SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 1646
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravna ureditev instituta mednarodne zaščite
Vita Repnik, 2017, diplomsko delo/naloga

Opis: Že pred sprejetjem Konvencije o statusu beguncev (krajše Ženevske konvencije) iz leta 1951 so bili postavljeni temelji mednarodne zaščite (Splošna deklaracija človekovih pravic), vendar je slednja v kombinaciji s Protokolom iz leta 1967 prva vpeljala v pravno terminologijo izraz »begunec« ter njegovo definicijo, ki še danes predstavlja glavni steber razvoja begunskega prava. Ženevska konvencija predvideva tudi pogoje za pridobitev statusa begunca ter razloge za njegovo izgubo, pravni status teh oseb v državi pridobitve azila, minimalne standarde za ravnanje z begunci ter dolžnosti držav podpisnic. Poseben status med načeli ima načelo »non-refoulement« oziroma načelo nevračanja, ki je splošno načelo mednarodnega prava in zavezuje tudi države, ki niso podpisnice Ženevske konvencije. Njegovo bistvo je, da države sprejemnice ne smejo begunca vrniti na ozemlje države, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi njegove rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Za nadzor nad implementacijo in izvajanjem Ženevske konvencije skrbi Agencija Združenih narodov za begunce, oziroma krajše UNHCR, katere naloga je zagotavljanje mednarodne zaščite in iskanje dolgoročnih rešitev za begunce, pomoč pri njihovi vključitvi v okolje nove države ter vrnitvi v njihovo matično državo. Evropska unija si že od leta 1999 prizadeva za poenotenje zakonodaje na področju mednarodne zaščite in s tem vzpostavitev skupnega evropskega azilnega sistema. Oblikovanje le tega je potekalo v dveh fazah, skozi kateri so bile sprejete nekatere direktive in uredbe, ki določajo skupne standarde ter zagotavljajo boljše sodelovanje med državami, kar naj bi pripeljalo do enakega obravnavanja prosilcev za mednarodno zaščito ne glede na to, v kateri državi so vložili prošnjo. To zagotavljajo predvsem Dublinska uredba v povezavi z EURODAC uredbo, Recepcijska direktiva, Kvalifikacijska direktiva ter Postopkovna direktiva. Republika Slovenija je kot članica Evropske unije bila dolžna vsebino teh dokumentov prenesti v svojo pravno ureditev, ki jo na tem področju trenutno realizirata dva poglavitna zakona, in sicer Zakon o mednarodni zaščiti ter Zakon o tujcih, temelje za sprejemanje takšnih zakonov pa je Slovenija zagotovila že z nekaterimi določbami iz Ustave Republike Slovenije. Zakon o mednarodni zaščiti deli status mednarodne zaščite na dve obliki, in sicer na status begunca ter subsidiarno zaščito, prav tako pa vsebuje postopkovne določbe. Zakon o tujcih določa pogoje in načine vstopa, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, medtem ko njegova novela uvaja še možnost sprožitve posebnega ukrepa, ki bi ob posebnih migracijskih razmerah omejil vstop tujcev v Slovenijo.
Ključne besede: begunec, mednarodna zaščita, azil, Konvencija o statusu beguncev, skupni evropski azilni sistem, zakonodaja Republike Slovenije
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 36; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (601,48 KB)

2.
Postopek zavarovanja dokazov po ZPP
Luka Pehnec, 2016, diplomsko delo

Opis: Civilno procesno pravo je veja civilnega prava, ki obravnava procesna ravnanja subjektov, ki se znajdejo v sporu glede določene pravice. Temeljni zakon, ki ureja to materijo je ZPP, ki na področju civilno pravdnega postopka določa pravila postopanja v pravdi oz. kategorizira pristojnosti in naloge razdeljene med procesnimi subjekti. Ena od bistvenih faz postopka je faza dokazovanja. V njem se na podlagi predloženih dokazov, ki jih predlagajo stranke in tudi včasih sodišče po uradni dolžnosti, ugotavlja resnično dejansko stanje tako, da se spoštuje načelo pravičnosti in da je končna odločitev o sporni pravici oz. predmetu enaka resničnemu dejanskemu stanju. V diplomski nalogi bom s pomočjo strokovne literature, zakona in sodne prakse predstavil segment civilnopravdnega postopka, natančneje zavarovanje dokazov pred pravdo ali tekom pravde, pa tudi potem, ko postane odločba, s katero je postopek končan, pravnomočna, če se postopek nadaljuje z izrednimi pravnimi sredstvi, v kolikor grozi, da se določen dokaz oz. sredstvo kasneje iz kakršnihkoli razlogov ne bi mogel izvesti ali grozi bojazen, da se dokaz lahko uniči ali izgubi, kar bi imelo lahko posledico za potek pravdnega postopka. Na področju zavarovanja dokazov pa ni samo relevantna domača zakonodaja, ki določa predpostavke in procesna pravila pri uporabi tega instituta, temveč daje svoje smernice in argumentacije prav tako mednarodna skupnost, natančneje Uredba Sveta Evrope. Uredba se navezuje tudi na postopke dokazovanja, natančneje opredeljuje postopke zavarovanja dokazov, kadar se postopek v posamezni državi članici razširi na področje druge države članice in se zahteva mednarodna solidarnost in pomoč pri reševanju konkretne zadeve.
Ključne besede: civilno procesno pravo, ZPP-1, civilni pravdni postopek, dokazi, ogroženost dokazov, zavarovanje dokazov, Uredba o dokazih
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 27; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (791,64 KB)

3.
Primerjalnopravno vrednotenje ženskega vprašanja v antiki (Grčija-Rimska država)
Dunja Kokol, 2017, diplomsko delo

Opis: Za jasnejšo predstavo o položaju in situaciji žensk v antiki sem se osredotočila na primerjavo družbene situacije v stari Grčiji in rimski državi, saj ti dve civilizaciji predstavljata začetke formiranja držav in demokracije in s tem posledično državljanstva, političnih pravic in kultivirane družbe kot jo poznamo danes. Družbeno stanje takratnega časa in takratni aktualni dogodki, ki pričajo o situiranosti žensk, so podkrepljeni in dokumentirani s pisnimi viri, kar omogoča lažje raziskovanje. Takratnemu času je bila primerna tudi pravna terminologija, ki sem jo poskušala obrazložiti tako za antično Grčijo kot za rimsko državo. Nekateri pravni termini so se nanašali na enako problematiko tako v Grčiji kot v Rimu, definicija nekaterih istih terminov pa se je v obeh državah razlikovala. Analitični del diplomske naloge sem opravila s pomočjo pravnozgodovinske in primerjalnopravne raziskovalne metode in s pomočjo deskripcije poskušala odgovoriti na vprašanje žensk v politiki, samostojnosti, odnosu do lastnine, njihovem statusu znotraj zakonske zveze in znotraj pravne varnosti. Na podlagi slednjih sem ugotovila, da o zgodovinskem ženskem vprašanju v antični Grčiji in rimski državi ne moremo razpravljati, saj se je sam pojem ženskega vprašanja začel razvijati šele v času francoske revolucije.
Ključne besede: antika, žensko vprašanje, ženske pravice, pravo, terminologija
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 70; Prenosov: 17
.pdf Polno besedilo (298,14 KB)

4.
PRAVNOPOSLOVNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH: PRIMERJAVA SLOVENSKE UREDITVE Z UREDITVIJO V NEMŠKEM PRAVNEM REDU
Doris Jern, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je zajeta primerjava pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice na premičninah med slovenskim in nemškim pravnim redom in uveljavljenih transfernih sistemih. Oba pravna reda izvirata iz germanske skupine, ampak se med seboj v določenih določbah razlikujta. Posvetili smo se iskanju razlik pri predpostavkah za veljaven prenos lastninske pravice na premičnini, pravnem varstvu odsvojitelja in pravnem varstvu, ki ga uživa tretja oseba v primeru, da pridobi lastninsko pravico od razpolagano nesposobne osebe. Prav tako nas je zanimalo kaj se zgodi z omenjenimi stvarnimi pravicami na premičnini v primeru a non domino pridobitve. Iz diplomskega dela bo razvidna razlika med transfernim sistemom, ki ureja razmerje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom na podlagi abstraktnega načela in med transfernim sistemom, ki to razmerje ureja na podlagi kavzalnega sistema.
Ključne besede: Pravnoposlovni prenos lastninske pravice, pravni posel, premičnina, transferni sistem, načelo kavzalnosti, abstraktno načelo, Slovenija, Nemčija, a non domino.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 64; Prenosov: 8
.pdf Polno besedilo (659,90 KB)

5.
ANALIZA ZAVAROVANJ ŠKODE IZ PROMETNIH NESREČ V EU PO SODBI SODIŠČA EU V ZADEVI VNUK
Sabina Horvat, 2015, diplomsko delo

Opis: Damijan Vnuk je s tožbo zoper Zavarovalnico Triglav d.d. zahteval izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je povzročil zavarovanec Zavarovalnice Triglav in lastnik traktorja, s katerim ga je zbil z lestve in ga pri tem poškodoval. Težava je nastala pri opredeljevanju dejanskega stanja kot uporabo vozila, ki je krito z zavarovanjem po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), vendar nobena določba omenjenega zakona ne opredeljuje samega pojma »uporaba vozila« iz 15. člena ZOZP. Tematika diplomske naloge med drugim zajema torej razlago določb nacionalnih zakonov in aktov Evropske Unije (v nadaljevanju EU) ter jezikovne različice, ki so se pojavile glede pojma »uporaba vozila« v nekaterih državah članicah EU. Prvo in drugostopenjsko sodišče sta tožbo zavrnili z razlago, da v konkretni situaciji traktor s prikolico ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo v prometu, zato zavarovanje po 15. členu ZOZP ne krije nastale škode. Nato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) naslovilo predhodno vprašanje, v katerem ga je zanimala razlaga pojma »uporaba vozila« po členu 3(1) Direktive 72/166/EGS Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva 72/166 EGS). Med samim postopkom predhodnega odločanja je Sodišče EU ugotovilo, da obstaja več jezikovnih različic razlage Direktive 72/166/EGS in poudarilo, da je potrebno predpise EU razlagati enotno z upoštevanjem teh različic, vendar glede na namen in cilj, ki jim sledi omenjena Direktiva. O konkretni nesreči traktorja s prikolico je Sodišče EU podalo ugotovitev, da je šlo za uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila in da sam traktor s prikolico predstavlja vozilo po Direktivi 72/166/EGS, zato mora biti škoda krita iz zavarovanja, ki ga vsebuje člen 3(1) omenjene direktive. Posebna vprašanja v zvezi z avtomobilskim zavarovanjem so se odprla šele z razsodbo v zadevi Vnuk, saj se je obseg obveznega avtomobilskega zavarovanja razširil tudi na nekatere nesreče in vozila, ki jih prej ni zajemal. Sporna je postala vsebina britanskega Zakona o cestnem prometu (RTA ). V končnem delu naloge tako ugotavljam nekatere spremembe, ki jih je prinesla razsodba na področje avtomobilskega zavarovanja. Posebno sporno je to, da bo od sedaj potrebno z avtomobilsko polico zavarovati na primer električne invalidske vozičke, čistilce tal, golf vozla in celo vozila za prtljago na letališčih.
Ključne besede: zadeva Vnuk, obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, pojem uporabe vozila, Direktiva 72/166/EGS, razlaga predpisov EU, predhodno vprašanje, običajna funkcija vozila.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 50; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (580,11 KB)

6.
Zastavna pravica na terjatvah, vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah
Marja Zidarič, 2016, diplomsko delo

Opis: Po mnenju dr. Tratnika je zastavna pravica omejena stvarna pravica na točno določeni tuji stvari ali premoženjski pravici, ki služi zavarovanju točno določene terjatve, ki jo ima imetnik zastavne pravice (zastavni upnik) proti lastniku zastavljene stvari oziroma imetniku zastavljene pravice (zastavitelju, zastavnemu dolžniku) ali proti tretji osebi, ki ni sočasno tudi zastavitelj. Če zavarovana terjatev ob dospelosti ni plačana, lahko zastavni upnik zahteva prodajo predmeta zastavne pravice in se poplača iz njene vrednosti. Drugi odstavek 3. člena SPZ dopušča izjemo od pravila, da se premoženjske pravice ne štejejo za stvari in zato na njih niso mogoče ne lastninska ne druge stvarne pravice in sicer je v skladu s to izjemo lahko predmet zastavne pravice tudi premoženjska pravica. Predmet diplomskega dela je zastavna pravica na pravicah in sicer na terjatvah, vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah, predvsem pravice udeležbe v pravni osebi ter prenosljive pravice intelektualne lastnine. Problem pri zastavni pravici na terjatvah je v napakah temeljnega razmerja, pri bodočih terjatvah pa v obvestitvi dolžnika, kar je konstitutivni pogoj za zastavitev terjatve. Pri zastavni pravici na vrednostnih papirjih se težava pojavi, če vrednostni papir ne vsebuje vseh bistvenih sestavin, ter v primeru nelikvidnosti in neprenosljivosti. Prav tako pa morata biti uresničena načelo inkorporacije, kjer lahko upravičenec uveljavlja pravico iz vrednostnega papirja samo skupaj s papirjem ter načelo prezentacije, kjer lahko izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja zahteva proti njegovi predložitvi le njegov zakoniti imetnik. V primeru zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah pa lahko privede do težav, če zastavitelj ne opusti ravnanj, s katerimi bi se zmanjšala vrednost zastavljene pravice.
Ključne besede: Zastavna pravica, terjatev, vrednostni papir, premoženjska pravica, zastavitelj, zastavni upnik
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 49; Prenosov: 7
.pdf Polno besedilo (551,99 KB)

7.
POLOŽAJ, POMEN IN VLOGA INSTITUTA NEPREMIČNINSKE AGENCIJE PRI PROMETU Z NEPREMIČNINAMI V SLOVENSKEM PRAVNEM PROSTORU
Matej Džordžević, 2016, diplomsko delo

Opis: Skozi analiziranje pravnih virov, ki urejajo konstituiranje in delovanje nepremičninskih agencij v slovenskem pravnem prostoru sem ugotovil, da pravni viri, ki urejajo področje konstituiranja in delovanja nepremičninske družbe urejajo to področje na zelo ustrezen način in, da je možno relativno hitro, to je v nekaj tednih, ustanoviti nepremičninsko družbo in jo seveda tudi vpisati v sodni register ter jo narediti sposobno za delovanje na trgu. Hitrost je v veliki meri odvisna predvsem od pripravljenosti samega ustanovitelja in od njegovega sprejemanja odločitev za izpolnitev zakonskih predpostavk, ki so nujne za samo ustanovitev firme in njeno delovanje na trgu. Ugotovil sem tudi, da lahko nepremičninska agencija hitro po vpisu v sodni register postane v celoti sposobna opravljati svojo dejavnost na trgu, ker lahko vse dokumente, ki jih predpisujejo posamezni pravni viri pripravi relativno zelo hitro in jih ni veliko. Seveda je to v veliki meri odvisno od znanja subjektov, ki vodijo to podjetje, največkrat od ustanoviteljev samih. Prav tako sem ugotovil, da se je stanje na področju nepremičninskega posredovanja po sprejemu Zakona o nepremičninskem posredovanju(v nadaljevanju ZNPosr. Ur.l.RS št.42/2003) vsekakor zelo izboljšalo, ker je zakon določil nepremičninskim družbam in nepremičninskim posrednikom pogoje za opravljanje posredovanja, pravila za varno in skrbno poslovanje pri nepremičninskem posredovanju, pristojnosti ministrstva za okolje in prostor, javne evidence o posredovanju z nepremičninami, strokovne podlage za ocenjevanje tržne vrednosti nepremičnine in inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakona(1.člen ZNPosr.). V času, ko je bil sprejet Zakon o nepremičninskem posredovanju sem bil direktor nepremičninske agencije in sem se na trgu srečeval z nepremičninskimi agenti, katerih znanje je bilo zelo pomanjkljivo, tako, da sem na svoje oči videl kako neurejeno je bilo stanje na tem področju pred sprejetjem ZNPosr. Večji del poslov nepremičninskega posredovanja je bil v domeni sive ekonomije. To neurejeno stanje je za uporabnike in nepremičninske družbe pomenilo bistveno večjo nevarnost poslovanja in implementacija (ZNPosr.) pomeni za vse sodelujoče na trgu nepremičnin zelo veliko. Natančna določitev pogojev za delo nepremičninskim agencijam je prinesla na to področje predvsem več reda in dala možnost inšpekcijskim službam, da veliko učinkoviteje izvajajo kontrolo poslovanja. To posledično pomeni, da so potencialni uporabniki storitev nepremičninskih podjetij dobili na drugi strani veliko bolj verodostojne pravne subjekte, na katere se lahko pri opravljanju predmetnih storitev veliko bolj zanesejo. Iz prakse lahko trdim, da ta zakon pomeni za integriteto nepremičninskih posrednikov in agencij zelo veliko. Nepremičninske družbe morajo imeti po (ZNPosr) sklenjena zavarovanja, ki krijejo odgovornost nepremičninske družbe za ravnanja vseh nepremičninskih posrednikov in drugih oseb, ki za nepremičninsko družbo bodisi na podlagi pogodbe o zaposlitvi bodisi na drugi pravni podlagi opravljajo posle v prometu z nepremičninami(3. Točka 6. člena ZNPosr.) , kar daje njihovim strankam zagotovilo, da bodo v primeru storjenih napak pri posredovanju izvedenega pravnega posla s strani nepremičninske agencije dobile za to primerno odškodnino. Osebe, ki opravljajo dejavnost posredovanja morajo pridobiti licenco za opravljanje posredovanja v prometu z nepremičninami, kar pomeni, da gredo posredniki, ki delajo za nepremičninske agencije, skozi nek relativno kvaliteten sistem izobraževanja, sploh pa morajo že na začetku imeti zadostno stopnjo izobrazbe, ker drugače sploh ne morejo pristopiti k opravljanju izpita. Dejansko stanje nepremičnine morajo ugotoviti nepremičninske agencije s posebno skrbnostjo, kar pomeni, da morajo na podlagi skrbnega ogleda preveriti ali ima nepremičnina očitne napake oziroma pomanjkljivosti, ki vplivajo na uporabnost oziroma ceno nepremičnine(2. točka 23. člena ZNPosr).
Ključne besede: nepremičninska družba, nepremičninska agencija, Zakon o nepremičninskem posredovanju, posredovanje v prometu z nepremičninami, dejansko stanje nepremičnine, položaj instituta nepremičninske agencije, notar, odvetnik, fizična oseba, preverjanje dejanskega stanja nepremičnine, cenitev nepremičnine, preverjanje pravnega stanja nepremičnine
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 58; Prenosov: 1
.pdf Polno besedilo (1,23 MB)

8.
INKRIMINACIJA POSEBNE VRSTE GOLJUFIJE, STORJENE PRI OPRAVLJANJU GOSPODARSKE DEJAVNOSTI
Eva Kovačič, 2016, diplomsko delo

Opis: Gospodarska kriminaliteta v Sloveniji predstavlja pereč problem. Škoda, ki je z njo povzročena, je ogromna. Pojavljajo se vedno nove in kompleksnejše oblike, kar močno otežuje odkrivanje in preprečevanje gospodarske kriminalitete. Zaradi slednjega se je v kazenski zakonodaji pojavila potreba po inkriminaciji specialne oblike goljufije, storjene pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Glavni namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije je bil razcvet goljufivih poslovnih praks in spoznanje, da z obstoječim kaznivim dejanjem goljufije ni mogoče zajeti zakonskih znakov goljufivega namena po sami sklenitvi posla. Kar je pomenilo, da storilec ni deloval z goljufivim namenom in ga ni bilo mogoče inkriminirati. Poslovna goljufija je bila tako pomembna pridobitev, saj je zakonodajalec z določitvijo tega kaznivega dejanja omogočil goljufijo tudi v fazi izvajanja posla. Bistvo poslovne goljufije je, da nastopi med subjekti, ki opravljajo gospodarsko dejavnost. Zato na tem mestu večkrat govorimo tudi o odgovornosti pravne osebe, če je pridobila protipravno korist iz kaznivega dejanja in je bistveno prispevala k storitvi kaznivega dejanja, ki ga je storila fizična oseba. Razlaga kaznivega dejanja poslovne goljufije predstavlja osrednjo tematiko diplomskega dela. Ker kaznivo dejanje poslovne goljufije spada med najpogostejša kazniva dejanja gospodarske kriminalitete, je v prvem poglavju diplomskega dela predstavljena tudi gospodarska kriminaliteta. Z omenjeno problematiko se ukvarja veliko institucij, saj je preprečevanje in odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj osrednjega pomena. Pomembno je, da se dosledno sledi zakonodaji in da se kazenski postopek izvede dosledno in čim hitreje, zato je zadnji del diplomskega dela posvečen samemu poteku kazenskega postopka in opisu vseh njegovih faz. Konec diplomskega dela je opremljen s primerom poslovne goljufije. Prikazan je primer kaznivega dejanja iz prakse.
Ključne besede: poslovna goljufija, goljufija, gospodarska kriminaliteta, kazenski postopek, predkazenski postopek, kazenski zakonik, zakon o kazenskem postopku, odgovornost pravnih oseb, preprečevanje in odkrivanje gospodarske kriminalitete.
Objavljeno: 26.05.2017; Ogledov: 94; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (1,30 MB)

9.
KONCEPT UČINKOVANJA LASTNINSKE PRAVICE V NOTRANJEM IN ZUNANJEM RAZMERJU
Jani Slapnik, 2016, diplomsko delo

Opis: Z diplomsko nalogo skušam predstaviti na novo uveljavljeni koncept prenosa lastninske pravice v notranjem in zunanjem razmerju, ki se kaže predvsem v drugačnem pogledu na pomen izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila v povezavi z učinkovanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičninah v določenih pravnih razmerjih. Koncept namreč temelji na stališču, da v določenih pravnih razmerjih lastninska pravica na nepremičnini preide na pridobitelja že pred samo vknjižbo pravice v zemljiško knjigo, s čimer prihaja do neke vrste odmika od do sedaj splošno uveljavljenega načela, ki temelji na konstitutivnosti zemljiškoknjižnega vpisa. Na utemeljitvah novega koncepta v povezavi z novelirano ureditvijo izbrisne tožbe je v nalogi predstavljen tudi institut lastninske pravice v pričakovanju, ki ga materialna zakonodaja sicer ne ureja, je pa nastal kot posledica razvoja pravne teorije in z njo povezane sodne prakse. V diplomskem delu so uvodoma predstavljene temeljne značilnosti lastninske pravice, pogoji za njeno pridobitev vključno s pomenom vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ter v nadaljevanju skozi sodno prakso predstavljen koncept razvoja prenosa lastninske pravice v notranjem in zunanjem razmerju. Ker gre v osnovi za nov pogled na pomen učinkovanja lastninske pravice v določenih pravnih razmerjih, je namen diplomske naloge takšna razmerja osvetliti ter znotraj njih upoštevajoč nova spoznanja teorije in prakse, predstaviti možnosti glede pravne zaščite predvsem s stališča pridobitelja lastninske pravice. Razmišljanja o učinkih, ki jih ima izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo v določenih pravnih razmerjih skušam na koncu diplomskega dela prenesti tudi v reševanje kolizije dveh stvarnih pravic na nepremičnini.
Ključne besede: pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, lastninska pravica v pričakovanju, koncept prenosa lastninske pravice v notranjem in zunanjem razmerju, izbrisna tožba
Objavljeno: 26.05.2017; Ogledov: 102; Prenosov: 3
.pdf Polno besedilo (415,47 KB)

10.
Humanizacija družbe v EU, ki naj bi jo zagotavljali njeni pravni akti, s poudarkom na preprečevanju trgovine z ljudmi
Sara Zavernik, 2017, diplomsko delo

Opis: Humanizacija je proces, ki se zagotavlja skozi pravne akte, vzgojo in vplive okolice na posameznike, da se zagotovi človeškost in dobrobit posameznika. Humanost je beseda, ki ima zelo veliko različnih definicij, skupno pa jim je le eno. Ravnati tako, da je v dobro ljudi, obenem pa se zagotavlja dobrobit posameznika. Ugotavljamo, da je humanost na udaru prav pri trgovini z ljudmi, saj gre tukaj za nečloveško, nehumano ravnanje z žrtvami trgovine. Trgovino z ljudmi poznamo že iz antičnih časov v njeni prvotni obliki, ki jo imenujemo suženjstvo. Suženjstvo ima svoj izvor že pred antičnimi časi, ko je prvič omenjeno v Hamurabijevem zakoniku leta 1760 pr. n. št. Skozi tisočletja se je spreminjalo, raslo in preoblikovalo v trgovino z ljudmi. Suženjstvo zelo dolgo ni veljalo za nelegalno dejavnost, medtem ko trgovina z ljudmi je v današnjem času nekaj nelegalnega in sprevrženega, kar današnja družba ne odobrava. Statistike po svetu so zelo različne, saj je mogoče govoriti le o domnevnih številkah, saj dejanskega števila žrtev ni mogoče ugotoviti. Število žrtev v svetu se giblje med 12 in 29,8 milijona žrtev in enako je glede dobička trgovine z ljudmi. Statistiko v EU vodi EUROSTAT na podlagi podatkov iz posameznih držav članic, ki vsako leto posredujejo pridobljene podatke o domnevnih in identificiranih žrtvah. Tukaj je potrebno poudariti, da v statistiko niso vključene vse države članice, saj je za obdobje treh let potrebno zagotoviti statistične podatke za vsako od teh treh let in to nekatere države niso storile, zato je statistika omejena samo na tiste, ki so jih. Statistika bi bila v drugem primeru nepravilna in netočna, saj ne bi bilo mogoče spremljati porasta ali padanja števila žrtev. Statistika se vodi glede na vse možne kriterije: spol, starost, obliko izkoriščanja, državljanstvo itd. Mednarodna organizacija dela je v letu 2014 govorila o približno 150 milijardah ameriških dolarjev dobička na letni ravni trgovcev z ljudmi. Potrebno je omeniti tudi najrazličnejše oblike izkoriščanja, ki ga trpijo žrtve. Prostitucija, otroška pornografija, prisilne poroke, prodaja organov, to in še več je oblik izkoriščanja, ki trgovcem prinašajo dobiček, obenem pa kršijo najbolj osnovne človekove pravice. Problematike trgovanja z ljudmi se zavedajo tudi institucije EU, ki sprejemajo pravne akte za zaščito žrtev, preprečevanje trgovine z ljudmi in kaznovanje vseh udeleženih. Listina o temeljnih pravicah je tisti najbolj osnovni pravni akt, ki zagotavlja pravice in svoboščine posameznikov, obenem pa vsebuje prepoved suženjstva in prisilnega dela. Drugi pravni akti, ki se nanašajo na trgovino z ljudmi, so Direktiva 2011/36/EU, Direktiva Sveta 200/43/ES, Amsterdamska pogodba in mnogi drugi pravni akti, ki so navedeni v nalogi. Pravni akti nam pravice in svoboščine priznavajo, ni pa to nikakršno zagotovilo, da bo tudi tako. Trgovci z ljudmi definitivno žrtvam tega ne priznavajo, saj potem ne bi mogli govoriti o trgovini z ljudmi. Humanost je nekaj, kar v večini primerov povezujemo s posameznikom, ampak je potrebno tudi ugotoviti, ali so pravo in politike EU, ki nas ščitijo, dovolj humane same po sebi. Na to temo je napisana obsežna knjiga, ki se dotakne vseh področij in disciplin politike in prava EU ter nam da malo drugačen vpogled v trenutno situacijo v EU. Krivda pa ni samo na premalo humani politiki in pravu EU, ampak na sodobni družbi. Potrošniška družba, ki jo žene naprej želja po vedno več stvareh, tehnološki napredek in razvoj sta človeka postavila v ozadje in ga enako kot stvari ovrednotila v denarju. Da ima to vse vpliv na trgovino z ljudmi, je kakopak jasno že na prvi pogled, obenem pa je potrebno vedeti, da je v potrošniškem svetu na voljo vse, po čem je povpraševanje. Torej je družba tista, ki jo lahko krivimo, da trgovina z ljudmi še vedno obstaja, obenem pa služi takšne velike količine denarja, saj brez povpraševanja ni ponudbe.
Ključne besede: trgovina z ljudmi, pravo EU, humanizacija, sodobna družba
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 208; Prenosov: 23
.pdf Polno besedilo (1,33 MB)

Iskanje izvedeno v 0.49 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici