SLO | ENG

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


Search without a query returns a maximum of 100 hits!

1 - 10 / 100
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Analiza vpliva tehnoloških dejavnikov na delovanje sistema za inhalacijsko sedacijo »AnaConDa«
Igor Karnjuš, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Uvod: Pri uporabi sistema za inhalacijsko sedacijo AnaConDaTM (ACD, Sedana Medical, Uppsala, Švedska) lahko tehnološki dejavniki vplivajo na njegovo delovanje. Med sedacijo bolnika z uporabo tekočega hlapnega anestetika lahko v brizgalki nastane plinski mehurček in zaradi njega pojav autopumpinga. Namen raziskave je bil preučiti, kako izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote, način shranjevanja hlapnega anestetika, prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki in gravitacija vplivajo na pojav autopumpinga. Dodatno smo želeli ugotoviti, kako dihalni minutni volumni (MV), predvsem enkratni dihalni volumen (Vt), in hitrost pretoka tekočega anestetika vplivajo na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema pri uporabi ACD. Metode: Pojav autopumpinga z uporabo ACD-sistema smo testirali in vitro na štirih različnih skupinah brizgalk z dvema hlapnima anestetikoma (izofluran in sevofluran): hlapni anestetik, shranjen na sobni temperaturi ali temperaturi hladilnika, z ali brez prisotnosti plinskega mehurčka v brizgalki. Tekoči hlapni anestetik smo v ACD-sistem dovajali s pomočjo infuzijske črpalke s konstantno hitrostjo pretoka in ga ogrevali postopoma, dokler na površini brizgalke nismo dosegli temperature 50 °C. Vpliv gravitacije smo testirali ločeno, pri višinah infuzijske črpalke ± 30 cm in ± 60 cm glede na višino ACD-sistema. Med eksperimentom smo opazovali spremembe v koncentracijah hlapnega anestetika v izdihanem zraku (Fet, v vol %). Za ugotavljanje izgub hlapnega anestetika skozi filter ACD-sistema smo dodatni analizator dihalne zmesi umestili na ekspiratorno cev dihalnega sistema takoj za Y-konektom. Rezultati: Do autopumpinga je prišlo le v skupinah z začetnim plinskim mehurčkom, pri obeh hlapnih anestetikih. V teh primerih so se vrednosti Fet povečevale z naraščanjem velikosti plinskega mehurčka (ΔFet pri izofluranu = +2,5–4,2 vol %; pri sevofluranu = +0,9–2,3 vol %). V skupinah brez začetnega plinskega mehurčka so pri obeh hlapnih anestetikih vrednosti Fet ostale stabilne med celotnim eksperimentom (ΔFet = +0,1–0,3 vol %). S spremembo višine infuzijske črpalke so se vrednosti Fet le prehodno spreminjale za ± 0,1 vol %. Izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema so bile pri vrednostih Fet 0,9 vol % minimalne (< 0,1 vol %), pri vrednostih Fet > 0,9 vol %, pa so izgube naraščale v odvisnosti od hitrosti pretoka tekočega anestetika in Vt. Zaključki: Na pojav autopumpinga vplivata predvsem izpostavljenost tekočega anestetika viru toplote in prisotnost plinskega mehurčka v ACD-brizgalki. Zatorej je potrebno pred pričetkom sedacije z ACD-sistemom iz brizgalke odstraniti vse vidne plinske mehurčke in odstraniti vire toplote. Na izgube hlapnega anestetika iz dihalnega sistema vplivajo zlasti vrednosti Fet in MV oz. Vt.
Keywords: AnaConDa, hlapni anestetiki, inhalacijska sedacija, varnost pacienta, enota intenzivne terapije
Published: 17.11.2017; Views: 18; Downloads: 5
.pdf Full text (5,08 MB)

2.
Skrb za pacienta in varnost pri dajanju zdravil v zdravstveni negi
Dominika Vrbnjak, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Izhodišča: Poznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja ter ocene sporočanja je pomembno za zagotavljanje kakovostne in varne obravnave pacientov, takšnih raziskav pa v slovenskem okolju primanjkuje. Strokovnjaki ocenjujejo, da je za varnost pacientov med drugim potrebna tudi ustrezna kultura skrbi, vendar je zaenkrat še premalo raziskav, ki bi potrdili povezanost kulture skrbi s kazalniki kakovosti in varnostjo pacientov. Z doktorsko disertacijo smo želeli raziskati zaznavanje vzrokov za napake pri dajanju zdravil, ovir sporočanja in ocene sporočanja napak ter kulturo skrbi, izraženo kot zaznavanje skrbi posameznika pri lastnem delu, pri sodelavcih in nadrejenih, v delovnem okolju ter ugotoviti njihove povezave. Metode: Izvedli smo multicentrično presečno opazovalno raziskavo z uporabo zaporednega pojasnjevalnega načrta mešanih metod na populaciji zaposlenih v zdravstveni negi na internih in kirurških oddelkih v 11 slovenskih bolnišnicah. Podatke v okviru kvantitativnega dela smo zbrali s pomočjo petih psihometrično veljavnih in zanesljivih vprašalnikov. Zbrane podatke smo nato analizirali z uporabo deskriptivne in inferenčne statistike. V okviru kvalitativnega dela smo uporabili metodo utemeljene teorije, podatke pa zbrali s pomočjo vprašanj odprtega tipa v anketnem vprašalniku in delno strukturiranimi intervjuji. Rezultati: Ugotovili smo, da so vzroki za nastanek napak organizacijske in individualne narave. Anketiranci so komponente kadrovsko-delovni procesi, komunikacija z zdravniki in znanje ocenili z najvišjimi povprečnimi ocenami. Ugotovili smo pomanjkljivo sporočanje napak, saj so anketiranci ocenili, da se na njihovem oddelku sporoči manj kot 60 % vseh napak pri dajanju zdravil (p ≤ 0,001). Kar 37,6 % pa jih je ocenilo, da se vse vrste napak sporočijo v 0–20 %. Na pomanjkljivo sporočanje napak pri dajanju zdravil vpliva več dejavnikov na organizacijski in individualni ravni, kot največji oviri pa sta bili z najvišjimi povprečnimi ocenami ocenjeni komponenti odziv in strah. Rezultati so pokazali tudi, da je zaznavanje vzrokov za napake, ovir sporočanja, ocene sporočanja in kulture skrbi odvisno od določenih demografskih značilnosti posameznika, oddelkov in ustanov. Kultura skrbi je na srednji ravni, saj so anketiranci povprečno ocenili vse elemente kulture skrbi, povprečno so ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, skrb pri svojem delu pa so ocenili bolje kot skrb pri nadrejenem in sodelavcih. Anketiranci, ki so bolje ocenili k osebi osredotočeno skrb v okolju, klimo varnosti, skrb pri lastnem delu in skrb pri nadrejenem, so ocenili, da se sporoči višji odstotek napak, in sicer 61–100 % vseh napak (p ≤ 0,05). Z rezultati kvalitativne raziskave smo dobili še bolj poglobljen vpogled v obravnavano problematiko. Razprava in zaključki: Kultura skrbi je osnova za zagotavljanje varnosti pri dajanju zdravil, vendar je slednja odvisna od številnih drugih, predvsem sistemskih dejavnikov. Za boljšo varnost pri dajanju zdravil potrebujemo sistemski pristop obravnave napak. Na oddelkih in predvsem na ravni ustanov potrebujemo neobtožujočo, nekaznovalno učno kulturo, v kateri bodo zaposleni brez strahu sporočali napake.
Keywords: napake, sporočanje, skrb, bolnišnica, pacient, zdravila
Published: 17.11.2017; Views: 28; Downloads: 11
.pdf Full text (4,45 MB)

3.
Preiskovanje kaznivih dejanj zoper umetnine v Republiki Sloveniji
Saša Kuhar, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Preiskovanje kriminalitete zoper umetnine je zaradi specifičnosti dolgotrajen proces in zahteva sodelovanje različnih inštitucij tako na nacionalni kot mednarodni ravni. V doktorski disertaciji je predstavljena problematika preiskovanja kaznivih dejanj zoper umetnine v Sloveniji, podprta z eno prvih slovenskih študij na tem področju. Z metodo analize vsebine pisnih virov je pregledana strokovna literatura, zakonodaja in nam dostopni obravnavani primeri, s pomočjo katerih smo oblikovali teoretična izhodišča. Pojav kaznivih dejanj zoper umetnine v Sloveniji smo analizirali z deskriptivno metodo, statističnimi izsledki, vodenimi delno strukturiranimi intervjuji s predstavniki policije, finančne uprave, tožilstva, Ministrstva za kulturo in sodnim izvedencem, kvalitativno analizo tožilskih spisov, oblikovanjem ugotovitev in uparjanjem s stroko. Na podlagi proučenih virov in mnenj stroke smo prišli do ugotovitev o problematiki in preiskovanju kaznivih dejanj zoper umetnine. Ker so tožilski spisi o kaznivih dejanjih zoper umetnine na tožilstvih vodeni skupaj s tožilskimi spisi o drugih premoženjskih kaznivih dejanjih, je bilo ob že tako majhnem številu primerov težko iz baze pridobiti primere, ki so izpolnjevali pogoje za raziskavo. Rezultati empirične raziskave kažejo, da policija v Sloveniji v povprečju letno obravnava 100 primerov kaznivih dejanj zoper umetnine. Prevladujejo tatvine umetnin iz cerkvenih in profano sakralnih objektov, ki bi jih lahko zmanjšali s preventivnimi ukrepi in večjim osveščanjem javnosti o vrednosti, ki jo imajo umetnine za narodovo zgodovino. Kot storilci kaznivih dejanj zoper umetnine prevladujejo moški, ne predkaznovani, kazniva dejanja storijo priložnostno, na prikrit način in iz ekonomskih motivov. Ogled kraja dejanja je policija opravila pri vseh primerih tatvine umetnin, v večini primerov so najdene sledi obuval, papilarnih linij in orodja, ki na glavni obravnavi služijo kot dokaz in pomagajo pri obsodbi storilcev. Preiskanost znaša 23,6 % in je v primerjavi s podatki iz drugih držav nekoliko višja. Slovenska sodišča obravnavajo zelo majhen odstotek vseh storjenih kaznivih dejanj zoper umetnine. Po informacijah pridobljenih s strani umetnikov, galeristov in cenilcev lahko vidimo, da so se številni od njih že srečali s ponaredki. A kljub sumu le redki to prijavijo pristojnim institucijam. Težava, s katero se srečujejo preiskovalci v Sloveniji kot tudi preiskovalci drugih držav Evropske unije, je spletno trgovanje z umetninami. Na spletu se ponuja velika količina umetnin, za katere je težko ugotoviti njihova pristnost in izvor. Zavedati se je potrebno, da brez prijave kaznivega dejanja ali zaznave policije, se predkazenski postopek ne more pričeti in posledično državni tožilec ne dobi podatkov, da bi lahko pričel kazenski postopek. To je en od razlogov zakaj primeri kaznivih dejanj zoper umetnine v Sloveniji redko dobijo sodni epilog. V kolikor pa pride do obravnave na sodišču, so pravnomočne sodbe redke in v večini primerov pogojne. Glede na pregledano literaturo in podatke, ki smo jih pridobili z raziskavo ter opravljenimi intervjuji lahko trdimo, da je sodelovanje med strokovnjaki s področja umetnosti in preiskovalci zelo dobro, hitro in učinkovito. Na podlagi ugotovitev teoretičnega preučevanja in empiričnega raziskovanja je mogoče trditi, da kriminaliteta zoper umetnine v Sloveniji trenutno ne predstavlja alarmantnega stanja. Smotrno bi bilo, da se zopet ustanovi medresorska skupina, ki bi preiskovalcem in umetnostnim strokovnjakom pomagala pri preiskovanju in preprečevanju tovrstne kriminalitete ter pri izmenjavi znanja in stališč. Na podlagi specifičnega modela raziskovanja, ki zagotavlja reprezentativnost vzorca, smo prišli do novih ugotovitev, ki so v pomoč znanosti in stroki pri preiskovanju kriminalitete zoper umetnine ter pri oblikovanju preventivnih ukrepov.
Keywords: umetnine, kriminaliteta, kazniva dejanja, preprečevanje, preiskovanje, Slovenija, doktorske disertacije
Published: 14.11.2017; Views: 11; Downloads: 6
.pdf Full text (2,32 MB)

4.
Optimizacija tvorbe filma premazov na vodni osnovi z uporabo elektrokemijske impedančne spektroskopije
Peter Berce, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Premazi na vodni osnovi predstavljajo pomemben segment v tehnologiji premazov in se uporabljajo kot okolju prijaznejša alternativa tradicionalnim premazom na osnovi organskih topil. Velika večina polimerov, ki služijo kot veziva v premazih so praktično netopna v vodi, zato se v premazih na vodni osnovi nahajajo v obliki termodinamsko nestabilne koloidne disperzije, ki je kinetično stabilizirana preko površinskega naboja in neionskih polarnih skupin. Zaradi te oblike je sušenje premazov na vodni osnovi bistveno bolj kompleksno kot sušenje tradicionalnih premazov na osnovi organskih topil. Najfleksibilnejši način optimizacije tvorbe filma iz premazov na vodni osnovi je z dodatkom koalescentov, t.j. organskih topil, ki nekaj časa zastajajo v suhem filmu in olajšajo deformacijo ter zlivanje oziroma koalescenco koloidnih delcev v homogeno polimerno plast. V doktorski disertaciji je predstavljen razvoj metodologije na osnovi uporabe elektrokemijske impedančne spektroskopije za študij tvorbe filma in optimizacijo koalescentov pri formuliranju premazov na vodni osnovi, hkrati pa so predstavljeni tudi rezultati vpliva koalescentov na lastnosti in stabilnost disperzije veziva. Naši rezultati kažejo, da koalescenti povzročajo nabrekanje in solvatacijo delcev veziva, obseg teh dveh pojavov pa je pogojen s hidrofilnostjo koalescentov, oziroma z njihovo sposobnostjo tvorjenja vodikovih vezi z vodo. Izkaže se, da je porast viskoznosti posledica povečanja volumskega dela delcev zaradi nabrekanja s topilom in zaradi znižane mobilnosti, ki jo prinese solvatacija. Koalescenti zaradi povečane solvatacije in sprememb lastnosti medija poslabšajo elektrostatično stabilnost, vendar hkrati izboljšajo sterično stabilizacijo, obseg obeh pojavov pa je zopet pogojen s hidrofilnostjo koalescenta. Razvili smo novo metodo na osnovi elektrokemijske impedančne spektroskopije, ki smo jo verificirali s pomočjo mikroskopije na atomsko silo. Preko spremembe obsega Warburgove difuzije testnega elektrolita tekom sušenja, smo kvantitativno spremljali proces tvorbe oziroma homogenizacije filma. S to novo metodo smo nato proučili vpliv hidrofilnosti, hlapnosti in količine koalescenta na tvorbo filma. Rezultati študije kažejo, da se hidrofilni koalescenti zadržujejo bližje površini delcev in tako omogočajo učinkovitejšo tvorbo filma. Ugotovili smo tudi, da do določene mere večja količina in nižja hlapnost koalescentov izboljšata tvorbo filma, vendar pa prevelika količina in uporaba prepočasnih koalescentov povzroča zastajanje topila in s tem dolgoročno mehčanje filma, ki ne doseže optimalne mehanske in kemijske obstojnosti. V disertaciji je tudi predstavljen primer optimizacije realnega zaščitenega premaza na vodni osnovi, kjer smo s pomočjo nove metode poiskali optimalno kombinacijo koalescentov in rezultate dobili desetkrat hitreje kot z uporabo klasičnih razvojnih postopkov. V doktorskem delu sta zajeta dva ključna znanstvena prispevka, in sicer nova metodologija za opazovanje in optimizacijo tvorbe filma pri premazih na vodni osnovi ter opredelitev in razlaga vplivov različnih koalescentov na stabilnost in lastnosti vodnih disperzij polimernih veziv.
Keywords: elektrokemijska impedančna spektroskopija, koalescent, premazi na vodni osnovi, stabilnost disperzije, tvorba filma
Published: 13.11.2017; Views: 7; Downloads: 1
.pdf Full text (3,63 MB)

5.
OBVLADOVANJE INTERAKCIJ MED UPORABNIKOM IN PROIZVAJALCEM NAPRAV ZA MEDICINSKE IN KOZMETIČNE NAMENE
Blanka Hercog, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Varnost naprav je pomembna tako za proizvajalca, kot tudi za uporabnika naprave. Obvladovanje interakcij med uporabnikom in proizvajalcem je ključno za pridobivanje kakovostnega znanja. Nenehen pritok znanja v proizvodno organizacijo za izdelavo in nadgradnjo uporabnih, učinkovitih in varnih naprav pripomore k višji uspešnosti naprav na trgu. S tem proizvajalec pridobiva tržni delež, uporabnik pa varnejše in učinkovitejše naprave, s katerimi lahko boljše opravi svoje delo. Namen raziskave je raziskati vpliv različnih interakcij med uporabnikom in proizvajalcem na varnost naprav. Najprej je predstavljeno teoretično ozadje, nato sledijo teoretične osnove in raziskovalne vrzeli, kjer smo največji poudarek pri pregledu literature namenili interakcijam med uporabnikom in proizvajalcem. Raziskovalni okvir smo razvili na osnovi pregledane literature in ugotovljenih vrzeli ter postavili teoretični raziskovalni model. V njem smo predstavili tri konstrukte Interakcija med uporabnikom in proizvajalcem, Varnost naprav in Informiranje uporabnika. Vsakega od konstruktov smo razdelili na več dimenzij, saj smo predvidevali, da je vpliv posameznih dimenzij različen. V nadaljevanju smo postavili raziskovalna vprašanja in hipoteze. Predstavili smo raziskovalne metode in postopek zbiranja podatkov za empirično raziskavo. Za izvedbo raziskave smo uporabili anketni vprašalnik, kjer so sodelovali uporabniki naprav za medicinske in kozmetične namene. V obdelavo podatkov je bilo vključenih 186 ustrezno izpolnjenih anketnih vprašalnikov (169 iz Slovenije in 17 iz tujine). Z linearno regresijo smo ugotovili statistično značilno in pozitivno povezanost med dimenzijami konstrukta Interakcija med uporabnikom in proizvajalcem in dimenzijami konstrukta Varnost naprav. Poleg tega smo z izračunom moderacije dobili dva moderatorja - dimenziji konstrukta »Informiranje uporabnika«, ki vplivata na povezavo med neodvisno in odvisno spremenljivko. Ugotovili smo, da je »Dodatno usposabljanje« pomembno za višjo varnost naprav, prav tako »Branje navodil za vzdrževanje naprav in varnostnih opozoril«. Slednji poleg tega, da v povezavi nastopa kot moderator, nastopi še kot mediator za štiri povezave med neodvisno in odvisno spremenljivko. Poleg metode linearne regresije smo za potrditev modela uporabili še metodo PLS-PM (Partial Least Squares Path Modeling). Z njo smo preverili ustreznost vključenosti posameznih faktorjev oziroma dimenzij v latentno spremenljivko (konstrukt). Z metodo PLS-PM smo potrdili, da so v konstrukt »Interakcija med uporabnikom in proizvajalcem« vključene dimenzije: sodelovanje med uporabnikom in razvojnim oddelkom, sodelovanje na področju uporabnosti naprav, sodelovanje med uporabnikom in servisnim oddelkom in sodelovanje na področju zadovoljstva uporabnikov. V konstrukt »Varnost naprav« pa so vključene dimenzije: izmenjava informacij glede delovanja naprav, izmenjava mnenj in rezultatov terapij, obveščanje o tveganjih in obveščanje o stranskih učinkih. Slednja dimenzija je bila dodana v končen model na podlagi izračuna po metodi PLS-PM. V model, narejen z metodo linearne regresije, omenjena dimenzija na podlagi izračunov ni bila vključena. Če primerjamo model zgrajen s pomočjo metode linearne regresije in metode PLS-PM, vidimo, da smo s slednjo pridobili dodaten vpogled v predhodne rezultate, saj smo v izračune zajeli vse faktorje, ki opredeljujejo posamezne dimenzije. Končen model, ki je bil zgrajen z metodo linearne regresije in model, ki je bil narejen z metodo PLS-PM se v določenih dimenzijah razlikujeta: v dimenziji »Sodelovanje na področju dodatnih izobraževanj« pri neodvisni spremenljivki in pri odvisni spremenljivki v dveh dimenzijah »Upoštevanje navodil za vzdrževanje naprav in varnostnih opozoril« in »Prepoznavanje okvar na napravi« ter dodali eno – »Obveščanje o stranskih učinkih«. V nadaljevanju smo s t-testi iskali razlike med uporabniki z izobrazbo kozmetične smeri in izobrazbo zdravstvene smeri, a večjih in v
Keywords: Interakcije med uporabnikom in proizvajalcem, varnost naprav, medicinske naprave, kozmetične naprave, management kakovosti
Published: 10.11.2017; Views: 64; Downloads: 5
.pdf Full text (5,17 MB)

6.
VPLIV OKOLJSKIH SPREMENLJIVK NA IZBIRO STRATEGIJE ODNOSOV Z JAVNOSTMI PODJETIJ V RUSIJI
Katja Lumbar Globočnik, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Doktorska disertacija proučuje Vpliv okoljskih spremenljivk na izbiro strategije odnosov z javnostmi podjetij v Rusiji in temelji na glavni tezi, da okoljske spremenljivke nanje vplivajo. Naša raziskava teoretično temelji na normativnem modelu globalnih odnosov z javnostmi (Sriramesh in Verčič 2001) in sodobnejših študijah avtorjev teorije odličnosti in njihovih študentov (Grunig in drugi 2002, Huang 1997, 2004; Rhee 1999, 2002; Sha 1999, 2004, 2009). Raziskovalno temo smo umestili v globalni kontekst odnosov z javnostmi in opredelili razvoj in trenutno stanje stroke, ki je na ruskem trgu prisotna šele zadnjih 30 let. Na osnovi podatkov, pridobljenih v letih 2012/2013, smo v disertaciji odgovorili na tri raziskovalna vprašanja. Na prvo vprašanje – Katere okoljske spremenljivke so prisotne na ruskem trgu? – smo odgovorili v teoretičnem delu, kjer smo opredelili družbeno kulturo, medijsko okolje in infrastrukturo. Odgovor na drugo raziskovalno vprašanje – Katere strategije odnosov z javnostmi prevladujejo na ruskem trgu? – smo pridobili na podlagi izsledkov iz empirične raziskave – poglobljenih intervjujev, izvedenih med predstavniki 16 slovenskih podjetij, in spletne ankete med 225 strokovnjaki za odnose z javnostmi iz podjetij v Rusiji. Po naših podatkih in nekaterih sorodnih študijah (npr. Ragozina 2007, Pysh in Pritchard 2009), lahko sklepamo, da se v gospodarskih odnosih z javnostmi v Rusiji najpogosteje izbirajo strategije osebnega vpliva, kulturnega prevajalstva, dvosmerne in simetrične strategije, medtem ko asimetrično komuniciranje in strategijo konzervacije ter enosmerno strategijo podjetja izberejo redkeje. Naša raziskava je pokazala trend dviga izbire etičnega proti neetičnemu komuniciranju, vendar tudi močno prisotnost strategije osebnega vpliva, ki ni nujno vedno v okvirih etičnega delovanja. Visoka uporaba strategije kulturnega prevajalstva kaže, da je za mednarodna podjetja še vedno priporočljivo, da zaposlijo ruske strokovnjake za odnose z javnostmi, ki delujejo kot »prevajalci« podjetij. Ali obstaja povezanost med posameznimi okoljskimi spremenljivkami in izbiro strategij odnosov z javnostmi podjetij v Rusiji (tretje raziskovalno vprašanje), smo ugotavljali s spletno anketo za kulturo družbe in medijsko okolje ter v intervjujih, kamor smo vključili še infrastrukturo. S korelacijsko analizo smo potrdili, da obstaja med kulturo družbe in strategijami odnosov z javnostmi srednje močna statistično značilna povezanost (r = 0,485**) pri 1 % tveganju, medtem ko je med medijskim okoljem in strategijami povezava šibkejša, vendar tudi statistično značilna pri 5 % tveganju (r = 0,213*). Z multiplo regresijo smo v osrednjem empiričnem delu pokazali, da kultura družbe značilno vpliva na strategije odnosov z javnostmi in da z njo lahko pojasnimo 23 % variabilnosti strategij. Izsledki pa niso pokazali statistično značilnega vpliva medijskega okolja, vendar smo z multiplo regresijo potrdili, da medijsko okolje značilno vpliva na simetrično, etično, dvosmerno, enosmerno in neetično komuniciranje. V kvalitativni analizi smo ugotovili, da je vpliv medijskega okolja na strategije odnosov z javnostmi pomemben, pa čeprav manj izrazit kot vpliv kulture družbe. Vpliv infrastrukture, predvsem politike, na vse plasti življenja, tudi poslovni svet omejuje ali spodbuja izbor posameznih strategij odnosov z javnostmi. Potrdili smo, da so osebna mreženja in poznanstva kljub njihovi stereotipnosti še vedno dejstvo v dogovornem ruskem poslovnem sistemu. Plačane in pogosto prilagojene novice dneva kreirajo javno mnenje in so daleč od kodeksa novinarske etike. Medijski sistem je v Rusiji nadzorovan s strani države in omejen. Ugotavljamo, da se predvsem multinacionalke, ki prihajajo večinoma z Zahoda, soočajo z različnimi in kompleksnimi javnostmi, zato brez upoštevanja omenjenih okoljskih dejavnikov, pri komuniciranju ne morejo biti uspešna.
Keywords: ruski odnosi z javnostmi, strategije odnosov z javnostmi, okoljske spremenljivke, družbena kultura, medijsko okolje, infrastruktura, podjetja, Rusija
Published: 10.11.2017; Views: 62; Downloads: 1
.pdf Full text (3,10 MB)

7.
Vpliv inovativnega izobraževanja in informacijsko-komunikacijske tehnologije na spremembe pedagoške paradigme
Andrej Flogie, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Za temelj naloge smo postavili neposredno korelacijo med izobraževalno teorijo in prakso. Predstavljen je izvirni znanstveni prispevk na področju razvoja edukacijske znanosti, s katerim se ukvarjajo vse države članice Evropske unije. Temelj izobraževalni teoriji v nalogi tako predstavljajo pomembni filozofski koncepti izobraževalnih sistemov kot tudi učne paradigme zadnjega obdobja. Na teh dveh izhodiščih je opredeljena didaktika, njen razvoj skozi čas in posledično izobraževalni sistemi posameznega družbenega okolja. Njihov razvoj skozi čas, medsebojno prepletanje in vloga skozi zgodovinska obdobja so predstavljeni v prvih treh poglavjih. Ob poznavanju posamezne učne paradigme in filozofskih konceptov določenega obdobja je namreč moč zaslediti usmerjenost družbe ter smer razvoja in razmišljanja le-te. Pri razmisleku o novih pedagoških paradigmah smo opredelili značilnosti mladostnika 21. stoletja ter odziv sodobne družbe na kritiko nekonkurenčnega izobraževalnega sistema s področja "kompetenc". Značilnosti današnjih generacij, opredeljene z različnih vidikov (od sociološkega, tehnološkega, psihološkega do filozofskega), in njihova pričakovanja predstavljajo nove izzive sodobne šole. Vse to so potrebni segmenti za vzpostavitev novega kognitivno nevroedukacijskega modela "Inovativne pedagogike 1:1". Da lahko vse te segmente povežemo v celosten multidimenzionalen model, pa potrebujemo še področje kognitivne znanosti. Predlagani multidimenzionalni model "Inovativne pedagogike 1:1" izpostavlja potrebo po celovitem pristopu k izobraževanju, ki temelji na kompetencah. Vloga šole je naučiti učence reševanja konkretnih življenjskih problemov oziroma jim dati izkušnjo uporabe različnih orodij za različne življenjske situacije. Model izpostavlja potrebo po celovitem pristopu k izobraževanju in pri tem izpostavlja tudi kompetenčno zasnovanost. Šola mora učence naučiti reševanja konkretnih življenjskih problemov oz. jim mora dati vsa potrebna orodja za to početje. S sintezo multidimenzionalnega modela inovativne pedagogike s predlaganim transdisciplinarnim modelom kognitivne nevroedukacije smo vzpostavili kognitivno nevroedukacijski model "Inovativne pedagogike 1:1". V sklopu raziskave v nalogi smo tako odkrili, da inovativni didaktični pristopi poučevanja, podprti s sodobno IKT, spreminjajo tradicionalni način in okolje učenja učencev ter imajo večji prispevek k doseganju višjih taksonomskih in kognitivnih ravni kompetenc kot uporaba klasičnih metod poučevanja. Dokazali smo, da je izobraževalni proces s takšnim pristopom v koraku s potrebami današnje digitalne družbe in gospodarstva. Prav tako smo dokazali, da imajo inovativni didaktični pristopi poučevanja, podprti s sodobno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, pozitiven psihosocialni vpliv na učence. Učenci, ki so deležni inovativnega didaktičnega poučevanja, podprtega s sodobno IKT, izražajo manj odklonilen odnos do šole. Vse to smo potrdili v sklopu empiričnega dela, predstavljenega v desetem poglavju. Le-ta temelji na načrtnem triletnem sodelovanju slovenske šolske politike (pristojnega ministrstva za šolstvo), raziskovalnih skupin in organizacij s tega področja (Zavod RS za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje, Fakulteta za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, Pedagoški inštitut) in šestih naprednih osnovnih šol iz statistično depreviligiranih regij v sklopu projekta "Inovativna pedagogika 1:1 v luči kompetenc 21. stoletja". Dinamični večdimenzijski sistemski pogled na socio-tehnične preskoke pa predstavlja pogled v prihodnost razvoja slovenskega šolskega izobraževalnega sistema.
Keywords: izobraževanje, informacijsko komunikacijske tehnologije, IKT, inovativna pedagogika
Published: 10.11.2017; Views: 18; Downloads: 5
.pdf Full text (7,45 MB)

8.
Pristop za celovit nadzor izpostavljenosti nevarnim snovem na delovnih mestih
Lidija Korat, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Izpostavljenost nevarnim snovem na delovnih mestih je kompleksno področje, ki zahteva interdisciplinarno obravnavo. V doktorski disertaciji je prikazan sistemski pristop, ki problematiko obravnava celovito, tako da povezuje različne discipline, tj. splošno kemijo, analitsko kemijo, kemijsko procesno tehniko, medicino in pravo, in s tem na sistematičen način omogoča celovit nadzor nad izpostavljenostjo nevarnim snovem na delovnih mestih. Metodološki pristop je zasnovan na algoritemski način, ki sestoji iz petih korakov. V prvem koraku, »Zbiranje podatkov«, so podani napotki za učinkovito zbiranje podatkov o nevarnih snoveh oz. zmeseh na delovnih mestih, zbrane so svetovne organizacije in baze podatkov, ki zbirajo in obdelujejo te podatke. V drugem koraku, »Opredelitev nevarnosti«, so navedeni načini za prepoznavanje nevarnosti, ki izhajajo iz lastnosti nevarnih snovi oz. zmesi. Tretji korak, »Ocenitev tveganja«, prikazuje postopke za celovito obravnavo dejavnikov, ki vplivajo na tveganja in prispevajo k njihovemu zniževanju, kot so psihosocialne razmere, zdravstveni nadzor, usposabljanja, delovna oprema, delovno okolje (osvetljenost, toplotno udobje, ročno premeščanje bremen, hrup, vibracije, elektromagnetna sevanja, alkohol, droge in druge psihoaktivne snovi, ustreznost hrambe in skladiščenje nevarnih snovi), meritve kemičnih škodljivosti, osebna varovalna oprema, biološki monitoring in izvajanje notranjega nadzora. V četrtem koraku, »Ukrepi za zmanjšanje tveganja«, so opredeljeni varnostni ukrepi od tistih z najvišjo prednostjo, tj. nadomestitev nevarne kemične snovi in/ali procesa z manj nevarno ali nenevarno snovjo in/ali procesom, če je to tehnično možno, do organizacijskih in individualnih ukrepov. V petem koraku, »Revizija ocene tveganja«, so podani napotki za redno obnavljanje ocene tveganja in evalvacijo napredka. Razvito metodologijo smo prikazali na primerih delavcev, ki so izpostavljeni stirenu in svincu oz. svinčevim spojinam, na celotnem ozemlju Republike Slovenije. Izsledki raziskave kažejo, da so najvišjim koncentracijam svinca izpostavljeni delavci v proizvodnji svinčevih akumulatorjev, nekateri so izpostavljeni celo avtoriziranim svinčevim spojinam. Največji koncentraciji stirena so izpostavljeni delavci pri ročnem nanašanju poliestrskih in vinilestrskih smol, ki se jim je vrednost mandljeve kisline v urinu zvišala za 30 % v primerjavi s predhodno raziskavo. Vpliv ototoksičnosti stirena in svinca je bil v vseh dejavnostih spregledan. Preliminarno smo opredelili tudi nevarnosti za delavce, ki so izpostavljeni nanodelcem. Prednost razvite metodologije je, da predstavlja splošni postopek, ki se lahko uporabi za nadzor izpostavljenosti različnim nevarnim snovem na delovnih mestih. Rezultati disertacije so uporabni za različne ciljne skupine, kot so izpostavljeni delavci, strokovni delavci s področja varnosti, odgovorne osebe, organi nadzora, vladne strokovne službe itd. Prispevajo k zmanjšanju tveganja za obolenja in poškodbe delavcev, vplivajo na znižanje verjetnosti požara in eksplozije ter na dvig ravni kemijske varnosti. Rezultati disertacije so pokazali nekatere vrzeli na zakonodajnem področju, zato bodo potencialna podlaga za oblikovanje zakonodajnih predlogov tako v Republiki Sloveniji kot v Evropski uniji.
Keywords: varnost in zdravje pri delu, nadzor, nevarne snovi, stiren, svinec, biološki monitoring
Published: 09.11.2017; Views: 42; Downloads: 5
.pdf Full text (9,86 MB)

9.
Določanje in kemometrijska analiza organskih spojinadsorbiranih na prašne delce PM10
Alen Miuc, 2017, doctoral dissertation

Abstract: Namen naše raziskave je bil določanje okolju nevarnih organskih spojin adsorbiranih na prašne delce PM10. Vzorce smo odvzeli v skladu s standardom SIST EN 12341:2014. Po gravimetrijskem določanju delcev PM10 smo vzorce uporabili še za določitev kemične sestave in preučitev pomembnih sezonskih razlik v sestavi organskih snovi, ki jih vsebujejo delci PM10. V ta namen smo razvili analizno metodo za določevanje organskih spojin v ekstraktih vzorcev prašnih delcev PM10 s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo. S pomočjo kemometrijskih metod smo določili pomembne sezonske in lokacijske razlike sestave organskih spojin v zraku nad Mariborom. Določali smo sestavo spojin, ki označujejo onesnaženost in ugotavljali, katere spojine so antropogenega izvora. Ugotavljali smo, kako se sestava razlikuje glede na letni čas in odvzemno mesto vzorčenja. PM10 je frakcija respirabilnih prašnih delcev s premerom 10 μm ali manj. Suspendirani delci v zraku so naravnega (gozd, cvetni prah, padavine, neurja, vegetacija, vulkanski pepel...) ali antropogenega izvora (emisije industrije, prometa, sežig fosilnih goriv, biomase, kmetijstvo). Glede na izvor delce razdelimo na primarne in sekundarne. Primarni delci se sproščajo v ozračje direktno. Velik del organskih aerosolov v atmosferi je mogoče pripisati sekundarnim organskim aerosolom (SOA), ki nastajajo pri oksidaciji hlapnih organskih spojin (VOC) z atmosferskimi oksidanti kot so O3, OH• radikali in NO3• radikali. Fotokemični procesi vplivajo na kemično sestavo organskih spojin in njihove fizikalno-kemijske lastnosti kot so hlapnost, higroskopičnost ali kondenzacijsko aktivnost SOA spojin. Zakonsko predpisana 24-urna mejna koncentracija za delce PM10 je 50 μg/m3. Preseganja dnevnih mejnih vrednosti PM10 so praviloma v zimskem letnem času. Povišana raven delcev PM10 je predvsem posledica lokalnih izpustov. Dve tretjini vseh izpustov delcev PM10 v Sloveniji je posledica kurjenja lesa gospodinjstev. Raziskovalno delo zaznave in določanja spojin organskih onesnaževal vključuje 120 standardno odvzetih vzorcev prašnih delcev (standard SIST EN 12341:2014) z uporabo nizko volumskega vzorčevalnika, ter analitsko določevanje s plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo (GC/MS). Za določanje polarnih organskih spojin smo uporabili sililiranje kot kemijsko tehniko derivatizacije. Nabor organskih spojin v ekstraktih prašnih delcev PM10 vključuje maščobne kisline, n- in izo-alkane, ftalatne estre, siloksane, sterole, sladkorje, sladkorne alkohole, dikarboksilne kisline, spojine razgradnje lignina in lesnih smol, policiklične organske ogljikovodike, organske dušikove spojine ter produkte sekundarne oksidacije monoterpenskih spojin. S pomočjo kemijske karakterizacije smo določili sezonske in lokacijske razlike merilnih mest. Za proučevanje smo uporabili kemometrijske metode kot so korelacijska analiza, metoda glavnih osi, hierarhično razvrščanje, analiza variance (ANOVA). V toplejših letnih časih prevladujejo na prašnih delcih adsorbirane biogene spojine nad antropogenimi spojinami. Pozimi prevladujejo antropogene organske spojine. Najbolj reprezentativne spojine zimskih vzorcev zraka so: levoglukozan, manozan, spojine ftalatnih estrov, spojine razgradnje ligninov in palmitinska kislina. Poleti prevladujejo derivati sladkorjev in sladkornih alkoholov. Na razlike vzorcev glede na sestavo organskih spojin najbolj vplivajo spojine PAHov, 1,3,5-trifenilbenzen, pinonska kislina, DEHP, glicin, nonanojska kislina (C9:0), ter jabolčna kislina in adipinska kislina. V številnih vzorcih je bil prisoten razpotegnjen kromatografski vrh neločene kompleksne mešanice (NKM), ki se razlikuje glede na letni čas in sestavo. Izvor NKM pozimi pripisujemo kurjenju fosilnih goriv ter izpuhov motornih vozil, poleti pa fotooksidacijskim procesom monoterpenov. Do lokacijskih razlik v sestavi organskih spojin adsorbiranih na ekstraktih vzorcev PM10 prihaja zaradi različnih antropogenih in biogenih izpustov, obremenjenosti posamezne
Keywords: PM10, EN 12341, prašni delci, organske spojine, GC/MS.
Published: 08.11.2017; Views: 42; Downloads: 3
.pdf Full text (5,69 MB)

10.
Tkivni inženiring hrustančnega tkiva na biosintetičnem polimernem polyHIPE nosilcu
Jakob Naranđa, 2016, doctoral dissertation

Abstract: Tkivni inženiring hrustančnega tkiva še vedno nudi številne možnosti za izboljšavo, navkljub intenzivnim raziskovalnim naporom v zadnjem času. Razvoj umetnih materialov in 3-D celičnih nosilcev ima pomembno vlogo pri regeneraciji hrustančnega tkiva. Zanimiv pristop pri izdelavi celičnih nosilcev predstavlja izgradnja s pomočjo emulzij. Nastali material, imenovan polyHIPE (PHP), je sintetični visoko porozen polimer, ki ga pripravimo s polimerizacijo visokega deleža notranje faze emulzij (HIPEs – high internal phase emulsions). Glavni cilj te doktorske disertacije je raziskati možnosti za tvorbo hrustančnega tkiva znotraj celičnih nosilcev pripravljenih iz PHP materiala. Proizvodnjo PHP nosilcev smo posebej prilagodili tkivnemu inženiringu hrustanca, tako da smo pripravili porozne (85 %) strukture s primarno velikostjo por v območju 50–170 m. Pokazali smo, da je PHP material biokompatibilen s človeškimi sklepnimi hondrociti, kar smo ovrednotili s pomočjo testa za preživetje celic (Live/Dead kit) in histološko analizo. Opazovali smo hondrocite z okroglimi jedri, ki so bili organizirani v večceličnih plasteh na površini PHP nosilca in so rastli približno 300 m v notranjost nosilca. Kopičenje kolagena tipa 2 smo dokazali s pomočjo imunohistokemije, molekularna analiza je pokazala izražanje hrustančno specifičnih genov z ugodnim razmerjem kolagena tipa 2 in tipa 1. Dodatno so bili PHP vzorci biološko razgradljivi, njihove osnovne mehanske lastnosti pa primerljive z nativnim sklepnim hrustancem. Izsledki raziskave dokazujejo, da je zasnovan PHP celični nosilec primeren za nadaljnjo uporabo v tkivnem inženiringu hrustančnega tkiva.
Keywords: humani sklepni hrustanec, tkivni inženiring, biokompatibilni celični nosilec, sintetični polimer, polyHIPE, diferenciacija hondrocitov
Published: 17.10.2017; Views: 33; Downloads: 8
.pdf Full text (24,38 MB)

Search done in 1.01 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica