SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 65
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
11.
Osmerozobi smrekov lubadar (Ips typographus (L.)) in z njim povezana subkortikalna entomofavna navadne smreke (Picea abies (L.) Karst.) v altimontanskem pasu Slovenije
Jan Podlesnik, 2016, doktorska disertacija

Opis: Osmerozobi smrekov lubadar, Ips typographus, je ekološko in ekonomsko pomembna vrsta v evropskih gozdovih. Z ekološkega vidika je pomemben, ker predstavlja prvo stopnjo v dekompoziciji oslabele ali bolne smreke. Kot drevesni parazit pa povzroča veliko ekonomsko škodo v smrekovih gozdovih. Na njegov razvoj vplivajo abiotski dejavniki, kot je npr. temperatura, in tudi biotski dejavniki, kot je debelina skorje, predvsem pa lubadarjevi plenilci in parazitoidi. Raziskava je bila izvedena v altimontanskem pasu Slovenije (Pohorje), kjer je v gozdovih precej smreke in kjer so potencialna območja za pojavljanje množičnih napadov I. typographus. Ugotavljali smo vpliv temperature na naselitev podrte smreke in hitrost razvoja vrste I. typographus. Poleg tega smo analizirali združbo, ki naseljuje skorjo sveže podrte smreke, kar je posledica predhodne naselitve osmerozobega smrekovega lubadarja. Preverjali smo, kateri so glavni plenilci in parazitoidi vrste I. typographus. Preverjali smo vpliv nadmorske višine (temperature), tipa gozda in leta vzorčenja na gostoto naselitve vzorčnih dreves s podlubniki ter njihovimi plenilci in parazitoidi, kot tudi na diverziteto omenjenih skupin. Poleg tega smo ugotavljali vpliv naravnih sovražnikov na populacijo vrste I. typographus. Povprečne dnevne temperature v obdobju od sredine maja do konca avgusta se na naših lokacijah gibljejo med 13,1 in 15,5 °C. Debelina skorje vzorcev je bila med 4 in 7 mm. Ugotovili smo, da se temperatura v mikrohabitatu, ki ga naseljuje preiskovana vrsta, od temperature zraka v okolici razlikuje za do 3 °C. Tudi med mikrolokacijami na enem drevesu obstajajo razlike do 2,3 °C, ki so posledica različne ekspozicije in osenčenosti različnih delov debla. Osmerozobi smrekov lubadar izbira dele skorje z višjo temperaturo in se v takšnih mikroklimatskih razmerah tudi hitreje razvija (pozitivna korelacija med temperaturo in številom odraslih I. typographus). Povprečna vsota efektivnih temperatur, ki jo potrebuje za zaključek generacije, znaša 661 stopinj dni. Ugotovili smo tudi, da število osebkov I. typographus pada z naraščanjem debeline skorje, kar pa ni bilo statistično značilno. Na lokaciji Kladje (nadmorska višina 1304 m) je v letu raziskave osmerozobi smrekov lubadar razvil eno generacijo. Razvoj je trajal od 60 do 86 dni (povprečno 73 dni). Našli smo 62 vrst, ki naseljujejo podrto smreko v prvem letu naseljevanja. Od tega je bilo 9 vrst podlubnikov, 12 vrst parazitoidov in 27 vrst plenilcev podlubnikov. Najštevilnejša vrsta je bila I. typographus s 5216 osebki. Identificirali smo plenilski in parazitoidni kompleks omenjene vrste. Najpomembnejši plenilci so Thanasimus formicarius (Coleoptera) (83 osebkov) in vrste iz rodov Medetera (88 osebkov) in Lonchaea (170 osebkov) (Diptera). Daleč najpogostejši parazitoid je bil s 1072 osebki Roptrocerus xylophagorum (Hymenoptera). Ugotovili smo še, da se je število plenilcev in parazitoidov v drugem letu raziskave povečalo. Pokazalo se je tudi, da je diverziteta parazitoidov nižja na višjih nadmorskih višinah in v smrekovi monokulturi. I. typographus izletava iz skorje sočasno z najpogostejšim parazitoidom R. xylophagorum, medetem ko plenilci izletijo z enotedenskim zamikom. Plenilci in parazitoidi pomembno vplivajo na populacijo I. typographus, saj jo v prvem letu raziskave zmanjšajo za 40 %, v drugem pa celo za 68 %. 50-odstotno k smrtnosti prispevajo plenilci, 12-odstotno pa parazitoidi.
Ključne besede: podlubniki, Scolytinae, Ips typographus, temperatura, plenilci, Thanasimus formicarius, parazitoidi, Hymenoptera
Objavljeno: 17.10.2016; Ogledov: 658; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (6,07 MB)

12.
Krioprezervacija rebrinčevolistne hladnikovke (Hladnikia pastinacifolia Rchb.) z optimizacijo inkapsulacijske dehidracije in vitrifikacije
Terezija Ciringer, 2016, doktorska disertacija

Opis: Hladnikia pastinacifolia Rchb. je monotipična endemična vrsta Apiaceae z zelo ozkim območjem razširjenosti, ki se pojavljajo samo v Sloveniji. Shranjevanje z zamrzovanjem (krioprezervacija) je ena od dejavnosti, s katero bi lahko bistveno prispevali k ohranjanju te redke in potencialno ogrožene vrste. Namen naše disertacije je razviti krioprezervacijske postopke za trajno hrambo na ultra nizkih temperaturah (-196 C) v tekočem dušiku in prevetriti ali ta postopek vpliva na mrfologijo in gensko stabilnost te vrste. Razvili smo dva krioprezervacijska postopka: inkapsulacijsko dehidracijo (ID) in inkapsulacijsko vitrifikacijo (IV), optimizirali posamezne faze krioprezervacije in ju preizkusili na več različnih genotipih. Raziskali smo vpliv osmoprotektantov, v predkultivaciji, inkapsulaciji -polimerizaciji, osmoprotekciji, dehidraciji, če je šlo za ID ali vitrifikaciji, če je šlo za IV, na sposobnost preživetja in ponovne rasti po odmrzovanju. Pri vseh testiranih linijah so poganjki najbolje preživeli in se regenerirali po predkultivaciji čez noč v tekočem MS gojišču s 0,4 M saharozo; inkapsulaciji v MS s 3 % Na-alginata z 0,4 M saharozo in 1 M glicerolom in polimerizaciji v MS z 0,4 M saharozo, osmoproteciji z 0,4 M saharozo in 1 M glicerolom pri ID in z 0,4 M saharozo in 2 M glicerolom pri IV, po 150 minutah dehidracije v eksikatorju (ID) ali 85 minutah dehidracije (vitrifikacije) s PVS2 (IV). Po ID je preživelo 44 % in se regeneriralo 33 % vcepkov. Po postopkih IV je preživelo 65 % in se regeneriralo 52 % vcepkov. Nadalnji razvoj in morfologijo poganjkov smo spremljali še eno leto po krioprezervaciji. Zamrznjeni poganjki so v nadalnjem razvoju morfološko podobni nezamrznjenim; oboji podobno regeneriajo poganjke in korenine. Po enem letu smo na in vitro vzgojenem rastlinskem materialu, ki je izviral iz krioprezerviranih poganjkov po postopkih ID in IV in na ne krioprezerviranih poganjkih, ocenili tudi gensko stabilnost z RAPD tehniko. Med nezamrznjenimi in zamrznjenimi poganjki H. pastinacifolia je bila z RAPD označevalci zaznana zelo nizka stopnja variabilnosti. Po analizi AMOVA je večina krioprezerviranih rastlin gensko identična tistim, ki niso bile zamrznjene v TD. Obe metodi sta primerni za dolgoročno hrambo (krioprezervacijo) genskih viriov H. pastinacifolia pri ultra niskih temperaturah (-196).
Ključne besede: Slovenija, endemična rastlinska vrsta, Hladnikia pastinacifolia Rchb., Apiaceae, kobulnice, tkivna kultura, mikropropagacija, krioprezervacija, inkapsulacijska dehidracija, vitrifikacija, inkapsulacijska vitrifikacija, genska stabilnost, RAPD
Objavljeno: 29.07.2016; Ogledov: 689; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (2,68 MB)

13.
Qualitative Studies of Some Polynomial Systems of Ordinary Differential Equations
Maša Dukarić, 2016, doktorska disertacija

Opis: This doctoral dissertation is devoted to the studies of some qualitative properties of certain polynomial systems of ordinary differential equations. The main problems that are considered in this thesis are the problems of integrability and cyclicity. Some results on the classification of the global phase portraits of a family of cubic systems are presented as well. In the first chapter basic notions and results of the qualitative theory of systems of ODE's are introduced. Since one of important tools for our study of these problems is the commutative computational algebra, some main notions and properties of polynomial ideals and their varieties, including various algorithms related to them, are also presented in the introduction. In the second chapter methods for investigation of trajectories near degenerated singularities are presented. They are further used for the classification of global phase portraits of a family of cubic systems with the nilpotent center at the origin. In the third chapter the main problem of these thesis is studied, the problem of integrability. The problem of integrability which is connected to the problem of distinguishing between a center and a focus is studied for two different families of cubic polynomial systems of ODE's. With the computational algebra approach the necessary conditions for the existence of the first integral of these systems were obtained. For all but one condition was proven, using various approaches, the existence of the first integrals. The center problem for the real systems can be generalized to the complex systems. The origin of the system obtained after the complexification of the real system is the so-called 1:-1 resonant singular point, from which one additional generalization follows. This is the generalization to the p:-q resonant center. In the third chapter the :-3 resonant singular point of a quadratic family of complex systems is studied. The fourth chapter is devoted to the study of the problem of integrability of a three dimensional polynomial system with quadratic nonlinearities. The problem of existence of two independent first integrals and the existence of one first integral in the system was investigated. In the last chapter local bifurcations of limit cycles of a family of cubic systems are studied. Estimations for the number of limit cycles bifurcated from each components of the center variety are obtained.
Ključne besede: planar systems of ODE's, higher dimensional systems of ODE's, phase portrait, nilpotent center, limit cylces, Poincaré compactification, center problem, Bautin ideal, focus quantities, time-reversibility, integrability problem, Darboux method, linearizability, limit cycle, cyclicity
Objavljeno: 19.07.2016; Ogledov: 527; Prenosov: 54
.pdf Celotno besedilo (12,26 MB)

14.
Ferroelectric smectic-A phase made of bent-core liquid crystals: Structure and Dielectric response in thin cells
Kristina Leskovar, 2016, doktorska disertacija

Opis: In the thesis we study the structure and response of bent-core liquid crystals in the orthogonal ferroelectric Smectic-A (SmAP$_F$) phase in thin planar cells. We construct a phenomenological continuum model to study the structure in thin planar cells. A set of molecules within a small volume is presented by the director ($vec{n}$), which defines the average direction of the long molecular axes within this volume, and by the polar director ($vec{p}$), which points in the direction of local polarization. We choose a geometry in which the director in the smectic layer is constant and the polar director varies across the cell. The polar director structure inside the cell is determined by a competition among the torques due to the bulk elasticity, electrostatic effects and surface anchoring. The equilibrium profile structure of the polar director is obtained by minimization of the free energy. We find the polar director profile in a cell as a function of the type and strength of the surface anchoring, bulk elastic constants and cell thickness. The effect of the external electric bias field on the structure in the cell is studied, as well. Bent-core molecules have a permanent electric dipole moment. In the external electric field the electric torque tends to rotate the dipoles in the direction of the external field. The polar director profile in the cell in external bias field thus depends on the competition among three effects: anchoring at the surfaces, the elastic properties of the bulk and the influence of the external electric field. By the rotation of molecules in the external electric field, optical properties of the cell are changed, therefore the SmAP$_F$ phase is a promising phase for use in displays with high response time, high contrast, continuous gray level and wide viewing angle. The response of the SmAP$_F$ phase to an alternating external electric field (the dielectric response) is also considered. The dielectric response of the SmAP$_F$ phase consists of two modes: the phase and amplitude mode. The phase mode is due to fluctuations in the orientation of the local direction of the spontaneous polarization and the amplitude mode is due to the change in the magnitude of spontaneous polarization. The frequency of the phase and amplitude mode and the dielectric permittivity are calculated numerically as a function of the bias external DC electric field, cell thickness, the type and strength of surface anchoring and the ratio between the bend and splay elastic constants. Analytical solution for a very specific case of chosen parameters is also obtained. Theoretically obtained dependencies are in agreement with the reported experimental measurements. In the thesis we study the effect of different types of surface anchoring and for this purpose three different types of cells are defined. The polar director profile and the dielectric response is calculated in all three types of cells. The type I cell has polar surface anchoring of equal strengths at both surfaces. The type II cell has, in addition to the polar surface anchoring of equal strengths at both surfaces, a nonpolar anchoring at the bottom surface. The type III cell has polar surface anchoring at both surfaces but not of equal strengths. We predict that by comparison of the dielectric response of the SmAP$_F$ phase in all three types of cells the type of the polarization splay in bent-core liquid crystals can be determined. The thesis is divided into three parts. In the first part the basic physical properties of ferroelectric liquid crystals, focusing on the bent-core liquid crystals, are discussed. In the second part phenomenological theoretical model is developed. In the third part of the thesis a dielectric response in external bias field is studied.
Ključne besede: Bent-core liquid crystals, ferroelectric smectic-A phase, dielectric response, confined geometry, phenomenological continuum model, surface anchoring, polarization splay
Objavljeno: 06.05.2016; Ogledov: 744; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (4,05 MB)

15.
Razvijanje prostorske predstavljivosti z uvedbo 3D-modeliranja v osnovni šoli.
Andrej Šafhalter, 2016, doktorska disertacija

Opis: Razvijanje prostorske predstavljivosti z uvedbo 3D-modeliranja v osnovni šoli Doktorska disertacija je sestavljena iz dveh delov, teoretičnega in empiričnega. Teoretični del obravnava nekatera dognanja drugih avtorjev, ki predstavljajo povezavo z empiričnim delom. Tako so predstavljene značilnosti: prostorskega zaznavanja, spomina in mišljenja, prostorske predstavljivosti in vpliv spola nanjo, učnih stilov in hemisferičnosti možganov, testov hemisferne dominacije, kognitivnega razvoja s poudarkom na prostorski predstavljivosti, inteligentnosti in večvrstne inteligentnosti, testov inteligentnosti in prostorske predstavljivosti, tehničnega načrtovanja v osnovni šoli ter 3D-modeliranja in vizualizacije. V empiričnem delu je prikazana raziskava o vplivu 3D-modeliranja na prostorsko predstavljivost. Pri tem smo na začetnem stanju kontrolirali spol, razred, oceno pri TIT/NIT, izkušnje s poznavanjem programa za 3D-modeliranje, zaznavni stil, oceno prostorske sposobnosti, oceno hemisferičnosti in dosežke na začetnem preizkusu iz prostorske predstavljivosti. Po eksperimentu smo kontrolirali učinke eksperimenta glede na razlike v dosežkih na končnem preizkusu iz prostorske predstavljivosti med eksperimentalno in kontrolno skupino ter napredek učencev eksperimentalne skupine z vidika prostorske predstavljivosti. Na osnovi 35 raziskovalnih vprašanj je bilo postavljenih 35 hipotez. Preverjanje hipotez je bilo razdeljeno v tri sklope: (A) hipoteze, vezane na začetno stanje, (B) hipoteze, vezane na končno stanje, in (C) hipoteze, vezane na razlike med začetnim in končnim stanjem eksperimentalne skupine. V sklopu A so bile potrjene tri hipoteze, tri so bile zavrnjene, v sklopu B so bile potrjene vse tri hipoteze in v sklopu C je bilo potrjenih vseh deset hipotez. V raziskavi je bilo zajetih 16 spremenljivk, sama raziskava pa je temeljila na eksperimentalni metodi empiričnega pedagoškega raziskovanja. Pedagoški eksperiment je potekal v dveh šolskih letih, 2011/2012 in 2012/2013. Raziskovalni vzorec je zajemal učence enajstih slovenskih osnovnih šol, v katerih se je izvajala interesna dejavnost 3D-modeliranje. V eksperimentalni skupini je bilo 95 učencev, v kontrolni pa 101. Sodelovali so učenci od 6. do 9. razreda, 107 je bilo učencev moškega, 89 pa ženskega spola. V eksperimentalno skupino so bili vključeni učenci, ki so izbrali 3D modeliranje kot interesno dejavnost in so jo obiskovali eno uro na teden med šolskim letom. Kontrolno skupino so sestavljali učenci, ki dejavnosti 3D modeliranje niso obiskovali. V večini primerov so bili to sošolci učencev eksperimentalne skupine. Podatki so bili izbrani na osnovi: osnovnih podatkov o učencih, začetnega in končnega preizkusa iz prostorske predstavljivosti, samoocenitvenega vprašalnika o učno-zaznavnih stilih, samoocenitvenega vprašalnika o večvrstni inteligentnosti in samoocenitvenega vprašalnika »Tvoj stil učenja in razmišljanja«. Bistvena ugotovitev je bila, da 3D-modeliranje vpliva na izboljšanje prostorske predstavljivosti pri učencih, medtem ko med spoloma ni bilo ugotovljenih značilnih razlik.
Ključne besede: 3D-modeliranje, prostorska predstavljivost, kognitivni razvoj
Objavljeno: 21.03.2016; Ogledov: 918; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (3,48 MB)

16.
Omejitve matematičnega modeliranja pri pouku fizike v srednji šoli
Matej Forjan, 2015, doktorska disertacija

Opis: Tema doktorske disertacije sodi na področje didaktike fizike. Predstavljena je teoretična analiza ključnih omejitev, ki se pojavljajo pri prenosu matematičnega modeliranja dinamičnih sistemov v pouk fizike v srednjih šolah. V želji raziskati, v kolikšni meri sedanji pouk fizike spodbuja razumevanje modelov in modeliranja, analiziramo učni načrt in tri najpogosteje uporabljene učbenike za gimnazijsko fiziko. Osredotočimo se predvsem na zastopanost posameznih faz modeliranja pri rešenih primerih v učbenikih ter na predstavitev nekaterih poenostavitev in idealizacij, ki se jih na področju srednješolske fizike pogosto poslužujemo. Pokažemo, da eden od učbenikov v večini primerov korektno in smiselno predstavi poenostavitve v tekstu, medtem ko druga dva polovice analiziranih poenostavitev ne pojasnita. Prav tako se izkaže, da velika večina rešenih primerov v vseh učbenikih eksplicitno ne izpostavlja privzetih predpostavk, na podlagi česa lahko zaključimo, da pri pouku fizike v srednji šoli pri dijakih ne razvijamo v zadostni meri občutka za privzemanje poenostavitev in idealizacij, ki pa so ključni del faze konceptualne faze modeliranja. Za vpeljevanje modeliranja dinamičnih sistemov je pomembno tudi predznanje dijakov, zato izvedemo empirično raziskavo o tem, v kolikšni meri so dijaki v gimnaziji sposobni razumeti časovni razvoj nekaterih dinamičnih sistemov s področja fizike. Rezultati raziskave pokažejo pri dijakih zelo šibko razumevanje dinamike sistemov, v katerih se nahajajo povratne vezave in to ne glede na letnik ali zaključeno oceno pri fiziki in matematiki. Pri modeliranju dinamičnih sistemov pri pouku fizike v srednji šoli naletimo tudi na omejitve, ki so posledica pomanjkljivega matematičnega znanja dijakov, saj le-ti analitičnega reševanja diferencialnih enačb ne obvladajo. Pokažemo, da je pri obravnavi enodimenzionalnih dinamičnih sistemov smiseln geometrijski pristop k reševanju diferencialnih enačb, medtem ko se pri dinamičnih sistemih višjih dimenzij matematičnim omejitvam izognemo z uporabo grafično orientiranih programov za modeliranje. Ker pri reševanju štiri in več dimenzionalnih dinamičnih sistemov lahko naletimo na probleme pri numeričnem reševanju, pokažemo tudi, kako jih presežemo. Na primeru elektrostatičnega nihala prikažemo postopek modeliranja realnega dinamičnega sistema, pri čemer posebej poudarimo posamezne faze modeliranje in način preseganja omejitev, na katere pri razvoju modela naletimo.
Ključne besede: izobraževanje, fizika, didaktika fizike, poučevanje fizike, poenostavljeni modeli, metoda modeliranja, dinamični sistemi, empirična raziskava, grafično orientirani programi za modeliranje.
Objavljeno: 08.10.2015; Ogledov: 608; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (19,53 MB)

17.
Raziskave interakcij med celicami in biopolimernimi materiali z naprednimi eksperimentalnimi metodami kot osnova za študij biokompatibilnosti polimerov
Rok Podlipec, 2015, doktorska disertacija

Opis: The last two decades have been determined by the development in the field of tissue engineering. Beside the constant progress in new biomaterials and scaffold fabrication methods, currently the main focus is to understand scaffolds biocompatibility. In our thesis, physical aspects of scaffold biocompatibility were studied by correlating molecular to macro scale physical properties of scaffolds with cell attachment and cell growth. In order to focus on scaffold physical properties, scaffolds were prepared by the same chemical composition of natural polymer gelatin excluding biochemical effects on the cell response. Scaffold with different physical properties were obtained by changing the temperature, pH and crosslinker degree during the cryogelation and populated by the fibroblast cells. Advanced experimental biophysical methods were applied to determine the polymer mobility via electron paramagnetic resonance (EPR) with spin labelling, the scaffold mechanical properties via rheometry, dynamic mechanical analysis (DMA) and nanoindentation using atomic force microscope (AFM) and the scaffold porosity via confocal fluorescence microscopy (CFM). The anisotropy of the molecular mobility of the side chains of polymers in the crosslinked gelatin structure was found to correlate with the initial cell growth (throughout the first week) the best of all the physical properties measured. About five times less efficient cell growth was measured on the scaffolds with highly mobile, spatially nonrestricted dynamics of the polymer side chains, in comparison with cell growth on the scaffolds with the restricted rotational motion of polymers. The result indicates that cells identify and respond to the degree of polymer mobility, where partially immobile phase is necessary for efficient cell attachment and efficient cell growth. So far, the molecular mobility of polymers constituting tissue engineering materials has never been studied thoroughly with respect to its influence on cell response, and therefore may represent a new experimental approach in understanding biocompatibility. To further understand cell-scaffold interaction, the study focused also on the first events during cell attachment - bond formation between the cell surface proteins and the specific binding sites on the material. In our thesis, cell adhesion dynamics was investigated in real-time on the surfaces of gelatin scaffolds with different physical properties using spatially-controlled cell manipulation by the optical tweezers and the confocal fluorescence microscopy detection. Our goal was to elucidate, if the adhesion dynamics can be correlated with cell growth and if it can be dependent on the scaffold polymer molecular mobility. Quantitative characterization of the optical tweezers force applied during cell-scaffold adhesion analysis was done by viscous drag force calibration and dynamic cell sequential trapping of individual cells. The maximal force on a trapped cell not causing the thermal damage was measured up to 200 pN, with nearly linearly increasing force profile across the cell towards the plasma membrane. By submicron spatial resolution of cell manipulation, we managed to quantify probability of cell adhesion, cell adhesion strength and mechanism of cell attachment, including the formation of the membrane tethers, which slow down the adhesion process. Adhesion strength was classified according to the displacement of the attached cell under the force of optical tweezers measured in the direction of the scaffold surface.Cell adhesion was shown to significantly correlate with cell growth in the first days of culture, while the adhesion itself seems to be dependent on the molecular mobility of surface polymers. The result indicates that the interactions during the first seconds may markedly direct further cell response. The developed methodology for cell adhesion analysis on the surfaces of 3D scaffolds serves as a good tool to forecast scaffold biocompatibility.
Ključne besede: polymer molecular mobility, mechanical response, morphology, scaffold biocompatibility, cell growth, single cell manipulation, cell adhesion dynamics, optical tweezers, electron paramagnetic resonance, dynamical mechanical analysis, nanoindentation, fluorescence microscopy and microspectroscopy
Objavljeno: 06.10.2015; Ogledov: 724; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (5,95 MB)

18.
Trace-positive polynomials, sums of hermitian squares and the tracial moment problem
Sabine Burgdorf, 2011, doktorska disertacija

Opis: A polynomial ▫$f$▫ in non-commuting variables is trace-positive if the trace of ▫$f(underline{A})$▫ is positive for all tuples ▫$underline{A}$▫ of symmetric matrices of the same size. The investigation of trace-positive polynomials and of the question of when they can be written as a sum of hermitian squares and commutators of polynomials are motivated by their connection to two famous conjectures: The BMV conjecture from statistical quantum mechanics and the embedding conjecture of Alain Connes concerning von Neumann algebras. First, results on the question of when a trace-positive polynomial in two non-commuting variables can be written as a sum of hermitian squares and commutators are presented. For instance, any bivariate trace-positive polynomial of degree at most four has such a representation, whereas this is false in general if the degree is at least six. This is in perfect analogy to Hilbert's results from the commutative context. Further, a partial answer to the Lieb-Seiringer formulation of the BMV conjecture is given by presenting some concrete representations of the polynomials ▫$S_{m,4}(X^2; Y^2)$▫ as a sum of hermitian squares and commutators. The second part of this work deals with the tracial moment problem. That is, how can one describe sequences of real numbers that are given by tracial moments of a probability measure on symmetric matrices of a fixed size. The truncated tracial moment problem, where one considers only finite sequences, as well as the tracial analog of the ▫$K$▫-moment problem are also investigated. Several results from the classical moment problem in Functional Analysis can be transferred to this context. For instance, a tracial analog of Haviland's theorem holds: A traciallinear functional ▫$L$▫ is given by the tracial moments of a positive Borel measure on symmetric matrices of a fixed size s if and only if ▫$L$▫ takes only positive values on all polynomials which are trace-positive on all tuples of symmetric ▫$s times s$▫-matrices. This result uses tracial versions of the results of Fialkow and Nie on positive extensions of truncated sequences. Further, tracial analogs of results of Stochel and of Bayer and Teichmann are given. Defining a tracial Hankel matrix in analogy to the Hankel matrix in the classical moment problem, the results of Curto and Fialkow concerning sequences with Hankel matrices of finite rank or Hankel matrices of finite size which admit a flat extension also hold true in the tracial context. Finally, a relaxation for trace-minimization of polynomials using sums of hermitian squares and commutators is proposed. While this relaxation is not always exact, the tracial analogs of the results of Curto and Fialkow give a sufficient condition for the exactness of this relaxation.
Ključne besede: matematika, algebra, polinomi s pozitivno sledjo, prosta algebra, nekomutativni polinom, centralna enostavna algebra, reducirana sled, polinomska identiteta, kvadratna forma, prosta pozitivnost, vsota hermitskih kvadratov, problem momentov, mathematics, algebra, free algebra, noncommutative polynomial, central simple algebra, (reduced) trace, polynomial identity, central polynomial, quadratic form, free positivity, sum of hermitian squares, (truncated) moment problem
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 472; Prenosov: 5
URL Celotno besedilo (0,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

19.
Prostorsko-časovne premene habitatov obmorskih mokrišč kot posledica primarne sukcesije in dvigovanja morske gladine
Danijel Ivajnšič, 2015, doktorska disertacija

Opis: Razumevanje vzrokov za prostorsko razporeditev rastlin je eden od glavnih ciljev ekologije. Prav slednje je zelo pomembno, kadar želimo ustvariti novo podlago za razvoj vegetacije v naravovarstvene namene. V primeru Škocjanskega zatoka so bili novi poloji pazljivo načrtovani in ustvarjeni v različnih oblikah na različni mikro-nadmorski višini z namenom doseči spontani razvoj vsaj dveh ali treh ciljnih habitatnih tipov (muljasti in peščeni poloji brez vegetacije, halofitne enoletnice in halofitne trajnice z vsemi vmesnimi oblikami) ob upoštevanju procesa sukcesije. Na ta način je študija v Škocjanskem zatoku po eni strani predstavljala poseben prostorski eksperiment (spremljanje primarne sukcesije na novo ustvarjenih polojih) in po drugi strani praktičen naravovarstveni ukrep za renaturacijo degradiranega območja. Ta uspešno načrtovan, izveden in opazovan »ekološki eksperiment« v vrednosti 0.45 milijonov evrov lahko v splošnem velja za primer dobre prakse pri renaturaciji halofitnih rastlinskih združb oziroma prednostnih habitatov EU na sedimentnih obalah v obmorskih mokriščih širom Evrope. Pomembnost takšnih študij se znatno poveča ob upoštevanju vse resnejše grožnje, s podnebnimi spremembami pospešenega, dvigovanja morske gladine in vse večjega antropogenega pritiska na obalne predele – posledica tega je proces, ki ga v angleščini imenujemo »coastal squeeze«. Zaradi omenjenih groženj in pritiskov je halofitna vegetacija sedimentnih obal že sedaj pretežno omejena na obstoječa zavarovana območja, ki pa so obdana s številnimi cestami, z nasipi, s kanali, z intenzivnimi kmetijskimi površinami in urbanimi območji. Na ta način nadomestitev kopenske migracije ciljnih halofitnih habitatov evropskih obal s prihrankom območij, ki so brez fizičnih barier in omogočajo premik teh ekosistemov, ni preprosta. Študija v Škocjanskem zatoku je tako dokaz, da s pazljivo pripravo umetnih površin na ustrezni mikro-nadmorski višini, pod rednim vplivom plimovanja, dosežemo postopni razvoj ciljnih ogroženih habitatov po pretežno deterministični sukcesijski poti. Hkrati je model premene habitatov, ki temelji na mikro-nadmorski višini, pokazal bistvene spremembe v prihodnji prostorski razporeditvi obalnih habitatov v Škocjanskem zatoku in Sečoveljskih solinah zaradi dvigovanja morske gladine. Predviden je postopni umik muljastih in peščenih polojev ter halofitnih enoletnic ob upoštevanju ali lokalnega trenda ali globalnih modelnih napovedi dvigovanja morske gladine (IPCC AR4). Do srede 21. stoletja se lahko drastično zmanjša površina halofitnih trajnic. Po scenariju A1FI (tehnologija fosilnih goriv) bi le-te lahko v Škocjanskem zatoku do leta 2100 celo popolnoma izginile. Modelne napovedi tako kažejo 42-odstotno zmanjšanje vseh Natura 2000 habitatov do leta 2060 na obeh območjih raziskave. Posledično v študiji predlagamo tri protiukrepe za ohranjanje ciljnih habitatnih tipov. Najbolj ''naravni'' omilitveni ukrep je premik obalnih habitatov z uporabo varovalnih pasov (1), kjer so le-ti na voljo. Druga rešitev, izvedljiva v obeh zavarovanih območij, je gradnja umetnih otočkov z uporabo lokalnega izkopanega materiala (2). V Sečoveljskih solinah bi 22 otočkov in okopnitvena cona na ustreznih legah, primernih za habitate, katerim model napoveduje zmanjšanje površine, lahko nudilo dodatnih 10 ha za halofitno vegetacijo. 21 otočkov in 2 polotoka (skupaj 13 ha) na dveh različnih mikro-višinah bi lahko zagotovilo preživetje trem različnim habitatom v Škocjanskem zatoku. Na območju Sečoveljskih solin bi lahko z umetno regulacijo morja v opuščenem predelu na način, podoben polderjem, pridobili ustrezno površino za ciljne Natura 2000 habitate (3). Z uporabo naštetih protiukrepov bi ohranili 32 ha zavarovanih habitatov. Sklepamo lahko, da je ustrezne strateške načrte v obalnih mokriščih, ki lahko vsebujejo naštete protiokrepe, potrebno pripraviti pazljivo in predvsem pravočasno.
Ključne besede: dvig morske gladine, halofiti, obalna mokrišča, podnebne spremembe, potencialna gnezditvena površina, Sečoveljske soline, sukcesija, Škocjanski zatok
Objavljeno: 10.06.2015; Ogledov: 601; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (4,67 MB)

20.
Filogeografija in populacijska biologija navadnega polha (Rodentia: Gliridae: Glis glis) na jadranskih otokih
Toni Koren, 2015, doktorska disertacija

Opis: Navadni polh, Glis glis, je vrsta glodavca, ki je splošno razširjena v Evropi, severni Turčiji, na Kavkazu in v severnem Iranu. Areal vrste se večinoma prekriva z območjem listopadnega gozda. Polh je hibernator, občutljiv tako na klimatske kakor tudi druge okoljske dejavnike, zatorej je pomemben bioindikator okoljskih sprememb. Namen raziskave je bil pridobiti vpogled v biologijo otoške populacije navadnega polha in analizirati filogenetsko strukturo šestih otoških populacij v Jadranu. Zanimalo nas je ali so otoške populacije podvržene t.i otoškemu efektu. Za primerjavo smo uporabili podatke dolgoročnega monitoringa vrste na Kočevskem rogu. Grobe značilnosti populacij so bile zelo podobne, saj smo pri obeh opazili pojave absentizma, izpada razmnožavanja in zimske hibernacije. Populacija z otroka Cres kaže jasne znake otoškega efekta: višjo populacijsko gostoto, nižji reproduktivni vložek po posamezniku (vključujoč manjše velikosti legla) ter počasnejše pridobivanje teže pri juvenilnih primerkih. Opažene so bile manjše razlike med aktivno dobo, celotna telesna teža pa se med populacijama skoraj ni razlikovala. Pri filogenetskem delu raziskave smo analizirali strukturo jadranskih populacij navadnega polha, ki so bile ločene od celine po glacialni transgresiji pred približno 10 kya. Navadni polh je dobro vgnezden v širok arhepelaški biogeografski sistem, predvidoma zaradi svoje in-situ preživetja v času izolacije celotnega sistema. Če je temu tako, genetski profil otoških populacij ni bil izpostavljen učinku ozkega grla pred ≈2 kya, ter je tako obdržal genetsko diverziteto celine. Hipotezo smo preverili z analizo fragmenta gena za citokroma b pri 50 polhih s šestih otokov, 10 primerkih z vzhodnojadranskih polotokov (Istra in Pelješac), ene lokacije v Srbiji ter treh lokacij iz Makedonije. Dva nova haplotipa iz Makedonije sta sovpadala z makedonsko filogeografski linijo, medtem kot je preostalih 9 haplotipov tvorilo nepodprto podlinijo (Jadranska haplo-skupina) znotraj široko razširjene Evropske linije. Šest jadranskih haplotipov je bilo endemičnih za določen otok in samo en haplotip je bil prisoten tako na otoku kakor na celini. Zgolj 1-2 mutacijska koraka sta ločila endemične otoške haplotipe od Evropske linije. Predpostavljen časovni okvir ločitve (i.e. 2 kya) otoških populacij polha ne sovpada z okoljsko dinamiko Jadranske regije v času zadnjega glacialnega vrhunca.
Ključne besede: Glis glis, otoška biogeografija, otoški efekt, populacijska biologija, filogeografija, citokrom b
Objavljeno: 27.05.2015; Ogledov: 640; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (3,93 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici