SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


31 - 40 / 67
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
31.
Zgodnje matematične izkušnje matematikov in njihova starševska vpletenost v matematično izobraževanje njihovih otrok
Darja Antolin, 2014, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava tematiko starševske vpletenosti v matematično izobraževanje otrok. V teoretičnem delu je predstavljen pregled dosedanjih spoznanj o vplivu staršev na različne vidike matematičnega izobraževanja otrok, pomen zgodnjih matematičnih izkušenj staršev in povezanost teh matematičnih izkušenj z vključevanjem staršev v otrokovo matematično izobraževanje, izpostavljen pa je tudi vidik starševskega postavljanja podpore (ang. scaffolding) v okviru otrokovega razvoja na matematičnem področju. V empiričnem delu je predstavljena kvalitativna raziskava, katere namen je bil s pomočjo narativne metodologije pridobiti vpogled v zgodnje matematične izkušnje in v starševsko vpletenost v matematično izobraževanje otrok specifične skupine staršev, t.j. staršev, ki so matematiki (doktorji matematike). Raziskava je zajela matematike iz Slovenije in Kanade, torej iz dveh, s stališča politike spodbujanja sodelovanja staršev, precej različnih okolij. Znotraj raziskave smo želeli osvetliti pogled na starševsko vpletenost matematikov tudi skozi izkušnje in doživljanje otroka, katerega oba starša sta matematika ter primerjati starševsko vpletenost matematikov in vpletenost staršev, ki niso matematiki. Raziskava je pokazala, da so bile predhodne matematične izkušnje staršev matematikov v glavnem pozitivne, in nakazala dejavnike, ki razlikujejo zgodnje izkušnje matematikov in staršev, ki niso matematiki. V raziskavi je bila starševska vpletenost v matematično izobraževanje otrok zaznana na dveh ravneh, in sicer kot vključevanje v otrokovo šolsko matematiko in vključevanje v aktivnosti, ki niso neposredno povezane z otrokovim poukom matematike. Glavna ugotovitev raziskave nakazuje zadržanost matematikov glede vključevanja v otrokovo šolsko matematiko, kar se odraža predvsem v njihovem redkem vključevanju v proces opravljanja domače naloge in v druge s šolsko matematiko povezane obveznosti otrok. V primerjavi z njimi pa se starši, ki niso matematiki, pogosteje vključujejo v otrokovo izobraževanje na področju šolske matematike. Ugotovitve glede starševske vpletenosti na področju aktivnosti, ki niso neposredno povezane s šolsko matematiko, nakazujejo veliko prednost staršev, ki so matematiki. Raziskava je pokazala, da vključevanje matematikov kot staršev v matematično izobraževanje njihovih otrok ni omejeno z okvirji matematičnega kurikuluma, v njihovem vključevanju se kaže zavedanje pomena nudenja primerne opore pri izgradnji otrokovega znanja (scaffolding), obenem pa preko neposrednih aktivnosti, kakor tudi posredno s samim načinom življenja prenašajo na svoje otroke zavedanje funkcionalnih, logičnih in estetskih vrednot matematike. Del raziskave, ki se je osredotočal na perspektivo otroka, je podkrepil ugotovitve o starševski vpletenosti matematikov v matematično izobraževanje njihovih otrok in obenem nakazal, da lahko otrok, ki odrašča v družini, kjer je matematika integralni del vsakdanjega življenja, to povezanost vseh stvari v okolju z matematiko občasno doživlja kot nadležno.
Ključne besede: matematično izobraževanje, vloga staršev, matematične aktivnosti, matematične izkušnje, postavljanje podpore, narativni pristop
Objavljeno: 18.07.2014; Ogledov: 1382; Prenosov: 201
.pdf Celotno besedilo (2,74 MB)

32.
Deformacija spektrinskega skeleta pri predpisanih spremembah oblike rdeče krvne celice
Tjaša Švelc Kebe, 2014, doktorska disertacija

Opis: Zaradi hidrodinamskih sil v krvi rdeča krvna celica stalno spreminja svojo obliko. Njena sposobnost spreminjanja oblike je neposredno povezana z elastičnimi lastnostmi njene membrane, ki jo sestavljata dva membranska sloja, lipidni dvosloj in membranski skelet. Medtem ko je membranski lipidni dvosloj skoraj nestisljiva dvodimenzionalna tekočina, je membranski skelet elastična dvodimenzionalna mreža, sestavljena iz elastičnih vezi – spektrinskih tetramerov, ki so med seboj povezani preko aktinskih vlaken, ki tvorijo njena vozlišča. Membranski skelet se vertikalno z membranskim lipidnim dvoslojem povezuje prek integralnih proteinov. V doktorski disertaciji predlagamo preprost model membranskega skeleta, ki temelji na mehanskih lastnostih spektrinskih vezi. Z modelom so obravnavane deformacije rdeče krvne celice, pri katerih so spremembe njenih oblik določene z dejavniki eksperimentalne metode, kot je stena mikropipete ali tlačna razlika, zaradi katere je membrana po svoji celotni površini napeta. Na ta način predpisana oblika membrane določa tako obliko membranskega dvosloja in nanj pripetega membranskega skeleta, ki pa se znotraj membranske ravnine prerazporedi. Določimo povprečno deformacijsko energijo spektrinske vezi in z variacijskim računom za dano deformirano obliko rdeče krvne celice določimo lateralno redistribucijo membranskega skeleta. Študiramo, kako se membranski skelet deformira pri eksperimentalni metodi vsesavanja rdeče krvne celice v mikropipeto z radijem, nekajkrat manjšim od radija celice. S preprosto simulacijo aspiracije celice v mikropipeto in dobljeno deformacijo membranskega skeleta ugotovimo, da je potrebno skelet obravnavati celostno, saj se posamezni deli skeleta deformirajo glede na deformacijo celotne celične membrane. Na podlagi modela skeleta je oblikovan model deformacije vsesavanja rdeče krvne celice z mikropipeto, s predpostavko, da sta dolžina in oblika vsesanega dela odvisni od deformacije skeleta, aspiracijskega tlaka in interakcije med membrano in steno mikropipete. S predlaganim modelom deformacije membranskega skeleta so opisani obstoječi eksperimentalni podatki. Ugotovimo, da med membrano in steno mikropipete deluje privlačna sila. Ocenjena je velikost konstante spektrinske vezi (K=30 μN/m). V nadaljevanju je z uporabo spektrinskega modela skeleta raziskan vpliv začetne oblike, pri kateri je gostota spektrinskih vezi v ravnovesju enakomerna, na deformacijo membranskega skeleta. Simulirana je eksperimentalna metoda aspiracije celice z dvema mikropipetama, s katero je predstavljen vpliv oblike membranskega skeleta na njegovo redistribucijo. Kot začetne geometrijske oblike, ki predstavljajo enakomerno porazdelitev nedeformiranega skeleta, so uporabljeni bikonkavna oblika ter njeni dve skrajni obliki, dva sploščena kroga in krogla. Rezultati simulacij kažejo, da se skelet deformira različno glede na svojo prvotno obliko. Iz analize teoretičnih napovedi in eksperimentalnih vrednosti sklepamo, da je membranski skelet v osnovnem ravnovesnem stanju takrat, ko je celica bikonkavne oblike. Vpliv membranskega skeleta na adhezijske lastnosti rdeče krvne celice je prikazan s simulacijo deformacije, pri kateri je v mikropipeto vsesana celica, prilepljena na ravno ploskev. Oblikovan je splošen robni pogoj, ki poleg adhezijskih lastnosti membrane in njene membranske napetosti vključuje tudi spremembo deformacijske energije membranskega skeleta. Deformacijo celične membrane z upoštevanjem tega robnega pogoja in primerjamo z deformacijo, pri kateri neposredni vpliv membranskega skeleta ni upoštevan. Ugotovimo, da deformacija membranskega skeleta neposredno vpliva na napetost membrane in na adhezijske lastnosti celice. Vsi predstavljeni primeri, ki obravnavajo deformacijo celice na podlagi spektrinskega modela membranskega skeleta, kažejo na to, da je obnašanje rdeče krvne celice bistveno odvisno tudi od deformacije membranskega skeleta.
Ključne besede: rdeča krvna celica, membranski skelet, spektrin, sproščena oblika, deformacija, aspiracija z mikropipeto, adhezija
Objavljeno: 18.07.2014; Ogledov: 1156; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (2,39 MB)

33.
Preverjanje spretnosti učencev z različnimi metodami pouka tehnike v kompetenčno zasnovanem kurikulumu
Dragica Pešaković, 2014, doktorska disertacija

Opis: V zadnjem času smo učitelji v slovenskih osnovnih šolah priče nenehnim spremembam na področju učnih načrtov in »drugačnim – inovativnim« načinom dela ter poučevanja. Učni načrti so bili nazadnje posodobljeni leta 2011. Pri prenovi se ohranjajo splošni cilji in opredelitev predmeta. Veliko več je rezervnih ur, saj so nekatere vsebine skrajšane ali celo ukinjene. V ospredju so projektni pristop, individualizacija in diferenciacija pouka ter medpredmetno povezovanje. Rezervni čas je namenjen predvsem utrjevanju snovi. V novem UN pa se je pričelo razmišljati tudi o kompetencah. Tako so kompetence vključene v splošne in operativne cilje ter standarde znanja. Večina avtorjev ugotavlja, da je kompetenca kompleksno zgrajena iz več razsežnosti, torej gre za kompleksen pojem. Povzamemo lahko, da so kompetence spretnosti, sposobnosti, znanje in izkušnje posameznika za opravljanje nekih nalog ter vlog in so predvsem rezultat učenja. Posameznik jih pridobi v različnih življenjskih situacijah. Kompetence so kompleksni sistemi, ki vključujejo kognitivno, čustveno in motivacijsko področje. Čustveno področje zajema pripravljenost za delovanje in odnos do aktivnosti, predvsem, kako se lotiti aktivnosti, da bomo uspešni. Zato pa je potrebna tudi motivacija, da je posameznik svoje potenciale in znanje pripravljen uporabiti. Kompetence na določenem področju vključujejo posameznikove sposobnosti reševanja problemov, analitičnega, kritičnega in divergentnega mišljenja, spretnosti odločanja ter zadostno količino znanja, ki je vezano na določeno področje. Ena izmed delitev kompetenc je delitev po ravneh – na ključne in poklicne kompetence. Poklicne se delijo se na generične, poklicno specifične in organizacijsko specifične. V disertaciji se posvečamo predvsem problemu razvijanja in preverjanja spretnosti učencev v okviru generičnih kompetenc. Te spretnosti so: zbiranje informacij, analiza in organizacija informacij, interpretacija, sinteza zaključkov, učenje in reševanje problemov, prenos teorije v prakso, uporaba matematičnih idej in tehnik, prilagajanje novim situacijam, skrb za kakovost, sposobnost samostojnega in timskega dela, organiziranje in načrtovanje dela, verbalna in pisna komunikacija, medosebna interakcija ter varnost pri delu. V prvem delu predstavimo teoretična izhodišča. Izhajamo s področja generičnih kompetenc in kompetenčno zasnovanega kurikuluma. Podrobneje proučimo temeljne sestavine kompetence, znanje, spretnosti in stališča. Poudarek je predvsem na razvijanju spretnosti v okviru štirinajstih generičnih kompetenc. Spretnosti razdelimo v tri skupine, socialne (afektivne), komunikacijske in delovne (psihomotorične). Natančno jih opredelimo in v vsako skupino razvrstimo štirinajst spretnosti, ki so v okviru generičnih kompetenc. V nadaljevanju opišemo tradicionalne in sodobne metode poučevanja. Pri slednjih je poudarek na projektnem delu, ki vključuje problemski in raziskovalni pouk, eksperiment in (tehniško) analizo. Zelo pomembno je poudariti, da so spretnosti, ki jih mora učenec obvladati, razvrščene na nižji in višji taksonomski (»kompetenčni«) ravni, kar pri pouku omogoča diferenciacijo in individualizacijo. Omogoča pa tudi lažje spremljanje in preverjanje spretnosti. Zato v nadaljevanju proučimo taksonomije na vzgojno-izobraževalnem področju. Poskušamo najti kombinacijo taksonomij na vseh treh področjih, kognitivnem, afektivnem in psihomotoričnem, in jih združiti v kompetenčne taksonomske stopnje, kar nam omogoča razvijanje in preverjanje spretnosti učencev na nižji in višji taksonomski ravni. V zaključku teoretičnega dela povzamemo ključne spremembe Učnega načrta za tehniko in tehnologijo, naredimo kratek zgodovinski pregled in se osredotočimo na uvedbo devetletne osnovne šole. Posebno pozornost namenimo preverjanju in ocenjevanju znanja učencev, kjer lahko ponovno ugotovimo, da je največji poudarek na znanju, spretnosti pa so postavljene v ozadje. V drugem, empiričnem delu, predstavljamo ra
Ključne besede: kompetenčno zasnovani kurikulum, generične kompetence, spretnosti učencev, učne metode, didaktični pristopi, triangulacija
Objavljeno: 18.07.2014; Ogledov: 909; Prenosov: 235
.pdf Celotno besedilo (3,62 MB)

34.
STABILITY AND METASTABILITY OF NEMATIC GLASSES
Amid Ranjkesh Siahkal, 2014, doktorska disertacija

Opis: Structures exhibiting continuous symmetry breaking are extremely susceptible to various perturbations. The reason behind is the existence of Goldstone modes in the gauge component of the order parameter describing broken symmetry. The so-called Larkin-Imry–Ma argument claims that even infinitesimally weak random field-type disorder destroys long range order (LRO) which would otherwise be present in the absence of random disorder. Furthermore, it claims that the system breaks into domain type configuration having short range order (SRO), where the characteristic domain size scales as ksi= W^-2/(4-d). Here W measures the strength of random field interaction and d is the dimensionality of space. However, some studies claim that structures with quasi long range order (QLRO) are established instead of SRO. The main focus of this doctor thesis is the character of nematic structures in the random field. I studied theoretically and numerically nematic structures that are obtained by continuous symmetry breaking in orientational degrees of freedom on decreasing the temperature T, starting from the ordinary liquid, the so called isotropic phase. In particular, I investigated conditions for which the Larkin-Imry-Ma theorem holds true. So far statistical interpretations of such systems have typically used two different semi- microscopic type models: i) the Random Anisotropic Nematic (RAN) and ii) the Sprinkled Silica Spin (SSS) model. The RAN model is a Lebwohl-Lasher (LL) model with nematic molecules locally coupled with uncorrelated random anisotropic field at each site, while the SSS model has a finite concentration of impurities frozen in random directions. I used a three dimensional (d = 3) model intermediate between SSS and RAN models, with finite concentration p of frozen impurities, where p < pc (pc stands for the percolation threshold). The simulations were performed at different temperatures for temperature-quenched (TQH) and field-quenched histories (FQH), as well as for temperature-annealed histories (AH). The first two of these limits represent extreme histories encountered in typical experimental studies. Numerically, I studied the impact of control parameters (T, p, W) and history of samples (TQH, FQH, AH) on structural properties of the system. Within the model I was varying p, temperature T, interaction strength W and also sample histories. From final configurations, I calculated orientational order parameters and two-point correlation functions. Next, I estimated the size of the Larkin-Imry-Ma domains d. Finite size-scaling was also used to determine the range of the orientational ordering, as a function of W, p, T and sample history. The main results of my study are the following. In general, the system exhibited strong memory effects, indicating important role of history of samples. Furthermore, obtained results were relatively robust (from macroscopic point of view), indicating substantial energy barriers among competing states. On increasing the strength W, I typically obtained the following sequence of orders: LRO, QLRO, and SRO. For some concentrations p,however, SRO was absent. The crossover anchoring strength between QLRO and SRO strongly depends on history of samples, and it has the lowest values for TQH. From my simulations it follows that for the model used the Larkin-Imry-Ma argument holds only in limited range of model parameters. In most cases I obtain QLRO instead of SRO. However, in all structures there is imprint of Larkin-Imry-Ma domains, exhibiting scaling d  1/ (W2p) in the weak anchoring regime. This suggests that we do not have a “classical ” QLRO with algebraic decay with distance. Similar results were obtained in the studies of magnetic systems.
Ključne besede: nematic liquid crystals, topological defect, order parameter, symmetry breaking, domains, Random field, larkin-Imry–Ma theorem, speroNematics
Objavljeno: 15.07.2014; Ogledov: 927; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (2,86 MB)

35.
Odvajanja in sorodne preslikave na nekaterih strukturah algebre in funkcionalne analize
Nejc Širovnik, 2014, doktorska disertacija

Opis: Disertacija je sestavljena iz štirih delov. V prvem definiramo osnovne pojme, kot so prakolobar, polprakolobar in standardna operatorska algebra ter dokažemo znan rezultat, da je standardna operatorska algebra prakolobar. Nato spoznamo pojme klasični kolobar kvocientov, levi (desni, simetrični) Martindaleov kolobar kvocientov ter razširjen centroid, ki izhajajo iz teorije Martindaleovih kolobarjev kvocientov. Sledi vpeljava preslikav, kot so odvajanje, jordansko odvajanje, jordansko trojno odvajanje, posplošeno odvajanje, levi (desni) centralizator in levi (desni) jordanski centralizator ter predstavitev pomembnih rezultatov v zvezi z njimi. Prvi odmevnejši izrek tega področja sega v leto 1957, ko je Herstein dokazal, da je vsako jordansko odvajanje na prakolobarju brez elementov reda dva odvajanje. Njegov rezultat je leta 1975 na polprakolobarje brez elementov reda dva posplošil Cusack. M. Brešar je leta 1989 dokazal, da je vsako jordansko trojno odvajanje na polprakolobarju brez elementov reda dva odvajanje. Zalar je leta 1991 dokazal, da je vsak levi (desni) jordanski centralizator na polprakolobarju brez elementov reda dva levi (desni) centralizator. Chernoff je leta 1973 karakteriziral vsa linearna odvajanja na standardnih operatorskih algebrah. Na koncu prvega poglavja predstavimo še teorijo funkcijskih identitet (Brešar - Beidar - Chebotarjeva teorija), ki jo uporabimo pri rezultatih na prakolobarjih. V nadaljevanju predstavimo preslikave, ki zadoščajo določenim enakostim na standardnih operatorskih algebrah, prakolobarjih ter polprakolobarjih. V drugem poglavju obravnavamo aditivne preslikave v zvezi z odvajanji in jordanskimi odvajanji. Na standardnih operatorskih algebrah dokažemo vrsto rezultatov, ki motivacijo črpajo iz rezultatov in domnev Vukmana, Eremite in Kosi-Ulblove. S pomočjo teorije funkcijskih identitet na prakolobarjih dokažemo izrek, ki izhaja iz Vukmanove domneve. Sledi obravnava preslikav z določenimi lastnostmi na polprakolobarjih, ki ponekod vsebujejo enoto. Tretje poglavje posvetimo preslikavam, ki so povezane s centralizatorji. Predstavimo motivacijo za obravnavo dveh izrekov na standardnih operatorskih algebrah kompleksnega Hilbertovega prostora. V zadnjem poglavju se lotimo odvajanjem sorodnih preslikav na standardnih operatorskih algebrah, prakolobarjih in polprakolobarjih z enoto. Navdih za študij preslikav te vrste predstavljajo rezultati, ki jih predstavimo v prvem in drugem poglavju ter enakost, ki sta jo leta 2011 objavila M. Fošner in Vukman.
Ključne besede: prakolobar polprakolobar, Banachov prostor, algebra omejenih linearnih operatorjev, standardna operatorska algebra, aditivna preslikava, odvajanje, jordansko odvajanje, jordansko trojno odvajanje, centralizator, involucija, funkcijska identiteta, omejen linearen operator.
Objavljeno: 08.05.2014; Ogledov: 949; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (539,60 KB)

36.
Kaos v diskretnih homogenih kvadratičnih sistemih v ravnini
Milan Kutnjak, 2014, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je obravnavan problem kaotičnosti v diskretnih homogenih kvadratičnih sistemih v ravnini. V uvodnem poglavju je podrobneje opredeljen glavni problem disertacije. V drugem poglavju je obravnavana enolična zveza med diskretnimi homogenimi kvadratičnimi sistemi v ravnini in realnimi dvodimenzionalnimi komutativnimi algebrami. Seznanimo se z osnovnimi pojmi teorije neasociativnih algeber in Markusovo klasifikacijo realnih komutativnih dvodimenzionalnih algeber. Pozornost posvetimo posebnim algebrskim elemetom, kot so nilpotenti reda 2 in projektorji. V tretjem poglavju obravnavamo osnove diskretnih dinamičnih sistemov. Med drugim definiramo (privlačnost) fiksne točke in bazen privlačnosti stabilne fiksne točke. Za opredelitev kaotičnosti uporabimo Devaneyevo definicijo, ki temelji na gostoti periodičnih točk, topološki tranzitivnosti in občutljivosti na začetne pogoje. Obravnavan je tudi pojem topološke konjugacije sistemov in zveza med linearno ekvivalentnimi sistemi ter obstojem izomorfizma med pripadajočimi algebrami. V četrtem poglavju je dokazano, da dinamika v diskretnih homogenih kvadratičnih sistemih v ravnini poteka po žarkih. Ugotovimo, da je koordinatno izhodišče privlačna fiksna točka in da se zanimiva dinamika odvija na robu območja privlačnosti koordinatnega izhodišča. Spoznamo, da se dinamika v diskretnem kvadratičnem sistemu, kjer pripadajoča algebra vsebuje nilpotent(e) reda 2, bistveno razlikuje od dinamike v ostalih sistemih. V petem poglavju je sistematično obravnavana dinamika v kvadratičnem sistemu, kjer pripadajoča algebra vsebuje nilpotent(e) reda 2. Ugotovimo, da bazen privlačnosti koordinatnega izhodišča ni omejena množica in da je, razen v primeru tako imenovane popolnoma periodične dinamike, dinamika dokaj preprosta (in vedno nekaotična). V šestem poglavju obravnavamo dinamiko v kvadratičnih sistemih, kjer pripadajoča algebra vsebuje ideale. Obstoj idealov omogoča redukcijo sistema, kjer je zaradi manjše dimenzije prostora dinamiko lažje obravnavati. V sedmem poglavju obravnavamo dinamiko v kvadratičnih sistemih, kjer pripadajoča algebra premore deljenje. Ugotovimo, da lahko v tem primeru dinamiko diskretnega homogenega kvadratičnega sistema v ravnini enolično povežemo z iteracijo posebnih kvadratnih racionalnih funkcij, kar omogoča dokazati kaotičnost dinamike v vseh teh primerih. V zadnjem poglavju so podani nekateri zaključki.
Ključne besede: kvadratični sistem, diskretni dinamični sistem, iteracija kompleksnih funkcij, racionalna funkcija stopnje 2, periodične orbite, kaos, komutativna algebra, neasociativna algebra, nilpotent reda 2, projektor.
Objavljeno: 05.05.2014; Ogledov: 1263; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

37.
Variabilnost lobanje dinarske voluharice Dinaromys bogdanovi (Rodentia: Cricetidae): spolni dimorfizem, alometrija in filogenija
Tina Klenovšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: Dinarska voluharica, Dinaromys bogdanovi, je paleoendemični glodavec Balkana in filogenetski relikt. Kljub majhnemu arealu se deli na tri evolucijske linije, ki so geografsko ločene z rekami in v alopatriji ţe pribliţno 1,3 oz. 0,3 milijona let. Naš namen je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje med spoloma, ontogenetskim razvojem in filogenetskimi skupinami. Zanimalo nas je ali je vzorec morfološke variabilnosti enak filogenetskemu ter ali imajo filogenetske skupine enaka ali različna vzorca spolnega dimorfizma in ontogenetske alometrije. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, s katerimi smo lahko velikost in obliko lobanje obravnavali ločeno. V raziskavo smo vključili 184 lobanj s celotnega območja poselitve, ki smo jih a priori razvrstili v tri filogenetske in pet starostnih skupin. Z analizo morfološke variabilnosti med spoloma nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki lobanje pri nobeni starosti ali filogenetski skupini. Iz tega sklepamo, da med osebki istega spola ni izrazite kompeticije za parjenje z nasprotnim spolom in da sta spola pod vplivom podobnih okoljskih selekcijskih pritiskov. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo ugotovili tesno povezanost oblike in velikosti lobanje. Odnos oblike in velikosti je bil pri vseh starostih linearen. Oblika lobanje se med ontogenetskim razvojem pri vseh treh filogenetskih linijah spreminja enako hitro. Alometrija torej nima pomembnega vpliva na nastanek razlik v obliki lobanje med filogenetskimi skupinami, saj le-te nastanejo ţe v prenatalnem obdobju. Vzorec morfološke variabilnosti se je skladal s filogenetskim. Najbolj se je od ostalih dveh skupin razlikovala severozahodna skupina, ki je v alopatriji z ostalima skupinama ţe pribliţno 1,3 milijona let. Osebki iz te skupine so imeli najširši gobčni del lobanje in moţganski del lobanje, najdaljšo in na stran pomaknjeno nebno odprtino, navzven ukrivljen niz meljakov in največjo zatilnično odprtino. Ugotovili smo, da ima ventralna stran lobanje dinarske voluharice determinacijsko vrednost, saj omogoča zanesljivo klasifikacijo v filogenetske skupine. Ker med filogenetskimi skupinami v velikosti lobanje ni bilo razlik in ker je bila morfološka variabilnost lobanje kljub alopatriji majhna, sklepamo, da je lobanja dinarske voluharice pod vplivom stabilizirajoče selekcije, razlike v obliki pa so nastale kot posledica procesov nevtralne evolucije.
Ključne besede: lobanja, geometrijska morfometrija, filogenija, alometrija, spolni dimorfizem
Objavljeno: 03.04.2014; Ogledov: 2171; Prenosov: 384
.pdf Celotno besedilo (2,57 MB)

38.
Model za sortiranje odpadkov pri proizvodnji trdnih goriv
Brigita Polanec, 2013, doktorska disertacija

Opis: V tej doktorski disertaciji obravnavamo sledeče probleme iz področja gospodarjenja z odpadki: proizvodnja alternativnega trdnega goriva iz nenevarnih odpadkov, razvoj matematičnega modela, idejna zasnova pilotne naprave za proizvodnjo trdnega alternativnega goriva in ozaveščenosti ljudi o pravilnem ravnanju z odpadki. Politika ravnanja z odpadki je v Evropski uniji urejena s hierarhično lestvico ravnanja z odpadki. Ta sistem daje poudarek na preprečevanje nastajanja odpadkov, sledijo priprava odpadkov za ponovno uporabo, recikliranje, energetska izraba in nazadnje odlaganje. Proizvodnja trdnih goriv iz nenevarnih odpadkov je v EU vedno bolj uveljavljena in tudi v Sloveniji pridobiva vedno večji pomen. V obsegu naših raziskav za proizvodnjo trdnih goriv iz nenevarnih odpadkov je razvit matematični model za pripravo različnih vzorcev trdnega goriva, s katerim lahko poljubno spreminjamo kakovost trdnega goriva v smislu njegovih energijskih, kemijskih in fizikalnih lastnostih. Matematični model je osnova za določitev približne kakovosti trdnega goriva in s tem tudi razreda v katerega je uvrščeno gorivo. Vzorci za gorivo so pripravljeni na tehnološki liniji za obdelavo komunalnih in industrijskih odpadkov in laboratorijsko analizirani. Namen proizvodnje kvalitetnega SRF je: (a) pridobiti gorivo, za katerega v prihodnosti ne bomo več govorili kot o odpadku, ampak produktu, v ta namen je bil podan tudi predlog za standardizacijo trdnih alternativnih goriv iz nenevarnih odpadkov v Sloveniji; (b) zmanjšati negativne vplive na okolje in s tem posredno na ljudi in druge žive organizme; (c) zmanjšati porabo fosilnih goriv; (d) zmanjšati korozijo, ki nastaja pri uporabi goriva z večjo vsebnostjo klora in s tem posredno zmanjšati stroške čiščenja; (e) zmanjšati stroške odvoza in deponiranja pepela/ostanka po sežigu. Glavni problem prekomerne količine odloženih odpadkov na odlagališčih je v zavesti ljudi o ravnanju z odpadki. V petem poglavju je izdelana analiza stanja poznavanja področja ravnanja z odpadki, na osnovi katere bo potrebno razviti izobraževalni koncept, ki bo dvignil ozaveščenost ljudi.
Ključne besede: Gospodarjenje z odpadki, trdno alternativno gorivo, proizvodnja trdnih alternativnih goriv, matematični model, neformalno izobraževanje, osveščenost.
Objavljeno: 30.01.2014; Ogledov: 1398; Prenosov: 133
.pdf Celotno besedilo (3,03 MB)

39.
Odziv biomembranskih domen na zunanje dražljaje
Iztok Urbančič, 2013, doktorska disertacija

Opis: Membrane živih celic opravljajo vrsto nujno potrebnih nalog: opredeljujejo notranjost celice, jo ščitijo pred zunanjimi vplivi, nadzirajo pretok snovi ter s tem vzdržujejo stalne notranje razmere, prevajajo signale, omogočajo ali pospešujejo kemijske reakcije idr. Pri tem poleg beljakovin, ki so donedavna veljale za glavno aktivno sestavino, ključno vlogo igrajo tudi lipidi, ki se v membrani lateralno razporedijo v t. i. membranske domene. Njihove vloge in lastnosti so še razmeroma nepoznane, saj so domene zaradi velikosti med nano in mikrometri ter življenjskega časa med nano in milisekundami današnjim merilnim metodam težko dostopne. . V okviru doktorskega dela smo razvili fluorescenčno mikrospektroskopijo (FMS), ki povezuje dve uveljavljeni metodi z različnimi okni občutljivosti: fluorescenčno mikroskopijo, ki omogoča slikanje vzorcev z krajevno ločljivostjo okoli 200 nm, ter spektroskopijo, s katero lahko spremljamo molekularne lastnosti neposredne okolice označevalcev na ravni nanometrov in nanosekund. Z izvirnim načinom zajemanja podatkov in uvedenim prilagajanjem modelnih funkcij smo spektralno ločljivost, značilno za spektroskopske meritve razsežnih vzorcev, prenesli na mikroskopski nivo. Hkrati smo odpravili vpliv bledenja fluorescence na izmerjene podatke, ki je doslej neobhodno popačilo obliko spektrov svetlobno neobstojnih barvil in zato omejevalo zanesljivost FMS. Z uvedenim pristopom smo razširili paleto uporabnih okoljsko občutljivih molekularnih označevalcev, ki jih lahko raziskovalci sedaj še bolje prilagodijo potrebam svojih raziskav. Bledenje fluorescenčnega signala smo z razvitim načinom merjenja in obdelave celo izkoristili za pridobivanje novih podatkov o molekularnem okolju, saj je hitrost bledenja nekaterih barvil odvisna od fizikalno-kemijskih lastnosti okolice označevalcev. Tako smo dopolnili nabor krajevno odvisnih informacij, kar je še posebno pomembno za raziskave pestrih bioloških sistemov, pri katerih za zadovoljiv opis potrebujemo čim več neodvisnih spremenljivk. S FMS smo pokazali, da lahko tako na modelnih membranskih sistemih kot na membranah živih celic zanesljivo spremljamo spremembe faz in domen pod vplivom temperature in biokemijske sestave. Izmerjen premik vrha fluorescenčnega spektra barvil NBD in Laurdan za 1 3 nm zaradi različnih lokalnih polarnosti je zadostoval, da smo razločili posamezne liposome v gelski, tekoči urejeni ali tekoči neurejeni lipidni fazi. Nedvoumnost rezultatov smo potrdili z opazovanjem faznega prehoda posameznih liposomov iz gelske v tekočo neurejeno fazo med segrevanjem vzorca z grelnim stekelcem ali infrardečim laserskim žarkom. Spektralna in krajevna ločljivost FMS sta ostali na podobni ravni tudi pri opazovanju kompleksnejših vzorcev, kot so npr. mešanice liposomov in celic, zaradi česar smo lahko razjasnili mehanizem dostave protitumorske učinkovine v celice raka dojke s pomočjo lipidnih nanodelcev. Iz razlik v izsevanih fluorescenčnih spektrih smo ugotovili, da se membrane liposomov zlivajo celičnimi, s čimer smo pripomogli k razvoju novih biomedicinskih pristopov za učinkovitejše zdravljenje najtežjih bolezni našega časa. Metodo FMS smo nadgradili z analizo polarizacije izsevane fluorescenčne svetlobe, ki je povezana z ureditvijo dipolov barvila v membranah in s tem s konformacijami označevalcev. Z združitvijo spektralnega in polariziranega zaznavanja smo dokazali, da eni najpogosteje uporabljenih fluorescenčnih označevalcev – fosfolipidi z barvilom NBD – v membranah zavzamejo različne konformacije na razdaljah pod optično krajevno ločljivostjo. Z razvitim matematičnim modelom smo ta stanja podrobneje opisali in določili njihove deleže. Na slednje je najmočneje vplivala visoka koncentracija holesterola v membrani, kar bi lahko v prihodnje izkoristili za raziskovanje nanoskopskih značilnostih zgradbe bioloških membran ter z njo povezanih biofizikalnih in biokemijskih procesih.
Ključne besede: fluorescenčna mikrospektroskopija, spektralno slikanje, obdelava spektrov, bledenje fluorescence, okoljsko občutljivi fluorescenčni označevalci, NBD, Laurdan, biološke membrane, membranske domene, velikanski enoslojni liposomi, molekularne konformacije
Objavljeno: 28.01.2014; Ogledov: 1035; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (18,02 MB)

40.
Posebne funkcionalne enačbe na prakolobarjih
Nina Peršin, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji so obravnavane funkcionalne enačbe, ki so v zvezi z odvajanji, centralizatorji in sorodnimi preslikavami na prakolobarjih. Med slovenskimi matematiki se je s tem področjem matematike v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začel prvi ukvarjati J. Vukman, sledili so M. Brešar, B. Zalar, B. Hvala in v novejšem času M. Fošner, D. Benkovič, D. Eremita, I. Kosi-Ulbl in A. Fošner. Osnovno sredstvo pri reševanju tovrstnih funkcionalnih enačb je uporaba teorije funkcijskih identitet. Nekoliko natančneje pojasnimo omenjene pojme. Aditivna preslikava D, ki slika poljuben kolobar R vase, je odvajanje, če velja D(xy) = D(x)y + xD(y) za vsak par x, y iz R in je jordansko odvajanje, če velja D(x^2)=D(x)x +xD(x). Očitno je, da je vsako odvajanje tudi jordansko odvajanje, obratno pa v splošnem ne velja. I. N. Herstein je leta 1957 dokazal, da je vsako jordansko odvajanje na prakolobarju s karakteristiko različno od dva, odvajanje. V doktorski disertaciji se najprej osredotočimo na funkcionalne enačbe, ki so v zvezi z odvajanji. Obravnavali smo funkcionalni enačbi D(x^3=D(x^2)x + x^2D(x) in D(x^3=D(x)x^2+ xD(x^2),kjer je D aditivna preslikava, ki slika prakolobar s primernimi omejitvami glede karakteristike vase. Dokazali smo, da je D odvajanje. Nadalje poiščemo tudi rešitev funkcionalne enačbe 2D(x^(m+n+1))=(m+n+1)(x^mD(x)x^n+x^nD(x)x^m), kjer sta m in n fiksni naravni števili in D neničelna aditivna preslikava, ki slika prakolobar s primernimi omejitvami glede karakteristike vase. Dokažemo, da je D odvajanje in R komutativen kolobar. V tretjem poglavju so obravnavane funkcionalne enačbe, ki so v zvezi s centralizatorji. Aditivna preslikava T, ki slika poljuben kolobar R vase, je levi (desni) centralizator, če je T(xy)=T(x)y (T(xy)=xT(y)) za vsak par x, y iz R. V prvem podpoglavju tega razdelka je obravnavana funkcionalna enačba 2T(x^(m+n+1))=x^mT(x)x^n +x^nT(x)x^m na prakolobarju s primernimi omejitvami glede karakteristike, kjer sta sta m in n fiksni nenegativni celi števili in m+n je različno od 0. Dokažemo, da je T dvostranski centralizator. Aditivna preslikava T, ki slika poljuben kolobar R vase, je (m,n)-jordanski centralizator, če je (m+n)T(x^2)=mT(x)x+nxT(x) za vsak x iz R, kjer sta m in n fiksni nenegativni celi števili in m+n je različno od 0. Ta pojem je leta 2010 vpeljal J. Vukman ter med drugim tudi dokazal, da vsak (m,n)-jordanski centralizator na poljubnem kolobarju R zadošča pogoju 2(m+n)^2T(xyx) = mnT(x)xy + m(2m + n)T(x)yx -mnT(y)x^2 + 2mnxT(y)x - mnx^2T(y) + n(m + 2n)xyT(x) + mnyxT(x) za vsak par x, y iz R. Če v tej identiteti piŠemo y = x, dobimo naslednjo funkcionalno enačbo 2(m+n)^2T(x3)=m(2m+n)T(x)x^2+2mnxT(x)x+n(m+2n)x^2T(x), ki je obravnavana v zadnjem delu doktorske disertacije na prakolobarju s primernimi omejitvami glede karakteristike, kjer sta m in n fiksni naravni števili. Dokažemo, da je T dvostranski centralizator. V zaključnem poglavju podamo odprta vprašanja o funkcionalnih enačbah, ki so v zvezi s posplošenimi odvajanji in (theta, phi)- odvajanji, kjer sta theta in phi avtomorfzma na kolobarju R.
Ključne besede: aditivna preslikava, desni (levi) centralizator, d-prosta množica, dvostranski centralizator, funkcijska identiteta, jordansko odvajanje, komutirajoča preslikava, (m, n)-jordanski centralizator, odvajanje, polprakolobar, prakolobar, standardna rešitev.
Objavljeno: 05.12.2013; Ogledov: 1083; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (427,66 KB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici