| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 1546
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Izkoriščanje odvečne toplote industrijskih in kogeneracijskih hladilnih sistemov
Jan Drofenik, 2019, master's thesis

Abstract: V teoretičnem delu magistrskega dela najprej pregledamo delovanje dveh različnih izvedb toplotnih črpalk, razvoj hladilnih sredstev in osnove kogeneracije. Nato smo predstavili delovanje patentirane inovativne tehnične rešitve, s katero bi povečali učinkovitost delovanja proizvodnje toplote s kogeneracijsko napravo. V inovativno tehnično rešitev je nameščen dodatni toplotni prenosnik, katerega namen je izkoriščanje odvečne toplote kogeneracijske naprave. Poleg toplotnega prenosnika in kogeneracijske naprave v sistemu z inovativno tehnično rešitvijo pridobivamo toplotno energijo še s toplotno črpalko. Ta lahko kot vir toplote uporablja odvečno toploto industrijskih hladilnih sistemov. Praktični del magistrskega dela je sestavljen iz dveh delov. Najprej smo s simulacijami v programu Aspen Plus preverili delovanje dveh različnih izvedb toplotnih črpalk. Ugotovili smo, da je bolj učinkovita toplotna črpalka z vmesnim toplotnim prenosnikom, zato smo na njej izvedli analizo občutljivosti s spreminjanjem temperature predgretih par hladilnega sredstva. Nato smo se lotili računskega dela. Izračunali smo skupno toplotno moč sistema za proizvodnjo toplote z inovativno tehnično rešitvijo in temperaturo vroče vode, ki jo vodimo v sistem za akumulacijo toplote. Na podlagi izračunane skupne toplotne moči smo izračunali letno proizvodnjo toplote sistema in količino goriva, ki ga zato porabimo. To smo primerjali s klasično proizvodnjo toplote z vročevodnimi kotli. Nazadnje smo izvedli še ekonomsko analizo investicije v sistem z inovativno tehnično rešitvijo, ki bi nadomestil obstoječo proizvodnjo toplote z vročevodnimi kotli.
Keywords: kogeneracija, simulacija toplotne črpalke, racionalna raba energije, uporaba odpadne toplote, motor z notranjim zgorevanjem, ekonomska analiza
Published: 05.11.2019; Views: 66; Downloads: 8
.pdf Full text (2,96 MB)

2.
Volna kot učinkovit sorbent za odstranjevanje težkih kovin iz odpadne vode
Nina Šenekar, 2019, master's thesis

Abstract: Namen magistrske naloge je bil pridobiti visoko učinkovit sorbent za odstranjevanje Zn(II) iz odpadnih vod. Izvedli smo fizikalno in kemijsko modifikacijo volne s hitozanom; slednja je potekla z nastankom amidne vezi ob dodatku zamreževalcev EDC in NHS v razmerju 2 : 1. Prisotnost funkcionalnih skupin smo preverili s FT-IR spektri. Uspešnost modifikacije smo določili s potenciometrično ter polielektrolitsko titracijo. Osrednji del študije je bila sorpcija Zn(II) na razmaščeno in modificirano volno. Preučili smo vpliv kontaktnega časa, pH, koncentracije kovinskih ionov in temperature na sorpcijski proces. Preverili smo kinetiko psevdo-prvega in psevdo-drugega reda, prileganje Langmuirjevemu in Freundlichovemu modelu ter določili termodinamiko procesa. Desorpcijo Zn(II) z Na2-EDTA smo izvedli v štirih zaporednih ciklih in ji določili kinetiko. Sorbent z najvišjo koncentracijo protoniranih amino skupin (607,7 mmol kg-1) in sorpcijsko kapaciteto (1,52 mg g-1) smo pridobili z volno, fizikalno modificirano z nanosom 1 % (m/V) makromolekularne raztopine hitozana in poskusi sorpcije pri pH = 5. Z raztopino Zn(II) začetne koncentracije 12,5 mg l-1, kontaktnim časom 24 h in T = 25 °C smo dosegli 98,19 % učinkovitost sorpcije Zn(II). Časovni profil sorpcije Zn(II) z razmaščenimi in modificiranimi vlakni je ustrezal kinetiki psevdo-drugega reda (R2 > 0,9984). Najvišje prileganje eksperimentalnih podatkov smo dosegli z Langmuirjevim modelom (R2 > 0,9866). Proces sorpcije Zn(II) je bil spontan (∆G° < 0) in eksotermen (∆H° < 0). Desorpcijo Zn(II) v štirih ciklih smo uspešno izvedli z razmaščeno volno. Desorpcija Zn(II) s površine fizikalno in kemijsko modificirane volne je s cikli naraščala.
Keywords: volna, hitozan, cink, graftanje, FT-IR, potenciometrična titracija, polielektrolitska titracija, biosorpcija, desorpcija
Published: 30.10.2019; Views: 99; Downloads: 19
.pdf Full text (2,84 MB)

3.
Optimizacija procesa nevtralizacije v obratu kemične nekovinske proizvodnje
Aljoša Vouk, 2019, master's thesis

Abstract: V podjetju, ki se ukvarja s proizvodnjo steklenih izdelkov, uporabljajo proces kemičnega poliranja izdelkov. Poliranje temelji na interakciji dveh kislin, žveplove(VI) kisline in fluorovodikove kisline. Ko se mešanica teh kislin izrabi, jo je potrebno nevtralizirati ter tako zmanjšati neželene vplive na okolje. Za proces nevtralizacije uporabljajo apno določenega dobavitelja, vendar ocenjujejo, da to apno ni najboljša izbira. Pojavila se je ideja, da bi proces optimizirali z izbiro najučinkovitejšega apna. In s tem namenom smo oblikovali magistrsko nalogo. Izvedli smo sejalno analizo, določili nasipno gostoto ter določili vsebnost CaO, Ca(OH)2, CaCO3 v posameznih vzorcih apna. V nadaljevanju smo določili kinetične parametre (red reakcije, konstanto proizvodnosti, aktivacijsko energijo) za reakcijo med (odpadno) kislino in apnenim mlekom, ki smo ga pripravili iz različnih vzorcev apna. Reakcijo smo izvedli pri 20 °C, 25 °C in 30 °C. Določili smo čas, ki je potreben, da dosežemo željen pH = 7,5. Ugotovili smo, da se vzorci apna razlikujejo po fizikalnih in kemijskih lastnostih. Razlike vplivajo na potek reakcije. Izkazalo se je, da finejša granulacija vodi k hitrejši reakciji. Takšna reakcija ima posledično tudi nižjo aktivacijsko energijo in za nevtralizacijo potrebujemo tudi manj takšnega apna. Morebitna zamenjava apna bi lahko znižala tudi letne stroške. Kot najboljše apno se je izkazal vzorec 3.
Keywords: nevtralizacija, apno, apneno mleko, kemijska kinetika, optimizacija
Published: 28.10.2019; Views: 72; Downloads: 16
.pdf Full text (4,10 MB)

4.
Vpliv dinamičnega kovalentnega zamreženja na lastnosti prepletenih polimernih mrež
Ivo Urh, 2019, master's thesis

Abstract: Prepletene polimerne mreže (IPN) definiramo kot kombinacijo polimernih mrež, kjer je vsaj ena sintetizirana in/ali zamrežena v prisotnosti druge polimerne mreže. V razvoju in raziskavah pa postajajo zelo popularni dinamični polimeri, ki lahko pod specifičnim vplivom izmenjujejo kemijske vezi in tako spremenijo topologijo svoje strukture. Sinteza IPN se običajno izvede na sekvenčni način. Z ustreznimi monomeri, ki polimerizirajo po ločenih mehanizmih, pa jih lahko pripravimo tudi na simultani način. V našem raziskovalnem delu smo pripravili tako sekvenčne kot simultane full-IPN, v katerem sta bili obe polimerni komponenti zamreženi. Ena polimerna mreža je bila nedinamična in sicer na osnovi stirena, kopolimeriziranega z divinil benzenom. Druga polimerna mreža pa je bila na osnovi ε-kaprolaktona, kopolimeriziranega z 4,4'-bioksepanil-7,7'-dionom, ki je predstavljala dinamično mrežo zaradi možnosti reorganizacije mreže preko reakcije transesterifikacije. Raziskovali smo kako način sinteze, gostota zamreženja in hitrost polimerizacije z odpiranjem obroča ε-kaprolaktona vplivajo na termične in mehanske lastnosti materiala, ki smo jih določili z DSC ter DMA. Full-IPN smo nadalje uporabili za pripravo poroznih struktur polistirena, tako da smo PCL degradirali pod pogoji hidrolize ter porozni skelet analizirali s SEM. Full-IPN vzorci, pripravljeni na sekvenčni način, imajo ne glede na količino difenil fosfata kot katalizatorja za polimerizacijo z odpiranjem obroča CL, praktično identične mehanske in termične lastnosti. Zelo podobne lastnosti imajo tudi full-IPN vzorci pripravljeni na simultani način z večjo količino DPP. Po drugi strani pa vzorci pripravljeni na simultan način z manjšo količino katalizatorja, pri katerih je gel nastal pred fazno separacijo, izkazuje boljšo mehansko trdnost v območju nad temperaturo tališča PCL. Pokazali smo, da je, ob enaki gostoti zamreženja, kristaliničnost PCL-a rahlo večja ob hitrejši polimerizaciji. Porozna struktura PS je pokazala, da imajo full-IPN pri večji količini DPP večje polimerne domene zaradi obsežnejše fazne separacije. Pokazali smo, da je struktura full-IPN odvisna tako od hitrosti nastanka obeh polimernih mrež, kot tudi od možnosti reorganizacije dinamične mreže z izmenjavo kemijskih vezi.
Keywords: prepletene polimerne mreže (IPN), poli(ɛ-kaprolakton) (PCL), dinamično zamreženje, polistiren, DMA
Published: 24.10.2019; Views: 23; Downloads: 7
.pdf Full text (3,65 MB)

5.
Vpliv polimorfizma posameznega nukleotida rs 4880 na genu sod2 na sekundarno strukturo encima manganove superoksid-dismutaze
Matic Broz, 2019, master's thesis

Abstract: Reaktivne kisikove spojine so reaktivni prosti radikali, ki nastajajo kot stranski produkt presnove kisika pri celičnem dihanju. Čeprav škodujejo celicam in povzročajo t.i. oksidativni stres, igrajo pomembno vlogo pri celični signalizaciji in v imunskem odzivu, zato je konstanta koncentracija teh molekul ključna za pravilno delovanje celic. V mitohondriju, največjem viru kisikovih prostih radikalov, deluje encim MnSOD, ki katalizira razgradnjo superoksidnega aniona. V magistrskem delu smo s pomočjo računalniških simulacij molekulske dinamike želeli ugotoviti, kako dimorfizem Ala16Val vpliva na sekundarno strukturo 24 aminokislin dolge mitohondrijske tarčne sekvence MnSOD, ki je ključna za uspešen transporta prekurzorske MnSOD v mitohondrijski matriks in posledično za uspešen transport MnSOD v mitohondrij, kjer le-ta opravlja svojo funkcijo. Za načrtovanje treh modelov obeh variant smo uporabili predpostavljeno strukturo iz literature in spletni orodji za določevanje sekundarne strukture peptidov PEPFOLD3 in Phyre2. S pomočjo programa PyMOL in spletnega orodja H++ smo pripravili vhodne datoteke za poganjanje simulacij molekulske dinamike s programskim paketom GROMOS++. Dobljeni rezultati kažejo, da sta najstabilnejša modela za obe varianti napovedana z orodjem Phyre2: dvakrat prekinjen α-heliks za alanin in neprekinjen α-heliks za valin, kot stabilna, pa sta se izkazala tudi modela, napovedana s PEPFOLD3. Rezultati za varianto z alaninom kažejo na α-heliks, katerega enkrat prekine zavoj. Rezultati za valin so deloma razdvojeni in kažejo, da je najbolj stabilen krajši α-heliks, kot ga je predvideval začetni model. Obe ugotovitvi sta tudi v skladu z literaturo, ki pravi, da imajo prekurzorske sekvence večinoma obliko amfifilnih α-heliksov. V svoji raziskavi smo ovrgli hipotezo, da sta strukturi, predpostavljeni v dosedanji literaturi, stabilni.
Keywords: manganova superoksid-dismutaza, polimorfizem rs4880, mutacija Ala16Val, simulacije molekulske dinamike
Published: 21.10.2019; Views: 50; Downloads: 3
.pdf Full text (2,13 MB)

6.
Interakcije biotehnološko relevantnih encimov
Barbara Grabrovec, 2019, master's thesis

Abstract: Encimi so protein, ki pospešujejo biokemijske in kemijske reakcije. Njihove interakcije z ligandi so ključnega pomena za številne biokemične interakcije, ki uravnavajo življenje. Uporabljajo se v biotehnologiji, pri analitskih procesih, v človeški in živalski terapiji (za zdravila) ter v različnih industrijskih procesih, kamor spadajo tekstilna industrija, usnjarska industrija, farmacija, živilska industrija in druge. Kljub vsem dobrim lastnostim encimov, njihovo široko industrijsko uporabo pogosto ovirajo kratkotrajna stabilnost, rok uporabe ter njihova nepopolna regeneracija in ponovna uporaba. Te pomanjkljivosti lahko na splošno odpravimo z imobilizacijo encimov. V zadnjih letih so se pojavile podatkovne baze, ki vsebujejo podatke o interakcijah protein-ligand, kar je pripomoglo k razumevanju funkcij novo odkritih proteinov. Razvile so se številne nove računalniške metode, ki lahko uporabijo informacije shranjenih interakcij, da napovedo nove neznane interakcije. Najpogosteje uporabljena metoda za modeliranje interakcij je metoda molekulskega sidranja, ki se uporablja za simuliranje interakcije med majhno molekulo in proteinom na atomski ravni in nam opiše obnašanje majhne molekule v vezavnem mestu encima. V magistrskem delu smo s pomočjo programa molekulskega sidranja na encime vezali nizkomolekularne ligande. Strukture encimov smo pridobili v spletni bazi PDB, datoteke ligandov pa v spletni podatkovni bazi ZINC15. Kot rezultat smo dobili strukture ligandov, ki so se najmočneje vezali in njihovo energijo vezave. Rezultate smo pregledali s programoma Excel in Pymol, kjer smo videli 3D slike ligandov, ki so se na naše encime vezali z najnižjo energijo.
Keywords: encim, ligand, imobilizacija, biotehnologija, molekularno modeliranje, molekulsko sidranje
Published: 18.10.2019; Views: 52; Downloads: 3
.pdf Full text (2,83 MB)

7.
Priprava tekočinskih formulacij za kontrolirano sproščanje pesticidov
Helena Primec, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomske naloge sta bili priprava in karakterizacija mikrokapsul: v koloidno raztopino β-ciklodekstrina smo s tehniko enkapsulacije ujeli olje citronele. Z laboratorijskimi metodami smo določili velikosti delcev, izmerili potenciala zeta, vsebnosti vlage, opravili analizo s FTIR (Fourierjeva transformacijska infrardeča spektroskopija) ter izvedli meritve hlapnih snovi z modificirano kromatografsko metodo (GC). Ugotovili smo, da smo uspešno enkapsulirali olje citronele v mikrokapsule β-ciklodekstrina. Meritve spektrov FTIR olja citronele, β-ciklodekstrina in vzorca sintetiziranih mikrokapsul so pokazale ujemanje spektrov β-ciklodekstrina in sintetiziranih mikrokapsul. S tem smo potrdili, da je olje citronele v notranjosti mikrokapsule, in ne na ovoju. Meritve velikosti delcev so pokazale, da gre za mikroenkapsulacijo. Velikost delcev je bila neenakomerna, kar je pokazal polidisperzni indeks. Dobili smo neenakomerno masno vpetje olja citronele v mikrokapsule. Izmerjeni potencial zeta je pokazal, da je raztopina nestabilna in da so se delci posedali. V olju citronele in v pripravljenih mikrokapsulah smo z modificirano metodo GC identificirali vsebnost in hitrost sproščanja hlapnih spojin β-citronelola, citronele in trans-geraniola. Ugotovili smo, da je spontano sproščanje ob izpostavitvi zunanjim pogojem hitro. V prvih štirih urah se večina substanc sprosti in koncentracija ostaja konstantna do konca merjenja.
Keywords: olje citronele, β-ciklodekstrin, mikrokapsule, hlapne spojine, metoda GC
Published: 18.10.2019; Views: 62; Downloads: 3
.pdf Full text (1,53 MB)

8.
Razvoj modificiranih elektrod iz steklastega ogljika za določevanje težkih kovin v sledovih in analizo vodikovega peroksida
Barbara Petovar, 2019, doctoral dissertation

Abstract: V doktorski disertaciji so predstavljene nove metode za določevanje težkih kovin v sledovih. Kot alternativa živosrebrni elektrodi sta bili v zadnjem desetletju predstavljeni bizmutova in antimonova elektroda, mehanizem delovanja teh elektrod pa do sedaj še ni bil pojasnjen. V doktorskem delu je predstavljena študija delovanja elektrod pri različnih pogojih elektroanalize s tehniko elektrokemijske impedančne spektroskopije (EIS). Uporabili smo nemodificirano elektrodo iz steklastega ogljika (GCE) in modificirano elektrodo z različnimi in situ pripravljenimi prevlekami na njeni površini (prevleka iz bizmuta BiFGCE in prevleka iz antimona SbFGCE) za določanje Zn(II), Cd(II) in Pb(II). Metode smo pred EIS analizo delno validirali (meja zaznavnosti, meja določljivosti, linearnost, občutljivost, točnost, natančnost). Za pripravo BiFGCE smo uporabili dve različni koncentraciji 0,5 mg/L in 1,0 mg/L Bi(III) v elektrolitu 0,1 M acetatnem pufru, za pripravo SbFGCE pa 0,5 mg/L Sb(III) v elektrolitu 0,1 M acetatnem pufru ali 0,01 M HCl. Z EIS-analizami BiFGCE pri različnih potencialih smo ugotovili, da se prevleka, nastala pri določenem potencialu elektronalaganja, enako obnaša v svojem naravnem stanju, zato je primerna za elektroanalizo. Z uporabo modelov ekvivalentnih električnih vezij (EEC) smo pridobili parametre za opis delovanja BiFGCE. Ugotovili smo, da različni dodatki težkih kovin v raztopino z elektrolitom nimajo signifikantnega vpliva na delovanje BiFGCE oziroma na kapacitivnost in polarizacijsko upornost BiFGCE. Za različne sisteme smo uporabili različne EEC in ugotovili, da delovanje BiFGCE pri določanju težkih kovin pri različnih pogojih analize (na primer potencialih elektronalaganja) ni enaki proces. Ugotovili smo, da so sistemi z 1,0 mg/L Bi(III) pri različnih potencialih elektronalaganja kinetično in difuzijsko kontrolirani procesi, sistemi z 0,5 mg/L Bi(III) so kinetično in difuzijsko kontrolirani pri potencialih, bolj negativnih od –0,6 V, pri potencialu elektronalaganja –0,6 V in bolj pozitivnih potencialih pa gre za kinetično kontrolirane procese. S SbFGCE smo v 0,01 M HCl določali Cd(II) in Pb(II), v 0,1 M acetatnem pufru pa zraven le teh še Zn(II). Z metodo EIS smo preučevali delovanje SbFGCE. Ugotovili smo, da na delovanje oziroma polarizacijsko upornost SbFGCE v acetatnem pufru koncentracija dodanih analitov nima signifikantnega vpliva pri vseh različnih potencialih EIS-analize in v HCl pri potencialih EIS-analize enakih potencialom elektronalaganja. Z uporabo EEC modelov smo ugotovili, da so pri najbolj negativnih potencialih elektronalaganja (–1,1 V za SbFGCE v HCl in –1,2 V za SbFGCE v acetatnem pufru) sistemi pod kinetično kontroliranimi procesi ne glede na prisotnost in koncentracijo analitov. Zaradi dobrih analitskih lastnosti BiFGCE in SbFGCE smo razvili nove elektrode z različnimi kombinacijami bizmutove in antimonove prevleke na GCE (BiSbFGCE) ter skupno masno koncentracijo Bi(III) in Sb(III) 0,5 mg/L ali 1,0 mg/L. 22 različnih metod smo delno validirali za določanje Zn(II), Cd(II) in Pb(II) v 0,1 M acetatnem pufru. Ugotovili smo, da imajo določene metode širše linearno območje in boljšo občutljivost za določanje analitov v primerjavi z drugimi kombiniranimi BiSbFGCE ali samo BiFGCE ali SbFGCE. Večina metod je za določanje Cd(II) in Pb(II) v okviru izbranih kriterijev točnosti in natančnosti. Potem smo optimizirali še čas elektronalaganja prevleke na GCE in ponovno delno validirali izbrane metode z optimiziranim časom elektronalaganja. Z optimizacijo smo dosegli nižje meje zaznavnosti in določljivosti ter boljšo občutljivost za določanje analitov. Na GCE smo razvili tudi nov senzor za detekcijo vodikovega peroksida. Gre za nov pristop priprave tovrstnega senzorja. Na GCE smo nanesli nov material iz nanodelcev grafena (GNP) brez uporabe encimov. Z amperometrično analizo pripravljenega senzorja smo potrdili, da je redukcija H2O2 difuzijsko kontroliran proces in da je GNP/GCE selektivna za H2O2.
Keywords: anodna striping voltametrija, elektrokemijska impedančna spektroskopija, BiFGCE, SbFGCE, BiSbFGCE, GNP/GCE, vodikov peroksid, amperometrija
Published: 18.10.2019; Views: 45; Downloads: 21
.pdf Full text (3,69 MB)

9.
Izkoriščanje odpadne toplote s trikotnim ekspanzijskim ciklom
Rok Špindler, 2019, master's thesis

Abstract: Zaradi ekonomskih in ekoloških vidikov se teži k vedno učinkovitejši izrabi energije. V marsikaterem procesu se pojavljajo nizkotemperaturni viri energije, ki jih s procesi za proizvodnjo električne energije iz toplote, ki so trenutno v množični uporabi, ne moremo dovolj učinkovito izkoristiti. Kot alternativa tem procesom se pojavlja trikotni ekspanzijski cikel, kjer se zaradi odsotnosti faznega prehoda delovnega fluida pri segrevanju toplota prenese veliko bolj učinkovito. Računalniške simulacije trikotnega ekspanzijskega cikla, organskega Rankinovega cikla in Kalina cikla ter primerjava med njimi so pokazale, da je trikotni ekspanzijski cikel veliko bolj učinkovit pri proizvodnji električne energije iz nizkotemperaturnih virov toplote. Z njim smo vedno pridobili največjo neto električno moč pri različnih nizkotemperaturnih virih toplote. Prav tako je po procesni zasnovi trikotni ekspanzijski cikel enostavnejši od organskega Rankinovega cikla in Kalina cikla.
Keywords: Trikotni ekspanzijski cikel, odpadna toplota, Aspen Plus
Published: 10.10.2019; Views: 52; Downloads: 8
.pdf Full text (1,30 MB)

10.
Ekstrakcija eteričnih olj iz ingverja (Zingiber officinale)
Katja Svetek, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Namen diplomske naloge je bil raziskati potencialne protimikrobne in antioksidativne učinke različnih ekstraktov, pridobljenih iz ingverja (Zingiber officinale), s ciljem potencialne uporabe naravnih izvlečkov v prehrambeni, farmacevtski, živilski in kozmetični industriji. Ekstrakte smo pridobili z različnimi metodami ekstrakcije; s Soxhletovo metodo, ultrazvočno metodo in superkritično ekstrakcijo s CO2. Vse ekstrakcije smo izvajali dve uri. Pri Soxhletovi in ultrazvočni ekstrakciji smo uporabili različna topila, s ciljem prepoznati razliko med ekstrahiranimi komponentami s pomočjo polarnega in nepolarnega topila. Različne metode ekstrakcije in različna topila vplivajo na količino pridobljenega ekstrakta in na vsebnost komponent, ki jih ekstrakt vsebuje. Zanimal nas je izkoristek ekstrakcij in kvaliteta pridobljenih ekstraktov. Uporabili smo dve spektrofotometrični metodi; radikalsko metodo DPPH za določanje antioksidativne aktivnosti ekstraktov in metodo za določanje vsebnosti totalnih fenolov. Za določevanje protimikrobnega učinka smo uporabili difuzijsko metodo z diski, protimikrobno delovanje smo testirali na grampozitivni bakteriji Staphylococcus aureus, gramnegativni bakteriji Escherichia coli in kvasovki Candida albicans. V diplomskem delu so prikazani rezultati ekstrakcij in analiznih metod, ki smo jih izvedli. Iz rezultatov je vidno, da je uporaba Soxhletove ekstrakcije in topila aceton najboljša izbira za dosego najvišjega izkoristka ekstrakcije. Antioksidativni potencial smo ovrednotili z DPPH metodo, s katero smo najvišji odstotek inhibicije opazili pri ekstraktu, pridobljenem s superkritično ekstrakcijo pri 135 bar. Najnižji odstotek inhibicije smo opazili pri obeh ekstraktih, pridobljenih s topilom heksan. Pri določevanju vsebnosti totalnih fenolov smo opazili najvišjo vsebnost v ekstraktu, pridobljenem z ultrazvočno ekstrakcijo, kjer smo kot topilo uporabili mešanico acetona in vode v razmerju 1:1. Najnižji delež vsebnosti totalnih fenolov smo opazili pri ekstraktoma, pridobljenima s topilom heksan; kar sovpada z najnižjim antioksidativnim potencialom. Nekateri pridobljeni ekstrakti so delovali protimikrobno proti C. albicans in S. aureus, medtem ko proti E.coli noben ekstrakt ni pokazal protimikrobnega učinka.
Keywords: ingver, konvencionalna ekstrakcija, superkritična ekstrakcija, antioksidativna aktivnost, protimikrobna učinkovitost, fenolne spojine
Published: 10.10.2019; Views: 45; Downloads: 11
.pdf Full text (2,95 MB)

Search done in 0.48 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica