SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 1748
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravna vprašanja državnega štipendiranja
Barbara Ploj, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava pravna vprašanja državnega štipendiranja. Primarna zakona, ki posegata na področje državnega štipendiranja sta Zakon o štipendiranju in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. V prvem delu diplomske naloge so opredeljeni splošni pojmi, ki se nanašajo na državno štipendijo, kot sta štipendist in štipenditor. Sledi umestitev državne štipendije v sistem socialne varnosti ter razvoj politike državnega štipendiranja v Republiki Sloveniji. Diplomsko delo se nadaljuje z navedbo ostalih možnosti, ki jih imajo dijaki in študentje, da pridobijo katero drugo obliko štipendije ter podrobnejšim opisom namena in funkcije štipendiranja. Osrednji del naloge se nanaša na državno štipendijo, kjer jo podrobneje opisujem in opredeljujem. Obrazložen je postopek, vir financiranja, upravičenci, pogoji za mirovanje štipendijskega razmerja, prenehanje, odvisnost pridobitve od materialnega položaja oseb ter organi, ki sodelujejo v postopku pri uveljavljanju pravice. Ker se v Republiki Sloveniji pripravlja nekaj novosti na področju štipendiranja, sem predstavila tudi ključne novosti, ki jih bo prinesla reorganizacija Centrov za socialno delo ter novela Zakona o štipendiranju, ki bo v veljavo stopila v študijskem letu 2018/2019.
Ključne besede: štipendija, štipendist, sodna praksa, Center za socialno delo, upravni postopek, pravice iz javnih sredstev, socialna varnost
Objavljeno: 06.08.2018; Ogledov: 110; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (1,29 MB)

2.
Varovanje osebnih podatkov na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter na avstrijskem in nemškem ministrstvu, pristojnem za delo
Andrej Omerzel, 2018, diplomsko delo

Opis: Zaradi bliskovitega in vseobsegajočega tehnološkega napredka lahko trdimo, da je zasebnost mrtva oziroma v svojih zadnjih izdihljajih. Tako v zasebnem kot v javnem sektorju se z različnimi nameni vse hitreje in v vse večjem obsegu zbirajo osebni podatki. V zasebni sferi predvsem z namenom profiliranja potencialnih kupcev in lažje prodaje, v javni sferi pa z namenom lažjega nadzora nad državljani in izvrševanjem nacionalnih zakonodaj. Varovanje zasebnosti in osebnih podatkov predstavlja enega izmed temeljev nove EU zakonodaje. Vse države članice posodabljajo nacionalne zakonodaje, ki se dotikajo varovanja osebnih podatkov. Z diplomskim delom želim dokazati podobnosti slovenske, avstrijske in nemške zakonodaje iz varovanja osebnih podatkov, hkrati pa osvetliti posamezne razlike. Potrditev hipotez bom podkrepil s primerjanjem vseh treh nacionalnih zakonodaj, in sicer na podlagi rezultatov krajšega vprašalnika, ki bo posredovan na vsa tri ministrstva in proučevanjem domače in tuje literature na nivoju primerjanja dejstev in procesov z namenom odkrivanja podobnosti in razlik.
Ključne besede: Varstvo osebnih podatkov, osebni podatki, splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, nemško ministrstvo za delo, avstrijsko ministrstvo za delo.
Objavljeno: 20.07.2018; Ogledov: 126; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (524,25 KB)

3.
Rejniška pogodba: primerjava med Slovenijo in Hrvaško
Sara Šešerko, 2018, diplomsko delo

Opis: V Ustavi Republike Slovenije predstavlja starševstvo temeljno človekovo pravico vsakega posameznika. Ker rejništvo predstavlja enega izmed posegov v to pravico, je to institut, ki zahteva ažurno prilagajanje pravni ureditvi in tudi preverjanje v praksi. Otrok se v Republiki Sloveniji namesti v rejništvo, v kolikor nima svoje družine ali če iz kakšnih drugih razlogov ne more prebivati pri svojih starših. Preden pa lahko rejnik začne izvajati rejništvo, mora izpolniti določene pogoje in pridobiti dovoljenje za izvajanje rejništva, pri čemer je slovenska pravna ureditev zelo podobna hrvaški. V Republiki Sloveniji bo po novi zakonodaji poslej večjo vlogo pri odločanju o rejništvu imelo sodišče, medtem ko v hrvaški pravni ureditvi, to vlogo nosi še vedno center za socialno delo. Bistvo diplomskega dela, je v okviru postopka oddaje rejenca v rejništvo, sklenitev rejniške pogodbe, ki ima tudi določeno pogodbeno vsebino. Po hrvaški zakonodaji je ta vsebina širša, čeprav jo opredeljuje zgolj en zakon. Pomembno je poudariti tudi, da rejniško pogodbo na Hrvaškem sklene pristojni center za socialno delo na področju stalnega prebivališča rejnika in rejnik, pri nas pa pristojni center za socialno delo na področju stalnega prebivališča rejenca in rejnik. Naša zakonodaja glede rejništva je obsežnejša, vprašanje pa je ali je tudi boljša in učinkovitejša.
Ključne besede: Rejništvo, rejniška pogodba, družinsko pravo, Slovenija, Hrvaška.
Objavljeno: 18.07.2018; Ogledov: 84; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (881,24 KB)

4.
Odškodninska odgovornost za nesklenitev pogodbe
Selmin Kičin, 2018, diplomsko delo

Opis: Problematika odškodninske odgovornosti za nesklenitev pogodbe izpostavlja vprašanje, kakšne so obveznosti in pravice strank pred njeno sklenitvijo. Pomemben doprinos k sklenitvi pogodbe predstavljajo predhodna dogovarjanja, pripravljanja in sklepanje kompromisov, kar razumemo pod pojmom pogajanja. Zaradi samega namena pogajanj jih zakonodajalec ni uredil do te mere, da bi preveč omejeval želje in ravnanja strank preden sklenejo pravni posel. V Obligacijskem zakoniku (OZ) zasledimo le nekaj temeljnih določb, ki urejajo to področje. 20. člen OZ predstavlja vodilo pri razumevanju pogajanj in določa v katerih primerih stranka odgovarja za škodo. Poleg tega nas pri presoji ali morebiti gre za nepoštena pogajanja usmerjajo temeljna načela obligacijskega prava, tj. načelo vestnosti in poštenja, načelo prepovedi povzročanja škode itd. Zakon sicer dopušča možnost odstopa od pogajanj brez sankcij, vendar zgolj takrat, ko so za to podani upravičeni razlogi. Med pogajanji mora torej vsaka stranka postopati tako, da drugi stranki ne povzroča škodo. V nasprotnem primeru pravila o odškodninski odgovornosti nepošteni stranki, ob zahtevku nasprotne stranke, nalagajo dolžnost povrnitve povzročene škode. Širši pogled na to problematiko, skupaj z odgovorom na vprašanje v zvezi z dokaznim bremenom glede posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, ponuja sodna praksa. Pogajanja pa niso edini institut vezan na fazo pred sklenitvijo pogodbe, saj zakon predvideva še nekaj sorodnih institutov, ki so si tako v razmerju do pogajanja kot tudi med seboj podobni, a se kljub temu v določenih lastnostih razlikujejo.
Ključne besede: culpa in contrahendo, načelo vestnosti in poštenja, pogajanja, nepoštena pogajanja, odstop od pogajanj, (ne)poslovna odškodninska odgovornost, dokazno breme.
Objavljeno: 16.07.2018; Ogledov: 82; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (568,22 KB)

5.
Kazenskopravno varstvo pred poškodovanjem in uničenjem nepremičnine
Staša Vah, 2018, diplomsko delo

Opis: Uvodna poglavja diplomskega dela opredeljujejo osnovne pojme stvarnega prava, ki predstavljajo objekt kazenskopravnega varstva v okviru obravnavanih kaznivih dejanj. Najprej je podana stvarnopravna definicija pojma nepremičnina, ki ji kazensko pravo nudi svoje varstvo pred poškodovanjem in uničenjem. Po naravi stvari nepremičnine predstavljajo zemljišča in vse, kar je z njimi organsko in trajno spojeno na način, da premik z enega na drugo mesto ni možen ali pa je možen le z bistvenim posegom v njeno substanco. Sledi predstavitev dogmatike splošnega pojma kaznivega dejanja, ki je temeljno izhodišče za razumevanje analiziranih kaznivih dejanj. Kazenskopravno varstvo pred poškodovanjem in uničenjem nepremičnine je predmet te diplomske naloge, pri čemer med kazniva dejanja, ki imajo za posledico poškodovanje ali uničenje nepremičnine, uvrščamo: kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1, kaznivo dejanje požiga po 222. členu KZ-1 ter kaznivo dejanje poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote po 219. členu KZ-1. Analizirana kazniva dejanja sistematično uvrščamo v posebni del kazenskega zakonika z naslovom Kazniva dejanja zoper premoženje. Torej je kazenskopravna dobrina, v okviru katere varujemo tudi nepremičnine, premoženje. Kazenskopravno normo vsakega posameznega kaznivega dejanja sem podrobno analizirala z vidika objekta varstva, izvršitvenega ravnanja, storilca, protipravnosti in krivde. Po pregledu sodne prakse v zvezi z analiziranimi kaznivimi dejanji sem ugotovila, da je ni veliko, predvsem pa izpostavlja problematiko razumevanja objektov varstva pri kaznivemu dejanju požiga po 222. členu KZ-1, ki je specialnejše v primerjavi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1. Prav tako je kaznivo dejanje poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega, naravnega pomena ali naravne vrednote po 219. členu KZ-1 specialnejše v primerjavi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1, pri čemer pa sodne prakse, ki bi utemeljevala uporabo 219. člena KZ-1, skoraj ni. Glavni del diplomskega dela zajema teoretično analizo kaznivih dejanj, ki imajo za posledico poškodovanje in uničenje nepremičnine, prav tako sem se dotaknila nekaterih institutov splošnega dela kazenskega prava, kot so ravnanje, bit inkriminacije, protipravnost, krivda, poskus in instituta hujše posledice, pri čemer pa instituta hujše posledice zakonodajalec ne uporablja v zvezi z analiziranimi kaznivimi dejanji.
Ključne besede: kazensko pravo, kaznivo dejanje, nepremičnina, stvar, objekt, hujša posledica, požig, poškodovanje, uničenje, sodna praksa
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 139; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (510,03 KB)

6.
Posebnosti pravnega položaja komanditista
Filip Breznik, 2018, diplomsko delo

Opis: Komanditna družba je osebna družba, v kateri se združujeta dve vrsti družbenikov, pri kateri ima vsak od njiju različni vlogi. Po temeljni zasnovi je upravljanje družbe v rokah komplementarjev, kapital pa družbi zagotavljajo komanditisti. Komplementarji so za obveznosti družbe osebno in neomejeno odgovorni, komanditisti pa praviloma za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Za urejanje notranjih pravnih razmerij med družbeniki velja načelo pogodbene svobode, tako da lahko ta razmerja uredijo družbeniki z družbeno pogodbo drugače, kot jih ureja zakon. Nasprotno pa pri pravnih razmerij družbenikov do tretjih velja kogentna pravna ureditev, predvsem zato, da se varujejo interesi upnikov in varnosti pravnega prometa. Diplomsko delo sistematično obravnava pravni položaj komanditista, vključno z njegovimi specifikami, ob tem pa ga tudi primerja s pravnim položajem komplementarja. V uvodu je predstavljena zgodovina komanditne družbe, ki sega v čas srednjega veka, in njen razvoj do današnjega časa. Sledi obravnava nomotehnične ureditve pravnega položaja komanditista, ki se razlikuje od nomotehnične ureditve pravnega položaja komplementarja, saj se zanj uporabljajo določbe, ki veljajo za položaj družbenika v d.n.o. Pravni položaj komanditista je izrecno urejen v poglavju o k.d. V nadaljevanju je predstavljena ustanovitev same k.d. in njeno preoblikovanje, do katerega pride v primeru sprememb personalnega substrata družbe. Osrednji del diplomskega dela predstavlja analiza posebnosti pravnega položaja komanditista v luči zakonskih določb ZGD-1 v poglavju o k.d. Analiza je razdeljena na dva dela, in sicer na analizo posebnosti pravnega položaja komanditista v notranjih pravnih razmerjih s komplementarjem in na analizo posebnosti v zunanjih pravnih razmerjih komanditista do tretjih oseb. Posamezni instituti so predstavljeni in primerjani z nemškim pravnim redom, saj je temeljna zasnova k.d. prevzeta iz nemškega prava, če izvzamemo ureditev o pravni osebnosti družbe in izključitvi komanditista iz vodenja družbe.
Ključne besede: komanditna družba, osebne družbe, komanditist, komplementar, družba z neomejeno odgovornostjo, družbena pogodba.
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 123; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

7.
Odgovornost ministrice oz. ministra
Tomaž Škerget, 2018, diplomsko delo

Opis: Za presojanje odgovornosti ministrov oziroma državnih funkcionarjev je potrebno ločiti med pravno in politično odgovornostjo. Za pravno odgovornost je značilno, da je vsaj načelno urejena v zakonodaji, medtem ko se je politična odgovornost razvila v teoriji in praksi in načeloma ni predvidena v formalnih aktih. Politično odgovornost lahko razdelimo na individualno in kolektivno ter na drugi strani na subjektivno in objektivno. Glede prve delitve velja, da je v praksi bolj uveljavljena kolektivna odgovornost ministrov. Pri drugi delitvi pa je mogoče reči, da objektivna sodi na področje odstopa ministrov, subjektivna pa na področje razrešitve in ustavne obtožbe. V raziskavi se je potrdil sistem zavor in ravnovesij med vejami oblasti. To se kaže tako pri imenovanju kot tudi pri razrešitvi ministrov. Predsednik vlade (izvršilna veja oblasti) predlaga ministre, državni zbor (zakonodajna veja oblasti) pa jih imenuje na njihove položaje. Pri prenehanju funkcije ministrom velja, da državni zbor sprejme njihove odstope ali predloge za razrešitev ali pa jih celo obtoži pred ustavnim sodiščem. S presojo ministrove odgovornosti se dotaknemo razmerja med politiko in pravom. Splošno povedano velja, da je pravo bolj statično kot politika, to se izraža že v dokumentih in predpisih, ki so na področju politike veliko bolj raznoliki kot na področju prava, gre za odraz večje elastičnosti politike. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da pravo nudi več zanesljivosti in posledično varnosti kakor politika, ki v nasprotju s pravom nima predvidenih postopkov za vse vrste sankcioniranja, prav tako pa v politiki niso dostopne vse norme. To pa v pravu ni mogoče, saj bi se s tem kršilo že ustavno načelo pravne države. V diplomski nalogi je predstavljena še odškodninska odgovornost države za ravnanje njenih organov. Velja, da bo država ob izpolnjenih predpostavkah odgovorna tudi za ravnanje ministrov oziroma njim neposredno podrejenih organov, če so osebam povzročili škodo.
Ključne besede: Politična odgovornost, odgovornost ministra, politika, odgovornost države, ustavna obtožba ministra, odstop in razrešitev ministra.
Objavljeno: 09.07.2018; Ogledov: 111; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (770,17 KB)

8.
Civilnopravni vidiki nepoštenih poslovnih praks pri sklepanju pravnih poslov
Urban Kralj, 2018, diplomsko delo

Opis: Nepoštene poslovne prakse so del potrošniškega prava, ki je v zadnjem obdobju, predvsem znotraj Evropske unije, doživel velik razvoj. Ker se je evropski zakonodajalec zavedel pomembnosti varstva potrošnikov, je njihove pravice podrobno uredil z mnogimi pravnimi akti, ki so tudi poenotili pravila znotraj držav članic. Enako velja za področje nepoštenih poslovnih praks, kjer imamo detajlna pravila, ki določajo, katera dejanja vse so tako prepovedana. Kljub temu pa se pojavlja vprašanje, kako je s sklenitvijo in veljavnostjo pravnega posla v primerih, ko je tak pravni posel obremenjen z nepošteno poslovno prakso, saj tako Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah kot tudi nacionalni Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami tega ne določata. V diplomskem delu najprej predstavim nepoštene poslovne prakse, v nadaljevanju pa civilnopravne vidike le-teh, v okviru tega pa tudi posledice pravnih poslov, sklenjenih ob ravnanju, ki šteje za nepošteno poslovno prakso. Predstavljena je tudi relevantna sodna praksa.
Ključne besede: nepoštena poslovna praksa, varstvo potrošnikov, sklepanje pravnih poslov, civilnopravne posledice, napake volje, veljavnost pravnega posla.
Objavljeno: 09.07.2018; Ogledov: 117; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (299,04 KB)

9.
Analiza pristojnosti Varnostnega sveta na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine OZN
Gal Safran, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je zasnovano kot preglednica členov VII. poglavja Ustanovne listine Organizacije združenih narodov z njihovo analizo, ki vsebuje namen, uporabo in morebitne spornosti, ki iz njih izhajajo, vsak člen pa je tudi utemeljen s primeri uporabe iz zgodovine, ki so prikazali njegove prednosti in pomanjkljivosti. Osrednje poglavje se prične z analizo 39. člena Ustanovne listine in pojmov ogrožanja miru, kršitev miru in dejanj agresije, katerih obstoj mora Varnostni svet Organizacije združenih narodov ugotoviti kot predpogoj za uporabo začasnih ukrepov, ukrepov brez uporabe sile in oboroženih ukrepov. Te tri vrste ukrepov so nato razdelane v okviru členov, iz katerih izhajajo. Pri podpoglavju, ki obravnava oborožene ukrepe sta obravnavana tudi koncepta delegiranja pristojnosti za izvajanje oboroženih ukrepov in mirovnih operacij s pristojnostmi po VII. poglavju, ki sta se razvila kot glavna načina za premostitev praznine, ki je nastala zaradi neformiranja stalne vojske Združenih narodov, kot je bila predvidena v poglavju. Na koncu je v okviru analize zadnjega, 51. člena VII. poglavja Ustanovne listine, obravnavana še pravica do samoobrambe in variacije, ki so iz nje izšle.
Ključne besede: VII. poglavje Ustanovne listine, Varnostni svet, ogrožanje miru, kršitve miru, dejanja agresije, neoborožene sankcije, oboroženi ukrepi, pravica do samoobrambe, kolektivna samoobramba
Objavljeno: 09.07.2018; Ogledov: 93; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (352,88 KB)

10.
Varovanje miru po Ustanovni listini OZN
Monika Lesar, 2018, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo predstavlja področje Ustanovne listine OZN, ki ureja varovanje mednarodnega miru in varnosti. Bistveni za to področje sta poglavji VI in VII Listine ZN. Organizacija združenih narodov je v Listini ZN vzpostavila sistem kolektivne varnosti, ki temelji na prepovedi uporabe sile. Kolektivna varnost je tudi osrednjega pomena za to diplomsko delo. Naloga se v prvem delu osredotoča na predstavitev osnov, ki so potrebne za razumevanje koncepta kolektivne varnosti, in sicer bom najprej predstavila Ustanovno listino OZN z zgodovinskega vidika in z vidika mednarodnega prava. Pomembno je tudi navesti cilje in načela OZN, na katerih gradi celotna Listina ZN in katere morajo OZN pri svojem delu ves čas upoštevati in iz njih izhajati. Nato sem se osredotočila na organe, ki so ključni na področju varovanja miru, predvsem sem tukaj hotela ugotoviti ali ima VS, kot primarni organ na področju varovanja miru, izključne pristojnosti ali pa imajo tudi drugi organi OZN kakšne dopolnilne pristojnosti in pooblastila na tem področju. Jedro naloge je v predstavitvi mirnih načinov reševanja sporov in izvršilnih ukrepov po sedmem poglavju Listine ZN. Na zadnje sta predstavljena še razorožitev in mirovne operacije OZN, ki ju lahko označimo za ena izmed osrednjih dejavnikov ohranjanja mednarodnega miru in varnosti. Mirovne operacije niso izrecno urejene v Listini ZN, vendar sem jih kljub temu predstavila zaradi njihovega pomena in ker jih nekateri dejansko uvrščajo med šesto in sedmo poglavje Listine ZN.
Ključne besede: Ustanovna listina OZN, Varnostni svet, kolektivna varnost, mednarodno pravo, mirovne operacije, varovanje miru, OZN, razorožitev
Objavljeno: 09.07.2018; Ogledov: 90; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici