SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


21 - 30 / 61
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
21.
Dynamical and statistical properties of time-dependent one-dimensional nonlinear Hamilton systems
Dimitrios Andresas, 2015, doktorska disertacija

Opis: We study the one-dimensional time-dependent Hamiltonian systems and their statistical behaviour, assuming the microcanonical ensemble of initial conditions and describing the evolution of the energy distribution in three characteristic cases: 1) parametric kick, which by definition means a discontinuous jump of a control parameter of the system, 2) linear driving, and 3) periodic driving. For the first case we specifically analyze the change of the adiabatic invariant (the canonical action) of the system under a parametric kick: A conjecture has been put forward by Papamikos and Robnik (2011) that the action at the mean energy always increases, which means, for the given statistical ensemble, that the Gibbs entropy in the mean increases (PR property). By means of a detailed rigorous analysis of a great number of case studies we show that the conjecture largely is satisfied, except if either the potential is not smooth enough (e.g. has discontinuous first derivative), or if the energy is too close to a stationary point of the potential (separatrix in the phase space). We formulate the conjecture in full generality, and perform the local theoretical analysis by introducing the ABR property. For the linear driving we study first 1D Hamilton systems with homogeneous power law potential and their statistical behaviour under monotonically increasing time-dependent function A(t) (prefactor of the potential). We used the nonlinear WKB-like method by Papamikos and Robnik J. Phys. A: Math. Theor., 44:315102, (2012) and following a previous work by Papamikos G and Robnik M J. Phys. A: Math. Theor., 45:015206, (2011) we specifically analyze the mean energy, the variance and the adiabatic invariant (action) of the system for large time t→∞. We also show analytically that the mean energy and the variance increase as powers of A(t), while the action oscillates and finally remains constant. By means of a number of detailed case studies we show that the theoretical prediction is correct. For the periodic driving cases we study the 1D periodic quartic oscillator and its statistical behaviour under periodic time-dependent function A(t) (prefactor of the potential). We compare the results for three different drivings, the periodic parametrically kicked case (discontinuous jumps of $A(t)$), the piecewise linear case (sawtooth), and the smooth case (harmonic). Considering the Floquet map and the energy distribution we perform careful numerical analysis using the 8th order symplectic integrator and present the phase portraits for each case, the evolution of the average energy and the distribution function of the final energies. In the case where we see a large region of chaos connected to infinity, we indeed find escape orbits going to infinity, meaning that the energy growth can be unbounded, and is typically exponential in time. The main results are published in two papers: Andresas, Batistić and Robnik Phys. Rev. E, 89:062927, (2014) and Andresas and Robnik J. Phys. A: Math. Theor., 47:355102, (2014).
Ključne besede: one-dimensional nonlinear Hamiltonian systems, adiabatic invariant, parametric kick, periodic driving, linear driving, energy distribution, WKB method, action
Objavljeno: 02.03.2015; Ogledov: 721; Prenosov: 13
.pdf Polno besedilo (11,07 MB)

22.
Vpliv topoloških lastnosti kompleksnih mrež in dinamičnih lastnosti sklopljenih celičnih oscilatorjev na kolektivno dinamiko
Rene Markovič, 2015, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija zajema raziskave na področju kolektivne dinamike mrežno sklopljenih oscilatorjev. Razdeljena je na dva dela. V prvem delu analiziramo, kako dinamične lastnosti oscilatorjev in struktura mreže sovisno vplivata na kolektivno dinamiko. Pokažemo, da je kolektivna dinamika fleksibilnih oscilatorjev najbolje koordinirana, ko so oscilatorji povezani v primeru široko skalno mrežo. Oscilatorji z močno disipativno dinamiko, ki implicira rigidnost, pa dosežejo najvišjo raven sinhronizacije v skalno neodvisnih mrežah. Pojav analitično razložimo in rezultate ponazorimo z različnimi matematičnimi modeli, ki vključujejo tako zvezne kakor tudi diskretne oscilatorje, ter izkazujejo različne stopnje dinamične kompleksnosti. Pri analizi kolektivne dinamike upoštevamo tudi hitrost širjenja signalov med vozlišči v mreži. Ugotovimo, da obstaja tako optimalna mrežna topologija kakor tudi optimalna hitrost širjenja signalov med vozlišči mreže, pri kateri je raven kolektivne sinhronizacije najvišja. Ugotovitve in metodologijo iz naših teoretičnih študij v drugem delu disertacije apliciramo na sistem povezanih celic beta v Langerhansovih otočkih trebušne slinavke miši, ki predstavlja z vidika fiziologije metabolnih procesov izredno pomemben predmet preučevanja. Mrežno povezane celice beta, katerih poglavitna naloga je izločanje inzulina in s tem uravnavanje koncentracije glukoze v krvi, analiziramo ob podpori eksperimentalnih podatkov, izmerjenih pri različnih koncentracijah glukoze. Naši rezultati kažejo, da se celice beta povezujejo v lokalne funkcionalne skupnosti. Njihova segregiranost pa se v splošnem manjša z naraščajočo koncentracijo glukoze. S postopnim povečevanjem koncentracije glukoze postanejo v otočku tudi vse bolj izražene lastnosti široko skalnih mrež malega sveta. S tem rezultati doktorske disertacije prispevajo k razlagi fiziološkega pomena učinkovitost mrežne povezanosti celic beta in nakazujejo možnosti patoloških sprememb, ki so posledica sprememb v medcelični komunikaciji.
Ključne besede: kompleksne mreže, funkcionalne mreže, topološke lastnosti, dinamika, sklopljeni oscilatorji, sinhronizacija, disipativnost, fleksibilnost
Objavljeno: 16.02.2015; Ogledov: 748; Prenosov: 102
.pdf Polno besedilo (13,27 MB)

23.
Molekularne metode za spremljanje kontaminacije bolnišničnih tekstilij
Urška Rozman, 2014, doktorska disertacija

Opis: Bolnišnično okolje predstavlja pomembno ekološko nišo in lahko služi kot rezervoar za potencialno patogene mikroorganizme. Bolnišnične tekstilije skupaj z vlago in toploto ustvarijo ustrezne pogoje za rast, širjenje in dolgotrajno preživetje številnih mikroorganizmov, zaradi česar lahko služijo kot vektor navzkrižnega prenosa bolnišničnih okužb. Bolnišnične okužbe ne predstavljajo samo zapletov pri zdravljenju bolnikov v bolnišnici, zaradi katerih letno v Evropi umre 50.000 ljudi, temveč povzročajo tudi gospodarsko škodo, saj so letne finančne izgube v Evropi samo z direktnimi stroški ocenjene na približno 7 milijard EUR. Klasične metode za vzorčenje mikroorganizmov na tekstilijah, kot je jemanje odtisov z RODAC agar ploščami, brisi in z destruktivno elucijsko metodo ter naknadna fenotipska identifikacija, so dolgotrajne, zato smo v raziskavi uvedli vzorčenje z metodo nedestruktivnega eluiranja z aparaturo Morapex A in detekcijo mikroorganizmov z verižno reakcijo s polimerazo (PCR) ter kvantifikacijo z verižno reakcijo s polimerazo v realnem času (rtPCR). Dokazali smo, da aparatura Morapex A predstavlja ustrezen in učinkovit nadomestek za vzorčenje mikroorganizmov na tekstilijah, saj je bila učinkovitost vzorčenja večja v primerjavi z optimizirano metodo destruktivnega eluiranja oz. z metodo vzorčenja z RODAC agar ploščami. Z uporabo molekularnih metod za detekcijo izbranih vrst mikroorganizmov smo dosegli večjo občutljivost kot pri detekciji s klasičnimi gojitvenimi metodami, saj lahko mikroorganizme zaznamo pri nižjih začetnih nanesenih koncentracijah na tekstil, zaznamo pa tudi žive in mrtve mikroorganizme ter mikroorganizme v VBNC stanju in ostanke proste DNK. Za oceno celotne mikrobne populacije na tekstilijah iz realnega okolja smo uporabili metodo ločevanja celotne bakterijske 16S rDNK z visokotlačno kromatografijo v denaturizirajočih pogojih (DHPLC). Zaradi široke pestrosti mikrobne populacije na bolnišničnih tekstilijah iz realnega okolja se metoda DHPLC ni izkazala kot najbolj ustrezna, saj zaradi pojavljanja mešanih sekvenc v posamezni frakciji ni bila mogoča identifikacijo do ene same bakterijske vrste. Vzorčenje mikroorganizmov na tekstilijah z metodo nedestruktivnega eluiranja z aparaturo Morapex A in njihova detekcija z molekularnimi metodami lahko predstavlja izboljšano alternativo za potrebe kontrole higiene bolnišničnih tekstilij.
Ključne besede: bolnišnične okužbe, bolnišnične tekstilije, RODAC, Morapex A, PCR, DHPLC
Objavljeno: 24.07.2014; Ogledov: 963; Prenosov: 193
.pdf Polno besedilo (1,61 MB)

24.
Učinkovitost konceptualnega pouka fizike v srednji šoli
Simon Ülen, 2014, doktorska disertacija

Opis: Sodobna informacijska družba od mladega človeka pričakuje, da se bo po končanem izobraževanju znal prilagajati hitrim spremembam. Pričakuje posameznika, ki bo samoiniciativen, fleksibilen, motiviran, usposobljen za reševanje problemov in sposoben sprejemanja odločitev. Posledično postaja poučevanje vedno bolj kompleksno. Tradicionalni pristopi, ki učenca več ali manj postavljajo v položaj pasivnega poslušalca, ne sledijo spremembam v sodobno razvitem svetu. V zadnjih dveh desetletjih se zelo intenzivno iščejo novi učni pristopi v poučevanju, s ciljem izboljšati učni proces. Vpeljava konceptualnega pristopa poučevanja in učenja fizike (Conceptual Learning of Science – CoLoS) je postala ob izrednem napredku informacijsko komunikacijske tehnologije toliko bolj zanimiva tudi za tiste učitelje, ki so sicer bolj naklonjeni tradicionalnim učnim pristopom v poučevanju fizike. V obširni analizi novih učnih pristopov smo ugotovili, da je konceptualni pouk fizike že uveljavljen učni pristop, da pa še ne obstaja znanstveno preverjena raziskava o učinkovitosti konceptualnega učenja fizike v srednjih šolah. Namen raziskave je bil: • analizirati uspešnost konceptualnega pouka fizike, podprtega z izbranimi konceptualnimi modeli (fizleti), v primerjavi s tradicionalnim frontalnim poukom fizike v srednji šoli; • s strategijo presoje kot dodatnim mehanizmom v pedagoškem eksperimentu analizirati uspešnost konceptualnega pouka fizike v doseganju višjih taksonomskih nivojev znanja; • preučiti vplive opazovanih faktorjev na uspešnost izbranega učnega pristopa – spol testiranih dijakov in njihova predhodna ocena iz fizike. Doktorska disertacija je strukturirana iz dveh delov. V teoretičnem delu izpostavimo poglavitne razloge za uvedbo inovativnih didaktičnih (učnih) pristopov v sodobnem izobraževanju. Analiziramo stanje pouka fizike in naravoslovja nasploh. Posebej izpostavimo novejše rezultate mednarodnih raziskav TIMMS (Trends in International Mathematics and Science Study) in Pisa (Programme for International Student Assessment). V nadaljevanju predstavimo pregled raziskav o vlogi in pomenu sodobnih učnih pristopov pouka fizike ter raziskave na področju primerjav sodobnih učnih pristopov (podprtih z računalniškimi simulacijami) s tradicionalnimi pristopi pri pouku fizike. Nato predstavimo različne oblike pouka in metode poučevanja ter izpostavimo sodobnejše, za katere menimo, da so v luči vse hitrejšega razvoja sodobne tehnologije ustreznejše za poučevanje fizike v srednji šoli. Tradicionalni frontalni pouk fizike žal še vedno ostaja najpogostejša oblika poučevanja fizike v srednji šoli, zato ga posebej predstavljamo; obenem izpostavljamo prednosti in pa predvsem slabosti te oblike pouka fizike, na katere opozarjajo številni raziskovalci doma in po svetu, in predstavljajo osnovni motiv inovativnih projektov na področju poučevanja fizike za iskanje novih, ustreznejših učnih pristopov k poučevanju fizike. Nadalje predstavljamo tri ključne komponente, ki bi jih moral vsebovati sodobni pouk fizike: problemski pouk, IKT pri pouku fizike in eksperiment pri pouku fizike. Omenjene komponente so ključne pri konceptualnem učenju fizike, ki ga podrobno obravnavamo – podamo njegove temeljne značilnosti in predstavimo njegovo razširjenost po svetu in pri nas. V ključnem delu teoretičnega dela disertacije postavimo model konceptualnega pouka fizike v slovenski srednji šoli in predstavimo strategije presoje kot analitični mehanizem za določitev taksonomskih nivojev globin znanja. Teoretični del zaključujemo z analizo starega in prenovljenega učnega načrta fizike za srednje šole, pri čemer poudarimo bistvene razlike obeh učnih načrtov in analiziramo možnosti uvajanja konceptualnega pouka fizike z ozirom na obstoječi učni načrt. Na osnovi zgoraj predstavljenih teoretičnih izhodišč smo pripravili komplet gradiv za izvedbo pedagoškega eksperimenta, s ciljem preveriti učinkovitost konceptualnega pouka fizike v srednji šoli: učne priprave za trad
Ključne besede: izobraževanje, fizika, didaktika fizike, poučevanje fizike, učni pristopi, konceptualni pouk fizike, IKT, konceptualni modeli – fizleti, didaktični model, empirična raziskava, interaktivna e-gradiva, strategije presoje
Objavljeno: 24.07.2014; Ogledov: 1061; Prenosov: 175
.pdf Polno besedilo (5,16 MB)

25.
Zgodnje matematične izkušnje matematikov in njihova starševska vpletenost v matematično izobraževanje njihovih otrok
Darja Antolin, 2014, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava tematiko starševske vpletenosti v matematično izobraževanje otrok. V teoretičnem delu je predstavljen pregled dosedanjih spoznanj o vplivu staršev na različne vidike matematičnega izobraževanja otrok, pomen zgodnjih matematičnih izkušenj staršev in povezanost teh matematičnih izkušenj z vključevanjem staršev v otrokovo matematično izobraževanje, izpostavljen pa je tudi vidik starševskega postavljanja podpore (ang. scaffolding) v okviru otrokovega razvoja na matematičnem področju. V empiričnem delu je predstavljena kvalitativna raziskava, katere namen je bil s pomočjo narativne metodologije pridobiti vpogled v zgodnje matematične izkušnje in v starševsko vpletenost v matematično izobraževanje otrok specifične skupine staršev, t.j. staršev, ki so matematiki (doktorji matematike). Raziskava je zajela matematike iz Slovenije in Kanade, torej iz dveh, s stališča politike spodbujanja sodelovanja staršev, precej različnih okolij. Znotraj raziskave smo želeli osvetliti pogled na starševsko vpletenost matematikov tudi skozi izkušnje in doživljanje otroka, katerega oba starša sta matematika ter primerjati starševsko vpletenost matematikov in vpletenost staršev, ki niso matematiki. Raziskava je pokazala, da so bile predhodne matematične izkušnje staršev matematikov v glavnem pozitivne, in nakazala dejavnike, ki razlikujejo zgodnje izkušnje matematikov in staršev, ki niso matematiki. V raziskavi je bila starševska vpletenost v matematično izobraževanje otrok zaznana na dveh ravneh, in sicer kot vključevanje v otrokovo šolsko matematiko in vključevanje v aktivnosti, ki niso neposredno povezane z otrokovim poukom matematike. Glavna ugotovitev raziskave nakazuje zadržanost matematikov glede vključevanja v otrokovo šolsko matematiko, kar se odraža predvsem v njihovem redkem vključevanju v proces opravljanja domače naloge in v druge s šolsko matematiko povezane obveznosti otrok. V primerjavi z njimi pa se starši, ki niso matematiki, pogosteje vključujejo v otrokovo izobraževanje na področju šolske matematike. Ugotovitve glede starševske vpletenosti na področju aktivnosti, ki niso neposredno povezane s šolsko matematiko, nakazujejo veliko prednost staršev, ki so matematiki. Raziskava je pokazala, da vključevanje matematikov kot staršev v matematično izobraževanje njihovih otrok ni omejeno z okvirji matematičnega kurikuluma, v njihovem vključevanju se kaže zavedanje pomena nudenja primerne opore pri izgradnji otrokovega znanja (scaffolding), obenem pa preko neposrednih aktivnosti, kakor tudi posredno s samim načinom življenja prenašajo na svoje otroke zavedanje funkcionalnih, logičnih in estetskih vrednot matematike. Del raziskave, ki se je osredotočal na perspektivo otroka, je podkrepil ugotovitve o starševski vpletenosti matematikov v matematično izobraževanje njihovih otrok in obenem nakazal, da lahko otrok, ki odrašča v družini, kjer je matematika integralni del vsakdanjega življenja, to povezanost vseh stvari v okolju z matematiko občasno doživlja kot nadležno.
Ključne besede: matematično izobraževanje, vloga staršev, matematične aktivnosti, matematične izkušnje, postavljanje podpore, narativni pristop
Objavljeno: 18.07.2014; Ogledov: 1045; Prenosov: 162
.pdf Polno besedilo (2,74 MB)

26.
Deformacija spektrinskega skeleta pri predpisanih spremembah oblike rdeče krvne celice
Tjaša Švelc Kebe, 2014, doktorska disertacija

Opis: Zaradi hidrodinamskih sil v krvi rdeča krvna celica stalno spreminja svojo obliko. Njena sposobnost spreminjanja oblike je neposredno povezana z elastičnimi lastnostmi njene membrane, ki jo sestavljata dva membranska sloja, lipidni dvosloj in membranski skelet. Medtem ko je membranski lipidni dvosloj skoraj nestisljiva dvodimenzionalna tekočina, je membranski skelet elastična dvodimenzionalna mreža, sestavljena iz elastičnih vezi – spektrinskih tetramerov, ki so med seboj povezani preko aktinskih vlaken, ki tvorijo njena vozlišča. Membranski skelet se vertikalno z membranskim lipidnim dvoslojem povezuje prek integralnih proteinov. V doktorski disertaciji predlagamo preprost model membranskega skeleta, ki temelji na mehanskih lastnostih spektrinskih vezi. Z modelom so obravnavane deformacije rdeče krvne celice, pri katerih so spremembe njenih oblik določene z dejavniki eksperimentalne metode, kot je stena mikropipete ali tlačna razlika, zaradi katere je membrana po svoji celotni površini napeta. Na ta način predpisana oblika membrane določa tako obliko membranskega dvosloja in nanj pripetega membranskega skeleta, ki pa se znotraj membranske ravnine prerazporedi. Določimo povprečno deformacijsko energijo spektrinske vezi in z variacijskim računom za dano deformirano obliko rdeče krvne celice določimo lateralno redistribucijo membranskega skeleta. Študiramo, kako se membranski skelet deformira pri eksperimentalni metodi vsesavanja rdeče krvne celice v mikropipeto z radijem, nekajkrat manjšim od radija celice. S preprosto simulacijo aspiracije celice v mikropipeto in dobljeno deformacijo membranskega skeleta ugotovimo, da je potrebno skelet obravnavati celostno, saj se posamezni deli skeleta deformirajo glede na deformacijo celotne celične membrane. Na podlagi modela skeleta je oblikovan model deformacije vsesavanja rdeče krvne celice z mikropipeto, s predpostavko, da sta dolžina in oblika vsesanega dela odvisni od deformacije skeleta, aspiracijskega tlaka in interakcije med membrano in steno mikropipete. S predlaganim modelom deformacije membranskega skeleta so opisani obstoječi eksperimentalni podatki. Ugotovimo, da med membrano in steno mikropipete deluje privlačna sila. Ocenjena je velikost konstante spektrinske vezi (K=30 μN/m). V nadaljevanju je z uporabo spektrinskega modela skeleta raziskan vpliv začetne oblike, pri kateri je gostota spektrinskih vezi v ravnovesju enakomerna, na deformacijo membranskega skeleta. Simulirana je eksperimentalna metoda aspiracije celice z dvema mikropipetama, s katero je predstavljen vpliv oblike membranskega skeleta na njegovo redistribucijo. Kot začetne geometrijske oblike, ki predstavljajo enakomerno porazdelitev nedeformiranega skeleta, so uporabljeni bikonkavna oblika ter njeni dve skrajni obliki, dva sploščena kroga in krogla. Rezultati simulacij kažejo, da se skelet deformira različno glede na svojo prvotno obliko. Iz analize teoretičnih napovedi in eksperimentalnih vrednosti sklepamo, da je membranski skelet v osnovnem ravnovesnem stanju takrat, ko je celica bikonkavne oblike. Vpliv membranskega skeleta na adhezijske lastnosti rdeče krvne celice je prikazan s simulacijo deformacije, pri kateri je v mikropipeto vsesana celica, prilepljena na ravno ploskev. Oblikovan je splošen robni pogoj, ki poleg adhezijskih lastnosti membrane in njene membranske napetosti vključuje tudi spremembo deformacijske energije membranskega skeleta. Deformacijo celične membrane z upoštevanjem tega robnega pogoja in primerjamo z deformacijo, pri kateri neposredni vpliv membranskega skeleta ni upoštevan. Ugotovimo, da deformacija membranskega skeleta neposredno vpliva na napetost membrane in na adhezijske lastnosti celice. Vsi predstavljeni primeri, ki obravnavajo deformacijo celice na podlagi spektrinskega modela membranskega skeleta, kažejo na to, da je obnašanje rdeče krvne celice bistveno odvisno tudi od deformacije membranskega skeleta.
Ključne besede: rdeča krvna celica, membranski skelet, spektrin, sproščena oblika, deformacija, aspiracija z mikropipeto, adhezija
Objavljeno: 18.07.2014; Ogledov: 792; Prenosov: 39
.pdf Polno besedilo (2,39 MB)

27.
Preverjanje spretnosti učencev z različnimi metodami pouka tehnike v kompetenčno zasnovanem kurikulumu
Dragica Pešaković, 2014, doktorska disertacija

Opis: V zadnjem času smo učitelji v slovenskih osnovnih šolah priče nenehnim spremembam na področju učnih načrtov in »drugačnim – inovativnim« načinom dela ter poučevanja. Učni načrti so bili nazadnje posodobljeni leta 2011. Pri prenovi se ohranjajo splošni cilji in opredelitev predmeta. Veliko več je rezervnih ur, saj so nekatere vsebine skrajšane ali celo ukinjene. V ospredju so projektni pristop, individualizacija in diferenciacija pouka ter medpredmetno povezovanje. Rezervni čas je namenjen predvsem utrjevanju snovi. V novem UN pa se je pričelo razmišljati tudi o kompetencah. Tako so kompetence vključene v splošne in operativne cilje ter standarde znanja. Večina avtorjev ugotavlja, da je kompetenca kompleksno zgrajena iz več razsežnosti, torej gre za kompleksen pojem. Povzamemo lahko, da so kompetence spretnosti, sposobnosti, znanje in izkušnje posameznika za opravljanje nekih nalog ter vlog in so predvsem rezultat učenja. Posameznik jih pridobi v različnih življenjskih situacijah. Kompetence so kompleksni sistemi, ki vključujejo kognitivno, čustveno in motivacijsko področje. Čustveno področje zajema pripravljenost za delovanje in odnos do aktivnosti, predvsem, kako se lotiti aktivnosti, da bomo uspešni. Zato pa je potrebna tudi motivacija, da je posameznik svoje potenciale in znanje pripravljen uporabiti. Kompetence na določenem področju vključujejo posameznikove sposobnosti reševanja problemov, analitičnega, kritičnega in divergentnega mišljenja, spretnosti odločanja ter zadostno količino znanja, ki je vezano na določeno področje. Ena izmed delitev kompetenc je delitev po ravneh – na ključne in poklicne kompetence. Poklicne se delijo se na generične, poklicno specifične in organizacijsko specifične. V disertaciji se posvečamo predvsem problemu razvijanja in preverjanja spretnosti učencev v okviru generičnih kompetenc. Te spretnosti so: zbiranje informacij, analiza in organizacija informacij, interpretacija, sinteza zaključkov, učenje in reševanje problemov, prenos teorije v prakso, uporaba matematičnih idej in tehnik, prilagajanje novim situacijam, skrb za kakovost, sposobnost samostojnega in timskega dela, organiziranje in načrtovanje dela, verbalna in pisna komunikacija, medosebna interakcija ter varnost pri delu. V prvem delu predstavimo teoretična izhodišča. Izhajamo s področja generičnih kompetenc in kompetenčno zasnovanega kurikuluma. Podrobneje proučimo temeljne sestavine kompetence, znanje, spretnosti in stališča. Poudarek je predvsem na razvijanju spretnosti v okviru štirinajstih generičnih kompetenc. Spretnosti razdelimo v tri skupine, socialne (afektivne), komunikacijske in delovne (psihomotorične). Natančno jih opredelimo in v vsako skupino razvrstimo štirinajst spretnosti, ki so v okviru generičnih kompetenc. V nadaljevanju opišemo tradicionalne in sodobne metode poučevanja. Pri slednjih je poudarek na projektnem delu, ki vključuje problemski in raziskovalni pouk, eksperiment in (tehniško) analizo. Zelo pomembno je poudariti, da so spretnosti, ki jih mora učenec obvladati, razvrščene na nižji in višji taksonomski (»kompetenčni«) ravni, kar pri pouku omogoča diferenciacijo in individualizacijo. Omogoča pa tudi lažje spremljanje in preverjanje spretnosti. Zato v nadaljevanju proučimo taksonomije na vzgojno-izobraževalnem področju. Poskušamo najti kombinacijo taksonomij na vseh treh področjih, kognitivnem, afektivnem in psihomotoričnem, in jih združiti v kompetenčne taksonomske stopnje, kar nam omogoča razvijanje in preverjanje spretnosti učencev na nižji in višji taksonomski ravni. V zaključku teoretičnega dela povzamemo ključne spremembe Učnega načrta za tehniko in tehnologijo, naredimo kratek zgodovinski pregled in se osredotočimo na uvedbo devetletne osnovne šole. Posebno pozornost namenimo preverjanju in ocenjevanju znanja učencev, kjer lahko ponovno ugotovimo, da je največji poudarek na znanju, spretnosti pa so postavljene v ozadje. V drugem, empiričnem delu, predstavljamo ra
Ključne besede: kompetenčno zasnovani kurikulum, generične kompetence, spretnosti učencev, učne metode, didaktični pristopi, triangulacija
Objavljeno: 18.07.2014; Ogledov: 739; Prenosov: 211
.pdf Polno besedilo (3,62 MB)

28.
STABILITY AND METASTABILITY OF NEMATIC GLASSES
Amid Ranjkesh Siahkal, 2014, doktorska disertacija

Opis: Structures exhibiting continuous symmetry breaking are extremely susceptible to various perturbations. The reason behind is the existence of Goldstone modes in the gauge component of the order parameter describing broken symmetry. The so-called Larkin-Imry–Ma argument claims that even infinitesimally weak random field-type disorder destroys long range order (LRO) which would otherwise be present in the absence of random disorder. Furthermore, it claims that the system breaks into domain type configuration having short range order (SRO), where the characteristic domain size scales as ksi= W^-2/(4-d). Here W measures the strength of random field interaction and d is the dimensionality of space. However, some studies claim that structures with quasi long range order (QLRO) are established instead of SRO. The main focus of this doctor thesis is the character of nematic structures in the random field. I studied theoretically and numerically nematic structures that are obtained by continuous symmetry breaking in orientational degrees of freedom on decreasing the temperature T, starting from the ordinary liquid, the so called isotropic phase. In particular, I investigated conditions for which the Larkin-Imry-Ma theorem holds true. So far statistical interpretations of such systems have typically used two different semi- microscopic type models: i) the Random Anisotropic Nematic (RAN) and ii) the Sprinkled Silica Spin (SSS) model. The RAN model is a Lebwohl-Lasher (LL) model with nematic molecules locally coupled with uncorrelated random anisotropic field at each site, while the SSS model has a finite concentration of impurities frozen in random directions. I used a three dimensional (d = 3) model intermediate between SSS and RAN models, with finite concentration p of frozen impurities, where p < pc (pc stands for the percolation threshold). The simulations were performed at different temperatures for temperature-quenched (TQH) and field-quenched histories (FQH), as well as for temperature-annealed histories (AH). The first two of these limits represent extreme histories encountered in typical experimental studies. Numerically, I studied the impact of control parameters (T, p, W) and history of samples (TQH, FQH, AH) on structural properties of the system. Within the model I was varying p, temperature T, interaction strength W and also sample histories. From final configurations, I calculated orientational order parameters and two-point correlation functions. Next, I estimated the size of the Larkin-Imry-Ma domains d. Finite size-scaling was also used to determine the range of the orientational ordering, as a function of W, p, T and sample history. The main results of my study are the following. In general, the system exhibited strong memory effects, indicating important role of history of samples. Furthermore, obtained results were relatively robust (from macroscopic point of view), indicating substantial energy barriers among competing states. On increasing the strength W, I typically obtained the following sequence of orders: LRO, QLRO, and SRO. For some concentrations p,however, SRO was absent. The crossover anchoring strength between QLRO and SRO strongly depends on history of samples, and it has the lowest values for TQH. From my simulations it follows that for the model used the Larkin-Imry-Ma argument holds only in limited range of model parameters. In most cases I obtain QLRO instead of SRO. However, in all structures there is imprint of Larkin-Imry-Ma domains, exhibiting scaling d  1/ (W2p) in the weak anchoring regime. This suggests that we do not have a “classical ” QLRO with algebraic decay with distance. Similar results were obtained in the studies of magnetic systems.
Ključne besede: nematic liquid crystals, topological defect, order parameter, symmetry breaking, domains, Random field, larkin-Imry–Ma theorem, speroNematics
Objavljeno: 15.07.2014; Ogledov: 758; Prenosov: 32
.pdf Polno besedilo (2,86 MB)

29.
Odvajanja in sorodne preslikave na nekaterih strukturah algebre in funkcionalne analize
Nejc Širovnik, 2014, doktorska disertacija

Opis: Disertacija je sestavljena iz štirih delov. V prvem definiramo osnovne pojme, kot so prakolobar, polprakolobar in standardna operatorska algebra ter dokažemo znan rezultat, da je standardna operatorska algebra prakolobar. Nato spoznamo pojme klasični kolobar kvocientov, levi (desni, simetrični) Martindaleov kolobar kvocientov ter razširjen centroid, ki izhajajo iz teorije Martindaleovih kolobarjev kvocientov. Sledi vpeljava preslikav, kot so odvajanje, jordansko odvajanje, jordansko trojno odvajanje, posplošeno odvajanje, levi (desni) centralizator in levi (desni) jordanski centralizator ter predstavitev pomembnih rezultatov v zvezi z njimi. Prvi odmevnejši izrek tega področja sega v leto 1957, ko je Herstein dokazal, da je vsako jordansko odvajanje na prakolobarju brez elementov reda dva odvajanje. Njegov rezultat je leta 1975 na polprakolobarje brez elementov reda dva posplošil Cusack. M. Brešar je leta 1989 dokazal, da je vsako jordansko trojno odvajanje na polprakolobarju brez elementov reda dva odvajanje. Zalar je leta 1991 dokazal, da je vsak levi (desni) jordanski centralizator na polprakolobarju brez elementov reda dva levi (desni) centralizator. Chernoff je leta 1973 karakteriziral vsa linearna odvajanja na standardnih operatorskih algebrah. Na koncu prvega poglavja predstavimo še teorijo funkcijskih identitet (Brešar - Beidar - Chebotarjeva teorija), ki jo uporabimo pri rezultatih na prakolobarjih. V nadaljevanju predstavimo preslikave, ki zadoščajo določenim enakostim na standardnih operatorskih algebrah, prakolobarjih ter polprakolobarjih. V drugem poglavju obravnavamo aditivne preslikave v zvezi z odvajanji in jordanskimi odvajanji. Na standardnih operatorskih algebrah dokažemo vrsto rezultatov, ki motivacijo črpajo iz rezultatov in domnev Vukmana, Eremite in Kosi-Ulblove. S pomočjo teorije funkcijskih identitet na prakolobarjih dokažemo izrek, ki izhaja iz Vukmanove domneve. Sledi obravnava preslikav z določenimi lastnostmi na polprakolobarjih, ki ponekod vsebujejo enoto. Tretje poglavje posvetimo preslikavam, ki so povezane s centralizatorji. Predstavimo motivacijo za obravnavo dveh izrekov na standardnih operatorskih algebrah kompleksnega Hilbertovega prostora. V zadnjem poglavju se lotimo odvajanjem sorodnih preslikav na standardnih operatorskih algebrah, prakolobarjih in polprakolobarjih z enoto. Navdih za študij preslikav te vrste predstavljajo rezultati, ki jih predstavimo v prvem in drugem poglavju ter enakost, ki sta jo leta 2011 objavila M. Fošner in Vukman.
Ključne besede: prakolobar polprakolobar, Banachov prostor, algebra omejenih linearnih operatorjev, standardna operatorska algebra, aditivna preslikava, odvajanje, jordansko odvajanje, jordansko trojno odvajanje, centralizator, involucija, funkcijska identiteta, omejen linearen operator.
Objavljeno: 08.05.2014; Ogledov: 709; Prenosov: 54
.pdf Polno besedilo (539,60 KB)

30.
Kaos v diskretnih homogenih kvadratičnih sistemih v ravnini
Milan Kutnjak, 2014, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji je obravnavan problem kaotičnosti v diskretnih homogenih kvadratičnih sistemih v ravnini. V uvodnem poglavju je podrobneje opredeljen glavni problem disertacije. V drugem poglavju je obravnavana enolična zveza med diskretnimi homogenimi kvadratičnimi sistemi v ravnini in realnimi dvodimenzionalnimi komutativnimi algebrami. Seznanimo se z osnovnimi pojmi teorije neasociativnih algeber in Markusovo klasifikacijo realnih komutativnih dvodimenzionalnih algeber. Pozornost posvetimo posebnim algebrskim elemetom, kot so nilpotenti reda 2 in projektorji. V tretjem poglavju obravnavamo osnove diskretnih dinamičnih sistemov. Med drugim definiramo (privlačnost) fiksne točke in bazen privlačnosti stabilne fiksne točke. Za opredelitev kaotičnosti uporabimo Devaneyevo definicijo, ki temelji na gostoti periodičnih točk, topološki tranzitivnosti in občutljivosti na začetne pogoje. Obravnavan je tudi pojem topološke konjugacije sistemov in zveza med linearno ekvivalentnimi sistemi ter obstojem izomorfizma med pripadajočimi algebrami. V četrtem poglavju je dokazano, da dinamika v diskretnih homogenih kvadratičnih sistemih v ravnini poteka po žarkih. Ugotovimo, da je koordinatno izhodišče privlačna fiksna točka in da se zanimiva dinamika odvija na robu območja privlačnosti koordinatnega izhodišča. Spoznamo, da se dinamika v diskretnem kvadratičnem sistemu, kjer pripadajoča algebra vsebuje nilpotent(e) reda 2, bistveno razlikuje od dinamike v ostalih sistemih. V petem poglavju je sistematično obravnavana dinamika v kvadratičnem sistemu, kjer pripadajoča algebra vsebuje nilpotent(e) reda 2. Ugotovimo, da bazen privlačnosti koordinatnega izhodišča ni omejena množica in da je, razen v primeru tako imenovane popolnoma periodične dinamike, dinamika dokaj preprosta (in vedno nekaotična). V šestem poglavju obravnavamo dinamiko v kvadratičnih sistemih, kjer pripadajoča algebra vsebuje ideale. Obstoj idealov omogoča redukcijo sistema, kjer je zaradi manjše dimenzije prostora dinamiko lažje obravnavati. V sedmem poglavju obravnavamo dinamiko v kvadratičnih sistemih, kjer pripadajoča algebra premore deljenje. Ugotovimo, da lahko v tem primeru dinamiko diskretnega homogenega kvadratičnega sistema v ravnini enolično povežemo z iteracijo posebnih kvadratnih racionalnih funkcij, kar omogoča dokazati kaotičnost dinamike v vseh teh primerih. V zadnjem poglavju so podani nekateri zaključki.
Ključne besede: kvadratični sistem, diskretni dinamični sistem, iteracija kompleksnih funkcij, racionalna funkcija stopnje 2, periodične orbite, kaos, komutativna algebra, neasociativna algebra, nilpotent reda 2, projektor.
Objavljeno: 05.05.2014; Ogledov: 804; Prenosov: 48
.pdf Polno besedilo (1,05 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici