SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


71 - 80 / 1453
Na začetekNa prejšnjo stran45678910111213Na naslednjo stranNa konec
71.
Sinteza poroznih kopolimernih polielektrolitov na osnovi 2-akrilamido-2-metilpropansulfonske kisline
Eva Marinček, 2018, diplomsko delo

Opis: PoliHIPE polimeri so visoko porozne polimerne pene, sintetizirane iz emulzij z visokim deležem notranje faze (HIPE, ang. High internal phase emulsions). To so emulzije, v katerih notranja faza predstavlja več kot 74% volumna celotne emulzije. V kolikor pri polimerizaciji HIPE uporabimo monomere s funkcionalnimi skupinami z nabojem, dobimo visoko porozne polielektrolite katerih stene por so ionsko nabite. Visoko porozni poliHIPE polielektroliti imajo zaradi porozne strukture in polielektrolitske narave polimera sposobnost visoke absorpcije vode, poleg tega pa so sposobni nase adsorbirati ionsko nasprotno nabite vodne polutante in jih v svoji strukturi tudi zadržati. Porozni polielektroliti tako predstavljajo velik potencial pri razvoju novih materialov, še posebej za čiščenje odpadnih voda. V diplomskem delu smo preko O/V HIP emulzij sintetizirali visoko porozne, zamrežene polielektrolite na osnovi 2-akrilamido-2-metilpropansulfonske kisline (AMPS) in (3-akrilamidopropil) trimetilamonijevega klorida (AMPTMA), pri čemer smo osnovnima monomeroma dodali akrilno kislino (AAc) oziroma akril amid (AAm). S polimerizacijo v raztopini smo sintetizirali neporozne polielektrolite z enakimi razmerji monomerov, njihove lastnosti pa smo kasneje primerjali s poroznimi. Po končani sintezi smo porozne polielektrolite okarakterizirali ter analizirali z infrardečo spektroskopijo (FTIR) in vrstično elektronsko mikroskopijo (SEM), s čimer smo potrdili kemijsko sestavo vzorcev in tipično morfologijo poliHIPE polimerov. Izvedli smo test absorpcije pri različnih pH vrednostih, kjer smo ugotovili, da poliHIPE polielektroliti absorbirajo večjo količino tekočine kot neporozni. Potrdili smo, da s spremembo pH vrednosti raztopine ter s kombinacijo različnih monomerov lahko vplivamo na absorpcijsko kapaciteto poliHIPE polielektrolita. Najvišje absorpcije smo dosegli v deionizirani vodi, kot najboljši absorbent pa se je izkazal poliHIPE polielektrolit na osnovi AMPS, ki je absorbiral več kot 40g/g vode glede na suho maso.
Ključne besede: polielektroliti, templatiranje iz emulzij z visokim deležem noranje faze, absorpcija, kopolimeri, hidrogeli
Objavljeno: 06.09.2018; Ogledov: 145; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (2,26 MB)

72.
Biosorpcija Cr6+ ionov na imobilizirani mešanici alg na alginatnih nosilcih
Natalija Jančič, 2018, diplomsko delo

Opis: Težke kovine so kot posledica stranskih produktov številnih industrij ena izmed največjih onesnažil pitnih vod po svetu. Eden izmed onesnaževalcev je šestvalentni krom, katerega odstranjevanje iz vode je težje in dokaj neraziskano. V ta namen smo na nosilce iz kalcijevega alginata imobilizirali mešanico treh vrst alg, Spirulina, Chlorella in Litothamnium iz kapsul NutriLab. V študiji smo se odločili za uporabo neživih organizmov, saj je bilo v prejšnjih raziskavah ugotovljeno, da je krom zelo strupen za žive organizme. Prav tako smo preverili, ali bo učinkovitost večja z sinergijo treh vrst alg. Z imobilizacijo je bilo omogočeno predvsem lažje ločevanje biosorbenta od vodne raztopine kromovih ionov. Mešanico alg smo zdrobili v prah in imobilizirali z 2 % raztopino alginata, ki smo jo zamrežili z 2 % CaCl2 in nato izvedli eksperimente biosorpcije kovinskih ionov Cr6+. Delovne raztopine Cr6+ smo pripravili z redčenjem osnovne standardne raztopine. Rezultati so pokazali, da na biosorpcijo močno vpliva pH vrednost raztopine in temperatura, pri kateri biosorpcija poteka.
Ključne besede: Imobilizacija, alginatni nosilci, alge, šestvalentni krom, pitna voda
Objavljeno: 06.09.2018; Ogledov: 152; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (2,14 MB)

73.
Formuliranje farmacevtskih učinkovin v polimere s plini visoke gostote
Barbara Ljubec, 2018, magistrsko delo

Opis: Učinkovina fenofibrat izkazuje slabo topnost v vodi in posledično nizko biološko uporabnost v človeškem telesu. Izboljšanje lahko med drugim dosežemo z zmanjšanjem velikosti delcev učinkovine ali formuliranjem v polimer. Ugodno in okoljsko sprejemljivo rešitev predstavljajo visokotlačni procesi z zgoščenimi plini. Za uspešno načrtovanje in izvedbo le teh pa je potrebno dobro poznavanje termodinamskih lastnosti materialov, ki jih želimo obdelati. Magistrsko delo prikazuje preliminarne raziskave termodinamskih lastnosti učinkovine fenofibrata v različnih zgoščenih plinih (CO2, C3H8 in CHF3), natančneje ravnotežne trifazne krivulje (do 40 MPa) in ravnotežne topnosti (pri 303 K, 323 K, 338 K in do 35 MPa) učinkovine v zgoščenem plinu. Vse ravnotežne trifazne krivulje imajo negativen dp/dT naklon in temperaturni minimum. Največji padec temperature tališča zasledimo v CO2 (43 K), nato v C3H8 in CHF3 (20 K). Ravnotežna topnost fenofibrata v plinu se zviša z zvišanjem tlaka oz. gostote pri konstantni temperaturi. Vpliv temperature je različen. Fenofibrat je najbolje topen v C3H8 (do 1,741∙10-4 mol∙mol-1), nato v CHF3 (do 0,671∙10-4 mol∙mol-1) in CO2 (do 0,552∙10-4 mol∙mol-1). Sledijo preliminarne študije termodinamskih lastnosti polimernega nosilca Brij S100. Ravnotežna trifazna krivulja Brij S100/CO2 ima v celotnem raziskanem območju tlakov negativen dp/dT naklon, krivulji Brij S100/C3H8 in Brij S100/CHF3 pa temperaturni minimum, in sicer pri 310,58 K in 30,41 MPa ter pri 326,05 K in 2,15 MPa. Ravnotežna topnost CO2 v Brij S100 je do 0,71 g∙g-1 pri 333 K in 0,64 g∙g-1 pri 353 K in v obeh primerih pri 34,91 MPa. Topnost se zviša z zvišanjem tlaka oz. gostote in z znižanjem temperature. Vpliv temperature je bolj izrazit pri višjih tlakih. Gostota Brij S100/CO2 se v območju tlakom 0,1–30 MPa giblje 1062,95–1076,97 kg∙m-3 pri 333 K in 1045,04–1060,70 kg∙m-3 pri 353 K. Gostota se torej zvišuje z zvišanjem tlaka in z znižanjem temperature. Medfazna napetost Brij S100/CO2 se znižuje s tlakom, in sicer od 29,14 nN∙m-1 pri 0,10 MPa do 3,03 nN∙m-1 pri 27,94 MPa za 333 K ter od 28,00 nN∙m-1 pri 0,10 MPa do 2,62 nN∙m-1 pri 28,05 MPa za 353 K. Vpliv temperature na medfazno napetost je minimalen pri nižjih tlakih in zanemarljiv pri višjih tlakih. Formulacijo fenofibrata v Brij S100 smo izvedli s pomočjo PGSSTM postopka. Na snovi preliminarnih študij smo to storili s plinom CO2, pri 333 K in 10–25 MPa, z 2 g ali 4 g učinkovine na 20 g polimera. Proučevali smo vpliv predekspanzijskega tlaka in koncentracije učinkovine na karakteristične lastnosti dobljenega produkta. Izkoristek procesa se zelo spreminja (31,19–78,48 %), učinkovitost procesa pa je visoka (do 91,12 %). Pri PGSSTM procesu ni prišlo do degradacije učinkovine ali tvorbe stranskih produktov, se pa stopnja kristaliničnosti vzorcev zniža tudi za 65 %. Najmanjša velikost delcev produkta je 47,62 µm; dobljeni pri tlaku 20 MPa in z 2 g učinkovine. Dobljeni delci so v obliki sfer ali poroznih aglomeratov nepravilnih oblik. Profil raztapljanja fenofibrata formuliranega pri optimalnih pogojih se v primerjavi s surovim fenofibratom izboljša za 11 %.
Ključne besede: Učinkovina fenofibrat, Polimer Brij S100, Zgoščeni plini, Termodinamske lastnosti, PGSSTM postopek
Objavljeno: 06.09.2018; Ogledov: 89; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (3,38 MB)

74.
Določanje arzena v titanovem dioksidu
Tamara Govejšek, 2018, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je optimizacija in validacija postopka določanja vsebnosti arzena (As) v titanovem dioksidu (TiO2) po popolnem razklopu z elektrotermično atomsko absorpcijsko spektrometrijo (ETAAS). V prvem delu smo izbrali način priprave preskusnih vzorcev, primeren za vse tipe pigmentnega TiO2 in določili optimalne pogoje izvajanja določitev As v preskusnih raztopinah z ETAAS. Zaprt mikrovalovni dvo-kislinski razklop je omogočal popoln razklop vseh tipov pigmentnega TiO2 brez izgub analita. Pri pogojih delovanja ETAAS smo izbrali količino preskusnega vzorca, vrsto kivete in določili tip in količino modifikatorja ter temperaturni program, ki je omogočal kontroliran nastanek prostih atomov As v stopnji merjenja absorbance brez izgub analita in brez spominskega efekta zaradi nepopolne odstranitve vzorca iz kivete po končani meritvi. Pirolitsko oplaščena grafitna kiveta s ploščico, uporaba modifikatorja Pd/Mg(NO3)2, temperatura sežiga (Tsežiga) 1000 °C, temperatura atomizacije (Tatomizacije) 2300 °C ter uporaba Zeemanove korekcije ozadja, so nam omogočile dovolj točne in natančne določitve As v koncentracijskem območju 1,0–50,0 mg/kg. Dosežena meja določljivosti (LOQ) postopka je bila 1,0 mg/kg. V koncentracijskem območju As 1,0¬¬–10,0 mg/kg smo dosegli natančnost, izraženo kot standardni odmik (s) ponovljivosti, ± 0,09 mg/kg, v območju 11,0–50,0 mg/kg pa kot relativni standardni odmik (RSD) ± 0,05 mg/kg. V celotnem območju določevanja je bila točnost izražena kot izkoristek 80–120 %. Cilj magistrske naloge je bil razviti postopek z mejo zaznavnosti (LOD) nižjo od 3 mg/kg, kar nam je uspelo.
Ključne besede: As, ETAAS, modifikator, grafitna kiveta s ploščico, titanov dioksid
Objavljeno: 06.09.2018; Ogledov: 77; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (2,02 MB)

75.
Validacija metode za analizo Pb(II) z uporabo SPE senzorja
David Majer, 2018, diplomsko delo

Opis: Težke kovine so prisotne vsepovsod okoli nas in predstavljajo nevarnost živalim in ljudem. Ena izmed metod za določevanje težkih kovin, ki se je uporabljala v zadnjih desetletjih, je polarografija, ki uporablja živo-srebrno elektrodo. Zaradi toksičnih lastnosti živega srebra je prišlo do razvoja metod, ki bi nadomestile živo-srebrno elektrodo. Namen diplomskega dela je delna validacija metode za analizo Pb(II) z uporabo senzorja SPE (angl. screen-printed electrode), ki lahko predstavlja dober nadomestek za živo-srebrno elektrodo. SPE so senzorji, ki imajo na isto površino keramike ali plastike natisnjeno trielektrodno konfiguracijo (delovno, referenčno in pomožno elektrodo). V sklopu validacijskega postopka smo preverjali mejo zaznavnosti, mejo določljivosti, linearnost, točnost in natančnost ter vpliv interferenc. Reverzibilnost elektrodne reakcije SPE-senzorja smo najprej preverili s ciklično voltametrijo (CV), nato smo elektroanalizno metodo izvajali z (angl. square-wave) anodno striping voltametrijo (SWASV). Kot delovno elektrodo smo uporabili elektrodo iz ogljika na senzorju SPE ali modificirano ogljikovo elektrodo z antimonovo plastjo (SbFSPE). Kot medij za tvorbo elektrode smo v slednjem primeru uporabili 0,01 M HCl in 0,5 mg/L Sb(III). Delno validacijo metode smo izvedli z uporabo obeh elektrod. Meja zaznavnosti in meja določljivosti sta bili 1,5 µg/L in 3,0 µg/L za SbFSPE ter 0,5 µg/L in 1,5 µg/L za SPE. Linearnost metode je v koncentracijskem območju med 24,4 µg/L in 319,1 µg/L za SbFSPE in med 69,8 µg/L in 368,4 µg/L za SPE. Točnost metode smo preverjali z določevanjem koncentracije z metodo večkratnega standardnega dodatka pri koncentraciji svinca 169,1 µg/L, natančnost metode pa smo določili z izračunom relativnega standardnega odmika (RSD). Pri zaporednem izvajanju analiz na različnih senzorjih smo ugotovili, da sta točnost in natančnost signifikantno boljša z uporabo SbFSPE kot SPE, kadar senzor uporabimo prvič. Točnost in natančnost se z nadaljnjo uporabo SbFSPE slabšata, medtem ko se točnost SPE izboljša že pri drugi uporabi. Pri zaporedni uporabi istega senzorja smo ugotovili, da je točnost po petih zaporednih uporabah boljša v primeru SPE kot SbFSPE. Študij vpliva interferenc na metodo je pokazal, da se je pri enakih koncentracijah Cd(II) in Pb(II) signal za Pb(II) povečal, medtem ko se je pri masnem koncentracijskem razmerju Pb(II) in Cd(II), 1 : 10, vrh za Pb(II) zmanjšal. Pri 100-krat večji koncentraciji Cd(II) v primerjavi s Pb(II) je prišlo do prekrivanja vrhov, tako vrha za svinec ni bilo mogoče določiti. Zraven Cd(II) so na signal za Pb(II) imeli signifikanten vpliv tudi Hg(II), Bi(III), Cu(II) in Sn(II), medtem ko v prisotnosti Zn(II), As(III), Na(I), Ca(II), Mg(II), K(I), Fe(III) in NO3- ionov ni prišlo do večjih sprememb.
Ključne besede: validacija, SPE, svinec, antimon, SWASV, določevanje težkih kovin.
Objavljeno: 29.08.2018; Ogledov: 310; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (7,46 MB)

76.
Priprava nanodelcev Zn, Ni in Co teluridov z visokotemperaturno in z mehanokemijsko metodo
Anja Siher, 2018, diplomsko delo

Opis: V tej diplomski nalogi smo poskušali sintetizirati Ni, Co in Zn teluride v različnih množinskih razmerjih in s pomočjo različnih metod. Uporabljali smo mehanokemijsko metodo, termogravimetrično metodo in diferenčno dinamično kalorimetrijo. Vzorce smo analizirali s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije in rezultate predstavili v obliki difraktogramov. V delu so opisani postopki in metode, s pomočjo katerih smo prišli do rezultatov. Želeli smo pokazati, da sta mehanokemijska in termogravimetrična metoda skupaj učinkoviti.
Ključne besede: mehanokemijska metoda, termogravimetrična metoda (TGA), nikljev telurid, kobaltov telurid, cinkov telurid, rentgenska praškovna difrakcija (XRD)
Objavljeno: 27.08.2018; Ogledov: 142; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (901,70 KB)

77.
Določanje makrohranil v različnih digestatih in umetnih gnojilih
Petra Gorenc, 2018, diplomsko delo

Opis: Glavna produkta anaerobne razgradnje sta bioplin in presnovljen digestat, ki je bogat z makro in mikrohranili. Presnovljena biomasa je znana kot odlično gnojilo in je bolj homogena in bogata s hranili kot svež živalski gnoj. Možna je uporaba različnih surovin za izboljšanje učinkovitosti proizvajanja bioplina in večje vsebnosti hranil v presnovljeni biomasi. Raziskali smo kako substrati z različnimi vrstami dodanih snovi povečajo nastanek bioplina in obogatijo presnovljeno biomaso z dušikom, fosforjem in kalijem. Uporabljeni vzorci za analize so bili sestavljeni iz mešanice gnoja in inokuluma oz. iz mešanice gnoja, inokuluma ter dodanih različnih substratov (hranljivih surovin) kot so alge, odpadno olje, ostanki hrane, jedilni škrob in koruzna silaža. Med procesom anaerobne digestije smo spremljali volumen nastalega bioplina in vrednost pH digestata, s kivetnimi testi smo presnovljenemu digestatu merili vsebnost dušika in fosforja ter z atomsko emisijsko spektrometrijo določevali vsebnost kalija. Vsebnosti makrohranil (NPK) smo analizirali tudi v tekočih in trdnih umetnih gnojilih z znano sestavo ter primerjali dobljene vrednosti. Rezultati so pokazali, da so dodatki različnih hranljivih surovin povečali proizvodnjo bioplina glede na vzorce brez dodane hranljive snovi. Kot najboljša surovina se je izkazalo odpadno olje, sledijo mu koruzna silaža, jedilni škrob, ter ostanki hrane. Najmanj bioplina so proizvedle alge. Vrednost pH je celoten čas procesa ostajala v območju optimalnega intervala za metanogene bakterije. Rezultati analize NPK so pokazali, da je uporaba različnih surovin izboljšala vsebnost makrohranil. Najvišje vsebnosti kalija in dušika smo izmerili v vzorcih z dodanimi ostanki hrane in škrobom, najvišje vsebnosti fosforja pa pri vzorcih z dodanimi algami.
Ključne besede: Anaerobna digestija, proizvodnja bioplina, presnovljen digestat, NPK analiza
Objavljeno: 21.08.2018; Ogledov: 130; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (6,08 MB)

78.
Optimizacija in validacija cu modificirane elektrode iz steklastega ogljika za analizo Pb(ii)
Žan Šašek, 2018, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bila optimizacija in validacija Cu modificirane elektrode iz steklastega ogljika za analizo Pb(II). Raziskavo smo začeli z določevanjem meje zaznavnosti (LOD) in meje določljivosti (LOQ), nadaljevali smo z določevanjem linearnosti metode in na koncu smo preverili še točnost in natančnost metode. Za analizo Pb(II) smo uporabili square-wave anodno striping voltametrijo (SWASV), za preverjanje ali naša elektroda deluje pravilno pa smo uporabili metodo ciklične voltametrije (CV). Raziskavo smo opravljali pri treh različnih potencialih depozicije in sicer pri 0,6 V, 0,7 V in 0,8 V. LOD metode nismo mogli določiti pri noben potencialu medtem ko smo LOQ določili pri koncentraciji 2 g/L in to pri vseh treh potencialih. Linearen odziv metode pri potencialu 0,6 V je v območju med 1,85 g/L in 40,86 g/L, pri drugih dveh potencialih pa v območju med 1,85 g/L in 58,18 g/L. Ugotovili smo, da je metoda točna in natančna pri potencialu depozicije 0,7 V in 0,8 V.
Ključne besede: Elektroda iz steklastega ogljika, modificirana Cu-elektroda, analiza težkih kovin, voltametrija, anodna striping voltametrija, svinec
Objavljeno: 03.08.2018; Ogledov: 136; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (2,29 MB)

79.
Priprava in analiza naprednih prevlek na osnovi hidroksiceluloze na kovinskih substratih za biomedicinske aplikacije
Damjan Arbeiter, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo pripravili in analizirali napredne prevleke na osnovi 2-hidroksietil celuloze na nerjavnem jeklu AISI 316LVM. Na nerjavno jeklo smo zaporedoma nanašali plasti. Pri tem smo naredili sistem s petimi nanosi (3P2DCF) in sistem s šestimi nanosi (3P3DCF). Ugotavljali smo kako se sprošča zdravilna učinkovina diklofenak v odvisnosti od časa v PBS-u, pri čemer smo ugotavljali kinetiko sproščanja in merili koncentracijo z UV-VIS spektroskopijo. Z ATR-FTIR smo karakterizirali nanešene plasti na nerjavnem jeklu in nerjavno jeklo brez nanosov. Z AFM smo ugotavljali topografijo nerjavnega jekla in nerjavno jeklo z nanosi pri obeh sistemih. Na koncu smo preverjali še korozijsko odpornost z elektrokemijskimi analizami, in sicer z elektrokemijsko impedančno spektroskopijo (EIS) in ciklično polarizacijo (CP). Ugotovili smo, da lahko s pripravljenimi nanosi nadzorovano sproščamo zdravilno učinkovino. Nerjavno jeklo z nanosi je korozijsko odporno (bolj odporno pri sistemu s petimi nanosi) in ga lahko uporabimo v organizmih.
Ključne besede: nerjavno jeklo AISI 316LVM, hidroksietil celuloza, spektroskopija, AFM, EIS, CP
Objavljeno: 31.07.2018; Ogledov: 96; Prenosov: 40
.pdf Celotno besedilo (2,18 MB)

80.
Vodotopne emulzije karotenoidov
Vesna Štih, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je bilo usmerjeno v razvoj stabilnih vodotopnih emulzij karotenoidov za uporabo v industriji pijač. Zanimal nas je vpliv različnih emulgatorjev, proizvodnih postopkov in parametrov na stabilnost emulzij. Naš cilj je bil razvoj vsaj ene stabilne emulzije s vsakim uporabljenim emulgatorjem, saj naročniki pogosto želijo emulzijo s točno določenim emulgatorjem, ki pa ni nujno najbolj učinkovit. Pripravili smo emulzije različnih karotenoidov: β-karotena, oleorezina paprike in luteina. Uporabili smo osem različnih emulgatorjev: Purity gum 2000, Caragum, Eficacia, InstantGum, PS 750, HM P90, SuperCloud in Q-Naturale. Za pripravo emulzij smo uporabili postopek visokotlačne homogenizacije, preverili pa smo tudi vpliv predhodnega mešanja pri visokih obratih (high shear). Kakovost emulzij smo skušali izboljšati s spremembami koncentracije emulgatorja, deleža vode, vrsto olja in tlakom homogenizacije. Kakovost emulzij smo preverjali z meritvami velikosti delcev (D-50, D-90), koncentracije karotenoidov, turbidnosti raztopin (NTU), določitvijo barve (L*a*b) in opazovanjem izgleda pripravljenih raztopin emulzij. Ugotovili smo, da so emulzije β-karotena in luteina bolj kakovostne in stabilne od emulzij paprike. Načeloma je veljalo, da višja koncentracija emulgatorja, večji delež vode, MCT olje namesto sončničnega, višji tlak (vsaj 600 bar) in uporaba mešanja pri visokih obratih pred homogenizacijo, pripomorejo k tvorbi bolj stabilnih emulzij. Izmed vseh emulzij, so bile najbolj kakovostne in stabilne tiste pripravljene z emulgatorji Purity gum 2000, PS 750 in Q-Naturale. S Cargumom smo uspeli pripraviti le stabilno emulzijo β-karotena. Emulzije z ostalimi emulgatorji so bile le pogojno stabilne oziroma popolnoma nestabilne. Mnoge med njimi so bile glede na rezultate analize sicer kakovostne, a so bile njihove raztopine nestabilne. Stabilnost emulzij je bila najbolj očitno povezana z izmerjenim premerov delcev, za večino stabilnih emulzij je ta znašal 0,13 μm (D-50). Nekaterim uspešnim emulzijam smo po dveh mesecih ponovno izmerili premer delcev in ugotovili, da so emulzije prvotno velikost delcev ohranile ali pa se je ta celo nekoliko zmanjšala. Test barvne stabilnosti emulzij z dodatkom različnih antioksidantov je pokazal, da so barvo najbolje ohranile raztopine emulzij, ki so vsebovale 0,5 % tokoferola, 0,5 % inolensa in 1 % askorbinske kisline. Nazadnje smo preverili še stabilnost najbolj uspešnih emulzij v raztopinah pijač po dveh mesecih v temi in na svetlobi. Stabilne raztopine emulzij smo opazili pri emulzijah s Purity gum 2000, Q-Naturale in pri emulzijah β-karotena s Caragumom.
Ključne besede: emulzija, vodotopna emulzija, karotenoidi, emulgator, visokotlačna homogenizacija
Objavljeno: 25.07.2018; Ogledov: 306; Prenosov: 0

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici