| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1501 - 1510 / 1548
Na začetekNa prejšnjo stran146147148149150151152153154155Na naslednjo stranNa konec
1501.
RAZVOJ IN VALIDACIJA HPLC-UV METODE ZA SOČASNO DOLOČANJE IZBRANIH HIDROKSCIMETNIH KISLIN V VZORCU VINA
Mateja Lovrec, 2009, diplomsko delo

Opis: Preučevali smo vsebnost p-kumarne in ferulne kisline v vzorcih vin. Metoda temelji na analizi HPLC z UV zaznavo. Uporabili smo izokratsko elucijo. Na osnovi topnosti standardov p-kumarne in ferulne kisline smo izbrali mobilno fazo mešanice vode in metanola (82:18) z 2 % ocetne kisline. Kot interni standard smo uporabili o-kumarno kislino. Kromatografske pogoje smo optimirali, da bi dobili najboljšo ločitev preiskovanih spojin. Spojine smo identificirali glede na retencijski čas in s pomočjo podatkov iz literature. Standardne raztopine smo pripravlili v koncentracijskem območju od 1 do 10 μg/ml in od 0,1 do 1 μg/ml. Rezultate smo statistično ovrednotili v skladu z zahtevami validacije (delovno območje, linearnost, ponovljivost, točnost, meja določanja LOQ, mejo zaznave LOD). Vzorce rdečega vina in belega vina smo pripravili z ekstrakcijo, s centrifugiranjem in s filtriranjem. Iz rezultatov je razvidno, da vzorec rdečega vina vsebuje višje koncentracije preiskovanih spojin kot vzorec belega vina. Dokazali smo, da je predlagana analizna metoda za določevanje p-kumarne in ferulne kisline z uporabo HPLC primerna, natančna in točna.
Ključne besede: Fenolne spojine, rdeče vino, belo vino, validacija, hidroksicimetne kisline, p-kumarna kislina, ferulna kislina, o-kumarna kislina, tekočinska kromatografija.
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 2765; Prenosov: 407
.pdf Celotno besedilo (2,73 MB)

1502.
OPTIMIRANJE TEHNOLOŠKEGA POSTOPKA IZDELAVE TABLET ZA ZDRAVLJENJE PLJUČNE TUBERKULOZE
Sandra Ilič, 2009, diplomsko delo

Opis: Predmet raziskovanja diplomske naloge je optimiranje tehnološkega postopka izdelave tablet za zdravljenje pljučne tuberkuloze v fazi granuliranja, s katerim želimo doseči v tehnološkem postopku predpisane meritve trdnosti in razpadnosti tablet v fazi tabletiranja. Začeli smo tako, da smo v fazi granuliranja v izdelek vgradili 12 kg purificirane vode pri 80% hitrosti vbrizgavanja granulirne tekočine. S tem postopkom smo v fazi tabletiranja izdelali tablete, ki so dajale neustrezno trdnost in zadovoljivo razpadnost. Nadaljevali smo z vgradnjo 13 kg purificirane vode pri enaki hitrosti vbrizgavanja granulirne tekočine, vendar smo na ta način izdelali tablete, ki so dajale ustrezno trdnost tablet in neustrezen, daljši čas razpadnosti tablet. V nadaljevanju smo spremljali lastnosti granulata pri vgradnji 13 kg purificirane vode pri 100% hitrosti vbrizgavanja granulirne tekočine, ki pa je v primerjavi s predhodnimi poizkusi dajal najboljše rezultate. Poizkusi so to tezo potrdili. Glede na rezultate postopkov izdelave smo predpostavili maksimalen čas trajanja mehanske operacije in maksimalen navor mešala v fazi granuliranja. Maksimalnih doseženih mehanskih parametrov pri postopku izdelave zdravila ne smemo prekoračiti. Nato smo želeli ugotoviti vpliv časa mešanja suhega granulata in pomožnih snovi pri pripravi zmesi za tabletiranje na trdnost in razpadnost tablet. Ugotovitve so pokazale, da čas homogenizacije v temu namenjenem mešalniku nima nikakršnega vpliva na trdnost in razpadnost tablet. Vpliv nastavitev tabletirnega stroja na kakovost tablet smo želeli dokazati tako, da smo nastavitve na tabletirnem stroju spreminjali in tako spremljali karakteristične parametre tablet. Rezultati so nam pokazali, da z večanjem sile stiskanja ne dosežemo višje trdnosti tablet in tako tudi predpisanega časa razpadnosti tablet. Po opravljeni raziskavi smo pridobljene rezultate prikazali tabelarično, ki nam bodo v prihodnje v pomoč pri izdelavi tega izdelka.
Ključne besede: mehanski postopki, homogeniziranje, granuliranje, tabletiranje, trdnost tablet, razpadnost tablet
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 3381; Prenosov: 348
.pdf Celotno besedilo (6,34 MB)

1503.
SINTEZA ZAMREŽENIH ENCIMSKIH SKUPKOV IZ ENCIMA AMILAZE
Andreja Kac, 2009, diplomsko delo

Opis: Delo opisuje sintezo aktivnih encimskih skupkov ali agregatov iz encima α — amilaze in postopek zamreženja le — teh z glutaraldehidom, z namenom priprave končne oblike stabilnih zamreženih encimskih skupkov ali na kratko CLEAs. V splošni praksi je postopek priprave zamreženih encimskih skupkov razdeljen na dva ključna dela, in sicer, na precipitacijo topnega oziroma nativnega encima s pomočjo ustreznega organskega topila ali nasičene anorganske soli ter na nadaljnjo zamreženje tako izoborjenega encima s pomočjo zamrežitvenega agensa. Iz literature je znano, da je glutaraldehid, kot homobifunkcionalna organska molekula, najbolj pogosto uporabljen zamrežitveni agens, ker je relativno poceni in je njegova uporaba zelo enostavna. Pri postopku denaturacije oziroma obarjanja nativnega encima je potrebno preizkusiti čim več različnih denaturantov, z namenom, da se ugotovi, kateri uporabljeni denaturant ne povzroči ireverzibilne denaturacije encima, oziroma zagotovi, da je po ponovni resuspenziji izoborjenega encima v vodni raztopini aktivnost encima ponovno blizu 100 %. V našem primeru smo uspešno sintetizirali zamrežene encimske skupke iz α — amilaze. Aktivnost CLEAs smo določili z reakcijo hidrolize vodotopnega škroba. Optimalni reakcijski pogoji sinteze zamreženih encimskih skupkov so bili doseženi pri koncentraciji encima α — amilaze γα-amilaza = 8 mg/mL in koncentraciji encima albumina (BSA) γBSA = 8 mg/mL. Za obarjanje smo uporabili φ = 90 % (v/v) delež različnih topil in φ = 10 % (v/v) delež raztopljenega encima. Obarjalna agensa, metanol in etanol, v katerih je encim obdržal najvišjo aktivnost, sta bila izbrana za naslednji korak — zamreženje. Reakcija zamreženja je potekala t = 3 h pri sobni temperaturi. Ugotovljeno je bilo, da je bila aktivnost zamreženih skupkov iz encima α — amilaze najvišja pri koncentraciji glutaraldehida φ = 1 % (v/v) in metanolu kot obarjalnemu reagentu. Končni videz raztopine zamreženih encimskih agregatov je podoben motni suspenziji, v kateri so jasno vidni skupki encimov značilne sferične oblike in premera okrog 1 µm. Tehnika za sintezo zamreženih encimskih agregatov je zelo enostavna in nasploh zelo obetavna metoda na področju imobilizacij različnih encimov.
Ključne besede: zamreženi encimski skupki, CLEAs, α – amilaza, mrežni povezovalec, glutaraldehid
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 2780; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (17,82 MB)

1504.
ANALIZA VPLIVA VSEBNOSTI VITAMINA C NA KVALITETO MOKE
Jasmina Filipič, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu opisujemo eksperimentalni postopek določanja vpliva vsebnosti vitamina C na kvaliteto moke. V prvi fazi smo pri predhodno določenih optimalnih procesnih pogojih eksperimente izvajali s farinografom, ki je aparat za določanje upora testa. V drugi fazi raziskav smo pri optimalnih procesnih pogojih beležili z ekstenzogramom časovno spreminjanje pomembnih parametrov pri procesu vzhajanja testa.
Ključne besede: Pšenična moka, gluten, vitamin C
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 2105; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (15,75 MB)

1505.
ŠTUDIJA PROTIKOROZIJSKE ZAŠČITE NERJAVNEGA JEKLA "1.4057" z različnimi inhibitorji
Ina Vogel, 2009, diplomsko delo

Opis: Preučevali smo korozijsko obnašanje nerjavnega jekla W. Nr. 1.4057 v raztopini H2SO4, s koncentracijo, c = 0.075 mol/L, ob dodatkih inhibitorjev različnih koncentracij. Uporabili smo štiri različne inhibitorje (Na3PO4, NaNO2, Na2O7Si3, Na2B4O7) in kombinacijo dveh (NaNO2/Na2B4O7). Poskuse smo opravili z gravimetrično metodo v skladu z ASTM G31 standardom. Določali smo izgubo mase, iz katere smo izračunali hitrost korozije in učinkovitost inhibitorjev. Opravili smo tudi elektrokemijske meritve, ob dodatku inhibitorja NaNO2 različnih koncentracij. Z analizo rezultatov smo ugotovili, da se z večanjem ustrezne koncentracije inhibitorja, zmanjša korozijski proces izbranega jekla.
Ključne besede: korozija, nerjavno jeklo, inhibitorji, gravimetrična metoda, hitrost korozije, učinkovitost inhibitorjev.
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 2454; Prenosov: 394
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

1506.
SINTEZA IN LASTNOSTI MAGNETNIH TEKOČIN NA OSNOVI MAGNETITA - Fe 3 O 4
Janja Damiš, 2009, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil sintetizirati ustrezno magnetno tekočino za uporabo v magnetni hipertermiji na osnovi magnetita (Fe3O4), v obliki palčk, oblečenega s CM — dekstranom v vodi kot nosilni raztopini. S pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (XRD) smo ocenili velikost nanodelcev magnetita in kvalitativno karakterizirali vzorce. Morfologijo nanodelcev smo preučevali s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM). Fizikalne lastnosti vzorcev, ki so bili izpostavljeni kontroliranemu programu segrevanja, smo dobili s pomočjo termogravimetrične analize (TGA). Magnetne meritve so bile izvedene z DSM — 10 magnetometrom. Izvedli smo tudi kalorimetrične meritve za magnetne tekočine. Rezultati so pokazali, da čas sintetiziranja vpliva na obliko in velikost neoblečenih delcev in oblečenih delcev s CM — dekstranom. Daljši je čas sintetiziranja, večje in bolj kristalinične nanodelce dobimo. Morfologija nanodelcev posneta s pomočjo TEM, nam kaže paličasto obliko delcev. Magnetne meritve so pokazale ozko histerezno krivuljo s Hc= 31,6 A/m, Mmax= 92,1 Am2/kg in MR= 2,21 Am2/kg.
Ključne besede: Magnetit, magnetna tekočina, rentgenska praškovna difrakcija, magnetne meritve, sproščena toplotna energija, transmisijska elektronska mikroskopija, termogravimetrična analiza.
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 2933; Prenosov: 375
.pdf Celotno besedilo (1,81 MB)

1507.
EKSPERIMENTALNO DOLOČANJE VPLIVA PROCESNIH PARAMETROV PROIZVODNJE KEFIRNIH ZRN S STATISTIČNO METODO
Aleksander Rauter, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu opisujemo eksperimentalni potek določanja optimalnih procesnih parametrov za proizvodnjo kefirnih zrn in določitev prispevka posameznih procesnih parametrov pri optimalnih rastnih pogojih za kefirna zrna. Vse poizkuse smo opravljali v laboratorijskem šaržnem reaktorju (reakcijski kalorimeter RC1e). Sledeč strokovni literaturi smo za optimizacijske parametre izbrali temperaturo rastnega medija, masno koncentracijo glukoze in kvasa, ter vrtilno frekvenco mešala. S pomočjo Taguchi-jeve metode smo načrtovali parcialni faktorialni eksperiment z navedenimi optimizacijskimi kriteriji. Vsak poizkus je potekal 24 ur. Eksperimentalne rezultate smo obdelali z analizo variance, s katero smo pri idealnih rastnih pogojih kefirnih zrn določili prispevek posameznih optimizacijskih kriterijev. V drugem delu eksperimentalnega dela smo preverili še vpliv različnih vrst kravjega mleka na prirast kefirnih zrn pri zgoraj določenih optimalnih pogojih. V strokovni literaturi smo glede tega zasledili le študije odvisnosti prirastka kefirnih zrn od vsebnosti mlečnih maščob. Rezultatov teh ugotovitev z našimi eksperimenti nismo mogli potrditi.
Ključne besede: kefir, kefirno zrno, optimiranje rasti, Taguchi-jeva metoda, procesni parametri
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 2229; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (1,49 MB)

1508.
PRIMERJALNA ANALIZA OBRATOVANJA KEMIJSKEGA IN ENCIMSKEGA REAKTORJA Z NASUTJEM
Tadej Lešer, 2009, diplomsko delo

Opis: Za uspešno načrtovanje reaktorjev je potrebno poznati enačbo proizvodnosti želene reakcije, kot tudi odvisnost različnih spremenljivk na njeno obnašanje. Študije kinetike reakcij izvajamo v laboratororijskem merilu, katerih rezultate kasneje uporabimo pri dimenzioniranju reaktorja, kot tudi povečavo (scale—up) na večje sisteme. Velikokrat obstaja več reaktorskih sistemov za dosego enakega produkta, zato hočemo izmed njih najti tistega, ki nam daje najboljše rezultate oz. največjo proizvodnost. Da pa lahko ugotovimo, kateri izmed njih je najboljši, naredimo med njimi primerjavo t.i. primerjalno analizo. V okviru diplomskega dela smo študirali reakcijo hidrolize saharoze v kemijskem in biokemijskem reaktorju z nasutjem. Pri kemijskem reaktorju smo uporabili dve velikosti delcev katalizatorja, ki sta znašali, d = 860 µm in d = 303 µm. Osrednji cilj je bil določitev primernejšega sistema za omenjeno reakcijo, kot tudi opredelitev ustreznih kinetičnih parametrov, kot so aktivacijska energija, red reakcije, faktor učunkovitosti, itd. ter na koncu zapisati ustrezno enačbo proizvodnosti. To smo dosegli s preučevanjem poteka reakcije pri različnih pogojih obratovanja, tako, da smo spreminjali obratovalno temperaturo ter napajalni volumski pretok skozi reaktor. Ugotovili smo, da je reakcija hidrolize saharoze preko kemijskega katalizatorja, reakcija prvega reda, ki ima dokaj visoko aktivacijsko energijo (Ea = (67—74) kJ/mol). Proizvodnost reakcije je odvisna od velikosti delcev katalizatorja in je pri manjših delcih večja, kar smo dokazali tudi s izračunom faktorja učinkovitosti. Biokemijski katalizator je pokazal dobro ujemanje z Michaelis—Mentenovo kinetiko, medtem ko sta znašali vrednosti aktivacijske energije, Ea = 19,5 kJ/mol in Michaelis—Mentenove konstante KM = 2,1 mmol/L. V primerjavi med kemijskim in biokemijskim reaktorjem smo ugotovili, da ima kemijski katalizator z velikostjo delcev, d = 303 µm najboljše stopnje presnov, medtem ko je presnova encima, pri njegovi optimalni temperaturi ( = 55 °C) in najboljšem uporabljenem pretoku (qv = 6 mL/min), za 25 % manjša. Kemijski katalizator ima tudi stalilnejše obratovanje, nižjo ceno na uporabljeno enoto ter daljšo življensko dobo. Zato smo za dano reakcijo predlagali uporabo kemijskega katalizatorja.
Ključne besede: reaktor z nasutjem, saharoza, enačba proizvodnosti, katalizator, kinetika reakcije
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 2207; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (793,92 KB)

1509.
SOL-GEL SINTEZA VOLFRAMOVIH BRONZ (Na x WO 3 )
Aleš Rajbar, 2009, diplomsko delo

Opis: S sol—gel sintezo smo pripravili bronze NaxWO3 z x=0,66. Bronze NaxWO3 so najpogosteje raziskovane in x ima razpon od 0 do vključno 1, zato imajo tudi velik obseg lastnosti, ki znajo biti koristne. Našli smo novo pot za pripravo čiste bronze, ki je enostavnejša, ker ni potrebno uporabiti visokih temperatur, zato pa so potrebne drage kemikalije in dobit produkta zaenkrat še ni ekonomična. Sinteza je bila izvedena po dveh poteh. Obe poti sta izvedeni po sol—gel metodi, ki zajema hidrolizo in kondenzacijo prej pripravljenega 5% prekurzorja WO(OEt)4, raztopljenega v EtOH. En način priprave je direktna pot, kjer dodamo Na+ z dodatkom NaOEt in nato poteče hidroliza. Na+ nam ni potrebno več dodati po hidrolizi, saj ga že imamo v raztopini. Drugi način priprave je preko WO3, kjer nastopi hidroliza prekurzorja WO(OEt)4 in nato vključitev Na+ v WO3. Po sintezi smo kserogele kalcinirali pri 850 in 600°C ter jih nato analizirali z RPD (rentgenska praškovna difrakcija), na podlagi katere smo lahko ugotovili njihovo čistoto oziroma uspešnost sinteze.
Ključne besede: natrij volframove bronze, volframati, sol–gel, kalciniranje, RPD
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 1724; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (5,58 MB)

1510.
Uporaba računalniško podprte procesne tehnike za integracijo industrijskih procesov
Hela Tokoš, 2009, doktorska disertacija

Opis: Procesna integracija je učinkovito orodje, ki omogoča podjetjem, da obstoječo proizvodnjo prilagodijo načelom trajnostnega razvoja, saj lahko z integracijo znižajo porabo sveže vode, toplote, električne energije in drugih virov ter zmanjšajo okoljske obremenitve. Orodja računalniško podprte procesne tehnike, ki temeljijo na matematičnem programiranju, omogočajo sistematično in simultano obravnavanje procesnih problemov. Uporaba v realnih industrijskih primerih pogosto zahteva različne modifikacije modelov, da bi jih prilagodili dejanskem stanju v proizvodnji in dobili uporabne rezultate za podjetje. V doktorski disertaciji smo se osredotočili na znižanje porabe treh najpomembnejših virov, tj. vode, toplote in električne energije, ter na kvantitativno oceno trajnostnih kazalcev. V primeru integracije vodnega sistema smo izhajali iz mešanega celoštevilskega nelinearnega problema (MINLP), ki sta ga razvila Kim in Smith (2004) za načrtovanje šaržnih vodnih sistemov. Njuno matematično formulacijo smo nadgradili za potrebe študijskega primera z možnostmi za: a) ponovno uporabo vode med kontinuirnimi in šaržnimi pocesi, b) namestitev zbiralnika za neizkoriščen odpadni koninuirni tok, ki se lahko ponovno uporabi v časovnih intervalih, ko kontinuirni proces ne obratuje in c) namestitev lokalnih čistilnih naprav na mestu nastajanja odpadne vode. Model omogoča izbiro med šaržnimi in kontinuirnimi čistilnimi napravami ter simultano določi časovni načrt obratovanja šaržnih čistilnih naprav glede na nespremenljiv časovni načrt proizvodnje. Za integracijo vodnih sistemov več obratov smo v doktorski disertaciji predlagali večnivojski pristop, ki temelji na uporabi razvitih modelov. Pristop smo preizkusili pri integraciji vodnih porabnikov proizvodnega in polnilnega sektorja na realnem industrijskem primeru pivovarne. V primeru toplotne integracije šaržnih procesov smo izhajali iz mešanega celoštevilskega linearnega problema (MILP), ki sta ga razvila Lee in Reklaitis (1995) za integracijo cikličnih šaržnih procesov. Privzeti model iz literature smo spremenili v treh korakih z namenom, da ga prilagodimo dejanskem stanju v proizvodnji: a) v časovni načrt smo poleg toplih in hladnih tokov vključili tudi procese brez temperaturnih sprememb, b) omogočili smo cepljenje tokov oz. večkratne stike in c) definirali ekonomsko namensko funkcijo namesto relativnega prihranka kot v osnovni formulaciji. Razširjeni problem MILP smo preizkusili na primeru varilnice v pivovarni. Poligeneracijski sistemi omogočajo hkratno pridobivanje električne in/ali mehanske energije ter toplote in hladu iz istega goriva. Za primer pivovarne smo razvili poenostavljen matematični model MILP za študijo možnosti različnih poligeneracijskih sistemov in izbor optimalnega. V superstrukturo smo vključili kogeneracijske in trigeneracijske sisteme s protitlačno parno turbino in kogeneracijski sistem s plinsko turbino. Podjetja nadzirajo svoj napredek k trajnostni proizvodnji in celotnemu poslovanju s spremljanjem okoljskih, družbenih in ekonomskih kazalcev ter sestavljenega kazalca trajnostnega razvoja. Zato smo poleg ekonomskih učinkov rezultatov procesne integracije analizirali tudi njihov vpliv na trajnostne indikatorje. V študijskem primeru obrata pivovarne bi s predlaganimi integracijskimi ukrepi znižali specifično porabo vode za 25 % in specifično porabo toplote za 3,2 %. Z namestitivijo kogeneracijskega sistema s protitlačno parno turbino bi znižali strošek nakupa električne energije za 42 % in emisijo CO2 za 45 %. Ekonomska upravičenost vseh projektov je pozitivna. Izboljšal bi se tudi indeks trajnostnega razvoja in sicer za 2 %.
Ključne besede: integracija vodnih sistemov, toplotna integracija, poligeneracija, šaržni procesi, kontinuirni procesi, retrofit, industrijska aplikacija
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 3004; Prenosov: 164
.pdf Celotno besedilo (2,32 MB)

Iskanje izvedeno v 0.93 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici