| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


41 - 50 / 1667
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
41.
Optimizacija elektrokromnega traku z različnimi vrstami kovinskih oksidov
Nikolina Cetin, 2020, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu raziskujemo delovanje in odziv elektrokromnih trakov, sestavljenih na principu konfiguracije ''inverznega sendviča''. Zanima nas barvni odziv sestavljenih naprav, njihova stabilnost, potreba po velikosti vložene električne napetosti, reverzibilnost ter življenjska doba le-teh. Elektrokromni trak je sestavljen iz dveh elektrod, kjer je na eni elektrodi nanesena plast kovinskega oksida, na drugi pa plast grafita. Ločuje ju izolator, ki preprečuje kratek stik, povezuje pa ju elektrolit, ki zagotavlja prenos naboja iz ene elektrode na drugo. Celoten trak povezuje nosilec elektrolita iz vpojnega papirja, ter prosojna plastična skrčka, ki omogoča optimalno zatesnjenost traku. Preučujemo različne vrste kovinskih oksidov, ki jih bomo na jeklo nanašali na enostaven način s pomočjo tankoplastnih tehnik ''Doctor Blade'' in metode ''zniževanja gladine'' (angl. Inverse dipping). Prav tako raziskujemo različne vrste elektrolitov, ki bodo uporabljeni v sestavi elektrokromnega traku in bodo omogočali dovolj hiter odziv, hkrati pa ne bodo imeli kvarnega vpliva na stabilnost in delovanje naprave. S pomočjo različnih karakterizacijskih metod, kot so kronoamperometrija, UV-Vis reflektančna spektroskopija, elektrokemična impedančna spektroskopija, SEM (angl. Scanning electron microscope) in EDS (angl. Energy-dispersive X-ray spectroscopy) smo posneli različne tipe meritev in na osnovi teh določili učinkovitost sestavljenih elektrokromnih trakov.
Keywords: elektrokromizem, elektrokromni trak, kovinski oksidi, tanke plasti, interkalacija
Published: 08.10.2020; Views: 47; Downloads: 18
.pdf Full text (3,05 MB)

42.
Pametne prevleke za zaščito konstrukcijskih materialov
Anja Copot, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Korozija povzroča degradacijo kovinskih materialov, ki so v stiku s tekočino ali plinom. Sam proces se pospeši z izpostavitvijo visokim temperaturam, kislinam in solem. Posledično se spremenijo lastnosti materiala in nastaja škoda pri samem tehnološkem procesu. Da bi korozijo upočasnili, uporabljamo različna inhibitorna sredstva, ki so lahko organske ali anorganske narave. Diplomsko delo prikazuje študijo pametnih prevlek kot zaščito pred korozijskimi procesi na kovinski površini. Prevleka vsebuje inkapsuliran inhibitor, ki se sprosti, ko se nahaja v agresivnem okolju. Njegovo delovanje lahko zapolni poškodbe na prevleki, ki nastanejo ob fizični poškodbi, ob spremembi pH na medfazni površini med prevleko in korozivnim medijem ter podobnim. Ovojnica kapsule se ob tem predre, sprošča se inhibitor, ki se običajno adsorbira na površino in na tak način nudi dodatno zaščito pred korozijo. Uporabili smo vzorce iz aluminijeve zlitine tipa EN AW 6451 in jih predhodno obdelali tako, da je bila oprijemljivost prevleke iz epoksidne smole z inkapsuliranimi delci inhibitorja čim večja. Zaščitni sloj smo nanesli z metodo 'spin coatinga', ki ustvari enakomerno tanek sloj zaščitne prevleke na površini preiskovanega vzorca. Testirane prevleke so vsebovale tri različne koncentracije inkapsuliranih delcev inhibitorja. Največjo inhibicijsko učinkovitost je imela 'pametna prevleka' z najvišjim utežnim odstotkom inkapsuliranih delcev, ki so vsebovali kationski surfaktant. Za korozivni medij smo uporabili vodno raztopino natrijevega klorida z dvema različnima koncentracijama (3,5 % in 0,1 mol/L). Meritve smo izvedli na vzorcih po 30-minutni stabilizaciji v raztopini na mirovnem potencialu in po 48 urni predhodni izpostavitvi korozivnemu okolju. V posameznih primerih smo dosegli tudi najvišjo možno vrednost inhibicijske učinkovitosti in sicer  = 99 % - 100 % .
Keywords: korozija, protikorozijska zaščita, pametne prevleke, inhibicijska učinkovitost, inkapsuliran inhibitor
Published: 08.10.2020; Views: 54; Downloads: 15
.pdf Full text (1,69 MB)

43.
Citotoksičnost in učinkovitost C87- inhibitorja tumorje - nekrotizirajočega faktorja alfa na humanih celičnih linijah
Adriana Kralj, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Bolezni, povezane s prekomernim izločanjem vnetnega citokina TNF-α, v razvitih državah predstavljajo vedno večji problem. Slaba lastnost zdravil, kot so monoklonska protitelesa (infliksimab, adalimumab in golimumab), certolizumab pegol in etanercept, ki se trenutno uporabljajo za zdravljenje teh bolezni, so različne kožne reakcije, vpliv na plodnost in potek nosečnosti, imunogenost, povečanje možnosti za nastanek kožnega raka ter visoki stroški proizvodnje. Posledično se iščejo cenejši in enako učinkoviti računalniško načrtovani mali molekularni inhibitorji TNF-α, ki so se v zadnjih letih izkazali kot potencialna rešitev tega problema. K tem računalniško načrtovanim majhnim molekularnim inhibitorjem spada tudi inhibitor C87. Inhibitor C87 so testirali na mišjih modelih s hepatitisom in ugotovili, da učinkovito inhibira TNF-α ter poveča preživetje živali. V diplomskem delu smo se odločili za preizkus inhibitorja C87 na izbrani humani celični liniji, da bi ugotovili, če obstaja dovolj velika koncentracija C87, ki ni citotoksična in ki inhibira TNF-α. Glede na rezultate smo potrdili oz. ovrgli njegov potencial kot biološko zdravilo za vnetne bolezni. Najprej smo za potrebe eksperimenta s TNF-α in C87 optimizirali eksperimentalne pogoje za uporabljene humane celične linije različnih izvorov (imunske celice, epitelne celice in celice vratu ter glave), kar pomeni, da smo posebej za adherentne in suspenzijske humane celične linije z MTT metodo določili število celic, pri katerih je bila celična viabilnost glede na koncentracijo celic najvišja. Določili smo tudi najvišje koncentracije C87, ki niso citotoksične, za vsako uporabljeno humano celično linijo posebej. V nadaljnjih eksperimentih smo se odločili uporabiti eno celično linijo, v našem primeru je to bila celična linija Jurkat, na kateri smo izvedli eksperiment s TNF-α in C87 in na podlagi katere smo izbrali koncentracijo TNF-α. Glede na rezultate eksperimenta s TNF-α in C87 smo dognali, da koncentracija 250 nM neučinkovito zavira TNF-α koncentracije 10 ng/mL. Sklenili smo, da C87 v koncentraciji 250 nM ne predstavlja potenciala za biološko zdravilo za zdravljenje boleznih, kjer je povečano delovanje TNF-α.
Keywords: TNF-α, C87, vnetne bolezni, inhibitorji TNF-α, imortalizirane humane celične linije
Published: 08.10.2020; Views: 65; Downloads: 13
.pdf Full text (1,44 MB)

44.
Razgradnja PVC odpadkov s hidrotermičnimi procesi
Ana Marija Črešnar, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Polivinilklorid (PVC) je eden izmed najbolj uporabljenih kloriranih plastik, ima zelo širok spekter uporabe, saj je cenovno zelo ugoden in se zaradi svojih lastnosti zelo dobro obnese kot material za različne izdelke. Prisoten je v številnih industrijah kot tudi v vsakdanjem življenju, kjer PVC izdelke najdemo v različnih oblikah. Še posebej pa je pomembno kako ravnamo s PVC odpadki, saj nepravilno ravnanje z njimi lahko povzroči velike okoljske in zdravstvene probleme. V tej diplomski nalogi smo se osredotočili na razgradnjo PVC – ja s hidrotermičnimi procesi v pod- in nadkritični vodi. Eksperimente smo izvajali v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju. Preizkušali smo vpliv temperature in časa na razgradnjo PVC-ja. Eksperiment smo izvajali pri temperaturi 400 °C, 425 °C ter času 30 in 60 min pri konstantnem razmerju material/ voda (4,5g/ 20mL). Po degradaciji smo dobili razgradne produkte v štirih fazah: plinski, oljni, trdni in vodni fazi. Produkte smo nato analizirali s plinsko kromatografijo masno spektrometrijo (GC/MS) in Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR). Količino kloridnih ionov v vodni fazi smo določili z obarjalnimi titracijami. Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da velik del kloridnih ionov ostane v vodni fazi in da razgradnja PVC – ja kljub zelo visokim temperaturam ni popolnoma.
Keywords: Polivinilklorid, hidrotermični procesi, odpadna embalaža, razgradnja, dekloriranje
Published: 08.10.2020; Views: 48; Downloads: 0
.pdf Full text (1,80 MB)

45.
Vsebnost ftalatov v biološkem mediju
Živa Nekrep, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Ftalati so estri 1,2-benzendikarboksilne kisline. Produkti, proizvedeni iz ftalatov, so najpogosteje mehčalci, ki izboljšajo fleksibilnost in uporabnost polimerov z visoko molekulsko maso. Linearni in razvejani ftalatni estri so uporabljeni v proizvodnji plastike. Najdemo jih v črnilih, barvi, lepilih, talnih oblogah, nekaterih živilskih proizvodih, kozmetiki in farmacevtskih produktih. Spadajo med endokrine motilce, ker vplivajo na normalno hormonsko delovanje v človeškem telesu. Izpostavljenost določenim ftalatom lahko med drugim povzroči anomalije v razvoju ploda med nosečnostjo, preeklampsijo in prezgodnji porod, povezana je tudi s težavami v nevrološkem razvoju, z nižjo kvaliteto semenčic, s splavom, z astmo in alergijami ter debelostjo. Ljudje smo jim lahko izpostavljeni z inhalacijo, absorpcijo skozi kožo ter zaužitjem. Absorpcija, metabolizem, distribucija in eliminacija kemikalij so odvisni od načina vstopa v telo. V diplomski nalogi smo razvili učinkovito in kratko metodo z zadovoljivimi rezultati za določanje dietil in dibutil ftalata v krvnem serumu in urinu. Dietil ftalat se nahaja v izdelkih za osebno nego (dišave), v prevlekah tablet v farmaciji, barvah in insekticidih. Dibutil ftalat uporabljajo pri prizvodnji celulozno acetatne plastike, v izdelkih za osebno nego (lak za nohte, kozmetika), laku in prevlekah tablet. Za ekstrakcijo omenjenih ftalatov iz bioloških vzorcev smo uporabili ekstrakcijo tekoče-tekoče in za določitev plinsko kromatografijo z masno spektrometrijo (GC-MS).
Keywords: ftalati, dibutil ftalat, dietil ftalat, ekstrakcija, biološki vzorci, urin, krvni serum, plinska kromatografija z masno spektrometrijo
Published: 08.10.2020; Views: 49; Downloads: 20
.pdf Full text (1,68 MB)

46.
Vpliv zamreženja porozne poli(akrilne kisline) na absorptivne lastnosti
Nicole Blažević, 2020, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi z naslovom Vpliv zamreženja porozne poli(akrilne kisline) na absorptivne lastnosti smo sintetizirali porozno poli(akrilno kislino). Za pridobivanje poroznih materialov obstaja več različnih tehnik, mi smo se posluževali polimerizacije kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE polimerizacija). Pri naši sintezi je vlogo monomera igrala akrilna kislina, kot zamreževalo pa smo uporabljali N,N ́-metilenbisakrilamid (MMBA). Za nastanek emulzije so nujno potrebni še iniciator, mi smo uporabljali amonijev persulfat (APS), surfaktant, mi smo uporabljali Triton X-405, ter redukcijsko sredstvo, mi smo uporabljali tetrametiletilendiamin (TEMED). Reakcija je potekala po verižni radikalski polimerizaciji. Emulzija, ki smo jo pripravili je bila tipa olja v vodi. Kot notranjo fazo smo uporabljali topilo toluen. Materiale pred karaterizacijo je bilo potrebno očistiti z ekstrakcijo v Soxhletovem aparatu, kjer smo odstranili notranjo fazo, pri tem pa smo uporabljali topilo metanol. Sintetizirali smo več različnih materialov in sicer pri enem nismo dodali vodne raztopine NaOH, pri ostalih treh pa smo spreminjali stopnjo zamreženosti, ki je varirala med 10 %, 25 % in 50 %. Po sintezi smo del materiala pustili v metanolu, del smo ga pa dali sušiti v vakuumski sušilnik. Nato smo opazovali sestavo in absorptivno zmogljivost za vodni medij. Absorptivno zmogljivost smo preverjali pri materialu, ki se ni sušil v vakuumskem sušilniku, in sicer v deionizirani vodi. Pri materialih, ki so se sušili v vakuumskem sušilniku smo preverjali absorptivno zmogljivost v destilirani vodi, 0.1 M raztopini NaOH in 0.1 M raztopini HCl. Ugotovili smo, da se materili, ki imajo višjo stopnjo zamreženosti slabše absorbirajo kot materiali z nižjo stopnjo zamreženosti. Na samo absorptivnost vpliva tudi prisotnost baze v sami sestavi. Če je prisotna baza, nastane material z nabito hidrofilno skupino COONa, ki ima dobre absorptivne zmogljivosti. Če pa ni prisotna baza, nastane porozni material s kislinsko skupino COOH, ki ima slabše absorptivne zmogljivosti.
Keywords: emulzija, zamreženost, absorptivne lastnosti, HIPE, poli(akrilna kislina)
Published: 08.10.2020; Views: 30; Downloads: 12
.pdf Full text (1,63 MB)

47.
Polimerizacija benzil kloridnih derivatov v emulzijskih medijih
Nejc Brunček, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Polimerni materiali so del našega vsakdana. Sintetiziramo jih lahko na več načinov. V okviru diplomske naloge smo sintetizirali poli(vinilbenzil klorid-ko-divinilbenzenske) monolite s polimerizacijo kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze in s polimerizacijo v masi. Reakcijo polimerizacije smo inducirali z uporabo termičnega iniciatorja α,α'-azoisobutironitrila, redoks iniciatorja N,N,N',N'- tetrametiletan-1,2-diaminom v kombinaciji s termičnim iniciatorjem amonijevim persulfatom in fotoiniciatorjema Irgacure 784 in H-Nu 470. Rezultati so pokazali, da lahko poli(vinilbenzil klorid-ko-divinilbenzenske) monolite uspešno sintetiziramo s polimerizacijo v masi in s polimerizacijo kontinuirne emulzije z visokim deležem notranje faze, kadar jo induciramo s termičnim in redoks iniciatorjem. Fotopolimerizacija, ki jo lahko induciramo z dnevno svetlobo ali modro svetlobo LED lučk, je bila uspešna le pri polimerizaciji v masi. Kontinuirna faza emulzije na osnovi vinilbenzil klorida in divinilbenzena s fotopolimerizacijo ni dala polimernega produkta. Iz tega razloga smo zamreževalo divinilbenzen nadomestili s trimetilpropan triakrilatom. Polimerizacija kontinuirne faze emulzije na osnovi vinilbenzil klorid-ko-trimetilpropan triakrilata in polimerzacija vinilbenzil klorida zamreženega s trimetilpropan triakrilatom v masi, sta bili uspešni s fotoiniciatorjem Irgacure 784. Na osnovi rezultatov sklepamo, da na uspešnost polimerizacije vpliva več dejavnikov. V našem primeru izbrano zamreževalo, izbran iniciator in vir svetlobe.
Keywords: : vinilbenzil klorid, divinilbenzen, iniciator, porozni materiali, HIPE emulzije
Published: 08.10.2020; Views: 94; Downloads: 16
.pdf Full text (2,24 MB)

48.
Razvoj metode za določevanje ekvivalentne točke pri obarjanju fluoridov iz ekstrakta po obdelavi izrabljenih katodnih ostankov elektrolize aluminija
Erik Mihelič, 2020, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu smo se osredotočili na razvoj metode, s katero bi najlažje določili ekvivalentno točko obarjanja fluoridnih ionov. Problem izhaja iz raztopine vodnega ekstrakta katodnih ostankov, ki so bili izločeni iz uporabe v proizvodnji aluminija. Za namene recikliranja odpadkov in varovanja okolja pred nevarnimi snovmi je potrebno fluor iz raztopine odstraniti. Ena od metod je obarjanje s kalcijevimi ioni, ki jih uvajamo s suspenzijo kalcijevega hidroksida. Obarjanje poteka po reakciji: Ca(OH)2(s)+2NaF(aq) → CaF2(s) + 2NaOH(aq) Imamo opravka z dvema različnima oborinama, to sta Ca(OH)2 in CaF2. Topnostni produkt drugega (Ksp = 3,9*10-9) je bistveno manjši od prvega (Ksp = 5,5*10-6), kar omogoča uspešno obarjanje CaF2. Tekom raziskovanja je bilo ugotovljeno, da direktno merjenje ekvivalentne točke s pH ali prevodnostjo ni mogoče. V raziskavi je bila ugotovljena pomembna razlika v motnosti posamezne oborine. Na podlagi tega lahko izmerimo ekvivalentno točko obarjanja, kar je bilo ključno pri načrtovanju metode. Izkaže se, da je merjenje motnosti oborin veliko bolj natančna metoda kot merjenje koncentracije fluoridnih ionov, saj je v osnovi merjena raztopina zelo alkalna, ISE za fluor pa zahteva merilno območje pH vzorca med 5 in 8 in tako ne omogoča direktnega merjenja. Ugotovili smo tudi, da se ves fluor ne izobori, saj mu to preprečuje ionsko ravnotežje obarjalne raztopine. Z analizo motnosti smo se približali meritvi ekvivalentne točke, ki smo nato z merjenjem fluora natančno potrdili.
Keywords: obarjanje, kalcijev fluorid, ekvivalentna točka, motnost, kalcijev hidroksid
Published: 08.10.2020; Views: 46; Downloads: 14
.pdf Full text (1,40 MB)

49.
Preučevanje vplivnih dejavnikov za izboljšanje koagulacije industrijske odpadne vode
Ana Garmut, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Za industrijsko odpadno vodo je značilna zelo raznolika kemijska sestava. Veliko težavo predstavljajo predvsem visoke vrednosti težkohlapnih lipofilnih snovi (TLS) ter anionskih in neionskih tenzidov. Toksičnost industrijske odpadne vode lahko zmanjšamo s pomočjo fizikalno-kemijskih metod čiščenja, kot so koagulacija, biološke metode in napredni oksidacijski postopki. Cilj diplomskega dela je določiti uspešnost čiščenja različnih industrijskih odpadnih vod s postopkom koagulacije/flokulacije in naprednimi oksidacijskimi postopki pri različnih pogojih. Nadaljnji cilj je analizirati učinkovitost glede na prvo in drugo fazo čiščenja različnih odpadnih vod ter predpostaviti najboljše kombinacije čiščenja. Osredotočamo se predvsem na kombinacijo t. i. Fenton-like reakcije in flokulacije, tudi v obratnem vrstnem redu. Železov sulfat preizkušamo kot koagulant in Zetag kot flokulant. Določamo vsebnost tenzidov in TLS v neobdelanih in obdelanih odvzetih vzorcih. Merimo količino nastalega blata. Ugotavljamo, da s povečanjem volumna dodanega koagulanta vedno ne dosežemo večje učinkovitosti čiščenja, temveč lahko povzročimo ravno obraten učinek. Rezultati kažejo, da je Jar-test glede na dane vzorce najprimernejši postopek za čiščenje odpadnih voda. Sledi mu dvofazna obdelava (Jar-test in UV/H2O2). Obratna kombinacija, kjer vzorce najprej obdelamo z naprednimi oksidacijskimi postopki in šele nato z Jar-testom, dajo slabše rezultate.
Keywords: koagulacija, Jar-test, industrijska odpadna voda, napredni oksidacijski postopki, blato
Published: 08.10.2020; Views: 37; Downloads: 0
.pdf Full text (1,64 MB)

50.
Povezava epigenetskih in ekspresijskih markerjev pri raku glave in vratu
Monika Ostroško, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Rak glave in vratu predstavlja obsežno skupino bolezni, v katero uvrščamo raka ustnic, ustne in nosne votline, žrela, grla, vratu in nekatere druge. Med temi tumorji opazimo velike razlike, ne le zaradi mesta izvora, marveč prihaja tudi do različnih simptomov bolezni, hitrosti širjenja, različni so načini zdravljenja ter izidi bolezni. V pomoč pri postavljanju diagnoze, spremljanju obnašanja tumorja in pravilnem izboru zdravljenja se uporabljajo biološki označevalci. V telesu prisotnost teh snovi, ki jih ustvari tumor ali zdrave celice kot reakcijo na tumor, odkrijemo s pomočjo laboratorijske preiskave bioloških vzorcev. V diplomskem delu smo želeli izmeriti ekspresijo genov DAPK1 in MMP9 v zdravih in bolnih tkivih ter vzpostaviti protokole za metilacijsko analizo gena DAPK1. Genska ekspresija in metilacija sta povezana biološka procesa, saj metilacija vpliva na vezavo specifičnih transkripcijskih faktorjev na DNA, ti pa uravnavajo izražanje genov. Pri raziskovanju nas je zanimalo, če bi lahko DAPK1 in MMP9 služila kot možna biološka označevalca pri bolnikih z rakom glave in vratu. Za ugotavljalnje izražanja teh genov v zdravih in bolnih tkivih smo uporabili metodo qRT-PCR. Za analizo metilacijskih vzorcev na promotorju gena DAPK1 smo testirali dve občutljivi in specifični tehniki za določanje metilacije DNA, metodo MS-HRM ter metodo COBRA. Za analizo metilacije promotorja DAPK1 pri 15 bolnikih smo nato uporabili metodo COBRA. Rezultati genske ekspresije pri 47 bolnikih z rakom glave in vratu so pokazali statistično signifikantno znižanje DAPK1 v rakavih tkivih v primerjavi z zdravimi tkivi istih pacientov, medtem ko rezultati MMP9 kažejo na statistično signifikantno povečanje ekspresije v rakavih tkivih. Z merjenjem genske ekspresije smo prišli do zaključka, da sta gena DAPK1 in MMP9 zanimiva kot potencialna biološka markerja pri raku glave in vratu. Zaradi majhnega števila bolnikov, ki so bili vključeni v metilacijsko analizo, nismo mogli postaviti zaključkov o metiliranosti promotorja DAPK1. Za jasne zaključke bodo potrebne nadaljne analize.
Keywords: rak glave in vratu, biološki označevalci, DAPK1, MMP9, genska ekspresija, metilacija
Published: 08.10.2020; Views: 43; Downloads: 9
.pdf Full text (2,35 MB)

Search done in 0.47 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica