Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Doktorska disertacija se osredotoča na raziskovanje oblik, vzrokov in odzivov na kriminaliteto v urbanih lokalnih skupnostih. Sledili smo evropskim smernicam za merjenje varnosti v urbanih lokalnih skupnostih in jih uporabili na primeru Ljubljane, ki predstavlja največje urbano okolje v Sloveniji in hkrati velja za eno izmed 58 gosto poseljenih evropskih mest. Na podlagi omenjenih smernic smo urbano okolje Ljubljane postavili v širši demografski kontekst, zbrali informacije o neredu in kriminalitete in njuni porazdelitvi, na podlagi socioloških teorij ugotavljali vzroke za kriminaliteto, izmerili zaznavanje prebivalcev glede virov ogrožanja v urbanih okoljih in glede policije, s pomočjo indikatorjev kakovosti življenja prebivalcev le to tudi izmerili, in opredelili vse formalne subjekte in njihovo vlogo pri zagotavljanju varnosti na lokalni ravni. V empiričnem delu doktorske disertacije smo izvedli skupnostno anketo (angleško community survey) v urbanih predelih Ljubljane. Podatke smo zbrali z anketiranjem, ki je potekalo v desetih urbanih soseskah, pet od teh je bilo glede na policijsko statistiko manj obremenjenih s številom prekrškov zoper javni red in mir ter kaznivimi dejanji, pet pa je bilo bolj obremenjenih. Anketiranje prebivalcev je potekalo v letu 2016, od oktobra do decembra. Vzorec je vseboval 1.000 polnoletnih prebivalcev Ljubljane, ki so živeli na območju desetih izbranih sosesk. Rezultati analiz podatkov so razkrili, da glede na tip soseske prihaja do pomembnih razlik v značilnostih urbanih okolij (demografska struktura, družbena infrastruktura, kakovost življenja) in do razlik v stopnji viktimizacije (manjša stopnja viktimizacije je bila značilna za manj obremenjene soseske). Prav tako so se pomembne razlike pokazale v družbenih procesih glede na tip soseske. Prebivalci manj obremenjenih sosesk so navajali višjo stopnjo socialne kohezije, manj odklonskosti mladih in boljši odnos do migrantov, kot prebivalci bolj obremenjenih sosesk. Razlike so bile značilne tudi za zaznavanja prebivalcev, in sicer so prebivalci manj obremenjenih sosesk zaznavali manj nereda v soseski ter kriminalitete, prav tako so izražali boljše poglede o policiji (učinkovitosti policije, postopkovna pravičnost, pripravljenost sodelovanja s policijo, moralna identifikacija s policisti) kot prebivalci bolj obremenjenih sosesk. Ugotovili smo tudi, da se dejavniki, ki vplivajo na zaznavanje virov ogrožanja in na zaznavanje policije, razlikujejo glede na tip soseske. V zadnjem delu, smo kot enega izmed glavnih ciljev, oblikovali model varnosti v urbanih okoljih, ki temelji na ugotovitvah preteklih raziskav in na ugotovitvah predhodno izvedenih analiz. Model varnosti tako vsebuje družbene procese v skupnosti, zaznavanje prebivalcev glede virov ogrožanja in zaznavanje prebivalcev glede policije. Ugotovili smo vpliv družbenih procesov na zaznavanje virov ogrožanja, ki dalje vplivajo na zaznavanje policije, zaznavanje policije pa vpliva na družbene procese v skupnosti. Gre za krožno dinamiko vplivov, in ob spreminjanju le enega od dejavnikov, se spremenijo tudi vsi ostali. Ker se model ustrezno prilagaja podatkom, predlagamo njegovo uporabo tudi v prihodnjih študijah tako v domačem kot mednarodnem okolju.
Ključne besede: varnost, lokalne skupnosti, urbana okolja, prebivalci, zaznave, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 23.02.2021; Ogledov: 886; Prenosov: 139
Celotno besedilo (3,00 MB)

Opis: Termin električni in elektronski odpadek oziroma e-odpadek opisuje stvari/izdelke, ki v celoti predstavljajo opremo električnega ali elektronskega izvora, ali pa izdelek vsebuje zgolj en del električnega, ali elektronskega izvora, ki ga lastnik zavrže kot odpadek, brez namere po nadaljnji uporabi. Zaradi hitrega razvoja industrije in informacijske tehnologije ter čedalje večje potrošnje, so e-odpadki postali eden izmed najhitreje rastočih tokov odpadkov. E-odpadki vsebujejo tako vredne elemente (npr. zlato, platina, srebro) kot strupene elemente (npr. kadmij, živo srebro in krom), zato je njihovo razstavljanje in recikliranje na okolju varen način drago. Raziskovalci so ugotovili, da je več kot 80 odstotkov vseh zavrženih e-odpadkov nezakonito poslanih iz razvitih držav v države v razvoju, kjer e-odpadke nezakonito razstavijo delavci v neformalnem sektorju. Slednji z namenom zaslužka od prodaje vrednih elementov, ki jih pridobijo z neustreznim razstavljanjem e-odpadkov, onesnažujejo okolje ter ogrožajo zdravje sebe in drugih ljudi. Razvite države so z namenom preprečevanja nezakonitega trgovanja in pošiljanja e-odpadkov v države v razvoju, zaostrile zakonodajo, vendar ni bilo večjega učinka. Z namenom raziskovanja problematike nezakonitega trgovanja in pošiljanja e-odpadkov smo preučili in predlagali uporabo ukrepov Clarkovega modela situacijskega preprečevanja kriminalitete, s katerimi bi zniževali nezakonito trgovanje z e-odpadki. Situacijska prevencija raziskuje možnosti za zniževanje priložnosti za storitev posamezne vrste kaznivega dejanja z večanjem tveganja za storitev kaznivega dejanja in hkrati z zniževanjem nagrad. V doktorski disertaciji smo v teoretičnem delu predstavili področje e-odpadkov (terminologija, sestava, zdravstveni in okoljski ter družbeni vplivi e-odpadkov, mednarodna in nacionalna pravna ureditev ter dosedanje ugotovitve) in teorijo situacijskega preprečevanja kriminalitete (pomen, ukrepi in dosedanje ugotovitve). V praktičnem delu smo z uporabo mešanih metod naredili: 1) študijo zaznanih primerov čezmejnih (ne)zakonitih pošiljk e-odpadkov, 2) analizo kaznovalne politike na področju e-odpadkov v Sloveniji, 3) analizo statističnih podatkov ter 4) opravili delno strukturirane intervjuje z različnimi predstavniki (to so: uradni organi, nosilci shem za ravnanje z e-odpadki ter "free riderji" in posamezniki, ki se nezakonito ukvarjajo z razstavljanjem e-odpadkov). »Free riderje« smo povprašali o njihovem ravnanju z e-odpadki, saj ti nimajo podpisane pogodbe za ravnanje z e-odpadki z enim od nosilcev shem za ravnanje z e-odpadki ter predstavljajo sivi trg. Rezultati intervjujev so pokazali, da je v Sloveniji nezakonito trgovanje in pošiljanje e-odpadkov v druge države malo verjetno. Izpostavljena je bila problematika odvzemanje vrednih kovin iz e-odpadkov, ki jih posamezniki prodajo slovenskim podjetjem, katera odkupujejo tovrstne kovine. »Free riderji« so podali zelo površinske odzive in odgovorili, da ustrezno ravnajo z e-odpadki. Kaznovalna politika na področju e-odpadkov je zelo redka. Namreč težko je dokazljiva neposredna onesnaženost okolja ali resno ogrožanje človekovega zdravja, ki neposredno izvira iz neustreznega ravnanja z e-odpadkom ali z nezakonitim pošiljanjem e-odpadkov. Ugotovitve iz praktičnega dela so bile podlaga za prilagajanje ukrepov situacijskega preprečevanja kriminalitete. Za slovenski prostor so uporabni ukrepi: ozaveščanje potrošnikov, redno izvajanje nadzora nad akterji, ki ravnajo z e-odpadki, izobraževanje kadra državnih organov, zagotovitev ustrezno varovanih prostorov za zbiranje in skladiščenje e-odpadkov, poenotenje uradnih evidenc prijavljenih proizvajalcev e-opreme, znižanje cene in večja dostopnost nadomestnih delov za nedelujočo/pokvarjeno e-opremo, znižanje odkupne vrednosti za vredne kovine iz e-odpadkov z namenom odvračanja nezakonitega razstavljanja e-odpadkov.
Ključne besede: električni odpadki, elektronski odpadki, e-odpadki, nezakonito trgovanje, kriminaliteta, ekološka kriminaliteta, situacijsko preprečevanje, situacijski preventivni ukrepi, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 20.01.2021; Ogledov: 815; Prenosov: 103
Celotno besedilo (4,66 MB)

Opis: Organizirana kriminaliteta je globalno percipirana kot ena izmed najresnejših groženj sodobni državni in socialno-družbeni ureditvi. Čeprav lahko v smislu modusa operandi govorimo o zelo starem pojavu, je organizirana kriminaliteta, v terminološki dikciji termin 19. stoletja. Navkljub dejstvu, da tako v smislu modusa operandi, kot v čisto jezikovnem smislu, ne gre za nov pojav, konkretne, globalno sprejete dikcije kaj je organizirana kriminaliteta vseeno še nimamo. Opazno je periodično re-fokusiranje med tem »kdo« je organizirana kriminaliteta in med »kaj je« organizirana kriminaliteta. Omenjena nedorečenost o tem »kaj je« organizirana kriminaliteta, gotovo služi političnim agendam, saj se preko poudarjanja, da organizirano kriminaliteto izvajajo tujci, oziroma neavtohtoni prebivalci neke države ustvarja moralno paniko, ki potem preko stroge represivne politične retorike prinaša politične točke. Na drugi strani se fokusiranje na vrsto kaznivih dejanj, ki prevladujejo znotraj klasične organizirane kriminalitete zakriva storilce beloovratniške in gospodarske kriminalitete, ki dejansko povzroča večjo škodo kot klasična organizirana kriminaliteta. Vpliv (na) gospodarstva se v diskurzu o organizirani kriminaliteti najpogosteje pojavi v navezavi govora o tendencah organizirane kriminalitete po t. i. infiltraciji v formalno gospodarstvo. Slednje je je pogosto videno, kot eno izmed največjih nevarnosti, ki jo povzroča organizirana kriminaliteta, čeprav empirični podatki o obstoju takih groženj niso najbolj preprečljivi (vsaj ne za večino držav). Vseeno pa, četudi skupine organizirane kriminalitete v formalno gospodarstvo ne vstopajo načrtno, fokusirano z izrecnem motivom izvajanja ali prikrivanja kaznivih dejanj so s formalnim gospodarstvom povezane zaradi naravnih denarnih tokov. Vsekakor tudi to ne sme biti spregledano. Neformalna in formalna gospodarska sfera sta neločljivo povezani, saj se vedno del sredstev, zasluženih v eni sferi porabi v drugi. Organizirana kriminaliteta oziroma člani skupin organizirane kriminalitete tu niso izjema, intenzivnost porabe njihovih sredstev v eni izmed sfer variira od višine njihovih (ne)legalnih sredstev in dejanskih razlogov ter želja po delovanju v drugi. V Sloveniji raziskovanje o tovrstni prepletenosti organizirane kriminalitete in formalne ekonomije še ni bilo in zato disertacija predstavlja prvo takšno delo. S klasičnim bi-parcialnem pristopom smo vpogledali v stanje vpetosti organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo v Sloveniji. Prvi del disertacije zajema poglobljen in obsežen pregled literature, drugi pa empirično več dimenzionalno raziskovanje, pri katerem je bila za poglavitno metodo uporabljen pregled tožilskih spisov, druga metoda pa strukturirani intervjuju z osebami, ki se pri svojem delu srečujejo s odkrivanjem, preiskovanjem in sojenjem v primerih organizirane kriminalitete. Na podlagi dostopnih podatkov ugotavljamo, da v Sloveniji obseg vpetosti klasične organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo ni alarmantne obsežnosti. Med motivi, ki zavisijo od tipa dejavnosti s katero se ukvarjajo poslovni subjekti, ki jih imajo v lasti člani skupine organizirane kriminalitete in tipa kriminalne dejavnosti s katero se le ti ukvarjajo, prevladuje želja po legalnem podjetništvu. V primeru ko gre za izkoriščanje prostitucije, pa so poslovni subjektu uporabljeni tudi za olajševanje oziroma prikrivanje tovrstne aktivnosti. V Sloveniji se direktno preiskovanje vpetosti (infiltracije) organizirane kriminalitete v formalno ekonomijo RS ne izvaja, se pa posredno preko finančnih preiskav, vseeno pogleda v ekonomsko vedenje članov skupin organizirane kriminalitete. V tem obziru, se nakazuje, da so same finančne preiskave dobro narejene in preiskovalci dovolj usposobljeni, toda največji problem predstavlja zakonodaja na področju odvzema premoženja nezakonitega izvora, ki onemogoča ustrezno delovanje na tovrstnem področju. Prav tovrstna zakonodaja predstavlja problem tudi na področju preisk
Ključne besede: organizirana kriminaliteta, formalna ekonomija, vpetost, odkrivanje, preiskovanje, dokazovanje, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 08.11.2019; Ogledov: 1654; Prenosov: 254
Celotno besedilo (2,48 MB)

Opis: Samomor v policiji je v Evropi še vedno tabuizirana tema in dokaj neraziskano področje, ki doslej ni bilo podvrženo konkretnejši znanstveni analizi, kot je na primer področje samomorilnosti v varnostnih organih že desetletja podrobno proučevano v ZDA, na podlagi izsledkov pa pripravljeni ustrezni odzivi in preventivni ukrepi. Policisti v Evropi in njihove policijske organizacije so še vedno podvrženi različnim predsodkom, izvirajočim iz policijske subkulture, ki je večinoma povsod po svetu zelo podobna. Policisti in njihovi vodje imajo policista za posameznika, ki je nadpovprečno hraber in pošten, ki sam rešuje svoje težave in ne potrebuje drugih oseb, da bi jim morebiti zaupal svoje težave. Izražanje stiske, preveč emocionalno odzivanje in izkazovanje čustev niso zaželeni, psihične motnje ali celo bolezen pa so sramota. Prav tako je sramotno iskanje strokovne pomoči v primeru stiske in psihičnih težav, ki je velikokrat celo na nek način sankcionirano z omalovaževanjem takega posameznika kot slabiča ali »motene« osebe, nesposobne opravljati odgovorne policijske naloge ter nošenja in rokovanja s službenim orožjem. Namen raziskave samomorov v slovenski policiji je bil proučiti skupne komponente in ugotovitve več ločenih raziskav in izvesti skupen sklep, na podlagi katerega bi laže in potrjeno dognali vzroke in skupne značilnosti samomorov v slovenski policiji in policiji kot stanovski organizaciji nasploh. Raziskovalno nalogo smo razdelili na teoretični in empirični del ter povzeli skupne ugotovitve posameznih analiz, ki smo jih primerjali med seboj. Na koncu smo pripravili sklepne misli s priporočili za izboljšanje stanja na področju boja proti samomorilnosti v policiji. Teoretični del obsega splošne doslej znane značilnosti in vrste samomora skozi zgodovino ter gibanje na področju samomorilnosti v državah Evropske unije in širše. Predstavimo tudi dosedanje že izvedene analize na temo samomorov v policiji primerljivih držav in slovenski policiji, saj so bili podatki doslej že proučevani v diplomskih nalogah diplomantov Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru in Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Še posebej podrobno predstavimo področje pojava samomorilnosti v avstrijski policiji ter izvedemo primerjavo s podatki o samomorilnosti v slovenski policiji. Obenem primerjamo način izvedbe psihološkega presejevanja kandidatov za policiste obeh policij in izpeljemo zaključke, ki kažejo, da je ogroženost zaradi samomorilnosti v slovenski policiji manjša od tiste v avstrijski policiji in policiji drugih primerljivih držav, da pa bi veljalo izboljšati sistem presejevanja kandidatov za policiste po vzoru avstrijskega modela. Podrobno predstavimo tudi izvedene teoretične osnove znanstvenih analiz, opravljenih na Psihiatrični kliniki Ljubljana v času po drugi svetovni vojni in po osamosvojitvi, in ugotovimo, da je trend samomorilnosti med slovensko splošno populacijo in med slovenskimi policisti podoben ter da se glede vzrokov, znanih indikatorjev in ugotovitve glede »kritične« in najbolj ogrožene skupine posameznikov podatki iz ugotovitve izvedenih študij deloma prekrivajo. V empiričnem delu izvedemo primerjavo podatkov, pridobljenih v že izvedenih podobnih analizah samomorilnosti med splošno populacijo v Republiki Sloveniji, in rezultatov analiz raziskav, ki smo jih izvedli med policijsko populacijo v Republiki Sloveniji. Nekaj analiz je bilo opravljenih tudi s pomočjo zgodovinskega gradiva, ki smo ga na podlagi dovoljenja Arhivske komisije RS zbrali v Arhivu RS v Ljubljani. Pri zbiranju podatkov smo uporabili statistične podatke Svetovne zdravstvene organizacije, podatke Evropskega statističnega urada EUROSTAT, podatke, pridobljene v Statistični upravi RS (SURS), na Inštitutu za varovanje zdravja (IVZ) oziroma Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) in Policiji ter v Arhivu Republike Slovenije.
Ključne besede: samomori, osebnostne lastnosti, socialni dejavniki, policija, policisti, policijska subkultura, doktorske disertacije
Objavljeno v DKUM: 24.07.2018; Ogledov: 1878; Prenosov: 173
Celotno besedilo (5,41 MB)

Opis: Currently, many discussions are held around the world regarding legitimacy of criminal justice systems. The dual nature of legitimacy in prison consists of prisoner’s perceptions of legitimacy and self-legitimacy of the prison staff. Legitimacy of prison staff is defined as the ability of prison workers to implement their authority in an honest, lawful and just manner, while prisoners acknowledge their status as eligible power-holders who deserve to be obeyed and to comply with their decision. Self-legitimacy of the prison staff is defined as the belief of prison workers that their position in prison and the power entrusted to them is in accordance with fundamental moral norms of the society and a sense of self-confidence, in terms of awareness of their abilities to perform tasks within the prison environment. In this dissertation, answers to two fundamental questions were sought: 1) Which factors influence prisoner’s perceptions of legitimacy of the prison staff in Slovenian prisons? and 2) Which factors influence self-legitimacy of the prison staff in Slovenian prisons? Mixed methods of qualitative and quantitative research were used in order to improve the validity and the reliability of results, which are based on more solid evidence obtained by reducing disparities between the collected data and the findings. Results revealed that prisoner’s perceptions of legitimacy is influenced by: 1) distributive justice, 2) obligation to obey, 3) relations with prisoners, 4) relations with the prison staff, 5) procedural justice, 6) age, 7) effectiveness of the prison staff, 8) the prison regime, and 9) trust in authority. Moreover, prisoner’s perceptions of legitimacy of the prison staff in more liberal regimes was more positive. Results revealed that prison staff’s perceptions of self-legitimacy is influenced by: 1) education, 2) relations with colleagues, 3) relations with prisoners, 4) supervisors’ procedural justice, 5) age, 6) subculture of the prison staff, 7) satisfaction with salary, and 8) audience (prisoners) legitimacy. Contrary to expectations, self-legitimacy of the prison staff has a positive impact on the willingness of prison workers to use force against prisoners. These findings confirmed the theoretical assumption in the dual model of legitimacy of linking the role of relations between prisoners and prison workers in Slovenian prisons, and enabled the formulation of suggestions for improvement of the current situation in the field of legitimacy in Slovenian prisons.
Ključne besede: legitimacy, prison staff, prisoners, self-legitimacy, Slovenia
Objavljeno v DKUM: 14.05.2018; Ogledov: 2081; Prenosov: 294
Celotno besedilo (2,85 MB)