| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 1547
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
11.
Ekstrakcija eteričnih olj iz ingverja (Zingiber officinale)
Katja Svetek, 2019, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil raziskati potencialne protimikrobne in antioksidativne učinke različnih ekstraktov, pridobljenih iz ingverja (Zingiber officinale), s ciljem potencialne uporabe naravnih izvlečkov v prehrambeni, farmacevtski, živilski in kozmetični industriji. Ekstrakte smo pridobili z različnimi metodami ekstrakcije; s Soxhletovo metodo, ultrazvočno metodo in superkritično ekstrakcijo s CO2. Vse ekstrakcije smo izvajali dve uri. Pri Soxhletovi in ultrazvočni ekstrakciji smo uporabili različna topila, s ciljem prepoznati razliko med ekstrahiranimi komponentami s pomočjo polarnega in nepolarnega topila. Različne metode ekstrakcije in različna topila vplivajo na količino pridobljenega ekstrakta in na vsebnost komponent, ki jih ekstrakt vsebuje. Zanimal nas je izkoristek ekstrakcij in kvaliteta pridobljenih ekstraktov. Uporabili smo dve spektrofotometrični metodi; radikalsko metodo DPPH za določanje antioksidativne aktivnosti ekstraktov in metodo za določanje vsebnosti totalnih fenolov. Za določevanje protimikrobnega učinka smo uporabili difuzijsko metodo z diski, protimikrobno delovanje smo testirali na grampozitivni bakteriji Staphylococcus aureus, gramnegativni bakteriji Escherichia coli in kvasovki Candida albicans. V diplomskem delu so prikazani rezultati ekstrakcij in analiznih metod, ki smo jih izvedli. Iz rezultatov je vidno, da je uporaba Soxhletove ekstrakcije in topila aceton najboljša izbira za dosego najvišjega izkoristka ekstrakcije. Antioksidativni potencial smo ovrednotili z DPPH metodo, s katero smo najvišji odstotek inhibicije opazili pri ekstraktu, pridobljenem s superkritično ekstrakcijo pri 135 bar. Najnižji odstotek inhibicije smo opazili pri obeh ekstraktih, pridobljenih s topilom heksan. Pri določevanju vsebnosti totalnih fenolov smo opazili najvišjo vsebnost v ekstraktu, pridobljenem z ultrazvočno ekstrakcijo, kjer smo kot topilo uporabili mešanico acetona in vode v razmerju 1:1. Najnižji delež vsebnosti totalnih fenolov smo opazili pri ekstraktoma, pridobljenima s topilom heksan; kar sovpada z najnižjim antioksidativnim potencialom. Nekateri pridobljeni ekstrakti so delovali protimikrobno proti C. albicans in S. aureus, medtem ko proti E.coli noben ekstrakt ni pokazal protimikrobnega učinka.
Ključne besede: ingver, konvencionalna ekstrakcija, superkritična ekstrakcija, antioksidativna aktivnost, protimikrobna učinkovitost, fenolne spojine
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 49; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (2,95 MB)

12.
Bentonit kot adsorbent za separacijo kovinskih ionov iz vodnih raztopin
Jaka Kugler, 2019, diplomsko delo

Opis: Onesnaževanje okolja s težkimi kovinami in reševanje le te problematike na učinkovit in hkrati ekonomsko sprejemljiv način, predstavlja vedno večji izziv v današnjem času. V diplomski nalogi smo preučevali adsorpcijske lastnosti bentonita za adsorpcijo kovinskih ionov (železo, baker, svinec) iz vodne raztopine. Masne koncentracije kovinskih ionov v raztopini smo določili z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES). Prav tako smo preučili karakteristike samega bentonita (velikost delcev, zeta potencial, specifična površina, volumen por). Karakterizacija je pokazala, da je v našem vzorcu bentonita povprečni zeta potencial - 0,257 mV in povprečna velikost delcev 1657 nm. Ugotovili smo, da s spreminjanjem pH raztopin Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov, bentonit najbolje adsorbira pri pH vrednosti 7. Spreminjali smo tudi koncentracije samih raztopin z Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov v območju od 1 mM do 13 mM in izmerili, da ima bentonit največjo kapaciteto pri koncentraciji 13 mM. Prav tako smo preizkusili medsebojni vpliv ionov na adsorpcijo in ugotovili, da je učinkovitost adsorpcije vseh treh ionov nad 99 %. Iz rezultatov diplomskega dela lahko sklepamo, da je bentonit odlična izbira za odstranjevanje železovih, bakrovih in svinčevih ionov iz vode.
Ključne besede: adsorpcija, bentonit, težke kovine, zeta potencial, ICP OES
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 70; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (2,56 MB)

13.
Antimikrobna učinkovitost Punica granatum L. na Escherichia coli
Anže Peklar, 2019, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je pridobiti učinkovine iz različnih delov Punica granatum L. in proučiti njihov inhibitorni učinek na rast mikrobnih celic Escherichia coli ter določiti vsebnost totalnih fenolov in vitamina C v vzorcih. S klasično vodno ekstrakcijo in Soxhletovo ekstrakcijo z etanolom smo pridobili učinkovine iz svežih in liofiliziranih semen, membrane in eksokarpa Punica granatum L. Proučili smo inhibitorni učinek ekstraktov na rast mikrobne kulture E. coli z disk difuzijsko metodo ter določili vsebnost totalnih fenolov in vitamina C v vzorcih. Ugotovili smo, da se v celotnem sadežu Punica granatum L. nahajajo totalni fenoli, vitamin C in antimkrobne spojine, ki zavirajo rast bakterijske kulture E. coli. Koncentracije naštetih spojin so najvišje v membrani in eksokarpu Punica granatum L., saj smo v njihovih ekstraktih določili najvišjo vsebnost totalnih fenolov in vitamina C in omenjena dela Punica granatum L. izkazujeta tudi največji inhibitorni učinek na rast E. coli. Najmanj totalnih fenolov in vitamina C se nahaja v ekstraktih semen.
Ključne besede: Punica granatum L., antimikrobne lastnosti, totalni fenoli, vitamin C, inhibicija, bakterije, sekundarni metaboliti
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 75; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (1,93 MB)

14.
Fazna inverzija v emulzijskih sistemih z monomeri tiolov in alkenov
Jan Marko, 2019, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu predstavljamo poskus ustvarjanja fazne inverzije v emulzijskem sistemu z monomeri tiolov in alkenov z visokim deležem notranje faze. Preizkušali in opisali smo dejavnike, ki vplivajo na porazdelitev faz v emulziji. Tako smo najprej spreminjali volumski delež notranje faze, nato masni delež surfaktanta in na koncu še temperaturo vodne kopeli, v kateri se je nahajal reaktor z emulzijo. Fazno inverzijo smo poskušali ustvariti v emulziji monomerov 1,6-heksandiol diakrilat in pentaeritritol tetrakis (3-merkatopropionat), pri čemer po polimerizaciji kot končni produkt dobimo visoko porozen polimer. V iskanju ustreznih pogojev za nastanek tega pojava smo spreminjali delež surfaktanta Pluronic L121, delež vodne faze, ki jo je predstavljala razredčena raztopina kalcijevega klorida heksahidrata, in temperaturo vodne kopeli. Zatehte monomerov in iniciatorja Irgacure 819 ter pogoji fotopolimerizacije in hitrost mešanja emulzije so bili tekom eksperimenta vedno enaki. S pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa (SEM) smo preverili, pri katerih pogojih priprave dobimo namesto tipične strukture poliHIPE strukturo, kjer so praznine in zapolnjena mesta obrnjena. Uspelo nam je ustvariti monolit s črvičasto strukturo, ki nakazuje začetek fazne inverzije.
Ključne besede: polimer, poliHIPE, poroznost, tiol-en klik polimerizacija, fazna inverzija
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 20; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (2,98 MB)

15.
Vloga genov iz družine dejavnika tumorske nekroze pri nastanku in poteku multiple skleroze
Martina Krušič, 2019, diplomsko delo

Opis: Multipla skleroza (MS) je kompleksna vnetna bolezen, ki prizadane osrednji živčni sistem. Bolniki so v povpečju stari med 20 in 40 let, za boleznijo pa pogosteje zbolevajo ženske. Točen vzrok nastanka sicer ni znan, vendar ga povezujemo z genetskimi dejavniki in vplivi iz okolja. K velikemu napredku v raziskovanju genetike MS so največ doprinesle asociacijske študije celotnega genoma (GWAS, ang. genome wide association studies), ki so do danes odkrile že več kot 100 lokusov, ki jih povezujemo z MS. Eden izmed znanih in pomembnih genetskih dejavnikov je tudi dejavnik tumorske nekroze. Pri pregledu objavljenih študij smo ugotovili močno statistično povezavo med SNP-ji rs1800693 (na genu TNFRSF1A), rs1077667 (na genu TNFSF14) in rs67297943 (na genu TNFAIP3) kot vzročnimi variantami, ki vplivajo na nastanek in potek MS. V okviru diplomske naloge smo omenjene SNP-je preiskovali na 180 slovenskih bolnikih obolelih z MS in 123 kontrolah. Za izbrane polimorfizme smo najprej načrtali začetne oligonukelotide, izvedli optimizacijo verižne reakcije s polimerazo (PCR) ter vzorce slovenskih bolnikov z MS in zdravih posameznikov genotipizirali z metodo analize talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM). Rezultati za SNP rs1800693 so pokazali, da je frekvenca alela G povišana pri bolnikih z MS (0,489) v primerjavi z zdravimi kontrolami (0,418), razlika pa ni statistično signifikantna (p=0,069). Za SNP rs1077667, ki je lociran na genu TNFSF14, smo ugotovili povišano frekvenco alela A pri bolnikih z MS (0,279) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,215), za ta polimorfizem pa smo ugotovili tudi statistično značilne razlike v frekvenci genotipov glede na spol (p=0,042). Za SNP rs67297943 nismo odkrili statistično značilnih razlik med skupinami. Rezultati naše študije nakazujejo na vlogo genov iz družine dejavnika tumorske nekroze pri poteku in nastanku MS v slovenski populaciji.
Ključne besede: multipla skleroza, TNFRSF1A, TNFSF14, TNFAIP3, polimorfizmi
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 46; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (2,34 MB)

16.
Uporaba različnih metod predobdelave odpadnih materialov ter določanje nekaterih parametrov med predobdelavo
Robert Hren, 2019, diplomsko delo

