1. Oblike družbenega nadzorstva in njihov vpliv na deviantno vedenje posameznikaJana Vigali, 2009, diplomsko delo Opis: Družbeno nadzorstvo so vsa sredstva in dejavniki, ki vzdržujejo, urejajo in omejujejo vedenje posameznikov ali podskupin v družbi. Cilj družbenega nadzorstva je proizvesti družbeno funkcionalno bitje, ki spontano počne tisto, kar se od njega pričakuje. Z drugimi besedami, družbena kontrola teži k temu, da posameznik naturalizira, personalizira/psihologizira ali internalizira družbene koristi ali vrednosti. Pojavlja se v več oblikah, formalnem, neformalnem in vmesni obliki, ki jo lahko poimenujemo institucionalizirano neformalno nadzorstvo. Nadzorovanje je nenehno preverjanje oz. ugotavljanje, ali so nekatera dejstva, okoliščine, dogodki, vedenje itd. v skladu z določenimi merili, zahtevami, pričakovanji in še čem vseh tistih, ki določajo, kaj je prav in kaj ne.
Ključne besede: nadzorstvo, družbeno nadzorstvo, formalno nadzorstvo, neformalno nadzorstvo, institucionalizirano neformalno nadzorstvo, deviantnost, deviantno vedenje
Objavljeno v DKUM: 30.08.2023; Ogledov: 439; Prenosov: 31
 Celotno besedilo (365,78 KB) |
2. UTAJEVANJE DAVKOV S POUDARKOM NA DAVČNEM VRTILJAKUIvo Kalazić, 2009, diplomsko delo Opis: Davki predstavljajo najpomembnejši vir dohodkov za državni proračun. Država z davki zadovoljuje javne potrebe svojih državljanov. Problem utajevanja davkov zasledimo povsod po svetu, v vseh družbah, v vseh družbenih razredih, poklicnih panogah in tudi v vseh ekonomskih sistemih, Slovenija tu ni nobena svetla izjema. Plačevanje davkov pri davčnih zavezancih, ne glede na njihovo materialno situiranost, velikokrat ni priljubljeno, zato iščejo različne možne variante zmanjšanja ali izognitve davčnim obveznostim. Davčnim utajam se davčni zavezanci nagibajo iz različnih vzrokov, in sicer zaradi prevelike davčne obremenitve, visoke davčne stopnje in slabega davčnega nadzora ter izredno nizke davčne morale. Najpogostejša oblika davčnega utajevanja na področju davka na dodano vrednost je utaja tipa »davčni vrtiljak«. Pojavil se je z odpravo carinskih meja med državami EU s 1. januarjem 1993. Ključen člen tovrstne utaje je »izginuli trgovec«, ki izkorišča princip obdavčenja dobav blaga znotraj Skupnosti po kraju pridobitelja, tako da znotraj Skupnosti kupi blago ali storitve brez obračunanega DDV ter jih nato proda z obračunanim DDV, potem pa izgine, ne da bi državi plačal dolgovani DDV. »Davčni vrtiljak« predstavlja resno grožnjo državam članicam EU, hkrati pa tovrstne utaje predstavljajo nek nov izziv v boju proti »davčnemu vrtiljaku«.
Ključne besede: davek na dodano vrednost (DDV), davčna utaja, davčni vrtiljak, davčni nadzor, izginuli trgovec.
Objavljeno v DKUM: 30.08.2023; Ogledov: 409; Prenosov: 38
Celotno besedilo (440,47 KB) |
3. POSTOPEK REŠEVANJA SPOROV S POSEBNIM POUDARKOM NA PRAVNEM UČINKU POROČIL PANELNIH SKUPIN IN PRITOŽBENEGA ORGANA V PRAVU SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJEKatja Ramšak, 2009, diplomsko delo Opis: Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je največja trgovinska organizacija, ki
je bila ustanovljena 1. januarja 1995. Njeni temelji so določeni v Splošnem
sporazumu o carinah in trgovini (GATT). WTO in izboljšan ter učinkovitejši
postopek za reševanje sporov v primerjavi z prejšnjim GATT postopkom je
rezultat Urugvajskega kroga pogajanj. Postopek za reševanje sporov v WTO je
nadgradnja postopka za reševanje sporov pod GATT sistemom. Pravila, ki
urejajo postopek reševanja sporov so urejena v Dogovoru o pravilih in postopkih
za reševanje sporov (DSU).
Postopek reševanja sporov v WTO poteka v treh fazah. Najprej se postopek
začne s posvetovanjem, sledi postopek pred panelno skupino in Pritožbenim
organom ter zaključi s izvajanjem poročil panelne skupine in Pritožbenega
organa od države kršiteljice. Ko panelna skupina in Pritožbeni organ izdajo
poročila, sprejeta od Organa za reševanje sporov, so pravno zavezujoča za
države članice.
Ključne besede: Organ za reševanje sporov, Pritožbeni organ, panelna skupina, Dogovor o
pravilih in postopkih za reševanje sporov, Splošni sporazum o carinah in trgovini, Mednarodna trgovinska organizacija, Svetovna trgovinska organizacija
Objavljeno v DKUM: 30.08.2023; Ogledov: 414; Prenosov: 19
Celotno besedilo (869,57 KB) |
4. ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV V MEDNARODNI TRGOVINI S POUDARKOM NA KONCILIACIJIMaša Gjerek, 2009, diplomsko delo Opis: Število sporov med poslovnimi subjekti v mednarodnem okolju se povečuje. Sodišča postajajo preobremenjena, kar posledično vpliva na njihovo slabšo učinkovitost. Rešitev predstavljajo različne oblike alternativnih metod za reševanje sporov, katere skupne značilnosti postopkov so hitrost reševanja, neformalnost ter nestrukturiranost.
Eno izmed metod alternativnega reševanja sporov predstavlja postopek konciliacije. Gre za postopek z največjo mero prostovoljnosti in dostopnosti na podlagi dogovora med sprtimi strankami. Konciliator, kot tretja in nevtralna oseba skuša stranki pripraviti za sodelovanje, zastavlja sam potek in disciplino postopka ter stremi k prijateljski rešitvi spora, ki bo zadovoljiva za obe sprti strani.
Na mednarodni ravni ureja enotna pravila postopka konciliacije Vzorčni zakon o mednarodni trgovinski konciliaciji, ki je rezultat dela Uncitrala. Njegov namen je vzpodbuditi uporabo konciliacije, njeno predvidljivost ter varnost postopka. Vzorčni zakon je vplival na razvoj omenjenega področja v sosednji Republiki Hrvaški s sprejetjem Zakona o spravi, v Avstriji s sprejetjem Zakona o civilnopravni mediaciji ter Madžarski z Zakonom o mediaciji. Prav tako je Slovenija z Zakonom o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah zagotovila zakonski okvir za uporabo metod mirnega reševanja sporov.
Ključne besede: ADR, KONCILIACIJA, UNCITRAL, VZORČNI ZAKON O MEDNARODNI TRGOVINSKI KONCILIACIJI, ZAKON O MEDIACIJI V CIVILNIH IN GOSPODARSKIH ZADEVAH, ZAKON O SPRAVI, ZAKON O MEDIACIJI
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 1221; Prenosov: 39
Celotno besedilo (521,69 KB) |
5. NEZDRUŽLJIVOST POSLANSKE FUNKCIJE Z DRUGIMI JAVNIMI FUNKCIJAMIAndrej Hafner, 2009, diplomsko delo Opis: Pričujoča diplomska naloga temeljito obravnava nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi javnimi funkcijami. Za razumevanje instituta nezdružljivosti je pomembno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki ga v nalogi podrobno predstavim.
Diplomsko delo bralcu sistematično predstavi institut nezdružljivosti in ga osvetli z različnih zornih kotov. Tako so v uvodnih poglavjih navedene nekatere splošne značilnosti našega ustavnega sistema, opredelitev javnih funkcionarjev in nekatera teoretična ter zgodovinska izhodišča o nezdružljivosti funkcij. Nato so po posameznih poglavjih nazorno predstavljeni posamezni primeri nezdružljivosti, na koncu pa je predstavljen institut neizvoljvosti in nekatere druge omejitve za funkcionarje. Diplomska naloga podrobno obravnava nezdružljivost poslanske funkcije s funkcijo predsednika države, člana državnega sveta, predsednika vlade, ministra, sodnika ustavnega sodišča, sodnika, državnega tožilca itd.
Eno izmed ključnih poglavij je zagotovo poglavje o nezdružljivosti funkcije poslanca s funkcijami v lokalni skupnosti. Predvsem je sporno, ker slovenska ustava in zakonodaja dopuščata, da ista oseba hkrati opravlja funkcijo poslanca in župana.
Skozi nalogo ugotovimo, da pozitivna zakonodaja v Republiki Sloveniji dopušča poslancem hkratno opravljanje več (nezdružljivih) funkcij, kar je v nasprotju s pravno teorijo in primerjalno prakso. Zakonska in ustavna podlaga za nezdružljivost poslanske funkcije je pomanjkljiva in bi jo bilo potrebno dopolniti. Položaj poslanca je svoboden (avtonomen) in tudi to onemogoča, da bi se poslanca sankcioniralo. Funkcija poslanca in župana je nezdružljiva, zato bi bilo potrebno to področje urediti drugače.
Ključne besede: Institut nezdružljivosti, načelo delitve oblasti, javni funkcionarji, ustavno pravo, poslanec državnega zbora, župan, neizvoljivost, inkompatibilnost.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 592; Prenosov: 28
Celotno besedilo (415,73 KB) |
6. NAMESTITEV BREZ PRIVOLITVEAnja Grobelnik, 2009, diplomsko delo Opis: Na področju psihiatričnega zdravljenja je opaziti trend večje avtonomije odločanja duševnih bolnikov, saj je izrednega pomena dejstvo, da mora tudi ta kategorija bolnikov ohraniti možnost soodločanja, če ne celo samoodločanja o njihovem zdravljenju. In ravno pri ukrepih kot je neprostovoljna hospitalizacija, je pomembno bolnika v največji možni meri, ki ga seveda njegovo zdravstveno stanje dopušča, pritegniti v postopek in mu zagotoviti vse pravice, ki izhajajo tako iz domačih kakor tudi tujih pravnih aktov. Posebna pozornost in skrb v sklopu zakonodaje o duševnem zdravju, se torej na podlagi varstva osebnostnih pravic duševno bolnega, namenja ukrepu namestitve brez privolitve, ki pomeni tudi omejitev ustavno zagotovljenih pravic.
Slovenska pravna ureditev je bila na področju duševnega zdravja vse do uveljavitve Zakona o duševnem zdravju v primerjavi z večino zahodnih in vzhodnoevropskih držav, ki so že zdavnaj na novo pravno uredile področje ravnanja z duševno motenimi posamezniki, pomanjkljiva in zastarela. Pravice in položaj pacienta po sprejemu v psihiatrične bolnišnice, so bili pravno neurejeni, in tako tudi ni bilo konkretno določeno, kako se izvaja zdravljenje duševnih bolnikov, ki temu morda nasprotujejo. ZDZdr je v skladu z ustavnopravnimi izhodišči in zahtevami iz nekaterih mednarodnih dokumentov celovito uredil področje duševnega zdravja. Zakon je temelj za celostno obravnavo oseb z psihičnimi težavami, saj vzpodbuja interdisciplinarni pristop, in opredeljuje osnovna izhodišča za vzpostavitev mreže izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje. Poleg tega je ZDZdr uredil različne postopke neprostovoljne namestitve, tako prisilno namestitev v psihiatrično bolnišnico, kot v socialno varstveni zavod na varovani oddelek. Z institutom nadzorovane obravnave ter obravnave v skupnosti kot alternativnima ukrepoma je zakon vzpostavil pravni okvir za dolgoročno zasnovano varstvo duševnega zdravja. Kakorkoli, šele čas in praksa bosta dejansko pokazala morebitno potrebo po spremembah in izpopolnitvah le-tega.
Ključne besede: namestitev brez privolitve, duševna motnja, duševni bolnik, Zakon o duševnem zdravju, pravice bolnika, alternativa namestitvi brez privolitve.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 677; Prenosov: 48
Celotno besedilo (561,71 KB) |
7. NEPOSREDNE TUJE NALOŽBE V SLOVENIJI IN EUŽivana Sever, 2009, diplomsko delo Opis: Glavna skrb vseh mednarodnih vlagateljev je varstvo neposrednih tujih naložb (NTN). Prepričani morajo biti v to, da jim bo njihova naložba povrnila ves pričakovan dohodek. Da pa lahko razumemo varstvo NTN, je najprej potrebno razumeti kaj NTN sploh so. NTN so vse naložbe iz tujine z namenom kontrolirati ciljno družbo, pri čemer vlagateljev kontrolni delež presega 10% pravic v ciljni družbi. Ta 10% prag je določen zato, da lahko od neposrednih tujih vlagateljev ločimo portfelij vlagatelje, katerih namen ni kontrolirati družbe ali na kakršenkoli drug način aktivno sodelovati v družbi kot delničarji ali družbeniki.
Varovanje NTN sestavljata dva bistvena dela: razlastitev ('taking') in uprava ('red tape'). Razlastitev je najnevarnejša oblika vsiljevanja države-gostiteljice v pravico tujega vlagatelja. Torej, če želi biti država prepoznavna kot privlačna država za NTN, mora slediti standardu, po katerem je razlastitev mogoča le zaradi zelo omejenih razlogov v javnem interesu, proti plačilu in samo proti nadomestilu. Ta kriterij zpolnjujeta obe, Slovenija in Nemčija.
Država mora zaščititi neposredne tuje vlagatelje pred posredno razlastitvijo. To pomeni, da mora država-gostiteljica predpisati ustrezne ukrepe, ki bodo učinkovito preprečili sitnosti in izgon vlagateljev iz države samo zaradi neprimernega birokratskega in neprijateljskega pristopa celotne uprave. Takšna neprijateljska pravila so lahko v obliki zaviralnih upravnih ukrepov ali pa v obliki nezadostnega ali delnega sodnega varstva.
Dejstvo, da je Slovenija, v preteklosti tudi Nemčija, dosegla visoko stopnjo varstva NTN na vseh področjih. Zadostna zaščita NTN obstaja, ne samo na področju lastnine, ampak tudi na področju intelektualne lastnine, pri davkih, skupnem nadzoru in reševanju sporov.
Ključne besede: neposredna tuja naložba, Slovenija, Nemčija, tuji vlagatelj, investicijska klima, prevzem, razlastitev, nacionalizacija, korporacija in repatriacija.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 559; Prenosov: 31
Celotno besedilo (1,06 MB) |
8. DAVČNE OAZEVesna Bolte, 2009, diplomsko delo Opis: Namen moje diplomske naloge je, prikazati obdavčitev v državah z ugodnejšim davčnim okoljem — v davčnih oazah. Off-shore centri so države oziroma njihova teritorialna območja, katerih glavni namen je, s pomočjo posebnih ugodnosti pritegniti tuj kapital.
Davčni organ mora obravnavati subjekte, ki poslujejo v davčnih oazah, na enak način kot preostale gospodarske subjekte ter presojati pravilnost, popolnost in verodostojnost poslovnih dogodkov in knjigovodskih listin na enak način kot za vse druge poslovne dogodke.
Vendar pa to še ne pomeni, da podatki niso resnični in pošteni, pa čeprav ima partner sedež v davčni oazi. Ravno zaradi tega takšnih dogodkov davčni organ ne sme obravnavati na drugačen način, kot bi jih, če bi posli bili sklenjeni s poslovnimi subjekti, ki imajo sedež na območju, ki se ne šteje za davčno oazo, torej na območju, ki se ne šteje kot ugodnejše davčno okolje. Edina razlika med tema dvema območjema je v velikosti obdavčitve.
Davčni organ pri inšpiciranju ne prizna stroškov subjektov s sedežem v državah z ugodnejšim davčnim okoljem. Zakon o davku oh dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 17/05), ki je začel veljati 1. januarja 2005, prvič uvaja pojem države z ugodnejšim davčnim okoljem in podlago, po kateri se to presoja. Gre namreč za države s povprečnimi nominalnimi stopnjami davka, in sicer s stopnjami, ki so nižje od 12,5%.
Ključne besede: Obdavčitev v davčnih oazah, vrste davčnih oaz, davčni organ, off-shore center, ključni dejavniki off-shore centrov, (škodljiva) davčna konkurenca, utaja davkov, inšpiciranje.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 663; Prenosov: 39
Celotno besedilo (373,19 KB) |
9. TEORETIČNI POGLEDI NA RAZVOJ KONSENZUALNOSTI V SODOBNEM KAZENSKEM POSTOPKUErika Gričnik, 2009, diplomsko delo Opis: S ciljem povečati učinkovitost sodobnega kazenskega pravosodja mnoge države iščejo rešitve v uvajanju različnih oblik konsenzualnih postopkov, ki dopuščajo strankam v postopku določeno stopnjo avtonomije pri razpolaganju s predmetom obtožbe. Možnost pogajanja o predmetu obtožbe in kazenski sankciji, ki v najbolj očitni obliki pride do izraza v konsenzualnih postopkih, ki sledijo ameriškemu plea bargaining, poraja med teoretiki različna stališča in argumente, predvsem v luči temeljnih procesnih načel in ciljev na katerih temelji kontinentalni kazenski postopek.
Pojem konsenzualnosti v sodobnem kazenskem procesnem pravu v najširšem smislu vključuje vse tiste postopke, skozi katere se v skladu z načelom oportunitete v večji ali manjši meri daje obdolžencu možnost, da vpliva na končni izid kazenskega postopka. Skupna značilnost vseh konsenzualnih postopkov je, da so vezane na priznanje krivde obdolženca.
Kljub mnogim teoretičnim stališčem, ki govorijo proti konsenzualnim postopkom, jih mnoge kontinentalne države v okviru reform kazenske zakonodaje sprejemajo in prilagajajo svojim notranjim pravnim ureditvam. Še vedno je razbrati previdnost evropskih zakonodajalcev pri predpisovanju pogojev uporabe konsenzualnih institutov, saj načeloma pridejo v poštev v primeru lažjih oziroma srednje težkih kaznivih dejanj. Trendu širjenja konsenzualnosti v kazenskem postopku sledijo celo mednarodna kazenska telesa, katerim se posledično očita izgubljanje legitimnosti in spodkopavanje ideje restorativne pravičnosti.
Ključne besede: avtonomija posameznika, konsenzualni postopki, konsenzualnost, temeljna procesna načela, plea bargaining, pogajanja, priznanje krivde
Objavljeno v DKUM: 20.02.2023; Ogledov: 559; Prenosov: 21
Celotno besedilo (439,19 KB) |
10. NAČELO NAJVEČJIH UGODNOSTI V SISTEMU GATT/STOMarko Čuš, 2009, diplomsko delo Opis: Podrobna predstavitev krovnega načela STO, načela največjih ugodnosti. V diplomski nalogi je obravnavan njegov razvoj, obseg uporabe, najpomebnejši primere, problematike pri aplikaciji, izjeme, itd.
Ključne besede: MFN klavzula, načelo nediskriminacije, podobnost izdelkov, STO, GATT, GATS, recipročnost, free-riding, SSP, MFN izjeme.
Objavljeno v DKUM: 20.02.2023; Ogledov: 646; Prenosov: 25
Celotno besedilo (466,18 KB) |
