SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 1351
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Inhibitorne lastnosti borovnic na rast mikrobnih celic
Jerneja Babič, 2018, diplomsko delo/naloga

Opis: Namen diplomske naloge je proučiti antimikrobne lastnosti ameriških borovnic (Vaccinium corymbsum L.) ter navadnih borovnic (Vaccinium myrtillus L.) na rast različnih mikrobnih celic kot so Escherichia coli, Staphylococcus aureus, Bacillus cereus, Aspergillus brasiliensis, Candida albicans, Pseudomonas aeruginosa ter Pseudomonas fluorescens. Z ekstrakcijo po Soxhletu smo pripravili več različnih ekstraktov borovnic, kot so etanolni ekstrakt ameriške borovnice, etanolni ekstrakt liofilizirane ameriške borovnice ter ekstrakti iz navadne borovnice z etanolom, metanolom in acetonom. Poleg ekstraktov navadnih ter ameriških borovnic smo kot testne vzorce uporabili tudi svež sok ameriške borovnice ter liofiliziran sok ameriške borovnice. Inhibitorne lastnosti smo ugotavljali z disk difuzijsko metodo, tako da smo sterilne diske namestili na gojišča z mikroorganizmi ter na diske nanesli vzorce borovnic. Ugotovili smo, da borovnice ne zavirajo rast kvasovk kot sta Candida albicans ter Aspergillus brasiliensis. Največji inhibitorni učinek na rast vseh testnih bakterij je bilo zaznati v primeru metanolnega ekstrakta navadne borovnice, medtem ko je najslabše inhibitorne lastnosti bilo moč zaznati v primeru svežega soka ameriške borovnice ter liofiliziranega soka ameriške borovnice. Testirani vzorci ameriških in navadnih borovnic so najbolj inhibitorno delovali na rast bakterije Pseudomonas aeruginosa, ki je Gram negativna bakterija, saj je pri vseh testnih vzorcih bilo zazanati cono inhibicije resti mikroorganizma. Najslabše inhibitorne lastnosti testiranih vzorcev pa se kažejo pri Staphylococcus aureus, ki je Gram pozitivna bakterija.
Ključne besede: ameriška borovnica, navadna borovnica, antimikrobne lastnosti, inhibicija
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 59; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (1,69 MB)

2.
Razkroj nekaterih acetilacetonatov prehodnih kovin s termično in ultrazvočno metodo
Damjana Lukač, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Glavni cilj magistrske naloge je bila določitev poteka razkroja nekaterih acetilacetonatov s termično in sonokemijsko metodo in identifikacija razkrojnih produktov. Ukvarjali smo se z bakrovim(II), barijevim, cinkovim, manganovim(III), nikljevim(II) in železovim(III) acetilacetonatom. Izbrane acetilacetonate smo najprej analizirali z rentgensko praškovno difrakcijo, nato pa je sledila analiza s termogravimetrično metodo v izbranih temperaturnih območjih. Delo smo nadaljevali s segrevanjem v izbranih topilih in s sonokemijsko metodo. Najprej smo izbrane acetilacetonate poskušali razkrojiti s termično metodo (segrevanje v čaši), nato pa še s sonokemijsko metodo. Pri termični metodi smo uporabljali naslednja topila: vodo, etanol, metanol, acetonitril in benzilalkohol. Sonokemijsko metodo smo izvajali pri vseh spojinah, večinoma eno uro s 50-odstotno amplitudo, pri čemer smo uporabljali topili vodo in etanol. Na koncu smo dobljene razkrojne produkte analizirali z rentgensko praškovno difrakcijo. Na podlagi rentgenskih analiz smo ugotovili, da je za razkroj bakrovega(II) in nikljevega(II) acetilacetonata termična metoda uspešnejša metoda od sonokemijske metode. Pri tem pa je potrebno uporabljati topila, ki imajo vrelišča višja od 100 °C. Pri razkroju barijevega acetilacetonata pa se je za uspešnejšo metodo izkazala sonokemijska metoda. Ugotovili smo še, da je za razkroj nekaterih acetilacetonatov potrebna nižja temperatura, če so raztopljene v topilu. Višja temperatura je potrebna v primeru, če so spojine termogravimetrično analizirane v dušikovi atmosferi – produkt v raztopini hitreje reagira oziroma razpade kot pa suh produkt.
Ključne besede: termična metoda, sonokemija, ultrazvok, acetilacetonati, rentgenska praškovna difrakcija
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 4; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (2,09 MB)

3.
Učinkovitost razgradnje bisfenola A po hidrotermičnem procesiranju odpadne vode
Maša Seitl, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Namen magistrskega dela je bil s sub- in superkritično oksidacijo v vodi degradirati bisfenol A (BPA). Poleg koncentracije BPA smo v vzorcih pri optimalnih pogojih preverjali tudi prisotnost oz. zmanjšanje organskih snovi z določanjem kemijske potrebe po kisiku (KPK) in celotnega organskega ogljika (TOC). S spreminjanjem glavnih parametrov pri hidrotermičnem procesiranju vode – temperature, tlaka in pretoka raztopine, smo z začetnimi poskusi v ultra čisti vodi najprej želeli določiti optimalne pogoje za obdelavo vzorcev z dodanim BPA. Najboljše rezultate smo dosegli s superkritično oksidacijo pri T = 500 °C, p = 275 bar in ϕV = 1,5 mL/min, kjer smo dosegli popolno degradacijo bisfenola A. Z izbranimi (optimalnimi) pogoji pri posameznih temperaturah smo nato hidrotermično obdelali še vzorce sintetične odpadne vode v katero smo dodali BPA. Tudi tokrat smo najvišjo, 99,5 %, degradacijo dosegli pri že prej navedenih pogojih. Pri teh pogojih smo dosegli tudi najvišja odstotka znižanja vrednosti KPK in TOC in sicer 62,32 % pri vrednosti KPK ter 18,03 % pri vrednosti TOC. Ugotovili smo, da je BPA zelo odporen na zunanje vplive in da je za njegovo degradacijo v vodi bolj primerna superkritična, kot pa subkritična oksidacija, le-ta pa mora potekati pri zelo ostrih pogojih (visoka temperatura in tlak) ter dolgih zadrževalnih časih v sistemu.
Ključne besede: bisfenol A, degradacija, hidrotermično procesiranje, subkritična oksidacija, superkritična oksidacija, odpadna voda
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 3; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (2,98 MB)

4.
Recikliranje odpadnih voda zdravilne termalne vode, z uporabo različnih kolon steklenih smol
Nejka Kuzman, 2018, diplomsko delo/naloga

Opis: Zdravilna termalna voda je voda, ki ji v današnjih časih po svetu vsi posvečamo veliko pozornost. Pomembna je njena zdravilna uporaba, a po uporabi se pojavijo problemi velike količine nečistoč v njej, zato smo je bil namen diplomskega dela preučiti onesnaženost odpadnih termalnih voda iz kopališkega kompleksa Zalakaros na Madžarskem in kot metodo prečiščenja vode smo uporabili steklene kolone različnih velikosti. Eksperimente smo izvajali z uporabo obstoječih steklenih smol in njihovo različno površino, na način dodatka steklene smole različnih oblik v stekleno kolono. Pred samo obdelavo vode s steklenimi smolami, smo vodo še dodatno obdelali z oksidacijskim postopkom, imenovanim kavitacija. Med laboratorijskimi poskusi smo opazovali spremembe termalne vode, nastanek končnih produktov, količino reciklirane vode. Na koncu smo določili in izmerili kemijsko – fizikalne parametre ter mikrobiološke parametre. Rezultati so pokazali, da bi steklene filtre lahko uporabili za prečiščenje odpadne termalne vode, saj res zagotavljajo večjo čistost in kakovost vode glede na merjene parametre, ko smo stekleni filter primerjali z aktivnim ogljem. Tudi aktivno oglje je dalo pozitivne rezultate, a stekleni filter je res odstranili večje količine trdnih snovi, saj so pH vrednosti, prevodnost in kemijska potreba po kisiku pokazali boljše rezultate kot pri aktivnem oglju. Mikrobiološki parametri pa so po prečiščenju pokazali dobre rezultate, kar lahko sklepamo, da lahko oba materiala v prihodnosti nadomestita peščene filtre.
Ključne besede: termalna voda, kavitacija, steklena kolona, stekleni filtri, recikliranje
Objavljeno: 05.07.2018; Ogledov: 29; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (2,66 MB)

5.
Procesi odstranjevanja antibiotikov iz bolnišničnih odpadnih vod
Severina Stavbar, 2018, doktorska disertacija

Opis: Ostanki antibiotikov in drugih zdravil, postajajo vse resnejši problem, saj jih najdemo v izpustih iz farmacevtskih in proizvodnih obratov, bolnišnic in odplakah iz čistilnih naprav. Različne študije so pokazale, da so ostanki antibiotikov prisotni v odpadnih in površinskih vodah, zadnje študije pa kažejo trend zviševanja tudi v tleh, podtalnici ter pitni vodi. Čeprav so izmerjene koncetracije v širokem koncentracijskem območju od ng/L do µg/L, so lahko nekateri razgradni produkti aktivnih snovi celo bolj toksični kot izvorna snov. Predhodne študije so pokazale, da so najvišje koncentracije antibiotikov v bolnišničnih odpadnih vodah. Za odstranitev takšnih onesnaževal pa obstoječe čistilne naprave niso primerne, saj velike količine antibiotikov ostajajo v vodi tudi po čiščenju. V doktorski disertaciji so predstavljeni trije procesi odstranjevanja teh onesnaževal iz bolnišničnih odpadnih vod. Glavni namen je bil poiskati napredne, izvedljive metode za odstranitev izbranih antibiotikov iz bolnišnične odpadne vode. V prvem delu smo se osredotočili na postopek čiščenja s sub in super-kritično oksidacijo, kjer smo preučili procesne parametre: vpliv temperature, tlaka, pretoka in časa. V drugem delu smo opravili postopek ozonacije, kjer smo spremljali učinkovitost čiščenja odpadne vode s spreminjanjem pH vzorca, različnimi odmerki ozona ter dodatek vodikovega peroksida (H2O2). V tretjem delu smo za čiščenje sintetično pripravljene bolnišnične odpadne vode uporabi aerobni reaktor, kjer smo iskali optimalen bivalni čas. Vsebnost antibiotikov smo po vsaki metodi čiščenja določali z optimiranimi LC-MS/MS analiznimi tehnikami. V zadnjem delu doktorske disertacije smo vse omenjene postopke čiščenja implementirali na realnem vzorcu bolnišnične odpadne vode. Vsebnost antibiotika v realnem vzorcu pred in po čiščenju smo določali z ekstrakcijo na trdni fazi v povezavi z optimirano LC-MS/MS tehniko. Na koncu smo izvedli še test inhibicije porabe kisika z aktivnim blatom za oksidacijo ogljika in amonija, s katerim smo poskušali ugotoviti, toksičen vpliv očiščene vode na mikrooganizme v aktivnem blatu.
Ključne besede: Antibiotiki, Bolnišnična odpadna voda, Sub-kritična oksidacija, Super-kritična oksidacija, Ozonacija, Aerobni reaktor, LC-MS/MS, Test toksičnosti
Objavljeno: 20.06.2018; Ogledov: 60; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (2,60 MB)

6.
Karakterizacija zeta potenciala votlo-vlaknastih membran
Vita Petek Regoršek, 2018, magistrsko delo

Opis: Zeta potencial dobiva vse večji pomen pri karakterizaciji površinskih lastnosti in učinkovitosti filtrov in membran, ki se uporabljajo v različnih procesih čiščenja vode. Poleg ploskovnih membran so pogosteje uporabljene polimerne membrane v obliki kapilar (membrane votlih vlaken). Kompleksna geometrija votlo-vlaknastih membran ter pomembnost karakterizacije notranje in zunanje površine izzove analitsko metodo površinskega zeta potenciala. Do danes je analiza površinskega naboja ploščatih membran s pomočjo pretočnega potenciala in pretočnih meritev že zelo dobro raziskana, medtem ko je karakterizacija zunanje površine votlo-vlaknastih membran še ostaja nepojasnejena. Namen naloge je pridobiti kvantitativne rezultate zeta poteniciala za zunanjo površino votlo-vlaknastih (ang. hollow fibre (HF)) polimernih membran. Primerjava dobljenih rezultatov za serijo HF membran za ultrafiltracijo s tistimi, dobljenimi za ploščate membrane iz istega polimera, bodo razjasnile učinke vgradnje vzorcev v merilno celico za določanje zeta potenciala. Da bi raziskali ta problem, smo določili zeta potencial za tri polimerne materiale: polietersulfon (ploska membrana), polietersulfon (HF) in poliviniliden fluorid (HF) za mikrofiltracijo ter ultrafiltracijo. Rezultati zeta potenciala za HF membrane so potrdili, da je možna karakterizacija zunanje površine HF membrane. Rezultati so pokazali tudi večje razlike med zeta potencialom zunanje strani FS in HF PES membrane. Pri merjenju pH v odvisnosti od zeta potenciala smo določili izoelektrično točko tako za FS kot tudi za HF membrane.
Ključne besede: Votlo-vlaknaste membrane, porozne membrane, karakterizacija membran, elektrokinetična karakterizacija, zeta potencial, pretočni tok.
Objavljeno: 07.06.2018; Ogledov: 96; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (2,95 MB)

7.
Sinteza in karakterizacija manganovih koordinacijskih spojin z aminopiridini
Marcell Gyurkač, 2018, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je sinteza in karakterizacija manganovih koordinacijskih spojin z različnimi položajnimi izomeri aminopiridinov. Raztopine dvovalentnega mangana z dodatki različnih aminopiridinskih raztopin smo izpostavljali različnim pogojem (hitrost mešanja raztopine, temperatura raztopine, tlak sistema, izbor atmosfere). Testirali smo tudi različne sintetske in kristalizacijske metode za pridobitev končnih produktov. Najprej smo ugotovili v katerih topilih so topni reaktanti, ki vsebujejo mangan. Pri sintezah smo uporabljali tri različne reagente mangana in tri različne aminopiridine. Za raztapljanje reagentov smo uporabili 5 različnih topil Dobljene trdne produkte smo analizirali z rentgenskim praškovnim difraktometrom. Iz analiz teh rezultatov smo prišli do ugotovitve, da deionizirana voda ni primerno topilo za sintezo manganovih kompleksov z aminopiridini, saj imajo molekule vode večjo afiniteto do mangana kot aminopiridinski ligandi. Hkrati smo prišli do ugotovitve, da v fazi izparevanja topila pride do oksidacije oborine v reakcijski mešanici, ki se manifestira v spremembi barve trdnega produkta v temno rjavo. V sklopu raziskav smo sintetizirali dve že znani spojini. Prva je koordinacijska spojina, ki daje sive igličaste kristale, vsebuje dvovalenten mangan in protoniran aminopiridin. Njena formula: [H(2-apy)][MnCl3(H2O)]. Drug produkt ne vsebuje mangana, vsebuje pa protoniran aminopridin. Njegova formula: C5H7N2+·NO3-. Ta spojina tvori rumene igličaste kristale.
Ključne besede: mangan, aminopiridin, koordinacijske spojine, kompleksi, ligandi
Objavljeno: 06.06.2018; Ogledov: 117; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (1,95 MB)

8.
High-Perssure process design for polymer treatment and heat transfer enhancement
Gregor Kravanja, 2018, doktorska disertacija

Opis: The doctoral thesis presents the design of several high-pressure processes involving »green solvents« so-called supercritical fluids for the eco-friendly and sustainable production of new products with special characteristics, fewer toxic residues, and low energy consumption. The thesis is divided into three main parts: polymer processing and formulation of active drugs, measurements of transport properties form pendant drop geometry, and study of heat transfer under supercritical conditions. In the first part, special attention is given to using biodegradable polymers in particle size reduction processes that are related to pharmaceutical applications for controlled drug release. The PGSSTM micronization process was applied to the biodegradable carrier materials polyoxyethylene stearyl ether (Brij 100 and Brij 50) and polyethylene glycol (PEG 4000) for the incorporation of the insoluble drugs nimodipine, fenofibrate, o-vanillin, and esomeprazole with the purpose of improving their bioavailability and dissolution rate. In order to optimize and design micronization process, preliminary transfer and thermodynamic experiments of water-soluble carriers (Brij and PEG)/ SCFs system were carried out. It was observed that a combination of process parameters, including particle size reduction and interactions between drugs and hydrophilic carriers, contributed to enhancing the dissolution rates of precipitated solid particles. In the second part, a new optimized experimental setup based on pendant drop tensiometry was developed and a mathematical model designed to fit the experimental data was used to determine the diffusion coefficients of binary systems at elevated pressures and temperatures. Droplet geometry was examined by using a precise computer algorithm that fits the Young–Laplace equation to the axisymmetric shape of a drop. The experimental procedure was validated by a comparison of the experimental data for the water-CO2 mixture with data from the literature. For the first time, interfacial tension of CO2 saturated solution with propylene glycol and diffusion coefficients of propylene glycol in supercritical CO2 at temperatures of 120°C and 150°C in a pressure range from 5 MPa, up to 17.5 MPa were measured. Additionally, the drop tensiometry method was applied for measuring systems that are of great importance in carbon sequestration related applications. The effect of argon as a co-contaminant in a CO2 stream on the interfacial tension, diffusion coefficients, and storage capacity was studied. In the third part, comprehensive investigation into the heat transfer performance of CO2, ethane and their azeotropic mixture at high pressures and temperatures was studied. A double pipe heat exchanger was developed and set up to study the effects of different operating parameters on heat transfer performance over a wide range of temperatures (25 °C to 90 °C) and pressures (5 MPa to 30 MPa). Heat flux of supercritical fluids was measured in the inner pipe in the counter-current with water in the outer pipe. For the first time, the heat transfer coefficients (HTC) of supercritical CO2, ethane and their azeotropic mixture in water loop have been measured and compared. A brief evaluation is provided of the effect of mass flux, heat flux, pressure, temperature and buoyancy force on heat transfer coefficients. Additionally, to properly evaluate the potential and the performance of azeotropic mixture CO2-ethane, the coefficients of performance (COP) were calculated for the heat pump working cycle and compared to a system containing exclusively CO2.
Ključne besede: supercritical fluids, PGSSTM, formulation of active drugs, biodegradable polymers, transport and thermodynamic data, pendant drop method, carbon sequestration, heat transfer coefficients
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 55; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (5,51 MB)

9.
Genetska analiza bolnikov z revmatoidnim artritisom za polimorfizme SNP v genih za vnetne citokine
Pia Keršič, 2018, diplomsko delo

Opis: Revmatoidni artritis (v nadaljevanju RA) je napredujoče kronično vnetno revmatično obolenje, ki lahko prizadene številna tkiva in organe, predvsem pa prizadene sklepe, v začetku predvsem manjše prstne sklepe rok ter nog. RA je kompleksna bolezen, torej na njen nastanek in progresijo vplivata tako okolje kot tudi genetska predispozicija, ki predstavlja 50 do 60% dovzetnosti za nastanek obolenja. Natančen sprožilec bolezni do sedaj še ni znan. Različne študije so skozi leta ugotovile povezavo med RA ter več kot 100 lokusi na genomu. K temu so pripomogle predvsem asociacijske študije celotnega genoma (GWA študije). Le- te temeljijo na primerjavi frekvence polimorfizmov celotnega genoma med bolniki ter zdravimi posamezniki. Študije so z RA med drugimi povezale tudi tri polimorfizme posameznega nukleotida (SNP), rs2228145 v genu IL6R, rs706778 v genu IL2RA ter rs11574914 v genu CCL12 . V diplomski nalogi smo ugotavljali povezavo teh treh SNP-jev z RA pri slovenski populaciji. Za tri izbrane polimorfizme SNP smo opravili genotipizacijo pri 208 zdravih posameznikih ter pri 276 bolnikih diagnosticiranih z RA. Pri tem smo uporabili metodo analize talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM) ter metodo verižne reakcije s polimerazo (PCR), ki ji je sledila metoda polimorfizmov dolžin restrikcijskih fragmentov (PCR-RFLP). Ugotovili smo statistično značilno povezavo med SNP-jema rs2228145 (IL6R) in rs11574914 (CCL21) in nastankom RA v slovenski popuaciji. Pri bolnikih je bila frekvenca alela C SNP-ja rs2228145 na genu IL6R višja v primerjavi z zdravimi posamezniki (p = 0,002). Nadalje je bila frekvenca alela T ter frekvenca genotipa TT SNP-ja rs11574914 na genu CCL21 znatno povišana pri bolnikih z RA glede na kontrolno skupino (p= 1,0*10-4 ). Rezultati diplomskega dela nakazujejo na pomembno vlogo polimorfizmov v genih, ki kodirajo vnetne citokine, na nastanek RA v slovenski populaciji.
Ključne besede: revmatoidni artritis, SNP, vnetni citokini, asociacijska analiza
Objavljeno: 26.04.2018; Ogledov: 215; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (1,80 MB)

10.
Ekspresijski in epigenetski vzorci pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo
Iris Kelc, 2018, diplomsko delo

Opis: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je dolgotrajno (kronično) obolenje črevesja, ki je imunsko pogojeno. Med KVČB uvrčamo dve bolezni, ki sta si precej podobni, to sta Crohnova bolezen (CB) in ulcerozni kolitis (UK), v 10-15% pa bolezni ne moremo razvrstiti v prejšnji skupini, zato jo uvrščamo v intermediarni kolitis (KI) [1]. Vzroki za KVČB še niso dodobra pojasnjeni, vendar pa so odvisni od okoljskih in genetskih dejavnikov. KVČB uvrščamo med kompleksne kronične imunske bolezni, med katere sodijo tudi nekatera druga obolenja, kot so revmatoidni artritis, multipla skleroza itd. Bolezen KVČB zdravijo na več načinov, v današnjih časih pa dajejo velik poudarek na biološka zdravila, ki so večinoma zelo učinkovita, vendar pa pri nekaterih pacientih opažamo neodzivnost. V diplomskem delu smo se lotili analize ekspresijskih in epigenetskih profilov pri slovenskih bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo na anti-TNF terapiji z adalimumabom (ADA). Cilj je bila identifikacija kandidatnih biooznačevalcev, ki bi predvideli bolnikovo odzivnost na tovrstno biološko zdravljenje. Odločili smo se za testiranje gena AXIN1. V študiji pri bolnikih z revmatoidnim artritisom, ki je tako kot KVČB kronična vnetna avtoimuna bolezen, je bila namreč dokazana različna stopnja metiliranosti tega gena pri odzivnikih in neodzivnikih na adalimumab [2]. Tako kot pri KVČB, tudi pri RA uporabljajo biološke terapije in pri obeh je približno 20-40 % neodzivnikov na tako terapijo [3], [4]. Ugotovili smo, da je pri bolnikih s KVČB statistično značilno povečanje izražanje gena za AXIN1 v primerjavi z zdravimi kontrolami, vendar je razlika zelo majhna, med odzivniki in neodzivnki pa ni bilo opaziti razlik. Za namen epigenetskih študij smo pripravili različne metilacijske kontrole in poskusili optimizirati metilacijske teste. Ker naše epigenetske analize niso dale jasnih končnih rezultatov, bodo potrebne nadaljnje preiskave.
Ključne besede: KVČB, adalimumab, odzivniki, neodzivniki, AXIN1, genska ekspresija, metilacija
Objavljeno: 26.04.2018; Ogledov: 207; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (2,21 MB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici