Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V diplomskem delu je bil obravnavan vpliv gospodarjenja na trajnem travinju severovzhodne Slovenije na kakovost krme z namenom ovrednotiti hranilno vrednost prvega in drugega zaporednega odkosa (seno, otava). Podatki o tipu travinja, naklonu, času košnje, času sušenja, obračanju in skladiščenju so bili pridobljeni od maja do julija 2017 z anketo, izvedeno na 21 kmetijah od Hoč do Oplotnice. Prav tako so bili v tem času odvzeti tudi vzorci sena in otave. Z anketo je bilo ugotovljeno, da je 62 % površin z naklonom do 30 %, da je pri vseh kmetijah bila prva košnja opravljena do konca maja, seno pa je bilo večinoma sušeno 48–72 ur in obračano največ trikrat. Vzorci krme so bili posušeni, zmleti in analizirani z NIR-spektroskopijo v laboratoriju Kmetijskega inštituta Slovenije. Določene so bile vsebnosti surovih beljakovin (SB), surovih vlaken (SV), NDF, ADF, surovega pepela (SP) in neto energije za laktacijo (NEL). Statistično značilne razlike v kakovosti krme med jutranjo in večerno košnjo ter med različnimi časi sušenja in številom obračanj niso bile potrjene (p > 0,05). Značilne razlike so bile potrjene le med senom in otavo za SV (326,1 in 307,7 g/kg SS) in ADF (355,7 in 327,0 g/kg SS). Ugotovljeno je bilo, da zmerna intenzivnost rabe (dve do tri košnje letno) v kombinaciji z manjšim številom obračanj omogoča pridelavo kakovostnejše krme. Drugi zaporedni odkos (otava) je bil kakovostnejši, kar je pomembno pri načrtovanju rabe travinja in pripravi obrokov za govedo.
Ključne besede: travinje, krma, kakovost sena, tehnike sušenja, NIR
Objavljeno v DKUM: 22.01.2026; Ogledov: 0; Prenosov: 2
Celotno besedilo (836,37 KB)

Opis: V diplomskem delu so predstavljeni načrtovanje, izdelava in preizkus traktorskega viličarja, prilagojenega za notranji transport zabojev za piščance v objektih, kjer dostop s klasično mehanizacijo ni mogoč. Namen naloge je bil optimizirati proces nakladanja piščancev v zgornji etaži piščančje farme ter posledično izboljšati delovne pogoje in zmanjšati fizične obremenitve zaposlenih. V teoretičnem delu je najprej podan pregled intenzivne reje piščancev, postopkov nakladanja in vpliv teh na dobrobit živali. Posebna pozornost je namenjena primerjavi ročnih in mehanskih metod nakladanja. Praktični del vključuje opis načrtovanja in izdelavo traktorskega viličarja, ki temelji na modernizaciji ročnega nakladanja piščancev. V sklopu testiranja je bila preverjena učinkovitost novega viličarja v realnih razmerah na kmetiji Mahor. Meritve so pokazale, da uporaba traktorskega viličarja v primerjavi z vozičkom skrajša povprečni čas vožnje pri notranjem transportu zabojev za 11 sekund, kar predstavlja 15,7 % izboljšanje. Največji časovni prihranki so bili doseženi pri bolj oddaljenih točkah, medtem ko je bil pri bližjih razdaljah voziček nekoliko hitrejši. Poleg časovnih prihrankov uporaba viličarja omogoča hkratno dostavo več praznih zabojev, kar zmanjšuje čakanje ekipe in skrajša celoten čas nakladanja enega tovornjaka (20 zabojev) za približno 10 minut. Rezultati potrjujejo, da je z lastnim inženirskim pristopom mogoče razviti funkcionalne, stroškovno učinkovite rešitve, ki bistveno prispevajo k modernizaciji reje perutnine in izboljšanju pogojev dela v starejših objektih.
Ključne besede: reja piščancev, brojlerji, transport zabojev, traktorski viličar, nakladanje piščancev
Objavljeno v DKUM: 29.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 13
Celotno besedilo (3,89 MB)

Opis: Reja kuncev je v primerjavi z drugimi živinorejskimi panogami manj razširjena, vendar je vidik dobrobiti izjemno pomemben, saj večinoma živijo v kletkah z omejenimi možnostmi za izražanje naravnega vedenja. Kljub temu je področje sistematičnega ocenjevanja dobrobiti kuncev v literaturi še vedno razmeroma slabo obravnavano. Cilj naloge je bil preizkusiti obstoječi protokol za ocenjevanje dobrega počutja kuncev ter preveriti njegovo uporabnost, učinkovitost in primernost v praktičnih razmerah. Protokol, zasnovan na načelih Welfare Quality®, smo implementirali v dveh manjših rejah kuncev. Ocenjevanje je zajemalo štiri področja – prehrano, pogoje reje, zdravstveno stanje in obnašanje – s pomočjo kazalnikov, vezanih na živali in okolje. Meritve so bile izvedene v treh ključnih fazah reprodukcijskega cikla (pred pripustom, med brejostjo in po kotitvi), s čimer smo preverili odzivnost protokola na različna fiziološka obdobja. Rezultati so pokazali, da so bile osnovne potrebe kuncev v obeh rejah večinoma dobro zadovoljene. Razlike so se pokazale predvsem pri pogojih reje in obnašanju, kar lahko povežemo z različnimi tehnološkimi rešitvami in okoljskimi pogoji (npr. tip kletk, osvetlitev, obogatitev prostora). Analiza je potrdila, da je protokol enostaven za uporabo, pregleden in praktičen, saj omogoča jasno razvrščanje rezultatov ter identifikacijo področij, kjer so potrebne izboljšave. Ugotovitve kažejo, da je protokol primeren tudi za manjše reje, vendar bi bilo smiselno dodati dodatne kazalnike (npr. možnost dnevnega izpusta, kakovost krme), ki bi povečali občutljivost pri razlikovanju med rejami. Tak pristop omogoča ne le vzdrževanje visokih standardov oskrbe, temveč tudi dolgoročno izboljševanje rejskih praks in krepitev zavedanja o pomenu dobrobiti kuncev. 
Ključne besede: kunci, dobrobit, ocenjevanje, protokoli, domača reja
Objavljeno v DKUM: 23.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 14
Celotno besedilo (907,72 KB)

Opis: Namen diplomskega dela je bil spremljati ključne kazalce kakovosti travne silaže skozi različne faze zorenja (21., 28., 35., 42., 63. in 91. dan po siliranju) ter določiti optimalni čas za začetek krmljenja. Poskus je bil izveden s steklenimi vrči (3 L) in plastičnimi vedri (25 kg), v katere je bila nameščena silažna masa, obtežena z mivko in zatesnjena za preprečitev dostopa zraka. V oba tipa posod so bili nameščeni EL-USB-2 senzorji za beleženje temperature. Vzorci so bili analizirani v laboratoriju Landwirtschaftliche Kommunikations und Service (LKS) po Cornell sistemu ter po metodi aerobne stabilnosti. Rezultati so omogočili primerjavo kakovosti silaže glede na čas fermentacije in vrsto posode. Vsebnost suhe snovi (SS) je bila 21. dan v steklenem vrču 37,2 %, do 91. dne pa se je zmanjšala na 35,6 %. V plastičnem vedru je bila začetna vsebnost SS nekoliko nižja (36,6 %), nato pa se je med fermentacijo povečala na 39,9 %. pH je bil na 21. dan v steklenem vrču 5,3 in se znižal na 5,0, medtem ko je bil v plastičnem vedru 5,2 in se je do 91. dne znižal na 4,9. Vsebnost metabolne energije (ME) se je v steklenem vrču zmanjšala z 10,7 MJ/kg SS na 10,3 MJ/kg SS, v plastičnem vedru pa se je rahlo povečala z 10,5 MJ/kg SS na 10,6 MJ/kg SS. Neto energija za laktacijo (NEL) se je v steklenem vrču znižala z 6,44 MJ/kg SS na 6,19 MJ/kg SS, v plastičnem vedru pa se je rahlo povečala z 6,34 MJ/kg SS na 6,37 MJ/kg SS. Aerobna stabilnost je bila v steklenem vrču najvišja na 63. dan (5 dni), v plastičnem vedru pa na 42. in 63. dan (prav tako 5 dni). Statistična analiza je pokazala, da med silažo iz steklenih vrčev in plastičnih veder ni bilo značilnih razlik, kar kaže, da vrsta posode ni bistveno vplivala na kakovost fermentacije.
Ključne besede: travna silaža, siliranje, kakovost, obstojnost silaž
Objavljeno v DKUM: 22.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 20
Celotno besedilo (3,10 MB)

Opis: Afriška prašičja kuga (APK) je ena najnevarnejših virusnih bolezni, ki ogroža populacijo domačih in divjih prašičev ter povzroča velike gospodarske posledice. V diplomskem delu smo analizirali obstoječe biovarnostne ukrepe v Sloveniji, njihovo izvajanje in vpliv človeškega dejavnika na tveganje za vnos ter širjenje APK. Raziskava temelji na pregledu zakonodaje, strokovnih virov in rezultatih treh polstrukturiranih intervjujev s strokovnjaki na področju veterinarstva: terenskim veterinarjem, veterinarskim inšpektorjem in specialistom za zdravstveno varstvo prašičev. Ugotovitve kažejo, da je zakonodajni okvir v Sloveniji dobro vzpostavljen in skladen s smernicami za preprečevanje in zatiranje APK ter z evropsko zakonodajo. Izvajanje ukrepov v praksi, predvsem v nekomercialnih rejah, pa ni vedno dosledno. Ključne težave predstavlja premalo znanja o pomenu biovarnosti in posledično, na primer pomanjkljiva uporaba zaščitne opreme, neustrezne higienske razmere in pomanjkljivo preprečevanje vstopanja patogenov v rejo. Vloga človeka kot dejavnika tveganja za vnos bolezni je potrjena, saj neustrezno izvajanje biovarnostnih ukrepov predstavlja pomembno tveganje. Vsi trije intervjuvanci poudarjajo pomen dodatnega izobraževanja, informiranja in strožjega nadzora kot ključne ukrepe za izboljšanje biovarnosti. Kljub omejenemu številu intervjuvancev raziskava prinaša pomemben vpogled v stanje biovarnosti v slovenski prašičereji in lahko služi kot strokovna podlaga za nadaljnje ukrepe in izboljšave.
Ključne besede: afriška prašičja kuga, prašiči, kužne bolezni, preventiva, zakonodaja
Objavljeno v DKUM: 21.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
Celotno besedilo (831,97 KB)