| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 1843
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Sporazum o priznanju krivde kot sredstvo za boj proti kriminaliteti
Nina Sotošek, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Sporazum o priznanju krivde je institut, ki poenostavlja reševanje kazenskih zadev in spreminja potek kazenskega postopka. Sporazumevanje o krivdi (ang. plea bargain) se je v države evrokontinentalne tradicije s pretežno mešanim kazenskim postopkom postopoma uvajalo po vzoru anglosaških držav z adversarnim kazenskim postopkom. Tudi Slovenija je sporazum o priznanju krivde in z njim povezana pogajanja o priznanju krivde v svoj kazenski postopek uvedla leta 2012 z novelo Zakona o kazenskem postopku ZKP-K. Dolgoletne izkušnje z uporabo instituta imajo predvsem v ZDA, kjer z njegovo pomočjo učinkovito in hitro rešijo večino vseh kazenskih zadev. Sporazum o priznanju krivde predstavlja skrajšano in poenostavljeno obliko reševanja spora, kar pomeni, da se zoper obdolženca, ki krivdo prizna, postopka ne vodi več v celoti. Tožilec in obdolženec se lahko v okviru sporazumevanja o krivdi dogovorita o pogojih in določenih ugodnostih, pod katerimi bo obdolženec krivdo priznal. Sodišče ostaja v takšnem postopku nevtralno in ne sme biti vpleteno v postopek pogajanj o priznanju krivde, po sklenjenem sporazumu pa preveri zgolj njegovo zakonitost oz. skladnost s predpisanimi kriteriji. Primarni cilj večine držav, tudi Slovenije, ki so v svoj kazenski postopek uvedle institut sporazuma o priznanju krivde je večja učinkovitost kazenskega postopka, torej skrajšanje sodnih zaostankov in večja ekonomičnost. Drug pomemben cilj, ki ga z uporabo instituta prav tako lahko dosežemo pa je uporaba sporazumevanja o krivdi v boju proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete. Sporazum o priznanju krivde se lahko v določenih primerih uporabi za sodelovanje obdolžencev kot prič, ki v zameno za določeno ugodnost priznajo krivdo za storjeno kaznivo dejanje ter so hkrati motivirani za pomoč tožilcu pri razkritju drugih hujših udeležencev kaznivih dejanj oz. razkritju večje kriminalne dejavnosti, ki bi jo sicer tožilstvo zaradi pomanjkanja dokazov zelo težko preganjalo.
Keywords: sporazum o priznanju krivde, priznanje krivde, ugodnost, skrajšanje sodnih postopkov, sodelujoče priče, boj proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete
Published: 18.06.2020; Views: 50; Downloads: 8
.pdf Full text (893,63 KB)

2.
Obdavčitev dediščin in daril v Republiki Sloveniji
Pina Kač Silić, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Davki nas spremljajo na vsakem koraku vsakdanjega življenja – kot državljani Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) moramo plačati davek na hrano, pijačo, dohodek, nepremičnine, premičnine pa tudi na dediščine in darila. Vsak v življenju vsaj enkrat nekaj podeduje ali dobi kot darilo, kar pomeni, da je dolžan plačati davek. Kakšen davek in višino le-tega določuje predvsem od koga so dediščino oziroma darilo prejeli. V RS so davki na dediščine in darila urejeni v Zakonu o davku na dediščine in darila (v nadaljevanju ZDDD), ki je pričel veljati 1. januarja 2007. Določbe tega zakona so prilagojene razmeram sodobnega sveta in novim oblikam celote premoženjskopravnih razmerij, katerih predmet je darovanje oziroma dedovanje. Členi tega zakona določajo od predmeta obdavčitve, davčnega zavezanca do davčnih stopenj in davčnih oprostitev. Dediči oziroma obdarjenci so razvrščeni v ustrezne dedne rede, ki so določeni po ZDDD. Ti dediči spadajo v pojem davčnih zavezancev za davek na dediščine in darila, ki so lahko bodisi fizične osebe ali civilno-pravne osebe. S tem davkom je obdavčeno premoženje, ki ga fizična ali civilno-pravna oseba prejme kot dediščino ali darilo. Zato davek na dediščine in darila sodi med premoženjske davke. Pri tem mora obstajati tudi davčna obveznost in/ali pravni naslov za prenos lastninske pravice. Stopnja davka, ki ga davčni zavezanec mora plačati, je odvisna od tega, v kateri dedni red je uvrščen. Tako velja dodati, da ta vrsta davka spada med osebne davke, saj se pri odmeri le-tega upoštevajo okoliščine zavezanca (na primer bližina sorodstva). Teh in drugih pojmov, ki sodijo na področje davka na dediščine in darila se bom globje dotaknila v diplomskem delu, zaključila pa bom s sklepnim delom, ki sestoji iz osnovnih ugotovitev in sklepnih misli.
Keywords: davek, dediščine in darila, davčna obveznost, davčni zavezanec, davčna stopnja, davčne oprostitve
Published: 20.12.2019; Views: 288; Downloads: 35
.pdf Full text (262,87 KB)

3.
Vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega od partnerjev
Ana Čopar, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Zakonca v zakonski zvezi ali partnerja v življenjski skupnosti z delom, v času trajanja zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti, po Družinskem zakoniku, z delom pridobita skupno premoženje. V prvem poglavju bo predstavljeno in na sodno prakso oprto, kdaj se šteje skupnost za življenjsko in kdaj štejemo zakonsko zvezo za dejansko, saj ni dovolj le formalni obstoj. Katere vse okoliščine je potrebno tu upoštevati, bodo torej predstavljene v prvem poglavju. V nadaljevanju, drugo poglavje bo predstavljeno premoženje kot celota. Kaj vse spada v premoženje in tudi katera je funkcija le-tega. Na drugo pa se navezuje tretje poglavje, ki bolj specialno opredeli premoženje zakoncev oziroma partnerjev. Predstavljeno je skupno premoženje, kaj vse ga sestavlja zakonsko in kako je sestavine bolj natančno opredelila sodna praksa. Opisana sta tudi pogoja, ki pogojujeta nastanek skupnega premoženja, da je pridobljeno v času trajanja zakonske ali življenjske skupnosti in pa da je pridobljeno z delom. Premoženje, ki ni skupno je posebno premoženje in je opisano, prav tako tudi naslovi na podlagi katerega nastane. Na koncu poglavja sem omenila spremembo, ki se je uvedla z spremembo zakonodaje Družinskega zakonika in sicer možnost zakoncev ali partnerjev, da kadarkoli pred, v trajanju zakonske zveze ali življenjske skupnosti oziroma ali po razvezi s pogodbo sporazumno razdelita skupno premoženje. Prej te možnosti ni bilo, obstajal je le zakonit, kogenten, režim. V četrtem poglavju, kjer je predstavljen problem te diplomske naloge sem razreševala problematiko prelivanja premoženjskih kategorij. Pojasnjene so vse tri možnosti in sicer vlaganje posebnega premoženja enega od partnerjev v skupno premoženje, vlaganje posebnega premoženja enega od partnerjev v posebno premoženje drugega partnerja ter kategorija prelivanja premoženja, zaradi katere nastaja največ kompleksnih vprašanj, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega od partnerjev. V zadnji kategoriji je poseben poudarek na vlaganju v nepremičnino, ki je posebno premoženje. Zadnje, peto poglavje predstavlja rešitev, ki je v povračilnih zahtevkih. To temelji na načelu superficies solo cedit oziroma povezanosti zemljišča in objekta. Predstavljeno je tudi obogatitven pristop, ki se uporablja za merilo višine okoriščenja in posledično povračilnega zahtevka.
Keywords: skupno premoženje, posebno premoženje, prelivanja premoženjskih kategorij, zakonska zveza, življenjska skupnost, povezanost zemljišča in objekta
Published: 20.12.2019; Views: 271; Downloads: 44
.pdf Full text (436,82 KB)

4.
Prehod lastninske pravice od tretje osebe na komitenta v zvezi s komisijsko pogodbo
Benjamin Spiegl, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi so predstavljene posebnosti in način prehoda lastninske pravice od tretje osebe na komitenta pri nakupni komisijski pogodbi. Ker so pri prodajni komisijski pogodbi stališča teoretikov glede prehoda lastninske pravice bolj enotna, kot pri nakupni komisijski pogodbi, je v diplomski nalogi obravnavana le nakupna komisija. Obravnava nakupne komisije temelji na primerjavi z običajno prodajno pogodbo ter na vlogi komisionarja, ki je hkrati v pogodbenem razmerju s komitentom in tretjo osebo. V diplomski nalogi je obravnavan zgolj prenos lastninske pravice, kot temeljne stvarne pravice, ugotovitve pa analogno veljajo tudi glede prenosa drugih stvarnih pravic. Kot predmet lastninske pravice so v diplomski nalogi obravnavane samo premičnine, ki so najpogosteje predmet nakupne komisijske pogodbe. Pri nakupni komisijski pogodbi da komitent svojemu komisionarju naročilo za nakup določenega blaga. Komisionar nato s tretjo osebo sklene pravni posel o nakupu blaga v svojem imenu, a za račun komitenta. Razlog, da komisionar ne kupuje stvari za lastne potrebe, ampak za potrebe komitenta, ne vpliva na prehod lastninske pravice od tretje osebe na komisionarja. Tretja oseba ni v neposrednem pogodbenem razmerju s komitentom. Gre za primer posrednega zastopanja, kjer zastopnikove izjave volje ne ustvarjajo pravic neposredno v sferi zastopanega. Zato med tretjo osebo in komitentom ne pride do vzpostavitve neposrednega pravnega razmerja. Med njima velja načelo ločenosti pravnih razmerij, po katerem pravila o komisijski pogodbi urejajo notranje razmerje med komitentom in komisionarjem, pravila o prodajni pogodbi pa urejajo zunanje razmerje med komisionarjem kot kupcem in tretjo osebo kot prodajalcem. Pri tem opazimo odmik od načela kavzalnosti, ki za uspešen prenos lastninske pravice zahteva veljaven zavezovalni pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico. Ta je hkrati kavza oz. podlaga razpolagalnega pravnega posla, s pomočjo katerega se lastninska pravica dokončno prenese. Čeprav se izročitev blaga zastopniku šteje za izročitev zastopanemu, pa med komitentom in tretjo osebo ne obstaja zavezovalni pravni posel, saj sta stranki vsaka svojega pravnega posla. Zato prehod lastninske pravice ni tako enostaven, kot pri običajni prodajni pogodbi, kjer sta prodajalec in kupec stranki istega pravnega posla.
Keywords: komisijska pogodba, komitent, komisionar, nakupna komisija, posredno zastopanje, prenos lastninske pravice
Published: 12.12.2019; Views: 164; Downloads: 15
.pdf Full text (421,90 KB)

5.
Stalno in običajno prebivališče kot kriterija za določitev mednarodne pristojnosti po Bruseljski uredbi I bis in Bruseljski uredbi II bis
Anja Pintar, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu obravnavam pojem stalnega ter običajnega prebivališča kot kriterija za določitev mednarodne pristojnosti po Bruseljski uredbi I bis in II bis. Razumevanje omenjenih pojmov se po posameznih državah in pravnih virih razlikuje. Stalno prebivališče toženca predstavlja v členu 4 Bruseljske uredbe I bis pojem, na katerem je utemeljena splošna mednarodna pristojnost. V nadaljevanju nas uredba v členu 62 napoti k uporabi nacionalnih pravil za opredelitev stalnega prebivališča fizične osebe, v členu 63 pa najdemo avtonomno razlago za opredelitev stalnega prebivališča pravne osebe. Pravila v Bruseljski uredbi II bis primarno temeljijo na državljanstvu in konceptu običajnega prebivališča, ki ga uredba ne definira. V diplomskem delu sem skušala primerjati ter najti povezave med opredelitvijo pojma običajnega prebivališča otroka in običajnega prebivališča odrasle osebe. Številne smernice, ki so se izoblikovale skozi sodno prakso Sodišča Evropske unije, je mogoče upoštevati pri opredelitvi obeh običajnih prebivališč, nekatere izmed smernic pa so primerne le za opredelitev enega izmed pojmov. V uredbi Rim I in Rim II so opredeljeni pojmi običajnega prebivališča za družbe in druge subjekte, s pravno osebnostjo ali brez nje ter fizične osebe, ki opravljajo poslovno dejavnost. Ne podajata pa opredelitvi za fizične osebe, ki ne opravljajo svoje poslovne dejavnosti. Zato bi se ta pojem moral razlagati smiselno v skladu s sodno prakso glede običajnega prebivališča v okviru drugih pravnih virov, predvsem Bruseljske uredbe II bis.
Keywords: stalno prebivališče, običajno prebivališče, Bruseljska uredba I bis, Bruseljska uredba II bis, uredba Rim I, uredba Rim II, dedna uredba
Published: 12.12.2019; Views: 196; Downloads: 35
.pdf Full text (463,47 KB)

6.
Kazensko pravo poznega in novega veka in vrednostni sistem, ki ga je zakonodajalec ščitil
Ines Zadravec, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga se ukvarja s tematiko varovanja ženske na kazenskem področju. Namen naloge je osvetliti položaj ženske na področju kazenskega prava, predstaviti primere, ko je ženska nastopala kot storilka kaznivega dejanja in na drugi strani kot žrtev. Kot cilj sem si zadala, da preko uporabljenih virov ugotovim status ženske v pravilih, ki so bila v rabi na območju Republike Slovenije konec srednjega in na začetku novega veka. Prav tako je bil eden izmed ciljev razbiti »stigmo«, ki je veljala, da je ženska bila zanemarjena in da je bila njena zloraba nekaj vsakdanjega. Za pozni srednji vek in začetek novega veka je veljalo splošno prepričanje, da kazensko pravo ni bilo zapisano, da se je sodilo velikokrat po vsakokratni volji sodnika in da je bila tortura nekaj vsakdanjega. Skozi raziskavo sem ugotovila, da segajo zapisi normiranja prava in kaznivih dejanj že v davno 14. stoletje in sicer preko Ptujskih statutov iz leta 1376 in 1513 ugotovimo, da so bila pomembna kazniva dejanja in kazen že v takratnem obdobju določena. Temu se pridružuje tudi Ljubljanske malefične svoboščine iz leta 1514, kjer so bila navedena kazniva dejanja in sam proces kaznovanja. Za raziskavo sem uporabila tudi CCC iz leta 1532 in poskušala potegniti vzporednice z že prej omenjenima viroma. Pomembno vlogo je v omenjenem obdobju predstavljal tudi status žrtve in storilca. Privilegirane osebe, so se lahko lažje razbremenile odgovornosti in namesto torture plačale denarno nadomestilo. Nepreviligirani osebe so se velikokrat znašli na vislicah, bili streti s kolesom, utopljeni ali sežgani na grmadi. Za takratni čas je bil značilen inkvizitorni postopek, s katerim obdolžencu niso bile zagotovljene pravice kot jih ima obdolženec na podlagi ustave in drugih zakonskih predpisov danes. Sodišče pri izvajanju svoje vloge ni bilo nepristransko, saj se je v sodnem procesu aktivno vpletalo v dogajanje. Prav tako ni bilo objektivno, saj se je postopek začel na podlagi predpostavke krivde. Priznanje je velikokrat spremljala tortura, ki je veljala za kraljico dokazov. V današnji ureditvi, je priznanje za katero je uporabljena sila, grožnja, zvijača ali medicinski poseg določeno, da se ne more uporabiti zoper obdolženca v samem postopku, postopek pa se lahko začne samo, če obstaja zadosten dokazni standard, ki ga imenujemo utemeljen sum. Z razvojem družbe in miselnosti se spreminja tudi pravo. Ne govorimo več o namernem povzročanju trpljenja in zastraševanju preko torture. Krute telesne kazni zamenjajo po večini alternativne kazni katere zasledujejo cilj resocializacije storilca in mu omogočajo ponovno integracijo v okolje. Kazni v preteklosti so slonele na maščevanju in zrcalnih kaznih. »To kar si storil, se je odsevalo preko kazni«.
Keywords: Srednji vek, novi vek, kazensko pravo, kazenski postopek, tortura, smrtna kazen, deželska sodišča.
Published: 12.12.2019; Views: 170; Downloads: 36
.pdf Full text (1,75 MB)

7.
Alternativne oblike reševanja kazenskega postopka
Ines Guberac, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Alternativne oblike reševanja kazenskega postopka predstavljajo izjemo od načela legalitete. Za njihovo uporabo se po lastni oceni odloči državni tožilec, nadaljnji postopek pa je odvisen od sodelovanja oškodovanca in obdolženca ali od volje sodišča, ki preverja formalne in materialne predpostavke. Poznamo dve taki obliki: popolno ukinitev kazenskega postopka in delno ukinitev kazenskega postopka. Pri prvi sploh ne pride do formalnega kazenskega postopka, saj se konča z zavrženjem ovadbe. Sem spadajo opustitev kazenskega pregona, poravnavanje in pogojno odložen kazenski pregon. Pri delni ukinitvi kazenskega postopka pa postopek poteka brez glavne obravnave, konča pa se z obsodilno sodbo. Takšna instituta sta sporazum o priznavanju krivde in kaznovalni nalog. V diplomski nalogi so s pomočjo analize poročil državnih tožilstev predstavljeni posamezni instituti in njihova uporaba v praksi.
Keywords: kazenski postopek, popolna ukinitev kazenskega postopka, delna ukinitev kazenskega postopka, koncept restorativne pravičnosti, kaznovalni nalog, sporazum o priznanju krivde, pogojna odložitev kazenskega pregona, poravnavanje
Published: 12.12.2019; Views: 179; Downloads: 38
.pdf Full text (551,75 KB)

8.
Dedne pogodbe grofov Celjskih
Lea Pogačnik, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Keywords: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Published: 12.12.2019; Views: 215; Downloads: 17
.pdf Full text (944,76 KB)

9.
Varstvo človekovih pravic v okviru OZN
Maja Šušteršič, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Človekove pravice imajo naslednje temeljne lastnosti: so naravne, univerzalne, nedeljive, medsebojno odvisne in neodtujljive. Razvrščamo jih v naslednje generacije človekovih pravic: 1. generacijo sestavljajo državljanske in politične pravice, 2. generacijo ekonomske, socialne in kulturne pravice ter 3. generacijo solidarnostne in kolektivne pravice. Zametki človekovih pravic segajo daleč nazaj v zgodovino, od teženj starodavnih kultur in religij po enakopravnosti, pa vse do idej naravnega prava. Z vzponom fašizma in nacizma je prišlo med drugo svetovno vojno do sistematičnih kršitev človekovih pravic. To je mednarodni skupnosti dalo povod ustanoviti OZN in zapisati temeljne človekove pravice v splošnem mednarodnem dokumentu- Splošni deklaraciji človekovih pravic. OZN je najpomembnejša mednarodna organizacija, ki je bila ustanovljena 24. oktobra 1945, v San Franciscu. Glavni organi OZN so: Generalna skupščina, Varnostni svet, Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče in Sekretariat. OZN ima vodilno vlogo pri varovanju človekovih pravic v okviru mednarodnega prava. Že iz Ustanovne listine OZN izhaja, da je varstvo človekovih pravic eno izmed najpomembnejših ciljev OZN. OZN varuje človekove pravice na dva načina, in sicer s postavitvijo norm na področju človekovih pravic ter z nadzornimi mehanizmi, s katerimi nadzoruje uporabo teh norm. Najpomembnejši dokument, sprejet v sklopu OZN, na področju varstva človekovih pravic, je Splošna deklaracija človekovih pravic, s katero je bilo prvič mednarodno priznano, da se človekove pravice nanašajo na vsakogar, ne glede na spol, narodnost, etnično pripadnost, jezik ali vero. Ostali pomembni dokumenti, sprejeti v okviru OZN, na področju varstva človekovih pravic so: Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in številni drugi. V okviru OZN so vzpostavljeni mehanizmi za nadzor držav glede izpolnjevanja materialnih pravil na področju človekovih pravic. Ločimo med dvema vrstama mehanizmov: pogodbeno določenimi mehanizmi in mehanizmi, določenimi z resolucijami organov OZN. Pogodbeno določeni mehanizmi veljajo le za države podpisnice pogodb o človekovih pravicah. Za razliko od tega mehanizmi, ki so se razvili na podlagi Ustanovne listine OZN, veljajo za vse države članice OZN. Na podlagi resolucije organov OZN je bila ustanovljena Komisija za človekove pravice, ki se je v prvih 20. letih svojega nastanka ukvarjala predvsem z razvojem mednarodnih norm na področju človekovih pravic, kasneje pa je okrepila svoje delo na področju nadzora nad implementacijo človekovih pravic. Komisija se je v naslednjih letih srečevala s številnimi kritikami glede njene legitimnosti, saj so v Komisiji pogosto sedele grobe kršiteljice človekovih pravic. Vse to je privedlo do tega, da je bila leta 2006 Komisija za človekove pravice ukinjena in zamenjana s Svetom za človekove pravice. Svet za človekove pravice je temeljni organ za varstvo človekovih pravic. Njegova najpomembnejša naloga je spremljati razmere v svetu in takoj opozoriti na kršitve človekovih pravic. Svetu za človekove pravice so v pomoč pri njegovem delovanju naslednji mehanizmi: univerzalni periodični pregled, pritožbeni postopek, posebni postopki in Svetovalni odbor Sveta za človekove pravice. Poleg Sveta za človekove pravice so pomembni organi tudi Urad visokega komisarja za človekove pravice in Tretji odbor Generalne skupščine OZN. Na podlagi mednarodnih pogodb so bili ustanovljeni različni odbori strokovnjakov, ki nadzorujejo izvajanje norm posameznih pogodb. Odbore sestavljajo neodvisni strokovnjaki, ki obravnavajo periodična poročila držav, ki poročajo glede uspešnosti pri izpolnjevanju določb pogodb.
Keywords: človekove pravice, Organizacija združenih narodov, varstvo človekovih pravic, Splošna deklaracija človekovih pravic, Svet za človekove pravice
Published: 12.12.2019; Views: 201; Downloads: 28
.pdf Full text (409,11 KB)

10.
(Ne)spoštovanje mednarodne arbitražne odločbe
Tjaša Lubec, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Konvencija o mirnem reševanju mednarodnih sporov države podpisnice v primeru spora napotuje na različne oblike mirnega reševanja sporov med drugim tudi na arbitražo. Uradno je Stalno arbitražno sodišče v Haagu nastalo z 20. členom omenjene konvencije, ki določa, da se sile podpisnice obvezujejo, da bodo organizirale Stalno arbitražno sodišče, ki bo vselej dostopno in bo delovalo v skladu s pravili postopka, vključenimi v to konvencijo, razen če se stranke dogovorijo drugače. Stranke spora izbirajo člane arbitraže iz spiska arbitrov, lahko pa imenujejo tudi druge posameznike. Odločitev arbitražnega sodišča je tako odločitev večine arbitrov, ki je dokončna in zavezujoča tako da pritožba ni več mogoča. Kadar so v sporu države, zanje ne velja imuniteta pred izvršitvijo odločbe. Kadar pride do dokončne odločitve arbitražnega sodišča, morajo države kot stranke spora določbe iz arbitražne odločbe implementirati v nacionalni pravni red. Težava pa se pojavi, ko država tega ne stori, saj v mednarodnem pravnem okolju ni sistema prisile, ki bi se izvajal v primeru nespoštovanja takih odločb. Problematika neizvršitve arbitražne odločbe je v diplomski nalogi izpostavljena v dveh sporih in sicer pri mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško ter Filipini in Kitajsko glede Južnokitajskega morja.
Keywords: mednarodna arbitražna odločba, Stalno arbitražno sodišče, mednarodno pravo, neizvršitev odločbe, ukrepi za neizvrševanje arbitražne odločbe
Published: 12.12.2019; Views: 143; Downloads: 16
.pdf Full text (876,73 KB)

Search done in 0.3 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica