| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


51 - 60 / 1549
First pagePrevious page234567891011Next pageLast page
51.
Porous beads from multiple emulsions with thiol-ene polymerisation
Stanko Kramer, 2019, master's thesis

Abstract: This thesis aims to explain the process of porous bead synthesis. The porous beads were prepared from a multiple emulsion water-in-oil-in-water (W/OW) system. The W/O/W multiple emulsion was made up of a High Internal Phase Emulsion (HIPE (primary emulsion)) and a suspension phase. The HIPE consisted of pentaerythritol tetrakis (3 mercaptopropionate) (TT) in combination with either divinyl adipate (DVA) or trimethylolpropane triacrylate (TMPTA) and an internal phase volume fraction of 80 %. The suspension phase consisted of an aqueous phase with dissolved surfactants which stabilised the secondary emulsion. The surfactants which stabilised the secondary emulsion were polyvinylpyrrolidone K30 (PVP K30) and polyvinylpyrrolidone K90 (PVP K90). The polymerisation was carried out thermally at first for 24 hours and later under UV light and daylight, as the thermally initiated polymerisation was unsuccessful due to coalesence. The beads that were obtained using the photoinitiated polymerisation were porous with a mostly bicontinuous structure and varying diameters. The viscosity of the primary emulsion (HIPE) had the greatest influence on the stability of the entire W/O/W emulsion. By adding more than 5 wt. % of toluene to the primary emulsion, the emulsion broke down and did not successfully polymerise. Another important factor was the ratio of the functional groups in the case of TT-co-TMPTA, which greatly affected the yield and structure of the obtained beads. The diameters of the spherical particles were dependent on the viscosity, monomer ratio and surfactant used in the suspension phase. The inner structure of the beads was mostly bicontinuous with occasional pores that resembled a polyHIPE structure. The obtained beads had a yield of up to 80 % in the case of TT-co-DVA and a yield of up to 90 % in the case of TMPTA-co-DVA
Keywords: polyHIPE, thiol-ene, suspension polymerisation, porous beads, HIPE
Published: 17.09.2019; Views: 59; Downloads: 19
.pdf Full text (3,56 MB)

52.
Proučevanje mikrofiltracijske keramične membrane na prepustnost sirotkinih proteinov
Maja Preskar, 2019, master's thesis

Abstract: Fizikalno-kemijska obdelava, kot je postopek mikrofiltracije (MF) in ultrafiltracije (UF) sirotke, povzroča reverzibilno in ireverzibilno mašenje por keramičnih membran kot tudi spremembe v strukturi in interakciji proteinov s številnimi komponentami sirotke ter površino membran. Slednje vodi do denaturacije in agregacije proteinov in ravno tako prispeva k mašenju membrane. Vrste in obseg proteinskih interakcij so odvisni od pogojev obdelave, sestave in ionske moči sirotke ter vrednosti pH. Obdelave, ki destabilizirajo strukturo sirotkinih proteinov in spodbujajo razvijanje proteinov, pospešijo interakcije med sirotkinimi proteini v raztopini in vodijo do različnih intramolekularnih ali intermolekularnih reakcij. Sirotka vsebuje različne komponente, kot so mikroorganizmi, encimi in proteini, zaradi katerih se njihove lastnosti s časom in z različnimi pogoji shranjevanja spreminjajo in vplivajo na medsebojne interakcije. Pomembno je bilo opredeliti fizikalno-kemijsko in mikrobiološko stabilnost sirotke, ki se je spremljala po preteku enega tedna, da se določi vpliv temperature in način shranjevanja sirotke pred pričetkom postopkov MF in UF. Namen testiranj MF in UF membran je bila je optimizacija procesov, s ciljem doseganja visoke prepustnosti za sirotkine proteine (predvsem laktoferina - LF) in zadrževanje mikroorganizmov ter drugih komponent sirotke, ki bi omejevale uporabo sirotke v nadaljnjih postopkih predelave. V eksperimentih smo opredelili najbolj učinkovit režim delovanja MF keramične membrane ter režim čiščenja le-teh, ki omogoča čim daljše delovanje filtracije brez zamašitve membran ter povrnitev polnega pretoka po zamašitvi. Ugotovili smo, da aktivnost encima laktoperoksidaze (LPO) hitro pada ne glede na shranjevanje sirotke. Protein LF je stabilen 8 dni v hladilniku, medtem ko na sobni temperaturi postopoma razpade. Z MF keramično membrano s premerom por 0,5 μm smo dosegli 51 % prepustnost LF v permeat pri tlaku 1 bar. Opazili smo, da je membrana učinkovito očiščena v treh korakih, in sicer s 0,4 % raztopino natrijevega hidroksida (NaOH), 0,3 % raztopino dušikove kisline (HNO3) in 0,5 % raztopino natrijeviega hipoklorida (NaOCl) pri temperaturi 60 °C in pri večji hitrosti črpalke kot je delovna ter pri tlaku povratnega toka 0,5 bar. UF keramična membrana s premerom por 0,05 μm je 100 % zadržala protein LF v retentatu.
Keywords: kisla sirotka, stabilnostna študija, keramične membrane, mikrofiltracija, čiščenje keramičnih membran
Published: 17.09.2019; Views: 63; Downloads: 19
.pdf Full text (4,41 MB)

53.
Izolacija keratina iz perja s hidrotermičnimi postopki
Ksenija Rutnik, 2019, master's thesis

Abstract: Perutninsko perje predstavlja enega najbolj obremenilnih in neizkoriščenih odpadkov, saj zavzema do 10 % celotne teže perjadi, kar na letni ravni nanese skoraj 10 milijonov ton odpadkov. Zaradi visokega deleža keratina (90 %) je perje potencialna surovina za pridobivanje le – tega, hkrati pa bi tako postal izkoriščen vir, namesto onesnažujoč odpadek. V sklopu magistrske naloge smo izvedli izolacijo keratina iz perutninskega perja s subkritično vodo, pri temperaturah med 120 °C in 250 °C, in časih med 5 minut in 75 minut. Ugotovili smo, da je optimalna temperatura za izvedbo izolacije 180 °C. S FTIR analizo smo potrdili prisotnost keratina v produktih izolacije s subkritično vodo. Molekulsko maso nastalega produkta smo določili s SDS – PAGE elektroforezo in gelsko kromatografijo. Molekulska masa keratina nastalega pri reakciji izolacije se giblje med 4 kDa in 12 kDa. Iz teh rezultatov sklepamo, da subkritična voda pri visoki temperaturi deluje kot reducent in razcepi disulfidne vezi v molekuli keratina, ki posledično razpade na manjše enote. Za določitev uporabnosti metode izolacije iz perutninskega perja s subkritično vodo v industrijskem merilu, bi bile potrebne nadaljnje raziskave.
Keywords: perutninsko perje, keratin, izolacija, subkritična voda
Published: 12.09.2019; Views: 34; Downloads: 0
.pdf Full text (4,48 MB)

54.
Vpliv rožmarina na kvaliteto rožmarinovih ekstraktov in njihovih formulacij
Mateja Marinič, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Rožmarin (Rosmarinus officinalis L.), sredozemska aromatična rastlina iz družine ustnatic (Lamiaceae), je pomemben vir naravnih antioksidantov. Najpogosteje zastopane antioksidativne spojine v izvlečkih rožmarina so fenolne spojine, med katere sodita tudi karnozolna kislina in karnozol. V okviru diplomske naloge smo želeli ugotoviti, kako vpliva rožmarin na kvaliteto rožmarinovih ekstraktov. Izvedli smo konvencionalno ekstrakcijo z etanolom in regeneriranim acetonom ter ekstrakcijo s superkritičnim CO2. Z metodo HPLC smo v ekstraktih določili vsebnost karnozola in karnozolne kisline. Maksimalen izkoristek ekstrakcije (11,73 %) smo zaznali pri dvostopenjski ekstrakciji rožmarina E0819 (3,26 % KK), kjer je prva stopnja trajala 3 ure in druga 2 uri, pri temperaturi 50 °C in uporabi 97,15 vol. % regeneriranega acetona v razmerju 1:4 (glede na zatehto rožmarina) v prvi stopnji ter 1:3 v drugi. Najvišji delež karnozolne kisline (31,61 %) smo določili v ekstraktu rožmarina M9418 z deležem karnozolne kisline v surovini 4,29 %, katerega ekstrakcija je prav tako potekala v dveh stopnjah, pri temperaturi 30 °C z 97,15 vol. % regeneriranim acetonom v razmerju 1:5 v prvi stopnji in 1:4 v drugi. Pri ekstrakciji rožmarina označenega kot organska surovina (T1419) smo dobili najvišji izkoristek (11,87 %) pri triurni enostopenjski ekstrakciji z 90 vol. % etanolom v razmerju 1:7 pri temperaturi 60 °C. Najvišji delež (11,80 %) karnozolne kisline v ekstraktih organske surovine smo določili pri enostopenjski ekstrakciji, ki je potekala pri sobni temperaturi 3 ure z 90 vol. % etanolom v razmerju 1:7.
Keywords: rožmarin, karnozol, karnozolna kislina, konvencionalna ekstrakcija, superkritična ekstrakcija s CO2
Published: 11.09.2019; Views: 147; Downloads: 0
.pdf Full text (2,82 MB)

55.
Ekstrakcija artemizinina iz sladkega pelina Artemisia annua L.
Anja Hribernik, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Sladki pelin je trenutno ena izmed najbolj iskanih zdravilnih rastlin. Najpomembnejša zdravilna učinkovina, ki jo vsebuje, je artemizinin; antimalarik. Skupaj z železom tvori kisikove radikale, ki učinkovito zatirajo parazite. Vsebuje tudi antioksidante. Cilj diplomskega dela je bil ugotoviti vpliv ekstrakcijskega postopka ter vpliv različne letine materiala na vsebnost artemizinina v ekstraktih. Spremljali smo tudi kinetiko ekstrakcije. Določiti smo želeli optimalne obratovalne pogoje za pridobitev ekstraktov s čim višjo vsebnostjo artemizinina. Kot ekstrakcijski medij smo poleg konvencionalnih topil uporabili tudi superkritične fluide. Primerjali smo sladki pelin dveh različnih letin ter raziskali, kako čas žetve vpliva na vsebnost artemizinina. Izvajali smo ekstrakcijo s hladnim topilom (maceracija) in ultrazvočno ekstrakcijo z etanolom ter mešanico topil heksan - etil acetat in ekstrakcijo s superkritičnimi fluidi; kot topilo smo uporabili superkritični CO2. Sledila je karakterizacija ekstraktov s tekočinsko kromatografijo z masno spektrometrijo (LC-MS/MS). Ugotovili smo, da je učinkovitost ekstrakcije odvisna od vrste materiala, ekstrakcijskega postopka in izbire topila. Vsebnost artemizinina v ekstraktih sladkega pelina pobranega v različnih časovnih obdobjih je bila različna, kar je posledica razpadanja sekundarnih metabolitov s časom. Izkoristki in vsebnost artemizinina v ekstraktih pridobljenih v vseh topilih (etanol, mešanica topil: 95 % n-heksan, 5 % etil acetat in ogljikov dioksid) so bili primerljivi, zato lahko sklepamo, da so vsa topila primerna za izolacijo artemizinina iz sladkega pelina. Vendar pri superkritični ekstrakciji ni potrebno nakdnadno čiščenje ekstraktov, zato je možnost, da bi artemizinin pri odstranjevanju topila razpadel, manjša.
Keywords: Artemisia annua L., artemizinin, antimalarik, izolacija, kromatografija
Published: 11.09.2019; Views: 118; Downloads: 27
.pdf Full text (9,29 MB)

56.
Sinteza Mg1+xFe2-2xTixO4 nanodelcev z mikroemulzijsko tehniko
Rene Gole, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V tem diplomskem delu smo se ukvarjali s problematiko sinteze nanodelcev, specifično s sintezo nanodelcev z ustrezno Curiejevo temperaturo (TC), ki je v idealnem primeru v območju terapevtske temperature, 41 °C – 46 °C. Za sintezo smo uporabili mikroemulzijsko tehniko, s sestavo 60:30:10 (izooktan : (CTAB+1-butanol) : vodna faza raztopljenih magnezijevih, železovih in titanovih soli) v ternarnem diagramu. Za obarjanje hidroksidov smo uporabili raztopino amoniaka. Naš cilj je bil sintetizirati nanodelce s sestavo Mg1+xFe2-2xTixO4, pri čemer smo izbrali x = 0.37. Po sintezi smo nanodelce čistili z etanolom in nato z vodo v ultrazvočni kopeli. Po posedanju delcev v centrifugi je sledila kalcinacija na zraku pri izbrani temperaturi. Sintetizirane delce smo analizirali s termoanalitskim sistemom TGA/SDTA v območju od 25 °C do 1000 °C ter jim na modificirani aparaturi določili tudi TC. Sledila je nadaljnja analiza z rentgensko praškovno difraktometrijo (RTG).
Keywords: magnetni nanodelci, mikroemulzija, magnetna hipertermija, magnezij, titan, ferit
Published: 11.09.2019; Views: 78; Downloads: 16
.pdf Full text (2,70 MB)

57.
Funkcionalizirani magnetni nanodelci za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod
Ana Jurgec, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Zagotavljanje čiste in kvalitetne vode postaja problem sodobne družbe. Težke kovine so eno izmed najnevarnejših onesnaževal, saj niso biološko razgradljive, se kopičijo v naravi in toksično učinkujejo na žive organizme že pri zelo nizkih koncentracijah. V primerjavi z ostalimi metodami za odstranjevanje težkih kovin iz odpadnih vod, se je adsorpcija na različne adsorbente izkazala kot bolj ekonomična in učinkovita. Z razvojem nanotehnologije so bili magnetni nanodelci deležni pozornosti mnogih raziskav za iskanje najprimernejši adsorbentov težkih kovin. Namen diplomske naloge je bila sinteza stabilnih maghemitnih nanodelcev ter njihova funkcionalizacija s hitozanom po treh različnih metodah. Ugotoviti je bilo treba, kateri delci so najprimernejši za odstranjevanje Cr(VI) ionov iz raztopine in pri kateri pH vrednosti je adsorpcija najučinkovitejša. Maghemitne delce smo sintetizirali z metodo koprecipitacije in jih nato funkcionalizirali s hitozanom po treh različnih metodah (metoda kovalentne vezave, mikroemulzijska metoda in suspenzijska zamreževalna metoda). Delce smo dodali v raztopino z znano koncentracijo Cr(VI) ionov, da je potekla adsorpcija. Adsorpcijo smo izvedli pri treh različnih pH vrednostih (pH 3, 4 in 5) ter določili optimalno vrednost za adsorpcijo težkih kovin na posamezne magnetne nanodelce. Kvantitativno analizo Cr(VI) v raztopini po adsorpciji smo izvedli spektrofotometrijsko z 1,5- difenilkarbazidom. Po opravljeni analizi smo primerjali uspešnost adsorpcije in določili delce, ki so dosegli najvišje odstotke adsorpcije. Ugotovili smo, da so najprimernejši delci za odstranjevanje Cr(VI) iz vode maghemitni delci funkcionalizirani z mikroemulzijsko metodo. Izkazalo se je tudi, da so najboljšo adsorpcijo vsi delci dosegli pri vrednosti pH 3.
Keywords: težke kovine, krom(VI), odpadne vode, magnetni nanodelci, hitozan
Published: 11.09.2019; Views: 99; Downloads: 11
.pdf Full text (1,96 MB)

58.
Hidrotermična degradacija odpadne embalaže iz polipropilena
Kristina Kranjčec, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Namen in cilj diplomskega dela je bil raziskati hidrotermično degaradacijo odpadne embalaže iz polipropilena (PP) s pomočjo superkritične vode ter določiti nastale produkte. Izvedena je bila primerjava pisanega in brezbarvnega PP. Proučevali smo vpliv procesnih parametrov, kot so tlak, temperatura, razmerje voda/PP na potek in kinetiko reakcij razgradnje odpadne embalaže iz PP v superkritični vodi. PP je trd termoplastičen polimer z gostoto med 0,9 in 0,92 g/cm3. V mnogih pogledih je podoben polietilenu, vendar z večjo mehansko in natezno trdnostjo ter toplotno stabilnostjo. Odporen je proti polarnim topilom, kislinam, raztopinam soli in olju ter neodporen proti kloriranim ogljikovodikom. Zaradi dobrih mehanskih in fizikalnih lastnosti je eden izmed najbolj zastopanih polimerov v svetu. Uporablja se v različne namene, kot so folije, plastenke za mineralno vodo, povratne plastenke, v ploščah, ceveh, avtomobilski industriji ter v beli tehniki. Zaradi velike zastopanosti tega polimera in vpliva ter kopičenja v okolju smo izvedli hidrotermično degradacijo pisanega PP in brezbarvnega PP. Hidrotermično degradacijo smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah 425 °C in 450 °C ter reakcijskih časih od 15 do 240 min. Nastale produkte smo filtrirali ter analizirali s pomočjo plinske kromatografije/masne spektrometrije GC/MS ter določili vsebnost celotnega organskega ogljika (TOC). Ugotovili smo, da je največji izkoristek plina nastal pri 240 min degradaciji – tako barvnega kot brezbarvnega PP v superkritični vodi – najmanj pa ga je nastalo pri 15-minutni degradaciji. Najbolj zastopane komponente so metan, etan, propan, izobutan ter ogljikov dioksid. Dokazali smo, da je največji donos alkanov prisoten le pri višji temperaturi. Majhne razlike v vsebnosti alkanov, ki so prisotni pri isti temperaturi, lahko pripišemo aditivom ter različnim primesem, ki jih vsebuje pisani PP. Izkoristki nastale oljne faze s podaljševanjem reakcijskega časa upadajo, saj se dolgi ogljikovodiki cepijo na krajše.
Keywords: hidrotermična degradacija, superkritična voda, barvni PP, brezbarvni PP
Published: 11.09.2019; Views: 82; Downloads: 0
.pdf Full text (1,60 MB)

59.
Preverjanje ustreznosti analitske metode za določanje vsebnosti aktivnih učinkovin
Nika Proje, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo preverja ustreznost analitske metode za določanje vsebnosti aktivnih učinkovin v izbranem zdravilu. Ustreznost metode za testiranje stabilnosti zdravil se preveri s pomočjo prisilnega oz. pospešenega razkroja aktivnih farmacevtskih učinkovin, zato je namen diplomskega dela določiti stresne pogoje, ki povzročajo razkroj, ter ovrednotiti spremembe vsebnosti aktivnih učinkovin. Za vse teste smo pripravili vzorce placeba, aktivnih učinkovin A in B ter vzorce zdravila. Vzorce smo izpostavili okolju prisilne oksidacije (0,03 % H2O2, sobna temperatura, 1 ura), povišani temperaturi za različne čase (raztopina, 60 °C, 1 ura, 1 ura 30 min, 2 uri), bazični hidrolizi z različnimi množinskimi koncentracijami baze (0,005 mol/L, 0,010 mol/L, 0,050 mol/L NaOH, sobna temperatura, 5 min) ter kislinski hidrolizi z različnimi množinskimi koncentracijami kisline (0,005 mol/L, 0,010 mol/L, 0,050 mol/L HCl, sobna temperatura, 20 min). Vzorce, izpostavljene stresnim pogojem, smo primerjali z nerazkrojenimi vzorci ter tako ugotavljali, kako različni stresni pogoji vplivajo na vsebnost aktivnih farmacevtskih učinkovin. Spremembe vsebnosti smo spremljali s HPLC-metodo, pri čemer smo ugotovili, da je izmed dveh aktivnih učinkovin zdravila učinkovina A ob izbranih stresnih pogojih manj dovzetna za razkroj od učinkovine B. Zanimivo je bilo spoznanje, da je aktivna učinkovina A bolj stabilna sama, nasprotno pa je učinkovina B bolj stabilna v zdravilu, torej v kombinaciji z učinkovino A in komponentami placeba. V vzorcih placeba, kot pričakovano, ni bilo prisotnih aktivnih farmacevtskih učinkovin. Ugotovili smo, da je analitska metoda za določanje vsebnosti aktivnih učinkovin A in B ustrezna za testiranje stabilnosti in kakovosti zdravila, saj z njo lahko zaznamo padce vsebnosti aktivnih farmacevtskih učinkovin.
Keywords: HPLC, ustreznost analitske metode, vsebnost aktivnih učinkovin, stresni testi, razkroj vzorcev
Published: 11.09.2019; Views: 95; Downloads: 0
.pdf Full text (2,17 MB)

60.
Primerjava izračunanih in numeričnih rezultatov pri obravnavi molekule vodika
Tibor Mlakar, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V mnogih vejah teoretične kemije kot fizike zastavljene sisteme proučujemo z reševanjem Schrödingerjeve enačbe. Rešitvam te enačbe pravimo valovne funkcije, s katerimi lahko določimo vse bistvene parametre nekega sistema. Oblika členov Schrödingerjeve enačbe se spreminja skupaj z izbiro sistema, načeloma kompleksnejši kot je proučevani sistem zahtevnejše je reševanje omenjene enačbe. V diplomskem delu smo iskali rešitve Schrödingerjeve enačbe za najenostavnejši analitično rešljiv sistem - molekulo vodikovega iona (H2+). Analitične rešitve smo poiskali v okviru teorije molekulskih orbital (MO), ki smo jih opisali z linearno kombinacijo atomskih orbital (“linear combination of atomic orbitals” - LCAO). Rešitve istega problema smo iskali tudi numerično, z računskim programom Gaussian, pri čemer smo za računanje uporabili tako semi-empirične kot ab initio metode. Rezultate vseh izračunov smo primerjali z eksperimentalno izmerjenimi vrednostmi. V drugem delu diplomske naloge smo analitično iskali rešitve Schrödingerjeve enačbe za nekoliko večji sistem – molekulo vodika (H2). Zaradi pomankanja znanja novega sistema ni bilo možno obravnavati do konca. Ugotovili smo, da enostaven analitični račun vodi do vrednosti za ravnovesno razdaljo in vezavno energijo, ki se v okviru 30-40% ujemata z eksperimentalnimi podatki. Pri numeričnih metodah se je izkazalo, da posamezne ab initio metode privedejo do podobnih rezultatov, prav tako tudi posamezne semi-empirične metode. Ugotovili smo, da je ujemanje rezultatov za ravnovesno razdaljo pri vseh numeričnih metodah znotraj 10% od eksprimentalnih vrednosti. Pri energijah je ujemanje nekoliko slabše, so pa dobljene vrednosti še vedno v okviru 20% proč od eksperimentalnih rezultatov. Edina izjema sta bili obe semi-empirični metodi, ki sta za izračunano energijo sistema dali popolnoma neprimerne rezultate.
Keywords: Schrödingerjeva enačba, molekula vodikovega iona, teorija molekulskih orbital, računski program Gaussian, ravnovesna razdalja, energija sistema
Published: 11.09.2019; Views: 162; Downloads: 20
.pdf Full text (43,20 MB)

Search done in 0.46 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica