| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 112
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Management of children and adolescents with coeliac disease in selected Central European countries
Petra Rižnik, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Coeliac disease (CD) is a lifelong systemic autoimmune disorder elicited by gluten and related prolamines in genetically susceptible individuals and is one of the most common chronic diseases, affecting about 1% of the population. It has a very diverse clinical presentation, involving intestinal, extraintestinal and even asymptomatic presentations. Due to its genetic background, CD is more common among family members of affected individuals and is associated with a number of other conditions. The diagnosis of CD is traditionally based on the presence of a specific immune response and characteristic histological changes in the small intestinal mucosa. In the recently published European Society for Pediatric Gastroenterology, Hepatology and Nutrition (ESPGHAN) guidelines, the initial diagnostic step is determination of CD-specific IgA autoantibodies against type-2 (tissue) transglutaminase. Positive autoantibodies imply a high probability of mucosal atrophy. To confirm the diagnosis, an upper endoscopy with multiple duodenal biopsies should be performed. However, ESPGHAN guidelines for the past eight years allow paediatric gastroenterologists to diagnose the disease without intestinal biopsy when certain criteria are met. The only available treatment for CD is a lifelong strict gluten-free diet, which should only be initiated after firm confirmation of the diagnosis. Patients have to avoid all gluten-containing products, including products from wheat and wheat cultivars, rye, barley, Khorasan wheat, triticale and bulgur. Owing to the high likelihood of cross-contamination, avoidance of oats is also recommended in many regions. Despite being one of the most common lifelong disorders, CD still remains undiagnosed for a long time in many adult and paediatric patients. Diagnostic delays in some regions exceed 10 years, which can have important adverse effects on patients’ health and quality of life. The aims of our study were to analyse the clinical presentation of CD in children and adolescents in selected Central European (CE) countries, to evaluate the compliance with current ESPGHAN guidelines for diagnosing CD in children and adolescents, to assess the diagnostic delays in children and adolescents with CD in selected CE countries, to identify possible regional differences, and to determine whether the clinical presentation or the diagnostic approach influence diagnostic delays. The study was carried out as a part of the Focus IN CD project with twelve project partners from five CE countries (Croatia, Germany, Hungary, Italy, and Slovenia). Paediatric gastroenterologists from the included regions were encouraged by the regional project partners to complete a web-based questionnaire, providing anonymised medical records of children and adolescents below 19 years of age who were diagnosed with CD in 2016. The questionnaire was translated into the languages of all project partners and focused on the onset of the CD-related symptoms, clinical presentation, diagnostic approach, and the results of all performed tests. The medical records of children and adolescents were then analysed, and the results compared regionally. We found that a non-classical clinical presentation and asymptomatic disease are becoming more common, and the classical clinical presentation with malabsorption syndrome less frequent in children and adolescents with CD. Abdominal pain was found to be the most common leading symptom in children older than three years, whereas, in very young children (
Keywords: coeliac disease, children, adolescents, Central Europe, clinical presentation, management, diagnostic delays
Published: 18.03.2021; Views: 36; Downloads: 9
.pdf Full text (2,15 MB)

2.
Zagotavljanje enakosti v primarni zdravstveni oskrbi v povezavi z organizacijo dela in sistemom financiranja v Sloveniji in primerjava z državami centralne in vzhodne Evrope
Suzana Kert, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča. Sestavni del zdravstvenih sistemov je primarna zdravstvena oskrba (PZO), prevladujoč model oskrbe v Evropi v PZO pa družinska medicina. Za funkcioniranje sistemov je potrebno ustrezno financiranje in organizacija dela, oboje je potrebno za ustrezen dostop, ki predstavlja element enakosti v PZO. Namen. Namen raziskave je bil opredelitev KK in analiza dostopa do PZO glede organizacije dela in financiranja, cilji pa ocena KK za PZO glede strukture/pogojev, postopkov/procesov in izidov, ocena elementov kakovosti PZO, primerjava rezultatov za Slovenijo (SLO) z drugimi državami in oblikovanje priporočil za nosilce odločanja zdravstvenega sistema v SLO. Bolniki in metode. Raziskava je bila del mednarodne raziskave Quality and Costs of Primary care in Europe (QUALICOPC) v 34 državah v obdobju od leta 2011 do 2013. Uporabili smo podatke desetih držav centralne in vzhodne Evrope (CEECs): Bolgarija, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Romunija, Slovaška in SLO. Analizirali smo odgovore iz dveh vprašalnikov za 2103 naključno izbranih zdravnikov družinske medicine ter 18819 njihovih bolnikov. Uporabili smo več statističnih metod: predstavitev podatkov z opisnimi statistikami, frekvenčnimi porazdelitvami, srednjimi vrednostmi in variacijskimi razmiki, definiranje KK z deleži, preizkušanje domnev z različnimi testi ter iskanje povezav med spremenljivkami s faktorsko analizo. Rezultati. Glede organizacije dela je analiza odgovorov bolnikov v SLO in CEECs pokazala, da so bili nizki deleži bolnikov z negativnimi izkušnjami pri vprašanjih za potovalni čas več kot eno uro od doma do ambulante, nezmožnost dobiti obisk na domu, oddaljenost ambulante ter nepoznavanje, kako do storitev zvečer, ponoči in med vikendom, glede finančne dosegljivosti o tem, da bi zdravnika preveč skrbel denar, o preložitvi obiska zdravnika, ker niso imeli ali zavarovanja ali iz drugih finančnih razlogov in glede preložitve oz. opustitve obiska zdravnika. Najbolj značilne spremenljivke za organizacijo dela PZO so bile uporaba računalnika, število disciplin v posamezni ambulanti/centru, uporaba medicinske dokumentacije predhodnega zdravnika, delež naročenih bolnikov, dosegljivost ambulante/centra po 18 h in število ur, ko je ambulanta odprta. Primerjava KK v SLO in CEECs je pokazala več statistično značilnih razlik. Za KK strukture/pogojev smo ugotovili, da so imeli slovenski zdravniki v primerjavi z zdravniki iz CEECs statistično značilno različno in 1) več pripomočkov za delo (SLO 15,30, CEECs 13,0), 2) večje število strokovnjakov (SLO 4,18, CEECs 2,60), 3) višje število bolnikov na listi zdravnika (SLO 1950,01, CEECs 1894,7), 4) v delovnem dnevu višje število stikov (SLO 45,27, CEECs 33,7), 5) in krajše posvete z bolniki (SLO 9,59 min, CEECs 13,1 min), 6) nižje število hišnih obiskov (SLO 2,21, CEECs 6,9), 7) je bila redna zaposlitev pogostejša oblika zaposlitve (Slovenija 73,7 %, CEECs 30,1 %), 8) je bila plača pogostejši dohodek (SLO 85,2 %, CEECs 61,5 %), 9) večkrat so delali z medicinsko sestro (SLO 98,1 %, CEECs 87,8 %), in 10) sodelovali s patronažno sestro (SLO 76 %, CEECs 41,8 %). Za KK postopkov/procesov smo dokazali, da so slovenski zdravniki uporabljali statistično značilno različno in 1) več kliničnih smernic (SLO 3,85, CEECs 3,15), 2) sodelovali v več programih obravnave kroničnih bolezni (SLO 1,71, CEECs 1,13), 3) sami obravnavali več diagnoz (SLO 11,42, CEECs 9,09) ter 4) izvajali več posegov (SLO 2,43, CEECs 1,30). Zaključek. Izsledki raziskave kažejo, da bi bilo potrebno v Sloveniji na področju PZO izpeljati nekatere spremembe. Glede financiranja bi bilo razen glavarine in plačila za storitve, koristno vključiti nagrajevanje kakovosti dela, kot orodje za merjenje kakovosti predlagamo KK za postopke/procese in izide oskrbe, glede organizacije dela multidisciplinarni model oskrbe, nadaljevanje nižanja glavarin in vključevanje novih zdravnikov družinske medicine, na nivoju države pa vzpostavitev neodvisne tehnične ustanove.
Keywords: primarna zdravstvena oskrba, družinska medicina, organizacija dela, sistem financiranja, enakost, dostop do oskrbe, Slovenija, države centralne in vzhodne Evrope, kazalci kakovosti, priporočila
Published: 18.03.2021; Views: 38; Downloads: 9
.pdf Full text (5,98 MB)

3.
Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (NSSI) pri mladostnikih - vpliv genetskih polimorfizmov, travmatiziranosti, impulzivnosti in duševnih motenj
Teja Bunderla, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (»Nonsuicidal Self-Injury« – NSSI) se vedno bolj pojmuje kot samostojna psihiatrična motnja. Odkar je bil NSSI leta 2013 v najnovejši izdaji ameriške klasifikacije duševnih motenj (»Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders« – DSM-5) prvič opredeljen kot samostojna diagnoza v sekciji III – pod motnjami za prihodnje raziskovanje, se je znanje na tem področju bistveno povečalo, vendar pa etiologija tega vedenja še zmeraj ni pojasnjena. Obstajajo številne psihološke razlage nastanka in vzdrževanja NSSI. Identificirane so najpogostejše komorbidnosti (depresija, mejna osebnostna motnja, anksioznost). Vzroki za nastanek NSSI niso poznani, dosedanje raziskave pa nakazujejo tako dedni dejavnik kot dejavnike okolja. V raziskavi smo zbrali 95 mladostnikov z NSSI, diagnosticiranih po raziskovalnih kriterijih DSM-5, 21 kontrol brez NSSI in 118 posameznikov iz splošne populacije, ki smo jih dodali kot dodatno kontrolno skupino za genetske preiskave. Pri vseh smo opravili genotipizacijo polimorfizmov v genih TPH1 (rs4537731, rs1799913, rs7933505), SLC6A4 (VNTR STin2), OPRM1 (rs1799971), GNβ3 (rs5443) in DRD2/ANKK1 (rs1800497). Preiskovanci z NSSI in kontrolna skupina brez NSSI so izpolnili prevedene vprašalnike Barratt Impulsiveness Scale (BIS-11), State-Trait Anxiety Inventory for Adults (STAI), MacLean Screening Instrument for BPD (MSI-BPD) in Early Trauma Inventory Self Report-Short Form (ETISR-SF), preiskovanci z NSSI pa še dodatno Inventory of Statements about Self-Injury (ISAS) in Self-Injury Craving Questionnaire (SICQ). Opravili smo asociacijsko analizo in analize interakcij med izbranimi kandidatnimi geni in okolijskimi dejavniki za nastanek NSSI. Ugotovili smo statistično značilno povezavo polimorfizma rs4537731 v genu TPH 1 s starostjo ob prvem pojavu NSSI. Prisotnost STin2.10 je bila skupaj s celokupno travmatiziranostjo povezana z večjo verjetnostjo za NSSI. Alel G polimorfizma rs1799971 v genu OPRM1 se je izkazal kot varovalni alel, povezan z nižjim hlepenjem po NSSI. Z multivariantnim modelom smo pokazali povezavo mejne osebnostne motnje in dednega dejavnika z nastankom NSSI, pri čemer sta k dednemu dejavniku za nastanek NSSI prispevala predvsem polimorfizma rs1799913 in rs7933505. Polimorfizem rs1799913 je bil statistično značilno povezan z nastankom NSSI v modelu skupaj z anksioznostjo kot osebnostno potezo. NSSI v našem vzorcu je bil močno povezan s celokupno travmatiziranostjo, čustveno zlorabo in spolno zlorabo. Dokazali smo tudi pomembno povezavo z impulzivnostjo. Mladostniki z NSSI iz našega vzorca so izpostavili hlepenje po NSSI, ki je primerljivo hlepenju po kokainu. Hlepenje je bilo v močni premo sorazmerni korelaciji s številom NSSI v življenju. Anksioznost je bila pri posameznikih z NSSI zelo povišana, bistveno pa je bila povezana tudi s povišanjem hlepenja po NSSI. Mladostniki so v večinskem deležu poročali o spremenjenem zaznavanju bolečine med NSSI, a povezave z genetiko nismo uspeli potrditi. NSSI je v analizah povezav med dednimi in okoljskimi dejavniki pokazal povezanost predvsem s kandidatnimi polimorfizmi serotoninskega sistema in s sistemom endogenih opioidov. Ugotovili smo povezavo NSSI z visokim hlepenjem. Nujno je nadaljevanje raziskovanja NSSI v smislu vedenjske odvisnosti. NSSI je bil močno povezan s travmatiziranostjo in izkušnjami predvsem čustvene in spolne zlorabe. Z anksioznostjo je verjetno povezan veliko bolj, kot smo do sedaj predvidevali.
Keywords: samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena, NSSI, mladostniki, anksioznost, mejna osebnostna motnja, travmatiziranost, impulzivnost, odvisnost, zaznavanje bolečine, genetski polimorfizmi, serotoninski sistem, endogeni opioidi, dopaminergični sistem
Published: 18.03.2021; Views: 45; Downloads: 12
.pdf Full text (2,49 MB)

4.
Primerjava viabilnosti miokarda s stopnjo kolateral pri bolnikih s kronično popolno okluzijo
Maja Pirnat, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Namen: Stopnja uspešnosti perkutanih koronarnih arterijskih posegov (PCI) na lezijah s kronično popolno okluzijo (CTO) se je v zadnjih letih povečala, vendar je izboljšanje funkcije možno le, če je prisotna viabilnost miokarda. Eden najpomembnejših dejavnikov ohranjanja viabilnoti miokarda je odpiranje in razvoj kolateral. Naša hipoteza je bila, da višja stopnja kolateral pomeni izboljšano viabilnost miokarda. Metode: Pri 38 bolnikih smo primerjali stopnjo kolateral, ocenjeno s konvencionalnim koronarnim angiogramom (CCA) in razvrščeno po klasifikaciji Rentrop, s parametri viabilnosti (delež brazgotine, krčljivost in EDWT), ki smo jih pridobili s preiskavo ocene viabilnosti z magnetno resonanco. Rezultati: Ugotovili smo statistično pomembno povezavo med stopnjo kolateral, določeno z metodo Rentrop, in deležem brazgotine, izmerjenim s CMR (p = 0,001; T = - 0,144). Naša študija kaže tudi močno statistično pomembno povezavo med stopnjo kolateral in krčljivostjo, ki je bila izmerjena na ordinalni način (normalna, blaga hipokinezija, huda hipokinezija, diskinezija in akinezija) (p = 8,86 × 10-8; T = 0,215). Obe asociaciji sta pokazali povečano razmerje med viabilnim in neviabilnimi miokardom glede na stopnjo kolateral. Ugotovili smo, da ima stopnja kolateral nizko NPV za neviabilen miokard (29%) in visoko PPV za viabilen miokard (82%) s skupno natančnostjo 74%. Zaključek: naša študija kaže, da bi bilo koristno rutinsko oceniti kolaterale pri angiografiji pri bolnikih s CTO za oceno viabilnosti miokarda.
Keywords: viabilnost miokarda, stopnja kolateral, CMR, CCA, metoda Rentrop, parametri viabilnosti
Published: 17.03.2021; Views: 59; Downloads: 9
.pdf Full text (1,50 MB)

5.
Razporeditev genotipov človeških papilomavirusov v različnih oblikah kožnih bradavic
Vesna Breznik, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Poznavanje razporeditve vzročnih genotipov HPV v najpogostejših kliničnih tipih kožnih bradavic (KB) je izjemno pomembno za razvoj preventivnih cepiv proti kožnim genotipom HPV. V tej raziskavi so bili na osnovi ocenjenih virusnih bremen opredeljeni vzročni genotipi HPV v 203 sveže zamrznjenih tkivnih vzorcih histopatološko potrjenih KB - 185 navadnih (NB) in 18 plantarnih bradavicah (PB), ki so bile odvzete skupno 138 imunsko-kompetentnim bolnikom. Vsi tkivni vzorci so bili s tipsko specifično kvantitativno verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (PCR) testirani na najpogostejše Alphapapillomaviruse (Alpha-PV) ki so potencialni povzročitelji KB (HPV-2/-27/-57) in Mu-PV (HPV-1/-63/-204) ter s konvencionalnim širokospektralnim PCR-jem za opredeljevanje prisotnosti 23 nizkorizičnih HPV. Deoksiribonukleinska kislina HPV je bila identificirana v 176/185 (95 %) NB in v vseh PB. Na podlagi ocenjenih virusnih bremen večine opredeljenih genotipov HPV in določene mejne vrednosti pri eni virusni kopiji/celico so bili v tej raziskavi kot potencialni povzročitelji kožnih sprememb (vzročni genotipi HPV) opredeljeni HPV-2/-27/-57 (v približno treh četrtinah NB in v dveh tretjinah PB) ter HPV-1 (v 4 % NB in v eni tretjini PB). Čeprav so bile sočasne okužbe z več genotipi HPV identificirane v približno eni tretjini NB in PB, so bile potencialne vzročne so-okužbe opredeljene v samo 2 % NB, medtem ko jih v vzorcih PB nismo zaznali. Naše ugotovitve nakazujejo na nekoliko različno razporeditev potencialnih vzročnih genotipov HPV-2/-27-/57 in HPV-1 v NB in PB, s predominanco genotipa HPV1 za plantarno lokacijo, kar potrjuje potrebo po vključitvi virusom podobnih delcev genotipov HPV-2/-27-/57/-1 v bodoče cepivo proti kožnim genotipom HPV.
Keywords: človeški papilomavirusi, HPV, genotip, rod, kožne bradavice, navadne bradavice, plantarne bradavice, virusno breme, citopatogeni učinek, histopatologija, PCR, genotipizacija, inkluzije
Published: 05.02.2021; Views: 92; Downloads: 20
.pdf Full text (2,31 MB)

6.
Biološki procesi in napovedovanje neodzivnosti na zaviralce dejavnika tumorske nekroze pri Crohnovi bolezni z integracijo genomskih podatkov
Gregor Jezernik, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Razvoj bioloških zdravil je pomembno prispeval k možnostim zdravljenja raka in imunsko pogojenih bolezni. Med najpogosteje uporabljenimi biološkimi zdravili so zaviralci dejavnika tumorske nekroze (TNF). Crohnova bolezen je pogosta imunsko pogojena bolezen prebavil, ki se zdravi z zaviralci TNF. Kljub tarčnemu delovanju zaviralcev TNF del bolnikov s Crohnovo boleznijo žal ne doseže dobrega odziva na zaviralce TNF že ob uvedbi terapije ali pa sprva dober odziv na zaviralce TNF s časom izzveni. Neodzivnost na zaviralce TNF predstavlja pomeni izgubo nadzora nad pogosto hudim bolezenskim stanjem bolnika s Crohnovo boleznijo, ki je po nepotrebnem izpostavljen potencialno hudim neželenim stranskim učinkom bioloških zdravil, in tudi precejšnje finančno breme za zdravstveno blagajno. Ti razlogi utemeljujejo potrebo po napovedovanju odziva na biološka zdravila, po možnosti še pred uvedbo zdravljenja. V doktorski disertaciji smo celostno raziskali biološke označevalce odziva na zaviralce dejavnika tumorske nekroze na ravni DNA in RNA ter maščobnih kislin v vzorcih periferne venske krvi skupine slovenskih bolnikov s Crohnovo boleznijo, ki se je zdravila z adalimumabom. Rezultate teh analiz smo uporabili za oblikovanje novih napovednih modelov s pristopi strojnega učenja, t.i. metode podpornih vektorjev. Za namene iskanja vzročnih bioloških procesov, ki pogojujejo neodzivnost na zaviralce dejavnika tumorske nekroze, smo sistematsko preučili gensko ontologijo že objavljenih bioloških označevalcev odziva na zaviralce dejavnika tumorske nekroze v kronični vnetni črevesni bolezni. Za primerjalno analizo genske ontologije smo zbrali tudi biološke označevalce odziva v revmatoidnem artritisu. Ker je neodzivnost pogostejša med pediatričnimi bolniki, smo analizo genske ontologije razširili še na vzročne gene pediatričnih dednih oblik kronične vnetne črevesne bolezni in sindrome s klinično sliko, skladno s kronično vnetno črevesno boleznijo. Dodatno smo tudi poskusili ponoviti že objavljen napovedni model odziva na infliksimab, ki temelji na izražanju petih genov v črevesni sluznici. Rezultati genske ontologije že objavljenih označevalcev kažejo na povezavo med krvnimi lipoproteini in odzivom na zaviralce dejavnika tumorske nekroze pri kronični vnetni črevesni bolezni, kot tudi pri revmatoidnem artritisu. Na osnovi rezultatov genske ontologije pediatričnih dednih oblik kronične vnetne črevesne bolezni lahko sklepamo, da so zelo zgodnje pediatrične oblike z nastopom bolezni pred šestim letom starosti ločena genetska entiteta in je neodzivnost pogojena z drugimi procesi, npr. s primarno imunsko pomanjkljivostjo. Analiza bioloških podatkov na ravni DNA in RNA ter maščobnih kislin ni pokazala biološkega označevalca, ki bi dosegel statistično značilnost, kar odraža tudi analiza napovedne moči s pristopi strojnega učenja. Profili maščobnih kislin nimajo napovedne moči za določevanje odziva na zaviralce dejavnika tumorske nekroze, genomski in transkripromski podatki pa imajo le nizko napovedno moč. Napovedni model na osnovi že objavljenega modela izražanja genov v črevesni sluznici smo uspešno ponovili in prenesli na drugo učinkovino (adalimumab). Na osnovi izražanja štirih genov v vneti in nevneti črevesni sluznici je možno napovedati odziv na zaviralce dejavnika tumorske nekroze s natančnostjo do 100 %. Nato smo še analizirali diagnostično napovedno moč bioloških podatkov s vključitvijo bioloških podatkov zdravih prostovoljcev, ki so že bili na voljo. Napovedni model na osnovi dednega zapisa in profilov maščobnih kislin je z natančnostjo do 100 % ločil med zdravimi prostovoljci in bolniki s Crohnovo boleznijo.
Keywords: Crohnova bolezen, genomika, transkriptomika, adalimumab, izid zdravljenja, genska ontologija
Published: 20.01.2021; Views: 98; Downloads: 23
.pdf Full text (3,69 MB)

7.
Razvoj humanega sferoidnega 3-dimenzionalnega celičnega modela za testiranje učinkovin za zdravljenje raka glave in vratu na principu zaviranja matičnih celic raka
Larisa Goričan, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Za ponovitve tumorjev in razvoj oddaljenih metastaz so odgovorne na primarno zdravljenje odporne celice raka z izvornimi lastnostmi, ti. matične celice raka (MCR). MCR predstavljajo kritično podskupino rakastih celic, ki imajo sposobnost samoobnavljanja in diferenciacije ter ohranjajo tumor tudi po tem, ko primarno zdravljenje uniči večino preostalih celic tumorja. Omenjena spoznanja so vodila v iskanje terapij, ciljanih na MCR. Zaradi potrebe po terapijah ciljanih na MCR in njihove redkosti v primarnih tkivih je narasla potreba po modelu za obogatitev MCR, ki bi omogočil obogatitev MCR ter hkrati dopuščal proučevanje učinkovin z aktivnostjo usmerjeno proti MCR z analizami visokozmogljivih presejalnih testov (VPT). V ta namen smo v sklopu doktorske naloge iz komercialne epitelne celične linije PCKGV razvili humani sferoidni tri-dimenzionalni (3D) celični model (SM) obogaten za MCR, primeren za testiranje aktivnih učinkovin za zdravljenje PCKGV. Omenjeni sferoidni model združuje prednosti in zaobide omejitve dveh trenutno najpogosteje uporabljanih tehnik nasajanja sferoidov, kulture prosto-plavajočih sfer (oz. model tumorske sfere) in modela večceličnega tumorskega sferoida (MVTS). Podobno kot v modelu prostoplavajočih sfer, smo v SM uporabili medij za spodbujanje in ohranjanje matičnosti. Slednji za razliko od običajnega medija ne vsebuje seruma ploda goveda (»fetal bovine serum« - FBS), znanega sprožilca diferenciacije, ter je dopolnjen z več dejavniki, ki spodbujajo rast matičnih celic (osnovni fibroblastni rastni faktor, epidermalni rastni faktor, sestavljen komercialni pripravek, im. B-27). Za razvoj SM smo uporabili komercialno dostopno, stabilno celično linijo, ki za razliko od primarnih celičnih kultur, omogoča izvedbo dalj časa trajajočih eksperimentov, ponovitve posameznih eksperimentov, ne zahteva invazivnih metod pridobivanja, prav tako pa omogoča uporaba takšnih linij večjo primerljivost rezultatov med različnimi raziskovalnimi skupinami / eksperimenti. Podobno kot v MVTS smo za nasaditev SM uporabili mikrotitrsko ploščico z zaobljenim dnom in neoprijemljivo podlago, ter večjo koncentracijo celic nasadili na posamezno jamico in ploščico po nasaditvi zavrteli. Omenjeno je omogočilo generacijo celične mase in kasneje kompaktnega sferoida. Razviti SM smo primerjali z adherentno celično kulturo in MVTS, pri čemer je SM pokazal večjo obogatitev markerjev matičnosti, tako na transkripcijskem, kot proteinskem nivoju. Nadalje smo s pomočjo tretiranja sferoidov z diferenciacijskim medijem z dodano retinojsko kislino (»all-trans retionic acid« - ATRA) uspeli izbrati nabor specifičnih kazalcev za zaznavo MCR-diferenciacijskega učinka. Eksperiment z ATRA potrjuje občutljivost SM na delovanje učinkovin in njegovo uporabnost za detekcijo aktivnosti učinkovin z delovanjem proti MCR na treh različnih nivojih, tj. transkripcijskem, proteinskem in na nivoju celičnega cikla. V končnem eksperimentu s peptidnimi frakcijami kostnega mozga smo na SM uspeli identificirati šest frakcij s statističnim trendom zvišanja/ znižanja ekspresije enega ali več markerjev matičnosti. V doktorski nalogi razviti SM za obogatitev matičnih celic raka predstavlja kompromis med kompleksnostjo tumorja in preprostostjo protokola. Je primer preprostega modela sferoidov, ki ga tvori samo ena vrsta celic. Čeprav ne zajame kompleksnosti pravega tumorja, zagotavlja visoko obogatitev MCR ter zaradi enostavne vzpostavitve modela, uniformnosti, kratkega časa gojenja in prostorske ločitve sferoidov, ki omogoča dodajanje ene same aktivne sestavine posameznemu sferoidu, omogoča identifikacijo učinkovin z aktivnostjo proti MCR v analizah VPT. Takšen preprost model omogoča cenejšo identifikacijo prvih spojin in zožitev izbora učinkovin za nadaljnjo validacijo v bolj kompleksnih in dragih sferoidnih ali živalskih modelih.
Keywords: Ploščatocelični karcinom glave in vratu, matične celice raka, 3D / sferoidna kultura / model, visokozmogljivi presejalni testi, učinkovine z delovanjem proti matičnim celicam raka, retinojska kislina, markerji matičnosti
Published: 27.11.2020; Views: 156; Downloads: 40
.pdf Full text (3,81 MB)

8.
Vpliv infuzije efedrina in feniefrina na stabilnost obtočil po subarahnoidni anesteziji pri starejših bolnikih
Miodrag Žunić, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Pri starejših ortopedskih bolnikih v subarahnoidni anesteziji (SA) smo raziskovali vpliv infuzije efedrina ali fenilefrina na hemodinamiko. Metode Prospektivna, randomizirana, dvojno slepa, s placebom nadzorovana raziskava. Po subarahnoidni injekciji levobupivakaina 15 mg smo primerjali infuzijo efedrina 20 mg (skupina E), fenilefrina 250 μg (skupina P) ali fiziološke raztopine (skupina C). Spremljali smo krvni tlak, srčni indeks (CI) in srčni utrip (SU) od 15 min pred subarahnoidnim blokom (SAB) do 30 min po njem. Rezultati V raziskavo smo vključili 70 bolnikov. Povprečni arterijski tlak (SAT) se je bistveno zmanjšal na koncu meritev v primerjavi z izhodiščnim v skupini C, v skupinah P in E pa se je ohranil, in to brez znatnih razlik med skupinama. CI se je zmanjšal po SA v skupini C, se ohranil v skupini P in se znatno povečal v skupini E z znatnimi razlikami med skupinama C in E (p = 0,049) ter skupinama P in E (p = 0,01) na koncu meritev. HR se je po SA v skupinah C in P bistveno zmanjšal, v skupini E pa se je ohranil. Na koncu meritev se je znatno razlikoval med skupinama P in E (p = 0,033). Zaključki Hemodinamske spremembe po SA pri starejših ortopedskih bolnikih je mogoče preprečiti s takojšnjo infuzijo fenilefrina ali efedrina. Z efedrinom se ob krvnem tlaku vzdržuje tudi SU in povečuje CI po SAB. Registracija klinične raziskave: ISRCTN44377602
Keywords: subarahnoidna anestezija, hemodinamska stabilnost, fenilefrin, efedrin, starejši
Published: 27.11.2020; Views: 193; Downloads: 22
.pdf Full text (1,35 MB)

9.
Razvoj metode tkivne rezine in vpliv farmakoloških agensov ter pulzirajočega elektromagnetnega polja na delovanje gladkomišičnih celic sečnega mehurja miši
Tamara Serdinšek, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Fiziologija detruzorja je zelo zapletena, zaradi česar predstavlja preučevanje njegove fiziologije in odzivov na različne dražljaje velik izziv. Do danes je bilo v literaturi opisanih več in vitro metod preučevanja fiziologije sečnega mehurja, vsaka s svojimi omejitvami. Po drugi strani se uroginekologi v svoji klinični praksi srečujejo z naraščanjem incidence prekomerne aktivnosti sečnega mehurja (PASM). Vse to nakazuje potrebo po razvoju novih in učinkovitih metod preučevanja detruzorja, ki bi se potencialno lahko uporabile tudi pri preučevanju različnih terapevtskih možnosti zdravljenja PASM. Namen naše raziskave je bil razviti novo metodo za preučevanje fiziološke aktivnosti GMC detruzorja, ki bi zajemala akutno pripravo tkivnega preparata in uporabo konfokalne mikroskopije. Dodatno smo želeli to metodo uporabiti še za opredelitev učinka pulzirajočega elektromagnetnega polja (PEMP), ki je ena izmed možnih metod zdravljenja PASM, na GMC detruzorja, saj po naših podatkih le-ta v literaturi še ni bil opredeljen. Za pripravo tkivnega preparata smo uporabili izolirane delce detruzorja predhodno žrtvovane odrasle miši NMRI. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo GMC znotraj tkiva. Nato smo s pomočjo konfokalne mikroskopije preučevali kalcijevo dinamiko posameznih GMC med stimulacijo z naraščajočimi koncentracijami karbamilholina (CCh). GMC smo identificirali na podlagi njihove morfologije in kalcijevih odzivov. Odzive GMC smo opredelili z naslednjimi spremenljivkami: zamik do odziva, rekrutacija in relativna aktivnosti celic ter kontrakcija tkiva. Za opredelitev vpliva PEMP na GMC detruzorja smo dva preparata detruzorja iste živali dvakrat zapored dražili s 25 µM CCh. En delec smo med obema stimulacijama izpostavili PEMP, drugi pa je služil kot kontrola. Nato smo opredelili naslednje spremenljivke odziva GMC pred in po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino: število aktivnih GMC, kontrakcija tkiva, čas do kontrakcije tkiva, maksimalni premik tkiva in površina kontrahiranega tkiva. S pomočjo stimulacije tkiva z naraščajočimi koncentracijami CCh smo opredelili tri različne fenotipe odzivov GMC: spontano aktivne GMC z in brez odziva na stimulacijo s CCh ter GMC brez spontane aktivnosti, ki so se odzvale na stimulacijo s CCh. Rekrutacija GMC v aktivno stanje je potekala znotraj ozkega koncentracijskega območja (1–25 µM), ki je povzročilo aktivacijo praktično vseh GMC. Maksimalna kalcijeva aktivnost GMC je bila pri koncentraciji 25 µM, kar je sovpadalo z vidno kontrakcijo tkiva. Dodatno smo pri višjih koncentracijah CCh opažali krajše zamike do pričetka odzivov celic. Ugotovili smo tudi, da bi PEMP lahko imelo neposreden učinek na GMC detruzorja, saj je bil po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino prisoten manjši maksimalni premik tkiva med drugo stimulacijo s CCh kot med prvo stimulacijo s CCh. Dodatno smo ugotavljali tudi statistično značilno manjše razmerje premika tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino in večjo razliko v površini kontrahiranega dela tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino. Zaključimo lahko, da se je naša nova in situ metoda preučevanja morfologije in fiziologije detruzorja izkazala za učinkovito in reproducibilno. Odzivi GMC na stimulacijo s CCh so bili znotraj fiziološkega območja in primerljivi z rezultati drugih raziskav s tega področja. Ker sama metoda omogoča zadostno prostorsko in časovno ločljivost za preučevanje odzivov več GMC hkrati, verjamemo, da bi lahko imela velik doprinos k preučevanju fiziologije detruzorja. Dodatno smo uspeli dokazati možen učinek PEMP na GMC detruzorja, kar predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave. Te bodo v prihodnosti skušale raziskati terapevtski učinek na večjem vzorcu in za večjo translacijsko relevantnost modela tudi na človeškem tkivu, pridobljenem pri operacijah sečnega mehurja.
Keywords: sečni mehur, detruzor, gladkomišična celica, konfokalna mikroskopija, miš, fiziologija, disekcija tkiva, prekomerna aktivnost sečnega mehurja, pulzirajoče elektromagnetno polje, magnetna stimulacija
Published: 17.07.2020; Views: 278; Downloads: 42
.pdf Full text (4,45 MB)

10.
Intratekalna analgezija ob splošni anesteziji za laparoskopske ginekološke operacije: vpliv na mikrohemodinamiko, stresni odgovor in bolečino
Marko Zdravković, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišče Mikrohemodinamsko dogajanje in regionalna dostava kisika sta v anesteziologiji pomembna zaradi povezave med moteno mikrocirkulatorno funkcijo in slabšim perioperativnim izhodom. Kljub manj boleči laparoskopski kirurški tehniki v primerjavi s klasično “odprto” kirurgijo pa bolnice po laparoskopskih ginekoloških operacijah občutijo hudo bolečino v 40% do 65% primerov. Dodatek intratekalne anelgezije k splošni anesteziji bi teoretično lahko izboljšal mikrocirkulacijo in perioperativno zdravljenje bolečine ter zmanjšal stresni odgovor. Metode Bolnice (n=102), ki so imele načrtovano laparoskopsko ginekološko operacijo, smo naključno razvrstili v tri skupine. Prejele so kombinacijo splošne anestezije z nizkim odmerkom intratekalne analgezije (NOIA: 7,5 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zelo nizkim odmerkom intratekalne analgezije (ZNOIA: 3,75 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zgolj splošno anestezijo (kontrolna skupina). Uporabili smo 3 minutni zažemni test in s spektroskopijo blizu infrardečega spektra izmerili tkivno oksigenacijo in opredelili mikrocirkulatorno funkcijo v m. brachioradialis in m. triceps surae v treh časovnih točkah: pred uvodom v splošno anestezijo, 5 minut po trahealni intubaciji in 15 minut po začetku pnevmoperitoneja. Primarni mikrohemodinamski izidi so bili: (1) primerjava spektroskopsko dobljenih mikrohemodinamskih parametrov med skupinami; (2) primerjava mikrovaskularnih trendov v mišicah nog s tistimi v mičicah rok znotraj skupin; in (3) korelacija krvnega tlaka s hitrostjo povratka tkivne oksigenacije po zažemnem testu. Trije primarni cilji s področja lajšanja bolečine so bili: (1) poraba sufentanila med operativnim posegom; (2) poraba piritramida za zdravljenje pooperativne bolečine; in (3) ocena bolečine z 11 točkovno številčno lestvico (od 0 do 10). Za oceno zgodnjega stresnega odgovora smo določili nivo kortizola in glukoze v serumu pred in med operacijo. Rezultati Med tremi skupinami ni bilo razlik v mikrohemodinamskih parametrih na podlahti. Na merilnem mestu na nogi so imele bolnice v skupinah z dodatkom intratekalne analgezije že pred uvodom v anestezijo počasnejšo hitrost tkivne reoksigenacije po zažemnem testu (NOIA 34 ±16 %/min, p=0,002; ZNOIA 36 ±13 %/min, p=0,006) v primerjavi s kontrolno skupino (52 ±27 %/min). Med splošno anestezijo smo opazili poslabšanje mikrocirkulatorne funkcije v vseh skupinah in razlik med njimi več ni bilo zaznati, med laparoskopijo pa smo zaznali pomembno zmanjšanje hitrosti tkivne reoksigenacije po zažemnem testu v skupini z NOIA (14 ±11 %/min) v primerjavi z ZNOIA (22 ±11 %/min; p=0,023) in kontrolno skupino (24 ±17 %/min; p=0,040). Poraba sufentanila (mediana [interkvartilni razpon]) je bila 2,9 (0-4) μg/h v skupini z NOIA, 4,7 (3,2-9,2) μg/h v skupini z ZNOIA in 16 (11-23) μg/h v kontrolni skupini (p<0,001), poraba piritramida znotraj 24 ur po operaciji pa 2 (0-2,5) mg, 5 (0-7,5) mg in 7,3 (2,1-9,5) mg (p=0,001), v enakem vrstnem redu skupin. Pooperativna ocena bolečine je bila ves čas <3 zgolj v skupini z NOIA. Zadovoljstvo bolnic z anesteziološko oskrbo in sodelovanjem v raziskavi je bilo ocenjeno kot odlično. Med skupinami ni bilo razlik v nivoju kortizola in glukoze v serumu. Zaključki Ne glede na uporabljeno anesteziološko tehniko so bolnice ohranile ali imele izboljšano oksigenacijo in mikrocirkulatorno funkcijo v področju m. brachioradialis med laparoskopijo. V področju m. triceps surae pa sta bili oksigenacija in mikrocirkulatorna funkcija slabši. Dodatno zmanjšanje hitrosti reoksigenacije na nogi v skupini z NOIA je treba tolmačiti z razumevanjem simpatolitičnih učinkov spinalne analgezije, ki povečajo gostoto odprtih kapilar, kar skrajša difuzijske razdalje. Nižja hitrost toka krvi ob krajših difuzijskih razdaljah je mikrohemodinamsko ugodnejša. Uporaba nizkega odmerka intratekalne analgezije zmanjša porabo opioidnih zdravil za laparoskopske ginekološke operacije in zmanjša intenziteto pooperativne bolečine.
Keywords: kombinirana splošna in spinalna anestezija, spinalna analgezija, intratekalna analgezija, laparoskopska kirurgija, ginekologija, hemodinamika, mikrocirkulacija, tkivna oksigenacija, zadovoljstvo pacientov, stresni odgovor, zdravljenje bolečine, poraba opioidov, pospešeno okrevanje po operaciji, kortizol
Published: 17.07.2020; Views: 321; Downloads: 34
.pdf Full text (2,71 MB)

Search done in 2.2 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica