| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 1541
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
41.
Ekstrakcija aktivnih komponent iz semen črne kumine (nigella sativa)
Danijel Lavrič, 2019, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je raziskati vpliv različnih ekstrakcijskih metod na sestavo in kvaliteto olja, pridobljenega iz semen črne kumine. Izvedli smo ekstrakcije s pomočjo Soxhletovega aparata, ultrazvočne kopeli ter superkritične ekstrakcije s CO2. Ekstrakcije s Soxhletom in ultrazvočno kopeljo smo izvedli z različnimi topili (metanol, heksan, 96 % etanol in voda). Superkritične ekstrakcije pa smo izvedli pri konstantnih tlakih (100, 200 in 300 bar) ter konstantnih temperaturah (40 °C in 60 °C). Na podlagi rezultatov ekstrakcij smo določili pri katerih pogojih dobimo največ olja iz semen. Ekstrakcijo eteričnega olja smo izvedli po Clevengerjevi metodi z vodno paro. Za analize dobljenih ekstraktov smo uporabili plinski kromatograf sklopljen z masnim spektrometrom (GC-MS). Ekstraktom smo določili vsebnost in sestavo prostih maščobnih kislin ter hlapnih komponent, s poudarkom na vsebnosti timokinona, timola in karvakrola. Pri analizah smo se omejili na tiste komponente, katerih standarde smo imeli na razpolago. V vzorcu eteričnega olja pa smo določili celotno sestavo. Rezultati kažejo, na to, da med prostimi maščobnimi kislinami v olju črne kumine, prevladujeta linolna (50 %) in oleinska (22 %) kislina. Med hlapnimi komponentami prevladuje karvakrol (do 2 %), timokinon (do 0,4 %) in timol (do 0,025 %) pa sta prisotna v nižjih koncentracijah. V eteričnem olju smo zaznali vsebnost timolkinona (1,23 %) in karvakrola (1,81 %). Timokinon, ki mu pripisujejo zdravilne učinke, je torej v olju prisoten v dokaj nizkih koncentracijah.
Ključne besede: črna kumina, ekstrakcija, olje, hlapne komponente, proste maščobne kisline, GC-MS
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 26; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (2,87 MB)

42.
Biološka aktivnost konvencionalnih ekstraktov iz paradižnika (Solanum lycopersicum)
David Hvalec, 2019, diplomsko delo

Opis: Cilj dela je bil preučiti hranilno sestavo in antioksidativno aktivnost materialov iz različnih delov paradižnika. Pri delu smo uporabljali liofiliziran material, ekstrakte in sok, pripravljen iz svežega paradižnika. Material za ekstrakcijo smo pripravili z liofilizacijo svežega paradižnika. Ekstrakte smo pridobili z uporabo klasičnih konvencionalnih ekstrakcij in ultrazvočne ekstrakcije ob uporabi različnih organskih topil: metanol, etanol, heksan, etil acetat. Pri ekstrakciji ogljikovih hidratov smo kot topilo uporabljali vodo, poskusili pa smo tudi mešanico metanola in vode. Izvedli smo tudi sapofinikacijo ter določili vsebnost maščobnih kislin. Tako smo izvedli kemijske analize s pomočjo spektrofotometričnih, titracijskih in kromatografskih metod. Materialom smo določali vsebnosti vitamina C, pigmentov (proantocianidini, betalaini in karotenoidi), celokupnih ogljikovih hidratov, proteinov in maščobnih kislin. Antioksidativno aktvinost pa smo določali z uporabo prostega radikala 1,1-difenil-2-pikrilhidrazinom (DPPH). Najvišji izkoristek ekstakcije smo dobili pri ekstrakciji z ultrazvokom in mešanico metanol-voda (1:1). Kljub najnižjemu izkoristku so največjo antioksidativno aktivnost pokazali ekstrakti z etil acetatom (najvišja vsebnost je 12,97 %). Ugotovili smo, da je vsebnost vitamina C in karotenoidov v paradižnikovem soku visoka (0,2106 mg/mL za vitamin C in 57,7 mg/kg za karotenoide). Najvišjo vsebnost proantocianidov so pokazali ekstrakti pridobljeni z etil acetatom, najvišjo vsebnost skupnih betalainov pa je pokazal ekstrakt, pridobljen z metodo po Soxhletu in etil acetatom (1065,9 mg/100 g). Najvišjo vsebnost ogljikovih hidratov je pokazal ekstrakt, pridobljen z ekstrakcijo z mešanjem z mešanico metanol-voda (1:1) (0,43 %). Najvišjo vsebnost proteinov so pokazali ekstrakti pridobljeni z etanolom. V umiljenem ekstraktu je bilo prisotne največ linolne kisline (47,4 %). Sledita ji oleinska kislina (21,6 %) in palmitinska kislina (16 %). Skupna vsebnost nasičenih maščobnih kislin znaša 23,77 %, skupna vsebnost nenasičenih maščobnih kislin pa 76,23 %. Ugotovili smo, da so ekstrakti iz paradižnika potencialni prehranski dodatki oz. naravni prezervativi.
Ključne besede: Paradižnik, konvencionalna ekstrakcija, antioksidanti, antioksidativna aktivnost, biološka aktivnost, proantocianidini
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 21; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (3,08 MB)

43.
Porous beads from multiple emulsions with thiol-ene polymerisation
Stanko Kramer, 2019, magistrsko delo

Opis: This thesis aims to explain the process of porous bead synthesis. The porous beads were prepared from a multiple emulsion water-in-oil-in-water (W/OW) system. The W/O/W multiple emulsion was made up of a High Internal Phase Emulsion (HIPE (primary emulsion)) and a suspension phase. The HIPE consisted of pentaerythritol tetrakis (3 mercaptopropionate) (TT) in combination with either divinyl adipate (DVA) or trimethylolpropane triacrylate (TMPTA) and an internal phase volume fraction of 80 %. The suspension phase consisted of an aqueous phase with dissolved surfactants which stabilised the secondary emulsion. The surfactants which stabilised the secondary emulsion were polyvinylpyrrolidone K30 (PVP K30) and polyvinylpyrrolidone K90 (PVP K90). The polymerisation was carried out thermally at first for 24 hours and later under UV light and daylight, as the thermally initiated polymerisation was unsuccessful due to coalesence. The beads that were obtained using the photoinitiated polymerisation were porous with a mostly bicontinuous structure and varying diameters. The viscosity of the primary emulsion (HIPE) had the greatest influence on the stability of the entire W/O/W emulsion. By adding more than 5 wt. % of toluene to the primary emulsion, the emulsion broke down and did not successfully polymerise. Another important factor was the ratio of the functional groups in the case of TT-co-TMPTA, which greatly affected the yield and structure of the obtained beads. The diameters of the spherical particles were dependent on the viscosity, monomer ratio and surfactant used in the suspension phase. The inner structure of the beads was mostly bicontinuous with occasional pores that resembled a polyHIPE structure. The obtained beads had a yield of up to 80 % in the case of TT-co-DVA and a yield of up to 90 % in the case of TMPTA-co-DVA
Ključne besede: polyHIPE, thiol-ene, suspension polymerisation, porous beads, HIPE
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 35; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (3,56 MB)

44.
Proučevanje mikrofiltracijske keramične membrane na prepustnost sirotkinih proteinov
Maja Preskar, 2019, magistrsko delo

Opis: Fizikalno-kemijska obdelava, kot je postopek mikrofiltracije (MF) in ultrafiltracije (UF) sirotke, povzroča reverzibilno in ireverzibilno mašenje por keramičnih membran kot tudi spremembe v strukturi in interakciji proteinov s številnimi komponentami sirotke ter površino membran. Slednje vodi do denaturacije in agregacije proteinov in ravno tako prispeva k mašenju membrane. Vrste in obseg proteinskih interakcij so odvisni od pogojev obdelave, sestave in ionske moči sirotke ter vrednosti pH. Obdelave, ki destabilizirajo strukturo sirotkinih proteinov in spodbujajo razvijanje proteinov, pospešijo interakcije med sirotkinimi proteini v raztopini in vodijo do različnih intramolekularnih ali intermolekularnih reakcij. Sirotka vsebuje različne komponente, kot so mikroorganizmi, encimi in proteini, zaradi katerih se njihove lastnosti s časom in z različnimi pogoji shranjevanja spreminjajo in vplivajo na medsebojne interakcije. Pomembno je bilo opredeliti fizikalno-kemijsko in mikrobiološko stabilnost sirotke, ki se je spremljala po preteku enega tedna, da se določi vpliv temperature in način shranjevanja sirotke pred pričetkom postopkov MF in UF. Namen testiranj MF in UF membran je bila je optimizacija procesov, s ciljem doseganja visoke prepustnosti za sirotkine proteine (predvsem laktoferina - LF) in zadrževanje mikroorganizmov ter drugih komponent sirotke, ki bi omejevale uporabo sirotke v nadaljnjih postopkih predelave. V eksperimentih smo opredelili najbolj učinkovit režim delovanja MF keramične membrane ter režim čiščenja le-teh, ki omogoča čim daljše delovanje filtracije brez zamašitve membran ter povrnitev polnega pretoka po zamašitvi. Ugotovili smo, da aktivnost encima laktoperoksidaze (LPO) hitro pada ne glede na shranjevanje sirotke. Protein LF je stabilen 8 dni v hladilniku, medtem ko na sobni temperaturi postopoma razpade. Z MF keramično membrano s premerom por 0,5 μm smo dosegli 51 % prepustnost LF v permeat pri tlaku 1 bar. Opazili smo, da je membrana učinkovito očiščena v treh korakih, in sicer s 0,4 % raztopino natrijevega hidroksida (NaOH), 0,3 % raztopino dušikove kisline (HNO3) in 0,5 % raztopino natrijeviega hipoklorida (NaOCl) pri temperaturi 60 °C in pri večji hitrosti črpalke kot je delovna ter pri tlaku povratnega toka 0,5 bar. UF keramična membrana s premerom por 0,05 μm je 100 % zadržala protein LF v retentatu.
Ključne besede: kisla sirotka, stabilnostna študija, keramične membrane, mikrofiltracija, čiščenje keramičnih membran
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 40; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (4,41 MB)

45.
Izolacija keratina iz perja s hidrotermičnimi postopki
Ksenija Rutnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Perutninsko perje predstavlja enega najbolj obremenilnih in neizkoriščenih odpadkov, saj zavzema do 10 % celotne teže perjadi, kar na letni ravni nanese skoraj 10 milijonov ton odpadkov. Zaradi visokega deleža keratina (90 %) je perje potencialna surovina za pridobivanje le – tega, hkrati pa bi tako postal izkoriščen vir, namesto onesnažujoč odpadek. V sklopu magistrske naloge smo izvedli izolacijo keratina iz perutninskega perja s subkritično vodo, pri temperaturah med 120 °C in 250 °C, in časih med 5 minut in 75 minut. Ugotovili smo, da je optimalna temperatura za izvedbo izolacije 180 °C. S FTIR analizo smo potrdili prisotnost keratina v produktih izolacije s subkritično vodo. Molekulsko maso nastalega produkta smo določili s SDS – PAGE elektroforezo in gelsko kromatografijo. Molekulska masa keratina nastalega pri reakciji izolacije se giblje med 4 kDa in 12 kDa. Iz teh rezultatov sklepamo, da subkritična voda pri visoki temperaturi deluje kot reducent in razcepi disulfidne vezi v molekuli keratina, ki posledično razpade na manjše enote. Za določitev uporabnosti metode izolacije iz perutninskega perja s subkritično vodo v industrijskem merilu, bi bile potrebne nadaljnje raziskave.
Ključne besede: perutninsko perje, keratin, izolacija, subkritična voda
Objavljeno: 12.09.2019; Ogledov: 20; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (4,48 MB)

46.
Vpliv rožmarina na kvaliteto rožmarinovih ekstraktov in njihovih formulacij
Mateja Marinič, 2019, diplomsko delo

Opis: Rožmarin (Rosmarinus officinalis L.), sredozemska aromatična rastlina iz družine ustnatic (Lamiaceae), je pomemben vir naravnih antioksidantov. Najpogosteje zastopane antioksidativne spojine v izvlečkih rožmarina so fenolne spojine, med katere sodita tudi karnozolna kislina in karnozol. V okviru diplomske naloge smo želeli ugotoviti, kako vpliva rožmarin na kvaliteto rožmarinovih ekstraktov. Izvedli smo konvencionalno ekstrakcijo z etanolom in regeneriranim acetonom ter ekstrakcijo s superkritičnim CO2. Z metodo HPLC smo v ekstraktih določili vsebnost karnozola in karnozolne kisline. Maksimalen izkoristek ekstrakcije (11,73 %) smo zaznali pri dvostopenjski ekstrakciji rožmarina E0819 (3,26 % KK), kjer je prva stopnja trajala 3 ure in druga 2 uri, pri temperaturi 50 °C in uporabi 97,15 vol. % regeneriranega acetona v razmerju 1:4 (glede na zatehto rožmarina) v prvi stopnji ter 1:3 v drugi. Najvišji delež karnozolne kisline (31,61 %) smo določili v ekstraktu rožmarina M9418 z deležem karnozolne kisline v surovini 4,29 %, katerega ekstrakcija je prav tako potekala v dveh stopnjah, pri temperaturi 30 °C z 97,15 vol. % regeneriranim acetonom v razmerju 1:5 v prvi stopnji in 1:4 v drugi. Pri ekstrakciji rožmarina označenega kot organska surovina (T1419) smo dobili najvišji izkoristek (11,87 %) pri triurni enostopenjski ekstrakciji z 90 vol. % etanolom v razmerju 1:7 pri temperaturi 60 °C. Najvišji delež (11,80 %) karnozolne kisline v ekstraktih organske surovine smo določili pri enostopenjski ekstrakciji, ki je potekala pri sobni temperaturi 3 ure z 90 vol. % etanolom v razmerju 1:7.
Ključne besede: rožmarin, karnozol, karnozolna kislina, konvencionalna ekstrakcija, superkritična ekstrakcija s CO2
Objavljeno: 11.09.2019; Ogledov: 94; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (2,82 MB)

47.
Ekstrakcija artemizinina iz sladkega pelina Artemisia annua L.
Anja Hribernik, 2019, diplomsko delo

Opis: Sladki pelin je trenutno ena izmed najbolj iskanih zdravilnih rastlin. Najpomembnejša zdravilna učinkovina, ki jo vsebuje, je artemizinin; antimalarik. Skupaj z železom tvori kisikove radikale, ki učinkovito zatirajo parazite. Vsebuje tudi antioksidante. Cilj diplomskega dela je bil ugotoviti vpliv ekstrakcijskega postopka ter vpliv različne letine materiala na vsebnost artemizinina v ekstraktih. Spremljali smo tudi kinetiko ekstrakcije. Določiti smo želeli optimalne obratovalne pogoje za pridobitev ekstraktov s čim višjo vsebnostjo artemizinina. Kot ekstrakcijski medij smo poleg konvencionalnih topil uporabili tudi superkritične fluide. Primerjali smo sladki pelin dveh različnih letin ter raziskali, kako čas žetve vpliva na vsebnost artemizinina. Izvajali smo ekstrakcijo s hladnim topilom (maceracija) in ultrazvočno ekstrakcijo z etanolom ter mešanico topil heksan - etil acetat in ekstrakcijo s superkritičnimi fluidi; kot topilo smo uporabili superkritični CO2. Sledila je karakterizacija ekstraktov s tekočinsko kromatografijo z masno spektrometrijo (LC-MS/MS). Ugotovili smo, da je učinkovitost ekstrakcije odvisna od vrste materiala, ekstrakcijskega postopka in izbire topila. Vsebnost artemizinina v ekstraktih sladkega pelina pobranega v različnih časovnih obdobjih je bila različna, kar je posledica razpadanja sekundarnih metabolitov s časom. Izkoristki in vsebnost artemizinina v ekstraktih pridobljenih v vseh topilih (etanol, mešanica topil: 95 % n-heksan, 5 % etil acetat in ogljikov dioksid) so bili primerljivi, zato lahko sklepamo, da so vsa topila primerna za izolacijo artemizinina iz sladkega pelina. Vendar pri superkritični ekstrakciji ni potrebno nakdnadno čiščenje ekstraktov, zato je možnost, da bi artemizinin pri odstranjevanju topila razpadel, manjša.
Ključne besede: Artemisia annua L., artemizinin, antimalarik, izolacija, kromatografija
Objavljeno: 11.09.2019; Ogledov: 68; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (9,29 MB)

48.
Sinteza Mg1+xFe2-2xTixO4 nanodelcev z mikroemulzijsko tehniko
Rene Gole, 2019, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu smo se ukvarjali s problematiko sinteze nanodelcev, specifično s sintezo nanodelcev z ustrezno Curiejevo temperaturo (TC), ki je v idealnem primeru v območju terapevtske temperature, 41 °C – 46 °C. Za sintezo smo uporabili mikroemulzijsko tehniko, s sestavo 60:30:10 (izooktan : (CTAB+1-butanol) : vodna faza raztopljenih magnezijevih, železovih in titanovih soli) v ternarnem diagramu. Za obarjanje hidroksidov smo uporabili raztopino amoniaka. Naš cilj je bil sintetizirati nanodelce s sestavo Mg1+xFe2-2xTixO4, pri čemer smo izbrali x = 0.37. Po sintezi smo nanodelce čistili z etanolom in nato z vodo v ultrazvočni kopeli. Po posedanju delcev v centrifugi je sledila kalcinacija na zraku pri izbrani temperaturi. Sintetizirane delce smo analizirali s termoanalitskim sistemom TGA/SDTA v območju od 25 °C do 1000 °C ter jim na modificirani aparaturi določili tudi TC. Sledila je nadaljnja analiza z rentgensko praškovno difraktometrijo (RTG).
Ključne besede: magnetni nanodelci, mikroemulzija, magnetna hipertermija, magnezij, titan, ferit
Objavljeno: 11.09.2019; Ogledov: 51; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (2,70 MB)

49.
Funkcionalizirani magnetni nanodelci za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod
Ana Jurgec, 2019, diplomsko delo

Opis: Zagotavljanje čiste in kvalitetne vode postaja problem sodobne družbe. Težke kovine so eno izmed najnevarnejših onesnaževal, saj niso biološko razgradljive, se kopičijo v naravi in toksično učinkujejo na žive organizme že pri zelo nizkih koncentracijah. V primerjavi z ostalimi metodami za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod, se je adsorpcija na različne adsorbente izkazala kot bolj ekonomična in učinkovita. Z razvojem nanotehnologije so bili magnetni nanodelci deležni pozornosti mnogih raziskav za iskanje najprimernejši adsorbentov težkih kovin. Namen diplomske naloge je bila sinteza stabilnih maghemitnih nanodelcev ter njihova funkcionalizacija s hitozanom po treh različnih metodah. Ugotoviti je bilo treba, kateri delci so najprimernejši za odstranjevanje Cr(VI) ionov iz raztopine in pri kateri pH vrednosti je adsorpcija najučinkovitejša. Maghemitne delce smo sintetizirali z metodo koprecipitacije in jih nato funkcionalizirali s hitozanom po treh različnih metodah (metoda kovalentne vezave, mikroemulzijska metoda in suspenzijska zamreževalna metoda). Delce smo dodali v raztopino z znano koncentracijo Cr(VI) ionov, da je potekla adsorpcija. Adsorpcijo smo izvedli pri treh različnih pH vrednostih (pH 3, 4 in 5) ter določili optimalno vrednost za adsorpcijo težkih kovin na posamezne magnetne nanodelce. Kvantitativno analizo Cr(VI) v raztopini po adsorpciji smo izvedli spektrofotometrijsko z 1,5- difenilkarbazidom. Po opravljeni analizi smo primerjali uspešnost adsorpcije in določili delce, ki so dosegli najvišje odstotke adsorpcije. Ugotovili smo, da so najprimernejši delci za odstranjevanje Cr(VI) iz vode maghemitni delci funkcionalizirani z mikroemulzijsko metodo. Izkazalo se je tudi, da so najboljšo adsorpcijo vsi delci dosegli pri vrednosti pH 3.
Ključne besede: težke kovine, krom(VI), odpadne vode, magnetni nanodelci, hitozan
Objavljeno: 11.09.2019; Ogledov: 60; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

50.
Hidrotermična degradacija odpadne embalaže iz polipropilena
Kristina Kranjčec, 2019, diplomsko delo

Opis: Namen in cilj diplomskega dela je bil raziskati hidrotermično degaradacijo odpadne embalaže iz polipropilena (PP) s pomočjo superkritične vode ter določiti nastale produkte. Izvedena je bila primerjava pisanega in brezbarvnega PP. Proučevali smo vpliv procesnih parametrov, kot so tlak, temperatura, razmerje voda/PP na potek in kinetiko reakcij razgradnje odpadne embalaže iz PP v superkritični vodi. PP je trd termoplastičen polimer z gostoto med 0,9 in 0,92 g/cm3. V mnogih pogledih je podoben polietilenu, vendar z večjo mehansko in natezno trdnostjo ter toplotno stabilnostjo. Odporen je proti polarnim topilom, kislinam, raztopinam soli in olju ter neodporen proti kloriranim ogljikovodikom. Zaradi dobrih mehanskih in fizikalnih lastnosti je eden izmed najbolj zastopanih polimerov v svetu. Uporablja se v različne namene, kot so folije, plastenke za mineralno vodo, povratne plastenke, v ploščah, ceveh, avtomobilski industriji ter v beli tehniki. Zaradi velike zastopanosti tega polimera in vpliva ter kopičenja v okolju smo izvedli hidrotermično degradacijo pisanega PP in brezbarvnega PP. Hidrotermično degradacijo smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah 425 °C in 450 °C ter reakcijskih časih od 15 do 240 min. Nastale produkte smo filtrirali ter analizirali s pomočjo plinske kromatografije/masne spektrometrije GC/MS ter določili vsebnost celotnega organskega ogljika (TOC). Ugotovili smo, da je največji izkoristek plina nastal pri 240 min degradaciji – tako barvnega kot brezbarvnega PP v superkritični vodi – najmanj pa ga je nastalo pri 15-minutni degradaciji. Najbolj zastopane komponente so metan, etan, propan, izobutan ter ogljikov dioksid. Dokazali smo, da je največji donos alkanov prisoten le pri višji temperaturi. Majhne razlike v vsebnosti alkanov, ki so prisotni pri isti temperaturi, lahko pripišemo aditivom ter različnim primesem, ki jih vsebuje pisani PP. Izkoristki nastale oljne faze s podaljševanjem reakcijskega časa upadajo, saj se dolgi ogljikovodiki cepijo na krajše.
Ključne besede: hidrotermična degradacija, superkritična voda, barvni PP, brezbarvni PP
Objavljeno: 11.09.2019; Ogledov: 58; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (1,60 MB)

Iskanje izvedeno v 0.44 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici