SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


51 - 60 / 64
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
51.
Times New Roman CE; Vpeljava interakcij posredovanih preko molekul topila v Poisson-Boltzmannovo teorijo
Klemen Bohinc, 2012, doktorska disertacija

Opis: Electrostatic interactions are omnipresent in colloidal and biological systems; for example they take place in aqueous solutions that contain mobile salt ions. Water plays a crucial role for the energetics of such systems. The ordering of water molecules changes the polarization and thus contributes to the electrostatic properties of the system. In particular, structural correlations between solvent molecules give rise to an inhomogeneous and non-local dielectric response that contributes to the energetics and the stability of biomacromolecules. This work is concerned with including solvent structures into mean-field electrostatics. It consists of three related subjects. In the first part we introduce a solvent model of interacting Langevin dipoles and incorporate that model into the Poisson-Boltzmann (PB) theory for an aqueous solution of monovalent ions in contact with a charged surface. The interplay between the electric double layer and the orientational ordering of solvent molecules determines the spatial decay of the solvent polarization. We showed that our model can result in a sign inversion of the electrostatic potential at a charged surface. The second part applies the PB model for a solvent of interacting Langevin dipoles to a mixed anionic/zwitterionic lipid layer. In the model the headgroups have ability to polarize the water in the headgroup region. The result is a positive electrostatic potential everywhere in the system. In the last part we introduce the Poisson-Helmholtz-Boltzmann theory, which adds to the electrostatic interaction potential between two ions an additional Yukawa potential. The latter accounts for solute-mediated ion-ion interactions. We demonstrate that these interactions can give rise to ion specific effects. One of the possible applications of the theory is related to the Hofmeister series. The presented analysis focuses on two systems. The first is the system of two charged surfaces embedded in a solution of only counterions, whereas the second system is one single charged surface in contact with a symmetric 1:1 electrolyte solution.
Ključne besede: Biomacromolecules, Solvent structure, Langevin dipoles, Electrostatics, Poisson and Helmholtz equations, Boundary-value problems, Yukawa potential
Objavljeno: 19.09.2012; Ogledov: 1404; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (1,71 MB)

52.
Statistical Properties of Time-dependent Systems
Diego Fregolente Mendes De Oliveira, 2012, doktorska disertacija

Opis: In the dissertation I have dealt with time-dependent (nonautonomous) systems, the conservative (Hamiltonian) as well as dissipative, and investigated their dynamical and statistical properties. In conservative (Hamiltonian) time-dependent systems the energy is not conserved, whilst the Liouville theorem about the conservation of the phase space volume still applies. We are interested to know, whether the system can gain energy, and whether this energy can grow unbounded, up to infinity, and we are interested in the system's behaviour in the mean, as well as its statistical properties. An example of such a system goes back to the 1940s, when Fermi proposed the acceleration of cosmic rays (in the first place protons) upon the collisions with moving magnetic domains in the interstellar medium of our Galaxy, and in other galaxies. He then proposed a simple mechanical one-dimensional model, the so-called Fermi-Ulam Model (FUM), where a point particle is moving between two rigid walls, one being at rest and the other one oscillating. If the oscillation is periodic and smooth, it turned out in a nontrivial way, which is, in the modern era of understanding the chaotic dynamical systems, well understood, namely that the unbounded increasing of the energy (the so-called Fermi acceleration) is not possible, due to the barriers in form of invariant tori, which partition the phase space into regions, between which the transitions are not possible. The research has then been extended to other simple dyanamical systems, which have complex dynamics. The first was so-called bouncer model, in which a point particle bounces off the oscillating platform in a gravitational field. In this simple system the Fermi acceleration is possible. Later the research was directed towards two-dimensional billiard systems. It turned out that the Fermi acceleration is possible in all such systems, which are at least partially chaotic (of the mixed type), or even in a system that is integrable as static, namely in case of the elliptic billiard. (The circle billiard is an exception, because it is always integrable, as the angular momentum is conserved even in time-dependent case.) The study of time-dependent systems has developed strongly worldwide around the 1990s, in particular in 2000s, and became one of the central topics in nonlinear dynamics. It turned out, quite generally, but formal and implicit, in the sense of mathematical existence theorems, that in nonautonomous Hamilton systems the energy can grow unbounded, meaning that the system ``pumps" the energy from the environment with which it interacts. There are many open questions: how does the energy increase with time, in particular in the mean of some representative ensemble of initial conditions (typically the phase space of two-dimensional time-dependent billiards is four-dimensional.) It turned out that almost everywhere the power laws apply, empirically, based on the numerical calculations, but with various acceleration exponents. If the Fermi acceleration is not posssible, like e.g. in the FUM, due to the invariant tori, then after a certain time of acceleration stage the crossover into the regime of saturation takes place, whose characteristics also follow the power laws. One of the central themes in the dissertation is the study of these power laws, their critical exponents, analytical relationships among them, using the scaling analysis (Leonel, McClintock and Silva, Phys. Rev. Lett. 2004). Furthermore, the central theme is the question, what happens, if, in a nonautonomous Hamilton system which exhibits Fermi acceleration, we introduce dissipation, either at the collisions with the walls (collisional dissipation) or during the free motion (in-flight dissipation, due to the viscosity of the fluid or the drag force etc.). Dissipation typically transforms the periodic points into point attractors and chaotic components into chaotic attractors. The Fermi acceleration is always suppressed. We are interested in the phase portraits of
Ključne besede: nonlinear dynamics, dynamical systems, conservative and dissipative systems, time-dependent systems, Fermi acceleration, billiards, kicked systems, chaos, chaotic and periodic attractors, bifurcations, boundary crisis
Objavljeno: 19.09.2012; Ogledov: 1636; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (16,09 MB)

53.
Uspešnost tradicionalnih učnih metod pri vnašanju sodobnih znanstvenih dognanj v osnovnošolski pouk fizike
Robert Repnik, 2012, doktorska disertacija

Opis: V zadnjem času smo priča izredno hitremu znanstvenemu in tehnološkemu razvoju, katerega rezultat so mnoge naprave in pripomočki, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju. V najrazličnejših medijih zasledimo poročila o zanimivih in pomembnih znanstvenih odkritjih, ki zanimajo tudi učence in dijake, vendar so te informacije prepogosto preveč poenostavljene, napačne ali pa prekompleksne in nerazumljive. Marsikaterega učenca tudi zanima princip delovanja sodobnih orodij, kakor na primer mobilni telefon, optični vodniki, tekočekristalni zasloni itd. Odgovore na ta vprašanja sam navadno težko poišče. Kot ena najprimernejših rešitev zato se ponuja pri pouku fizike in to že v osnovni šoli. Formalno učni načrt osnovnošolske fizike omogoča delno že v okviru temeljnih vsebin, delno pri predlaganih izbirnih vsebinah, predvsem pa v določenem obsegu vsebinsko nerazporejenih učnih ur predmeta obravnavo tematik po avtonomni izbiri učitelja, zaradi aktualizacije pouka in rasti motivacije je pri tem smiselno upoštevati tudi želje in interese učencev. Kljub temu pa opažamo, da se učitelji v šolski praksi le redko odločijo uporabiti vsebinsko nerazporejene ure za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v osnovnošolski pouk fizike, večinoma so namenjene ponavljanju, dopolnjevanju že obravnavane snovi, utrjevanju in preverjanju znanja. Pričujoča doktorska disertacija je strukturirana iz dveh delov. V teoretičnem delu obravnavamo pomembnejše zgodovinske prelomnice v razvoju znanosti in tehnologije, pomembne spremembe v razvoju didaktike in še posebej didaktike fizike, osredotočimo se na razvoj pouka fizike pri nas, podrobneje pa predstavimo evolucijo osnovnošolskega učnega načrta z vidika formalnih možnosti za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike. Predstavimo didaktične oblike in metode ter uporabljene didaktične pristope, na katere smo se v raziskavi omejili. Predstavimo različne vrste za naravoslovje pomembnih kompetenc (ključne, generične in predmetno specifične) ter strategije presoje kot učinkovit mehanizem za določanje nivojev znanja pri pouku fizike. Na koncu postavimo strukturalni model izobraževalne fizike v osnovni šoli za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike. V empiričnem delu predstavimo osnovne podatke o raziskavi, v katero smo v obdobju dveh šolskih let (2009/2010 in 2010/2011) zajeli 365 učencev iz sedmih slovenskih osnovnih šol. Najprej smo ugotovili incializacijsko stanje glede stanja motivacije ter predznanje učencev na temeljnem nivoju znanja (faktografsko znanje), višjem nivoju (analiza, primerjava) ter zahtevnejšem nivoju (sklepanje, vrednotenje). Sledil je pouk določene tematike z izbranim didaktičnim pristopom. Nazadnje smo ugotovili finalno stanje v istih kategorijah ter v analizi raziskali spremembe v stanju motivacije in v napredku pri navedenih kategorijah znanja. V analizi smo prikazali izide glede na opazovane faktorje, ki smo jih pridobili z uporabo naslednjih metod: frekvenčne distribucije, mere srednjih vrednosti, variacije in normalnosti distribucije, indeks težavnosti (p %), preizkus hipoteze neodvisnosti in hipoteze enake verjetnosti (χ2 preizkus) ter z enofaktorsko in dvofaktorsko analizo variance. Na osnovi 8 postavljenih tez smo izpeljali 35 hipotez, s katerimi smo preverili učinke eksperimentalnega faktorja na uspešnost vnašanja sodobnih znanstvenih dognanj v pouk osnovnošolske fizike. S preizkusi statistične značilnosti razlik med posameznimi didaktičnimi pristopi glede na upoštevane faktorje smo potrdili 18 zastavljenih hipotez, 17 hipotez pa ne. Najpomembnejše spoznanje pa je, da na osnovi teoretične raziskave in empiričnih rezultatov ugotavljamo, da je postavljen strukturalni model izobraževalne fizike v osnovni šoli za vnašanje sodobnih znanstvenih dognanj v pouk fizike možen in uspešen.
Ključne besede: izobraževanje, fizika, didaktika fizike, osnovna šola, pouk fizike, učne metode, učne oblike, strategije, didaktični pristopi, prenos znanstvenih dognanj, strategije presoje, testiranje, empirične raziskave, učni načrt, didaktični model, IKT
Objavljeno: 19.09.2012; Ogledov: 2010; Prenosov: 181
.pdf Celotno besedilo (15,34 MB)

54.
Matematično modeliranje vpliva nesteroidnih antirevmatikov na aspirinsko intoleranco astme
Andrej Dobovišek, 2012, doktorska disertacija

Opis: Pri približno 10−20 % astmatičnih bolnikov se po zaužitju aspirina, ibuprofena ali katerega drugega nesteroidnega antirevmatika (NSAR) razvije bronhokonstrikcija, vnetje sluznic nosu, žrela in vnetje oči ter izpuščaji na koži. Ta pojav imenujemo aspirinska intoleranca. Raziskave kažejo, da so pri aspirinsko-intolerantnih astmatikih v primerjavi z aspirinsko-tolerantnimi astmatiki in neastmatiki bistveno spremenjene genske ekspresije encimov prostaglandin H sintaz 1 in 2 (PGHS1 in PGHS2) ter levkotrien C4 sintaze (LTC4S) pri presnovi arahidonske kisline (AA) v belih krvnih celicah. Ključnega pomena pri razvoju bronhokonstrikcije in drugih simptomov aspirinske intolerance sta produkta presnove AA: vnetni mediator levkotrien C4 (LTC4) in protivnetni prostaglandin E2 (PGE2). NSAR inhibirajo PGHS1 in PGHS2, kar zniža koncentracijo PGE2 in poviša koncentracijo LTC4 v celicah. V doktorskem delu izdelamo matematični model, ki omogoča študij vpliva NSAR na pojav aspirinske intolerance. Osredotočimo se na modeliranje ciklooksigenazne in lipoksigenazne poti presnove AA, pri čemer upoštevamo tudi inhibitorni učinek NSAR na encima PGHS1 in PGHS2. Časovni potek koncentracije NSAR v krvni plazmi po zaužitju zdravila pa opišemo s standardnim farmakokinetičnim modelom, v katerem upoštevamo fazo absorpcije zdravila v krvno plazmo in eliminacije iz krvne plazme. Razmerje med koncentracijama PGE2 in LTC4 uporabimo kot osrednji kriterij za napoved bronhokonstrikcije, pri čemer je tveganje za pojav bronhokonstrikcije večje, kadar je razmerje med koncentracijama PGE2 in LTC4 manjše od ena. Z modelom preučujemo pojav aspirinske intolerance na treh različnih ravneh; najprej na ravni ekspresij encimov PGHS1, PGHS2 in LTC4S, nato na ravni produkcije ključnih metabolitov PGE2 in LTC4 v celici in nato še na ravni organov, kjer preučujemo, kako je pojav bronhokonstrikcije odvisen od doze različnih NSAR. Izvedemo simulacije, v katerih napovemo časovne poteke koncentracij PGE2 in LTC4 v odvisnosti od različnih ekspresij encimov PGHS1, PGHS2 in LTC4S pri neastmatikih, aspirinsko-tolerantnih astmatikih in treh različnih populacijah aspirinsko-intolerantnih astmatikov. Simulacije izvedemo brez ali ob prisotnosti NSAR. Pokažemo, da je pojav bronhokonstrikcije odvisen od doze uporabljenega NSAR. Za aspirin, ibuprofen in celecoxib ocenimo mejne doze, pri katerih je povišano tveganje za pojav bronhokonstrikcije. Napovemo, koliko časa po zaužitju NSAR se pojavi bronhokonstrikcija in koliko časa traja. Študiramo tudi strategijo, ki bi aspirinsko-intolerantnim astmatikom omogočila varno doziranje NSAR, brez tveganja bronhokonstrikcije. Predlagamo strategijo, pri kateri bi v kombinaciji z NSAR dozirali učinkovini, ki delujeta kot inhibitorja encima 5-lipoksigenaze (5-LOX): sintetični analog PGE2 − nocloprost in učinkovina ABT-761. Rezultati kažejo, da bi spremenjeni ekspresiji PGHS1 in LTC4S utegnili biti osrednja vzroka, ki po zaužitju NSAR vodita do bronhokonstrikcije, znižana ekspresija PGHS2 pa najverjetneje vodi do drugih simptomov aspirinske intolerance. Napovedane mejne doze za aspirin in celecoxib so primerljive z eksperimentalno določenimi, o katerih poročajo v literaturi, za ibuprofen pa so nekoliko nižje. Z modelom napovedana časa od zaužitja NSAR do pojava bronhokonstrikcije in časovni interval trajanja bronhokonstrikcije sta enakega velikostnega reda, kot poročajo v literaturi. Podrobna analiza strategije doziranja NSAR z inhibitorjema 5-LOX kaže, da je nocloprost v kombinaciji z aspirinom potrebno dozirati le enkrat, v kombinaciji z ibuprofenom pa večkrat zaporedoma v različnih dozah, pri čemer so čas doziranja, doza in število doz nocloprosta odvisni od doze ibuprofena. Strategija se bistveno poenostavi, kadar namesto nocloprosta uporabimo ABT-761, ki je močan inhibitor 5-LOX s počasno fazo eliminacije iz krvne plazme.
Ključne besede: matematični model, aspirinska intoleranca, nesteroidni antirevmatik, arahidonska kislina, levkotrieni, prostaglandini.
Objavljeno: 20.07.2012; Ogledov: 1858; Prenosov: 177
.pdf Celotno besedilo (5,74 MB)

55.
Algebre, določene z ničelnim produktom
Mateja Grašič, 2012, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji so obravnavane algebre, določene z ničelnim produktom. Ta pojem je nov. Zato bo veˇcji del disertacije namenjen ugotavljanju določenosti z ničelnim produktom standardnih primerov asociativnih, Liejevih in jordanskih algeber. V prvem delu se osredotočimo na asociativne algebre in pokažemo, da je vsaka matrična algebra nad algebro z enoto določena z ničelnim produktom. Nato sledi obravnava multiaditivnih preslikav, ki zadoščajo določenemu pogoju ohranjanja ničelnih produktov. Opisano je obnašanje teh preslikav na podkolobarju, generiranem z vsemi idempotenti danega kolobarja. Poseben primer tega rezultata je v pomoč pri dokazu, da je vsaka enotska algebra, ki je generirana s svojimi idempotenti, določena z ničelnim produktom. Prav tako je vsaka končno razsežna enostavna algebra, ki ni obseg, določena z ničelnim produktom. Drugi del je namenjen Liejevim algebram. Dokažemo, da je z ničelnim Liejevim produktom določena vsaka matrična algebra nad enotsko asociativno algebro B, določeno z ničelnim Liejevim produktom. Podan je primer matrične algebre, ki pove, da je res treba dodati določene predpostavke na algebro B. V nadaljevanju tega poglavja je dokazano še, da sta z ničelnim produktom določeni tudi Liejevi algebri poševno simetričnih matrik glede na transponiranje in simplektično involucijo. V tretjem so obravnavane najbolj znane jordanske algebre. Dokazano je, da so z ničelnim jordanskim produktom določene: algebra matrik nad poljubno enotsko algebro, algebra simetričnih matrik glede na transponiranje in simplektično involucijo, Albertova algebra ter jordanska algebra, določena z nedegenerirano simetrično bilinearno formo. Zadnji del je namenjen obravnavi določenih aditivnih preslikav na prakolobarjih.
Ključne besede: Albertova algebra, bilinearna preslikava, funkcijska identiteta, homomorfizem, idempotent, jordanska algebra, Liejeva algebra, linearna preslikava, matrična algebra, multiaditivna preslikava, prakolobar, poševno simetrična matrika, simetrična matrika, simplektična involucija, transponiranje, ničelni produkt, algebra, določena z ničelnim produktom.
Objavljeno: 12.06.2012; Ogledov: 2139; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (447,83 KB)

56.
Evolucijska teorija iger kot spinski sistem
Aleksandra Murks Bašič, 2012, doktorska disertacija

Opis: Očitno je, da se naše podnebje spreminja in s tem ustvarja globalni problem, s katerim se moramo spopasti na mednarodni ravni. Podnebne spremembe so zato obravnavane kot primer največje socialne dileme, s katero se človeštvo sooča. Zakaj? Učinki podnebnih sprememb niso enakomerno razporejeni po celem svetu. Rezultat je klasičen problem, ki se ustvari kadar imamo opravka z javnimi dobrinami. Globalno-podnebni problem lahko uspešno rešimo samo na način, ki bo zagotovil mednarodno koordinacijo skupnih aktivnosti, kjer bodo sodelovale vse države sveta. Stroški posamezne države se lahko kaj hitro izračunajo, medtem ko bodo koristi porazdeljene med vse "igralce", neodvisno od njihovih dejanskih prispevkov k trajnostnemu razvoju. Evolucijska teorija iger je eno izmed najprimernejših teoretičnih orodij za preučevanje izzivov na področju podnebnih sprememb, s pomočjo katere bomo definirali glavne kriterije za evolucijo uspešnega sodelovanja. Svet je spoznal, da obvladovanje podnebnih sprememb povzroča stroške in zato bo nagnjenost k onesnaževanju vedno prisotna. Zato se vprašamo, ali lahko stohastični vplivi, kompleksne interakcijske mreže in koevolucija v podnebni igri zvišajo verjetnost prevzema čistejše strategije? Uporabljene so metode statistične fizike, Monte Carlo simulacije in igra zapornikove dileme z namenom podati nove odgovore na vprašanje kako rešiti naše podnebje in zaustaviti globalno segrevanje. Zapornikova dilema je še posebej primerna, saj proučuje evolucijo sodelovanja med sebičnimi posamezniki, kjer je kooperacija vprašljiva zaradi mamljivosti izbire strategije defekcije, hkrati pa lahko dilemo obravnavamo kot spinski sistem, in na ta način vpeljemo fizikalni pristop obravnave podnebnega problema.
Ključne besede: evolucijske igre, časovne serije, kompleksne mreže, algoritem vidljivosti, koevolucija, podnebne spremembe, zapornikova dilema, evolucija kooperacije, stohastičnost, tragedija javnih dobrin
Objavljeno: 15.03.2012; Ogledov: 2878; Prenosov: 287
.pdf Celotno besedilo (4,63 MB)

57.
Hamiltonskost kartezičnega in direktnega grafovskega svežnja
Irena Hrastnik Ladinek, 2012, doktorska disertacija

Opis: Ciklična svežnjevska Hamiltonskost cbH(G) grafa G je najmanjši n, za katerega obstaja tak avtomorfizem grafa G, da je kartezični grafovski sveženj, katerega baza je cikel na n točkah in vlakno graf G, Hamiltonov graf. Podamo oceno za cbH(G) in to oceno dokažemo. Podamo potrebne in zadostne pogoje za povezanost direktnih grafovskih svežnjev katerih vlakna so cikli. Pokažemo tudi, da so vsi povezani direktni grafovski svežnji ciklov nad cikli Hamiltonovi grafi.
Ključne besede: kartezični produkt, direktni produkt, kartezični grafovski sveženj, direktni grafovski sveženj, povezanost, Hamiltonov graf, Hamiltonova dekompozicija.
Objavljeno: 01.03.2012; Ogledov: 2211; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (19,55 MB)

58.
Floristična in funkcionalna primerjava submediteransko-ilirskih in srednjeevropskih polsuhih travnikov
Nataša Pipenbaher, 2011, doktorska disertacija

Opis: Sekundarna travišča Slovenije nudijo dober poligon in osnovo za proučevanje vrstne (floristične) pestrosti, ki je gotovo eden najpomembnejših vidikov biodiverzitete. V disertaciji smo primerjali travišča dveh različnih, sosednjih biogeografskih območij, za katera smo predvidevali, da se razlikujejo v vrstni (floristični) sestavi, geoelementni sestavi, kakor tudi v funkcionalni sestavi in nadzemni biomasi rastlin. Kot reprezentančna primera smo vzeli dva ekološko sorodna tipa travnikov (oba v podobni ekstenzivni rabi, na karbonatni podlagi), submediteransko-ilirske travnike (asociacijo Danthonio-Scorzoneretum villosae, zveza Scorzonerion) in srednjeevropske polsuhe travnike (asociacijo Onobrychido viciifoliae-Brometum, zveza Mesobromion). Biodiverziteta, merjena s pomočjo vrstne pestrosti rastlin, je večja v submediteransko-ilirskih travnikih. Ordinacija 118 popisnih ploskev na osnovi vrstne in geoelementne sestave (horoloških skupin) kaže izrazito divergenco med obema biogeografsko utemeljenima asociacijama. Primerjava 205 rastlinskih vrst na osnovi 20 morfološko-funkcionalnih znakov, ki smo jih izmerili na rastlinah v obeh tipih travnikov, pokažeta, da se travniki med seboj izrazito ločijo tudi na funkcionalnem nivoju. Glavna diferencialna znaka, ki ločujeta travnike med seboj, sta specifična listna površina (SLA) in vsebnost suhe snovi lista (LDMC). Zaključimo lahko, da se obravnavana tipa polsuhih travnikov iz obeh stičnih biogeografskih območij, ki sta v podobni rabi in izpostavljena podobnim okoljskimi razmeram, dobro ločita tako floristično kot tudi funkcionalno, če upoštevamo pokrovnost vrst v popisih, ki je dobra mera za ugotavljanje abundance. Merjenja nadzemna biomasa trav na travnikih je pokazala, da je ta v sednjevropskih travnikih večja kot v submediteransko-ilirskih travnikih. Iz tega sledi, da sorazmerno več biomase v submeditransko-ilirskih travnikih pripade zelem, kar doprinese večjo vrstno pestrost teh travnikov. Biomasa zeli je torej večja v submediteransko-ilirskih travnikih, kar je verjetno tudi posledica velikega fonda vrst v regionalnem vrstnem fondu, kar razlagamo z biogeografskimi dejstvi - SZ Balkan kot glacialni refugij za mnoge vrste in prav tako evolucijsko središče za mnoge vrste, ki ima tudi večji vpliv sredozemskega bazena in njegovega vrstnega fonda. V košenih submediteransko-ilirskih travnikih ima obilno biomaso dlakavi gadnjak (Scorzonera villosa), ki zaradi vertikalnih črtalastih listov in plitkih razvejanih rizomov spominja na graminoide. Menimo, da gre pri njem za povsem specifično izrabo virov, predvsem razpoložljivega volumna v krošnji travnika, saj so črtalasti vertikalno postavljeni listi zelo učinkovita izraba prostora. Poleg tega pa rizomi, ki omogočajo hitro in učinkovito vegetativno širjenje, pomenijo dodatno prednost v obvladovanju podzemskega prostora v travni ruši. Zato sklepamo, da gre za posebno strategijo, t. i. »dvokaličniški graminoid«, ki pa je verjetno zaradi specifične izrabe virov tudi poseben ceh (angl. guild). Ta ceh ima močne kompetitivne lastnosti, favoriziran je s košnjo in zatrt zaradi kompetitivne prednosti trav in visokih steblik po opustitvi košnje.
Ključne besede: polsuhi travniki, Slovenija, morfološko-funkcionalni znaki, morfološko-funkcionalni tipi, Festuco-Brometea, DCA, PCA, vegetacija, nadzemna biomasa
Objavljeno: 23.11.2011; Ogledov: 3262; Prenosov: 415
.pdf Celotno besedilo (3,10 MB)

59.
Povezavni, vozliščni in mešani okvarni premeri kartezičnih grafovskih produktov in svežnjev
Rija Erveš, 2011, doktorska disertacija

Opis: V disertaciji raziskujemo povezanost in okvarne premere kartezičnih grafovskih svežnjev in kartezičnih produktov. Vpeljemo mešano povezanost in mešani okvarni premer grafa, ki posplošujeta povezanosti in okvarna premera definirana glede na eno vrsto okvarjenih elementov. Nekatere rezultate na kartezičnih grafovskih svežnjih in produktih glede na eno vrsto okvarjenih elementov posplošimo in v določenih primerih tudi izboljšamo.
Ključne besede: povezanost po vozliščih, povezanost po povezavah, mešana povezanost, okvarni premer, povezavni okvarni premer, mešani okvarni premer, kartezični grafovski sveženj, kartezični grafovski produkt, telekomunikacijska omrežja, okvarna toleranca
Objavljeno: 21.09.2011; Ogledov: 2975; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (640,76 KB)

60.
Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici