Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pričujoča diplomska naloga temeljito obravnava nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi javnimi funkcijami. Za razumevanje instituta nezdružljivosti je pomembno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki ga v nalogi podrobno predstavim. Diplomsko delo bralcu sistematično predstavi institut nezdružljivosti in ga osvetli z različnih zornih kotov. Tako so v uvodnih poglavjih navedene nekatere splošne značilnosti našega ustavnega sistema, opredelitev javnih funkcionarjev in nekatera teoretična ter zgodovinska izhodišča o nezdružljivosti funkcij. Nato so po posameznih poglavjih nazorno predstavljeni posamezni primeri nezdružljivosti, na koncu pa je predstavljen institut neizvoljvosti in nekatere druge omejitve za funkcionarje. Diplomska naloga podrobno obravnava nezdružljivost poslanske funkcije s funkcijo predsednika države, člana državnega sveta, predsednika vlade, ministra, sodnika ustavnega sodišča, sodnika, državnega tožilca itd. Eno izmed ključnih poglavij je zagotovo poglavje o nezdružljivosti funkcije poslanca s funkcijami v lokalni skupnosti. Predvsem je sporno, ker slovenska ustava in zakonodaja dopuščata, da ista oseba hkrati opravlja funkcijo poslanca in župana. Skozi nalogo ugotovimo, da pozitivna zakonodaja v Republiki Sloveniji dopušča poslancem hkratno opravljanje več (nezdružljivih) funkcij, kar je v nasprotju s pravno teorijo in primerjalno prakso. Zakonska in ustavna podlaga za nezdružljivost poslanske funkcije je pomanjkljiva in bi jo bilo potrebno dopolniti. Položaj poslanca je svoboden (avtonomen) in tudi to onemogoča, da bi se poslanca sankcioniralo. Funkcija poslanca in župana je nezdružljiva, zato bi bilo potrebno to področje urediti drugače.
Ključne besede: Institut nezdružljivosti, načelo delitve oblasti, javni funkcionarji, ustavno pravo, poslanec državnega zbora, župan, neizvoljivost, inkompatibilnost.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 127; Prenosov: 3
Celotno besedilo (415,73 KB)

Opis: Glavna skrb vseh mednarodnih vlagateljev je varstvo neposrednih tujih naložb (NTN). Prepričani morajo biti v to, da jim bo njihova naložba povrnila ves pričakovan dohodek. Da pa lahko razumemo varstvo NTN, je najprej potrebno razumeti kaj NTN sploh so. NTN so vse naložbe iz tujine z namenom kontrolirati ciljno družbo, pri čemer vlagateljev kontrolni delež presega 10% pravic v ciljni družbi. Ta 10% prag je določen zato, da lahko od neposrednih tujih vlagateljev ločimo portfelij vlagatelje, katerih namen ni kontrolirati družbe ali na kakršenkoli drug način aktivno sodelovati v družbi kot delničarji ali družbeniki. Varovanje NTN sestavljata dva bistvena dela: razlastitev ('taking') in uprava ('red tape'). Razlastitev je najnevarnejša oblika vsiljevanja države-gostiteljice v pravico tujega vlagatelja. Torej, če želi biti država prepoznavna kot privlačna država za NTN, mora slediti standardu, po katerem je razlastitev mogoča le zaradi zelo omejenih razlogov v javnem interesu, proti plačilu in samo proti nadomestilu. Ta kriterij zpolnjujeta obe, Slovenija in Nemčija. Država mora zaščititi neposredne tuje vlagatelje pred posredno razlastitvijo. To pomeni, da mora država-gostiteljica predpisati ustrezne ukrepe, ki bodo učinkovito preprečili sitnosti in izgon vlagateljev iz države samo zaradi neprimernega birokratskega in neprijateljskega pristopa celotne uprave. Takšna neprijateljska pravila so lahko v obliki zaviralnih upravnih ukrepov ali pa v obliki nezadostnega ali delnega sodnega varstva. Dejstvo, da je Slovenija, v preteklosti tudi Nemčija, dosegla visoko stopnjo varstva NTN na vseh področjih. Zadostna zaščita NTN obstaja, ne samo na področju lastnine, ampak tudi na področju intelektualne lastnine, pri davkih, skupnem nadzoru in reševanju sporov.
Ključne besede: neposredna tuja naložba, Slovenija, Nemčija, tuji vlagatelj, investicijska klima, prevzem, razlastitev, nacionalizacija, korporacija in repatriacija.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 113; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,06 MB)

Opis: S ciljem povečati učinkovitost sodobnega kazenskega pravosodja mnoge države iščejo rešitve v uvajanju različnih oblik konsenzualnih postopkov, ki dopuščajo strankam v postopku določeno stopnjo avtonomije pri razpolaganju s predmetom obtožbe. Možnost pogajanja o predmetu obtožbe in kazenski sankciji, ki v najbolj očitni obliki pride do izraza v konsenzualnih postopkih, ki sledijo ameriškemu plea bargaining, poraja med teoretiki različna stališča in argumente, predvsem v luči temeljnih procesnih načel in ciljev na katerih temelji kontinentalni kazenski postopek. Pojem konsenzualnosti v sodobnem kazenskem procesnem pravu v najširšem smislu vključuje vse tiste postopke, skozi katere se v skladu z načelom oportunitete v večji ali manjši meri daje obdolžencu možnost, da vpliva na končni izid kazenskega postopka. Skupna značilnost vseh konsenzualnih postopkov je, da so vezane na priznanje krivde obdolženca. Kljub mnogim teoretičnim stališčem, ki govorijo proti konsenzualnim postopkom, jih mnoge kontinentalne države v okviru reform kazenske zakonodaje sprejemajo in prilagajajo svojim notranjim pravnim ureditvam. Še vedno je razbrati previdnost evropskih zakonodajalcev pri predpisovanju pogojev uporabe konsenzualnih institutov, saj načeloma pridejo v poštev v primeru lažjih oziroma srednje težkih kaznivih dejanj. Trendu širjenja konsenzualnosti v kazenskem postopku sledijo celo mednarodna kazenska telesa, katerim se posledično očita izgubljanje legitimnosti in spodkopavanje ideje restorativne pravičnosti.
Ključne besede: avtonomija posameznika, konsenzualni postopki, konsenzualnost, temeljna procesna načela, plea bargaining, pogajanja, priznanje krivde
Objavljeno v DKUM: 20.02.2023; Ogledov: 132; Prenosov: 8
Celotno besedilo (439,19 KB)

Opis: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja. Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino. Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja. Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Ključne besede: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Objavljeno v DKUM: 24.03.2021; Ogledov: 2251; Prenosov: 315
Celotno besedilo (1,36 MB)

Opis: Država zaradi velike porabe energije načrtuje izgradnjo hidroelektrarn na reki Muri, ki je zadnja prostotekoča reka v Sloveniji, čeprav projekt zadnja leta, zaradi močnih uporov aktivistov, stagnira. Hidroelektrarne bi naj kot drug javni interes nadvladale nad javnim interesom ohranjanja narave po Direktivi o habitatih in bi zato bila mogoča umestitev v zavarovano območje (Natura 2000). V delu sem opisala splošne pogoje in izjeme iz člena 4/7 Okvirne direktive o vodah, ki jih je prav tako potrebno upoštevati pri planiranju objektov. Prav tako sem opisala in primerjala postopek celovite presoje vplivov na okolje in postopek presoje vplivov na okolje ter postopek prevlade drugega javnega interesa nad javnim interesom ohranjanja narave. Diplomsko delo je razdeljeno na štiri poglavja. Prvo poglavje zajema kratek uvod in opis vsebine diplomskega dela. V drugem poglavju je obravnavan pojem prevladujoč javni interes nad javnim interesom ohranjanja narave, vse pa je podkrepljeno s pregledom Direktive o habitatih, predvsem člena 6/4, in prakso Sodišča Evropske unije. V tretjem poglavju so predstavljeni splošni pogoji po Okvirni direktivi o vodah in izjeme od teh pogojev, ki prav tako morajo biti izpolnjeni, če želi investitor projekta uveljaviti prevladujoč javni interes. Četrto poglavje vsebuje podroben opis postopka CPVO in postopka PVO ter postopek prevlade drugega javnega interesa v povezavi z njima.
Ključne besede: Direktiva o habitatih, Okvirna direktiva o vodah, javni interes, prevladujoč javni interes, postopek celovite presoje vplivov na okolje, postopek presoje vplivov na okolje, postopek prevlade drugega javnega interesa nad javnim interesom ohranjanja narave
Objavljeno v DKUM: 13.01.2021; Ogledov: 802; Prenosov: 68
Celotno besedilo (238,47 KB)