1. Antioksidativne lastnosti biološko aktivnih komponent v ekstraktih črne kumine in njihov vpliv na viabilnost humanih celicŠpela Lesičar, 2020, master's thesis Abstract: V magistrskem delu smo v ekstraktih iz semen črne kumine določevali vsebnost timola, timokinona, karvakrola in α-hederina z GC-MS in LC-MS/MS analizo. Razvijali smo HPTLC metodo za ločevanje in identificiranje teh komponent iz mešanice standardov in nekaterih ekstraktov. Ekstraktom smo določevali antioksidativno učinkovitost z DPPH in β-karotensko metodo ter jo primerjali z učinkovitostjo BHT in askorbinske kisline. Ugotavljali smo vpliv nekaterih ekstraktov in α-hederina na viabilnost človeških črevesnih celic (HUIEC) in črevesnih rakavih celic (CaCo-2) z MTT testom, z nanašanjem različnih koncentracij ekstraktov na celice. Ekstrakti so bili pripravljeni s konvencionalno Soxhletovo ekstrakcijo, ultrazvočno ekstrakcijo in superkritično ekstrakcijo.
Ekstrakti so vsebovali največ timokinona (do 4000 µg/g). Metanolne raztopine ekstraktov so vsebovale okoli 700 µg/g karvakrola z izjemo enega SC ekstrakta in okoli 200 µg/g timola. Najvišjo vsebnost α-hederina je vsebovala metanolna raztopina ekstrakta Soxhletove ekstrakcije s heksanom (47 µg/g).
S HPTLC metodo z mobilno fazo toluen, etil acetat, metanol v razmerju 9 : 1 : 0,5 (v/v) smo ločili timol, timokinon in karvakrol iz mešanice stnadardov, vendar z manj kot 20 % obnovljivostjo. Identificirali smo karvakrol v SC ekstraktu (40 °C in 100 barov).
Najvišjo antioksidativno učinkovitost smo dosegli z SC ekstrakti v vodni raztopini. Večina ekstraktov z izjemo UZ ekstraktov je dosegla višjo antioksidativno učinkovitost kot sintetična antioksidanta.
Ekstrakta SC ekstrakcije pri 60 °C in 300 barih in s kotopilom pri 40 °C in 200 barih ter standard α-hederin so pozitivno vplivali na viabilnost HUIEC celic pri nižjih koncentracijah. Z višanjem koncentracije smo opazili toksičnost za celice. Viabilnost celic CaCo-2 je padala pri višanju koncentracij ekstraktov.
Keywords: eterična olja, LC-MS/MS, GC-MS, HPTLC, antioksidativna aktivnost, viabilnost celic
Published: 30.07.2020; Views: 61; Downloads: 6
 Full text (3,57 MB) |
2. Razkroj blata iz raztopine po razklopu ilmenita/žlindre v laboratorijski mikrovalovni pečici.Tomaž Zupanc, 2020, master's thesis Abstract: V sklopu magistrske naloge smo analizirali vsebnost TiO2 (%) v blatu iz raztopine po razkroju ilmenita in žlindre v vzorcih iz proizvodnje pigmentnega titanovega(IV) oksida v Cinkarni Celje d.d. Različne vzorce blat smo za potrebe določitve vsebnosti TiO2 v blatu razkrajali v odprtem sistemu (digestorij – klasična metoda) ter v zaprtem sistemu v mikrovalovni pečici (nova metoda).
Zaradi dolgotrajnega postopka razkroja blata v digestoriju in škodljivega vpliva na zdravje zaposlenih in okolje smo razvili metodo določevanja vsebnosti TiO2 (%) v mikrovalovnem sistemu, ki je prijaznejša do zdravja zaposlenih ter okolja hkrati pa sprosti čas zaposlenih za opravljanje drugih meritev. Pripravili smo si prežarjeno blato iz raztopine po razkroju ilmenita oz. žlindre. Sledila je določitev vsebnosti TiO2 v blatu v odprtem sistemu, ki se trenutno uporablja za izvajanje meritev v proizvodnji pigmentnega titanovega dioksida. V naslednjem koraku pa smo izvedli razkroje blata v mikrovalovni pečici (zaprt sistem).
Določili smo pogoje razkroja v mikrovalovni pečici: temperatura razkroja, čas razkroja, masa prežarjenega blata pri razkroju ter količina žveplove(VI) kisline.
S statistično obdelavo rezultatov meritev smo ugotovili, da so rezultati vsebnosti TiO2 (%) v blatu določeni z razkrojem v mikrovalovni pečici primerljivi s tistimi, ki smo jih določili po klasičnem, to je odprtem sistemu razkroja.
Metodo razkroja blata v odprtem sistemu, kjer se sprošča velika količina razkrojnih plinov, ki so škodljivi za zaposlene in okolje, lahko zamenjamo z novo metodo razkroja v zaprtem sistemu. V mikrovalovni pečici ostajajo razkrojni plini v vialah, se kondenzirajo in ne izhajajo v okolje, kar zmanjša negativne vplive na zdravje zaposlenih ter okolje.
Keywords: Titanov(IV) oksid, žveplova(VI) kislina, razkroj, mikrovalovni sistem, ilmenitno blato in žlinderno blato.
Published: 30.07.2020; Views: 60; Downloads: 10
Full text (1,69 MB) |
3. Skupne genske značilnosti bolnikov z astmo in atopijskim dermatitisomAmadeja Jeraj, 2020, undergraduate thesis Abstract: Astma in atopijski dermatitis sta kompleksni alergijski bolezni, katerih prisotnost v današnjem razvitem svetu narašča. K razvoju obeh bolezni pripomore več različnih genov, bivalno okolje in način življenja posameznika. Namen raziskave je bil poiskati podobnosti in razlike v genetski arhitekturi astme in atopijskega dermatitisa. Na osnovi objavljenih študij smo izbrali tiste gene, ki so bili povezani z nastankom obeh boleznih ter analizirali genetske polimorfizme v izbranih genih pri slovenskih otrocih z astmo in/ali atopijskim dermatitisom.
V našo študijo smo vključili 219 bolnikov in 97 zdravih posameznikov kot kontrolno skupino. Iz brisov ustne sluznice in krvnih limfocitov bolnikov ter zdravih posameznikov smo izolirali DNA molekule, na katerih smo genotipizirali izbrane polimorfizme genov STAT5B (rs9900213), TSLP (rs1898671) in STAT6 (rs324015). Genotipizacijo smo izvedli z metodoma qPCR-HRM in PCR-RFLP. Rezultate smo statistično analizirali s programom SPSS, kjer smo primerjali genotipske in alelne frekvence bolnikov in kontrol ter iskali povezavo med polimorfizmi in boleznima.
V raziskovalni nalogi smo potrdili vpliv gena TSLP na razvoj astme. Sočasno smo ugotovili, nekoliko povišano frekvenco alela T polimorfizma rs9900213 v genu STAT5B pri astmatikih in bolnikih z atopijskim dermatitisom in pridruženo astmo, kar bi lahko povečalo tveganje za razvoj astme. Za boljše razumevanje povezave astme in atopijskega dermatitisa bi bile potrebne nadaljnje raziskave na večjem številu vzorcev. S tem bi dobili realnejšo sliko povezav med atopijskim dermatitisom in astmo, kar bi prispevalo k uspešnejšemu zdravljenju.
Pridobljeni podatki lahko v prihodnosti prispevajo k razumevanju povezav med astmo in atopijskim dermatitisom.
Keywords: atopijski dermatitis, astma, asociacijska študija, polimorfizem posameznega nukleotida (SNP), kandidatni geni
Published: 30.07.2020; Views: 48; Downloads: 13
Full text (1,67 MB) |
4. Pridobivanje nanodelcev Mg1+xFe2-2xTixO4 s termičnim razkrojemNika Petelinšek, 2020, undergraduate thesis Abstract: V diplomskem delu smo se posvetili sintezi nanodelcev Mg1+xFe2-2xTixO4 z metodo termičnega razkroja prekurzorskih molekul. Omenjeni nanodelci so primerni za uporabo v temperaturno samoregulativni magnetni hipertermiji in s to metodo še niso bili sintetizirani. S spreminjanjem sestave magnezijevega ferita z vgrajenim titanom lahko vplivamo na njegovo Curiejevo temperaturo. Sinteza s termičnim razkrojem ima pred ostalimi uveljavljenimi metodami pridobivanja nanodelcev to prednost, da omogoča kontrolirano sintezo ustrezno majhnih monodisperznih delcev.
Cilj tega dela je bil sintetizirati in okarakterizirati nanodelce Mg1+xFe2-2xTixO4, kjer je x = 0,37, saj so nanodelci s to sestavo v prejšnjih študijah izkazovali ustrezne magnetne lastnosti za uporabo v hipertermiji. Pri sintezi z metodo termičnega razkroja smo uporabili kovinske acetilacetonate kot prekurzorje. Sinteze smo izvajali pri temperaturah 280 °C in 320 °C. Presevna elektronska mikroskopija z elementno analizo je pokazala, da smo pridobili nanodelce magnezijevega ferita, majhne velikosti (8-13) nm in z ozko porazdelitvijo. Vendar pa v materialu ni bilo vgrajenega titana. Na podlagi termične analize prekurzorjev smo ugotovili, da je titanov prekurzor pri pogojih sinteze termično stabilen in razpada pri znatno višji temperaturi kot magnezijev in železov prekurzor. Tako se titan pri uporabljenih pogojih sinteze ne more vgraditi v delce.
Keywords: nanodelci, magnetna hipertermija, magnezijev titanov ferit, Curiejeva temperatura, termični razkroj
Published: 20.07.2020; Views: 65; Downloads: 30
Full text (1,98 MB) |
5. BIOAEROGELS: PROMISING MATERIALS FOR IMPREGNATION OF DRUGSJorge Rodríguez Antolín, 2020, undergraduate thesis Abstract: The following work examines the possibility of impregnating chosen model drug into bioaerogels to obtain final formulation with added value. The drug used in this study was esomeprazole, used to treat acid-related diseases.
In the first part of the work, bioaerogels were prepared. Polysaccharide aerogels are lightweight biocompatible and biodegradable materials, suitable for applications in pharmaceutical industry. For this purpose, three different cores were prepared: pectin, alginate and their mixture, followed by coating with chitosan layer. The production of the bioaerogels follows a sol-gel synthesis and supercritical drying technique. All samples were characterised, and optimisation was performed based on examined properties. Aerogels having a pectin core and chitosan coating showed the highest surface area and the highest adsorption capacity.
In the second part, the impregnation of esomeprazole was performed using two different methods: supercritical impregnation and diffusion via sol-gel synthesis. For supercritical impregnation, supercritical carbon dioxide was used as a solvent for impregnation of the drug. In the diffusion method, the model drug was added during sol-gel synthesis using ethanol as solvent. Finally, complete characterisation of prepared formulation followed by drug release studies was performed.
The study showed successful impregnation of esomeprazole using either carbon dioxide or ethanol as a solvent. Bioaerogels proved to be promising as carriers for achieving the optimal release of the chosen drug.
Keywords: Bioaerogels, polysaccharides, supercritical impregnation, diffusion method, esomeprazole
Published: 09.07.2020; Views: 62; Downloads: 15
Full text (1,28 MB) |
6. |
7. |
8. |
9. |
10. Sočasno določanje ferulne, kavne in p-kumarne kisline v rastlinskih vzorcih s tekočinsko kromatografijoMateja Krempl, 2020, master's thesis Abstract: Določali smo vsebnosti ferulne kisline, kavne kisline in p-kumarne kisline v vzorcu rdečega grozdja, v trgovsko dosegljivem rožmarinovem ekstraktu in v trgovsko dosegljivem ekstraktu zelene kave. Preiskovane kisline smo določali s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti z UV zaznavo. Za ločevanje spojin smo uporabili izokratsko elucijo, kjer smo kot mobilno fazo uporabili mešanico metanola, vode in ocetne kisline v volumskem razmerju 15:80:5. Spojine v ekstraktih smo potrdili s primerjavo retenzijskih časov standardov, kvantifikacijo pa smo izvedli na podlagi umeritvenih krivulj. Linearnost metode je bila za vse preiskovane kisline potrjena v koncentracijskem območju 1,0–100,0 mg/L.
Vzorce smo pripravljali z različnimi postopki ekstrakcij (ekstrakcija tekoče-tekoče, ekstrakcija trdno tekoče z etilacetatom v Soxhletovem aparatu in s pomočjo ultrazvoka, ekstrakcija po kislinski hidrolizi in ekstrakcija po alkalni hidrolizi vzorcev). Najvišje vsebnosti preiskovanih spojin v rdečem grozdju so bile določene z ekstrakcijo po kislinski hidrolizi vzorcev kot tudi po ultrazvočni ekstrakciji. V vzorcu rožmarinovega ekstrakta in ekstrakta zelene kave preiskovanih kislin nismo zaznali.
Keywords: Validacija, ekstrakcija, ferulna kislina, kavna kislina, p-kumarna kislina, rastlinski vzorci, tekočinska kromatografija.
Published: 12.06.2020; Views: 121; Downloads: 19
Full text (1,28 MB) |
