1. Procesi odstranjevanja antibiotikov iz bolnišničnih odpadnih vodSeverina Stavbar, 2018, doctoral dissertation Abstract: Ostanki antibiotikov in drugih zdravil, postajajo vse resnejši problem, saj jih najdemo v izpustih iz farmacevtskih in proizvodnih obratov, bolnišnic in odplakah iz čistilnih naprav. Različne študije so pokazale, da so ostanki antibiotikov prisotni v odpadnih in površinskih vodah, zadnje študije pa kažejo trend zviševanja tudi v tleh, podtalnici ter pitni vodi. Čeprav so izmerjene koncetracije v širokem koncentracijskem območju od ng/L do µg/L, so lahko nekateri razgradni produkti aktivnih snovi celo bolj toksični kot izvorna snov. Predhodne študije so pokazale, da so najvišje koncentracije antibiotikov v bolnišničnih odpadnih vodah. Za odstranitev takšnih onesnaževal pa obstoječe čistilne naprave niso primerne, saj velike količine antibiotikov ostajajo v vodi tudi po čiščenju.
V doktorski disertaciji so predstavljeni trije procesi odstranjevanja teh onesnaževal iz bolnišničnih odpadnih vod. Glavni namen je bil poiskati napredne, izvedljive metode za odstranitev izbranih antibiotikov iz bolnišnične odpadne vode. V prvem delu smo se osredotočili na postopek čiščenja s sub in super-kritično oksidacijo, kjer smo preučili procesne parametre: vpliv temperature, tlaka, pretoka in časa. V drugem delu smo opravili postopek ozonacije, kjer smo spremljali učinkovitost čiščenja odpadne vode s spreminjanjem pH vzorca, različnimi odmerki ozona ter dodatek vodikovega peroksida (H2O2). V tretjem delu smo za čiščenje sintetično pripravljene bolnišnične odpadne vode uporabi aerobni reaktor, kjer smo iskali optimalen bivalni čas. Vsebnost antibiotikov smo po vsaki metodi čiščenja določali z optimiranimi LC-MS/MS analiznimi tehnikami.
V zadnjem delu doktorske disertacije smo vse omenjene postopke čiščenja implementirali na realnem vzorcu bolnišnične odpadne vode. Vsebnost antibiotika v realnem vzorcu pred in po čiščenju smo določali z ekstrakcijo na trdni fazi v povezavi z optimirano LC-MS/MS tehniko. Na koncu smo izvedli še test inhibicije porabe kisika z aktivnim blatom za oksidacijo ogljika in amonija, s katerim smo poskušali ugotoviti, toksičen vpliv očiščene vode na mikrooganizme v aktivnem blatu.
Keywords: Antibiotiki, Bolnišnična odpadna voda, Sub-kritična oksidacija, Super-kritična oksidacija, Ozonacija, Aerobni reaktor, LC-MS/MS, Test toksičnosti
Published: 20.06.2018; Views: 32; Downloads: 4
 Full text (2,60 MB) |
2. Karakterizacija zeta potenciala votlo-vlaknastih membranVita Petek Regoršek, 2018, master's thesis Abstract: Zeta potencial dobiva vse večji pomen pri karakterizaciji površinskih lastnosti in učinkovitosti filtrov in membran, ki se uporabljajo v različnih procesih čiščenja vode. Poleg ploskovnih membran so pogosteje uporabljene polimerne membrane v obliki kapilar (membrane votlih vlaken). Kompleksna geometrija votlo-vlaknastih membran ter pomembnost karakterizacije notranje in zunanje površine izzove analitsko metodo površinskega zeta potenciala. Do danes je analiza površinskega naboja ploščatih membran s pomočjo pretočnega potenciala in pretočnih meritev že zelo dobro raziskana, medtem ko je karakterizacija zunanje površine votlo-vlaknastih membran še ostaja nepojasnejena. Namen naloge je pridobiti kvantitativne rezultate zeta poteniciala za zunanjo površino votlo-vlaknastih (ang. hollow fibre (HF)) polimernih membran. Primerjava dobljenih rezultatov za serijo HF membran za ultrafiltracijo s tistimi, dobljenimi za ploščate membrane iz istega polimera, bodo razjasnile učinke vgradnje vzorcev v merilno celico za določanje zeta potenciala. Da bi raziskali ta problem, smo določili zeta potencial za tri polimerne materiale: polietersulfon (ploska membrana), polietersulfon (HF) in poliviniliden fluorid (HF) za mikrofiltracijo ter ultrafiltracijo. Rezultati zeta potenciala za HF membrane so potrdili, da je možna karakterizacija zunanje površine HF membrane. Rezultati so pokazali tudi večje razlike med zeta potencialom zunanje strani FS in HF PES membrane. Pri merjenju pH v odvisnosti od zeta potenciala smo določili izoelektrično točko tako za FS kot tudi za HF membrane.
Keywords: Votlo-vlaknaste membrane, porozne membrane, karakterizacija membran, elektrokinetična karakterizacija, zeta potencial, pretočni tok.
Published: 07.06.2018; Views: 80; Downloads: 7
Full text (2,95 MB) |
3. Sinteza in karakterizacija manganovih koordinacijskih spojin z aminopiridiniMarcell Gyurkač, 2018, undergraduate thesis Abstract: Namen diplomskega dela je sinteza in karakterizacija manganovih koordinacijskih spojin z različnimi položajnimi izomeri aminopiridinov.
Raztopine dvovalentnega mangana z dodatki različnih aminopiridinskih raztopin smo izpostavljali različnim pogojem (hitrost mešanja raztopine, temperatura raztopine, tlak sistema, izbor atmosfere). Testirali smo tudi različne sintetske in kristalizacijske metode za pridobitev končnih produktov.
Najprej smo ugotovili v katerih topilih so topni reaktanti, ki vsebujejo mangan. Pri sintezah smo uporabljali tri različne reagente mangana in tri različne aminopiridine. Za raztapljanje reagentov smo uporabili 5 različnih topil
Dobljene trdne produkte smo analizirali z rentgenskim praškovnim difraktometrom. Iz analiz teh rezultatov smo prišli do ugotovitve, da deionizirana voda ni primerno topilo za sintezo manganovih kompleksov z aminopiridini, saj imajo molekule vode večjo afiniteto do mangana kot aminopiridinski ligandi. Hkrati smo prišli do ugotovitve, da v fazi izparevanja topila pride do oksidacije oborine v reakcijski mešanici, ki se manifestira v spremembi barve trdnega produkta v temno rjavo.
V sklopu raziskav smo sintetizirali dve že znani spojini. Prva je koordinacijska spojina, ki daje sive igličaste kristale, vsebuje dvovalenten mangan in protoniran aminopiridin. Njena formula: [H(2-apy)][MnCl3(H2O)]. Drug produkt ne vsebuje mangana, vsebuje pa protoniran aminopridin. Njegova formula: C5H7N2+·NO3-. Ta spojina tvori rumene igličaste kristale.
Keywords: mangan, aminopiridin, koordinacijske spojine, kompleksi, ligandi
Published: 06.06.2018; Views: 98; Downloads: 5
Full text (1,95 MB) |
4. High-Perssure process design for polymer treatment and heat transfer enhancementGregor Kravanja, 2018, doctoral dissertation Abstract: The doctoral thesis presents the design of several high-pressure processes involving »green solvents« so-called supercritical fluids for the eco-friendly and sustainable production of new products with special characteristics, fewer toxic residues, and low energy consumption. The thesis is divided into three main parts: polymer processing and formulation of active drugs, measurements of transport properties form pendant drop geometry, and study of heat transfer under supercritical conditions.
In the first part, special attention is given to using biodegradable polymers in particle size reduction processes that are related to pharmaceutical applications for controlled drug release. The PGSSTM micronization process was applied to the biodegradable carrier materials polyoxyethylene stearyl ether (Brij 100 and Brij 50) and polyethylene glycol (PEG 4000) for the incorporation of the insoluble drugs nimodipine, fenofibrate, o-vanillin, and esomeprazole with the purpose of improving their bioavailability and dissolution rate. In order to optimize and design micronization process, preliminary transfer and thermodynamic experiments of water-soluble carriers (Brij and PEG)/ SCFs system were carried out. It was observed that a combination of process parameters, including particle size reduction and interactions between drugs and hydrophilic carriers, contributed to enhancing the dissolution rates of precipitated solid particles.
In the second part, a new optimized experimental setup based on pendant drop tensiometry was developed and a mathematical model designed to fit the experimental data was used to determine the diffusion coefficients of binary systems at elevated pressures and temperatures. Droplet geometry was examined by using a precise computer algorithm that fits the Young–Laplace equation to the axisymmetric shape of a drop. The experimental procedure was validated by a comparison of the experimental data for the water-CO2 mixture with data from the literature. For the first time, interfacial tension of CO2 saturated solution with propylene glycol and diffusion coefficients of propylene glycol in supercritical CO2 at temperatures of 120°C and 150°C in a pressure range from 5 MPa, up to 17.5 MPa were measured.
Additionally, the drop tensiometry method was applied for measuring systems that are of great importance in carbon sequestration related applications. The effect of argon as a co-contaminant in a CO2 stream on the interfacial tension, diffusion coefficients, and storage capacity was studied.
In the third part, comprehensive investigation into the heat transfer performance of CO2, ethane and their azeotropic mixture at high pressures and temperatures was studied. A double pipe heat exchanger was developed and set up to study the effects of different operating parameters on heat transfer performance over a wide range of temperatures (25 °C to 90 °C) and pressures (5 MPa to 30 MPa). Heat flux of supercritical fluids was measured in the inner pipe in the counter-current with water in the outer pipe. For the first time, the heat transfer coefficients (HTC) of supercritical CO2, ethane and their azeotropic mixture in water loop have been measured and compared. A brief evaluation is provided of the effect of mass flux, heat flux, pressure, temperature and buoyancy force on heat transfer coefficients. Additionally, to properly evaluate the potential and the performance of azeotropic mixture CO2-ethane, the coefficients of performance (COP) were calculated for the heat pump working cycle and compared to a system containing exclusively CO2.
Keywords: supercritical fluids, PGSSTM, formulation of active drugs, biodegradable polymers, transport and thermodynamic data, pendant drop method, carbon sequestration, heat transfer coefficients
Published: 28.05.2018; Views: 49; Downloads: 10
Full text (5,51 MB) |
5. Genetska analiza bolnikov z revmatoidnim artritisom za polimorfizme SNP v genih za vnetne citokinePia Keršič, 2018, undergraduate thesis Abstract: Revmatoidni artritis (v nadaljevanju RA) je napredujoče kronično vnetno revmatično obolenje, ki lahko prizadene številna tkiva in organe, predvsem pa prizadene sklepe, v začetku predvsem manjše prstne sklepe rok ter nog. RA je kompleksna bolezen, torej na njen nastanek in progresijo vplivata tako okolje kot tudi genetska predispozicija, ki predstavlja 50 do 60% dovzetnosti za nastanek obolenja. Natančen sprožilec bolezni do sedaj še ni znan.
Različne študije so skozi leta ugotovile povezavo med RA ter več kot 100 lokusi na genomu. K temu so pripomogle predvsem asociacijske študije celotnega genoma (GWA študije). Le- te temeljijo na primerjavi frekvence polimorfizmov celotnega genoma med bolniki ter zdravimi posamezniki.
Študije so z RA med drugimi povezale tudi tri polimorfizme posameznega nukleotida (SNP), rs2228145 v genu IL6R, rs706778 v genu IL2RA ter rs11574914 v genu CCL12 .
V diplomski nalogi smo ugotavljali povezavo teh treh SNP-jev z RA pri slovenski populaciji. Za tri izbrane polimorfizme SNP smo opravili genotipizacijo pri 208 zdravih posameznikih ter pri 276 bolnikih diagnosticiranih z RA. Pri tem smo uporabili metodo analize talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM) ter metodo verižne reakcije s polimerazo (PCR), ki ji je sledila metoda polimorfizmov dolžin restrikcijskih fragmentov (PCR-RFLP).
Ugotovili smo statistično značilno povezavo med SNP-jema rs2228145 (IL6R) in rs11574914 (CCL21) in nastankom RA v slovenski popuaciji. Pri bolnikih je bila frekvenca alela C SNP-ja rs2228145 na genu IL6R višja v primerjavi z zdravimi posamezniki (p = 0,002). Nadalje je bila frekvenca alela T ter frekvenca genotipa TT SNP-ja rs11574914 na genu CCL21 znatno povišana pri bolnikih z RA glede na kontrolno skupino (p= 1,0*10-4 ).
Rezultati diplomskega dela nakazujejo na pomembno vlogo polimorfizmov v genih, ki kodirajo vnetne citokine, na nastanek RA v slovenski populaciji.
Keywords: revmatoidni artritis, SNP, vnetni citokini, asociacijska analiza
Published: 26.04.2018; Views: 198; Downloads: 16
Full text (1,80 MB) |
6. Ekspresijski in epigenetski vzorci pri bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijoIris Kelc, 2018, undergraduate thesis Abstract: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je dolgotrajno (kronično) obolenje črevesja, ki je imunsko pogojeno. Med KVČB uvrčamo dve bolezni, ki sta si precej podobni, to sta Crohnova bolezen (CB) in ulcerozni kolitis (UK), v 10-15% pa bolezni ne moremo razvrstiti v prejšnji skupini, zato jo uvrščamo v intermediarni kolitis (KI) [1]. Vzroki za KVČB še niso dodobra pojasnjeni, vendar pa so odvisni od okoljskih in genetskih dejavnikov. KVČB uvrščamo med kompleksne kronične imunske bolezni, med katere sodijo tudi nekatera druga obolenja, kot so revmatoidni artritis, multipla skleroza itd. Bolezen KVČB zdravijo na več načinov, v današnjih časih pa dajejo velik poudarek na biološka zdravila, ki so večinoma zelo učinkovita, vendar pa pri nekaterih pacientih opažamo neodzivnost.
V diplomskem delu smo se lotili analize ekspresijskih in epigenetskih profilov pri slovenskih bolnikih s kronično vnetno črevesno boleznijo na anti-TNF terapiji z adalimumabom (ADA). Cilj je bila identifikacija kandidatnih biooznačevalcev, ki bi predvideli bolnikovo odzivnost na tovrstno biološko zdravljenje. Odločili smo se za testiranje gena AXIN1. V študiji pri bolnikih z revmatoidnim artritisom, ki je tako kot KVČB kronična vnetna avtoimuna bolezen, je bila namreč dokazana različna stopnja metiliranosti tega gena pri odzivnikih in neodzivnikih na adalimumab [2]. Tako kot pri KVČB, tudi pri RA uporabljajo biološke terapije in pri obeh je približno 20-40 % neodzivnikov na tako terapijo [3], [4].
Ugotovili smo, da je pri bolnikih s KVČB statistično značilno povečanje izražanje gena za AXIN1 v primerjavi z zdravimi kontrolami, vendar je razlika zelo majhna, med odzivniki in neodzivnki pa ni bilo opaziti razlik. Za namen epigenetskih študij smo pripravili različne metilacijske kontrole in poskusili optimizirati metilacijske teste. Ker naše epigenetske analize niso dale jasnih končnih rezultatov, bodo potrebne nadaljnje preiskave.
Keywords: KVČB, adalimumab, odzivniki, neodzivniki, AXIN1, genska ekspresija, metilacija
Published: 26.04.2018; Views: 186; Downloads: 8
Full text (2,21 MB) |
7. Development of analytical methods for simultaneous identification and determination of phenolic compoundsMilena Ivanović, 2018, doctoral dissertation Abstract: The objective of this doctoral dissertation was to develop different analytical approaches for the extraction, separation, identification and quantitative determination of various phenolic compounds from different plants and their products. This dissertation is divided into the following four major segments, which, to some extent, can stand alone, but when it comes to the research, they are mutually very related:
- Segment 1: Short-term (up to 24 h) and long-term (up to 1 month) stability studies of trans-caffeic acid (trans-CA) and trans-ferulic acid (trans-FA) dissolved in two organic solvents (methanol and tetrahydrofuran) and exposed to a range of storage conditions (temperature, organic solvents used, influence of daylight and UV irradiation) were performed for the first time. Gas chromatography with mass spectrometry (GC-MS) was used to study the degradation of the samples and structural identification of the degradation products.
- Segment 2: The research within this segment focused on the optimization of a simple, fast and quantitative extraction method for the isolation of phenolic acids (PAs) from Slovenian red wine samples. Different extraction techniques were tested, and solid phase extraction (SPE) using HLB cartridges was selected as the optimal technique. For the identification and quantification of extracted analytes, the GC-MS method was optimized and validated. Different statistical and chemometrical tools were applied, and the wines were classified according to the Slovenian wine-growing regions and vine varieties.
- Segment 3: The main goal within this research segment was the development of an ultrasound-assisted extraction (UAE) method for the isolation of different polyphenol classes from coriander fruits. Additionally, for the isolation of total PAs (free and bound), two analytical steps were applied: UAE alkaline hydrolysis and clean-up using SPE HLB cartridges. The response surface methodology (RSM) combined with a Box-Behnken experimental design (BBD) were used for the optimization of the alkaline hydrolysis and for increasing the extraction yields of the PAs. In this way, most influencing factors (temperature, sonication time and NaOH concentration) were studied as independent variables. Extracted PAs were determined using the previously optimized GC-MS method.
- Segment 4: The main goal of this segment of the dissertation was to show the application of deep eutectic solvents (DESs) as a ‘green’ alternative to the conventional organic solvents for the isolation of phenolic compounds from plants such as Aronia melanocarpa (dried chokeberry) and Olea europaea (olive leaves). Different extraction techniques and instrumental methods were applied for the determination of phenolic profiles. Phenols from chokeberries were obtained through UAE. Furthermore, for the simultaneous identification and quantitative determination of 21 different phenolic compounds from Aronia melanocarpa, the HPLC-UV method was optimized and validated. On the other hand, microwave-assisted extraction (MAE) was used to improve the extraction yields of phenolic compounds from olive leave samples, which were subsequently determined by using validated HPLC-DAD-ESI-TOF-MS method.
Keywords: phenolic compounds, phenolic acids, extraction, GC-MS, HPLC, method optimization, deep eutectic solvents, plant material
Published: 11.04.2018; Views: 170; Downloads: 10
Full text (5,10 MB) |
8. Formation, characterization and application of polysaccharide aerogelsGabrijela Horvat, 2018, doctoral dissertation Abstract: The aim of this PhD dissertation was to describe and analyze the preparation and characterization of polysaccharide aerogels and their future pharmaceutical and medical application. For the research, we used four types of polysaccharides: pectin, alginate, xanthan and guar. We used two types of pectin, high-methoxyl and low-methoxyl pectin, because of their different gelation mechanisms. The first part of the dissertation describes the preparation and characterization of pure polysaccharide aerogels. First, we prepared pectin spherical aerogels, cross-linked with three different ions, and we investigated their final properties. Later, we developed a new method for the preparation of alginate, pectin, xanthan and guar aerogels. We used only ethanol and no other cross-linkers. Ethanol was removed in the later processes of supercritical drying, and the remaining final material was thus only porous polysaccharide. By this method, we were able to prepare pure xanthan and guar aerogels. Prior to this study, xanthan and guar aerogels were prepared only as composites. Pectin aerogels prepared by the new method have amazing properties. On the other hand, alginate aerogels show poor characteristics, and thus the methods need to be optimised. We tried different alginate viscosities, different alcohols (methanol, ethanol, 1-propanol and 1-butanol), and we investigated longer (24h) and shorter (1h) gel setting times.
The second part of this dissertation describes the pharmaceutical and medical applications of prepared aerogels. The release of diclofenac sodium from spherical pectin aerogels was investigated in vitro. Calcium cross-linked aerogels were not able to retain the drug, and its release was immediate. In order to achieve controlled release of diclofenac sodium, zinc ions had to be used as cross-linkers. Later, a low water-soluble drug, nifedipine, was used as a model drug for the monolithic aerogels prepared by the new method. The release of nifedipine from pectin and alginate aerogels was highly increased, compared to the crystalline drug. This result is promising for future evaluation of these materials for increasing the bioavailability of poorly water-soluble drugs. Nifedipine release from xanthan and guar aerogels was prolonged up to two weeks. This result reveals a new perspective on such materials for their potential use in medicine as implants and local drug delivery. According to these results, we then developed a new coating material for medical-grade stainless steel from xanthan and pectin. An aerogel coating was loaded with diclofenac sodium and indomethacin, and their release profiles were investigated in vitro. Electrochemical analysis and cell tests proved the safety of such materials for use in medicine. Using aerogel coatings, the drug can be introduced locally into the body; therefore, the need for intravenous, post-operational treatment is greatly reduced.
Keywords: polysaccharides, aerogels, supercritical drying, drug carriers
Published: 09.04.2018; Views: 83; Downloads: 18
Full text (5,84 MB) |
9. Čiščenje površinske vode z ultrafiltracijoDoroteja Kuhar, 2018, master's thesis Abstract: Osnovni cilj magistrskega dela je bil očistiti površinsko vodo z ultrafiltracijo (UF) tako, da bi bila uporabna kot vir pitne vode. Z merjenjem posameznih parametrov in izvajanjem fizikalno - kemijskih analiz, smo ugotavljali delež odstranitve naravnih organskih snovi (NOM) in preverjali mašenje membrane, na podlagi merjenja pretokov. Proučevali smo, kaj se dogaja z NOM, merili določene analizne parametre (koncentracijo huminske kisline, kemijsko potrebo po kisiku s KMnO4, temperaturo in prevodnost), pred in po UF v permeatu (filtrirana voda). Obratovanje membrane smo izvajali pri različnih transmembranskih tlakih (TMp) (2, 3 in 4 barih).
Čiščenje z UF smo izvajali na napravi Memcell, s PVC membrano tipa NADIR® PM UC030 TEST - A4, katere velikost por je bila 0,05 µm. Najprej smo določili permeabilnost membranein nato izbrali dva realna vzorca površinske vode iz reke Mure in iz reke Drave. UF smo izvajali ob različnih transmembranskih tlakih (TMp). Ker je stopnja prehajanja snovi skozi membrano sorazmerna z delovnim tlakom, smo domnevali, da bo prehajanje snovi skozi membrano hitrejše pri večjem tlaku. Ugotovili smo, da tlak nima vpliva na pretok permeata, saj se je ta med procesom UF ne glede na tlak, zmanjševal podobno, kar je bila posledica - ustvarjanje filtrnega kolača, plasti gela na membrani, koncentracijske polarizacije in mašenja por membrane. Pri večjem tlaku je bila kakovost očiščene vode z UF boljša (z večanjem tlaka sta se zmanjševali vrednost KPK in vsebnost NOM), na količino dobljenega permeata (očiščene vode) pa z večanjem tlaka nismo vplivali. Pri 4 barih se je v vzorcu reke Mure KPK znižala pod 0,1 mg/L.
Pri 3 barih smo dobili največjo ponovljivost UF, zato smo pri tem transmembranskem tlaku (TMp) čistili še modelno vodo (vzorec površinske vode iz reke Mure z dodatkom 2 mg/L huminske kisline). UF je bila učinkovita, čeprav je bila koncentracija huminske kisline večja, kot v realnih vzorcih iz reke Mure in iz reke Drave.
Keywords: Naravne organske snovi, ultrafiltracija, KPK, mašenje membran, površinska voda
Published: 06.04.2018; Views: 117; Downloads: 12
Full text (8,12 MB) |
10. Proizvodnja transportnega goriva iz bioplinaMiha Prelog, 2018, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu je prikazan postopek proizvodnje metana (CH4) iz bioplina pridobljenega z anaerobno digestijo bioloških odpadkov. Tako proizveden metan se lahko uporablja za proizvodnjo električne energije s plinskimi motorji, se dodaja v plinovod za oskrbo gospodinjstev ali kot gorivo za transportna sredstva z motorjem z notranjim izgorevanjem. Iz bioplina je potrebno najprej odstraniti ogljikov dioksid in druge nečistoče, ki nastanejo pri anaerobni digestiji.
Računalniške simulacije čiščenja bioplina smo izvedli s programskim paketom Aspen Hysys. Odstranjevanje posameznih nezaželenih komponent bioplina pri postopku čiščenja smo izvajali postopoma, najprej z odstranjevanjem vodikovega sulfida (H2S) in ogljikovega dioksida (CO2) z absorpcijo z dietanolaminom (DEA). Nato smo z drugim procesom odstranjevali vodo (H2O) z absorpcijo s TEGlikolom. Tretji proces predstavlja kriogensko destilacijo dušika (N2). Četrti oziroma zadnji proces pa predstavlja računalniško simulacijo separacije metana (CH4) od prestale plinske zmesi in komprimiranje na željeni tlak.
Keywords: bioplin, proizvodnja metana, separacija plinov, transportno gorivo, računalniška simulacija
Published: 06.04.2018; Views: 130; Downloads: 47
Full text (2,19 MB) |
