Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Cilj te naloge je bil preučiti adsorpcijo poliakrilne kisline na površino kalcijevega karbonata. Najprej smo opisali mehanizem adsorpcije poliakrilne kisline na površino kalcijevega karbonata in nato tudi mehanizem dispergiranja delcev v suspenziji. Proces adsorpcije smo potem preučevali s polielektrolitskimi titracijami, katerih rezultate smo pretvorili v količino prostega dispergenta v suspenziji in iz tega še v količino vezanega dispergenta na površino minerala. Na podlagi teh dveh količin smo konstruirali adsorpcijske izoterme. Obliko teh izoterm smo opisovali z Langmuirjevo teorijo adsorpcije. Z uporabo te teorije smo ovrednotili vpliv preiskovanih faktorjev na adsorpcijo. Faktorji, katere smo preučevali, so bili suha snov kalcijevega karbonata v suspenziji, vpliv sušenja suspenzije po dispergiranju, molska masa dispergenta in stopnja nevtralizacije dispergenta, oz. pH dispergenta. Najprej smo pa ovrednotili ponovljivost adsorpcijske izoterme. Rezultati eksperimentov so pokazali, da pri suhi snovi kalcijevega karbonata v suspenziji in pri sušenju suspenzije nismo zaznali vidnih trendov sprememb pri adsorpciji. Eksperiment z molsko maso dispergenta je pokazal, da je že standardno izbrani dispergent z srednjo vrednostjo molske mase v našem eksperimentu najoptimalnejši za adsorpcijo zaradi več aktivnih mest na daljši verigi ter omejitve hidrodinamičnega radija. Zadnji eksperiment stopnje nevtralizacije je pokazal jasen trend vpliva na adsorpcijo. Dokazali smo, da z večanjem stopnje nevtralizacije dispergenta oz. z večanjem pH-ja dispergenta učinkovitost adsorpcije pada. Več imamo prostega dispergenta v suspenziji in manj vezanega dispergenta na površino minerala. Zaključimo lahko, da ima stopnja nevtralizacije dispergenta negativen vpliv na učinkovitost adsorpcije.
Ključne besede: Adsorpcija, dispergiranje, polielektrolitska titracija, PAA, kalcijev karbonat
Objavljeno v DKUM: 25.05.2023; Ogledov: 46; Prenosov: 9
Celotno besedilo (2,24 MB)

Opis: Med je hranljivo živilo, ki ga uživajo po vsem svetu in spremlja človeško prehrano že iz davnih časov. Njegovo konzumiranje je povezano predvsem z zdravim načinom življenja, zaradi pozitivnih lastnosti, ki spodbujajo zdravje. Poleg koristnih bioaktivnih spojin v medu, kot so fenoli, pa je mogoče najti tudi nekatere s potencialno škodljivimi učinki, kot so pirolizidinski alkaloidi (PA). PA sestavljajo raznoliko skupino, približno 660 struktur, sekundarnih metabolitov, ki predstavljajo pomembno vlogo pri konstitutivni kemični obrambi rastlin pred rastlinojedci. Veljajo za ene izmed najbolj razširjenih naravnih toksinov, ki ponazarjajo tveganje za zdravje ljudi, saj so zastrupitve povezane z akutnimi in kroničnimi poškodbami jeter in lahko povzročijo smrt. V zadnjih letih se tako pojavlja skrb vzbujajoče vprašanje glede varnosti živil, saj uživanje izdelkov, ki vsebujejo PA, predstavlja potencialno tveganje za zdravje potrošnikov. Zdi se, da je stopnja onesnaženosti medu s PA odvisna od geografskega in botaničnega izvora. Zato smo se v magistrskem delu osredotočili na določitev in identifikacijo pirolizidinskih alkaloidov in njihovih N-oksidov v različnih vrstah slovenskega medu (cvetlični, ajdov, gozdni, akacijev, lipov in kostanjev med). Kot dopolnilo k ocenjevanju vzorcev pa je bila izvedena tudi identifikacija v cvetličnem medu različnega geografskega porekla. Vsebnost PA v medu smo določili s ciljno analizo z uporabo sistema LC-MS/MS s predhodnim čiščenjem vzorcev s SPE.
Ključne besede: med, pirolizidinski alkaloidi, SPE, LC-MS/MS
Objavljeno v DKUM: 08.05.2023; Ogledov: 107; Prenosov: 19
Celotno besedilo (6,92 MB)

Opis: Kombuča je osvežilna fermentirana pijača, bogata z organskimi spojinami, polifenoli, vitamini, minerali ter drugimi bioaktivnimi snovmi. Prvotno izhaja iz območja na severovzhodu Kitajske, v zadnjih letih pa je doživela pravi razcvet po vsem svetu. V okviru magistrskega dela smo študirali potek fermentacije sladkanega čaja s kombučo. Zanimala nas je dinamika koncentracije sladkorja, CO2 in etanola med procesom fermentacije ter gibanje pH vrednosti. Raziskovali smo vplive izbranih bioprocesnih parametrov na kvaliteto končnega napitka. V nadaljevanju smo opazovali vpliv temperature na potek fermentacije. Za določitev bioprocesnih parametrov smo uporabljali tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti in aparat za merjenje koncentracije raztopljenega CO2. V prvi fazi je proces fermentacije potekal v 6 L steklenih posodah, primarna fermentacija je potekala teden dni. Nato smo pri procesu sekundarne fermentacije uporabili 100 mL stekleničke. Sekundarna fermentacija je trajala dober mesec dni. V splošnem smo potrdili, da vrednosti pH in sladkorja med procesom fermentacije padajo, koncentracije CO2 ter etanola pa naraščajo. Ugotovili smo, da dodatek sirupa h kombuči pospeši proces sekundarne fermentacije, saj v krajšem obdobju nastane bolj kisla, gazirana pijača z večjo vsebnostjo alkohola. Po drugi strani pa umetno dodan CO2 h kombuči zaustavi oziroma upočasni proces fermentacije, predvsem v prvi fazi procesa (prvih 14 dni). Z rezultati smo potrdili, da ima temperatura pomembno vlogo pri procesu fermentacije. Pri višji temperaturi (35 °C) je fermentacija potekala hitreje, vrednosti pH in sladkorja so hitreje padale, koncentracije CO2 in etanola pa naraščale, v primerjavi s potekom sekundarne fermentacije pri sobni temperaturi (24 °C). Nasprotno smo opazili pri fermentaciji kombuče, ki je potekala v hladilniku (5 °C). Nižje temperature fermentacije so proces upočasnile. Nazadnje smo ugotovili, da na proces fermentacije močno vplivajo uporabljena starter kultura, njena oblika, velikost, izvor in starost.
Ključne besede: kombuča, SCOBY kultura, sekundarna fermentacija, CO2, etanol, temperaturna odvisnost
Objavljeno v DKUM: 05.05.2023; Ogledov: 119; Prenosov: 22
Celotno besedilo (3,35 MB)

Opis: Eden ključnih korakov pri izdelavi elektrokemijskega biosenzorja je imobilizacija biomolekul (proteinov, encimov, DNK ipd.) na površini delovne elektrode. V zvezi s tem je predobdelava elektrodne površine neizogiben del procesa, še posebej v primeru, ko se uporabljajo komercialno dostopne sitotiskane ogljikove elektrode (angl. screen-printed carbon electrodes, SPCE), ki izkazujejo nekoliko slabšo elektrokemijsko ponovljivost. V magistrski nalogi smo preučili vpliv izbranih metod površinske predobdelave SPCE, kot sta predobdelava s tehniko ciklične voltametrije v H2SO4 in H2O2 ter uporaba pozitivno in negativno nabite plazme kisika, na njene elektrokemijske karakteristike. Preučili smo vpliv teh metod na ponovljivost elektrodnega odziva in na kinetiko adsorpcije dveh najpogosteje uporabljenih proteinov za izdelavo biosenzorjev, in sicer govejega serumskega albumina (angl. bovine serum albumin, BSA) in proteina A. Ugotovili smo, da je vsaka od uporabljenih metod izboljšala elektrokemijsko stabilnost SPCE-elektrod in predvsem pozitivno vplivala na kinetiko adsorpcije obeh proteinov. Rezultati kažejo, da je v vsakem primeru BSA pokazala bolj kompleksno obnašanje v primerjavi s proteinom A, kot najbolj učinkovito metodo za oba proteina pa lahko izpostavimo predobdelavo z uporabo negativne plazme. Pri adsorpciji proteina A smo opazili bolj izrazit padec voltametrijskega odziva v primerjavi z BSA, in sicer za vsako metodo predobdelave površine delovne elektrode. V primeru obeh proteinov se je izkazalo, da je koncentracija 5 in 10 µg/mL zadostna za vzpostavitev stabilne proteinske plasti v povezavi z enourno inkubacijo na SPCE. Glede na izboljšanje elektrokemijske ponovljivosti elektrod, kot tudi izboljšanje adsorpcije obeh modelnih proteinov, lahko zaključimo, da je predobdelava SPCE ključni korak pri izdelavi elektrokemijskih biosenzorjev.
Ključne besede: sitotiskane elektrode, SPCE, adsorpcija proteinov, goveji serumski albumin, protein A, elektrokemijski biosenzorji
Objavljeno v DKUM: 03.05.2023; Ogledov: 85; Prenosov: 14
Celotno besedilo (2,59 MB)

Opis: V diplomskem delu smo raziskovali reakcijo epoksidacije etilena na srebrovih katalizatorjih. Epoksidacija etilena je komercialno ena najpomembnejših selektivnih oksidacijskih reakcij. Etilen epoksid je vsestransko uporabna kemikalija, ki se neposredno uporablja za sterilizacijo in dezinfekcijo, kot fungicid, še pogosteje pa kot surovina za pridobivanje drugih spojin (etilen glikol, detergenti, etanolamini, itd.). Navadno ga pridobivamo kot produkt nadzorovane oksidacije etilena s kisikom na srebrovem katalizatorju, saj ta ne prekine vezi med vodikom in ogljikom, kar bi vodilo v reakcijo gorenja. Katalizatorju pogosto dodamo cezij, klor, baker ali žlahtne kovine in s tem povečamo njegovo selektivnost. V tem diplomskem delu s pomočjo matematičnega modela v programskem jeziku Python raziskujemo, kako različni pogoji vplivajo na hitrost reakcije in njeno selektivnost na različnih srebrovih katalizatorjih. Zanima nas, kako se spreminja selektivnost, katera temperatura je najugodnejša, kateri tlak izberemo za najoptimalnejši potek reakcije in kateri naj bo katalizator.
Ključne besede: mikrokinetični model, epoksidacija, kinetika, srebro, katalizator
Objavljeno v DKUM: 14.04.2023; Ogledov: 124; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,87 MB)