1. Razvoj novih večvalentnih polifosfatnih pomožnih snovi za uporabo v formulaciji zdravil na osnovi proteinovBrin Hlade, 2025, diplomsko delo Opis: Biološka zdravila so trenutno najhitreje rastoči razred farmacevtskih izdelkov, namenjenih zdravljenju bolezni, kot so demenca, rak in artritis, ki so vse pogostejše v razvitem svetu. Njihova glavna prednost je v tem, da z manjšimi odmerki dosežejo enak učinek kot klasična zdravila in imajo manj nezaželenih stranskih učinkov. Vendar pa je eden največjih izzivov pri bioloških zdravilih agregacija proteinov, kar zmanjšuje kakovost in učinkovitost zdravil ter skrajšuje njihov čas uporabnosti. Prisotnost agregatov lahko povzroči tudi življenjsko nevaren odziv imunskega sistema.
V diplomski nalogi smo se osredotočili na razvoj novih večvalentnih polifosfatnih pomožnih snovi, ki bi lahko zmanjšale agregacijo proteinov in izboljšale stabilnost bioloških zdravil. Testirali smo vpliv šestih polifosfatnih spojin, ki spadajo v razred "splošno priznani kot varni" (GRAS), na agregacijo modelnega proteina BSA. Te spojine Natrijev polifosfat (NPP), Adenozin trifosfat (ATP), Natrijev tripolifosfat (TPP), Trinatrijev trimetafosfat (TMP), Natrijev heksametafosfat (HMP) in Natrijev klorid (NaCl) kot kontrolno snov.
S pomočjo UV-Vis spektroskopije in nefelometrije smo določili koncentracijsko območje, v katerem te pomožne snovi vplivajo na agregacijo BSA ter primerjali njihov učinek na kinetiko agregacije. V drugem delu smo uporabili bioinformacijske metode za načrtovanje nove skupine potencialnih multivalentnih polifosfatnih molekul, ki bi lahko služile kot pomožne snovi v biofarmacevtskih izdelkih.
Rezultati naše študije kažejo, da lahko večje polifosfatne molekule bolj učinkovito preprečijo agregacijo proteinov kot manjše, kar bi lahko zmanjšalo potrebne koncentracije pomožnih snovi. To bi pripomoglo k izboljšanju stabilnosti in varnosti bioloških zdravil, kar je ključnega pomena za nadaljnji razvoj in uporabo teh inovativnih terapij.
Ključne besede: proteini, agregacija proteinov, biološka zdravila, pomožne snovi, preprečevanje agregacije proteinov.
Objavljeno v DKUM: 05.11.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 7
 Celotno besedilo (1,70 MB) |
2. Hidrotermična razgradnja polikarbonata, ojačenega z ogljikovimi vlakni : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeAnja Zadravec, 2025, diplomsko delo Opis: Vse večja uporaba plastike vodi k vse večjemu številu odpadkov, ki prevečkrat pristanejo v naravi in jo onesnažujejo. Vse bolj alarmantno stanje kliče po hitrem iskanju rešitev, predvsem pri recikliranju uporabljene plastike in njeni ponovni uporabi. Eden izmed pogosto uporabljenih materialov je plastika ojačena z ogljikovimi vlakni, ki se uporablja predvsem v izdelavi prevoznih sredstev. Predstavnik te skupine materialov je tudi polikarbonat, ojačen z ogljikovimi vlakni.
Namen diplomske naloge je bil z uporabo podkritične vode raziskati razgradnjo polikarbonata, ojačenega z ogljikovimi vlakni in analizirati sestavo pridobljenih produktov. Eksperimente smo izvedli v šaržnem reaktorju pri več različnih temperaturah (250 °C, 300 °C in 350 °C) in pri različnih časih (5, 15, 30, 60 in 120 min) in razmerju material voda 1:5. Produkte smo dobili v različnih fazah in sicer plinski, vodni, trdni in dietiletrski (DEE) fazi.
Najprej smo analizirali izkoristke posamezne faze. Največji izkoristek trdne faze (90,5 %) smo določili pri temperaturi 250 °C in času 60 min, kar pomeni, da pri teh pogojih še nismo dosegli učinkovite razgradnje materiala. Najvišji izkoristek DEE faze (63,8 %) smo določili pri 300 °C in 30 min, ta se je nato pri nadaljnjih reakcijah s časom in temperaturo zniževal. Izkoristka plinske faze (19,2 %) in vodne faze ( 5,5 %) sta prav tako naraščala s časom in temperaturo in dosegla maksimum pri temperaturi 350 °C in 120 min.
Za določitev komponent v plinski in DEE fazi smo izvedli GC-FID analizo. V DEE fazi smo določili bisefenol A, ki je največji delež (44,6 %) dosegel pri temperaturi 250 °C in času 60 min. Pomemben razgradni produkt je bil tudi fenol, ki je maksimum (57,5 %) dosegel pri temperaturi 350 °C in času 120 min. V plinski mešanici je bilo največ butena (v območju 16 - 70 %), sledila sta mu aceton, pri temperaturah 250 °C in 300 °C, ter propen pri temperaturi 350°C. S FTIR analizo smo analizirali trdne faze po razgradnji in ugotovili, da se z večanjem temperature in reakcijskega časa, v njej nahajajo le ogljikova vlakna, brez ostankov PC materiala. Z analizo vodne faze smo določili količino prisotnega ogljika, ki se je pri temperaturi 250 °C s podaljšanjem časa povečala (od 8,7 % do 9,9 %). Podobno se je pri temperaturi 300 °C koncentracija ogljika v vodni fazi do časa 30 min povečevala(od 12,9 % do19,1 %), nato pa se je začela zmanjševati. Pri temperaturi 350 °C pa se je vrednost ogljika s podaljševanjem časa reakcije zniževala (od 13,5 % do 5,7 %).
Rezultati kažejo na to, da je hidrotermična razgradnja polikarbonata, ojačenega z ogljikovimi vlakni, obetajoča alternativna metoda recikliranja s katero lahko, ne le pridobimo ogljikova vlakna, temveč tudi druge uporabne razgradne produkte.
Ključne besede: polikarbonat, hidrotermični postopki, podkritična voda, recikliranje, ogljikova vlakna
Objavljeno v DKUM: 28.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 5
Celotno besedilo (3,72 MB) |
3. Korozijski parametri cirkonija v umetni slini z dodatkom želodčne kisline : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeMartin Borovšak, 2025, diplomsko delo Opis: Dentalni implantati so že nekaj časa vse bolj pomemben del moderne dentalne medicine, saj se s splošnim staranjem populacije, tako kot tudi moderno konsumpcijo hrane veča potreba po možnostih za nadomestitev naravnih zob, tako iz funkcionalnega kot tudi iz estetskega vidika. Zobni implantat je sestavljen iz krone, ki predstavlja nadomeščen zob, vijaka, ki krono pritrdi v kost čeljusti in vezivnega materiala, ki krono drži pritrjeno na vijak. V okviru raziskave nas je zanimala funkcija cirkonija kot nadomestnega materiala za izdelavo vijaka zobnega implantata. Specifično, zanimala nas je korozijska odpornost cirkonija v pogojih, katerim bi bil ta vijak izpostavljen v ustni votlini ob prisotnosti želodčnega soka v slini, kar se lahko zgodi ob bruhanju oziroma gastroezofagealnem refluksu.
Vzorce smo testirali z gravimetrično metodo, njihovo površino pa analizirali z elektronskim mikroskopom (SEM). Izpostavili smo jih simulirani slini z dodatkom HCl z vrednostmi pH = 1, 2, 3 ter 4 in jih pasivirali v raztopinah 24, 48, 72 in 96 ur.
Iz zbranih podatkov smo ugotovili, da ima cirkonij, ki tvori tako imenovani lastni oksid (ang. native oxide) dobro lastnost repasiviranja. Najvišjo korozijsko hitrost smo zasledili pri pH = 1 po 72 urah pasiviranja, nakar sledi repasiviranje po 96 urah. Vsi ostali vzorci so najvišjo korozijsko hitrost pridobili po 48 urah izpostavljenosti v mediju in se po tem času vsi repasivirali. Najnižjo korozijsko hitrost opazimo pri pH = 2 po 72 urah pasiviranja. Sklepamo lahko, da je za to razlog puferski sistem, ki je tudi naravno prisoten v slini in očitno izrazito deluje pri pH = 2 ali pa samo termodinamsko obnašanje korozijskega sistema pri teh pogojih.
Ključne besede: cirkonij, korozija, umetna slina, dentalni implantati, želodčna kislina
Objavljeno v DKUM: 28.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 3
Celotno besedilo (3,56 MB) |
4. Vpliv notranje faze na morfologijo polimernih materialov pri polimerizaciji emulzije : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjePolona Lekan, 2025, diplomsko delo Opis: Namen diplomskega dela je bil sintetizirati poli(metil metakrilat-ko-etilen glikol dimetakrilat) monolite, krajše poli(MMA-ko-EGDMA), s polimerizacijo emulzij z različnim deležem notranje faze (0–95 vol%). Delež notranje faze se je izkazal kot ključen parameter za nastanek por in morfologijo končnega polimera. Pri nizkih deležih so nastali kompaktni monoliti, pri srednjih deležih se je razvila celična struktura z redkimi povezovalnimi porami, pri visokih deležih pa odprta makroporozna mreža.
S pomočjo FT-IR spektroskopije in elementne analize smo potrdili uspešno vključitev monomerov MMA in EGDMA v polimerno mrežo. S SEM analizo smo potrdili prehod od kompaktne do spužvaste strukture, pri čemer se je v območju med 60 in 95 vol% notranje faze pokazalo izrazito povečevanje primarnih por ter postopno nastajanje in širjenje povezovalnih por, ob sočasnem tanjšanju sten porozne mreže. Meritve so potrdile, da povprečni premeri por in povezovalnih por naraščajo s povečevanjem deleža notranje faze. Premeri primarnih por so se v analiziranih vzorcih gibali od najmanjših 2,6 μm pri vzorcu PL-02 do največjih 44,2 μm pri PL-13, kar kaže na izrazito povečanje velikosti por. Povezovalne pore so bile zaznane šele od vzorca PL-08 dalje, pri čemer so se njihove vrednosti gibale od 0,7 μm (PL-08 in PL-10) do 10,3 μm (PL-13). Pri PL-09 so bile primarne pore enotne (≈5,5 μm), povezovalne pa majhne (1,2–1,8 μm). Tako primarne kot povezovalne pore so torej dosegle največje dimenzije v vzorcu PL-13 (95 vol% notranje faze).
Specifična površina, določena z BET metodo, je prav tako naraščala z večanjem poroznosti in dosegla največjo vrednost 5,42 m²/g pri 80 vol% notranje faze. Rezultati tako jasno potrjujejo povezavo med deležem notranje faze, morfologijo in specifično površino polimernih materialov.
Ključne besede: HIPE, poliHIPE, poli(MMA-ko-EGDMA), delež notranje faze, poroznost, FT-IR spektroskopija, SEM, BET analiza.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 4
Celotno besedilo (4,36 MB) |
5. Določanje tališč in difuzivnostnih koeficientov v sistemu peg 35000/CO2 : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeMiha Sternad, 2025, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo se osredotoča na določanje fizikalno-kemijskih in transportnih lastnosti sistema PEG 35000/CO2. PEG-i se zaradi svoje fiziološke sprejemljivosti uporabljajo v medicini in živilski industriji. Zaradi želje po zmanjšanju negativnih vplivov na okolje in zahtev po bolj kakovostnih in varnih produktih se raziskujejo nove tehnologije v kemijski industriji. Skupaj s SC CO2 se uporabljajo v visokotlačni tehniki procesiranja za uporabo v vedno novejših tehnologijah. Z uporabo kapilarne metode v optični celici smo določali tališče sistema. Najnižjo temperaturo tališča smo izmerili pri Tpovp. = 53 °C pri tlaku Ppovp. = 103 bar. Raziskava kaže na primerljivost z rezultati drugih študij, kjer si točke tališč na grafu temperatur v odvisnosti od tlaka sledijo podobnemu trendu. V magnetni suspenzijski tehtnici smo merili maso vzorca v nekem časovnem obdobju in na podlagi meritev sestavili matematične modele v obliki grafov ter izračunali difuzivnostne koeficiente in topnosti. Rezultati so kazali na neskladnost z rezultati drugih študij zaradi napak, kot sta temperaturno nihanje v okolici naprave in nepravilno merjenje višine vzorca v posodi.
Ključne besede: polietilen glikol, superkritični fluid, topnost, tališče, difuzivnostni koeficient
Objavljeno v DKUM: 07.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 6
Celotno besedilo (3,32 MB) |
6. Kemijske lastnosti strupa Kranjske sivke in njegova uporaba v kozmetičnih produktih : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeKlara Glušič, 2025, diplomsko delo Opis: Strup Kranjske sivke je manj raziskana surovina, ki postaja vedno popularna zaradi svojih lastnosti, katere so pomembne tako v kozmetiki kot v zdravstvu. Zato smo se v okviru te diplomske naloge odločili raziskati nekatere osnovnejše kemijske lastnosti čebeljega strupa, kot so vsebnost proteinov, antioksidativna aktivnost in protivnetna aktivnost. Pri tem smo primerjali pet vzorcev, ki so se razlikovali po času nabiranja, glede na obdobja paše čebel, in po mestu nabiranja strupa. Hkrati pa smo preverili obstojnost primera emulzije in hidrogela, ki vsebujeta raziskovano učinkovino.
Rezultati uporabljene Bradfordove metode so pokazali visoko vsebnost proteinov v vzorcih, ki je znašala približno 90 %.To je bilo pričakovano glede na sestavo, ki jo podajajo članki na temo strupa medonosnih čebel. Podobno temu so rezultati antioksidativne analize z DPPH radikalom in protivnetne aktivnosti, dokazane z metodo, ki uporablja jajčni albumin, pokazali pričakovane vrednosti glede na opise drugih avtorjev. Pri tem je test antioksidativne aktivnosti pokazal 50 % inhibicijo pri koncentraciji okoli 30 mg/mL, z odstopanjem dveh vzorcev, zaradi prisotnih nečistoč. Test protivnetne aktivnosti pa je pokazal od 30 do 45 % inhibicijo.
Ključne besede: Čebele, strup, kozmetika, lastnosti, kemija, proteini, antioksidativnost, protivnetnost, krema, hidrogel
Objavljeno v DKUM: 29.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 20
Celotno besedilo (1,92 MB) |
7. Razvoj magnetno-zeolitnega nanokompozita na osnovi mikrovalovno sintetiziranih magnetnih nanodelcev : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeLucija Lučka Durič, 2025, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je zajeta sinteza MND in magnetno-zeolitnega nanokompozita z mikrovalovno pečico, pri različnih razmerjih med zeolitom 4A in MND. Nadalje je obravnavana karakterizacija dobljenih produktov pri različnih razmerjih med zeolitom 4A in MND, in sicer 1:1, 2:1, 3:1 in 5:1. Karakterizacijo smo izvedli s Fourierjevo transformirano infrardečo spektroskopijo (FTIR), termogravimetrično analizo (TGA), dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS), vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM), Brunauer–Emmett–Tellerjevo metodo (BET) in vibracijskim vzorčnim magnetometrom (VSM). Rezultati kažejo, da so magnetno-zeolitni nanokompoziti bili uspešno sintetizirani z mikrovalovno metodo. FTIR in TGA potrjujeta prisotnost obeh komponent, torej zeolita 4A in MND, kjer so pri TGA opazne spremembe povezane z vezano vodo in specifični signali na FTIR spektrih za obe komponenti magnetno-zeolitnega nankompozita. Meritve velikosti delcev potrjujejo njihovo nanometrsko območje in nagnjenost k agregaciji v odvisnosti od časa. Nadalje magnetne meritve kažejo superparamagnetno obnašanje delcev, ki se zmanjšuje z večanjem količine zeolita, ki je nemagneten. Podobno je opazno tudi pri BET, kjer površina in prostornina pri razmerju med zeolitom 4A in MND 1:1 in 5:1 ob povečanem dodatku zeolita upadeta na polovico.
Ključne besede: zeolit, magnetni nanodelci, magnetno-zeolitni nanokompozit, mikrovalovna metoda in nanoplastika
Objavljeno v DKUM: 24.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 32
Celotno besedilo (2,15 MB) |
8. Računalniška simulacija visokotemperaturnih toplotnih črpalk za namene ogrevanja in hlajenja : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeLeon Ljubec Zajko, 2025, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo prikazuje študijo o visokotemperaturnih toplotnih črpalkah. Delali smo simulacije s tremi različnimi hladilnimi sredstvi, te so R717, R1234ze(E) in R1233ze(E), ki so imeli temperaturo od 20°C do 45°C, s katerimi smo segrevali vodo od 60°C do 85°C. Ugotovili smo, da je bila učinkovitost R717 najboljša pri vseh temperaturah. COP je pri hladilnem sredstvu R717 naraščal eksponentno, pri R1233zd(E) in R1234ze(E) pa je ta vrednost naraščala bolj linearno.
Naši rezultati učinkovitosti toplotnih črpalk in teh različnih hladilnih sredstvih so sovpadali s vredsnostmi, ki jih imajo komercialne toplotne črpalke, pri doseganju teh temperatur. Naši rezultati hladilnih sredstev so tudi sovpadali z njihovimi P-H diagrami.
Naredili smo tudi ekonomsko analizo in smo ugotovili, da se začetna investicija v toplotno črpalko povrne v 5-em ali 6em letu. Saj je so toplotne črpalke zelo ekonomične.
Ključne besede: Toplotna črpalka, COP, hladilno sredstvo, ogrevanje, hlajenje.
Objavljeno v DKUM: 24.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 6
Celotno besedilo (4,28 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
9. Uporaba pametne embalaže za živila in njen vpliv na okolje : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeInes Perković, 2025, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko zavržene hrane, ki predstavlja pomemben izziv sodobne družbe. Posebej problematično je sadje, ki spada med najpogosteje zavržene skupine živil, pri čemer imajo banane pomemben delež. Kljub njihovi priljubljenosti na svetovni ravni so zaradi občutljivosti na hitro zorenje in propadanje pogosto zavržene, kar povzroča izgubo virov ter energije, vložene v pridelavo, transport in skladiščenje.
Diplomsko delo preučuje vpliv različnih vrst embalaže na podaljšanje obstojnosti banan in okoljske vplive njihove dobavne verige. S programom OpenLCA smo izvedli analizo življenjskega cikla, pri čemer smo spremljali vplive od pridelave banan do njihove uporabe pri potrošniku. V raziskavo so bile vključene tri vrste embalaže za banane: vrečka iz polietilena nizke gostote, biorazgradljiva vrečka in kartonska škatla. Koncentracije ogljikovega dioksida in kisika smo spremljali s senzorji, dodatno pa smo testirali tudi aktivno embalažo z absorberji kisika in etilena.
Analiza življenjskega cikla je pokazala, da največji okoljski vpliv izhaja iz transporta zaradi dolgih razdalj v dobavni verigi banan, pomemben delež pa predstavlja tudi poraba električne energije za hlajenje v skladiščih. Vpliv embalažnih materialov je bil razmeroma majhen. Rezultati eksperimentalnega dela kažejo, da aktivna embalaža z absorberji upočasni zorenje in s tem podaljša obstojnost banan. Najbolj učinkovita je bila kombinacija absorberjev kisika in etilena pri polietilenskih vrečkah, medtem ko se je pri biorazgradljivih vrečkah kot ustreznejši izkazal absorber kisika
Ključne besede: Dobavna veriga banan, zavržena hrana, pametna embalaža, aktivna embalaža, absorberji kisika in etilena, podaljšanje roka uporabnosti, analiza življenjskega cikla, trajnostni razvoj
Objavljeno v DKUM: 23.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 15
Celotno besedilo (5,90 MB) |
10. Funkcionalizacija visoko poroznih stirenskih polimerov v pretočnem reaktorju : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeDejan Gavrić, 2025, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu smo sintetizirali zamrežene visoko porozne poliHIPE materiale na osnovi vinilbenzil klorida (VBC) in divinilbenzena (DVB), katere smo pripravili s prosto radikalsko polimerizacijo monomerne faze emulzij z visokim deležem notranje faze (HIPE). Te polimere smo nadalje hiperzamrežili s post polimerizacijsko reakcijo Friedel-Craftsovega alkiliranja v šaržnem in kontinuirnem (pretočnem) postopku, ter primerjali njihovo učinkovitost.
Polimere smo sintetizirali z različnimi stopnjami zamreženja (5, 10, 30 in 70 mol% DVB), kjer smo za iniciator uporabili AIBN in surfaktant Span 80 kot stabilizator HIP emulzij.
Osnovni poliHIPE materiali so izkazovali značilno odprto celično strukturo z nizkimi specifičnimi površinami (2-6 m2/g). Hiperzamreženje v šaržnem reaktorju pa je povzročilo znatno povečanje specifične površine (do 418 m2/g) in nastanek mezo in mikro por, ki smo jih dokazali s pomočjo dušikovih adsorpcijsko–desorpcijskih izoterm (BJH in t-plot metoda).
Kontinuirno hiperzamreženje v pretočnem reaktorju je omogočilo še bolj izrazito povečanje specifične površine (do 552 m2/g) ter povečanje volumna nastalih mikro por v primerjavi s šaržnim postopkom. Slike posnete z vrstičnim elektronskim mikroskopom so pokazale, da se pri kontinuirnem postopku ohrani poliHIPE morfologija, hkrati pa se zmanjša mehanska degradacija polimernega materiala. S potenciometrično titracijo smo določili, da se masni delež kloridnih ionov po hipezamreženju drastično zmanjša, kar sovpada s povišanje BET specifične površine in narašnjem volumna mezo in mikro por po hiperzamreženju, s čimer smo dodatno potrdili uspešnost hiperzamreženja, ki je glede na vse rezultate karakterizacijskih metod bolj uspešno pri reakciji v pretoku.
Rezultati potrjujejo, da kontinuirni postopek hiperzamreženja omogoča krajši čas reakcije in izboljšane strukturne lastnosti materiala v primerjavi s šaržnim postopkom.
Ključne besede: poliHIPE, hiperzamreženje, pretočni reaktor, kontinuirno hiperzamreženje
Objavljeno v DKUM: 23.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 19
Celotno besedilo (2,44 MB) |
