SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 1744
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Kazenskopravno varstvo pred poškodovanjem in uničenjem nepremičnine
Staša Vah, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Uvodna poglavja diplomskega dela opredeljujejo osnovne pojme stvarnega prava, ki predstavljajo objekt kazenskopravnega varstva v okviru obravnavanih kaznivih dejanj. Najprej je podana stvarnopravna definicija pojma nepremičnina, ki ji kazensko pravo nudi svoje varstvo pred poškodovanjem in uničenjem. Po naravi stvari nepremičnine predstavljajo zemljišča in vse, kar je z njimi organsko in trajno spojeno na način, da premik z enega na drugo mesto ni možen ali pa je možen le z bistvenim posegom v njeno substanco. Sledi predstavitev dogmatike splošnega pojma kaznivega dejanja, ki je temeljno izhodišče za razumevanje analiziranih kaznivih dejanj. Kazenskopravno varstvo pred poškodovanjem in uničenjem nepremičnine je predmet te diplomske naloge, pri čemer med kazniva dejanja, ki imajo za posledico poškodovanje ali uničenje nepremičnine, uvrščamo: kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1, kaznivo dejanje požiga po 222. členu KZ-1 ter kaznivo dejanje poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega pomena ali naravne vrednote po 219. členu KZ-1. Analizirana kazniva dejanja sistematično uvrščamo v posebni del kazenskega zakonika z naslovom Kazniva dejanja zoper premoženje. Torej je kazenskopravna dobrina, v okviru katere varujemo tudi nepremičnine, premoženje. Kazenskopravno normo vsakega posameznega kaznivega dejanja sem podrobno analizirala z vidika objekta varstva, izvršitvenega ravnanja, storilca, protipravnosti in krivde. Po pregledu sodne prakse v zvezi z analiziranimi kaznivimi dejanji sem ugotovila, da je ni veliko, predvsem pa izpostavlja problematiko razumevanja objektov varstva pri kaznivemu dejanju požiga po 222. členu KZ-1, ki je specialnejše v primerjavi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1. Prav tako je kaznivo dejanje poškodovanja ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega, naravnega pomena ali naravne vrednote po 219. členu KZ-1 specialnejše v primerjavi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari po 220. členu KZ-1, pri čemer pa sodne prakse, ki bi utemeljevala uporabo 219. člena KZ-1, skoraj ni. Glavni del diplomskega dela zajema teoretično analizo kaznivih dejanj, ki imajo za posledico poškodovanje in uničenje nepremičnine, prav tako sem se dotaknila nekaterih institutov splošnega dela kazenskega prava, kot so ravnanje, bit inkriminacije, protipravnost, krivda, poskus in instituta hujše posledice, pri čemer pa instituta hujše posledice zakonodajalec ne uporablja v zvezi z analiziranimi kaznivimi dejanji.
Keywords: kazensko pravo, kaznivo dejanje, nepremičnina, stvar, objekt, hujša posledica, požig, poškodovanje, uničenje, sodna praksa
Published: 13.07.2018; Views: 36; Downloads: 3
.pdf Full text (510,03 KB)

2.
Posebnosti pravnega položaja komanditista
Filip Breznik, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Komanditna družba je osebna družba, v kateri se združujeta dve vrsti družbenikov, pri kateri ima vsak od njiju različni vlogi. Po temeljni zasnovi je upravljanje družbe v rokah komplementarjev, kapital pa družbi zagotavljajo komanditisti. Komplementarji so za obveznosti družbe osebno in neomejeno odgovorni, komanditisti pa praviloma za obveznosti družbe ne odgovarjajo. Za urejanje notranjih pravnih razmerij med družbeniki velja načelo pogodbene svobode, tako da lahko ta razmerja uredijo družbeniki z družbeno pogodbo drugače, kot jih ureja zakon. Nasprotno pa pri pravnih razmerij družbenikov do tretjih velja kogentna pravna ureditev, predvsem zato, da se varujejo interesi upnikov in varnosti pravnega prometa. Diplomsko delo sistematično obravnava pravni položaj komanditista, vključno z njegovimi specifikami, ob tem pa ga tudi primerja s pravnim položajem komplementarja. V uvodu je predstavljena zgodovina komanditne družbe, ki sega v čas srednjega veka, in njen razvoj do današnjega časa. Sledi obravnava nomotehnične ureditve pravnega položaja komanditista, ki se razlikuje od nomotehnične ureditve pravnega položaja komplementarja, saj se zanj uporabljajo določbe, ki veljajo za položaj družbenika v d.n.o. Pravni položaj komanditista je izrecno urejen v poglavju o k.d. V nadaljevanju je predstavljena ustanovitev same k.d. in njeno preoblikovanje, do katerega pride v primeru sprememb personalnega substrata družbe. Osrednji del diplomskega dela predstavlja analiza posebnosti pravnega položaja komanditista v luči zakonskih določb ZGD-1 v poglavju o k.d. Analiza je razdeljena na dva dela, in sicer na analizo posebnosti pravnega položaja komanditista v notranjih pravnih razmerjih s komplementarjem in na analizo posebnosti v zunanjih pravnih razmerjih komanditista do tretjih oseb. Posamezni instituti so predstavljeni in primerjani z nemškim pravnim redom, saj je temeljna zasnova k.d. prevzeta iz nemškega prava, če izvzamemo ureditev o pravni osebnosti družbe in izključitvi komanditista iz vodenja družbe.
Keywords: komanditna družba, osebne družbe, komanditist, komplementar, družba z neomejeno odgovornostjo, družbena pogodba.
Published: 13.07.2018; Views: 34; Downloads: 3
.pdf Full text (1,26 MB)

3.
Odgovornost ministrice oz. ministra
Tomaž Škerget, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Za presojanje odgovornosti ministrov oziroma državnih funkcionarjev je potrebno ločiti med pravno in politično odgovornostjo. Za pravno odgovornost je značilno, da je vsaj načelno urejena v zakonodaji, medtem ko se je politična odgovornost razvila v teoriji in praksi in načeloma ni predvidena v formalnih aktih. Politično odgovornost lahko razdelimo na individualno in kolektivno ter na drugi strani na subjektivno in objektivno. Glede prve delitve velja, da je v praksi bolj uveljavljena kolektivna odgovornost ministrov. Pri drugi delitvi pa je mogoče reči, da objektivna sodi na področje odstopa ministrov, subjektivna pa na področje razrešitve in ustavne obtožbe. V raziskavi se je potrdil sistem zavor in ravnovesij med vejami oblasti. To se kaže tako pri imenovanju kot tudi pri razrešitvi ministrov. Predsednik vlade (izvršilna veja oblasti) predlaga ministre, državni zbor (zakonodajna veja oblasti) pa jih imenuje na njihove položaje. Pri prenehanju funkcije ministrom velja, da državni zbor sprejme njihove odstope ali predloge za razrešitev ali pa jih celo obtoži pred ustavnim sodiščem. S presojo ministrove odgovornosti se dotaknemo razmerja med politiko in pravom. Splošno povedano velja, da je pravo bolj statično kot politika, to se izraža že v dokumentih in predpisih, ki so na področju politike veliko bolj raznoliki kot na področju prava, gre za odraz večje elastičnosti politike. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da pravo nudi več zanesljivosti in posledično varnosti kakor politika, ki v nasprotju s pravom nima predvidenih postopkov za vse vrste sankcioniranja, prav tako pa v politiki niso dostopne vse norme. To pa v pravu ni mogoče, saj bi se s tem kršilo že ustavno načelo pravne države. V diplomski nalogi je predstavljena še odškodninska odgovornost države za ravnanje njenih organov. Velja, da bo država ob izpolnjenih predpostavkah odgovorna tudi za ravnanje ministrov oziroma njim neposredno podrejenih organov, če so osebam povzročili škodo.
Keywords: Politična odgovornost, odgovornost ministra, politika, odgovornost države, ustavna obtožba ministra, odstop in razrešitev ministra.
Published: 09.07.2018; Views: 68; Downloads: 5
.pdf Full text (770,17 KB)

4.
Civilnopravni vidiki nepoštenih poslovnih praks pri sklepanju pravnih poslov
Urban Kralj, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Nepoštene poslovne prakse so del potrošniškega prava, ki je v zadnjem obdobju, predvsem znotraj Evropske unije, doživel velik razvoj. Ker se je evropski zakonodajalec zavedel pomembnosti varstva potrošnikov, je njihove pravice podrobno uredil z mnogimi pravnimi akti, ki so tudi poenotili pravila znotraj držav članic. Enako velja za področje nepoštenih poslovnih praks, kjer imamo detajlna pravila, ki določajo, katera dejanja vse so tako prepovedana. Kljub temu pa se pojavlja vprašanje, kako je s sklenitvijo in veljavnostjo pravnega posla v primerih, ko je tak pravni posel obremenjen z nepošteno poslovno prakso, saj tako Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah kot tudi nacionalni Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami tega ne določata. V diplomskem delu najprej predstavim nepoštene poslovne prakse, v nadaljevanju pa civilnopravne vidike le-teh, v okviru tega pa tudi posledice pravnih poslov, sklenjenih ob ravnanju, ki šteje za nepošteno poslovno prakso. Predstavljena je tudi relevantna sodna praksa.
Keywords: nepoštena poslovna praksa, varstvo potrošnikov, sklepanje pravnih poslov, civilnopravne posledice, napake volje, veljavnost pravnega posla.
Published: 09.07.2018; Views: 70; Downloads: 5
.pdf Full text (299,04 KB)

5.
Analiza pristojnosti Varnostnega sveta na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine OZN
Gal Safran, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo je zasnovano kot preglednica členov VII. poglavja Ustanovne listine Organizacije združenih narodov z njihovo analizo, ki vsebuje namen, uporabo in morebitne spornosti, ki iz njih izhajajo, vsak člen pa je tudi utemeljen s primeri uporabe iz zgodovine, ki so prikazali njegove prednosti in pomanjkljivosti. Osrednje poglavje se prične z analizo 39. člena Ustanovne listine in pojmov ogrožanja miru, kršitev miru in dejanj agresije, katerih obstoj mora Varnostni svet Organizacije združenih narodov ugotoviti kot predpogoj za uporabo začasnih ukrepov, ukrepov brez uporabe sile in oboroženih ukrepov. Te tri vrste ukrepov so nato razdelane v okviru členov, iz katerih izhajajo. Pri podpoglavju, ki obravnava oborožene ukrepe sta obravnavana tudi koncepta delegiranja pristojnosti za izvajanje oboroženih ukrepov in mirovnih operacij s pristojnostmi po VII. poglavju, ki sta se razvila kot glavna načina za premostitev praznine, ki je nastala zaradi neformiranja stalne vojske Združenih narodov, kot je bila predvidena v poglavju. Na koncu je v okviru analize zadnjega, 51. člena VII. poglavja Ustanovne listine, obravnavana še pravica do samoobrambe in variacije, ki so iz nje izšle.
Keywords: VII. poglavje Ustanovne listine, Varnostni svet, ogrožanje miru, kršitve miru, dejanja agresije, neoborožene sankcije, oboroženi ukrepi, pravica do samoobrambe, kolektivna samoobramba
Published: 09.07.2018; Views: 56; Downloads: 1
.pdf Full text (352,88 KB)

6.
Varovanje miru po Ustanovni listini OZN
Monika Lesar, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo predstavlja področje Ustanovne listine OZN, ki ureja varovanje mednarodnega miru in varnosti. Bistveni za to področje sta poglavji VI in VII Listine ZN. Organizacija združenih narodov je v Listini ZN vzpostavila sistem kolektivne varnosti, ki temelji na prepovedi uporabe sile. Kolektivna varnost je tudi osrednjega pomena za to diplomsko delo. Naloga se v prvem delu osredotoča na predstavitev osnov, ki so potrebne za razumevanje koncepta kolektivne varnosti, in sicer bom najprej predstavila Ustanovno listino OZN z zgodovinskega vidika in z vidika mednarodnega prava. Pomembno je tudi navesti cilje in načela OZN, na katerih gradi celotna Listina ZN in katere morajo OZN pri svojem delu ves čas upoštevati in iz njih izhajati. Nato sem se osredotočila na organe, ki so ključni na področju varovanja miru, predvsem sem tukaj hotela ugotoviti ali ima VS, kot primarni organ na področju varovanja miru, izključne pristojnosti ali pa imajo tudi drugi organi OZN kakšne dopolnilne pristojnosti in pooblastila na tem področju. Jedro naloge je v predstavitvi mirnih načinov reševanja sporov in izvršilnih ukrepov po sedmem poglavju Listine ZN. Na zadnje sta predstavljena še razorožitev in mirovne operacije OZN, ki ju lahko označimo za ena izmed osrednjih dejavnikov ohranjanja mednarodnega miru in varnosti. Mirovne operacije niso izrecno urejene v Listini ZN, vendar sem jih kljub temu predstavila zaradi njihovega pomena in ker jih nekateri dejansko uvrščajo med šesto in sedmo poglavje Listine ZN.
Keywords: Ustanovna listina OZN, Varnostni svet, kolektivna varnost, mednarodno pravo, mirovne operacije, varovanje miru, OZN, razorožitev
Published: 09.07.2018; Views: 58; Downloads: 1
.pdf Full text (1,06 MB)

7.
Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do izjavljanja z analizo sodne prakse
Klara Živko, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Civilni pravdni postopek temelji na različnih načelih. Načelo kontradiktornosti ali načelo obojestranskega zaslišanja strank je eno od najpomembnejših temeljnih načel civilnega pravdnega postopka. Načelo kontradiktornosti pride še posebej do izraza na glavni obravnavi, zato mora potekati tako, da je strankama zagotovljena možnost, da se izjavita. To pomeni, da ima stranka pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze ter da se izjavi o trditvah in navedbah nasprotne stranke. Pravica do izjavljanja strank se lahko uresniči le, če je stranki prej zagotovljeno, da bo izvedela za procesna dejanja, glede katerih ima pravico se izjaviti. Nujen pogoj za uveljavljanje pravice do izjave je pravica do informacije, ki jo zagotavlja procesni institut vročanja. V diplomski nalogi bom obravnavala najpomembnejše procesne institute, v katerih se uresničuje načelo kontradiktornosti, in sicer: pravica do informacije, jamstva v dokaznem postopku, pravica do izjavljanja in pravna vprašanja, učinek sodbe na osebo, ki v postopku ni bila stranka, obveznost do opredelitve sodišča do navedb strank, institut vrnitve v prejšnje stanje, pravica do izjavljanja glede vmesnih procesnih sklepov, pravica do izjave v postopku za izdajo začasne odredbe, prekluzije glede navajanja dejstev in novih dokazov. Pomembno je tudi, da se v pravdnem postopku zagotovi enakopravnost pravdnih strank. Obravnavala bom tudi izjeme od načela kontradiktornosti, ki sta v pravem pomenu besede le dve. Omejitev načela kontradiktornosti pa se nanaša na posebni postopek izdaje plačilnega naloga. Predstavim tudi kršitve načela kontradiktornosti, ki je absolutna bistvena kršitev postopka, osredotočila se bom na pritožbeni postopek in postopek z izrednimi pravnimi sredstvi.
Keywords: Civilni pravdni postopek, načelo kontradiktornosti, procesni instituti, plačilni nalog.
Published: 03.07.2018; Views: 18; Downloads: 5
.pdf Full text (625,78 KB)

8.
Osebna služnost užitka v novejši sodni praksi
Darinka Perko, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Ena izmed temeljnih človekovih pravic je tudi lastninska pravica, ki kljub popolnemu varstvu ni v celoti neomejena. Njena omejenost se meddrugim kaže v služnosti kot eni izmed stvarnih pravic na tuji stvari, s katero lahko »utesnjujemo« lastninsko pravico. Služnost omogoča njegovemu imetniku uporabljati tujo stvar ali od lastnika tuje stvari zahtevati, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari. Temeljna delitev služnosti izvira iz rimskega prava in se je ohranila vse do današnjih dni. Poznamo dve vrsti služnosti: stvarne in osebne. Stvarne služnosti so ustanovljene v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine. So časovno neomejene in prehajajo na njegove pravne naslednike skupaj z lastninsko pravico. Osebne služnosti predstavljajo predmet mojega diplomskega dela. Temeljito so predstavljene v teoretičnem delu naloge. V praktičnem delu naloge sem predstavila primere novejše sodne prakse, s katerimi sem analizirala osebne služnosti v vsakdanjih pravnih razmerjih njihovih nosilcev. Osebne služnosti so ustanovljene v korist točno določene osebe. Ustanovijo se lahko na nepremičninah, premičninah in pravicah. So časovno omejene: v primeru njihove ustanovitve v korist fizične osebe lahko trajajo najdlje do smrti služnostnega upravičenca; če so ustanovljene v korist pravne osebe, lahko trajajo največ trideset let. Število osebnih služnosti je omejeno in se delijo na užitek, služnost rabe in služnost stanovanja. Med seboj se razlikujejo po vsebini in obsegu upravičenj. Temeljito sem predstavila užitek kot najobsežnejšo osebno služnost. Užitek najbolj omejuje lastninsko pravico lastnika in omogoča užitkarju pravico do uporabe in uživanja tuje stvari. Užitkar sme izvrševanje užitka prenesti na drugo osebo, kar pri služnosti rabe in služnosti stanovanja ni mogoče. Služnost rabe njegovemu imetniku ne dopušča možnosti uživanja tuje stvari, ampak dopušča samo rabo. Služnost stanovanja omogoča pravico imetniku služnosti in njegovim družinskim članom uporabljati tuje stanovanje ali njegove dele.
Keywords: lastninska pravica, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, užitek, služnost rabe, služnost stanovanja, sodna praksa
Published: 08.06.2018; Views: 104; Downloads: 11
.pdf Full text (586,67 KB)

9.
Omejitve lastninske pravice v zasebnem interesu
Ana Krajtner, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Lastnik lahko svojo pravico omeji s pravnim poslom. Prva zasebnopravna omejitev lastninske pravice po volji lastnika, je prepoved odtujitve in obremenitve, ki lastniku prepoveduje razpolaganje s stvarjo in to pomeni, da je njegova nepremičnina res extra commercium-izven pravnega prometa. Prepoved pa velja le za odsvojitev lastninske pravice s pravnim poslom, recimo s prodajno pogodbo. Naslednji institut je odkupna pravica, ki pomeni obvezo lastnika, da odkupnemu upravičencu na njegovo zahtevo proda svojo stvar. Pogodbeno razmerje se tukaj oblikuje že na podlagi izjave odkupnega upravičenca, da kupuje stvar. Oba instituta sta neprenosljiva, nepodedljiva in sta lahko časovno omejena. Naslednjo omejitev lastninske pravice predstavlja pogodbena predkupna pravica, na podlagi katere pridobi predkupni upravičenec pravico prednostnega nakupa stvari, če se lastnik odloči stvar prodati. Lastnik stvari mora predkupnega upravičenca na primeren način obvestiti o nameravani prodaji, pogojih te prodaje ter mu ponuditi prodajo stvari pod enakimi pogoji. Omejitve lastninske pravice pridobijo z vpisom v zemljiško knjigo publicitetne učinke, kar pomeni, da se nihče ne more sklicevati na to, da za obstoj posamezne omejitve ni vedel
Keywords: omejitve lastninske pravice v zasebnem interesu, odkupna pravica, pogodbena predkupna pravica, prepoved odtujitve in obremenitve, sosedska politika, imisije, meja
Published: 06.06.2018; Views: 122; Downloads: 10
.pdf Full text (1,23 MB)

10.
Pravni položaj prokurista (primerjalno)
Žan Horvat, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Prokurist je trgovski zastopnik gospodarskih družb. Značilnost prokure kot posebne oblike splošnega pooblastila je, da obseg takega pooblastila določa zakon. Prokurist zastopa družbo v vseh pravnih dejanjih, vključno v procesnopravnih. Omejen je glede odsvajanja in obremenjevanja družbinih nepremičnin, za kar potrebuje posebno pooblastilo. Prokurist nima poslovodnih upravičenj – družbo lahko zgolj zastopa nasproti tretjim osebam, znotraj same družbe pa odločitev ne more sprejemati. V primerjavi s hrvaškim in nemškim zakonom, je prokura pri nas urejena podobno, a skopo.
Keywords: prokurist, prokura, zastopanje, pooblastilo, vodenje poslov
Published: 06.06.2018; Views: 161; Downloads: 41
.pdf Full text (1,22 MB)

Search done in 0.28 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica