SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 20
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Modeli odvzema premoženja nezakonitega izvora - pravni, organizacijski in izvedbeni vidiki
Katja Rejec Longar, 2018, doktorska disertacija

Opis: V zadnjih letih se je iz ZDA tudi v Evropo preselila ideja, da je najučinkovitejši spopad z organiziranim in ekonomskim kriminalom odvzem premoženjske koristi oziroma nezakonito pridobljenega premoženja. S porastom organizirane kriminalitete so se namreč organizirane kriminalne združbe dokopale do precejšnje finančne moči ter z umazanim denarjem začele prodirati tudi v legalne sfere delovanja. Zaporne kazni za pregon tovrstnih aktivnosti niso več učinkovite v zadostni meri, zlasti ker imajo združbe z znatnimi finančnimi sredstvi s korupcijo moč vplivati na odločanje tako organov pregona, sodstva kot tudi finančnih institucij in celo zakonodajalcev. Opisanim specifikam organiziranega kriminala so se morala prilagoditi tudi orodja za boj proti njem. Eno od najučinkovitejših je zagotovo uporaba postopkov odvzema premoženja nezakonitega izvora. V teoretičnem delu smo opredelili koncept odvzema premoženja nezakonitega izvora ter predstavili nekatere kritične poglede nanj. Ugotovili smo, da je odvzem premoženja š širši pojem kot je zgolj zaplemba premoženja saj obsega pet faz: 1. finančna preiskava, 2. zavarovanje premoženja, 3. zaplemba, 4. izvršba odločbe o zaplembi in 5. razpolaganje s premoženjem.. Na podlagi tega smo analizirali akte mednarodnih organizacij ter med seboj primerjali ureditve štirih držav članic EU, ki so na tem področju uspešne, ter Slovenije. Iz naše analize obveznosti in priporočil, ki nam jih nalagajo mednarodne organizacije ter iz primerijalno pravne analize ureditve držav članic EU, ki so na tem področju uspešne, izhaja, da morajo biti znotraj nacionalnega pravnega reda vse faze postavljene sistematično in mora celoten postopek biti istočasno podprt z ustreznimi centraliziranimi organizacijskimi strukturami. V empiričnem delu smo izvedli anketo med slovenskimi policisti in tožilci. Na podlagi analize njihovih odgovorov smo ugotovili, da policisti in tožilci načeloma podpirajo odvzem premoženja nezakonitega izvora. Hkrati jih velika večina meni da slovenska zakonodaja ni sistematična in da ne daje dobre podlage za učinkovito izpeljavo postopka v kazenskem ali v civilnem okvirju. V povezavi z ustreznostjo slovenske organizacijske strukture na področju odvzema premoženja tako policisti in tožilci močno podpirajo ustanovitev dveh centraliziranih organov, prvega za izvajanje finančnih preiskav in postopka odvzema in drugega za upravljanje z zavarovanim in odvzetim premoženjem. Natančna analiza določb slovenske zakonodaje, ki ureja odvzem premoženja v kazenskem in civilnem postopku ter odsotnost centraliziranih organziacijskih struktur pritrjujeta stališčem slovenskih policistov in tožilcev. Na podlagi ugotvoljenih standardov, ki zagotavljajo učinkovitost postopka oidzvema premoženja, tj sistematična urejenost vseh faz ter centralizirana organizacijska struktura, smo izdelali priporočila za vzpostavitev odvzema premoženja v Sloveniji, ki so uporabna tudi za druge države s kontinentalnim pravnim sistemom.
Ključne besede: finančne preiskave, odvzem premoženja nezakonitega izvora, zavarovanje premoženja, zaplembe, doktorske disertacije
Objavljeno: 23.05.2018; Ogledov: 49; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (2,44 MB)

2.
Comparison of self-legitimacy of the prison staff and prisoner's perceptions of prison staff legitimacy
Rok Hacin, 2018, doktorska disertacija

Opis: Currently, many discussions are held around the world regarding legitimacy of criminal justice systems. The dual nature of legitimacy in prison consists of prisoner’s perceptions of legitimacy and self-legitimacy of the prison staff. Legitimacy of prison staff is defined as the ability of prison workers to implement their authority in an honest, lawful and just manner, while prisoners acknowledge their status as eligible power-holders who deserve to be obeyed and to comply with their decision. Self-legitimacy of the prison staff is defined as the belief of prison workers that their position in prison and the power entrusted to them is in accordance with fundamental moral norms of the society and a sense of self-confidence, in terms of awareness of their abilities to perform tasks within the prison environment. In this dissertation, answers to two fundamental questions were sought: 1) Which factors influence prisoner’s perceptions of legitimacy of the prison staff in Slovenian prisons? and 2) Which factors influence self-legitimacy of the prison staff in Slovenian prisons? Mixed methods of qualitative and quantitative research were used in order to improve the validity and the reliability of results, which are based on more solid evidence obtained by reducing disparities between the collected data and the findings. Results revealed that prisoner’s perceptions of legitimacy is influenced by: 1) distributive justice, 2) obligation to obey, 3) relations with prisoners, 4) relations with the prison staff, 5) procedural justice, 6) age, 7) effectiveness of the prison staff, 8) the prison regime, and 9) trust in authority. Moreover, prisoner’s perceptions of legitimacy of the prison staff in more liberal regimes was more positive. Results revealed that prison staff’s perceptions of self-legitimacy is influenced by: 1) education, 2) relations with colleagues, 3) relations with prisoners, 4) supervisors’ procedural justice, 5) age, 6) subculture of the prison staff, 7) satisfaction with salary, and 8) audience (prisoners) legitimacy. Contrary to expectations, self-legitimacy of the prison staff has a positive impact on the willingness of prison workers to use force against prisoners. These findings confirmed the theoretical assumption in the dual model of legitimacy of linking the role of relations between prisoners and prison workers in Slovenian prisons, and enabled the formulation of suggestions for improvement of the current situation in the field of legitimacy in Slovenian prisons.
Ključne besede: legitimacy, prison staff, prisoners, self-legitimacy, Slovenia
Objavljeno: 14.05.2018; Ogledov: 57; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (2,85 MB)

3.
Preiskovanje kaznivih dejanj zoper umetnine v Republiki Sloveniji
Saša Kuhar, 2017, doktorska disertacija

Opis: Preiskovanje kriminalitete zoper umetnine je zaradi specifičnosti dolgotrajen proces in zahteva sodelovanje različnih inštitucij tako na nacionalni kot mednarodni ravni. V doktorski disertaciji je predstavljena problematika preiskovanja kaznivih dejanj zoper umetnine v Sloveniji, podprta z eno prvih slovenskih študij na tem področju. Z metodo analize vsebine pisnih virov je pregledana strokovna literatura, zakonodaja in nam dostopni obravnavani primeri, s pomočjo katerih smo oblikovali teoretična izhodišča. Pojav kaznivih dejanj zoper umetnine v Sloveniji smo analizirali z deskriptivno metodo, statističnimi izsledki, vodenimi delno strukturiranimi intervjuji s predstavniki policije, finančne uprave, tožilstva, Ministrstva za kulturo in sodnim izvedencem, kvalitativno analizo tožilskih spisov, oblikovanjem ugotovitev in uparjanjem s stroko. Na podlagi proučenih virov in mnenj stroke smo prišli do ugotovitev o problematiki in preiskovanju kaznivih dejanj zoper umetnine. Ker so tožilski spisi o kaznivih dejanjih zoper umetnine na tožilstvih vodeni skupaj s tožilskimi spisi o drugih premoženjskih kaznivih dejanjih, je bilo ob že tako majhnem številu primerov težko iz baze pridobiti primere, ki so izpolnjevali pogoje za raziskavo. Rezultati empirične raziskave kažejo, da policija v Sloveniji v povprečju letno obravnava 100 primerov kaznivih dejanj zoper umetnine. Prevladujejo tatvine umetnin iz cerkvenih in profano sakralnih objektov, ki bi jih lahko zmanjšali s preventivnimi ukrepi in večjim osveščanjem javnosti o vrednosti, ki jo imajo umetnine za narodovo zgodovino. Kot storilci kaznivih dejanj zoper umetnine prevladujejo moški, ne predkaznovani, kazniva dejanja storijo priložnostno, na prikrit način in iz ekonomskih motivov. Ogled kraja dejanja je policija opravila pri vseh primerih tatvine umetnin, v večini primerov so najdene sledi obuval, papilarnih linij in orodja, ki na glavni obravnavi služijo kot dokaz in pomagajo pri obsodbi storilcev. Preiskanost znaša 23,6 % in je v primerjavi s podatki iz drugih držav nekoliko višja. Slovenska sodišča obravnavajo zelo majhen odstotek vseh storjenih kaznivih dejanj zoper umetnine. Po informacijah pridobljenih s strani umetnikov, galeristov in cenilcev lahko vidimo, da so se številni od njih že srečali s ponaredki. A kljub sumu le redki to prijavijo pristojnim institucijam. Težava, s katero se srečujejo preiskovalci v Sloveniji kot tudi preiskovalci drugih držav Evropske unije, je spletno trgovanje z umetninami. Na spletu se ponuja velika količina umetnin, za katere je težko ugotoviti njihova pristnost in izvor. Zavedati se je potrebno, da brez prijave kaznivega dejanja ali zaznave policije, se predkazenski postopek ne more pričeti in posledično državni tožilec ne dobi podatkov, da bi lahko pričel kazenski postopek. To je en od razlogov zakaj primeri kaznivih dejanj zoper umetnine v Sloveniji redko dobijo sodni epilog. V kolikor pa pride do obravnave na sodišču, so pravnomočne sodbe redke in v večini primerov pogojne. Glede na pregledano literaturo in podatke, ki smo jih pridobili z raziskavo ter opravljenimi intervjuji lahko trdimo, da je sodelovanje med strokovnjaki s področja umetnosti in preiskovalci zelo dobro, hitro in učinkovito. Na podlagi ugotovitev teoretičnega preučevanja in empiričnega raziskovanja je mogoče trditi, da kriminaliteta zoper umetnine v Sloveniji trenutno ne predstavlja alarmantnega stanja. Smotrno bi bilo, da se zopet ustanovi medresorska skupina, ki bi preiskovalcem in umetnostnim strokovnjakom pomagala pri preiskovanju in preprečevanju tovrstne kriminalitete ter pri izmenjavi znanja in stališč. Na podlagi specifičnega modela raziskovanja, ki zagotavlja reprezentativnost vzorca, smo prišli do novih ugotovitev, ki so v pomoč znanosti in stroki pri preiskovanju kriminalitete zoper umetnine ter pri oblikovanju preventivnih ukrepov.
Ključne besede: umetnine, kriminaliteta, kazniva dejanja, preprečevanje, preiskovanje, Slovenija, doktorske disertacije
Objavljeno: 14.11.2017; Ogledov: 157; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (2,32 MB)

4.
Zasebna obveščevalna dejavnost v Republiki Sloveniji - teoretični, pravni in praktični vidiki
Jaroš Britovšek, 2017, doktorska disertacija

Opis: Obveščevalna dejavnost, ki je bila vedno obravnavana kot klasična dejavnost države, se je začela pojavljati tudi v zasebnem sektorju. Ta proces je potekal predvsem na Zahodu, zato nas je zanimalo, ali obstajajo tudi v Republiki Sloveniji zametki zasebne obveščevalne dejavnosti pri zasebnem varovanju. V doktorski disertaciji smo zasebno obveščevalno dejavnost v Republiki Sloveniji preučevali s teoretičnega, pravnega in praktičnega vidika. Na podlagi razvoja državnih in zasebnih obveščevalnih organizacij smo vzpostavili teoretično−konceptualni okvir obveščevalne dejavnosti. Obveščevalna dejavnost poteka v prostoru podatkov in informacij, sestavljajo jo temeljni elementi: zbiranje, analiza podatkov in protiobveščevalna dejavnost. Pojmi, ki opredeljujejo obveščevalno dejavnost in jo razlikujejo od drugih oblik zbiranja podatkov, so tveganja, tajnost in nadzorovanje. Na podlagi teoretičnega modela smo pregledali ustrezno zakonodajo Republike Slovenije in izvedli spletno anketo med predstavniki gospodarskih subjektov, ki se ukvarjajo z zasebnim varovanjem, varnostnim svetovanjem, informacijsko varnostjo in detektivsko dejavnostjo. Zaradi večkrat zaznane negativne konotacije ob omenjanju zasebne obveščevalne dejavnosti in njene narave ne moremo z gotovostjo trditi, koliko je v Republiki Sloveniji resnično razširjena. V Republiki Sloveniji tudi ni družbe, ki bi svoje obveščevalne in protiobveščevalne storitve oglaševala na trgu. Kljub temu smo lahko s pomočjo teoretičnega modela, pregleda zakonodaje in spletne ankete ugotovili, da vendarle obstajajo elementi zasebne obveščevalne dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki se izražajo pri nekaterih dejavnostih detektivov in zasebnih varnostnih družb. Zakonodaja in praksa kažeta na to, da se zasebna protiobveščevalna dejavnost v Republiki Sloveniji izvaja predvsem v obliki pasivnih varnostnih ukrepov.
Ključne besede: obveščevalna dejavnost, zasebna obveščevalna dejavnost, zasebna protiobveščevalna dejavnost, detektivska dejavnost, zasebno varovanje, doktorske disertacije
Objavljeno: 22.05.2017; Ogledov: 399; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

5.
Večkriterijski model učinkovitosti informacijske varnosti v organizacijah
Kaja Prislan, 2016, doktorska disertacija

Opis: Informatizacija poslovnih procesov spreminja koncepte zagotavljanja organizacijske varnosti. V doktorski disertaciji pojasnimo, kako v sodobnem poslovnem svetu pristopiti k upravljanju informacijske varnosti, kakšen je njen vpliv na poslovni uspeh in kako presoditi njeno zrelost. V situaciji, ko se evolucija informacijskih groženj odvija ob boku težkih gospodarskih razmer, je namreč veliko organizacij nesposobnih obvladovanja informacijskih tveganj in hkrati slediti tehnološkim trendom. Ugotovitve doktorske disertacije predstavljajo pristop k zagotavljanju tega ravnovesja, uporabne pa so za lastnike podjetij, managerje, strokovni kader in ostalo zainteresirano javnost. Ugotavljamo, da je upravljanje informacijske varnosti omejeno predvsem zaradi slabe informacijske podpore pri načrtovanju. Tiste organizacije, ki ne ugotavljajo izhodiščne situacije in presojajo uspešnosti ter učinkovitosti varnosti, ne morejo doseči skladnosti med operativnimi ukrepi, varnostnimi potrebami ter organizacijsko strategijo. V ospredje razprave zato postavljamo presojanje kakovosti informacijske varnosti. To področje proučujemo skozi prizmo poslovne funkcije, izhodišče pa predstavljajo priporočila iz področja varovanja informacijskih tehnologij, sledijo teorije sistemov, preprečevanja groženj/kriminalitete, managementa ter organizacije. Glavni rezultat je interdisciplinarni model ocenjevanja informacijsko varnostne kompetentnosti organizacij. V procesu razvijanja celovitega pristopa k presoji stanja informacijske varnosti, smo identificirali ukrepe, ki v stroki veljajo za uspešne in učinkovite. Z raziskavo izvedeno med strokovnjaki v Sloveniji, smo analizirali veljavnost izbranih ukrepov in njihov vpliv na kakovost informacijske varnosti. Glede na priporočila je v začetnih fazah treba najprej poskrbeti za represivno-nadzorne in logične kontrole, v nadaljevanju pa za strateške, socialne, organizacijske, normativne in okoljske vidike. Rezultat raziskave je odločitveno orodje, sestavljeno iz desetih faktorjev in 100 unikatno uteženih indikatorjev merjenja. Z uporabo modela se organizacije razvrstijo v enega izmed šestih razredov učinkovitosti, kjer so podana priporočila za izboljšanje stanja. Z namenom evalvacije uporabnosti predlagane rešitve smo z dodatno raziskavo model praktično testirali. Implementirali smo ga v majhen vzorec srednje-velikih organizacij in ugotovili, da je v teh organizacijah informacijska varnost v začetnih razvojnih fazah. Z izjemo fizičnih, tehničnih in logičnih kontrol, so najvplivnejši kriteriji najmanj razviti, izmed vseh področij pa se največje težave kažejo pri izvajanju analiz informacijskih tveganj. Ob upoštevanju tehnološkega konteksta organizacij, s katerim smo normirali indeksirane rezultate, se je pokazalo, da 25 % organizacij skrbi samo za osnovne vidike, 40 % sodi v srednji nivo, 35 % pa lahko ocenimo kot dobre prakse. Glede na razvitost ukrepov je 60 % proučevanih organizacij v reaktivni drži, generalno pa večina razvija približno polovico ukrepov v modelu. S primerjavo enot smo ugotovili, kateri faktorji ločujejo učinkovite organizacije od neučinkovitih, z analizo korelacij pa razvili priporočila za nadaljnje ukrepe. Evalvacija je pokazala tudi, da je model uporaben za sprejemanje odločitev pri internih evalvacijah – študije primerov ali analize splošnega stanja na večjih vzorcih.
Ključne besede: informacijska varnost, informacijske grožnje, varnostni management, varnostni ukrepi, učinkovitost, merjenje učinkovitosti, odločitveni modeli, doktorske disertacije
Objavljeno: 09.01.2017; Ogledov: 837; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (5,02 MB)

6.
Vpliv kazni na spreminjanje stališč in ravnanj udeležencev cestnega prometa v Sloveniji
Peter Pungartnik, 2016, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji preučujemo vpliv kazni na spreminjanje stališč in ravnanj udeležencev cestnega prometa v Republiki Sloveniji. Pri tem smo ugotovili, da ni mogoče najti znanstvenih preučevanj in raziskav o vplivu kazni na spreminjanje stališč in ravnanj (vedenja) udeležencev cestnega prometa. Ugotovljeno vrzel na področju znanstvenega raziskovanja smo želeli zapolniti z empirično raziskavo na večjem številu slovenskih voznikov. Na podlagi najpomembnejših ugotovitev našega teoretičnega preučevanja in empiričnega raziskovanja je mogoče trditi, da bi morali biti trajnostni vidiki boljše varnosti cestnega prometa v Sloveniji na področju izvrševanja zakonodaje v prihodnje v večji meri zasnovani na temeljih večje učinkovitosti kaznovanja kršiteljev cestno prometnih predpisov in povzročiteljev prometnih nesreč ter predvsem na alternativnih oblikah kaznovanja, saj smo potrdili njihov vpliv na spreminjanje stališč in ravnanja (vedenja) udeležencev v cestnem prometu v Sloveniji.
Ključne besede: kazni, kaznovanje, cestni promet, prometna varnost, udeleženci, stališča, ravnanja, vedenje, kaznovalni populizem, policija, doktorske disertacije
Objavljeno: 09.11.2016; Ogledov: 761; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (3,80 MB)

7.
Model za krepitev delovne zavzetosti zaposlenih v slovenski policiji
David Smolej, 2016, doktorska disertacija

Opis: Delovna zavzetost je nov koncept upravljanja s človeškimi viri, na katerega gledamo s številnih organizacijskih vidikov. Obravnavamo jo tudi skozi zadovoljstvo zaposlenega, organizacijsko vedenje in motivacijo, kot tudi čustveno, intelektualno in kognitivno predanost organizaciji. Poznamo tri stopnje delovne zavzetosti. Zaposleni so lahko zavzeti, nezavzeti ali aktivno nezavzeti pri svojem delu. Dosedanje raziskave so pokazale, da je večina zaposlenih v različnih tipih organizacij nezavzetih za delo. To so zaposleni, ki naredijo tisto, kar morajo, dela pa ne opravljajo energično in s strastjo, kar je značilno za zavzete zaposlene. Nezavzeti zaposleni v svoje delo vlagajo čas, ki pa ga na delovnem mestu ne preživijo kognitivno in s čustveno predanostjo. Ugotavljanje delovne zavzetosti v organizaciji je pomembno zaradi napovedi dobička in uspešnosti organizacije v prihodnosti. Policija sicer ni organizacija, ki bi stremela k dobičku, vendar je delovna zavzetost zaposlenih v policiji pomembna zaradi zagotavljanja notranje varnosti v državi. Ko govorimo o zaposlenih v slovenski policiji, je njihova delovna zavzetost toliko bolj pomembna, saj kot del Schengenskega območja zagotavljajo varnost tudi v Evropski uniji. Zaradi pomembnosti tega vprašanja smo opravili raziskavo med 739 policisti v Sloveniji, s katerim smo v prvi fazi ugotavljali stanje delovne zavzetosti, v nadaljevanju pa razvili model za krepitev delovne zavzetosti zaposlenih v slovenski Policiji. Delovno zavzetost smo merili z Gallupovim vprašalnikom Q12 in jo v nadaljevanju pojasnjevali z dvema faktorjema: Skrb za razvoj zaposlenega in Pogoji za učinkovito delo. Ugotovili smo, da na Skrb za razvoj zaposlenega statistično značilno in pozitivno vpliva Socialna opora nadrejenih, samoučinkovitost v obliki Posrednih izkušenj, Čustvenega stanja in Lastnih izkušenj. Statistično značilen in negativen vpliv pa imajo Cinizem do nadrejenih, Cinizem do skupnosti in Socialno spodkopavanje nadrejenih v javnosti. Za drugi faktor Pogoji za učinkovito delo, s katerim smo prav tako pojasnjevali delovno zavzetost, smo ugotovili, da statistično značilno in pozitivno vpliva samoučinkovitost v obliki Čustvenega stanja in Lastnih izkušenj, statistično značilen in negativen vpliv pa imata Cinizem do nadrejenih in Normativni cinizem. Glede na te in druge ugotovitve smo podali določene predloge za prakso. Na področju vodenja priporočamo vzpostavitev večje interakcije med policisti in njihovimi vodji. Izogibati se je treba načinu vodenja v obliki socialnega spodkopavanja. Na področju delovno pravnih zadev priporočamo ureditev statusa policistom, ki so zaposleni za določen čas, in policistom, ki opravljajo zahtevnejša dela v nižjih nazivih, kot jih določa sistemizacija delovnih mest. Prav tako svetujemo zaposlovanje policistov, ki imajo dejansko bivališče bližje delovnemu mestu. Zaradi Cinizma do pravne države priporočamo vzpostavitev sistema medsebojnega obveščanja policije, tožilstva in sodišča. Svetujemo pa tudi vzpostavitev kariernega sistema, ki bo služil trajnostnemu razvoju policije. Iz operativnega vidika je treba vzpostaviti profesionalizacijo policije tako, da se bo čim več policistov ukvarjalo z ozkim področjem dela. Prav tako svetujemo boljše vključevanje policistk v skupnost in večje zagotavljanje čustvene opore policistom v stresnih situacijah. Predlagamo tudi nadaljevanje procesa zvišanja ravni izobrazbe policistov ter zagotavljanje specialističnega usposabljanja in okrepitev mentorstva mlajšim policistom.
Ključne besede: policija, policisti, zaposleni, delovna zavzetost, samoučinkovitost, cinizem, spodkopavanje, socialna opora, Slovenija, doktorske disertacije
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 1209; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (5,57 MB)

8.
Oblikovanje nacionalnega modela kriminalističnoobveščevalne dejavnosti
Damjan Potparič, 2014, doktorska disertacija

Opis: Zaradi spoznanja, da izvajanje policijske dejavnosti na tradicionalen način v razmerah naraščanja števila kaznivih dejanj in ob istočasnem krčenju sredstev, namenjenih za policijo, ne omogoča več učinkovitega izvajanja policijskih funkcij, so se začele pojavljati nove strategije izvajanja policijske dejavnosti, ki večinoma temeljijo na spoznanju o uporabnosti informacij kot podpore pri sprejemanju odločitev. Ena od teh je obveščevalno vodena policijska dejavnost, ki predstavlja nadgradnjo kriminalističnoobveščevalne dejavnosti in hkrati pomembno gibanje policijske dejavnosti 21. stoletja. Koncept obveščevalno vodene policijske dejavnosti je bil s Haaškim programom na področju pravosodja in notranjih zadev v letu 2004 vnesen v varnostno arhitekturo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Z ustanovitvijo Evropskega kriminalističnoobveščevalnega modela so se načela obveščevalno vodene policijske dejavnosti začela uporabljati na področju preprečevanja in zatiranja kriminalitete s strani agencij EU ter držav članic EU, ki predstavljajo podsisteme Evropskega kriminalističnoobveščevalnega modela. V državah članicah EU, med njimi tudi v Sloveniji, je treba oblikovati nacionalne kriminalističnoobveščevalne modele, ki predstavljajo podsisteme Evropskega kriminalističnoobveščevalnega modela. Brez omenjenih podsistemov model kot sistem ne more učinkovito delovati.Na podlagi diagnosticiranih slabosti v obstoječem kriminalističnoobveščevalnem modelu slovenske policije smo s pomočjo teoretičnih okvirov, ki smo jih razvili v teoretičnem delu, in identificiranih dobrih praks v okviru analize tujih kriminalističnoobveščevalnih modelov oblikovali predlog ukrepov, ki so usmerjeni k odpravljanju slabosti v okviru obstoječega kriminalističnoobveščevalnega modela in implementaciji optimalnega nacionalnega kriminalističnoobveščevalnega modela v slovenski policiji. Ugotovitve doktorske disertacije je mogoče uporabiti tudi pri oblikovanju in implementaciji nacionalnih kriminalističnoobveščevalnih modelov v državah, ki imajo podobno organizacijsko strukturo policije kot Slovenija.
Ključne besede: kriminalističnoobveščevalna dejavnost, obveščevalno vodena policijska dejavnost, kriminalistična analitika, obveščevalni izdelki, kriminalističnoobveščevalni model, proaktivne policijske strategije, doktorske disertacije
Objavljeno: 04.12.2014; Ogledov: 893; Prenosov: 208
.pdf Celotno besedilo (1,33 MB)

9.
GROŽNJE INFORMACIJSKI VARNOSTI PRI RABI MOBILNIH NAPRAV
Blaž Markelj, 2014, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija z naslovom Grožnje informacijski varnosti pri rabi mobilnih naprav sistematično prikazuje razvoj mobilnih naprav, ki so v zadnjem času postale nepogrešljiv delovni pripomoček uporabnikov. Disertacija z dvostopenjsko raziskavo prikaže tudi celovit pogled na aktualne razmere na področju rabe mobilnih naprav v posameznih organizacijah. Mobilne naprave so namreč v sodobnosti toliko uporabljane tudi zaradi možnosti nenehnega dostopanja do podatkov. To omogočajo prav napredna omrežja ter hiter razvoj strojne in programske opreme. V uvodnem delu doktorske disertacije so opisane tendence vzajemnega razvoja posameznih delov tehnologije mobilnih naprav, ki šele celovito predstavljajo mobilne naprave; omrežja, strojna in programska oprema. Za boljše razumevanje močnega vpliva mobilnih naprav na ljudi in način dela je v doktorski disertaciji predstavljen razvoj tako mobilnih naprav kot celote kot tudi njihovih posameznih delov. Kot pomemben mejnik v razvoju mobilnih naprav je navedeno leto 2007, ko je podjetje Apple izdalo svoj prvi model iPhona. Ta je namreč popolnoma spremenil način dela z mobilno napravo (npr: bolj preprosta uporaba, hitrejši dostop do interneta itn.), s čimer se je spremenila uporabniška izkušnja. Doktorska disertacija predstavlja tudi področja najpogostejše rabe mobilnih naprav. Te najdemo v skoraj vsakem delovnem okolju, zato obstaja tudi ustrezna programska oprema za raznovrstna opravila. Poleg razvoja mobilnih naprav ima v teoretičnem delu doktorske disertacije pomembno mesto opis groženj in možnosti zaščit. Predvsem pri grožnjah je velik poudarek na njihovi stalni rasti in razvijanju. Mobilne naprave so uporabnikom sicer olajšale vsakodnevna opravila, a ob njihovi rabi zasledimo tudi veliko nevarnosti. Te so obravnavane kot grožnje, ki jim je namenjen pomemben del doktorske disertacije. V tem delu so opisi in razdelitve groženj na podlagi predhodnih razdelitev številnih organizacij, za boljšo preglednost pa je tu še avtorjeva lastna razdelitev, ki ponuja širši pogled na nenehno razvijajoče se grožnje mobilnim napravam. Opisane so tudi raziskave večjih organizacij, ki večkrat na leto poročajo o številu groženj uporabnikom mobilnih naprav, pri tem pa opažajo veliko povečevanje teh. V doktorski disertaciji so omenjena tudi tveganja in varnostne rešitve. Te avtor glede na spoznanja iz teorije in glede na raziskave razdeli na tehnične in organizacijske rešitve oziroma ukrepe. V nadaljevanju je predstavljena metoda, po kateri je bila izpeljana raziskava za namene doktorske disertacije, in posamezni rezultati prvega dela raziskave. Raziskava je zajela 34 organizacij, v katerih ugotavljamo celovit pogled na rabo mobilnih naprav. Pri tem so ključna vprašanja, ali se njihovi uporabniki zavedajo groženj mobilnim napravam, ali uporabljajo varnostne rešitve, s kakšnim namenom uporabljajo mobilne naprave ter kaj jim to pomeni (npr: konkurenčno prednost v poslovnem svetu). V prvem delu raziskave je na spletni vprašalnik v celoti odgovorilo več kot 300 uporabnikov mobilnih naprav. Rezultati analize odgovorov potrjujejo naša predhodna predvidevanja. Sodelujoči pogosto uporabljajo mobilne naprave, nameni njihove uporabe so raznovrstni in vidno razmejeni na zasebno in poslovno rabo. Uporabniki se do določene mere zavedajo možnosti uresničitve groženj, vendar ob tem še vedno uporabljajo preproste, grožnjam neprilagojene varnostne rešitve. V drugem delu raziskave pa so na vprašanja odgovarjali posamezniki, ki so v teh organizacijah zadolženi za varnost. Rezultati so pokazali, da je izobraževanje uporabnikov mobilnih naprav v organizacijah slabo opredeljeno, kar velja tudi za pravilnike in standarde, ki bi določali rabo mobilnih naprav. Analize rezultatov raziskave so pripeljale do nekaterih opredelitev do hipotez, ki so v celoti potrjene. Rezultati raziskave tako potrjujejo, da so mobilne naprave in pripadajoča programska oprema pogosto uporabljene tako za poslovne kot zasebne namene. V poslovnem svetu mobilne naprave pomenijo konk
Ključne besede: mobilne naprave, grožnje, informacijska varnost, zaščita
Objavljeno: 12.09.2014; Ogledov: 1448; Prenosov: 464
.pdf Celotno besedilo (2,35 MB)

10.
Kriminalistična postmortalna diagnostika v konceptu prenove mrliškopregledne službe : doktorska disertacija
Aleksander Jevšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: Z vprašanjem smrti in z njo povezanimi psihološkimi in sociološkimi vplivi na posameznika in na družbo se poglobljeno ukvarjajo različne znanstvene discipline. Posebno mesto zaseda proučevanje smrti in njenih posledic v medicinski, pravni in kriminalistični znanosti. Znanstveno raziskovanje smrti v medicini je osredotočeno v patologijo njenih vzrokov in v iskanje preventivnih in kurativnih ukrepov za daljšanje človeškega življenja. Poleg te, brez dvoma najpomembnejše funkcije medicinske znanosti, pa se patologija in sodna medicina, kot pomembni veji medicine, s svojimi raziskavami ukvarjata s tistimi posmrtnimi znaki, ki kažejo na to, ali je človek umrl po naravni poti ali pa je smrt posledica dejanja ali ravnanja pokojnega ali koga tretjega. Če je naloga medicine, da nesporno ugotovi smrt, čas in njen vzrok, je naloga prava, da uredi pravno varstvo in pravna razmerja do smrti, pravno opredeli smrt in uredi vse njene pravne posledice. Ker gre v primeru smrti za pomembno pravno dejstvo, ne zadostuje zgolj, da je smrt nedvomno ugotovljena, ampak je za pravo ključno, da je natančno ugotovljen točen čas in vzrok smrti. Zato so okoliščine, v katerih je smrt nastopila, v pravu še kako pomembne. Poznavanje natančnega časa in vzroka smrti ima še poseben pomen v kriminalistiki in v kazenskem pravu. Pri nasilnih smrtih, kjer gre za sum storitve kaznivega dejanja, se pogostokrat na podlagi natančno ugotovljenega časa in vzroka smrti usmerja preiskava na točno določenega osumljenca kaznivega dejanja ali pa se s pomočjo preverjanja drugih pomembnih okoliščin, v katerih je smrt nastopila, oži krog domnevnih osumljencev. Natančna posmrtna diagnoza časa in vzroka smrti zahteva multidisciplinarno sodelovanje med policijo, ki ugotavlja pomembne okoliščine smrti, in zdravnikom, ki opravlja mrliški pregled trupla. Na podlagi navedenega obravnavamo postmortalno diagnostiko kot del kriminalistične diferencialne diagnoze in kot del medicinske posmrtne diagnostike. Na strokovnost in kakovost postmortalne diagnostike v marsičem vplivajo organizacijski in kognitivni dejavniki. Neustrezna organizacija dela v policiji in v zdravstvu, 6 pomanjkanje strokovnega usposabljanja in neustrezen sistem financiranja mrliškopregledne službe so zgolj nekateri od organizacijskih dejavnikov, ki lahko pomembno vplivajo na kvaliteto dela. Pomanjkanje znanj in izkušenj, napake v percepciji, ‘miselni tunel’ in negativna predispozicija pa so nekateri od množice kognitivnih dejavnikov, ki vplivajo na policiste, kriminaliste, zdravnike splošne prakse in izvedence sodne medicine, da postavijo napačno postmortalno diagnozo. Organizacijski in kognitivni dejavniki na področju mrliškopregledne službe ter njihov vpliv na kakovost kriminalistične in medicinske postmortalne diagnostike predstavljajo jedro raziskave. Analiziramo najpogostejše napačne postmortalne diagnoze preiskovalcev in zdravnikov ter ugotavljamo njihove vzroke in posledice. Ugotavljamo razlike v kakovosti ogledov krajev najdbe trupel v Sloveniji, ko ogled opravljajo policisti s policijskih postaj in tistimi ogledi, ki jih opravijo kriminalisti iz sektorjev kriminalistične policije, pri čemer iščemo organizacijske in kognitivne razloge za razlike v kvaliteti dela. Obstaja namreč največja verjetnost, da pride do napak pri ugotavljanju vzroka smrti v primerih, ko ogled kraja najdbe trupla opravljata policist in zdravnik, oba brez specialističnih znanj in izkušenj. Takšne situacije bi lahko preprečila ustrezna organizacija obeh vpletenih služb. Do napak prihaja tudi zaradi rutinskega reševanja problemov v zvezi z najdenimi trupli, ki jih je mogoče zmanjšati z ustreznimi vsebinami usposabljanj in spremembami v organizaciji obeh služb. V drugem delu raziskave z analizo pravnih ureditev mrliškopregledne službe v Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem in v Sloveniji ter strokovnimi stališči ekspertov kriminalistične in sodnomedicinske stroke primerljivih držav identificiramo dobre in slabe prakse. V tretjem delu raziskave z analizo a
Ključne besede: kriminalistično preiskovanje, preiskovalne napake, smrtni primeri, samomori, umori, uboji, smrtne nesreče, ogled kraja kaznivega dejanja, mrliškopregledna služba, sodna medicina, postmortalna diagnostika, forenzična patologija, doktorske disertacije
Objavljeno: 16.05.2014; Ogledov: 1252; Prenosov: 306
.pdf Celotno besedilo (1,81 MB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici