1. Komunikacijski model književne vzgoje v digitalno podprtih učnih okoljih za prvo vzgojno-izobraževalno obdobje : doktorska disertacijaPolonca Legvart, 2024, doktorska disertacija Opis: Vpliv učnega okolja na književno vzgojo v začetnih letih šolanja je redkeje obravnavan vidik in še posebej digitalna podpora pri tem postavlja pedagoškemu raziskovanju nova vprašanja. Med njimi je ključno, ali lahko z didaktično uporabo digitalnih učnih pomagal izboljšamo recepcijo književnosti pri učencih. Razlogi za raziskovalno poglobitev v to vprašanje so v razmerah, ko otroci že v polni meri živijo čas digitalne družbe, cilj književne vzgoje pa je, da ta okoliščina ne bi povzročila njihovega odmika od književnosti, pač pa zbližanje z njo, saj jim književnost zagotavlja bistvene kompetence, vire in strategije za soočanje z izzivi kronične krize 21. stoletja.
Potrebne so spremembe tradicionalnega pouka književnosti z vidika upoštevanja digitalno podprtega učnega okolja, integriranja tehnologije v pedagoški pristop (TPACK in SAMR), digitalne pismenosti, digitalnega razkoraka in podpiranja »drugega tira« za otroke iz literarno manj spodbudnih okolij. Odločilno oporo nudi uveljavljeni model literarnorecepcijske in didaktične komunikacije pri književni vzgoji, ki ga je mogoče nadgraditi za digitalno podprto učno okolje.
Empirična raziskava se je osredotočila na pripravljenost učiteljev kot ključnih dejavnikov didaktičnih sprememb za vključevanje digitalnih tehnologij v izvajanje književne vzgoje. Podan je podrobnejši prikaz priprave, izvedbe in evalvacije primerov didaktičnih enot književne vzgoje v digitalno podprtem učnem okolju prvih treh razredov (1. VIO) s pristopom spojenega (blended) učenja. Glede na kompleksnost obravnavanega pojava književne vzgoje v digitalno podprtem učnem okolju je za preučevanje le-tega izbranih več raziskovalnih metod tako kvantitativnega kot kvalitativnega značaja ter komplementarni način njihovega kombiniranja ter triangulacije.
Tako teoretična izhodišča kot praktična pedagoška izkušnja ter kvalitativna in kvantitativna evalvacija le-te potrjujejo, da je komunikacijski model književne vzgoje ob ustreznih prilagoditvah izvedljiv tudi v digitalno podprtem učnem okolju. To se je kljub vsiljeni izvedbi vendarle pokazalo pri izobraževanju na daljavo zaradi epidemije COVID-19, primeri premišljene izvedbe digitalno podprte književne vzgoje v poepidemičnem obdobju pa dokazujejo, da je mogoče na ta način dodatno motivirati učence in poglobiti njihovo recepcijo literarnega dela ter tako uspešno razvijati njihovo recepcijsko zmožnost.
Pomen navedenih raziskovalnih dognanj bi lahko vplival na preobrat k pozitivni naravnanosti učiteljev do vključevanja digitalnih tehnologij v pedagoške pristope pri književni vzgoji in nasploh. S tem bi šola prevzela odločilnejšo vlogo pri usmerjanju mladih ljudi glede načinov uporabe novih komunikacijskih tehnologij.
Ključne besede: komunikacijski model književne vzgoje, digitalno podprta učna okolja, digitalna pismenost, prvo vzgojno-izobraževalno obdobje, didaktična enota, spojeno učenje, drugi tir književne vzgoje
Objavljeno v DKUM: 26.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 57
 Celotno besedilo (12,24 MB) |
2. Razvijanje likovnih sposobnosti učencev v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole z vidika implementacije sodobne likovne umetnosti : doktorska disertacijaKatja Kozjek Varl, 2024, doktorska disertacija Opis: Razvijanje ustvarjalnosti predstavlja enega izmed temeljnih ciljev sodobnega šolskega sistema in je ključno pri oblikovanju naprednega izobraževalnega okolja. Čeprav je spodbujanje ustvarjalnosti pomembno na vseh področjih izobraževanja, ima poučevanje likovne umetnosti za razvoj ustvarjalnih sposobnosti velik potencial in dobre predispozicije. V kontekstu pozitivnega vpliva na spodbujanje in razvijanje ustvarjalnosti prepoznavamo izjemno vrednost sodobne likovne umetnosti, ne zgolj v smislu razvijanja likovne ustvarjalnosti, temveč tudi kot orodje za spodbujanje kritičnega mišljenja, zmožnosti oblikovanja stališč ter generiranje novih, inovativnih idej na različnih področjih življenja.
Teoretični del doktorske disertacije obravnava opredelitev ustvarjalnosti tako splošno kot v kontekstu likovne umetnosti in izpostavlja značilnosti dejavnikov likovnoustvarjalnega in likovnooblikovnega razvoja. Obravnava značilnosti sodobne likovne umetnosti, posebnosti in načine implementacije sodobnih likovnih del in praks v vzgojno-izobraževalno delo ter vpliv sodobne likovne umetnosti na mladostnika. S sintezo literature s področja splošne didaktike in didaktike likovne umetnosti opredeljuje organizacijske in vsebinske didaktične možnosti pri pouku likovne umetnosti v osnovni šoli, izpostavlja vrednost didaktične komunikacije, odnosa med učiteljem in učencem ter problemsko zasnovanega pouka likovne umetnosti. Teoretična izhodišča predstavljajo temelj, na katerem je zasnovan empirični del, ki je sestavljen iz treh raziskovalnih sklopov.
V prvem raziskovalnem sklopu smo analizirali mnenja in stališča učiteljev likovne umetnosti v slovenskih osnovnih šolah z vidika poznavanja sodobnih likovnih praks, vključevanja sodobne likovne umetnosti v pouk in zaznanega odnosa učencev do obravnavanih vsebin. V drugem raziskovalnem sklopu smo v skladu z veljavnim učnim načrtom za pouk likovne umetnosti oblikovali eksperimentalni program dela Program implementacije sodobnih umetniških praks v osnovni šoli. Program dela smo v obliki pedagoškega eksperimenta izvedli v treh eksperimentalnih skupinah osmošolcev v obdobju petnajstih tednov. Želeli smo doseči napredek v likovni ustvarjalnosti učencev, razvijati njihovo kritično mišljenje in spodbujati pozitiven odnos učencev do sodobne likovne umetnosti. V tretjem raziskovalnem sklopu smo na osnovi likovnega testa, ki je bil izveden pred in po izvedbi Programa implementacije sodobnih umetniških praks v osnovni šoli, izvedli analizo pridobljenih podatkov, s katero smo preverili učinkovitost oblikovanega programa. Ugotovili smo, da ima eksperimentalni program dela večji učinek na razvoj likovnoustvarjalnih in likovnooblikovnih sposobnosti učencev kot poučevanje na tradicionalen način.
Doktorska disertacija predstavlja pomemben znanstveni prispevek, ki izhaja iz številnih spoznanj iz vseh faz raziskave. Gre za prvo obširnejšo raziskavo likovne ustvarjalnosti med osmošolci v slovenskem prostoru z uporabo mešanih metod raziskovanja. Raziskava se osredotoča na vključevanje sodobne likovne umetnosti v pouk likovne umetnosti v osmem razredu osnovne šole in njeno vlogo pri spodbujanju ustvarjalnosti med učenci. Koncept načrtovanja in izvajanja pouka je razvit na osnovi analize mnenj in stališč učiteljev likovne umetnosti, veljavnih kurikularnih dokumentov in sklopov didaktičnih odločitev ter vključuje umetniške koncepte nekaterih sodobnih likovnih umetnikov. Doktorska disertacija s svojo metodološko osnovo prispeva k obstoječemu znanju o razvoju ustvarjalnosti na področju likovne umetnosti in ponuja dodatna spoznanja o pomenu vključevanja sodobne likovne umetnosti v pouk likovne umetnosti.
Ključne besede: osnovna šola, tretje vzgojno-izobraževalno obdobje, pouk likovne umetnosti/pouk likovne vzgoje, didaktika likovne umetnosti/didaktika likovne vzgoje, likovne sposobnosti/likovna ustvarjalnost, sodobna likovna umetnost
Objavljeno v DKUM: 15.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 59
Celotno besedilo (12,04 MB) |
3. Vizualne reprezentacije nekaterih zgodnjih aritmetičnih pojmov : doktorska disertacijaManja Podgoršek Mesarec, 2024, doktorska disertacija Opis: Vizualne reprezentacije imajo pomembno vlogo v izgradnji razumevanja matematičnih konceptov učencev, še posebej pomembne so pri izgradnji razumevanja zgodnjih aritmetičnih pojmov. V doktorski nalogi zato obravnavamo omenjeno tematiko, ki jo na podlagi teoretičnih spoznanj preverjamo tudi empirično. Izbrani zgodnji aritmetični pojmi so odštevanje, zakon o združevanju, ulomek kot operator in potenca. Izvedena sta bila dva dela raziskave, v katerih so sodelovali učenci šestega razreda osnovne šole. Zanimalo nas je, kakšne so risbe podanih matematičnih pojmov z vidika ustreznosti, usmerjenosti in pravilnosti ter kakšne načine prikaza podanih pojmov je mogoče zaznati iz risb. Dodatno nas je zanimalo, kakšna je povezanost učenčevega opisa risbe s prikazanim matematičnim pojmom na risbi. Risbe so bile v raziskavi uporabljene kot raziskovalno sredstvo, kar predstavlja novost na področju aritmetike. S kombinacijo deskriptivne in kavzalno-neeksperimentalne metode empiričnega pedagoškega raziskovanja smo ugotovili, da abstraktnost matematičnih pojmov vpliva tako na ustreznost kot tudi na pravilnost ustvarjene risbe, kar pomeni, da sta odštevanje in zakon o združevanju pogosteje ustrezno oz. pravilno reprezentirana matematična pojma. Iz risbe prepoznana konceptualna usmerjenost risb pa izstopa v primeru ulomka kot operatorja in potence. Konceptualna usmerjenost pri teh dveh pojmih v najvišjem deležu vodi do prikaza pravilnega rezultata. Verbalno podani opisi risb, pridobljeni v drugem delu, predstavljajo dodano vrednost z vidika učenčeve interpretacije prikazanega ter hkrati ponujajo dodaten vpogled v učenčevo razumevanje matematičnih pojmov.
Ključne besede: matematika, vizualizacija, reprezentacije, učenci, aritmetika
Objavljeno v DKUM: 14.06.2024; Ogledov: 214; Prenosov: 87
Celotno besedilo (7,16 MB) |
4. Vloga glasbe in načrtovanje glasbenih dejavnosti v vrtcih montessori : doktorska disertacijaMaruša Laure, 2023, doktorska disertacija Opis: Trenutna pedagoška teorija montessori in raziskovalna praksa nakazujeta, da je v pristopu montessori glasba v primerjavi z drugimi področji delovanja pogosto podcenjena. Z doktorsko disertacijo si prizadevamo pomembno prispevati k razvoju glasbene vzgoje v vrtcih montessori v Sloveniji in širše.
Teoretični del doktorske disertacije obravnava opredelitev pedagogike montessori ter njenega mesta v slovenskem prostoru, osredotoča se na področje glasbe v omenjenem pristopu ter proučuje razvoj glasbenih sposobnosti predšolskih otrok. V slovenski prostor in širše uvaja natančno opredelitev didaktičnih smernic pristopa montessori, ki temeljijo na aktualnih spoznanjih pedagogike montessori, didaktike, psihologije, splošne pedagogike ter sorodnih ved. S pregledom stanja pedagogike montessori v Sloveniji proučujemo vlogo in položaj pristopa montessori znotraj slovenskega sistema predšolske vzgoje. Opredelitev razvoja glasbenih sposobnosti v predšolskem obdobju podaja sintezo literature s področja glasbenih sposobnosti, njihovega ocenjevanja ter faz v glasbenem razvoju predšolskih otrok. Teoretična izhodišča doktorske disertacije predstavljajo pomemben temelj, na katerem je zasnovan empirični del, ki sestoji iz treh faz raziskave.
V prvi fazi raziskave smo želeli z uporabo kvalitativnega raziskovanja ugotoviti podobnosti in razlike na področju predšolske glasbene vzgoje med veljavnim javnim programom za vrtce in programi zasebnih vrtcev, ki delujejo po načelih pedagogike montessori. V drugi fazi raziskave smo preučevali kontekst, v katerega je postavljeno področje glasbe v vrtcih montessori, ter analizirali načrtovanje glasbene vzgoje z vidika strukture, zastopanosti glasbenih dejavnosti, metod, oblik in sredstev dela. S pomočjo anketnega vprašalnika, ki je nastal za potrebe doktorske disertacije, smo anketirali 110 strokovnih delavcev iz vrtcev montessori iz Slovenije in tujine ter na podlagi analize načrtovanja glasbene vzgoje ugotovili, da se na področju poučevanja glasbe v vrtcih montessori sicer pojavlja veliko dobrih praks, vendar je še veliko prostora za izboljšave in nadaljnji razvoj. V tretji fazi raziskave smo se osredotočali na oblikovanje eksperimentalnega modela s cilji, vzgojno-izobraževalno vsebino in metodami, oblikami in sredstvi vzgojno-izobraževalnega procesa za področje glasbe po pedagoških smernicah montessori ter preverjanje njegovega učinka na razvoj elementarnih glasbenih sposobnosti predšolskih otrok z izvedbo kvazieksperimenta. Na podlagi rezultatov kvazieksperimenta, v katerem je sodelovalo 71 pet- do šestletnih otrok iz slovenskih vrtcev montessori, smo ugotovili, da ima eksperimentalni model za poučevanje glasbe v vrtcih montessori večji učinek na razvoj elementarnih glasbenih sposobnosti predšolskih otrok kot poučevanje glasbe v vrtcih montessori na tradicionalen način. Prav tako smo ugotovili, da ima izvedba eksperimentalnega modela poučevanja glasbe po pristopu montessori z glasbeno usposobljenim izvajalcem večji učinek na razvoj ritmičnega in melodičnega posluha predšolskih otrok kot pa izvedba eksperimentalnega modela z izvajalcem brez glasbene izobrazbe.
Znanstveni doprinos doktorske disertacije predstavljajo številna pomembna spoznanja iz vseh faz raziskave. Gre za obširno empirično študijo z uporabo mešanih metod raziskovanja v slovenskem prostoru in širše, ki celostno obravnava področje glasbe v vrtcih montessori. Koncept načrtovanja in izvajanja glasbenih dejavnosti je obravnavan z analizo javno veljavnih kurikularnih dokumentov, študijo mnenj in stališč strokovnih delavcev, ki so zaposleni v slovenskih in tujih vrtcih montessori, ter kvazieksperimentom, v katerega smo vključili predšolske otroke, ki obiskujejo program predšolske vzgoje montessori. Doktorska raziskava s svojo robustno metodološko zasnovo prispeva k obstoječemu znanju o razvoju glasbenih sposobnosti v predšolskem obdobju in ponuja dodatna spoznanja o pomenu usposobljenosti strokovnih delavcev, ki poučujejo predšolsko glasbeno vzgojo.
Ključne besede: predšolska glasbena vzgoja, pristop montessori, glasbene dejavnosti, načrtovanje, glasbene sposobnosti
Objavljeno v DKUM: 26.10.2023; Ogledov: 672; Prenosov: 278
Celotno besedilo (5,33 MB) |
5. Učiteljevo razumevanje pomena otrokove likovne govorice v komunikacijksem modelu književne vzgojeKristina Šrot, 2020, doktorska disertacija Opis: Temeljni cilj doktorske disertacije je bil opisati metodo vizualnega odziva (MVO) na primeru pravljice Zgodba o kajmanu (Afriške pripovedke, 1976, str. 56–60) in jo preveriti v kontekstu razvijanja recepcijske vloge učencev, preučiti učiteljevo kompetenco uporabe metode vizualnega odziva za razvijanje učenčeve zmožnosti zaznavanja, razumevanja in vrednotenja literarnih besedil in na podlagi tega presoditi o upravičenosti vključevanja te vsebine v kurikulum univerzitetnega in/ali permanentnega izobraževanja učiteljev. Zastavljeni problem je bil opazovan v okviru medpredmetne povezave književnosti in likovne umetnosti, saj je mogoče le v povezavi doseči optimalno izrabo estetsko oblikovanih govoric kot didaktične poti (metode) za eksternalizacijo učenčevega dialoga z literarnim besedilom.
Teze doktorske disertacije temeljijo na teoretičnih izhodiščih psihonaratologije, poznavanju zakonitosti otrokovega recepcijskega razvoja, didaktiki mladinske književnosti, likovni teoriji ter didaktiki likovne umetnosti. Iz teoretičnih izhodišč izluščimo, da bi učenec za polno upovedovanje literarnoestetskega doživetja potreboval veliko širše besedišče, kot ga ima na aktualni stopnji kognitivnega razvoja (odsotnost zmožnosti abstraktnega mišljenja) in kot ga ima na aktualni stopnji jezikovnega razvoja. Pot, ki učencu omogoči, da z lastno dejavnostjo razvija zmožnost logičnega mišljenja, upovedovalno zmožnost in zmožnost ustvarjalnega dialoga z literarnim besedilom, izhaja iz vizualne komunikacije in z njo povezane učiteljeve kompetence za poznavanje zakonitosti večkodnih besedil. Ob številnih zahtevanih kompetencah učitelja si zastavimo vprašanje, do katere mere so učitelji kompetentni uporabljati nejezikovne semiotične funkcije, ki zahtevajo poznavanje različnih strok in njihovih zakonitosti.
Metodološko smo k raziskovanju pristopili s kombinacijo kvalitativnega in kvantitativnega načina raziskovanja. Uporaba obeh pristopov je smiselna, saj se postopki dopolnjujejo in presegajo pomanjkljivosti zgolj ene vrste pedagoškega raziskovanja.
Glavne ugotovitve raziskave so:
1. Opazovanje, kako kvalitetno je učenec zmožen opravljati recepcijsko vlogo v ustvarjalnem dialogu z literarnim besedilom, in sicer na primeru pravljice tujega civilizacijskega kroga, ko se učitelj z njim sporazumeva s pomočjo besed (jezika), nam omogoči, da s pomočjo analiziranja kompleksnih konvencionalnih znakov (besed), ki nastopajo v funkciji opisovanja in pripovedovanja, razberemo učenčevo razumevanje karakterjev književnih oseb in s tem povezanega etičnega sporočila pravljice.
2. Ob preverjanju razumevanja karakterjev književnih oseb, presojanja etičnosti njihovega ravnanja in razumevanja modalnosti besedila s pomočjo jezikovnih sredstev se zdi, kot da so učenci zgrešili etično sporočilo pravljice tujega civilizacijskega kroga.
3. Preverjanje učenčeve recepcije etičnega sporočila pravljice tujega civilizacijskega kroga, ko učitelj uporabi ilustracijo književne osebe (metodo likovnega odziva učenca na besedilo) kot didaktično pot (metodo) za eksternalizacijo učenčevega dialoga z literarnim besedilom, dokazuje, da so učenci sposobni dojeti etično sporočilo pravljice tujega civilizacijskega kroga. Učenci so ob uporabi nejezikovnih semiotičnih funkcij – s pomočjo kompleksnih slikovnih znakov – sposobni upovediti modrost etičnega sporočila pravljice z drugega konca sveta. Sodbe učencev razberemo iz risb, ki jih naslikajo učenci, interpretacijo pa podkrepimo s pomočjo analize polstrukturiranega intervjuja.
4. Preverjanje učiteljeve kompetence prepoznavanja eksternaliziranih sodb učencev s pomočjo opazovanja, analize in interpretacije risbe z likovnopedagoškega vidika ter ugotavljanje, do katere mere je učitelj usposobljen za uporabo metode vizualnega odziva učenčevega literarnega sporočila, pokaže, da so učitelji le delno usposobljeni za interpretacijo slike učencev z likovnopedagoškega vidika in s tem za uporabo produktivne književnodidaktične metode vizualnega odziva v did
Ključne besede: literarna recepcija, psihonaratologija, poustvarjalna književnodidaktična metoda vizualnega odziva, kompetence učiteljev razrednega pouka, interpretacija ilustracije (slike)
Objavljeno v DKUM: 10.08.2020; Ogledov: 2092; Prenosov: 305
Celotno besedilo (4,51 MB) |
6. Romska mladinska književnost na SlovenskemMateja Hadler, doktorsko delo/naloga Opis: Nedvomno se zgodovina, karakteristika jezika in narava ljudstva zrcalijo tudi v književnosti. Enako je pri Romih, narodu brez domovine, katerih zgodba je pogosto zakrita z nerazumevanjem, predsodki in stereotipi. Zato smo najpogostejše predsodke in stereotipe o Romih navedli tudi v posebnem poglavju. Po splošni osvetlitvi problematike o izvoru Romov, razvoju njihovega jezika, romske književnosti in romskih otrocih v slovenskem šolskem sistemu se doktorska disertacija ukvarja s folklorno in avtorsko romsko mladinsko književnostjo, mladinsko književnostjo namenjeno romskim otrokom in mladinsko književnostjo v slovenskem jeziku z romsko tematiko. Glavni poudarek smo dali na razčlembo zbranih in na tri skupine razdeljenih knjiženih del ter obravnavi motivov, glavnih junakov, slogovnih značilnostih in drugih skupnih elementov. Ti se pokažejo kot zares značilni in odsevajo bogato kulturo romskega naroda.
Doktorska disertacija z naslovom Romska mladinska književnost na Slovenskem ponuja torej sistematičen pregled že izdane avtorske romske mladinske literature, literature namenjene romskim otrokom in mladinske književnosti v slovenskem jeziku z romsko tematiko. Zbrana in analizirana literatura je bila tudi temeljni inštrument zbiranja podatkov. Zbrane podatke iz ciljno izbranih književnih del smo s pomočjo splošnih teoretičnih metod uporabili in tako dobili odgovore na naša raziskovalna vprašanja. Odgovori so potrdili naše domneve, da lahko literatura, z določeno tematiko, v sebi nosi zgodovinska dejstva, a tudi kritičen/nekritičen, sprejemajoč/nesprejemajoč odnos do glavnih ali stranskih književnih junakov. V našem primeru verjamemo, da se skozi književnost lahko omili nesprejemanje in etiketiranje romske skupnosti v okolju, ki ima res pogosto negativno konotacijo. To se je pokazalo tudi v študiji primera, ki je spontano nastala ob zbiranju podatkov. Študija primera je dodana v doktorsko disertacijo, saj je dala odličen vpogled v to, da je razvijanje strpnosti skozi literaturo mogoče, če je le učitelj dovolj občutljiv za izbrano temo. Zanimivo in vzpodbudno dejstvo pa je tudi, da se število romske mladinske literature in literature namenjene romskim otrokom iz leta v leto povečuje. Predvidevamo, da bo ta trend ostal in da bodo izdaje vsebinsko in vizualno vedno bolj kakovostne.
Ključnega pomena je torej, da se z vso skrbnostjo in tehtnim premislekom ukvarjamo z večkulturno književnostjo, če želimo preseči stereotipe in predsodke o Romih.
Ključne besede: Romi, Cigani, romska književnost, romska mladinska književnost
Objavljeno v DKUM: 06.08.2020; Ogledov: 1855; Prenosov: 289
Celotno besedilo (5,95 MB) |
7. Razvijanje komunikacijske kompetence in funkcionalne pismenosti na populaciji otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju z metodami recepcijske didaktikeAna Koritnik, 2019, doktorska disertacija Opis: Predmet proučevanja pričujoče doktorske disertacije je razvijanje komunikacijske kompetence in funkcionalne pismenosti pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki izkazujejo zaostanek v jezikovnem in bralnem razvoju, z metodami recepcijske didaktike, ki izhajajo iz manj zahtevnih nejezikovnih semiotičnih funkcij: odloženega posnemanja, simbolne igre, igre vlog, notranjih slik …, z uporabo IKT – elektronske prezentacije mladinske literarne slikanice (tj. sočasnim zaznavanjem besedilnega in slikovnega dela slikanice), kot primerne in privlačne metode za to populacijo otrok.
Doktorska disertacija ima dva dela.
Prvi del (teoretični del) prinaša ustvarjalno sintezo dosedanjih znanstvenih spoznanj o otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju. V prvih dveh poglavjih so opredeljeni otroci s posebnimi potrebami in otroci z motnjami v duševnem razvoju kot ena od skupin otrok s posebnimi potrebami. Opisani so vzgojno-izobraževalni programi za te otroke, poudarja se pomen integracije in inkluzije, podane pa so tudi smernice za poučevanje otrok z motnjami v duševnem razvoju in prilagoditve, ki jih ti otroci potrebujejo pri pouku. V nadaljevanju so opisane značilnosti otrok z motnjami v duševnem razvoju, sledi pa še kratek pregled različnih motenj. V naslednjih dveh poglavjih je podan izčrpen pregled jezikovnega in bralnega razvoja pri otrocih splošne populacije in pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Teoretične ugotovitve so podprte z domačimi in tujimi raziskavami, posebej pa so opredeljeni tudi dejavniki, ki vplivajo na jezikovni in bralni razvoj. V posebnem podpoglavju je izpostavljen pomen pismenosti 21. stoletja, ki je ključna tudi za otroke z motnjami v duševnem razvoju. Naslednje poglavje opisuje recepcijski razvoj s poudarkom na estetiki recepcije, razvijanju otrokove recepcijske zmožnosti in recepcijskem razvoju otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Vključeno je podpoglavje, ki teoretično dokazuje povezavo in soodvisnost med literarnorecepcijskim in jezikovnim razvojem. Nato je opisan razvit in preverjen komunikacijski model književne vzgoje za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju omogoča pristno literarnoestetsko doživetje in tako posledično ugodno vpliva na njihovo jezikovno kompetenco.
Drugi del disertacije predstavlja empirično raziskavo z obliko eksperimentalne študije primera – na vzorcu petih otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, v obdobju dvanajstih mesecev, kjer se je sistematično z uporabo komunikacijskega modela književne vzgoje za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju kot eksperimentalnega faktorja poleg recepcijske kompetence razvijalo komunikacijsko kompetenco in funkcionalno pismenost teh otrok.
Podatki so pridobljeni s prevzetimi in prirejenimi (delno ali v celoti) merskimi instrumenti: Action Picture Test(-om), testom za ocenjevanje govornega izražanja, ocenjevalno shemo bralnih zmožnosti otrok, lestvico obnašanja (slednja za spremljanje vedenja otrok v času preverjanja učinkov eksperimenta), in prek sprotnih evalvacij ob koncu posamezne didaktične enote. Podatki so bili nato kvalitativno obdelani, rezultati pa potrjujejo vse zastavljene hipoteze o jezikovnem, bralnem in recepcijskem napredku.
Ključne besede: komunikacijska kompetenca, recepcijska kompetenca, jezikovni razvoj, bralni razvoj, recepcijski razvoj, otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, recepcija literature, mladinska literarna slikanica
Objavljeno v DKUM: 17.04.2019; Ogledov: 2435; Prenosov: 370
Celotno besedilo (3,88 MB) |
8. Samoučinkovitost učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenskimi težavamiMaja Kuronja, 2018, doktorsko delo/naloga Opis: Doktorska disertacija obravnava zaznavanje samoučinkovitosti učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami. V teoretičnem delu so najprej predstavljena dosedanja znanstvena spoznanja o integraciji/inkluziji otrok s posebnimi potrebami, pri čemer smo se natančneje osredotočili na otroke z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so lahko vključeni v redne oblike vzgoje in izobraževanja ali pa so vključeni v institucionalno vzgojo in izobraževanje (mladinski dom, vzgojni zavod). Sledi del, v katerem smo proučevali pojem samoučinkovitosti na splošno in posebej za učitelje ter se usmerili v učinkovitost učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami. V prvem delu empirične raziskave smo, z vprašalnikom avtoric Tschannen-Moran in Woolfolk Hoy (2001), proučevali zaznavanje samoučinkovitosti učiteljev na področju učenčevega sodelovanja, poučevanja in vodenja razreda. V drugem delu nas je zanimala odzivnost učiteljev na zahteve poučevanja učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, uporabili smo deset trditev avtoric Woolfson in Brady (2009). V tretjem delu smo zbirali podatke o tem, kako učitelji ocenjujejo svoje sposobnosti uporabe znanj z različnih področij in mnenje učiteljev o številu učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami v oddelku. Pri vseh vprašanjih smo ugotavljali razlike med učitelji na rednih osnovnih šolah (n = 81) in učitelji, ki poučujejo otroke iz institucionalne vzgoje in izobraževanja (n = 81). Rezultati so pokazali, da obstajajo statistično značilne razlike glede na šolo poučevanja pri odzivanju na potrebe učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami ter pri uporabi znanj z različnih področij. Učitelji, ki poučujejo na rednih osnovnih šolah, izražajo višjo stopnjo učinkovitosti na področju sodelovanja z družino učenca z učnimi in vedenjskimi težavami, pogosteje preizkušajo različne strategije in pristope pri delu z učenci s težavami in višje ocenjujejo svoje sposobnosti uporabe znanj z različnih področij. Učitelji, ki poučujejo otroke iz institucionalne vzgoje in izobraževanja, pa izražajo višjo učinkovitost pri nekaterih postavkah učenčevega sodelovanja, pri oceni razumevanja poučevane snovi pri učencu in na področjih vodenja razreda, ki se navezujejo na obvladovanje motečega vedenja, na vzpostavljanje rutine in pri učenčevem upoštevanju razrednih pravil. Število otrok s težavami je po mnenju obeh skupin učiteljev višje od uradnih podatkov. V zaključku smo oblikovali smernice za izboljšanje samoučinkovitosti pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami.
Ključne besede: integracija/inkluzija, otroci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, osnovna šola, institucionalna vzgoja in izobraževanje, samoučinkovitost učiteljev
Objavljeno v DKUM: 20.11.2018; Ogledov: 2509; Prenosov: 1327
Celotno besedilo (2,11 MB) |
9. Vloga socilanih odnosov v razredu pri aktivnem vključevanju učencev v pouk angleškega jezikaMaja Matrić, 2018, doktorska disertacija Opis: Šola ni le socialni kontekst za usvajanje učne snovi, temveč tudi za učenje socialnega vedenja (Košir, 2013), zaradi česar ne gre zanemarjati pomena socialnih odnosov, ki jih učenec sooblikuje znotraj vrstniških skupin. Tako se raziskave na področju pedagoške psihologije ne osredotočajo več le na kognitivne vidike šolanja (Pellegrini in Blatchford, 2000), ampak vse bolj tudi na učenje, razvoj in šolanje v luči socialnega konteksta, torej z upoštevanjem medvrstniških odnosov, socialne sprejetosti, pripadnosti skupini ali potrebe po povezanosti v učnem procesu. Tako doktorska disertacija obravnava odnos med socialnimi in učnimi spremenljivkami, natančneje pa smo želeli ugotoviti odnos med merami stopnje zadovoljenosti potrebe po povezanosti (zaznana učna in osebna opora s strani vrstnikov, razredna klima in učiteljeva ocena socialne sprejetosti učenca) in merami aktivnega vključevanja v pouk angleškega jezika (učiteljeva ocena in učenčeva samoocena zavzetosti pri pouku angleščine ter tesnobnost pri pouku angleščine) ter ugotoviti, ali je odnos med obema sklopoma spremenljivk specifičen glede na spol učencev. Naš raziskovalni načrt sicer ni omogočal preverjanja vzročnih odnosov med posameznimi merami zadovoljene potrebe po povezanosti in aktivnega vključevanja v pouk angleščine. Zaradi tega tudi nismo mogli sklepati o smeri odnosov, temveč smo na osrednje raziskovalno vprašanje o odnosu med merami zadovoljene potrebe po povezanosti in aktivnim vključevanjem v pouk angleškega jezika, odgovarjali s pomočjo korelacij in napovednih vrednosti med posameznimi merami.
V raziskavi je sodelovalo 535 učencev iz 35 oddelkov sedmih osnovnih šol iz mestnega in primestnega okolja ter 11 učiteljev angleškega jezika, ki poučujejo v izbranih oddelkih. S pomočjo vprašalnika smo od udeležencev pridobili podatke o posameznih merah zadovoljene potrebe po povezanosti – zaznana opora s strani vrstnikov, razredna klima in učiteljeva ocena učenčeve socialne sprejetosti, in posameznih merah aktivnega vključevanja v pouk angleškega jezika – učenčeva ocena čustvene in vedenjske zavzetosti, učiteljeva ocena učenčeve zavzetosti in tesnobnost pri pouku tujega jezika. Na podlagi pridobljenih podatkov smo ovrednotili izhodiščne raziskovalne hipoteze in ugotovili, da zadovoljena potreba po povezanosti in spol v različni meri napovedujejo aktivno udeležbo učencev pri pouku angleškega jezika, in sicer je zadovoljena potreba po povezanosti napovednik vseh mer aktivnega vključevanja v pouk - najmočneje učenčeve čustvene zavzetosti ter učiteljeve ocene učenčeve zavzetosti, a tudi učenčeve ocene vedenjske zavzetosti in tesnobnosti pri pouku tujega jezika. Ugotovili smo, da je za učence, ki zaznavajo višjo učno in osebo oporo s strani vrstnikov ter so s strani učiteljev ocenjeni kot bolj sprejeti, značilna višja zavzetost in nižja tesnobnost, kakor smo tudi v raziskavi opredelili višjo aktivno udeležbo pri pouku angleškega jezika. Ravno tako podatki kažejo, da je spol pomemben napovednik aktivnega vključevanja v pouk, saj je odnos med merami potrebe po povezanosti in aktivnega vključevanja v pouk pri dekletih močnejši ter, da spol pozitivno napoveduje vse mere aktivnega vključevanja v pouk angleškega jezika, razen tesnobnost.
Naše ugotovitve imajo izjemno pomembno praktično vrednost v šolskem okolju, saj kažejo na pomembno mesto socialnih spremenljivk pri poučevanju tujega jezika oziroma v procesu šolanja nasploh. Na podlagi naših ugotovitev smo oblikovali smernice, s pomočjo katerih lahko učitelji tujega jezika in šola s poznavanjem vloge zadovoljene potrebe po povezanosti v šoli pripomorejo k večji aktivni udeležbi učencev pri pouku tujega jezika, kar se v šoli kaže kot večja želja po učenju ter sodelovanje in prizadevnost pri šolskem delu.
Ključne besede: zaznana opora s strani vrstnikov, socialna sprejetost, čustvena in vedenjska zavzetost, vrstniški odnosi, tesnobnost.
Objavljeno v DKUM: 22.08.2018; Ogledov: 2057; Prenosov: 288
Celotno besedilo (1,70 MB) |
10. Participacija učencev pri pouku in na šoliMonika Mithans, 2017, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija z dvodelno strukturo (teoretični in empirični del) obravnava participacijo učencev pri pouku in na šoli. V teoretičnem delu je predstavljen pojem participacija in argumenti za/proti participaciji učencev. Sledi primerjava avstrijskih in slovenskih šolskih sistemov in s participacijo povezane zakonodaje obeh držav. Opredeljeni so dejavniki, ki vplivajo na možnosti participacije učencev na ravni šole. Ta del se nadaljuje s predstavitvijo participacije učencev pri pouku in opisom dejavnikov, ki vplivajo na možnosti njenega uresničevanja. Nato so z vidika participacije učencev predstavljene strategije odprtega pouka, učni načrti izbranih predmetov, dosedanja znanstvena spoznanja o uresničevanju participacije v vzgojno-izobraževalnem procesu in pogojih za njeno uresničevanje v praksi.
Pričujoča spoznanja predstavljajo temeljno podstat empirične raziskave, predstavljene v drugem delu doktorske disertacije, katere temeljni namen je osvetliti, kako učenci zaznavajo možnosti participacije in kakšna je njena vloga z vidika razredne (delovne) klime, motivacije učencev in njihovega znanja, izraženega z modalno oceno.
Raziskava je razdeljena na dva dela. V prvem delu je sodelovalo 322 učencev, ki obiskujejo šole v Avstriji, in 458 učencev, ki obiskujejo šole v Sloveniji. Prav tako so sodelovali učitelji: 102 iz Avstrije in 131 iz Slovenije. Ugotavljamo, da participacija učencev v praksi še vedno ni zaživela. Učenci, ki obiskujejo šole v Avstriji, zaznavajo več možnosti soodločanja kot njihovi vrstniki pri nas. Pri večini učencev je prisotna želja po soodločanju.
Ugotovili smo statistično značilen pozitiven vpliv odprtega pouka na participacijo učencev. Tako zaznavajo učenci, ki svoj pouk vidijo kot odprt, več možnosti soodločanja.
Naši rezultati kažejo statistično značilno razliko v stališčih učiteljev do participacije učencev, ki izkazuje večjo naklonjenost participaciji učencev s strani učiteljev, ki poučujejo v Avstriji.
Nadalje smo ugotovili obstoj pozitivne in statistično značilne korelacije med stališči učiteljev do participacije učencev ter njihovim lastnimi možnostmi soodločanja, zadovoljstvom z delovnim mestom, s poklicem in šolsko klimo. Učitelji s pozitivnejšimi stališči do participacije učencev zaznavajo več lastnih možnosti soodločanja, so zadovoljnejši s svojim poklicem, delovnim mestom in šolsko klimo.
V drugem delu raziskave smo s pomočjo opazovanja pouka s protokolom Flandersove analize razredne interakcije ugotovili, da glede na stopnjo govorne participacije ni statistično značilne razlike v klimi (P = 0,499) in motivaciji (P = 0,840). Povprečja so pokazala, da je razredna (delovna) klima ugodnejša v razredih z nižjo stopnjo govorne participacije, najnižja v razredih z višjo. Iz povprečij pri motivaciji učencev ugotavljamo, da se ta s stopnjo govorne participacije sistematično dvigujejo. Rezultati kažejo, da je razlika v znanju učencev, izraženem z modalno oceno, glede na stopnjo govorne participacije statistično značilna (P = 0,000). Višja stopnja govorne participacije je pogostejša v razredu z več dobrimi in prav dobrimi ocenimi, nižja v razredih z najvišjimi (odličnimi) in z najnižjimi (zadostnimi) ocenami.
Ključne besede: Avstrija, Slovenija, dejavniki participacije, participacija, možnosti soodločanja, otrokove pravice, soodločanje učencev v šoli, soodločanje učencev pri pouku, želje po soodločanju, stališča učiteljev do participacije učencev.
Objavljeno v DKUM: 13.10.2017; Ogledov: 3294; Prenosov: 731
Celotno besedilo (1,80 MB) |
