SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


71 - 80 / 2311
Na začetekNa prejšnjo stran45678910111213Na naslednjo stranNa konec
71.
Uspešnost družinske mediacije v korelaciji z normativnim okvirom urejanja
Andrea Mlakar, 2017, magistrsko delo

Opis: Družinska mediacija se je v Sloveniji na okrožnih in ostalih sodiščih začela intenzivno uveljavljati z letom 2010, in sicer po sprejemu Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov leto prej. Zakon v 4. členu namreč določa obveznost prvostopenjskim sodiščem (okrajnim, okrožnim in delovnim) ter višjim sodiščem in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, da sprejmejo in uveljavijo programe alternativnega reševanja sporov, v okviru katerih je obvezno potrebno zagotoviti mediacijo kot obliko ARS. Družinska mediacija kot podvrsta mediacije je proces, v katerem nepristranska tretja oseba pomaga udeležencem, ki so se znašli v situaciji razpada družine, še posebej parom ob ločitvi ali razvezi, da se bolje sporazumevajo med seboj ter se sporazumno in zavestno odločijo o nekaterih ali vseh zadevah glede ločitve, razveze, otrok, financ ali lastnine ter tako pripomorejo k izboljšanju komunikacije med strankama. Magistrsko delo na kratko predstavi pojem alternativnega reševanja sporov ter podlago za izvajanje programov alternativnega reševanja sporov, natančneje pa se osredotoči na sam pojem družinske mediacije, na njene podlage za izvajanje v Sloveniji ter njena temeljna načela, posebnosti in prednosti. Del magistrskega dela so tudi predstavljeni statistični podatki posameznih okrožnih sodišč od začetka izvajanja družinske mediacije posameznega okrožnega sodišča do leta 2017 glede števila zadev, ki se rešujejo z družinsko mediacijo, ter sama uspešnost družinske mediacije. Ta se osredotoča na pojem uspešnosti družinske mediacije ter možnemu trendu naraščanja uspešnosti zaradi vedno večje urejenosti družinske mediacije na zakonodajnem področju.
Ključne besede: Alternativno reševanje sporov, metode ARS, družinska mediacija, temeljna načela družinske mediacije, zakonodaja, okrožna sodišča, statistika, uspešnost izvajanja družinske mediacije.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 74; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (1,42 MB)

72.
Primernost pravice do pozabe in njene izvedbe za varstvo zasebnosti
Žiga Kotošek, 2017, magistrsko delo

Opis: Osrednji del magistrske naloge prestavlja pravica do pozabe, ki jo je Sodišče Evropske unije ugotovilo v sodbi v zadevi C-131/12, Google proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD) in Mario Costeja González, ter spremembe, ki jih na tem področju prinaša nova Splošna uredba o varstvu podatkov. Sodišče Evropske unije je v tej prelomni sodbi navedlo, da lahko posameznik zahteva odstranitev hiperpovezav, ki so rezultat iskalnega termina po posameznikovem imenu oziroma sorodnih besednih zvezah, če je na podlagi teh mogoče (neposredno ali posredno) identificirati posameznika. Za to bo šlo predvsem takrat, kadar so podatki o posamezniku netočni, neprimerni, neustrezni, pretirani ali neažurni. Pri presoji posameznega zahtevka je potrebno vsakokratno tehtanje med nasprotujočimi si pravicami in interesi, v okviru katerega pa je treba upoštevati pomembnost pravic zadevne osebe iz 7. člena (spoštovanje zasebnega in družinskega življenja) in 8. člena (varstvo osebnih podatkov) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Z obdelavo podatkov spletni iskalniki močno posegajo v pravice posameznika in omogočajo tretji osebi, da na podlagi seznama zadetkov sestavi o iskani osebi podroben profil, kar bi bilo brez internetnega iskanja onemogočeno ali vsaj zelo oteženo. Odločba je močno odmevala v medijih in požela ogromno kritik. Bistvo zadevne sodbe pa je prav v tem, da v določenih primerih varstvo podatkov in pravica do zasebnosti kot temeljni pravici prevladata nad ekonomskimi interesi spletnih iskalnikov in svobodo izražanja. Magistrska naloga je vsebinsko razdeljena na pet delov. V uvodnem poglavju je za lažji oris problema na kratko predstavljena citirana sodba Sodišča Evropske unije, njeni učinki ter pravna vprašanja, ki jih je navedena odločitev načela. Hkrati so navedene hipoteze, ki so dane v kritično presojo. Drugo poglavje služi predvsem nadaljnjemu razumevanju sodbe ter lažjemu utemeljevanju meril, ki utemeljujejo izbris. Ker so vse države članice Evropske unije tudi podpisnice Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, poglavje obravnava tudi razmerje med Listino Evropske unije o temeljnih pravicah in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, zaradi česar avtor delno načne tudi vprašanje same skladnosti pravice do pozabe s konvencijskih pravom. Obravnavane so tri temeljne človekove pravice (pravica do zasebnosti, pravica do varstva osebnih podatkov in pravica do svobode izražanja), katerih tehtanje oziroma uravnoteženje je pomembno v odnosu do pravice do pozabe oziroma se zahteva pri vsakokratni presoji izbrisnega zahtevka. Ker je poudarek magistrske naloge na obravnavanju pravice do pozabe, o čemer se ustrezno razglablja v tretjem poglavju, so omenjene pravice obravnavane omejeno, le kolikor je to potrebno za boljše razumevanje te magistrske naloge. Osrednje poglavje magistrske naloge se neposredno osredotoča na pravico do pozabe, njen zgodovinski razvoj ter analizo sodbe, predstavljeni so tudi kriteriji za tolmačenje posameznikovih zahtevkov. Ker se bo 25. 5. 2018 začela uporabljati Splošna uredba o varstvu podatkov, ki je prenovila oziroma posodobila določbe Direktive 95/46/ES iz leta 1995, je četrto poglavje osredotočeno na slednje ter na ureditev pravice do pozabe v zadevni uredbi. Predvsem avtor pri tem ugotavlja, da je na podlagi same Splošne uredbe o varstvu podatkov mogoča širša uporaba pravice do pozabe. Izražena je tudi kritična presoja statutarne pravne ureditve pravice, poglavje pa konstituira tudi rešitve v zvezi z nekaterimi pomanjkljivostmi dotične pravice v novi Splošni uredbi o varstvu podatkov. V zadnjem poglavju avtor preverja postavljene hipoteze ter podaja sklepne misli.
Ključne besede: Pravica do pozabe, Direktiva o varstvu osebnih podatkov, Splošna uredba o varstvu podatkov, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 173; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

73.
Pravni vidiki Interneta stvari v Evropski uniji
Jerneja Horvat, 2017, magistrsko delo

Opis: Internet stvari je tehnologija, ki individualnim inteligentnim objektom omogoča, da se med seboj povezujejo, si izmenjujejo podatke in sprejemajo odločitve. Internet stvari pomembno posega na več pravnih področij, zaradi česar se pojavlja več vprašanj, zlasti v zvezi s pravico do zasebnosti ter z njo povezanega varstva podatkov in soglasja za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov, diskriminacijo, konkurenčnim pravom, nazadnje pa odpira tudi pomembna vprašanja na področju pogodbenega in odškodninskega prava. Zaradi kompleksnosti ekosistema Interneta stvari in posledične večplastnosti povezanih naprav utegne imeti uporabnik, v primeru nastanka škode, velike težave pri dokazovanju njenega izvora. Pravo EU sicer določa objektivno odgovornost za proizvode z napako, vendar zaradi vsestranskosti povezanih naprav pogosto ni mogoče ločiti med proizvodom in storitvijo, za katero pa ta pravila ne veljajo. Nadalje se zaradi avtonomnosti povezanih naprav oblikuje nov tip pravnih poslov, ki jih med sabo sklepajo avtonomne naprave. Pravna negotovost v zvezi s temi pogodbenimi razmerji izvira iz vprašanja, ali in pod kakšnimi pogoji je oseba, v imenu katere je povezana naprava vstopila v pravno razmerje, pravno zavezana. Zaradi tehnologije Interneta stvari prihaja tudi do fenomena Velikega podatkovja, ki pomeni ogromno količino zbranih podatkov, ki se shranjujejo v oblakih na spletu. Zaradi novo pridobljene tržne vrednosti podatkov se je oblikovala potreba po zakonodajni reformi varstva podatkov v EU, ki bi učinkoviteje uredila to področje in zapolnila nastale pravne praznine, zaradi česar je EU sprejela Uredbo (EU) 2016/179 in Direktivo (EU) 2016/680, ki prinašata nekaj pomembnih novosti. Med drugim nova pravila posameznikom zagotavljajo večjo kontrolo nad lastnimi podatki in njihovo obdelavo, podeljujejo jim pravico do pozabe ter pravico do obveščenosti o nepooblaščenem dostopu do podatkov, predvidevajo pa tudi vgrajeno varstvo podatkov ter varstvo podatkov s privzetimi nastavitvami. V luči pospešenega digitalnega razvoja je EU oblikovala tudi Strategijo za enotni digitalni trg, na katerem želi, upoštevaje posebnosti spletnega okolja, zagotoviti enake pogoje in varno poslovanje kot na notranjem trgu in v okviru katerega spodbuja tudi razvoj Interneta stvari.
Ključne besede: Internet, Veliko podatkovje, Računalništvo v oblaku, varstvo podatkov, zasebnost, soglasje, informacijsko-komunikacijske tehnologije, varnost, Splošna uredba.
Objavljeno: 13.11.2017; Ogledov: 107; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

74.
Posodobitev varstva osebnih podatkov v EU
Brigita Trobentar, 2017, magistrsko delo

Opis: Varstvo osebnih podatkov je danes temeljna pravica, ki se je razvijala počasi, od neobstoječe pravice pa vse do pravice z izjemno širokom področjem uporabe. Zaradi tehnološkega napredka in razvoja novih storitev, trenutni predpisi o varstvu osebnih podatkov ne sledijo več temu napredku in s tem ne morejo nuditi zadovoljivih odgovorov na sodobne praktične dileme, posledično pa je s tem ogrožena tudi temeljna pravica do varstva osebnih podatkov vsakega posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Maja 2016 so bili v Uradnem listu Evropske unije objavljeni trije akti Evropskega parlamenta in Sveta, ki bodo v prihodnje določali status naših osebnih podatkov, pri čemer je potrebno izpostaviti Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov, katere namen je varstvo posameznikov in hkrati prost pretok podatkov znotraj EU. Nekatera področja bodo urejena bistveno drugače, kot so bila v dosedanji ureditvi, kar se bo zrcalilo predvsem v praksi - reforma prinaša t.i. pravico do pozabe, pravico do prenosljivosti, obveznost obveščanja o kršitvah in pravila glede obravnave kršitev, ki presegajo meje ene države članice, jasnejšo opredelitev posameznikovega soglasja k obdelavi osebnih podatkov, podrobneje so tudi opredeljene splošne obveznosti upravljavcev in obdelovalcev. Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov predvideva tudi nadaljnjo širitev področja uporabe varstva podatkov EU v tretje države. V praksi bo zelo pomembno, kako bodo države članice pristopile k prenašanju novih določb v nacionalno zakonodajo ter katera področja obdelave osebnih podatkov bo posamezna članica še lahko uredila ločeno. Upamo lahko, da bo Slovenija še naprej ohranjala visoko raven varstva osebnih podatkov.
Ključne besede: varstvo osebnih podatkov, reforma varstva osebnih podatkov, Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, pravica posameznika, soglasje posameznika, upravljavec osebnih podatkov, Ščit zasebnosti, pravica do pozabe, pravica do prenosljivosti podatkov.
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 289; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

75.
Pojem delavca v pravu Evropske unije
Sandra Gobec, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavan pojem delavca v pravu EU. Ta pojem služi določitvi personalne veljavnosti delovnega prava EU. Ko je osebi priznan status delavca, je upravičena do posebnega varstva. V pravu EU ni enotne opredelitve tega pojma, temveč se spreminja glede na področje uporabe. Pojem delavca v smislu člena 45 PDEU je avtonomen pojem prava EU. Za delavca se šteje oseba, ki določeno obdobje za plačilo opravlja storitve v korist in po navodilih druge osebe. Enaka široka opredelitev se uporablja na področju enakega plačila in na nekaterih drugih področjih, na katerih direktive pojma delavca izrecno ne definirajo (varstvo materinstva in starševstva, kolektivni odpusti, organizacija delovnega časa), v primeru Direktive o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela pa četudi se na podlagi besedila direktive zdi, da je opredelitev pojma delavca rezervirana za nacionalne pravne sisteme. Na večini drugih področij Sodišče Evropske unije definiranje pojma delavca v smislu direktiv prepušča državam članicam in ga ne šteje za avtonomen pojem prava EU. Kljub temu pa polni učinek direktiv in splošnih načel prava EU postavljata omejitve diskreciji, ki jo imajo države članice.
Ključne besede: delavec, samozaposleni, delovno razmerje, delovnopravno varstvo, delovno pravo EU, prosto gibanje delavcev, načelo enake obravnave, Sodišče Evropske unije
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 142; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

76.
Ugotavljanje obstoja delovnega razmerja v Republiki Sloveniji
Tjaša Jager, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom Ugotavljanje obstoja delovnega razmerja v Republiki Sloveniji bralca seznani s problematiko razmejitve oseb, ki delo opravljajo v odvisnem delovnem razmerju v relaciji do samozaposlenih oseb, poseben poudarek pa se daje podrejenosti delavca, ki je hkrati tudi temeljni razlikovalni kriterij v odnosu do samozaposlenih. Do delovnopravnega varstva so upravičene le osebe, ki delo opravljajo na temelju pogodbe o zaposlitvi in so v delovnem razmerju. V praksi pa je vse bolj razširjen pojav prikritih delovnih razmerij, v okviru katerih se delo opravlja na temelju raznih pogodb civilnega prava, četudi ima takšno razmerje vse značilnosti delovnega razmerja. Navidezni samozaposleni se predvsem zaradi stanja na trgu dela in posledično slabih možnosti drugih oblik zaposlitve sodnega varstva ne poslužujejo v zadostni meri. Odločanje o obstoju delovnega razmerja pa nedvomno predstavlja izredno kompleksno ter pravno zahtevno vprašanje delovnega prava. Uveljavljanje in dokazovanje obstoja delovnega razmerja je oteženo zaradi nejasnih, nepreglednih in izredno zapletenih pravil glede postopka, še posebej na področju rokov za uveljavljanje sodnega varstva. Področje obravnavane tematike je v slovenski zakonski ureditvi izredno pomanjkljivo urejeno, večino pravil pa je razvila in uveljavila sodna praksa. Sodišča so modernizirala definicijo delovnega razmerja in glede materialnopravnih vprašanj obstoja delovnega razmerja razvila bogato prakso. V sodni praksi so se kot pokazatelji obstoja delovnega razmerja uveljavile določene okoliščine opravljanja dela, ki so pravno relevantne pri odločanju o obstoju delovnega razmerja. Za zagotovitev doslednega spoštovanja delovnopravnih pravil na področju prikritih delovnih razmerjih bi bilo potrebno zakonsko urediti in prilagoditi procesna pravila glede rokov in zahtevkov na področju uveljavljanja obstoja delovnega razmerja, s čimer bi olajšali dostop do sodišča, obenem pa izboljšati inšpekcijsko nadzorstvo.
Ključne besede: delovno razmerje, domneva obstoja delovnega razmerja, načelo prednosti dejstev, omejitev avtonomije volje, elementi delovnega razmerja, osebna podrejenost, Priporočilo MOD št. 198, prikrito delovno razmerje, samozaposleni.
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 187; Prenosov: 45
.pdf Celotno besedilo (1,92 MB)

77.
Patentiranje v rastlinski biotehnologiji - kmetijska izjema
Maja Planinc, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava institut kmetijske izjeme kot eno izmed vidnejših pridobitev v rastlinski biotehnologiji in v tem pogledu tudi kot pridobitev v pravu intelektualne lastnine. V skladu s to izjemo lahko kmet uporablja rastlinski zaščiten material za uporabo v poljedelstvu. Izjema pa hkrati vključuje tudi dovoljenje, da kmet svoje pridelke iz zaščitenega materiala uporablja za nadaljnje razmnoževanje na svoji kmetiji. Teorija si je na področju instituta kmetijske izjeme enotna, vendarle pa je opaziti velike težave v uporabi pravila v praksi. V magistrskem delu je zato institut kmetijske izjeme analiziran v luči sodnih odločb Sodišča EU. Ker se institut kmetijske izjeme pojavlja tako pri žlahtniteljski pravici kot pri patentu, je v magistrskem delu najprej predstavljeno, kako se pravici med seboj razlikujeta in kakšna je uporaba kmetijske izjeme pri eni in pri drugi pravici. Ugotoviti je, da je ena izmed šibkosti tega instituta sistem nadzora, ki postavlja velik konflikt v razmerju imetnik pravice – kmet, zato je treba vzpostaviti neodvisne organe, ki bi nadzor opravljali. Prav tako se določene težave pojavljajo v zvezi z vsebino in obsegom nadomestila pri kmetijski izjemi, zato je nujen nov ali pa posodobljen izvedbeni predpis, ki bi to uredil. V sklopu analize so predstavljene možnosti izboljšanja instituta kmetijske izjeme. Ugotoviti je, da so predpisi, ki področje urejajo skopo zapisani, zato jih je v celoti treba posodobiti. Prav tako je ugotoviti, da med državami članicami prihaja do razlik v ureditvi tega področja, zato prihaja do različnih interpretacij nekaterih določb. Kljub težavam v praksi pa je glede na aktualnost biotehnologije v svetu optimistično posodobitve instituta glede takšnih pomanjkljivosti pričakovati.
Ključne besede: kmetijska izjema, kmetijski privilegij, rastlinska biotehnologija, patent, žlahtniteljska pravica, pravice intelektualne lastnine, Direktiva 98/44, Uredba 2100/94, Uredba Komisije 1768/95
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 188; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (881,34 KB)

78.
Postopek odvzema poslovne sposobnosti z analizo aktualne sodne prakse
Anja Majcenič, 2017, magistrsko delo

Opis: Poslovna sposobnost spada med temeljne atribute fizičnih oseb, ki je povezana z vsemi področji posameznikovega življenja in na podlagi katere lahko oseba samostojno sklepa pravne posle, pridobiva pravice in se zavezuje. Veljavna slovenska zakonodaja še vedno predvideva možnost odvzema poslovne sposobnosti, ki radikalno posega v človekovo življenje. Poslovna sposobnost se lahko deloma ali popolnoma odvzame polnoletni osebi, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, ni sposobna skrbeti sama zase, za svoje pravice in koristi. Postopek se praviloma začne na predlog upravičenega predlagatelja ali po uradni dolžnosti sodišča. Kadar sodišče v izvedenem postopku ugotovi izpolnjenost pogojev za odvzem poslovne sposobnosti, izda sklep in ga pošlje pristojnemu Centru za socialno delo, ta pa osebo postavi pod skrbništvo in ji določi skrbnika. Oseba s popolno odvzeto poslovno sposobnostjo v pravnem prometu ne more več samostojno nastopati, medtem ko je oseba z delno odvzeto poslovno sposobnostjo postavljena v položaj mladoletnika med petnajstim in osemnajstim letom. Centru je v tem primeru omogočena določitev pravnih poslov, ki jih sme oseba z delno odvzeto poslovno sposobnostjo skleniti samostojno in brez odobritve skrbnika, vendar bi zaradi možnosti prekomernega posega v človekove pravice to moralo storiti že sodišče. Z odvzemom poslovne sposobnosti se globoko poseže v posameznikove osebnostne pravice, zato je v skladu z ureditvami modernih držav nujna odprava odvzema poslovne sposobnosti in prenova področja skrbništva za odrasle osebe. Prve spremembe se obetajo z začetkom veljavnosti Družinskega zakonika, vendar bi bila potrebna celovitejša reforma, na podlagi katere bi država osebam zagotavljala pomoč samo za tista življenjska področja oz. zadeve, kjer bi jo te dejansko potrebovale in ki bi se presojala glede na okoliščine vsakega posameznega primera.
Ključne besede: pravna sposobnost, poslovna sposobnost, popolni odvzem poslovne sposobnosti, delni odvzem poslovne sposobnosti, center za socialno delo, skrbništvo.
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 193; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (728,44 KB)

79.
Pojem vmesne sodbe z razmejitvijo do prejudicialnega vprašanja in analiza sodne prakse
Rebeka Žirovnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Kadar sodišče odloča o dajatvenem ali oblikovalnem zahtevku mora najprej razčistiti, ali obstoji pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari. To stori s postavitvijo predhodnega vprašanja. Predhodno vprašanje je vprašanje obstoja ali neobstoja neke pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Od rešitve predhodnega vprašanja je odvisna odločitev v glavni stvari. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Pravni učinek ima samo v konkretni pravdi. Sodišče svoje stališče oziroma odločitev o predhodnem vprašanju navede v obrazložitvi sodbe. To pomeni, da je brez učinka pravnomočnosti, saj pravnomočen postane le izrek sodbe. Zato ne veže strank in sodišča v morebitni kasnejši pravdi glede drugih zahtevkov iz istega pravdnega razmerja. V interesu strank pa je lahko, da se obstoj prejudicialnega pravnega razmerja ne reši le z učinkom v konkretni pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti. Tako bi odločitev o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja zavezovala tudi v vseh morebitnih kasnejših pravdah glede drugih zahtevkov iz tega razmerja. Kadar je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšno pravno razmerje, ki je postalo med pravdo sporno, lahko tožnik uveljavlja s tožbo poleg obstoječega tudi nov tožbeni zahtevek. Z njim zahteva ugotovitev, da tako razmerje obstaja ali ne obstaja. Temu zahtevku pravimo vmesni ugotovitveni zahtevek. Namen tega je strankam omogočiti, da dosežejo, da sodišče tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odloči v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti. Toženec lahko, isti učinek doseže z ustrezno nasprotno tožbo.
Ključne besede: predhodno vprašanje, prejudicialno vprašanje, vmesna sodba, vmesni ugotovitveni zahtevek
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 115; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (468,26 KB)

80.
Razpolaganje s stvarnim premoženjem države in občin
Hermina Ocvirk, 2017, diplomsko delo

Opis: Država in občine kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti imajo v lasti tako po številu kot tudi po vrednosti obsežno stvarno premoženje. Med stvarno premoženje pa prištevamo tako premičnine kot nepremičnine. Zaradi obsežnosti stvarnega premoženja je predpogoj preudarno in gospodarno ravnanje. Enovita zakonodaja je tako nujen pogoj, da se sistematično in enovito uredi postopke pridobivanja, razpolaganja in upravljanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti ter pripomore h gospodarnejšem in bolj transparentnem upravljanju in razpolaganju s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Še vedno, kljub sprejetem Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti ter Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki sta skupaj zelo pripomogla k sistematičnem normativnem urejanju na področju stvarnega prava v lasti države in samoupravnih lokalnih skupnosti, je po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije na seznamu upravljavcev nepremičnin vpisanih več kot 450 upravljavcev nepremičnega premoženja Republike Slovenije, kar ima za posledico neenotnost in nepreglednost ravnanj ter tako onemogoča usklajeno in gospodarno nepremičninsko politiko. Po mojem mnenju kljub razmeroma enoviti in sistematsko dobro urejeni zakonodaji, imamo razmeroma nizko realizacijo letnega načrta ravnanja, ki pa zopet mislim da ne gre govoriti zgolj o objektivnih okoliščinah in opravičevati dejstvo nizke realizacije na podlagi nizke gospodarske rasti, saj menim da se le-ta odraža zgolj deloma. Poraja se vprašanje ali upravljavci nepremičnine, ki jih trajno ne potrebujejo, ''na zalogo'' uvrščajo v letne načrte, in sicer za primer ko bi se kupec ali poslovna priložnost morebiti v določenem letu vendarle pojavila.
Ključne besede: država, lokalne samoupravne skupnosti, razpolaganje s stvarnim premoženjem, stvarno premoženje
Objavljeno: 03.11.2017; Ogledov: 137; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (214,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici