SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


71 - 80 / 2182
Na začetekNa prejšnjo stran45678910111213Na naslednjo stranNa konec
71.
Zaznamba vrstnega reda s pregledom sodne prakse
Tamara Farazin, 2017, diplomsko delo

Opis: Zemljiškoknjižno pravo in pravni institut zemljiške knjige predstavljata na področju nepremičninskega pravnega prometa ključen dejavnik. Zemljiška knjiga s svojimi načeli, predvsem z načelom javnosti, vsakomur omogoča vpogled in pridobitev zemljiškoknjižnih podatkov o določeni nepremičnini. V povezavi z načelom javnosti, zemljiška knjiga izključuje, da bi se stranke lahko sklicevale na nepoznavanje dejanskih pravnih dejstev in pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. Tako lahko kupec pred nakupom nepremičnine v zemljiški knjigi preveri, če je ta obremenjena s kakšno pravico, ki bi po nakupu bremenila njega (npr. hipoteka). Na prvi pogled pravni institut zemljiške knjige daje vtis, da se z vpisom in pridobitvijo določene knjižne pravice zagotovi popolno varstvo strank v zvezi s posli z nepremičninami. Poudariti moramo, da čeprav velikokrat vknjižbo v prvi vrsti pogovorno označujemo kot najpomembnejšo in morda celo kot edino vrsto vpisa, še zdaleč ni tako. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) zraven vknjižbe, kot vrste glavnega vpisa, pozna tudi predznambo, zaznambo, ter dva pomožna vpisa, plombo in poočitev. V središče svoje diplomske naloge sem postavila zaznambo vrstnega reda, saj je ta izrednega pomena v pravnem prometu z nepremičninami. Je eden izmed glavnih vpisov v zemljiško knjigo, pri katerem je najpomembnejša objava in vpis določenih pravno pomembnih dejstev ali osebnih lastnosti imetnika. S tem z zaznambo vrstnega reda dosežemo varovanje vrstnega reda pridobitve pravice, katere vpis bo predlagan pozneje, to je s trenutkom, od katerega zaznamba učinkuje. Poenostavljeno lahko povemo, da kdorkoli, ki pridobi kakršnokoli knjižno pravico za tem, ko je zaznamba že pridobila učinke, se na nepoznavanje pravnega dejstva v zvezi z nepremičnino ne more sklicevati.
Ključne besede: zaznamba vrstnega reda, vrste glavnega vpisa, zemljiška knjiga, Zakon o zemljiški knjigi.
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 238; Prenosov: 35
.pdf Polno besedilo (570,80 KB)

72.
Uporaba 64. člena Stvarnopravnega zakonika v sodni praksi
Mario Niderl, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obsega obravnavo instituta pridobitve lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe in pregled sodne prakse. V našem pravnem redu je razpolagalna sposobnost eden od temeljnih pogojev za prenos lastninske pravice. Vendar pa tudi naša stvarnopravna zakonodaja, podobno kot večina evropskih, na premičninskem področju omogoča tudi pridobitev lastninske pravice od nelastnika, torej nekoga ki nima razpolagalne sposobnosti, predvsem s ciljem, da se čim bolj varuje pravni promet in s tem dobroverni pridobitelji. Možnost pridobitve lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe, je predvidena v 64. členu Stvarnopravnega zakonika, pod naslovom »Posebni primeri pridobitve«. Vendar pa je pomembno poudariti, da je mogoče pridobiti lastninsko pravico kljub dejstvu, da ni izpolnjena predpostavka razpolagalne sposobnosti le, če so izpolnjeni vsi kumulativno postavljeni pogoji, kot jih določa zakon. V diplomskem delu so razčlenjeni vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe, vključena je tudi sodna praksa, ki v je skozi sodne odločbe vzpostavila merila za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe. Predvsem so se sodišča skozi sodne odločbe ukvarjala s presojo dobrovernosti pridobitelja lastninske pravice, nekaj sodnih odločb se nanaša tudi na druge zakonske pogoje. V zaključku diplomskega dela, je na kratko predstavljena problematika protipravno prilaščenih vozil in uporaba instituta pridobitve lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe v postopkih zasega takih vozil s strani državnih organov ter postopkih vračanja le teh. Na kratko so predstavljeni tudi pogoji za odškodninsko odgovornost v primeru protipravnih zasegov oziroma morebitnih nepravilnosti pri vračanju zaseženih vozil njihovim lastnikom.
Ključne besede: lastninska pravica, pridobitev lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe, dobrovernost, odplačnost, protipravna prilastitev, zaseg, odškodninska odgovornost
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 204; Prenosov: 13
.pdf Polno besedilo (761,77 KB)

73.
PRAVICA OTROKA DO ZASEBNOSTI
Tamara Bubnjar, 2016, diplomsko delo

Opis: Otroku kot odraslemu človeku pripadajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine, zato mu pripada tudi pravica do zasebnosti. Zaradi otrokove duševne in tudi telesne nezrelosti mu je potrebno nuditi posebno zaščito in skrb, da ne pride do kršitev njegovih pravic.
Ključne besede: otrok, pravica do zasebnosti, otrokove pravice, šola, starši, sodno varstvo, poslovna sposobnost, procesna sposobnost.
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 203; Prenosov: 27
.pdf Polno besedilo (304,57 KB)

74.
NEDOLOČEN SPOL OTROKA - PRIKAZ NEMŠKE IN AVSTRALSKE PRAVNE UREDITVE
Sandra Zadravec, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je obravnavana tematika nedoločenega spola otroka, ki je izziv spolni dihotomiji družbe, kjer priznavajo le moški in ženski spol. To, da družbe priznavajo le dva spola, ne pomeni, da druge oblike spola ne obstajajo, kar potrjujejo tudi biomedicinske raziskave. Že takoj ob rojstvu ali tudi pred, nas ljudje začnejo umeščati v sisteme, dodeljevati vloge ter pripisovati značilnosti glede na spol. V skladu z našim spolom nam potem izberejo tudi ime ter uskladijo njihov pristop ter obnašanje. V primeru, da se rodi interspolen otrok, je prisotna zmeda. Otroci in sprva predvsem starši se s tem stežka soočajo, saj svet o tem ni veliko poučen. Medicina to stanje dojema kot patologijo, kot motnjo v razvoju spola, zato zdravstveno osebje kolikor hitro je mogoče, potem poskuša ''normalizirati'' stanje posameznika, da se ohrani predpostavka o obstoju dveh spolov. Izziv spolni dihotomiji so tudi transseksualci, ki so prav tako zajeti v diplomski nalogi. Po mnenju strokovnjakov, gre v tem primeru za motnjo spolne identitete. Transseksualna oseba zavrača svoj biološki spol ter si želi, da bi bila nasprotnega spola. Tako interseksualci kot transseksualci so dokaz, da je spolni binarizem družbeni dogovor kulture, ki z neodobravanjem, usmerjanjem vsakršnih odstopanj ali kakšnim drugim načinom poskuša ohraniti spolno dihotomijo. Z zavedanjem in ozaveščanjem slednjega, so nekatere države postale bolj odprte ter že pravno priznavajo nedoločen spol otroka (Nemčija) oziroma oznako X (Avstralija), v kolikor se oseba identificira drugače kot s spolom, ki ji je bil pripisan ob rojstvu ali še kot dojenčku ali pa z družbenim spolom, ki ni ne moški ne ženska.
Ključne besede: biološki spol, družbeni spol, interseksualnost, transseksualnost, spolna dihotomija, binarni sistem, tretji spol
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 228; Prenosov: 58
.pdf Polno besedilo (1,29 MB)

75.
Prost pretok blaga po odločbi sodišča EU v zadevi Ålands Vindkraft
Sabina Rogan, 2016, diplomsko delo

Opis: Zagotoviti prost pretok blaga med državami članicami brez ovir je temeljno načelo Evropske unije. Prost pretok blaga zajema tudi prost pretok električne energije, kljub temu, da bi marsikdo najverjetneje podvomil v elektriko kot pojem blaga. Sodišče EU je v sodni praksi potrdilo, da je elektrika blago. Posledično to pomeni tudi, da so ukrepi, ki omejujejo električno energijo, zajeti v obseg členov Pogodbe o delovanju EU, ki urejajo prost pretok blaga in prepovedujejo kakršnekoli ukrepi, ki bi to preprečevali. Poleg zagotovitve prostega pretoka blaga, je tudi vzpostavitev skupnega energetskega trga eden izmed najpomembnejših ciljev Evropske unije, EU pa si za vzpostavitev omenjenega trga prizadeva znotraj energetske politike EU. V okviru energetske politike si EU poleg tega, da si prizadeva vzpostaviti skupni energetski trg, prizadeva tudi spodbujati uporabo obnovljivih virov energije, kar je posledica vedno večje zavesti o pomembnosti varstva okolja in nevarnosti podnebnih sprememb. Obnovljivi viri energije so danes eden izmed najpomembnejših elementov za doseganje enega izmed v sodobnem času najpomembnejšega cilja EU, tj. varstva okolja in preprečevanja podnebnih sprememb. Kljub prizadevanjem EU za skupni energetski trg, pa ta cilj ostaja še naprej le cilj, ki ga je potrebno doseči v prihodnosti. Tudi sama zakonodaja EU, predvsem Direktiva 2009/28/ES o spodbujanju uporabe obnovljivih virov energije, ki je trenutno eden izmed najpomembnejših aktov na tem področju, upočasnjuje doseganje tega cilja. Direktiva namreč dopušča državam članicam ukrepe, ki omejujejo prost pretok električne energije, pri čemer pa se postavlja vprašanje skladnosti sekundarne zakonodaje s primarno zakonodajo EU. Družba Ålands Vindkraft je finski proizvajalec električne energije in je zaprosila za dodelitev zelenih certifikatov za proizvajanje električne energije iz obnovljivih virov na Švedskem. Švedski nacionalni program podpore, ki določa dodelitev zelenih certifikatov za proizvajanje elektrike iz obnovljivih virov, pridržuje upravičenost do dodelitve zelenih certifikatov za družbe, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov, ki se nahajajo na švedskem ozemlju. Družba Ålands Vindkraft je vložila tožbo pri Upravnem sodišču v Linköpingenu zoper švedsko agencijo za energijo Energimyndigheten, pri čemer je trdila, da švedsko pravo s tem, ko pridržuje dodelitev zelenih certifikatov le za domače proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov, krši člen 34 PDEU in da tak ukrep ne more biti opravičen na podlagi varstva okolja. Upravno sodišče je kasneje postavilo tri ključna predhodna vprašanja Sodišču EU. Sodišče EU je v sodbi sicer ugotovilo, da nacionalni program podpore Švedske za spodbujanje nacionalne proizvodnje zelene električne energije, ki je v skladu z Direktivo 2009/28/ES, da gre za ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve, vendar pa je poudarilo, da je ukrep opravičen iz razloga varstva okolja. Sodišče EU je torej neposredno diskriminatoren ukrep opravičilo na podlagi obvezne zahteve in ne na podlagi 36 PDEU.
Ključne besede: Prost pretok blaga, notranji trg, Evropska Unija, zadeva Ålands Vindkraft nacionalni programi podpore za dodelitev zelenih certifikatov, pridobivanje energije iz obnovljivih virov, ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve, zavrnitev dodelitve zelenih certifikatov za proizvodne naprave izven ozemlja zadevne države članice.
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 207; Prenosov: 9
.pdf Polno besedilo (306,21 KB)

76.
PRIZNANJE KAZNIVEGA DEJANJA-KRIMINALISTIČNI IN PRAVNI VIDIKI
Gašper Tarman, 2012, diplomsko delo

Opis: Namen naloge je prikazati pojem priznanja z različnih vidikov in ugotoviti, kakšen vpliv ima na preiskovalce kaznivih dejanj in potek kazenskega postopka. Uvodno poglavje na kratko opisuje, kakšno vlogo ima priznanje v različnih fazah kazenskega postopka. Izpostavljeni so nekateri problemi, ki se lahko pojavljajo pri pridobivanju priznanja in vplivajo na nadaljnji potek postopka. V drugem poglavju je opredeljen pojem priznanja. Na kratko so opisane različne oblike priznanja in razlogi, zaradi katerih storilec prizna dejanje. Prikazan je pomen priznanja v predkazenskem in kasneje v kazenskem postopku. Tretje poglavje opisuje postopek zbiranja obvestil od oseb v informativnem pogovoru, ki je neformalne narave, in postopek zaslišanja, ki je natančno določen in predpisan v zakonu. Omenjeni so nekateri problemi in omejitve, s katerimi se soočajo preiskovalci pri pridobivanju priznanja od domnevnih storilcev. V nadaljevanju je opisano dokumentiranje izjav po koncu zbiranja obvestil ali zaslišanja in predstavljena pravna podlaga, ki omogoča organom pregona zbiranje informacij o kaznivem dejanju in storilcu. Na koncu poglavja je omenjena pravica do zagovornika, ki predstavlja eno izmed temeljnih pravic posameznika in ima pomembno funkcijo v kazenskem postopku. V četrtem poglavju so prikazani vzroki za spreminjanje izjav in preklic priznanja osumljenca ali obdolženca v kasnejšem postopku. Nakazane so možnosti, ki lahko zmanjšajo število spremenjenih izjav in kasnejših preklicev priznanj tako v predkazenskem kot v kazenskem postopku. Peto poglavje na začetku vsebuje splošen opis dokaznega postopka in pomen priznanja v njem. Predstavljeni so vplivi in posledice, ki jih ima priznanje na trajanje dokaznega postopka. V zaključku poglavja sta obravnavani dve pomembni novosti, ki ju prinaša zakonodaja in imata velik vpliv na trajanje in potek dokaznega postopka. Zadnje poglavje podaja sklepne ugotovitve in opisuje prednosti, ki jih prinaša sprememba zakonodaje.
Ključne besede: priznanje, informativni razgovor, zaslišanje, osumljenec, zagovornik, dokazni postopek, predobravnavni narok
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 123; Prenosov: 8
.pdf Polno besedilo (510,08 KB)

77.
KONVENCIJA O ODPRAVI VSEH OBLIK DISKRIMINACIJE ŽENSK
Tjaša Godunc, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je predstavljena diskriminacija žensk ter njena zakonodajna ureditev. Podrobno je analizirana Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njeno sovpadanje s slovensko zakonodajo (Zakon o enakih možnostih žensk in moških, splošni Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, Zakon o delovnih razmerjih). Analizirana je diskriminacija žensk na področju izobraževanja (pri čemer je ugotovljeno, da te v Sloveniji ni) in zaposlovanja (ugotovljena je razlika v dohodku med moškimi in ženskami). Ključna ugotovitev na področju slovenske zakonodaje in področja zaposlovanja je, da Slovenija spada med države z najnižjo razliko le-tega glede na ostale evropske države.
Ključne besede: konvencija, slovenska zakonodaja, diskriminacija žensk, zaposlovanje, izobraževanje
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 131; Prenosov: 19
.pdf Polno besedilo (1,13 MB)

78.
ZADEVA NOTTEBOHM
Tina Preglav, 2016, diplomsko delo

Opis: Državljanstvo predstavlja posebno razmerje med posameznikom in državo, zaradi katerega država svojemu državljanu nalaga določene obveznosti, hkrati pa je deležen tudi posebnih ugodnosti. O tem, kdo bo državljan določene države, in pod kakšnih pogoji mu bo država podelila svoje državljanstvo, lahko odloča država sama s svojimi nacionalnimi predpisi. Tej pravici države pravimo suverena pravica. Vendar ta pravica države ni absolutna, saj je država pri svojem odločanju vezana na pravila, ki jih določa mednarodno pravo. Da bi se izognili sporom, ki nastanejo, ko dve državi podelita državljanstvo istemu posamezniku in ta situacija ni več omejena v okviru notranje sodne oblasti ene od teh držav, ampak se razteza na mednarodno področje, so razvili določena merila. Prednost so dali tistemu državljanstvu, ki je temeljilo na okrepljenih vezeh med posameznikom in eno od teh držav. Mednarodno sodišče je leta 1955 v zadevi Nottebohm vpeljalo test »pristne in učinkovite vezi« med posameznikom in državo. Nottebohm je bil nemški državljan, ki je poslovno deloval in tudi večino časa preživel v Gvatemali. Tam si je tudi uredil stalno prebivališče in postavil središče svojih poslovnih dejavnosti. Zaradi druge svetovne vojne je leta 1939 odšel v Lihtenštajn in tam zaprosil za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Le to mu je bilo na podlagi izredne naturalizacije tudi podeljeno. Ko pa se je želel vrniti v Gvatemalo, je le ta njegovo vrnitev zavrnila ter mu ni priznala državljanstva nevtralnega Lihtenštajna. Svojo odločitev je Gvatemala oprla na dejstvo, da Nottebohm ni imel tesnejše povezave z Lihtenštajnom. Sodišče je zato zavrnilo zahtevek po diplomatski zaščiti Lihtenštajna in Gvatemali ni bilo potrebno priznati njegovega državljanstva, saj le ta pri podelitvi državljanstva Nottebohmu ni deloval v skladu z mednarodnopravnimi kriteriji.
Ključne besede: državljanstvo, diplomatska zaščita, suverenost, mednarodno pravo, test pristne in učinkovite vezi, zadeva Nottebohm.
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 108; Prenosov: 11
.pdf Polno besedilo (313,56 KB)

79.
MEDNARODNA ODGOVORNOST DRŽAV IN VARSTVO OKOLJA
Barbara Balažic, 2016, diplomsko delo

Opis: Problematika diplomskega dela zajema normativno ureditev na področju varstva okolja in odgovornosti držav pri kršitvi mednarodnih pravil. S kodifikacijo običajnih pravil o splošni mednarodni odgovornosti držav se je doseglo spoštovanje medsebojnih obveznosti in torej delček vsega kar ruši svet, kot celovitost. K urejenosti kršitev mednarodnih obveznosti in pravnih posledic le teh je pripomogla Komisija za mednarodno pravo leta 2001 z Osnutkom pravil o odgovornosti držav. Na drugi strani pa se države z medsebojnim sodelovanjem na mednarodnih konferencah dogovarjajo za dobrobit in ukrepe, ki bi pripomogli k racionalnejšemu ravnovesju med človekovimi interesi in naravnimi dobrinami ter se soočajo s tistimi rešitvami, kjer je moč še kaj spremeniti in popraviti. Konflikt med bogatim severom in revnim oziroma razvojnim jugom sveta, ki vse bolj poglablja revščino in razlike se poleg prekomernega izkoriščenja ter uničevanja okolja zdi zavedno odprto vprašanje, katerega države niso pripravljene dovolj enotno razrešiti. Pri tem vsaka država vztraja pri svoji okoljevarstveni politiki, ki ji zagotavlja kar se da največjo gospodarsko korist in dobiček, prav tako pa se nobena izmed držav ni pripravljena odreči velikemu delu svoje suverenosti. Toda večja skrb, ki na začetku ni bila tako izpostavljena, bi morala biti namenjena prav posamezniku, da ni samo on en in edini gospodar vsega ampak obstajajo tudi naslednje generacije, ki bodo prišle za njim. Državam se nalaga obveznost, da na področju varstva okolja združijo moči skupaj z ostalimi subjekti mednarodnega prava in nevladnimi organizacijami, saj okoljska škoda že dolgo presega nacionalne meje in postaja globalni problem, toda vsa regulacija ostaja samo pri okvirnih sporazumih, ki pa spadajo v soft law in tako državam ne predstavljajo pravne obveze.
Ključne besede: mednarodna odgovornost, Komisija za mednarodno pravo, okoljevarstvena politika, suverenost, mednarodne konference, konflikt, okoljska škoda, revščina
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 111; Prenosov: 20
.pdf Polno besedilo (740,34 KB)

80.
Institut skupinske tožbe
Nastja Jurišič, 2016, diplomsko delo

Opis: Z diplomskim delom podrobneje predstavim institut skupinske tožbe. Kljub mnogim poskusom, da bi se ta institut v pravi obliki uveljavil v kontinentalnem pravnem sistemu, temu do sedaj še ni tako. Skupinsko tožbo v pravi obliki pozna anglosaški pravni sistem. ZDA so bile tiste, ki so razvile in prve prenesle v praktično uporabo institut skupinske tožbe. Skupinska tožba je tožba, kjer na strani tožnikov nastopa več strank, ki so bile oškodovane zaradi enakih škodljivih posledic. Namen združevanja je v prvi vrsti ekonomski, saj imajo posamezni tožniki manjše zahtevke, s katerimi v pravdi ne bi uspeli proti ekonomsko veliko močnejšim podjetjem, na strani katerih je prišlo do prepovedane posledice. Ena izmed glavnih značilnosti skupinske tožb je prav ekonomska premoč tožene stranke. Tožena stranka v postopku je podjetje, njeni zastopniki ali upravljalci. Bodisi obrat podjetja povzroča škodljive posledice okolju, njihovi izdelki na trgu vsebujejo prepovedane snovi, izvajajo pomankljivo storitev ali obljubljajo učinke, katerih se dejansko s proizvodom ne da doseči. Posledice se lahko kažejo na stvareh, v okolju ( Class action) ali na premoženju in zdravju ljudi (massive tort). Tožnike v postopku zastopajo odvetniki. Ti vodijo vse stopnje tožbe, do samega zaključka - izdane sodbe ali sklenjene poravnave. Zadeva se prične odkrivati s samo ugotovitvijo, da ima posamezna stvar ali storitev negativen vpliv ter da povzroča prepovedane posledice. Zagovorniki v tej fazi začnejo s preiskavo in zbiranjem dokazov. Ko so dejstva o negativnih vplivih dodobro raziskana in podprta z dokazi, se začne postopek odkrivanja potencialni oškodovancev, če niso znani že med postopkom preiskave. Obstajata dva različna sistema po katerih so tožniki vključeni v skupinsko tožbo. Po sistemu opt-in so vključeni samo posamezni oškodovanci, ki eksplicitno izjavijo, da želijo biti udeleženi v učinkih izdane sodbe oziroma sklenjene poravnave. Sistem opt-out pa predpostavlja avtomatsko vključitev vseh posameznikov, na katere se negativne posledice raztezajo. Ko so razjasnjena dejstva primera, zagovorniki pripravijo osnutek tožbe, na podlagi katerega predsedujoči sodnik odloča o utemeljenosti skupinske tožbe (kvalifikacija tožbe). Sodišče ima v tej fazi možnost zaslišanja katerokoli od strank ter lahko zahteva predložitev vseh potrebnih dokazov. Sodnik ima na tem mestu možnost tožbo sprejeti ali zavrniti. Če je tožba sprejeta gre zadeva dalje v odločanje pred poroto. Kar 90% vseh primerov skupinskih tožb ne dočaka postopka pred poroto, saj stranki že v predhodni fazi skleneta poravnavo. Poravnava je najznačilnejši element skupinske tožbe v ameriškem pravnem sistemu. Z njo se stranke pogodijo o višini odškodnine in ostalih stroških postopka. Ko pride do poravnave je zadeva zaključena. Če je primer takšnih razsežnosti, da so posledice vidne v večih zveznih državah govorimo o globalni poravnavi. Problem nastane pri t.i. "izsiljenih poravnavah". Tožena stranka se želi čimhitreje poravnati, da se zadeva zaključi, zagovorniki pa prepogosto prehitro pristanejo na poravnave, s prenizkim zneskom odškodnine. Lahko bi rekli, da je možnost zlorab v nekakšnem sorazmerju s pozitivnimi lastnostmi, ki ji prinaša skupinska tožba.
Ključne besede: Skupine, tožba, zahtevki, poravnava, zagovorniki, odškodnina, škodljive posledice.
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 174; Prenosov: 14
.pdf Polno besedilo (360,75 KB)

Iskanje izvedeno v 0.36 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici