SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 63
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
41.
Vpliv anizotropnih nanodelcev na orientacijsko urejenost tekočih kristalov
Matej Cvetko, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji smo preučevali vpliv naključnega nereda na strukturne lastnosti nematskih tekočih kristalov (NTK). Slednje na semi-mikroskopski skali predstavljamo kot delce anizotropnih oblik cilindrične simetrije. Takšen sistem je primeren za preučevanje temeljnih lastnosti vpliva nereda, doseženega z zlomom zvezne simetrije. Sorodne primere predstavljajo naključni magneti, nečisti superprevodniki oz. superfluidi, mešanice različnih ogljikovih nano-cevk ter številni drugi sistemi kondenzirane materije. Sistemi, ki jih direktno obravnavamo, so najbližji naključno motenim magnetnim spinom. V slednji primerjavi je na semi-mikroskopski skali ena bistvena razlika. Za nematsko ureditveno polje je značilna t.i. »head-to-tail« invariance (neobčutljivost na 180° obrat). Nasprotno so magnetni sistemi občutljivi na spremembo predznaka magnetizacije. Omenjena razlika pomembno vpliva na možno strukturo topoloških defektov v strukturnem polju. Toda makroskopska domenska struktura, ki ji bomo posvetili največ pozornosti, je od tega le šibko odvisna. Omejili smo se na primere, v katerih so izviri naključnega polja »nečistoče« koncentracije ter so anizotropnih oblik. Pri preučevanju smo uporabili Lebwohl-Lasherjev mrežni model, v katerem je kubična mreža zapolnjena z NTK in »nečistočami«. Interakcije v modelu so kratkega dosega (čutijo jih le najbližji sosednji spini). Iskali smo mezoskopske statične rešitve sistema pri temperaturi nič, kar v realnosti pomeni sisteme globoko v nematski fazi. Vektorska polja, ki opisujejo orientacijsko porazdelitev NTK in »nečistoč«, so ponazorjeni s t.i. nematskimi spini oz. spini »nečistoč«. »Head-to-tail invariance« je upoštevana le pri nematskih spinih. Preučevali smo vrsto kvalitativno različnih modelov. Najprej smo preučili t.i. klasični RAF (random anisotropic field) model, v katerem so izviri naključnega polja »nečistoče«, kjer smo slednje delce poimenovali dis-orientacijski centri (DOC). V tem modelu je lahko posamezno mesto v mreži hkrati zasedeno tako z NTK kot DOC. V nadaljevanju smo preučili model, v katerem smo onemogočili hkratno zasedanje posameznega mesta v mreži s prej omenjenimi delci. Ta model smo poimenovali razširjeni RAF model. V obeh modelih so DOC orientacijsko »zamrznjeni« (statični), kjer je njihova orientacijska porazdelitev izotropna. V tretjem primeru smo preučevali model, v katerem obe vrsti spinov (nematski spini ter spini DOC) opišemo z variacijskimi polji. Poudarimo, da v slednjem modelu sistem ni frustriran na lokalnem ali globalnem nivoju. Pri tem smo vsiljevali medsebojno pravokotno postavitev NTK in DOC. V simulacijah smo izhajali iz homogene ali naključne začetne konfiguracije sistema, kar smo poimenovali zgodovina vzorca. Iz izračunane mezoskopsko-stacionarne konfiguracije sistema smo izračunali orientacijsko korelacijsko funkcijo nematskega spinskega polja. Iz korelacijske funkcije lahko sklepamo na vrsto ureditve sistema ter na različne druge makroskopske strukturne lastnosti posameznega sistema. Sistem lahko zavzame ureditev kratkega (SRO), kvazi red dolgega dosega (QLRO) ali red dolgega dosega (LRO). Za razlikovanje med slednjima dvema ureditvama je potrebna analiza končne velikosti. Iz poteka korelacijske funkcije lahko poleg dosega ureditve sistema razberemo še povprečno domensko dolžino, sistema ter razpršenost okrog njene vrednosti preko domenskega disperzijskega parametra. Ključni rezultati naloge so naslednji. Z uporabo klasičnega RAF modela smo pokazali, da je veljavnost Imry-Ma teorema, ki pomeni pomemben temelj statistične mehanike nereda, odvisna od zgodovine vzorca. Dobljeni rezultati namreč kažejo na to, da neskončno majhna naključna motnja uniči LRO in ga nadomesti s SRO le v sistemih z naključno začetno konfiguracijo. Za takšne sisteme smo dokazali, da ustrezajo skalni napovedi Imry-Ma teorema. V sistemih s homogeno začetno konfiguracijo omenjeni teorem ne velja. S temi rezultati lahko razložimo, zakaj različni eksperimenti na navidezno en
Ključne besede: Tekoči kristali, nanodelci, Imry-Ma teorem, zodovina sistema, ureditev, domenska struktura, Lebwohl-Lasher model, nered
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 1151; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (2,89 MB)

42.
Klasifikacija inverznih limit s poševnimi šotorskimi veznimi funkcijami
Matevž Črepnjak, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji bomo preučevali homeomorfnost inverznih limit inverznih zaporedij enotskih intervalov [0,1] s poševnimi šotorskimi veznimi funkcijami glede na lego vrhov poševnih šotorskih funkcij. Za poljubna $a,bin [0,1]$ je poševna šotorska funkcija $f_{(a,b)}:0,1]rightarrow [0,1]$ definirana kot večlična funkcija, katere graf $Gamma (f_{(a,b)})$ je unija daljic od $(0,0)$ do $(a,b)$ in od $(a,b)$ do $(1,0)$. Točko $(a,b)$ imenujemo vrh poštevne šotorske funkcije $f_{(a,b)}$. V prvem poglavju bomo predstavili inverzne limite inverznih zaporedij kompaktnih metričnih prostorov tako z enoličnimi kot večličnimi veznimi preslikavami. Predstavili bomo tudi Ingramovo domnevo, ki je glavna motivacija za preučevanje inverznih limit s poševnimi šotorskimi veznimi funkcijami. V drugem poglavju doktorske disertacije bomo govorili o inverznih limitah, ki so homeomorfne Brouwer-Janiszewski-Knasterjevemu kontinuumu. Natančneje, spoznali bomo nekatere primere inverznih limit inverznih zaporedij zaprtih enotskih intervalov $[0,1]$ s poševnimi šotorskimi veznimi preslikavami z vrhom v produktu $[0,1]times[0,1]$, ki so homeomorfne Brouwer-Janiszewski-Knasterjevemu kontinuumu. V tretjem poglavju bomo govorili o klasifikaciji inverznih limit inverznih zaporedij zaprtih enotskih intervalov $[0,1]$ s poševnimi šotorskimi veznimi funkcijami z vrh-om v produktu $[0,1]times[0,1]$. Izpeljali bomo pogoje za homeomorfnost posebnih pri-me-rov inverznih limit s poševnimi šotorskimi funkcijami. Posledično bomo videli, kdaj te inverzne limite niso homeomorfne. Tako bomo v produktu zaprtih intervalov $[0,1]times[0,1]$ predstavili takšne podmnožice, za katere bo veljalo naslednje: če vrhova poševnih šotorskih funkcij pripadata isti podmnožici, tedaj sta pripadajoči inverzni limiti homeomorfni, in če vrhova poševnih šotorskih funkcij pripadata različnim podmnožicam, tedaj pripadajoči inverzni limiti nista homeomorfni. Omenimo, da razdelitev $[0,1]times[0,1]$ na omenjene podmnožice ne bo popolna, saj se je problem klasifikacije takih inverznih izkazal kot zahteven in je postal zanimiv izziv mnogim raziskovalcem na tem področju. V četrtem poglavju bomo opisali še nekaj izvirnih rezultatov o hiperprostoru $2^{prod[0,1]}$, opremljenim s Hausdorffovo metriko. Osredotočili se bomo na poti in loke, ki potekajo natanko skozi inverzne limite inverznih zaporedij enotskih zaprtih intervalov $[0,1]$ s poševnimi šotorskimi veznimi funkcijami z vrhom v produktu zaprtih enotskih intervalov $[0,1]times[0,1]$. V zadnjem poglavju se bomo posvetili še odprtim problemom, ki se tičejo klasifikacije inverznih limit inverznih zaporedij zaprtih enotskih intervalov $[0,1]$ s po-šev-ni-mi šo-tor-ski-mi veznimi funkcijami z vrhovi v produktu $[0,1]times[0,1]$. Opisali bomo tudi zanimive probleme, ki so nastali ob razvijanju disertacije in še niso rešeni. Prikazali bomo ideje in potencialne pristope za njihovo reševanje.
Ključne besede: kontinuum, Brouwer-Janiszewski-Knasterjev kontinuum, inverzna limita, inverzno zaporedje, navzvgor polzvezna funkcija, večlična funkcija, vezna funkcija, šotorska funkcija, Ingramova domneva, s potmi povezan prostor, hiperprostor.
Objavljeno: 08.07.2013; Ogledov: 1524; Prenosov: 131
.pdf Celotno besedilo (710,54 KB)

43.
Integrabilnost in lokalne bifurkacije v polinomskih sistemih navadnih diferencialnih enačb
Brigita Ferčec, 2013, doktorska disertacija

Opis: V tej doktorski disertaciji obravnavamo naslednje probleme kvalitativne teorije navadnih diferencialnih enačb (NDE): problem centra in fokusa, problem cikličnosti, problem izohronosti in problem bifurkacij kritičnih period. V prvem poglavju vpeljemo nekaj glavnih pojmov kvalitativne teorije NDE in opišemo nekaj temeljnih metod in algoritmov komutativne računske algebre, ki so potrebni za našo študijo. V drugem poglavju obravnavamo problem razlikovanja med centrom in fokusom, ki je ekvivalenten problemu obstoja prvega integrala določene oblike za dan sistem. To je vzrok, zakaj problemu centra in fokusa pravimo tudi problem integrabilnosti. Poiskali smo potrebne pogoje za integrabilnost (pogoje za center) za družino dvodimenzionalnih kubičnih sistemov, za Lotka-Volterrov sistem v obliki linearnega centra, motenega s homogenimi polinomi četrte stopnje in za nekatere polinomske družine v obliki linearnega centra, motenega s homogenimi polinomi pete stopnje. Z uporabo različnih metod smo za večino teh pogojev dokazali njihovo zadostnost za integrabilnost. Nadalje smo v tretjem poglavju z uporabo metod računske algebre pridobili zgornjo mejo za cikličnost (t.j. število limitnih ciklov, ki bifurcirajo iz izhodišča pri majhnih motnjah) družine kubičnih sistemov, obravnavane v drugem poglavju. Izračune premaknemo v polinomsko podalgebro, ki je povezana s časovno rezerzibilnimi sistemi družine in se na tak način izognemo problemu neradikalnosti Bautinovega ideala, povezanega s tem sistemov. Prav tako določimo število limitnih ciklov, ki bifurcirajo iz vsake komponente raznoterosti centra. V zadnjem poglavju disertacije obravnavamo problem izohronosti in problem bifurkacij kritičnih period za tridimenzionalne sisteme s centralnimi mnogoterostmi, na katerih vse trajektorije ustrezajo periodičnim rešitvam sistema. Za koeficiente sistema podamo kriterije za koeficiente sistema za razlikovanje med primeri izohronih in primeri neizohronih nihanj in za določitev zgornje meje števila kritičnih period.
Ključne besede: sistem NDE, integrabilnost, problem centra, časovna reverzibilnost, Darbouxov integral, linearizabilnost, raznoterost centra, fokusna količina, limitni cikel, problem cikličnosti, bifurkacije kritičnih period, funkcija periode, problem izohronosti
Objavljeno: 08.07.2013; Ogledov: 1137; Prenosov: 90
.pdf Celotno besedilo (2,20 MB)

44.
Uporaba tekočih kristalov za vpeljavo sodobnih vsebin v poučevanje fizike : učna tema tekoči kristali za srednješolski in univerzitetni nivo
Jerneja Pavlin, 2013, doktorska disertacija

Opis: Tekoči kristali so tema, ki je tesno povezana z izkušnjami dijakov in trenutno zelo aktualna tema v raziskovalnih krogih, zato je dober primer sodobne fizikalne teme, ki jo skušamo vnesti v pouk. Na podlagi naših izkušenj in znanj o tekočih kristalih in na podlagi predstav študentov prvega letnika univerzitetnega študija o tekočih kristalih smo oblikovali učno gradivo o tekočih kristalih. Učno gradivo, ki je podrobno predstavljeno v tej disertaciji, skuša študente voditi do usvojitve konceptov, ki so pomembni za razumevanje delovanja tekočekristalnega prikazalnika. Gradivo je sestavljeno iz treh delov, in sicer iz predavanja in laboratorijskih vaj pri kemiji in fiziki. Eksperimenti, ki so predstavljeni v okviru fizikalnega dela vaj, se nanašajo na fazni prehod, značilen za tekoče kristale, polarizacijo svetlobe, dvojni lom in barve. Učno gradivo je bilo testirano pri študentih 1. letnika na študijskem programu Razredni pouk na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Rezultati kažejo, da je gradivo dejansko možno uporabiti v praksi in tudi napredek v znanju v povezavi s tekočimi kristali je znaten, od uspeha 24 % na predtestu, do 68 % na testu takoj po končanem učnem posegu z učnim gradivom in 64 % na testu, ki se je izvajal ob izpitu mesec dni kasneje. Predhodna raziskava je pokazala, da je znanje o tekočih kristalih, ki so ga študenti prvih letnikov različnih študijskih smeri pridobili pred študijem, zanemarljivo. Ker študente razrednega pouka naravoslovje povečini ne zanima, lahko sklepamo, da bodo študenti naravoslovnih študijskih smeri z učnim gradivom usvojili vsaj toliko znanja kot študenti razrednega pouka. Zato smo testirali fizikalni del učnega gradiva tudi pri študentih 1. letnika študijskega programa fizika z vezavami na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Rezultati kažejo, da so študenti dvopredmetne fizike na večino testiranih vprašanj odgovorili bolje kot študenti razrednega pouka. Za študente fizike smo učno gradivo dopolnili z zahtevnejšim eksperimentom, s katerim izmerimo kotno odvisnost izrednega lomnega količnika. Z eksperimentom neposredno in nazorno pokažemo dvojni lom v tekočih kristalih. V ta namen sta bili izdelani homeotropna in planarna klinasta tekočekristalna celica, ki omogočata kvalitativne in kvantitativne meritve izrednega lomnega količnika v odvisnosti od smeri. V disertaciji predstavimo fizikalne osnove razširjanja svetlobe skozi anizotropno snov, postavitev eksperimenta, meritve in rezultate. Fizikalni del učnega gradiva smo preoblikovali za namene poučevanja v srednji šoli, saj želimo, da so dijaki po zaključenem srednješolskem izobraževanju naravoslovno pismeni. Gradivo je bilo testirano v dveh srednjih šolah v dveh oddelkih 3. letnika gimnazijskega programa. Rezultati testiranja in mnenja učiteljev kažejo, da gradivo lahko uporabimo za predstavitev teme tekoči kristali v srednješolskem izobraževanju, saj so dijaki usvojili ključne koncepte, ki so potrebni za razumevanje delovanja tekočekristalnih prikazalnikov. V disertaciji predstavimo podrobno evalvacija gradiva in smernice za nadaljnje delo.
Ključne besede: izobraževanje, tekoči kristali, razvoj učnega gradiva, srednja šola, fakulteta, prenos znanstvenih spoznanj, testiranje, dvolomnost, barve, fazni prehod, LCD, šolski eksperiment
Objavljeno: 06.06.2013; Ogledov: 1863; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (3,80 MB)

45.
Anizotropne lastnosti lesa v mikrovalovnem območju
Saša Ziherl, 2013, doktorska disertacija

Opis: Tekoči kristali so eni izmed novejših tehnološko uporabnih materialov, ki so prisotni vsepovsod okrog nas. V zadnjem desetletju so postali vsakodnevni spremljevalec večine ljudi po svetu. In prav zaradi tega bi jih lahko uporabili kot motivacijsko sredstvo za povečanje želje za učenje fizike med študenti. Toda poučevanje o lastnostih tekočih kristalov, ki so osnova za delovanje večine tehnoloških naprav s tekočimi kristali, ni enostavno. Pri poučevanju zahtevnejših vsebin velikokrat uporabljamo analogije, ki pripomorejo predvsem k boljši predstavljivosti. Za namen boljše predstavljivosti tipičnih optičnih lastnosti tekočih kristalov smo razvili zbirko eksperimentov z mikrovalovi in s primernimi kosi lesa. Namen disertacije je predstaviti anizotropijo lesa, ki je očitna že zaradi dobro vidnih lesnih vlaken. Osrednji del predstavljajo eksperimenti z vzorci lesa in s šolskim mikrovalovnim kompletom, ki ga sestavljajo mikrovalovni oddajnik in sprejemnik, ter digitalni multimeter. S temi preprostimi pripomočki pokažemo, da je les anizotropen za mikrovalove in da ima dvoosno simetrijo. Le-ta je opazna tudi s prostim očesom, saj so vlakna in letnice dobro vidne. Tako vidimo tri med seboj pravokotne smeri, v katerih ima les različne dielektrične in mehanske lastnosti. Ena smer je orientirana vzporedno z vlakni, drugi dve pa sta pravokotni na vlakna. Ena od teh dveh smeri ima smer radialno glede na letnice in druga tangencialno na letnice. Kljub temu, da se lastnosti lesa razlikujejo v teh dveh smereh, ki sta pravokotni na vlakna, so razlike tako majhne, da jih lahko zanemarimo. Pri teoretični obravnavi širjenja mikrovalov skozi les smo se zato posvetili zgolj enoosni simetriji. Lomna količnika za izredno in redno valovanje izmerimo pri eksperimentu z leseno prizmo. V naslednjem eksperimentu z leseno ploščo s spremenljivo debelino opazujemo in izmerimo linearni dikroizem in dvolomnost kosa lesa. Ker les lahko režemo v poljubnih smereh, s ploščami z različnimi orientacijami vlaken enostavno prikažemo kotno odvisnost izrednega absorpcijskega koeficienta in lomnega količnika. V zadnjem eksperimentu pokažemo, da les sam po sebi ni optično aktivna snov. V nadaljevanju je predstavljena analogija modelov iz lesa s tekočimi kristali. Primerno odžagan kos lesa predstavlja model za nematično fazo tekočih kristalov, saj so tako tekoči kristali kot tudi les dvolomni. Vidna lesna vlakna so analogna podolgovatim molekulam, ki sestavljajo tekoči kristal. Odličen model za izotropno fazo tekočih kristalov predstavlja iverna plošča, saj je analogna izotropni fazi tako po sestavi, kot tudi po lastnostih. še en model, ki predstavlja analogijo holesteričnim tekočim kristalom, je sestavljen iz tankih furnirnih plošč, kjer je vsaka plošča zamaknjena za določen kot glede na predhodno. V disertaciji torej pokažemo, da leseni modeli in mikrovalovi predstavljajo odlično analogijo tekočim kristalom in vidni svetlobi, poleg tega pa z eksperimenti z lesom in mikrovalovi pridobimo dodaten vpogled v makroskopske lastnosti kompleksnih tekočekristalnih struktur in v njihove optične lastnosti.
Ključne besede: anizotropija, les, mikrovalovi, tekoči kristali, absorpcija, dvolomnost
Objavljeno: 06.06.2013; Ogledov: 1237; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (6,69 MB)

46.
Značilnosti učnega pogovora pri učenju matematike z apleti
Samo Repolusk, 2013, doktorska disertacija

Opis: V zadnjem obdobju smo priča vedno bolj razširjene uporabe apletov kot mediatorjev pri izgradnji matematičnega znanja, s katerimi lahko oblikujemo takšno učno okolje, v katerem lahko učenci doživijo izkušnjo uspeha ob ukvarjanju z matematiko. Zaradi aktualnosti uporabe apletov smo se v naši disertaciji odločili kritično raziskati nekatere karakteristike učnega pogovora pri učenju matematike z apleti. Doktorska disertacija je razčlenjena na teoretični in empirični del. V teoretičnem delu smo najprej predstavili temeljna izhodišča raziskave, teorije učenja, ki posebej poudarjajo pomen komunikacije med udeleženci učnega procesa, opredelili komunikacijo, učni pogovor in na izvirni način interaktivnost v procesu komunikacije, temeljne pojme elektronskih učnih medijev s poudarkom na apletih (opredelitev, klasifikacije, pedagoška vrednost) in nekatera dosedanja empirična spoznanja o uporabi apletov in drugih vizualnih reprezentacij pri pouku matematike ter njihovo vlogo pri spodbujanju učnega pogovora. V empiričnem delu smo predstavili raziskavo, zasnovano na pedagoškem eksperimentu kot študijo primera. Zanimal nas je vpliv uporabe apletov na učni pogovor med učenci ter med učiteljem in učenci pri skupinski obliki dela in metodi preiskovanja pri pouku matematike. Primerjali smo delo med skupino, kjer so učenci preiskovali z uporabo apletov (eksperimentalna skupina) in skupino, kjer so učenci preiskovali z uporabo slik (kontrolna skupina). V opazovanih primerih je bila pri učenju z apleti pogostost pojavljanj interakcij v učnem pogovoru višja kot pri učenju brez apletov. Prav tako so se na zunaj opazni nenadni uvidi rešitev problemov (aha-efekt) pojavili v veliki večini učnih pogovorov pri učenju matematike z apleti in v nobenem primeru učnega pogovora pri učenju matematike brez apletov. Pojav aha-efekta je bil vedno povezan s sočasnim upravljanjem apleta. Pri učenju z apleti so učenci kot mediator pri argumentaciji svojih trditev običajno uporabili aplet. Zaznali smo razlike med fanti in dekleti pri spontani uporabi apletov pri preiskovanju, in sicer so se fantje pogosteje usmerili k neciljni uporabi apletov, na primer k preizkušanju tehničnih zmožnosti in omejitev apletov. Učitelju in učencem so apleti pomagali pri premiku njihovih vlog, in sicer se je zmanjšala učiteljeva vloga pri vpeljavi novih pojmov (vlogo odkrivanja je prepustil učencem z apleti, sam pa ohranil predvsem vlogo koordinatorja aktivnosti), poudarila pa pri povzemanju spoznanj in korektnem oblikovanju sklepov. Ob sklepu smo kritično ovrednotili dobljene rezultate in na podlagi ugotovitev predlagali nekatere smernice za smiselno vključevanje apletov, kot učinkovitih mediatorjev pri izgradnji znanja, v neposredno učno prakso.
Ključne besede: aha-efekt, apleti, e-izobraževanje, interaktivni diagrami, interaktivnost, matematični diskurz, matematično izobraževanje, računalniško podprto izobraževanje, učni pogovor
Objavljeno: 26.04.2013; Ogledov: 1362; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (4,66 MB)

47.
Gradnja lijaka in lov plena pri larvah izbranih vrst volkcev (Neuroptera: Myrmeleontidae)
Vesna Klokočovnik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Larve volkcev (Neuroptera: Myrmeleontidae) so tipični sedentarni predatorji, ki ne iščejo plena marveč prežijo nanj na ustreznem mestu. Medtem ko večina vrst preži na plen skrita tik pod površino substrata, nekatere vrste gradijo lijakaste pasti. Pri teh je vedenje izrazito povezano z izgradnjo in vzdrževanjem lijaka, saj lijak predstavlja eno izmed glavnih determinant uspešnega ulova. V okviru doktorske disertacije smo opravili tri poskuse. V prvem poskusu smo proučevali zvezo med pogostostjo hranjenja in premerom lijaka ter ugotavljali značilno vedenje larv vrste Euroleon nostras. Larve so bile razdeljene v tri skupine, dobro in srednje hranjeno ter nehranjeno skupino. Odvisno od količine hrane se je premer lijaka s časom spreminjal. Najmanjše lijake so imele nehranjene larve, ta pa se je povečeval glede na količino hrane v srednje in dobro hranjeni skupini. Lijake z največjim premerom so imele dobro hranjene larve. Po petindvajset dnevnem poskusu smo zamenjali režim hranjenja v nehranjeni in dobro hranjeni skupini. Predhodno nehranjene larve so takoj po začetku hranjenja začele povečevati lijak, dobro hranjene larve pa so se ob pomanjkanju plena prestavile na drugo mesto ali se zabubile. Za larve E. nostras smo ugotovili, da so izrazito sedentarne. Nobena larva se v prvem delu poskusa ni prestavila, v drugem delu pa le dobro hranjene larve, za katere domnevamo, da so imele dovolj energije, da so se prestavile in zgradile nov lijak. V naslednjem poskusu smo ugotavljali vpliv zrnavosti substrata na gradnjo lijaka pri larvah E. nostras. Opazovali smo gradnjo lijaka v štirih različnih substratih. Iz opazovanj smo določili šest faz gradnje in ugotovili, da ima zrnavost substrata vpliv na prisotnost in trajanje določenih faz gradnje, kot tudi na frekvenco lučanja peska med gradnjo, ki se je z večanjem delcev substrata zmanjševala. Največje lijake so gradile larve v najustreznejšem substratu, kjer so porabile tudi največ časa za gradnjo, medtem ko so najmanjši lijaki bili zgrajeni v najfinejšem substratu. Nadalje smo ugotovili variacije med fazo poglabljanja, kjer so larve večkrat spremenile smer kroženja, prečkale sredino lijaka ali gradile "osmico". Medtem ko smo spreminjanje smeri med poglabljanjem obravnavali kot pravilno gradnjo, sta bili gradnja osmice in prečkanje sredine lijaka nepravilni gradnji. Ugotavljali smo tudi variabilnost v predatorskem vedenju larv volkcev z različnimi strategijami lova. V ta namen smo raziskali vedenje larv vrst Euroleon nostras, Myrmeleon formicarius in Myrmeleon hyalinus distinguendus, ki za lov plena gradijo lijake; Myrmecaelurus trigrammus, ki lijake gradi občasno; ter vrsto Neuroleon microstenus, ki za lov plena ne gradi lijakov. Za vse vrste smo zabeležili enoten katalog vedenjskih vzorcev ter izdelali etograme z najpogostejšo sekvenco vedenja. Ugotovili smo, da je večina vedenjskih vzorcev prisotna pri vseh vrstah, nekateri vedenjski vzorci pa so značilni le za vrste z določeno strategijo lova. Medtem ko je za lijakarje značilno bolj stereotipno vedenje, imajo larve nelijakarja N.microstenus dva značilna vedenjska vzorca, ki sta odvisna od načina odstranitve ostankov plena. Pri fakultativnem lijakarju smo našli vzorce značilne za lijakarje kot nelijakarje, kar verjetno kaže na vmesno evolucijsko stopnjo v razvoju.
Ključne besede: volkci, Myrmeleontidae, predatorsko vedenje, gradnja lijaka, lov plena, plastičnost vedenja
Objavljeno: 26.04.2013; Ogledov: 1621; Prenosov: 215
.pdf Celotno besedilo (123,09 MB)

48.
Direktni produkti polnih grafov
Gašper Mekiš, 2013, doktorska disertacija

Opis: Prvi del disertacije je posvečen neodvisnim dominantnim množicam direktnega produkta štirih polnih grafov. Eksplicitno so opisane T1-množice, tj. množice, kjer se poljubni par vozlišč ujema na natanko enem mestu. Glavni rezultat tega dela reče, da direktni produkt štirih polnih grafov premore idomatsko particijo na T1-množice natanko tedaj, ko sta reda vsaj dveh faktorjev deljiva s 3. V nadaljevanju postane osrednja tema dominantno in polno dominantno število direktnega produkta končno mnogo polnih grafov. Za slednje grafe je podana spodnja meja, ki je točna, če so faktorji dovolj veliki v primerjavi s številom faktorjev. Najsplošnejši rezultat tega dela je spodnja meja za dominantno (in polno dominantno) število direktnega produkta poljubnih dveh grafov, ki je izražena z dominatnima številoma faktorjev. Opisane so neskončne družine grafov, ki zavzamejo enakost. Zadnji del je posvečen mavrični povezanosti direktnega produkta. Podana je zgornja meja za mavrično povezanost direktnega produkta dveh grafov v odvisnosti od mavrične povezanosti faktorjev in še dveh podobnih invariant dobljenih s pomočjo lihih ciklov. Izkaže se, da so ravno polni grafi izjema omenjene meje. Za produkt dveh polnih grafov je dana točna vrednost (krepke) mavrične povezanosti. Kot dodatek so na koncu podani tudi nekateri rezultati glede ostalih treh standardnih grafovskih produktov.
Ključne besede: direktni produkt grafov, dominantna množica, dominantno število, idomatska particija, krepka mavrična povezanost, neodvisna množica, mavrična povezanost, polna dominantna množica, polni graf, polno dominantno število
Objavljeno: 04.04.2013; Ogledov: 1321; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (466,86 KB)

49.
Algebra poti in dominantni problemi na grafovskih produktih
Polona Pavlič, 2013, doktorska disertacija

Opis: Različni problemi grafovskih invariant predstavljajo velik del študij na področju teorije grafov. Ker so ti problemi v veliki meri NP-polni, je smiselno iskati rešitve na določenih zanimivih družinah grafov. V tem delu se omejimo na probleme dominacije na družini poligrafov. To so grafi, ki izhajajo iz kemijske teorije grafov in so matematični model kemijske strukture polimera. V kemiji je polimer makromolekula, ki ima posebno ponavljajočo se strukturo molekul, povezanih s kovalentnimi vezmi. Mi se posebej omejimo na primere, ko so te ponavljajoče enote enake, oziroma v jeziku teorije grafov, ko so monografi izomorfni, ter so povezave med njimi enake. Taki grafi se imenujejo rotagrafi, če pa med prvim in zadnjim monografom ni povezav, imenujemo tak poligraf fasciagraf. S pomočjo algebre poti pokažemo, da se različni problemi dominacije na razredu poligrafov za fiksno velikost monografa lahko rešijo v konstantnem času. Ker so posebni primeri poligrafov tudi grafovski produkti poti in ciklov, za kartezični in direktni produkt implementiramo algoritem in dobimo formule za dominantna, neodvisna dominantna ter rimska dominantna števila teh grafov, kjer je eden od faktorjev fiksen. Nadalje pokažemo, da se preučevane grafovske invariante na fasciagrafih in rotagrafih, pri katerih je monograf enak, lahko razlikujejo le za konstantno vrednost, natančneje, za končno število (različnih) konstant. Nazadnje še rešimo problem rimskega dominantnega števila na leksikografskem produktu grafov. Z vpeljavo koncepta tako imenovanih dominatnih parov za poljubna grafa podamo formulo, ki določi rimsko dominantno število njunega leksikografskega produkta. Podamo tudi nove neskončne družine rimskih grafov.
Ključne besede: grafovski produkt, dominacija, algebra poti, konstantni algoritem, mreža, torus
Objavljeno: 04.04.2013; Ogledov: 1163; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (1,51 MB)

50.
Times New Roman CE; Vpeljava interakcij posredovanih preko molekul topila v Poisson-Boltzmannovo teorijo
Klemen Bohinc, 2012, doktorska disertacija

Opis: Electrostatic interactions are omnipresent in colloidal and biological systems; for example they take place in aqueous solutions that contain mobile salt ions. Water plays a crucial role for the energetics of such systems. The ordering of water molecules changes the polarization and thus contributes to the electrostatic properties of the system. In particular, structural correlations between solvent molecules give rise to an inhomogeneous and non-local dielectric response that contributes to the energetics and the stability of biomacromolecules. This work is concerned with including solvent structures into mean-field electrostatics. It consists of three related subjects. In the first part we introduce a solvent model of interacting Langevin dipoles and incorporate that model into the Poisson-Boltzmann (PB) theory for an aqueous solution of monovalent ions in contact with a charged surface. The interplay between the electric double layer and the orientational ordering of solvent molecules determines the spatial decay of the solvent polarization. We showed that our model can result in a sign inversion of the electrostatic potential at a charged surface. The second part applies the PB model for a solvent of interacting Langevin dipoles to a mixed anionic/zwitterionic lipid layer. In the model the headgroups have ability to polarize the water in the headgroup region. The result is a positive electrostatic potential everywhere in the system. In the last part we introduce the Poisson-Helmholtz-Boltzmann theory, which adds to the electrostatic interaction potential between two ions an additional Yukawa potential. The latter accounts for solute-mediated ion-ion interactions. We demonstrate that these interactions can give rise to ion specific effects. One of the possible applications of the theory is related to the Hofmeister series. The presented analysis focuses on two systems. The first is the system of two charged surfaces embedded in a solution of only counterions, whereas the second system is one single charged surface in contact with a symmetric 1:1 electrolyte solution.
Ključne besede: Biomacromolecules, Solvent structure, Langevin dipoles, Electrostatics, Poisson and Helmholtz equations, Boundary-value problems, Yukawa potential
Objavljeno: 19.09.2012; Ogledov: 1361; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (1,71 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici