1. Učiteljevo razumevanje pomena otrokove likovne govorice v komunikacijksem modelu književne vzgojeKristina Šrot, 2020, doktorska disertacija Opis: Temeljni cilj doktorske disertacije je bil opisati metodo vizualnega odziva (MVO) na primeru pravljice Zgodba o kajmanu (Afriške pripovedke, 1976, str. 56–60) in jo preveriti v kontekstu razvijanja recepcijske vloge učencev, preučiti učiteljevo kompetenco uporabe metode vizualnega odziva za razvijanje učenčeve zmožnosti zaznavanja, razumevanja in vrednotenja literarnih besedil in na podlagi tega presoditi o upravičenosti vključevanja te vsebine v kurikulum univerzitetnega in/ali permanentnega izobraževanja učiteljev. Zastavljeni problem je bil opazovan v okviru medpredmetne povezave književnosti in likovne umetnosti, saj je mogoče le v povezavi doseči optimalno izrabo estetsko oblikovanih govoric kot didaktične poti (metode) za eksternalizacijo učenčevega dialoga z literarnim besedilom.
Teze doktorske disertacije temeljijo na teoretičnih izhodiščih psihonaratologije, poznavanju zakonitosti otrokovega recepcijskega razvoja, didaktiki mladinske književnosti, likovni teoriji ter didaktiki likovne umetnosti. Iz teoretičnih izhodišč izluščimo, da bi učenec za polno upovedovanje literarnoestetskega doživetja potreboval veliko širše besedišče, kot ga ima na aktualni stopnji kognitivnega razvoja (odsotnost zmožnosti abstraktnega mišljenja) in kot ga ima na aktualni stopnji jezikovnega razvoja. Pot, ki učencu omogoči, da z lastno dejavnostjo razvija zmožnost logičnega mišljenja, upovedovalno zmožnost in zmožnost ustvarjalnega dialoga z literarnim besedilom, izhaja iz vizualne komunikacije in z njo povezane učiteljeve kompetence za poznavanje zakonitosti večkodnih besedil. Ob številnih zahtevanih kompetencah učitelja si zastavimo vprašanje, do katere mere so učitelji kompetentni uporabljati nejezikovne semiotične funkcije, ki zahtevajo poznavanje različnih strok in njihovih zakonitosti.
Metodološko smo k raziskovanju pristopili s kombinacijo kvalitativnega in kvantitativnega načina raziskovanja. Uporaba obeh pristopov je smiselna, saj se postopki dopolnjujejo in presegajo pomanjkljivosti zgolj ene vrste pedagoškega raziskovanja.
Glavne ugotovitve raziskave so:
1. Opazovanje, kako kvalitetno je učenec zmožen opravljati recepcijsko vlogo v ustvarjalnem dialogu z literarnim besedilom, in sicer na primeru pravljice tujega civilizacijskega kroga, ko se učitelj z njim sporazumeva s pomočjo besed (jezika), nam omogoči, da s pomočjo analiziranja kompleksnih konvencionalnih znakov (besed), ki nastopajo v funkciji opisovanja in pripovedovanja, razberemo učenčevo razumevanje karakterjev književnih oseb in s tem povezanega etičnega sporočila pravljice.
2. Ob preverjanju razumevanja karakterjev književnih oseb, presojanja etičnosti njihovega ravnanja in razumevanja modalnosti besedila s pomočjo jezikovnih sredstev se zdi, kot da so učenci zgrešili etično sporočilo pravljice tujega civilizacijskega kroga.
3. Preverjanje učenčeve recepcije etičnega sporočila pravljice tujega civilizacijskega kroga, ko učitelj uporabi ilustracijo književne osebe (metodo likovnega odziva učenca na besedilo) kot didaktično pot (metodo) za eksternalizacijo učenčevega dialoga z literarnim besedilom, dokazuje, da so učenci sposobni dojeti etično sporočilo pravljice tujega civilizacijskega kroga. Učenci so ob uporabi nejezikovnih semiotičnih funkcij – s pomočjo kompleksnih slikovnih znakov – sposobni upovediti modrost etičnega sporočila pravljice z drugega konca sveta. Sodbe učencev razberemo iz risb, ki jih naslikajo učenci, interpretacijo pa podkrepimo s pomočjo analize polstrukturiranega intervjuja.
4. Preverjanje učiteljeve kompetence prepoznavanja eksternaliziranih sodb učencev s pomočjo opazovanja, analize in interpretacije risbe z likovnopedagoškega vidika ter ugotavljanje, do katere mere je učitelj usposobljen za uporabo metode vizualnega odziva učenčevega literarnega sporočila, pokaže, da so učitelji le delno usposobljeni za interpretacijo slike učencev z likovnopedagoškega vidika in s tem za uporabo produktivne književnodidaktične metode vizualnega odziva v did
Ključne besede: literarna recepcija, psihonaratologija, poustvarjalna književnodidaktična metoda vizualnega odziva, kompetence učiteljev razrednega pouka, interpretacija ilustracije (slike)
Objavljeno v DKUM: 10.08.2020; Ogledov: 1378; Prenosov: 215
 Celotno besedilo (4,51 MB) |
2. Romska mladinska književnost na SlovenskemMateja Hadler, doktorsko delo/naloga Opis: Nedvomno se zgodovina, karakteristika jezika in narava ljudstva zrcalijo tudi v književnosti. Enako je pri Romih, narodu brez domovine, katerih zgodba je pogosto zakrita z nerazumevanjem, predsodki in stereotipi. Zato smo najpogostejše predsodke in stereotipe o Romih navedli tudi v posebnem poglavju. Po splošni osvetlitvi problematike o izvoru Romov, razvoju njihovega jezika, romske književnosti in romskih otrocih v slovenskem šolskem sistemu se doktorska disertacija ukvarja s folklorno in avtorsko romsko mladinsko književnostjo, mladinsko književnostjo namenjeno romskim otrokom in mladinsko književnostjo v slovenskem jeziku z romsko tematiko. Glavni poudarek smo dali na razčlembo zbranih in na tri skupine razdeljenih knjiženih del ter obravnavi motivov, glavnih junakov, slogovnih značilnostih in drugih skupnih elementov. Ti se pokažejo kot zares značilni in odsevajo bogato kulturo romskega naroda.
Doktorska disertacija z naslovom Romska mladinska književnost na Slovenskem ponuja torej sistematičen pregled že izdane avtorske romske mladinske literature, literature namenjene romskim otrokom in mladinske književnosti v slovenskem jeziku z romsko tematiko. Zbrana in analizirana literatura je bila tudi temeljni inštrument zbiranja podatkov. Zbrane podatke iz ciljno izbranih književnih del smo s pomočjo splošnih teoretičnih metod uporabili in tako dobili odgovore na naša raziskovalna vprašanja. Odgovori so potrdili naše domneve, da lahko literatura, z določeno tematiko, v sebi nosi zgodovinska dejstva, a tudi kritičen/nekritičen, sprejemajoč/nesprejemajoč odnos do glavnih ali stranskih književnih junakov. V našem primeru verjamemo, da se skozi književnost lahko omili nesprejemanje in etiketiranje romske skupnosti v okolju, ki ima res pogosto negativno konotacijo. To se je pokazalo tudi v študiji primera, ki je spontano nastala ob zbiranju podatkov. Študija primera je dodana v doktorsko disertacijo, saj je dala odličen vpogled v to, da je razvijanje strpnosti skozi literaturo mogoče, če je le učitelj dovolj občutljiv za izbrano temo. Zanimivo in vzpodbudno dejstvo pa je tudi, da se število romske mladinske literature in literature namenjene romskim otrokom iz leta v leto povečuje. Predvidevamo, da bo ta trend ostal in da bodo izdaje vsebinsko in vizualno vedno bolj kakovostne.
Ključnega pomena je torej, da se z vso skrbnostjo in tehtnim premislekom ukvarjamo z večkulturno književnostjo, če želimo preseči stereotipe in predsodke o Romih.
Ključne besede: Romi, Cigani, romska književnost, romska mladinska književnost
Objavljeno v DKUM: 06.08.2020; Ogledov: 1271; Prenosov: 177
Celotno besedilo (5,95 MB) |
3. Razvijanje komunikacijske kompetence in funkcionalne pismenosti na populaciji otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju z metodami recepcijske didaktikeAna Koritnik, 2019, doktorska disertacija Opis: Predmet proučevanja pričujoče doktorske disertacije je razvijanje komunikacijske kompetence in funkcionalne pismenosti pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki izkazujejo zaostanek v jezikovnem in bralnem razvoju, z metodami recepcijske didaktike, ki izhajajo iz manj zahtevnih nejezikovnih semiotičnih funkcij: odloženega posnemanja, simbolne igre, igre vlog, notranjih slik …, z uporabo IKT – elektronske prezentacije mladinske literarne slikanice (tj. sočasnim zaznavanjem besedilnega in slikovnega dela slikanice), kot primerne in privlačne metode za to populacijo otrok.
Doktorska disertacija ima dva dela.
Prvi del (teoretični del) prinaša ustvarjalno sintezo dosedanjih znanstvenih spoznanj o otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju. V prvih dveh poglavjih so opredeljeni otroci s posebnimi potrebami in otroci z motnjami v duševnem razvoju kot ena od skupin otrok s posebnimi potrebami. Opisani so vzgojno-izobraževalni programi za te otroke, poudarja se pomen integracije in inkluzije, podane pa so tudi smernice za poučevanje otrok z motnjami v duševnem razvoju in prilagoditve, ki jih ti otroci potrebujejo pri pouku. V nadaljevanju so opisane značilnosti otrok z motnjami v duševnem razvoju, sledi pa še kratek pregled različnih motenj. V naslednjih dveh poglavjih je podan izčrpen pregled jezikovnega in bralnega razvoja pri otrocih splošne populacije in pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Teoretične ugotovitve so podprte z domačimi in tujimi raziskavami, posebej pa so opredeljeni tudi dejavniki, ki vplivajo na jezikovni in bralni razvoj. V posebnem podpoglavju je izpostavljen pomen pismenosti 21. stoletja, ki je ključna tudi za otroke z motnjami v duševnem razvoju. Naslednje poglavje opisuje recepcijski razvoj s poudarkom na estetiki recepcije, razvijanju otrokove recepcijske zmožnosti in recepcijskem razvoju otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Vključeno je podpoglavje, ki teoretično dokazuje povezavo in soodvisnost med literarnorecepcijskim in jezikovnim razvojem. Nato je opisan razvit in preverjen komunikacijski model književne vzgoje za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki pri otrocih z lažjo motnjo v duševnem razvoju omogoča pristno literarnoestetsko doživetje in tako posledično ugodno vpliva na njihovo jezikovno kompetenco.
Drugi del disertacije predstavlja empirično raziskavo z obliko eksperimentalne študije primera – na vzorcu petih otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju, v obdobju dvanajstih mesecev, kjer se je sistematično z uporabo komunikacijskega modela književne vzgoje za otroke z lažjo motnjo v duševnem razvoju kot eksperimentalnega faktorja poleg recepcijske kompetence razvijalo komunikacijsko kompetenco in funkcionalno pismenost teh otrok.
Podatki so pridobljeni s prevzetimi in prirejenimi (delno ali v celoti) merskimi instrumenti: Action Picture Test(-om), testom za ocenjevanje govornega izražanja, ocenjevalno shemo bralnih zmožnosti otrok, lestvico obnašanja (slednja za spremljanje vedenja otrok v času preverjanja učinkov eksperimenta), in prek sprotnih evalvacij ob koncu posamezne didaktične enote. Podatki so bili nato kvalitativno obdelani, rezultati pa potrjujejo vse zastavljene hipoteze o jezikovnem, bralnem in recepcijskem napredku.
Ključne besede: komunikacijska kompetenca, recepcijska kompetenca, jezikovni razvoj, bralni razvoj, recepcijski razvoj, otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju, recepcija literature, mladinska literarna slikanica
Objavljeno v DKUM: 17.04.2019; Ogledov: 1812; Prenosov: 283
Celotno besedilo (3,88 MB) |
4. Samoučinkovitost učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenskimi težavamiMaja Kuronja, 2018, doktorsko delo/naloga Opis: Doktorska disertacija obravnava zaznavanje samoučinkovitosti učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami. V teoretičnem delu so najprej predstavljena dosedanja znanstvena spoznanja o integraciji/inkluziji otrok s posebnimi potrebami, pri čemer smo se natančneje osredotočili na otroke z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so lahko vključeni v redne oblike vzgoje in izobraževanja ali pa so vključeni v institucionalno vzgojo in izobraževanje (mladinski dom, vzgojni zavod). Sledi del, v katerem smo proučevali pojem samoučinkovitosti na splošno in posebej za učitelje ter se usmerili v učinkovitost učiteljev pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami. V prvem delu empirične raziskave smo, z vprašalnikom avtoric Tschannen-Moran in Woolfolk Hoy (2001), proučevali zaznavanje samoučinkovitosti učiteljev na področju učenčevega sodelovanja, poučevanja in vodenja razreda. V drugem delu nas je zanimala odzivnost učiteljev na zahteve poučevanja učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, uporabili smo deset trditev avtoric Woolfson in Brady (2009). V tretjem delu smo zbirali podatke o tem, kako učitelji ocenjujejo svoje sposobnosti uporabe znanj z različnih področij in mnenje učiteljev o številu učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami v oddelku. Pri vseh vprašanjih smo ugotavljali razlike med učitelji na rednih osnovnih šolah (n = 81) in učitelji, ki poučujejo otroke iz institucionalne vzgoje in izobraževanja (n = 81). Rezultati so pokazali, da obstajajo statistično značilne razlike glede na šolo poučevanja pri odzivanju na potrebe učencev z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami ter pri uporabi znanj z različnih področij. Učitelji, ki poučujejo na rednih osnovnih šolah, izražajo višjo stopnjo učinkovitosti na področju sodelovanja z družino učenca z učnimi in vedenjskimi težavami, pogosteje preizkušajo različne strategije in pristope pri delu z učenci s težavami in višje ocenjujejo svoje sposobnosti uporabe znanj z različnih področij. Učitelji, ki poučujejo otroke iz institucionalne vzgoje in izobraževanja, pa izražajo višjo učinkovitost pri nekaterih postavkah učenčevega sodelovanja, pri oceni razumevanja poučevane snovi pri učencu in na področjih vodenja razreda, ki se navezujejo na obvladovanje motečega vedenja, na vzpostavljanje rutine in pri učenčevem upoštevanju razrednih pravil. Število otrok s težavami je po mnenju obeh skupin učiteljev višje od uradnih podatkov. V zaključku smo oblikovali smernice za izboljšanje samoučinkovitosti pri delu z učenci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami.
Ključne besede: integracija/inkluzija, otroci z učnimi ter čustvenimi in vedenjskimi težavami, osnovna šola, institucionalna vzgoja in izobraževanje, samoučinkovitost učiteljev
Objavljeno v DKUM: 20.11.2018; Ogledov: 1831; Prenosov: 872
Celotno besedilo (2,11 MB) |
5. Vloga socilanih odnosov v razredu pri aktivnem vključevanju učencev v pouk angleškega jezikaMaja Matrić, 2018, doktorska disertacija Opis: Šola ni le socialni kontekst za usvajanje učne snovi, temveč tudi za učenje socialnega vedenja (Košir, 2013), zaradi česar ne gre zanemarjati pomena socialnih odnosov, ki jih učenec sooblikuje znotraj vrstniških skupin. Tako se raziskave na področju pedagoške psihologije ne osredotočajo več le na kognitivne vidike šolanja (Pellegrini in Blatchford, 2000), ampak vse bolj tudi na učenje, razvoj in šolanje v luči socialnega konteksta, torej z upoštevanjem medvrstniških odnosov, socialne sprejetosti, pripadnosti skupini ali potrebe po povezanosti v učnem procesu. Tako doktorska disertacija obravnava odnos med socialnimi in učnimi spremenljivkami, natančneje pa smo želeli ugotoviti odnos med merami stopnje zadovoljenosti potrebe po povezanosti (zaznana učna in osebna opora s strani vrstnikov, razredna klima in učiteljeva ocena socialne sprejetosti učenca) in merami aktivnega vključevanja v pouk angleškega jezika (učiteljeva ocena in učenčeva samoocena zavzetosti pri pouku angleščine ter tesnobnost pri pouku angleščine) ter ugotoviti, ali je odnos med obema sklopoma spremenljivk specifičen glede na spol učencev. Naš raziskovalni načrt sicer ni omogočal preverjanja vzročnih odnosov med posameznimi merami zadovoljene potrebe po povezanosti in aktivnega vključevanja v pouk angleščine. Zaradi tega tudi nismo mogli sklepati o smeri odnosov, temveč smo na osrednje raziskovalno vprašanje o odnosu med merami zadovoljene potrebe po povezanosti in aktivnim vključevanjem v pouk angleškega jezika, odgovarjali s pomočjo korelacij in napovednih vrednosti med posameznimi merami.
V raziskavi je sodelovalo 535 učencev iz 35 oddelkov sedmih osnovnih šol iz mestnega in primestnega okolja ter 11 učiteljev angleškega jezika, ki poučujejo v izbranih oddelkih. S pomočjo vprašalnika smo od udeležencev pridobili podatke o posameznih merah zadovoljene potrebe po povezanosti – zaznana opora s strani vrstnikov, razredna klima in učiteljeva ocena učenčeve socialne sprejetosti, in posameznih merah aktivnega vključevanja v pouk angleškega jezika – učenčeva ocena čustvene in vedenjske zavzetosti, učiteljeva ocena učenčeve zavzetosti in tesnobnost pri pouku tujega jezika. Na podlagi pridobljenih podatkov smo ovrednotili izhodiščne raziskovalne hipoteze in ugotovili, da zadovoljena potreba po povezanosti in spol v različni meri napovedujejo aktivno udeležbo učencev pri pouku angleškega jezika, in sicer je zadovoljena potreba po povezanosti napovednik vseh mer aktivnega vključevanja v pouk - najmočneje učenčeve čustvene zavzetosti ter učiteljeve ocene učenčeve zavzetosti, a tudi učenčeve ocene vedenjske zavzetosti in tesnobnosti pri pouku tujega jezika. Ugotovili smo, da je za učence, ki zaznavajo višjo učno in osebo oporo s strani vrstnikov ter so s strani učiteljev ocenjeni kot bolj sprejeti, značilna višja zavzetost in nižja tesnobnost, kakor smo tudi v raziskavi opredelili višjo aktivno udeležbo pri pouku angleškega jezika. Ravno tako podatki kažejo, da je spol pomemben napovednik aktivnega vključevanja v pouk, saj je odnos med merami potrebe po povezanosti in aktivnega vključevanja v pouk pri dekletih močnejši ter, da spol pozitivno napoveduje vse mere aktivnega vključevanja v pouk angleškega jezika, razen tesnobnost.
Naše ugotovitve imajo izjemno pomembno praktično vrednost v šolskem okolju, saj kažejo na pomembno mesto socialnih spremenljivk pri poučevanju tujega jezika oziroma v procesu šolanja nasploh. Na podlagi naših ugotovitev smo oblikovali smernice, s pomočjo katerih lahko učitelji tujega jezika in šola s poznavanjem vloge zadovoljene potrebe po povezanosti v šoli pripomorejo k večji aktivni udeležbi učencev pri pouku tujega jezika, kar se v šoli kaže kot večja želja po učenju ter sodelovanje in prizadevnost pri šolskem delu.
Ključne besede: zaznana opora s strani vrstnikov, socialna sprejetost, čustvena in vedenjska zavzetost, vrstniški odnosi, tesnobnost.
Objavljeno v DKUM: 22.08.2018; Ogledov: 1575; Prenosov: 232
Celotno besedilo (1,70 MB) |
6. Participacija učencev pri pouku in na šoliMonika Mithans, 2017, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija z dvodelno strukturo (teoretični in empirični del) obravnava participacijo učencev pri pouku in na šoli. V teoretičnem delu je predstavljen pojem participacija in argumenti za/proti participaciji učencev. Sledi primerjava avstrijskih in slovenskih šolskih sistemov in s participacijo povezane zakonodaje obeh držav. Opredeljeni so dejavniki, ki vplivajo na možnosti participacije učencev na ravni šole. Ta del se nadaljuje s predstavitvijo participacije učencev pri pouku in opisom dejavnikov, ki vplivajo na možnosti njenega uresničevanja. Nato so z vidika participacije učencev predstavljene strategije odprtega pouka, učni načrti izbranih predmetov, dosedanja znanstvena spoznanja o uresničevanju participacije v vzgojno-izobraževalnem procesu in pogojih za njeno uresničevanje v praksi.
Pričujoča spoznanja predstavljajo temeljno podstat empirične raziskave, predstavljene v drugem delu doktorske disertacije, katere temeljni namen je osvetliti, kako učenci zaznavajo možnosti participacije in kakšna je njena vloga z vidika razredne (delovne) klime, motivacije učencev in njihovega znanja, izraženega z modalno oceno.
Raziskava je razdeljena na dva dela. V prvem delu je sodelovalo 322 učencev, ki obiskujejo šole v Avstriji, in 458 učencev, ki obiskujejo šole v Sloveniji. Prav tako so sodelovali učitelji: 102 iz Avstrije in 131 iz Slovenije. Ugotavljamo, da participacija učencev v praksi še vedno ni zaživela. Učenci, ki obiskujejo šole v Avstriji, zaznavajo več možnosti soodločanja kot njihovi vrstniki pri nas. Pri večini učencev je prisotna želja po soodločanju.
Ugotovili smo statistično značilen pozitiven vpliv odprtega pouka na participacijo učencev. Tako zaznavajo učenci, ki svoj pouk vidijo kot odprt, več možnosti soodločanja.
Naši rezultati kažejo statistično značilno razliko v stališčih učiteljev do participacije učencev, ki izkazuje večjo naklonjenost participaciji učencev s strani učiteljev, ki poučujejo v Avstriji.
Nadalje smo ugotovili obstoj pozitivne in statistično značilne korelacije med stališči učiteljev do participacije učencev ter njihovim lastnimi možnostmi soodločanja, zadovoljstvom z delovnim mestom, s poklicem in šolsko klimo. Učitelji s pozitivnejšimi stališči do participacije učencev zaznavajo več lastnih možnosti soodločanja, so zadovoljnejši s svojim poklicem, delovnim mestom in šolsko klimo.
V drugem delu raziskave smo s pomočjo opazovanja pouka s protokolom Flandersove analize razredne interakcije ugotovili, da glede na stopnjo govorne participacije ni statistično značilne razlike v klimi (P = 0,499) in motivaciji (P = 0,840). Povprečja so pokazala, da je razredna (delovna) klima ugodnejša v razredih z nižjo stopnjo govorne participacije, najnižja v razredih z višjo. Iz povprečij pri motivaciji učencev ugotavljamo, da se ta s stopnjo govorne participacije sistematično dvigujejo. Rezultati kažejo, da je razlika v znanju učencev, izraženem z modalno oceno, glede na stopnjo govorne participacije statistično značilna (P = 0,000). Višja stopnja govorne participacije je pogostejša v razredu z več dobrimi in prav dobrimi ocenimi, nižja v razredih z najvišjimi (odličnimi) in z najnižjimi (zadostnimi) ocenami.
Ključne besede: Avstrija, Slovenija, dejavniki participacije, participacija, možnosti soodločanja, otrokove pravice, soodločanje učencev v šoli, soodločanje učencev pri pouku, želje po soodločanju, stališča učiteljev do participacije učencev.
Objavljeno v DKUM: 13.10.2017; Ogledov: 2553; Prenosov: 614
Celotno besedilo (1,80 MB) |
7. Vpliv predšolskega varstva in šole na likovno izražanje učencev v prvih dveh razredih osnovne šoleAndreja Kljajič, 2016, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija obravnava vpliv predšolskega varstva na kasnejši likovni razvoj v prvem in drugem razredu osnovne šole. Razdeljena je na tri dele. V prvem, teoretičnem delu, so predstavljena dosedanja znanstvena spoznanja o razvoju predšolskih otrok, s poudarkom na likovnem razvoju. Z vidika razvijanja otrokovih sposobnosti je posebna pozornost namenjena vlogi družine, staršev, starih staršev, vrtca in šole. Teoretični del je sklenjen z znanstvenimi spoznanji o likovnem razvoja učencev v prvem razredu osnovne šole. V prvem delu empirične raziskave, izvedene v prvem razredu osnovne šole, smo ugotovili nekatere prednosti pri otrocih, ki so predšolsko varstvo preživeli doma. To je upravičeno, saj so bile to naloge s poudarkom na individualno vodenem likovnem delu. V drugem delu raziskave pa smo odkrili nekaj prednosti pri otrocih, ki so predšolsko varstvo preživeli v vrtcu. Tudi to je pričakovano, saj smo za merjenje likovnega razvoja uporabili standardiziran test, ki omogoča identifikacijo likovnega razvoja z vidika več dejavnikov. V empirični raziskavi je bila potrjena predpostavka, da vpliv predšolskega varstva na kasnejši likovni razvoj v prvem in drugem razredu osnovne šole ni zanemarljiv. Rezultati so pokazali, da je velikega pomena učiteljevo strokovno in sistematično izvajanje likovnih nalog v prvem in drugem razredu osnovne šole.
Ključne besede: predšolsko varstvo, likovni razvoj, umetnostna vzgoja, vrtec, šola, starši, stari starši
Objavljeno v DKUM: 18.01.2017; Ogledov: 1974; Prenosov: 173
Celotno besedilo (2,57 MB) |
8. Strip kot literarnodidaktična metoda dela za premostitev razlik med spoloma v bralni pismenosti na razredni stopnji šolanjaMaja Kerneža, 2016, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija obravnava uporabo stripa kot literarnodidaktične metode dela za zmanjšanje razlik med spoloma v bralni pismenosti na razredni stopnji šolanja. Razlike med spoloma se v šolskem okolju pogosto pojavljajo, tudi na področju bralne pismenosti. Pismenost predstavlja eno osnovnih spretnosti posameznika, ki jih nujno potrebuje za uspešno funkcioniranje v sodobni družbi. Bralna pismenost je kot ena izmed vrst pismenosti sestavljena iz različnih faktorjev, na njihov razvoj pa z upoštevanjem sodobnih načel in smernic vpliva tudi učitelj, ki s svojim izborom uporabljenih metod vpliva na uspešnost ali neuspešnost doseganja z učnim načrtom določenih ciljev.
Osrednji namen raziskave je bil kvazieksperimentalno preveriti učinke sistematične uporabe stripa kot literarnodidaktične metode dela na zmanjšanje razlik med spoloma v bralni pismenosti na razredni stopnji šolanja. V empiričnem delu disertacije je sodelovalo 143 učencev od drugega do petega razreda dveh slovenskih osnovnih šol iz ruralnega okolja. Od tega je 73 učencev predstavljalo eksperimentalno, 70 učencev pa kontrolno skupino. Oblikovali smo intervencijski program uporabe stripa kot literarnodidaktične metode dela v razredu in preučevali učinek njegove uporabe na bralno pismenost na razredni stopnji šolanja. V obstoječo vzgojno-izobraževalno prakso smo pri pouku slovenščine in likovne umetnosti v obliki literarnodidaktične metode dela vnesli strip in preverjali njegov učinek na bralno pismenost, odnos do branja, bralno motivacijo in bralne interese.
Rezultati niso potrdili zastavljenih hipotez. Naša predvidevanja so bila osnovana na raziskavah, izvedenih na vzorcih starejših učencev, rezultati, pridobljeni na vzorcu mlajših učencev pa kažejo, da je potrebno uporabo stripa na razredni stopnji načrtovati drugače kot smo predvidevali. Uporaba stripa pri učencih razredne stopnje se je izkazala kot zelo kompleksna in jo je potrebno obravnavati ter raziskovati, predvsem pa program uporabe načrtovati, ob upoštevanju starosti in zmožnosti učencev na razredni stopnji. Na podlagi pridobljenih empiričnih spoznanj oblikujemo smernice za nadaljnje raziskave in delo v razredu.
Ključne besede: bralna pismenost, bralna motivacija, literarnodidaktična metoda, razlike med spoloma, strip, učenci razredne stopnje
Objavljeno v DKUM: 16.11.2016; Ogledov: 2705; Prenosov: 330
Celotno besedilo (22,59 MB) |
9. KAKOVOSTNO ZNANJE NARAVOSLOVJA S POMOČJO VIRTUALNEGA LABORATORIJA V VLOGI ELEMENTA VIZUALIZACIJENataša Rizman Herga, 2015, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija obravnava uporabo virtualnega laboratorija pri učenju in poučevanju kemijskih vsebin naravoslovja v sedmem razredu osnovne šole. Disertacija ima dvodelno strukturo. V prvem, teoretičnem, delu so predstavljena splošna izhodišča pouka naravoslovja v osnovni šoli, učne oblike in metode poučevanja. Med sodobnimi pristopi je izpostavljeno eksperimentalno delo. Poseben poudarek je namenjen uporabi novih tehnologij v izobraževanju in virtualnim laboratorijem. Predstavljena so znanstvena spoznanja o pomenu vizualizacije naravoslovnih pojmov in o njihove trojne narave na njihovo razumevanje.
Pričujoča spoznanja predstavljajo temeljno podstat empirične raziskave, predstavljene v drugem delu doktorske disertacije, katere temeljni namen je bil proučiti učinkovitost uporabe virtualnega laboratorija pri učenju in poučevanju kemijskih vsebin pri predmetu naravoslovje z vidika znanja in interesa učencev. Zasnovan je didaktični eksperiment, v katerem je sodelovalo 225 učencev, delo je potekalo v eksperimentalni in kontrolni skupini. Pred izvedbo le-tega je bila analizirana obstoječa šolska praksa med učitelji naravoslovja in kemije z vidika: (1) vključenosti eksperimentalnega dela kot temeljne metode aktivnega učenja kemijskih vsebin, (2) uporabe vizualizacijskih metod pri pouku in (3) uporabe virtualnega laboratorija. Temeljne ugotovitve empirične raziskave, izvedene v šolskem letu 2012/2013, v kateri je sodelovalo 48 učiteljev naravoslovja ali kemije, so, da učitelji pri poučevanju in učenju kemijskih vsebin pogosto vključujejo eksperimentalno delo. Pri predstavitvi naravoslovnih pojmov anketirani učitelji uporabljajo različne vizualizacijske metode; predvsem računalniške animacije in simulacije. Uporaba virtualnega laboratorija kot nova strategija učenja in poučevanja kemijskih vsebin ni pogosta, saj učitelji nimajo dovolj specialno-didaktičnih znanj, ki bi jim omogočale uporabo tehnologije virtualne resničnosti.
Na osnovi didaktičnega eksperimenta, izvedenega v obdobju dveh šolskih let (2012/2013 in 2013/2014) v desetih osnovnih šolah, je bila analizirana uspešnost pouka, izvedenega ob podpori virtualnega laboratorija. Pridobljena empirična spoznanja razkrivajo, da ima uporaba virtualnega laboratorija velik vpliv na znanje in interes učencev. Učenci eksperimentalne skupine so bili po končanem eksperimentu v prednosti po znanju kemijskih vsebin naravoslovja. Prav tako je uporaba virtualnega laboratorija vplivala na trajnost pridobljenega znanja naravoslovnih vsebin in interes učencev po končanem eksperimentu, saj so učenci eksperimentalne skupine imeli višji interes do spoznavanja naravoslovnih vsebin.
Z didaktičnim eksperimentom je bilo ugotovljeno, da uporaba virtualnega laboratorija omogoča kakovostno učenje in poučevanje kemijskih vsebin naravoslovja, saj omogoča: (1) eksperimentalno delo kot aktivno metodo učenja, (2) vizualizacijo abstraktnih pojmov in pojavov, (3) dinamične submikro predstavitve, (4) integracijo vseh treh ravni kemijskega pojma v celoto in (5) pozitivno vpliva na interes učencev, njihovo znanje in trajnost osvojenega znanja.
Ključne besede: virtualni laboratorij, naravoslovje, znanje, interes, trojna narava naravoslovnega pojma, eksperimentalno delo
Objavljeno v DKUM: 13.10.2015; Ogledov: 3009; Prenosov: 287
Celotno besedilo (25,70 MB) |
10. Kombinatorika posplošenih Hanojskih stolpov : doktorska disertacijaCiril Petr, 2004, doktorska disertacija Opis: Vpeljemo popoln opis stanja posplošenih Hanojskih stolpov in delni opis, s katerim opišemo le razmestitev vrhnjih ploščic. Definiramo preslikavo iz popolnega v delni opis, ugotavljamo njeno surjektivnost, injektivnost, preštejemo elemente v sliki te preslikave, to je vse različne delne opise, računamo moč praslik, navedemo pogoj, kdaj delnemu opisu ustreza enoličen popolni opis, in preštejemo vse take delne opise stanj. Definiramo graf stanj posplošenih Hanojskih stolpov. Ogledamo si nekatere inducirane podgrafe. Na dva načina preštejemo vse povezave v grafu, preštejemo tudi število prestavitev posamezne ploščice ter izračunamo minimalno, maksimalno in povprečno stopnjo grafa. Definiramo pet strategij reševanja problema posplošenih Hanojskih stolpov, med katerimi sta tudi domnevno optimalni Framova in Stewartova strategija. Dokažemo, da so enakovredne glede na število premikov ploščic. Dokažemo obstoj in opišemo vse 1-popolne kode v grafih Sierpińskega, ki predstavljajo grafe stanj posplošenih Hanojskih stolpov s spremenjenim pravilom prestavljanja ploščic. Ta rezultat je posplošitev znanih rezultatov o grafih Hanojskih stolpov s tremi položaji, pri katerih pa je pristop bistveno drugačen. Podamo tudi optimalen dekodirni algoritem, ki za dano 1-popolno kodo in točko grafa ugotovi, ali je kodna točka. Če ni, poišče njej najbližjo kodno točko.
Ključne besede: matematika, računalništvo, kombinatorika, Hanojski stolpi, algoritem, najkrajša pot, grafi Sierpińskega, 1-popolna koda
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1895; Prenosov: 68
 Povezava na celotno besedilo |