Opis: Predobdelava je ključna za učinkovito uporabo lignocelulozne biomase za namene proizvodnje biogoriv in biokemikalij. Z njo razklopimo težko razgradljivo ligninsko strukturo in pripomoremo k boljši dostopnosti do celuloze in hemiceluloze v predobdelani biomasi. Raziskali smo, kako različne metode predobdelave vplivajo na vsebnosti izbranih parametrov. Preverjali smo kemijsko potrebo po kisiku (KPK), vsebnosti dušika, fosforja in kalija (NPK), NH3, celotnega organskega ogljika (TOC), prevodnost, vrednost pH in koncentracije plinov CH4, O2, CO2 ter H2S. Testirali smo vzorce blata iz čistilnih naprav, obrečne trave (vrste širokolistni rogoz) in njune kombinacije. Analize smo opravili z dvema tehnikama predobdelave, s predobdelavo pri povišani temperaturi in s fermentacijo z dodatkom vsebine vampa. Prisotnost večine parametrov (KPK, NPK, NH3, celotni organski C) pred in po predobdelavi smo merili s kivetnimi testi, s senzorji smo izmerili pH in prevodnost ter zgolj po predobdelavi smo z analizatorjem plinov merili sestavo plinov. Ugotovili smo, da izbrane tehnike predobdelave vplivajo na vsebnost parametrov v biomasi, ki smo jih analizirali. Večina parametrov se je s predobdelavo spremenila. Vrednosti KPK so se večinoma povečale, predvsem v primeru trave. S predobdelavo je vrednost pH v vzorcih padla. Prevodnost je narastla po predobdelavi in se zmanjšala ob dodatku vsebine iz vampa. Koncentracija CH4 je prav tako narastla po predobdelavi, zlasti pri dodatku vsebine vampa. Analiza NPK je pokazala, da ima najvišjo vrednost makrohranil kombinacija blata in trave. Ko smo vzorcem dodali vsebino vampa ali travo, smo opazili manjši dvig razmerja C/N.
Ključne besede: lignocelulozna biomasa, predobdelava biomase, predobdelava pri povišani temperaturi, fermentacija s vsebino vampa, določanje nekaterih parametrov
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 34; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (3,22 MB)

17.
Odstranjevanje težkih kovin iz kontaminirane zemlje
Tilen Peček, 2019, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bilo s pomočjo literature preučiti vrste postopkov odstranjevanja težkih kovin iz onesnažene zemlje in možnost njihove ponovne uporabe v kmetijstvu. Odločil sem se za postopek pranja sedimenta in blata, ki smo ga pridobili iz dveh čistilnih naprav. Z eksperimentom sem poskušal določiti najprimernejši čas pranja vzorca v kelatnem sredstvu, ki je bil v našem primeru EDTA. V teoretičnem delu so opisani najpogostejši vzroki kontaminacije in posledice degradacij tal s težkimi kovinami. Prav tako so povzete lastnosti naslednjih elementov: svinec, kadmij, cink, mangan, železo, nikelj, živo srebro, arzen, kositer. Predstavljenih pa je tudi vrsto različnih postopkov oz. načinov čiščenja prsti. Eksperimentalni del sem izvedel v laboratoriju, kjer sem na začetku pripravil načrt izvedbe eksperimenta, povezanega z določevanjem količin posameznih težkih kovin v vzorcu zemlje pred in po čiščenju z EDTA. Sledil je postopek priprave vzorca, vse od vzorčenja, mletja, sejanja in sušenja. Za analizo sem imel tri različne vzorce, in sicer: sediment Drave, blato iz industrije težkih odpadkov in mulj iz čistilne naprave. Nato sem začel s postopkom pranja, tako da sem na vzorce nalili ligand EDTA in pričel z mešanjem. Po končani metodi je sledila filtracija in sušenje očiščene zemlje. Izbral sem metodo razklopa z zlatotopko in s hitrimi testi dobili vednosti težkih kovin v zemljini. Elementi kroma, železa in cinka so imeli največje vrednosti koncentracij, ki pa se je skozi daljšanje časa pranja zmanjševala. Opazil sem tudi, da je najprimernejši čas pranja pri šestih urah.
Ključne besede: onesnaženost tal, težke kovine, postopek pranja, EDTA, razklop, degradacija
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 37; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (1,72 MB)

18.
Modificiranje zeolitov za izboljšanje selektivnosti pri separaciji plinov
Mitja Čuš, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je potekalo v sodelovanju s podjetjem Silkem d.o.o v njihovem raziskovalnem laboratoriju. Delo zajema modificiranje zeolitov z namenom, da izboljšamo separacijo plinov, natančneje kisika in dušika iz atmosferskega zraka. Namen diplomskega dela je ugotoviti in laboratorijsko preveriti kateri zeoliti so primerni za molekularna sita za namene adsorpcije pod povišanim tlakom in pod podtlakom. Zeolit Na13X smo modificirali z ionsko izmenjavo s CaCl2 in s tem dobili zeolit Ca13X. Molekularna sita so temeljnega pomena pri separaciji zraka s procesom adsorpcije pod povišanim tlakom (PSA-pressure swing adsorption) in adsropcije pod podtlakom (VPSA-vacuum pressure swing adsorption). PSA in VPSA sta procesa pridobivanja oziroma bogatenja kisika, ki sta energetsko manj potratna kot pridobivanje kisika z uveljavljenimi metodami kot je to utekočinjanje zraka (ohlajevanje zraka), med seboj pa se razlikujeta po obratovalnem tlaku. Zeolitna molekularna sita se uporabljajo za proizvodnjo medicinskega kisika v kisikovih generatorjih. Raziskovali smo kako vplivajo struktura zeolita, obratovalni tlak, višina kolone in zadrževalni čas na učinkovitost adsorpcije. Velja, da je separacija zraka učinkovitejša z večjo aktivno površino zeolita, separacijski učinek pa višji z višjim obratovalnim tlakom. Višja kot je kolona, daljši je zadrževalni čas, z večanje višine pa je tudi večja količina polnila, kar pomeni večjo aktivno površino in s tem boljšo adsorpcijo. Modifikacija zeolita Na13X je potekala tako, da smo omenjen zeolit dodali v raztopino CaCl2 in šaržo intenzivno mešali 48 ur. Šaržo smo nato prefiltrirali in posušili. Ca13X smo granulirali v laboratoriju z Eirichovim granulatorju. Zeolitu Ca13X smo dodali deionizirano vodo in vezivo atapulgit ter granulirali do velikosti, primerne za nasutje. Pred uporabo zeolita smo granule kalcinirali pri 500 °C, saj s kalcininacijo dosežemo aktivacijo zeolita in izparevanje vlage ter drugih adsorbiranih snovi. Z aktiviranimi zeoliti smo napolnili kolono in merili koncentracijo kisika na izhodu s kisikovim merilcem. Ugotovili smo, da je ionsko izmenjan kalcijev zeolit Ca13X bolj primeren za molekularno sito pri separaciji plinov iz zraka. Visoke koncentracije kisika doseže tudi zeolit 5A, vendar je za procesa PSA in VPSA bolj primeren kalcijev zeolit Ca13X.
Ključne besede: ionska izmenjava, zeolit 13X, kalcijev zeolit 13X, adsorpcija, Pressure swing adsorption, Vacuum pressure swing adsorption, separacija zraka.
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 23; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

19.
Vloga polimorfizmov v genih matriksnih metaloproteinaz pri raku dojk
Petra Berlak, 2019, diplomsko delo

Opis: Rak dojke je kompleksna, delno dedna bolezen, ki je v razvitem svetu še vedno najpogostejši rak pri ženskah. Medtem ko se je zunanjim dejavnikom, ki vplivajo na nastanek raka dojke mogoče do neke mere izogniti, pa se genetskim dejavnikom žal ni. Ker je genov, katerih okvara je kriva za nastanek bolezni veliko, je potrebno tudi veliko število študij in raziskav, saj je še veliko informacij neodkritih. Ključnega pomena je, da se izboljša dosedanja baza podatkov, saj to vodi k boljšemu razumevanju poteka same bolezni in posledično k bolj učinkovitemu zdravljenju, prilagojenemu samemu bolniku. Veliko vlogo pri samem poteku raka dojke imajo tudi polimorfizmi posameznega nukleotida (SNP), ki so variacija zaporedja DNK, ki se pojavi, ko se en sam nukleotid v genomu razlikuje med osebki iste biološke vrste. Pri preiskovanju teh polimorfizmov je zelo uspešna metoda asociacijske študije. V diplomski nalogi smo se osredotočili na polimorfizme SNP v genih matriksnih metaloproteinaz, ki so se izkazale kot pomembne pri raku dojk. Naš cilj je bil najti in razumeti vpliv polimorfizmov na nastanek same bolezni in njihovo vlogo v celotnem procesu zdravljenja. V študijo je bilo vključenih 77 slovenskih bolnic z rakom dojke in 123 zdravih posameznikov kot kontrolna skupina. Iz krvnih limfocitov bolnic z rakom dojke ter iz kontrol smo izolirali DNK na katerih smo genotipizirali izbrane polimorfizme na genih MMP1 (rs1799750 ter rs498186), MMP2 (rs243865), MMP3 (rs650108), MMP7 (rs11568818) ter MMP9 (rs3918242 ter rs17577). Genotipizacijo izbranih polimorfizmov smo izvedli z metodama PCR-RFLP ter qPCR-HRM. Nadalje smo izvedli statistično analizo podatkov s programom SPSS, kjer smo iskali povezavo med polimorfizmi in boleznijo s primerjavo frekvence genotipov in alelov bolnic in zdravih kontrolnih posameznikov. Ugotovili smo, da sta pri slovenskih bolnicah z rakom dojk povezana polimorfizma na genih MMP1 in MMP9. V primeru SNP-ja rs1799750 na genu MMP1 smo iz rezultatov ugotovili, da je delecija alela C pri tem polimorfizmu povezana z boleznijo, v primeru SNP-ja rs17577 na genu MMP9 pa smo ugotovili, da je bolezenski alel A.
Ključne besede: rak dojke, SNP, genotipizacija, asociacijska študija
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 25; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (1,80 MB)

20.
Računalniško načrtovanje terapevtskih proteinov
Žan Smrekar, 2019, diplomsko delo

Opis: Z uporabo računalniških programov in simulacij lahko predvidimo in predstavimo situacijo iz resničnega sveta oziroma se ji precej približamo. Kompleksnejše simulacije modelirajo potek interakcij, ki so ključne pri razumevanju delovanja in razvoju novih zdravilnih učinkovin. Pri zdravljenju rakavih bolezni postaja vse pomembnejša uporaba imunoterapije, kjer gre za pristop k zdravljenju raka z uporabo terapevtskih proteinov oziroma bioloških zdravil, ki izboljšajo in obnovijo človeški imunski sistem. Med biološka telesa spadajo tudi monoklonska protitelesa (rituksimab, pembrolizumab, obinutuzumab ...), ki lahko delujejo na različne načine. Pogosto se uporabljajo kot inhibitorji rakastih celic, agonisti ali signalne molekule. Protitelesa delujejo v zdravstvu popolnoma zadovoljivo, vendar obstajajo primeri, ko ne dosežejo želenega učinka in imajo negativne stranske učinke. Zaradi takšnih primerov se v uporabo vključujejo novi terapevtski proteini afimeri. V primerjavi s protitelesi gre za manjše proteine, ki se vežejo na tarčne molekule s podobno afiniteto in jih generirajo ter proizvajajo s procesi, za katere ne potrebujejo živih organizmov. V diplomski nalogi smo se osredotočili na protitelesa, ki tarčno delujejo na receptor CD20, izražen na površini limfocitov B. Naša naloga je bila računalniško načrtovati terapevtski protein afimer s podobno vezavo in afiniteto. Problema smo se lotili s pomočjo računalniških programov. Ustrezna monoklonska protitelesa smo poiskali z uporabo spletnega strežnika ProBiS. Za analizo in grafični pregled vezavnih mest smo uporabili računalniški program PyMol in za modeliranje končne konformacije afimera vključili vtičnik PyMod 2.0. V diplomskem delu je prikazano računalniško modeliranje afimera, ki se veže na epitop človeškega receptorja CD20 s podobno afiniteto, kot je vezava med receptorjem in protitelesi.
Ključne besede: imunoterapija, monoklonska protitelesa, afimer, receptor CD20, PyMol, ProBiS
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 58; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (5,92 MB)

Iskanje izvedeno v 0.43 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici