| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 104
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Razvoj metode tkivne rezine in vpliv farmakoloških agensov ter pulzirajočega elektromagnetnega polja na delovanje gladkomišičnih celic sečnega mehurja miši
Tamara Serdinšek, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Fiziologija detruzorja je zelo zapletena, zaradi česar predstavlja preučevanje njegove fiziologije in odzivov na različne dražljaje velik izziv. Do danes je bilo v literaturi opisanih več in vitro metod preučevanja fiziologije sečnega mehurja, vsaka s svojimi omejitvami. Po drugi strani se uroginekologi v svoji klinični praksi srečujejo z naraščanjem incidence prekomerne aktivnosti sečnega mehurja (PASM). Vse to nakazuje potrebo po razvoju novih in učinkovitih metod preučevanja detruzorja, ki bi se potencialno lahko uporabile tudi pri preučevanju različnih terapevtskih možnosti zdravljenja PASM. Namen naše raziskave je bil razviti novo metodo za preučevanje fiziološke aktivnosti GMC detruzorja, ki bi zajemala akutno pripravo tkivnega preparata in uporabo konfokalne mikroskopije. Dodatno smo želeli to metodo uporabiti še za opredelitev učinka pulzirajočega elektromagnetnega polja (PEMP), ki je ena izmed možnih metod zdravljenja PASM, na GMC detruzorja, saj po naših podatkih le-ta v literaturi še ni bil opredeljen. Za pripravo tkivnega preparata smo uporabili izolirane delce detruzorja predhodno žrtvovane odrasle miši NMRI. S svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo GMC znotraj tkiva. Nato smo s pomočjo konfokalne mikroskopije preučevali kalcijevo dinamiko posameznih GMC med stimulacijo z naraščajočimi koncentracijami karbamilholina (CCh). GMC smo identificirali na podlagi njihove morfologije in kalcijevih odzivov. Odzive GMC smo opredelili z naslednjimi spremenljivkami: zamik do odziva, rekrutacija in relativna aktivnosti celic ter kontrakcija tkiva. Za opredelitev vpliva PEMP na GMC detruzorja smo dva preparata detruzorja iste živali dvakrat zapored dražili s 25 µM CCh. En delec smo med obema stimulacijama izpostavili PEMP, drugi pa je služil kot kontrola. Nato smo opredelili naslednje spremenljivke odziva GMC pred in po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino: število aktivnih GMC, kontrakcija tkiva, čas do kontrakcije tkiva, maksimalni premik tkiva in površina kontrahiranega tkiva. S pomočjo stimulacije tkiva z naraščajočimi koncentracijami CCh smo opredelili tri različne fenotipe odzivov GMC: spontano aktivne GMC z in brez odziva na stimulacijo s CCh ter GMC brez spontane aktivnosti, ki so se odzvale na stimulacijo s CCh. Rekrutacija GMC v aktivno stanje je potekala znotraj ozkega koncentracijskega območja (1–25 µM), ki je povzročilo aktivacijo praktično vseh GMC. Maksimalna kalcijeva aktivnost GMC je bila pri koncentraciji 25 µM, kar je sovpadalo z vidno kontrakcijo tkiva. Dodatno smo pri višjih koncentracijah CCh opažali krajše zamike do pričetka odzivov celic. Ugotovili smo tudi, da bi PEMP lahko imelo neposreden učinek na GMC detruzorja, saj je bil po stimulaciji s PEMP v primerjavi s kontrolno skupino prisoten manjši maksimalni premik tkiva med drugo stimulacijo s CCh kot med prvo stimulacijo s CCh. Dodatno smo ugotavljali tudi statistično značilno manjše razmerje premika tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino in večjo razliko v površini kontrahiranega dela tkiva med obema stimulacijama s CCh v primerjavi s kontrolno skupino. Zaključimo lahko, da se je naša nova in situ metoda preučevanja morfologije in fiziologije detruzorja izkazala za učinkovito in reproducibilno. Odzivi GMC na stimulacijo s CCh so bili znotraj fiziološkega območja in primerljivi z rezultati drugih raziskav s tega področja. Ker sama metoda omogoča zadostno prostorsko in časovno ločljivost za preučevanje odzivov več GMC hkrati, verjamemo, da bi lahko imela velik doprinos k preučevanju fiziologije detruzorja. Dodatno smo uspeli dokazati možen učinek PEMP na GMC detruzorja, kar predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave. Te bodo v prihodnosti skušale raziskati terapevtski učinek na večjem vzorcu in za večjo translacijsko relevantnost modela tudi na človeškem tkivu, pridobljenem pri operacijah sečnega mehurja.
Keywords: sečni mehur, detruzor, gladkomišična celica, konfokalna mikroskopija, miš, fiziologija, disekcija tkiva, prekomerna aktivnost sečnega mehurja, pulzirajoče elektromagnetno polje, magnetna stimulacija
Published: 17.07.2020; Views: 65; Downloads: 10
.pdf Full text (4,45 MB)

2.
Intratekalna analgezija ob splošni anesteziji za laparoskopske ginekološke operacije: vpliv na mikrohemodinamiko, stresni odgovor in bolečino
Marko Zdravković, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišče Mikrohemodinamsko dogajanje in regionalna dostava kisika sta v anesteziologiji pomembna zaradi povezave med moteno mikrocirkulatorno funkcijo in slabšim perioperativnim izhodom. Kljub manj boleči laparoskopski kirurški tehniki v primerjavi s klasično “odprto” kirurgijo pa bolnice po laparoskopskih ginekoloških operacijah občutijo hudo bolečino v 40% do 65% primerov. Dodatek intratekalne anelgezije k splošni anesteziji bi teoretično lahko izboljšal mikrocirkulacijo in perioperativno zdravljenje bolečine ter zmanjšal stresni odgovor. Metode Bolnice (n=102), ki so imele načrtovano laparoskopsko ginekološko operacijo, smo naključno razvrstili v tri skupine. Prejele so kombinacijo splošne anestezije z nizkim odmerkom intratekalne analgezije (NOIA: 7,5 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zelo nizkim odmerkom intratekalne analgezije (ZNOIA: 3,75 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zgolj splošno anestezijo (kontrolna skupina). Uporabili smo 3 minutni zažemni test in s spektroskopijo blizu infrardečega spektra izmerili tkivno oksigenacijo in opredelili mikrocirkulatorno funkcijo v m. brachioradialis in m. triceps surae v treh časovnih točkah: pred uvodom v splošno anestezijo, 5 minut po trahealni intubaciji in 15 minut po začetku pnevmoperitoneja. Primarni mikrohemodinamski izidi so bili: (1) primerjava spektroskopsko dobljenih mikrohemodinamskih parametrov med skupinami; (2) primerjava mikrovaskularnih trendov v mišicah nog s tistimi v mičicah rok znotraj skupin; in (3) korelacija krvnega tlaka s hitrostjo povratka tkivne oksigenacije po zažemnem testu. Trije primarni cilji s področja lajšanja bolečine so bili: (1) poraba sufentanila med operativnim posegom; (2) poraba piritramida za zdravljenje pooperativne bolečine; in (3) ocena bolečine z 11 točkovno številčno lestvico (od 0 do 10). Za oceno zgodnjega stresnega odgovora smo določili nivo kortizola in glukoze v serumu pred in med operacijo. Rezultati Med tremi skupinami ni bilo razlik v mikrohemodinamskih parametrih na podlahti. Na merilnem mestu na nogi so imele bolnice v skupinah z dodatkom intratekalne analgezije že pred uvodom v anestezijo počasnejšo hitrost tkivne reoksigenacije po zažemnem testu (NOIA 34 ±16 %/min, p=0,002; ZNOIA 36 ±13 %/min, p=0,006) v primerjavi s kontrolno skupino (52 ±27 %/min). Med splošno anestezijo smo opazili poslabšanje mikrocirkulatorne funkcije v vseh skupinah in razlik med njimi več ni bilo zaznati, med laparoskopijo pa smo zaznali pomembno zmanjšanje hitrosti tkivne reoksigenacije po zažemnem testu v skupini z NOIA (14 ±11 %/min) v primerjavi z ZNOIA (22 ±11 %/min; p=0,023) in kontrolno skupino (24 ±17 %/min; p=0,040). Poraba sufentanila (mediana [interkvartilni razpon]) je bila 2,9 (0-4) μg/h v skupini z NOIA, 4,7 (3,2-9,2) μg/h v skupini z ZNOIA in 16 (11-23) μg/h v kontrolni skupini (p<0,001), poraba piritramida znotraj 24 ur po operaciji pa 2 (0-2,5) mg, 5 (0-7,5) mg in 7,3 (2,1-9,5) mg (p=0,001), v enakem vrstnem redu skupin. Pooperativna ocena bolečine je bila ves čas <3 zgolj v skupini z NOIA. Zadovoljstvo bolnic z anesteziološko oskrbo in sodelovanjem v raziskavi je bilo ocenjeno kot odlično. Med skupinami ni bilo razlik v nivoju kortizola in glukoze v serumu. Zaključki Ne glede na uporabljeno anesteziološko tehniko so bolnice ohranile ali imele izboljšano oksigenacijo in mikrocirkulatorno funkcijo v področju m. brachioradialis med laparoskopijo. V področju m. triceps surae pa sta bili oksigenacija in mikrocirkulatorna funkcija slabši. Dodatno zmanjšanje hitrosti reoksigenacije na nogi v skupini z NOIA je treba tolmačiti z razumevanjem simpatolitičnih učinkov spinalne analgezije, ki povečajo gostoto odprtih kapilar, kar skrajša difuzijske razdalje. Nižja hitrost toka krvi ob krajših difuzijskih razdaljah je mikrohemodinamsko ugodnejša. Uporaba nizkega odmerka intratekalne analgezije zmanjša porabo opioidnih zdravil za laparoskopske ginekološke operacije in zmanjša intenziteto pooperativne bolečine.
Keywords: kombinirana splošna in spinalna anestezija, spinalna analgezija, intratekalna analgezija, laparoskopska kirurgija, ginekologija, hemodinamika, mikrocirkulacija, tkivna oksigenacija, zadovoljstvo pacientov, stresni odgovor, zdravljenje bolečine, poraba opioidov, pospešeno okrevanje po operaciji, kortizol
Published: 17.07.2020; Views: 63; Downloads: 8
.pdf Full text (2,71 MB)

3.
Določanje mutacij v genih brca1/2 iz citološkega materiala pri raku jajčnikov, jajcevodov in primarnem peritonealnem seroznem karcinomu
Andreja Gornjec, 2020, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišče Serozni rak jajčnikov je slabo ozdravljiva bolezen. Zdravljenje ponovitve bolezni je odvisno od prisotnosti BRCA1/2 mutacije, kajti samo bolnice z znano BRCA mutacijo so upravičene do zdravljenja s poli(ADP-riboza) polimeraze inhibitorji (PARPi). Namen raziskave je bil primerjava skladnosti rezultatov analize BRCA mutacij iz citoloških vzorcev (CV) v primerjavi z rezultati določanja BRCA mutacij iz histoloških s formalinom fiksiranih v parrafinu vključenih (FFPE) vzorcev. Preiskovanke in metode dela Analiza BRCA mutacij je bila narejena pri 44 bolnicah s primarnim ali ponovnim seroznim rakom visokega gradusa iz treh vzorcev: krvi, citološkega vzorca (ascites, plevralni izliv in povečana bezgavka) in iz tumorskega tkiva. Narejena je bila primerjava rezultatov vseh treh vzorcev. Rezultati Med 44 bolnicami smo dokazali 15 zarodnih in 2 somatski mutaciji. Dokazana je bila 100 skladnost rezultatov pridobljenih iz citoloških vzorcev v primerjavi z rezultati dobljenimi iz histoloških vzorcev. Zaključek Dokazali smo 100% skladnost dobljenih rezultatov določanja BRCA mutacij iz citoloških vzorcev v primerjavi z rezultati dobljenimi iz histoloških vzorcev. Pri bolnicah z rakom jajčnikov bi lahko testiranje BRCA mutacij iz CV nadomestilo testiranje BRCA mutacij iz FFPE tkiva.
Keywords: visoko maligni serozni rak jajčnikov, BRCA1/2 mutacija, testiranje BRCA mutacij, citološki vzorec
Published: 16.07.2020; Views: 66; Downloads: 8
.pdf Full text (2,11 MB)

4.
Epidemiološki in mikrobiološki pristopi za spremljanje bolnišničnih okužb v UKC Maribor
Božena Kotnik Kevorkijan, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Bolnišnične okužbe (BO) so okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo (OPZ), ki nastanejo v bolnišnici in predstavljajo najpogostejši zaplet zdravljenja v bolnišnici. Spremljanje njihove pogostosti se lahko uporablja kot kazalnik kakovosti za bolnišnice. K spremljanju spreminjanja pogostosti BO lahko pristopimo tudi s ponavljajočimi se presečnimi raziskavami BO. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (angl. European Centre for Disease Prevention and Control, ECDC) vsakih pet let koordinira izvedbo evropske presečne raziskave BO. Leta 2011 smo v Sloveniji opravili drugo Slovensko nacionalno presečno raziskavo BO (SNPRBO II), prevalenčno presečno raziskavo na dan (angl. point prevalence survey - PPS) v okviru evropske prevalenčne presečne raziskave BO. V raziskavi je sodeloval tudi Univerzitetni klinični center (UKC) Maribor. Visoko usposobljena zdravnica za obvladovanje in preprečevanje BO (ZOBO) je v UKC Maribor opravila vzporedno validacijo metode zbiranja podatkov, ki so jih zbrali anketarji v skladu s standardizirano metodologijo zbiranja podatkov, ki jo priporoča ECDC. Preverila je pravilnost zabeleženih podatkov za vse bolnike, pri katerih so anketarji prepoznali BO, in za vsakega petega bolnika, pri katerem anketarji niso prepoznali BO. Ob spremljanju širjenja mikroorganizmov znotraj bolnišnice in prepoznavanju izbruhov je pomembna tipizacija mikroorganizmov, ki so povzročili BO. V UKC Maribor smo se odločili za tipizacijo proti meticilinu odpornih zlatih stafilokokov (angl. Methicillin resistant Staphylococcus aureus, MRSA), saj je spremljanje MRSA obvezni kazalnik kakovosti v slovenskih bolnišnicah. Tipizirali smo tudi bakterijo Clostridium difficile (CD), saj marsikje v zdravstveno razvitih državah CD predstavlja kazalnik kakovosti in povzroča klinično pomembne okužbe. Za MRSA smo uporabili spa tipizacijo, za CD pa ribotipizacijo. Cilji doktorske naloge so vključevali: razvoj modificirane, delovno intenzivnejše metode za validacijo uporabljene »običajne ECDC metode« za prepoznavanje BO v presečni raziskavi (»modificirana ECDC metoda«); ocenili smo prevalence BO ob uporabi »običajne ECDC metode« in »modificirane ECDC metode«, razvite v okviru doktorske naloge; občutljivost in specifičnost »običajne ECDC metode« za prepoznavanje BO v primerjavi z »modificirano ECDC metodo« ter potrebo po nadomestitvi »običajne ECDC metodo« z našo »modificirano ECDC metodo«. Opisali smo značilnosti bolnikov, vključenih v presečno raziskavo, izpostavljenost invazivnim postopkom, BO, izolirane mikroorganizme in odpornost nekaterih mikroorganizmov na izbrane antibiotike ali skupine antibiotikov, ter uporabo antibiotikov. Spremljali smo dva izbrana povzročitelja BO, MRSA in CD, v časovnem obdobju enega leta in ocenili pomen molekularnih tipizacij za prepoznavanje in nadzor BO. V PPS smo vključili 991 bolnikov, to je vse bolnike, ki so bili hospitalizirani v UKC Maribor na dan raziskave. O vsakem smo zabeležili številne podatke, tudi o dejavnikih tveganja za BO, zdravljenju s protimikrobnimi sredstvi in BO. Z obema metodama smo prepoznali 52 bolnikov, ki so na dan raziskave imeli vsaj eno BO oziroma so bili na dan raziskave še vedno zdravljeni zaradi BO. Ustrezna ocena prevalence BO je bila 5,2 % (s 95 % intervalom zaupanja 3,9 % - 6,8 %). Največ BO so imeli bolniki v enotah za intenzivno zdravljenje (EIZ) 25,0 %, na kirurških oddelkih je imelo BO 6,2 % bolnikov, na ginekološkem in porodnem oddelku 4,4 %, na internih oddelkih 3,1 % bolnikov. Z univariatnimi in multivariatnimi analizami smo opredelili neodvisne dejavnike tveganja za BO: prisotnost vsadka v zadnjem letu, prisotnost urinskega katetra, operacija v zadnjih 30 dneh in intubacija. Skupno smo prepoznali 66 BO. Najpogostejše so bile okužbe spodnjih dihal (25 %), okužbe kirurške rane in okužbe sečil. 9 % BO je bilo prisotnih že ob sprejemu bolnika v UKC Maribor, 91 % BO pa je bilo pridobljenih v času aktualne hospitalizacije, največ v obdobju 4.–7. dne po sprejemu. V
Keywords: bolnišnične okužbe, presečna raziskava, prevalenca, proti meticilinu odporen Staphylococcus aureus - MRSA, Clostridium difficile, spa tipizacija, ribotipizacija
Published: 14.01.2020; Views: 204; Downloads: 43
.pdf Full text (2,01 MB)

5.
Primerjava rokuronija z leptosukcinom za hitro vstavljanje dihalne cevke pri bolnikih z ileusom
Lidija Perša, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Uvod: Namen randominizirane kontrolirane raziskave je bil primerjava pogojev za vstavitev dihalne cevke s hitrim zaporedjem med uvodom v anestezijo pri bolnikih z ileusom med uporabo rokuronija ali leptosukcina. Registracija klinične raziskave: Retrospektivna registracija (4.12.2015): ISRCTN-registry: ISRCTN11777647 (https://www.isrctn.com/ISRCTN11777647) Metode: V raziskavo je bilo vključenih 30 odraslih bolnikov z ileusom, ki so bili urgentno operirani. Bolniki so bili naključno razvrščeni v dve skupini; S-skupina bolnikov, ki je za mišično relaksacijo prejela leptosukcin (1,5 mg/kg), in R-skupina bolnikov, ki je prejela rokuronij (1,2 mg/kg). Pogoji za vstavitev dihalne cevke so bili ocenjeni z uporabo točkovnega sistema po Viby-Morgensonu. Intubacijske pogoje smo ocenjevali eno minuto po vbrizganju mišičnega relaksanta. Beležili smo še srčni utrip, krvni tlak in pulzno oksimetrijo ter določali koncentracijo kalija in mioglobina v krvi. Rezultati: Pri vseh bolnikih je bila dihalna cevka vstavljena v prvem poskusu. Med uvodom v anestezijo nismo zabeležili bruhanja ali vdihanja želodčne vsebine v pljuča. Pogoji za vstavitev dihalne cevke so bili v S-skupini statistično značilno boljši kot v R-skupini. Po vstavitvi dihalne cevke smo opazili statistično značilno znižanje krvnega tlaka v obeh skupinah in statistično značilno znižanje srčnega utripa v v S-skupini. Po vstavitvi dihalne cevke je bil nivo kalija v serumu v S-skupini značilno višji v primerjavi z R-skupino; nivo mioglobina v serumu je bil v S-skupini neznačilno višji in statistično značilno nižji v R-skupini. Sklep: Rezultati kažejo, da rokuronij omogoča pri bolnikih z ileusom klinično enako dobre pogoje za vstavitev dihalne cevke s hitrim zaporedjem med uvodom v anestezijo in enako tveganje za vdihanje želodčne vsebine; zato lahko priporočamo, da se leptosukcin nadomesti z rokuronijem in se tako izognemo številnim možnim stranskim učinkom.
Keywords: Rokuronij, leptosukcin, vstavitev dihalne cevke s hitrim zaporedjem, ileus, pogoji za vstavitev dihalne cevke
Published: 14.01.2020; Views: 212; Downloads: 29
.pdf Full text (2,04 MB)

6.
Vpliv diklofenaka na krvavitev, funkcijo trombocitov in porabo opiatov po premostitvi venčnih arterij
Irena Osojnik, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Po srčni operaciji učinkovita analgezija prepreči bolnikovo neugodje ter zmanjša obolevnost in dolžino hospitalizacije ter tako zmanjša stroške zdravljenja. Vodenje anestezije po srčni operaciji je multimodalni pristop in eden od pristopov je dodajanje nesteroidnega antirevmatika opiatnemu analgetiku. Nesteroidni antirevmatiki zmanjšajo porabo opiatov po operaciji in njihove stranske učinke. Uporaba nesteroidnih antirevmatikov lahko vpliva na krvavitev, moti ledvično funkcijo in povzroči možne ishemične dogodke. Z našo raziskavo smo nameravali ugotoviti, ali diklofenak zmanjša porabo opioidov in njihovih stranskih učinkov. Prav tako smo ugotavljali vpliv diklofenaka na krvavitev in funkcijo trombocitov po premostitvi venčnih arterij z uporabo zunajtelesnega krvnega obtoka. Izvedli smo kontrolirano randomizirano raziskavo, v katero je bilo zajetih 72 bolnikov. Razdelili smo jih v dve skupini. Skupina, ki je dobila diklofenak, je dobila 75 mg tega zdravila v obliki Neodolpasse v 250 ml infuziji v dveh odmerkih, prvega tri ure po operaciji in naslednjega po 12 urah. Skupina, ki ni dobila diklofenaka (kontrolna skupina), je dobila 250 ml fiziološke raztopine. Obe skupini sta dobili za analgezijo opioidni analgetik Dipidolor (piritramid) 5 mg na 8 ur in vmes po potrebi do zadovoljive analgezije. Pri bolnikih smo spremljali porabo opioidov, teste strjevanja krvi, funkcijo trombocitov in krvavitev ter porabo krvnih pripravkov po operaciji. Dodatno smo spremljali tudi morebitni porast vrednosti sečnine, kreatinina in troponina. Za analizo smo uporabili ustrezne statistične teste in p < 0,05 smo vzeli kot mejo statistične značilnosti. Z našo raziskavo pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotovili manjše porabe opioidnih analgetikov po srčni operaciji in manj stranskih učinkov opioidov. Pri bolnikih, ki so dobili diklofenak, nismo ugotavljali krajšega časa do odstranitve dihalne cevke, hitrejšega odpusta iz enote intenzivne terapije in bolnišnice. Pri ugotavljanju testov funkcije trombocitov nismo ugotavljali motene agregacije trombocitov v skupini, ki je dobila diklofenak. Prav tako skupina z diklofenakom ni imela povečane krvavitve in povečane porabe krvnih pripravkov v zgodnjem pooperativnem obdobju.
Keywords: srčna kirurgija, premostitev venčnih arterij, zunajtelesni krvni obtok, nesteroidna protivnetna zdravila, diklofenak, agregacija trombocitov, krvavitev po srčni operaciji, pooperativna analgezija
Published: 14.01.2020; Views: 162; Downloads: 28
.pdf Full text (1,64 MB)

7.
Vloga endoskopskega ultrazvoka in protivnetnih citokinov pri pojasnitvi etiologije in potekaakutnega pankreatittisa
Davorin Ćeranić, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča in namen raziskave Akutni pankreatitis (AP) je akutno vnetje tkiva trebušne slinavke. Prizadene tako bližnje kot oddaljene organe, lahko poteka kot blago vnetje ali kot hudo, z zapleti, ko je potrebno intenzivno zdravljenje. Namen raziskave je bil opredeliti etiologijo obolenja s slikovnimi metodami, vključno z endosonografijo, napovedati potek bolezni z vnetnimi pokazatelji, določitvijo interlevkinov (IL) IL-6, IL-8, IL-10 ter uporabo napovednih točkovnih sistemov. Bolniki in metode V raziskavo smo vključili bolnike, ki smo jih zdravili zaradi akutnega vnetja trebušne slinavke v obdobju od maja 2012 do januarja 2015 in so izpolnjevali vključitvene kriterije: značilno klinično sliko, trikratni porast aktivnosti serumske amilaze/lipaze in/ali potrditev s slikovnimi preiskavami. Raziskavo je odobrila Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (št. 36/11/09). Bolnikom smo v prvih 24-tih urah po sprejemu in nato čez 48 ur odvzeli dodatne krvne vzorce za določitev interlevkinov ter razširjene laboratorijske preiskave. Zdravljenje je potekalo v skladu s smernicami in priporočili slovenskega gastroenterološkega združenja ter mednarodnih zdravniških združenj (ESGE, AGA). Opravljena je bila statistična analiza in inteligentna analiza podatkov s tvorjenjem napovednega modela. Rezultati V končno analizo smo uvrstili 117 bolnikov, prevladovali so moški, v 59 % (69/117), žensk pa je bilo 41 % (48/117). Povprečna starost bolnikov je bila 62,5 let, v razponu 22-91 let, SD 15,4 let. Žolčni kamni so bili najpogostejši vzrok za akutni pankreatitis, v 56 %; alkohol v 33 % in v 14 % ostali vzroki. Po Ransonovem točkovanju in BISAP lestvici je večina bolnikov (81 %) sodila v skupino z blagim potekom vnetja, pri ostalih (19 %) pa je bil potek težji. Le trije bolniki, 2,5 % (3/117) so umrli zaradi večorganske odpovedi. Razvoj psevdociste smo potrdili pri 11 % bolnikov. Pred ERCP smo vsem bolnikom endosonografsko potrdili holedoholitiazo. V analizi smo ugotavljali največjo napovedno vrednost IL-6 ob sprejemu AUC 0.782, pri mejni vrednosti IL-6=70.05 je občutljivost 0.80 in specifičnost 0.701, ob kontroli je AUC 0.835, pri mejni vrednosti IL-6=35.1 je občutljivost 0.867 in specifičnost 0.75. Ob primerjavi količnika IL-6/IL-10 ob sprejemu, in količnika IL-6/IL-10 ob kontroli, ima višjo napovedno vrednost količnik ob kontroli, AUC=0.789. Pri mejni vrednosti količnika 7.2, je občutljivost 0.667 in specifičnost 0.663. Zaključek Kljub sodobnim postopkom zdravljenja, imajo bolniki s hudo potekajočim AP, še vedno pomembno število zapletov. Žolčni kamni in alkohol sta najpogostejši vzroka AP v skupini naših bolnikov. V naši raziskavi smo potrdili vrednost določanja IL-6, IL-8 in IL-10 ob sprejemu in kontroli za napoved poteka bolezni, endosonografija pa je učinkovita slikovna metoda za pojasnitev etiologije. Z napovednimi modeli lažje napovemo potek AP, še posebej ob podpori s sodobnimi laboratorijskimi metodami in endoskopsko-radiološkimi slikovnimi preiskavami.
Keywords: akutni pankreatitis, vnetni pokazatelji, prognoza z napovednim modelom, provnetni in protivnetni interlevkini, endosonografija
Published: 14.01.2020; Views: 178; Downloads: 30
.pdf Full text (2,21 MB)

8.
Interakcije različnih sevov bakterije Clostridium difficile s črevesno mikrobioto
Sabina Horvat, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Bakterija Clostridium difficile (Clostridioides difficile) povzroča črevesne okužbe, ki se najpogosteje kažejo kot lažja driska ali kolitis, redkeje pa kot pseudomembranozni kolitis. Okužba s C. difficile se najpogosteje razvije pri starejših hospitaliziranih bolnikih zaradi zdravljenja z antibiotiki širokega spektra, saj je predpogoj za uspešno kolonizacijo s C. difficile porušena črevesna mikrobiota. V zadnjem času je opazen porast okužb tudi pri mlajših generacijah, ki niso bile v stiku z bolnišničnim okoljem in niso prejemale antibiotične terapije. Mehanizmi kolonizacijske rezistence (tj. odpornosti), s katerimi funkcionalna črevesna mikrobiota preprečuje kolonizacijo in posledično okužbo s C. difficile, so relativno dobro raziskani. Ni pa znano, ali in kako C. difficile vpliva na črevesno mikrobioto med okužbo. V okviru doktorske naloge smo želeli ugotoviti, ali obstaja vpliv bakterije C. difficile na fekalno mikrobioto, ki je dober približek črevesni mikrobioti. Različne tipe fekalne mikrobiote (nezrelo, zdravo in porušeno) smo gojili in vitro ob prisotnosti vegetativnih celic C. difficile in/ali izrabljenega gojišča C. difficile. Testirali smo različne netoksigene in toksigene seve C. difficile različnih PCR-ribotipov, in sicer 010, 014/020, 027, 078 in 176, ki so v Evropi najbolj razširjeni. Za primerjavo smo fekalno mikrobioto gojili v izrabljenih gojiščih drugih bakterijskih vrst (Escherichia coli, Salmonella enterica serovar Enteritidis in Staphylococcus epidermidis). Spremembam v sestavi in pestrosti fekalne mikrobiote v različnih razmerah smo sledili s sekvenciranjem 16S-metagenoma na platformi MiSeq Illumina. V kokulturah fekalne mikrobiote s C. difficile smo spremljali rast in frekvenco sporulacije (tj. tvorbo spor) C. difficile. V določenem številu vzorcev smo z NMR-spektroskopijo pregledali tudi profile zunajceličnih metabolitov. Z raziskavo smo dokazali neposredni in specifični učinek bakterije C. difficile na pestrost in sestavo fekalne mikrobiote, ki je najverjetneje posledica spremenjene dostopnosti hranil. Fekalna mikrobiota, gojena v izrabljenih gojiščih E. coli, S. enterica serovar Enteritidis in S. epidermidis, je bila statistično značilno drugačna od fekalne mikrobiote, gojene v izrabljenem gojišču C. difficile. Naše ugotovitve so pokazale, da je učinek odvisen od tipa fekalne mikrobiote in ribotipa C. difficile. Nezrela in porušena mikrobiota sta bili in vitro bolj dovzetni za spremembe v pestrosti in sestavi zaradi C. difficile in sta omogočili boljše pogoje za sporulacijo C. difficile. Različni ribotipi C. difficile so podobno učinkovali na mikrobno pestrost, deloma pa se je razlikoval njihov vpliv na mikrobno sestavo, in sicer na nižjih taksonomskih nivojih. Spremembe, ki smo jih opazili, so podobne, kot so bile opisane pri pacientih, okuženih s C. difficile, in vključujejo manjšo mikrobno pestrost, povečan delež oportunističnih patogenov (enterokokov in enterobakterij) in zmanjšan delež bakterijskih skupin, povezanih s kolonizacijsko rezistenco (Lachnospiraceae in Ruminococcaceae). Z analizo metaboloma smo identificirali metabolite, ki bi lahko bili pomembni dejavnik pri okužbi s C. difficile. Predvsem povišane koncentracije tiramina, etanola in fenolnih kislin bi lahko pomembno doprinesle k disbiozi, ki je značilna za okužbo s C. difficile. Naši rezultati so pokazali, da lahko C. difficile aktivno vzdržuje črevesno mikrobioto v stanju neravnovesja. Spremembe v črevesni mikrobioti torej lahko razumemo ne le kot vzrok za okužbo s C. difficile, ampak tudi kot posledico prisotnosti C. difficile v črevesnem okolju.
Keywords: črevesna mikrobiota, Clostridium difficile, 16S-metagenom, sekvenciranje naslednje generacije, in vitro modeli
Published: 14.01.2020; Views: 209; Downloads: 27
.pdf Full text (3,96 MB)

9.
Primerjava 2D-transvaginalne ultrazvočne preiskave, kontrastne histerosalpingosonografije s peno in histerosalpingografije pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure
Maja Rosič, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča: Po histeroskopski sterilizaciji s sistemom Essure (Bayer AG, Leverkusen, Nemčija) je s potrditvenim testom potrebno določiti uspešnost sterilizacije. Zlati standard za potrditev uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure predstavlja histerosalpingografija (HSG). Novejša, manj invazivna metoda določanja prehodnosti jajcevodov v sklopu obravnave neplodnosti je kontrastna histerosalpingosonografija s peno (HyFoSy). Do sedaj še ni bilo raziskave, ki bi ovrednotila HyFoSy pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure, prav tako pa ne raziskave, ki bi primerjala tri različne potrditvene teste. Namen raziskave je bil ovrednotiti natančnost dvodimenzionalne (2D) transvaginalne ultrazvočne (UZ) preiskave in HyFoSy v primerjavi s HSG pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure. Metode: Opravili smo prospektivno raziskavo, v katero smo vključili 90 pacientk, napotenih na histeroskopsko sterilizacijo s sistemom Essure. Dvanajst tednov po sterilizaciji smo pri vseh opravili 2D-transvaginalno UZ-preiskavo, s katero smo določali položaj mikrovsadkov, ki smo ga opredelili kot zadovoljiv ali nezadovoljiv. Temu sta sledili HyFoSy in HSG, s katerima smo določali zaporo jajcevodov, ki smo jih opredelili kot prehodne ali neprehodne. Pri pacientkah s prehodnimi jajcevodi pri HSG smo opravljali dodatne HSG v 3-mesečnih intervalih do potrditve neprehodnosti jajcevodov. Rezultati: Od 90 vključenih pacientk je celoten protokol raziskave opravilo 86 pacientk s 170 jajcevodi. Položaj mikrovsadkov, ki smo ga določali z 2D-transvaginalno UZ-preiskavo, smo primerjali z neprehodnostjo jajcevodov pri HSG. Neprehodnost jajcevodov smo določali s HyFoSy kot indeksnim testom in HSG kot referenčnim standardom. Občutljivost in specifičnost položaja mikrovsadka pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije sta bili 88,7 % (95 % interval zaupanja (IZ), 83 %–93 %) in 9,1 % (95 % IZ, 0 %–41 %), pozitivna in negativna napovedna vrednost pa 93,4 % (95 % IZ, 88 %–97 %) in 5,2 % (95 % IZ, 0 %–26 %). Stopnja ujemanja med ustreznim položajem mikrovsadka in zaporo jajcevoda ter neustreznim položajem in prehodnostjo jajcevoda je bila 83,5 % (95 % IZ, 77 %–89 %). Občutljivost in specifičnost HyFoSy pri določanju uspešnosti histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure sta bili 100 % (95 % IZ, 97 %–100 %) in 54,6 % (95 % IZ, 23 %–83 %), pozitivna in negativna napovedna vrednost pa 97,0 % (95 % IZ, 93 %–99 %) in 100 % (95 % IZ, 42 %–100 %). Natančnost HyFoSy je znašala 97,1 % (95% IZ, 93 %–99 %). Ob koncu raziskave se je 98,8 % pacientk lahko zaneslo na histeroskopsko sterilizacijo s sistemom Essure za namene trajnega preprečevanja zanositve. Dolgoročnih zapletov nismo zabeležili. Zaključki: Stopnja ujemanja med ustreznostjo položaja mikrovsadka pri 2D-transvaginalni UZ-preiskavi in uspešnostjo histeroskopske sterilizacije s sistemom Essure pri HSG je bila nižja od pričakovane. Pacientke z zadovoljivim položajem mikrovsadka pri 2D-transvaginalni UZ-preiskavi se samo na osnovi 2D-transvaginalne UZ-preiskave niso mogle zanesti na Essure za trajno preprečevanje zanositve. Prehoden jajcevod pri HyFoSy ni potreboval dodatne potrditve prehodnosti s HSG. Vendar se pacientke s prehodnim jajcevodom niso mogle zanesti na Essure za trajno preprečevanje zanositve. Zato smo pri njih svetovali kontrolni potrditveni test v rednih 3-mesečnih intervalih do potrditve zapore jajcevoda. Tudi pacientke z neprehodnimi jajcevodomi pri HyFoSy se niso mogle zanesti na Essure, saj stopnja ujemanja neprehodnosti jajcevoda med HyFoSy in HSG ni bila 100 %. Neprehodnost jajcevoda pri HyFoSy bi bilo potrebno potrditi s HSG. Ugotavljamo, da HSG ostaja zlati standard pri potrjevanju neprehodnosti jajcevodov po histeroskopski sterilizaciji s sistemom Essure in s tem njene uspešnosti.
Keywords: potrditveni test, Essure, histeroskopska sterilizacija, kontrastna histerosalpingosonografija s peno, 2D transvaginalna ultrazvočna preiskava, histerosalpingografija
Published: 24.12.2019; Views: 316; Downloads: 23
.pdf Full text (2,56 MB)

10.
Primerjava obsevalnih tehnik po ohranitveni operaciji raka leve dojke
Ivica Ratoša, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Najpogostejši neželeni učinki obsevanja so zgodnje spremembe na koži in v področju žleznega tkiva dojke, redkejši pa pozne reakcije na koži, pljučih ali srcu. Stopnja srčne okvare je s sodobnim načrtovanjem obsevanja sicer nizka, vendar je ob vse daljši pričakovani življenjski dobi in sočasni višji prevalenci raka dojk vse več žensk izpostavljenih morebitnim poznim posledicam zdravljenja. Srčna obolenja, pogosteje povzročena z dopolnilnim obsevanjem leve strani prsnega koša, postajajo eden izmed glavnih vzrokov smrti pri ozdravljenih bolnicah z rakom dojk. Z raziskavo smo primerjali dozno-volumske parametre tarčnih volumnov in zdravih organov za tri različne obsevalne tehnike in želeli ugotoviti najbolj primerno tehniko za bolnice z različno velikimi obsevalnimi volumni. Za izbrane bolnice po operaciji zaradi raka leve dojke, smo primerjali tridimenzionalno konfromno obsevanje (3D-CRT), tangencialno obliko intenzitetne modulirane terapije (T-IMRT) in hibridno obliko, ki predstavlja kombinacijo tehnik 3D-CRT ter IMRT (H-IMRT). Dodatni cilj je bila poglobljena analiza dozno-volumskih parametrov srčnih votlin in koronarnih arterij. V analizo smo vključili 60 CT-posnetkov bolnic, ki so se med letoma 2014 in 2015 zdravile z obsevanjem po operaciji raka leve dojke. Na vsak set CT-slik smo vrisali kritične zdrave organe, vključno s posameznimi strukturami srca ter tarčne volumne. Analizirali smo 180 obsevalnih načrtov. CT-posnetke smo razvrstili v skupino z majhnim, srednjim in velikim kliničnim tarčnim volumnom (CTV). V prvi skupini je srednja velikost CTV znašala 425,7 cm3, v drugi 867 cm3 in v tretji 1586,8 cm3. 95-odstotna pokritost načrtovalnega tarčnega volumna za oceno doze (PTVeval)je s tehnikama 3D-CRT in H-IMRT znašala 100 % in s T-IMRT v 88,3 %. Relativni deleži odvečne predpisane doze v načrtovalnem tarčnem volumnu PTVeval (V105–107 %) so bili najnižji s 3D-CRT, absolutni deleži pa s T-IMRT ali H-IMRT. Vrednosti indeksov konfomnosti, homogenosti ter konformacijskega števila so bile najbolj optimalne pri tehniki H-IMRT. Za celotno skupino obsevalnih načrtov smo potrdili prednost dozne razporeditve v strukturi koža za obe IMRT tehniki. Izkazalo se je, da tehnika obsevanja pomembno vpliva tudi na povprečno absorbirano dozo srca (srce Dmean). Najnižje vrednosti smo beležili pri tehniki 3D-CRT, in sicer 1,9 Gy, sledila je T-IMRT z 2,3 Gy in kot najslabša se je izkazala H-IMRT s 3,1 Gy povprečne absorbirane doze srca (p < 0,0005). Nasprotno pa smo najnižje vrednosti visokodoznih območij za parametra srce (V35–40 Gy) ter za levo sprednjo koronarno arterijo (angl. left anterior descending coronary artery, LADCA) (V40 Gy) zabeležili prav pri tehniki H-IMRT. Naši rezultati nakazujejo, da so lahko razlike v povprečni absorbirani dozi srca ali levega prekata posledica uporabljene tehnike obsevanja ali pa telesne konstitucije bolnice. Tudi ob zelo nizki vrednosti srce Dmean (< 2,5 Gy) pa lahko posamezni srčni segmenti, predvsem srednji in distalni segment LADCA ter apikalni in sprednji predel levega prekata, prejmejo bistveno višje doze, celo 30–40 Gy. Pri analizi povprečne absorbirane doze priležnega pljučnega krila smo ugotovili, da najnižje srednje vrednosti dosegamo s tehniko 3D-CRT, in sicer 5,6 Gy, višje pri T-IMRT s 5,7 Gy in najvišje ponovno pri tehniki H-IMRT z 8,7 Gy (p = 0,012). Obsevalna tehnika izbire za večino bolnic po ohranitveni operaciji zaradi raka leve dojke je 3D-CRT, saj smo z njo pri večini obsevalnih načrtov dosegli potrebne zahteve pri načrtovanju. Predvsem za bolnice s srednje velikimi tarčnimi volumni je optimalna tehnika izbire tudi T-IMRT. Za bolnice z izjemno velikimi ali kompleksneje oblikovanim tarčnimi volumni pa sta tehniki izbire 3D-CRT in izjemoma tudi H-IMRT. Pri bolnicah, pri katerih ugotovimo višjo absorbirano dozo na posamezne srčne segmente, pri mlajših bolnicah in pri tistih s pridruženimi dejavniki tveganja za okvaro srca, svetujemo skrbnejše sledenje morebitnih okvar na srcu.
Keywords: Rak dojk, tridimenzionalno konformno obsevanje, intenzitetno modulirano obsevanje, velikost dojk
Published: 24.12.2019; Views: 330; Downloads: 31
.pdf Full text (3,28 MB)

Search done in 0.16 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica