Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Doktorska disertacija obravnava področje strojnega prevajanja visoko fleksibilnih jezikov, osredotoča pa se na izzive tako statističnega kot nevronskega strojnega prevajanja, ki jih prinašajo strukturne razlike med visoko fleksibilnimi jeziki in angleščino. Naša raziskava vključuje tudi eksperimentalni del, izveden na jezikovnem paru \mbox{slovenščina--angleščina}, ki zajema prevajanje v obe smeri. V prvem eksperimentu smo načrtovali nov pristop za optimizacijo parametrov v statističnem strojnem prevajanju z uporabo evolucijskih algoritmov. Primerjali smo sisteme statističnega strojnega prevajanja, optimizirane s klasičnimi algoritmi za optimizacijo uteži v statističnem strojnem prevajanju, in sisteme, optimizirane z evolucijskimi algoritmi. V drugem eksperimentu pa smo načrtovali in razvili hibridni pristop, ki vključuje sisteme statističnega in nevronskega strojnega prevajanja. Izvorno poved in dva ciljna prevoda, prevedena z obema sistemoma, smo pretvorili v isti vektorski prostor, iz katerega smo nato pridobili vektorje značilk. V okviru doktorske disertacije smo pred\-lagali nov nabor značilk. Z uporabo klasifikatorjev smo nato izbrali boljšega izmed dveh prevodov, statističnega in nevronskega. Evalvacijo sistemov strojnega prevajanja smo izvedli z uporabo uveljavljenih metrik, kot so BLEU, TER, chrF in COMET. Opravili smo statistično analizo eksperimentalnih rezultatov s ponovnim vzorčenjem, ki je pokazala statistično pomembne razlike v kakovosti ustvarjenih prevodov. Eksperimentalni rezultati potrjujejo, da smo s predlaganimi pristopi izboljšali kakovost strojnih prevodov.
Ključne besede: evolucijski algoritem, statistično strojno prevajanje, nevronsko strojno prevajanje, hibridni pristop strojnega prevajanja, optimizacija, predstavitev besed, klasifikacija, obratno prevajanje
Objavljeno v DKUM: 29.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,21 MB)

Opis: Konkurenca med restavracijami in destinacijami se povečuje skupaj s hitro spreminjajočimi se preferencami potrošnikov. Hrana ni več zgolj sredstvo za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb; že dolgo časa nazaj je postala glavna motivacija za potovanje. Turiste, katerih sila potega na destinacijo je gastronomija, imenujemo gastronomski turisti ali s tujko foodie-ji. Čeprav je primarna funkcija restavracij zagotavljanje visokokakovostne gastronomske ponudbe, samo vidik kakovosti ne zadostuje; zahtevni sodobni gostje nenehno iščejo inovativnost, kreativnost in pristnost, kar zagotavlja edinstveno kulinarično izkušnjo. Restavracije morajo zato nenehno uvajati novosti in biti kreativne, da pritegnejo pozornost gostov in tako pridobijo konkurenčno prednost. Poskrbeti morajo za ustrezen ambient (fizični izgled) restavracije, kakor tudi za nesnovne elemente, kot so zagotavljanje visokokakovostne strežbe, prijetnega vzdušja z razsvetljavo in glasbo, ali z organiziranjem posebnih dogodkov in razvedrila. Ker se je v zadnjem času povečala tudi okoljska ozaveščenost potrošnikov, je le-ta prisilila ponudnike gastronomije, da se prilagodijo trajnostnim vzorcem delovanja. Vse omenjene značilnosti so restavracijske kompetence, ki ustvarjajo zaznano kakovost ponudbe in iz nje izvirajočo zaznano vrednost; vse zgoraj navedene kompetence vplivajo tako na konkurenčnost restavracij kot gastronomskih destinacij. V teoretičnem delu te doktorske disertacije smo opredelili koncept konkurenčnosti destinacije in njene modele, koncept kakovosti storitev in njene modele in koncept destinacijskih kompetenc. Sledila je opredelitev gastronomskega turizma kot kreativnega dela kulturnega turizma. V nadaljevanju se teoretična raziskava osredotoča na motivacijo gastronomskih turistov, njihovo tiplogijo in ključne značilnosti. Govorimo tudi o imidžu gastronomske destinacije skupaj s prihodnjimi trendi, tako na strani povpraševanja kot na strani ponudbe. Pri razvoju modela smo se najprej osredotočili na restavracijsko (podjetniško) raven, ki je povezana z različnimi kompetencami, in sicer s kakovostjo, inovativnostjo, kreativnostjo, trajnostjo in lokalnimi značilnostmi. Predpostavili smo, če ponudniki gastronomije (t. j. restavracije) razvijejo kompetence, bodo gostje restavracij zaznali višjo kakovost storitev, s tem pa tudi višjo zaznano vrednost teh restavracij in tako izboljšali svojo konkurenčnost, kakor tudi konkurenčnost celotne destinacije. Kar zadeva destinacije, samo prizadevanja restavracij kot ponudnikov gastronomije, ki se nahajajo v destinaciji, niso dovolj. Poleg gastronomske ponudbe morajo destinacije zagotavljati pestro, a hkrati celostno ponudbo, ki bo zadovoljila potrebe turističnega trga kot celote. To vključuje učinkovito upravljanje destinacije, infrastrukturo, nastanitve, prostočasne dejavnosti znotraj destinacije itd. Gostom, ki prihajajo v destinacijo, je namreč vseeno, kdo so lastniki edinstvenih objektov – želijo le dobiti celostno ponudbo in preživeti odlične počitnice. Da bi destinacijam poiskali način, kako delovati kot enoten (meta) ponudnik, smo kompetence in znanje prenesli z ravni restavracije na raven destinacije. Pri tem smo celotno destinacijo obravnavali kot virtualno podjetje, kar je bilo v skladu z našo trditvijo, da mora destinacija delovati holistično in kot celota. Če je gastronomija osrednji vir destinacije in glavni motiv za obisk destinacije, lahko takšno destinacijo imenujemo gastronomska destinacija in mora, seveda, odražati kompetence gastronomske destinacije: kakovost, inovativnost, kreativnost, trajnostnost in lokalne značilnosti. Tako smo razvili teoretični model GADECOMP (GAstronomic DEstination COMPetitiveness, konkurenčnost gastronomske destinacije) za merjenje konkurenčnosti izbranih gastronomskih destinacij.
Ključne besede: gastronomski turizem, gastronomija višjega ranga, kompetence (gastronomske) destinacije, konkurenčnost (gastronomske) destinacije, GADECOMP model.
Objavljeno v DKUM: 20.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 14
Celotno besedilo (14,58 MB)

Opis: Zajem in pretvorba CO2 sta v zadnjih desetletjih požela veliko pozornost tako industrije kot znanstvene skupnosti, predvsem zaradi prispevka CO2 k globalnemu segrevanju Obstaja že ogromno študij fotokatalitične redukcije CO2, večina katerih je podprta z eksperimentalnimi tehnikami, medtem ko so teoretične metode pogosto prezrte. Teoretične metode se večinoma uporabljajo le kot dodatna razlaga eksperimentalnih podatkov, redko so teoretične študije glavni predmet raziskave. Zaradi naglega razvoja računalniške moči v zadnjih desetletjih in postavitve več modernih, zmogljivih računalniških centrov se povečuje tudi interes za teoretične metode. Razvoj teoretičnih orodij, kot je na primer teorija gostotnega funkcionala (DFT), dodatno pospešuje in izboljšuje teoretične izračune, ki nam lahko služijo za analizo reakcijskih mehanizmov, lastnosti materialov in napoved izboljšav na ogromno področjih, predvsem pri razvoju novih katalizatorjev. Namen doktorske naloge je bila karakterizacija TiO2 za fotoredukcijo CO2 s teoretičnimi metodami in primerjava različnih pristopov za pravilen opis različnih lastnosti katalizatorja. Rezultati kažejo, da je izbira funkcionalov in popravkov odvisna od fenomenov, ki jih želimo obravnavati. Analiza adsorpcije in aktivacije CO2 na več nemodificiranih in modificiranih površinah anataza in rutila je pokazala, da je aktivacija CO2 pomemben, a kompleksen proces, saj je aktivacija CO2 predpogoj za fotoredukcijo. Aktivacija se odraža kot prenos elektronov s površine na molekulo CO2, medtem ko se to geometrijsko izrazi kot deformacija molekule ob adsropciji (zmanjša se kot v molekuli). Sledila je preučitev reakcijskega mehanizma fotoredukcije CO2 na čisti in z bakrom dopirani površini anataza (101) in rutila (110) ter na s Pd dopirani površini anataza. Izkazalo se je, da reakcija v osnovnem stanju zaradi visokih aktivacijskih energij praktično ne poteka na nobeni od preučevanih površin, kar je bilo podkrepljeno z mikrokinetičnim modelom. V sistem smo nato uvedli fotovzbujen elektron, ki smo ga iz najvišje zasedene molekulske orbitale (HOMO) prestavili v najnižjo nezasedeno molekulsko orbitalo (LUMO), medtem ko je elektronska vrzel ostala v valenčnem pasu (VB), kar smo dosegli z uporabo metode ∆SCF. Rezultati so pokazali, da se aktivacijske energije v nekaterih primerih znatno znižajo. Mikrokinetični model je napovedal, da v primeru dopiranja anataza (101) s Cu lahko pričakujemo H2 kot produkt, medtem ko je v primeru dopiranja rutila (110) s Cu glavni produkt CO. Slednje kaže ujemanje z obstoječo literaturo. Preizkusili smo tudi računsko intenzivnejšo metodo, in sicer časovno odvisen DFT (TDDFT). Zaradi računske in pomnilniške zahtevnosti je metoda primerna le za manjše sisteme. Na površino anataza (101) smo dodali atome Pd in izvedli izračune za določitev reakcijskega mehanizma. Rezultati so pokazali, da se aktivacijske energije znižajo, vendar ne dovolj, da bi bil katalizator primeren za fotoredukcijo CO2. Na istem sistemu smo izvedli ∆SCF, ki je pokazal, da se izračunane vrednosti aktivacijske barier med pristopoma razlikujejo za približno 10 %, kar upravičuje uporabo ∆SCF na večjih sistemih, kjer TDDFT ni izvedljiv. Doktorska disertacija prikazuje možnost uporabe najnovejših metod za teoretično modeliranje vzbujenih stanj na primeru fotoredukcije CO2 in je glede na trenuten pregled literature prva izmed takšnih raziskav, predvsem zaradi kompleksnosti metodologije in računske zahtevnosti.
Ključne besede: Mikrokinetika, CO2, vzbujena stanja, TDDFT, ∆SCF, fotokataliza
Objavljeno v DKUM: 07.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 22
Celotno besedilo (8,06 MB)

Opis: Zahteva po zagotavljanju učinkovitega procesa komisioniranja ob pomanjkanju usposobljene delovne sile zahteva razvoj in uporabo novih tehnologij ter izboljševanja obstoječih procesov. Doktorska disertacija obravnava probleme robotskega komisioniranja in integracije le-teh z avtomatiziranimi skladiščnimi sistemi. Robotsko komisioniranje zajema pripravo naročila glede na obseg delovnega naloga s pomočjo sistemov robotskega komisioniranja. Vsebina doktorske disertacije se osredotoča na tri glavna področja obravnave: (i) načrtovanje prijema dvoprstnih prijemal (togega in fleksibilnega), (ii) razvoj metodologije za določitev uspešnosti robotskih prijemal in (iii) razvoja novih skladiščnih strategij upravljanja procesa robotskega komisioniranja integriranega z avtomatiziranimi skladiščnimi sistemi. V ta namen je bilo razvito kompleksno orodje za izbiro najprimernejšega robotskega prijemala (SIRP), ki združuje različne funkcionalnosti z namenom večje produktivnosti skladiščno-komisionirnega sistema. Na osnovi razvitega simulacijskega modela v okolju ADAMS pridobimo najprimernejše prijemne točke za izbrano togo dvoprstno prijemalo. Nadalje je bila za fleksibilno prijemalo razvita metodologija, ki ob določevanju primernih prijemnih točk omogoča oceno uspešnosti robotskega prijemala za proces robotskega komisioniranja. Na osnovi pridobljenih podatkov o uspešnosti izbranih dvoprstnih robotskih prijemal je bila razvita nova skladiščna strategija, ki upošteva uspešnost prijema posameznega robotskega prijemala. Predlagana strategija omogoča večjo pretočno zmogljivost, pri čemer se za dosego tega cilja izvede (i) zamenjava vrstnega reda izvajanja naročil ali (ii) menjava robotskega prijemala, kadar je le-to potrebno. Na podlagi analize učinkovitosti delovanja samostojnega sistema robotskega komisioniranja in sistema robotskega komisioniranja z uporabo avtomatskega izmenjevalnika robotskega orodja, se predlaga uporaba najprimernejše konfiguracije le-teh.
Ključne besede: industrijska robotika, intralogistika in skladišča, robotizacija procesa komisioniranja, izbira robotskega prijemala, načrtovanje prijema, analiza učinkovitosti
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 15
Celotno besedilo (18,35 MB)

Opis: V doktorski disertaciji je obravnavan premestitveni problem transportno skladiščnih enot (TSE) v večglobinskem skladiščnem sistemu avtomatskih vozičkov (AVS/RS). Pri procesu odpreme TSE lahko zaradi več globin prednja TSE ovira dostop do ciljne TSE. Na podlagi uporabe učinkovite skladiščne in premestitvene strategije lahko ovirajočim TSE izberemo skladiščno mesto, kjer minimiramo povprečni čas enojnega in dvojnega delovnega cikla (DDC) in posledično povečamo pretočno zmogljivost večglobinskega AVS/RS skladiščnega sistema. V kontekstu problematike stohastične odpreme TSE, kjer vrstni red odpreme TSE ni vnaprej poznan, smo z uporabo metode Markovskih verig za kombinacijo skladiščne strategije najglobljega mesta (DF) in premestitvene strategije DF izpeljali in predstavili analitični model. Zaradi izrazite kompleksnosti analitičnega modela smo prav tako razvili in predstavili empirični model, ki temelji na linearnih in kvadratnih regresijskih enačbah . Oba predlagana modela smo verificirali s pomočjo simulacijskega modela diskretnih dogodkov (DES). Analiza rezultatov je pokazala visoko ujemanje napovedi povprečnih časov DDC obeh predlaganih modelov z rezultati simulacije. V okviru doktorske disertacije smo analizirali več različnih kombinacij skladiščnih in premestitvenih strategij. Namen te analize je bila identifikacija najučinkovitejše kombinacije skladiščne in premestitvene strategije za zmanjšanje povprečnega časa DDC in povečanje pretočne zmogljivosti večglobinskih AVS/RS skladiščnih sistemov. Pri simulacijski analizi DES smo spreminjali število globin in število stolpcev skladiščnega regala (skladiščnih mest vzdolž regalnega hodnika) pri čemer je skupno število skladiščnih mest (zalogovna velikost skladišča) ostalo enako pri vseh konfiguracijah skladišča. Analiza je pokazala, da skladiščni sistemi z večjim številom globin skladiščnega regala omogočajo doseganje krajših povprečnih časov DDC. Prav tako smo ugotovili, da kombinacija skladiščne strategije DF in premestitvene strategije najbližjega soseda (NN) velja za najbolj učinkovito, še posebej pri uporabi AVS/RS skladiščnih sistemih s petimi in šestimi globinami. Problem deterministične odpreme TSE, kjer je vrstni red odpreme TSE poznan v naprej, smo reševali z algoritmi spodbudnega učenja. Analizirali smo učinkovitost algoritmov Deep Q-Network (DQN) in Proximal Policy Optimization (PPO). Razvili in predstavili smo štiri načine zapisa stanja večglobinskega AVS/RS skladiščnega sistema in analizirali, s katerim zapisom stanja so se agenti najučinkovitejše priučili reševanja premestitvenega problema TSE . Rezultate algoritmov DQN in PPO smo primerjali z rezultati celoštevilčnega programa in ugotovili, da so agenti priučeni z algoritmom PPO reševali premestitveni problem z manjšim povprečnim številom premestitev. Nadaljnja analiza rezultatov je pokazala, da so bili agenti priučeni z algoritmom DQN bolj zanesljivi pri reševanju premestitvenega problema TSE, v primerjavi z agenti priučenimi z uporabo algoritma PPO. V primerjalni analizi smo ugotovili, da lahko priučeni agenti rešujejo premestitveni problem TSE skoraj optimalno.
Ključne besede: Intralogistika, večglobinski AVS/RS skladiščni sistem, premestitveni problem TSE, analitično in numerično modeliranje, spodbudno učenje, analiza učinkovitosti
Objavljeno v DKUM: 16.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 11
Celotno besedilo (8,27 MB)