenozno aplicirali 3 odmerke rHuEpo (24.000 IU) in nato ocenili tveganje za pojav neželenih nevroloških zapletov ter ishemičnih poškodb ledvic in srca. 20 bolnikom v kontrolni skupini smo aplicirali placebo. Za določitev novih nevroloških zapletov smo na vseh udeležencih izvedli magnetno resonanco možgan (MRI) in izmerili koncentracijo protiteles za N-metil-D-aspartatne (NMDA) receptorje (NR2Ab), koncentracijo nevronsko specifičnih enolaz (NSE) in serumskega S100B. Za detekcijo ishemije na srcu in ledvicah smo biokemično določili koncentracijo laktata, troponina I, kreatin kinaze-srčna frakcija (CK-MB) in kreatinina. Rezultati: Pri skupini 20 kontrolnih bolnikov, ki niso prejeli rHuEpo, smo s pomočjo MRI pri 5 (25,0 %) bolnikih dokazali nove ishemične zaplete na možganih. Bolniki z dodatkom rHuEpo niso pokazali novih pooperativnih ishemičnih sprememb. Razlika med skupinama je bila statistično značilna (p=0,021). Statističnih razlik med parametri ishemije (NMDA, CK-MB, troponin I, laktat, NSE, S100B) nismo dokazali (p>0,05), so pa bile vrednosti v skupini bolnikov s prejetim rHuEpo bistveno nižje, kot pri bolnikih, ki so prejeli placebo. Izmed vseh testiranih parametrov so visoke vrednosti laktata pred (p=0,022) in po popustitvi stiskalke (p=0,048), ter trajanju samega operativnega posega (p=0,009) lahko statistično napovedali nove pooperativne ishemične zaplete. Zaključek: Dokazali smo, da dodatek rHuEpo pomembno zmanjša tveganje za razvoj novih ishemičnih zapletov na možganih pri bolnikih operanih na odprtem srcu detektiranih z MRI. Hkrati se je aplikacija rHuEpo iskazala kot varna za bolnike in lahko klinično služi kot zaščita pred novimi ishemičnimi spremembami tkiv po operacijah na odprtem srcu.
Keywords: Zaščita, centralno živčevje, ledvica, srce, eritropoetin, operacije na srcu
Published: 10.05.2017; Views: 173; Downloads: 21
.pdf Full text (2,70 MB)

Search done in 0.17 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica