SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


51 - 60 / 2182
Na začetekNa prejšnjo stran234567891011Na naslednjo stranNa konec
51.
Primerjalnopravno vrednotenje ženskega vprašanja v antiki (Grčija-Rimska država)
Dunja Kokol, 2017, diplomsko delo

Opis: Za jasnejšo predstavo o položaju in situaciji žensk v antiki sem se osredotočila na primerjavo družbene situacije v stari Grčiji in rimski državi, saj ti dve civilizaciji predstavljata začetke formiranja držav in demokracije in s tem posledično državljanstva, političnih pravic in kultivirane družbe kot jo poznamo danes. Družbeno stanje takratnega časa in takratni aktualni dogodki, ki pričajo o situiranosti žensk, so podkrepljeni in dokumentirani s pisnimi viri, kar omogoča lažje raziskovanje. Takratnemu času je bila primerna tudi pravna terminologija, ki sem jo poskušala obrazložiti tako za antično Grčijo kot za rimsko državo. Nekateri pravni termini so se nanašali na enako problematiko tako v Grčiji kot v Rimu, definicija nekaterih istih terminov pa se je v obeh državah razlikovala. Analitični del diplomske naloge sem opravila s pomočjo pravnozgodovinske in primerjalnopravne raziskovalne metode in s pomočjo deskripcije poskušala odgovoriti na vprašanje žensk v politiki, samostojnosti, odnosu do lastnine, njihovem statusu znotraj zakonske zveze in znotraj pravne varnosti. Na podlagi slednjih sem ugotovila, da o zgodovinskem ženskem vprašanju v antični Grčiji in rimski državi ne moremo razpravljati, saj se je sam pojem ženskega vprašanja začel razvijati šele v času francoske revolucije.
Ključne besede: antika, žensko vprašanje, ženske pravice, pravo, terminologija
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 125; Prenosov: 24
.pdf Polno besedilo (298,14 KB)

52.
Dokazni postopek, primerjalnopravna ureditev kazenskega postopka Združenih držav Amerike in Republike Slovenije
Maja Šeruga, 2017, magistrsko delo

Opis: Dokazni postopek kot ena izmed faz kazenskega postopka je njegov pomemben del, saj so predstavljeni dokazi oziroma dokazna sredstva podlaga za kasnejšo odločitev v konkretni kazenski zadevi. Gre za psihološki proces, ki se giblje med določenimi stopnjami verjetnosti ter katerega namen je dognanje resnice. Resnico o obstoju pomembnega dejstva pa lahko pridobimo iz dokaznih sredstev. Namen dokaznega postopka je ugotovitev pravno pomembnih dejstev za zakonito sodbo. V kontinentalnih pravnih redih velja sodnik kot aktivni in pasivni subjekt postopka, kjer priskrbuje dokaze po uradni dolžnosti, medtem ko v anglo-ameriških sistemih te pristojnosti zbiranja dokazov ne poznajo. Preko zagovora in zaslišanja obdolženca, prič, izvedencev in listin pridemo do ugotovitve obstoja dejstev, ki kasneje služijo kot podlaga za odločitev sodišča. Vendar vsak dokaz tudi ni zakonito pridobljen, moramo se zavedati dejstva, da če sodišče želi priti do zakonite odločbe, jo mora pridobiti na podlagi zakonito pridobljenih dokazov. Torej nezakoniti dokazi ne smejo biti podlaga za odločanje o kazenski odgovornosti obdolženca. Ti nezakoniti dokazi so predmet ekskluzije ali izločitve dokaza iz kazenskega postopka, saj sodišče ne sme uporabiti zoper obdolženca neustavno ali nezakonito pridobljenih dokazov. Vendar vsako pravilo pozna določene izjeme, ki jih je razvila predvsem ameriška sodna praksa in jih kontinentalni pravni sistemi ne poznajo. Kadar pa do ekskluzije dokazov ne pride pravočasno, obstaja določena nevarnost psihološke okužbe sodišča z nezakonitimi dokazi in nevarnost odločanja o zadevi na podlagi teh nedovoljenih dokazov. Zato bo v nalogi predstavljen slovenski sistem, kot predstavnik kontinentalne skupine sistemov, in ameriški sistem, na podlagi teh dveh bodo podane razlike med enim in drugim. Čeprav v obeh sistemih prihaja do sodbe, še ne pomeni, da je sam potek postopka, kako je prišlo do te odločitve, enak v obeh sistemih.
Ključne besede: dokazni postopek, ekskluzija dokazov, nezakoniti dokazi, psihološka okužba, doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, sodnik, Združene države Amerike, porota, argumentacija sodbe.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 138; Prenosov: 19
.pdf Polno besedilo (1,34 MB)

53.
Analiza sklenitev in razvez mešanih zakonskih zvez
Urška Glažar Novak, 2017, magistrsko delo

Opis: Institut zakonske zveze je eden temeljnih pojmov znotraj družinskega prava. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zakonsko zvezo definira, kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moža in žene. Kadar sklepajo zakonsko zvezo v Republiki Sloveniji (RS) slovenski državljani, morajo biti za veljavno sklenitev zakonske zveze izpolnjeni pogoji in predpostavke, ki jih navaja ZZZDR. V primerih, ko sklepajo zakonsko zvezo slovenski državljani in tujci, torej v primeru mešanih zakonskih zvez, pa moramo uporabiti pravila mednarodnega prava. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) določa, da se pogoji za sklenitev zakonske zveze za vsako osebo presojajo po pravu države, katere državljan je ta oseba ob sklenitvi zakonske zveze, medtem ko se za obliko zakonske zveze uporablja pravo kraja, kjer se zakonska zveza sklepa. Glede oblike sklenitve zakonske zveze, ki je sklenjena v RS se uporabijo pravila ZZZDR in Pravilnika o sklepanju zakonske zveze. Zakonska zveza lahko preneha na enega izmed naslednjih načinov: z razvezo, z razveljavitvijo, s smrtjo enega od zakoncev in z razglasitvijo pogrešane osebe za mrtvo. ZZZDR loči dve vrsti razveze: sporazumno razvezo in razvezo s tožbo. Bolj zapletena od ureditve razveze dveh slovenskih državljanov, je ureditev razveze zakonske zveze z mednarodnim elementom, saj se tukaj postavita vprašanji pristojnega sodišča in relevantnega prava, ki naj se v danem primeru uporabi. Vzpostavitev notranjega trga in pristop RS k Evropski uniji (EU), sta vsekakor povzročila tudi porast civilnih pravnih razmerij, ki zadevajo pravo več držav članic EU, zato je bilo tudi na področju zakonskega prava sprejetih več uredb, ki naj bi poenotile in poenostavile postopke, kadar sta zakonca državljana različnih držav EU. Te uredbe so: Uredba BU II bis, Uredba Rim III, Uredba o preživninah in Uredba Rim IV. V obdobju med leti 2010-2015 je bilo število vseh sklenjenih zakonskih zvez v RS, torej mešanih zakonskih zvez in zakonskih zvez, ki so jih med seboj sklenili slovenski državljani, okoli 6000 na leto. Iz podatkov sklepamo, da je število sklenjenih zakonskih zvez na letni ravni dokaj konstantno. Če pa pogledamo sklenjene mešane zakonske zveze, ugotovimo, da njihovo število od leta 2011 nekoliko pada. Pričakovano je, da se bo to število zaradi begunskega vala v Evropo iz leta 2015, v prihodnjih letih spet nekoliko povečalo. Največ zakonskih zvez so slovenski državljani v obdobju med leti 2010-2015 sklenili z državljani Bosne in Hercegovine. Starostno obdobje, v katerem so največ sklepali zakonske zveze, je med 15. in 24. letom. Pri analizi razvez zakonskih zvez ugotovimo, da v obdobju od leta 2010-2015 njihovo število narašča in pada v enoletnih intervalih, vendar je vseskozi okoli 2400 razvez na leto. Število razvez mešanih zakonskih zvez je v zajetem petletnem obdobju praktično vseskozi naraščalo, razen v letu 2013 je zaznati nekolikšen upad. Skupno gledano, je največ razvez mešanih zakonskih zvez med slovenskimi državljani in državljani Bosne in Hercegovine, sledijo razveze z državljani Hrvaške in Srbije. V zajetem obdobju med leti 2010-2015 je do najmanj razvez mešanih zakonskih zvez prišlo v 1. letu trajanja zakonske zveze, največ razvez mešanih zakonskih zvez pa se je zgodilo po 10. letih trajanja zakonske zveze. Glede skupnih otrok lahko povzamemo, da sta se največkrat razvezala zakonca brez otrok, najmanj pa je razvez, kjer so se v zakonu rodili 3 otroci ali več.
Ključne besede: mešana zakonska zveza, sklenitev zakonske zveze, razveza zakonske zveze, ZMZPP, Uredba BU II bis, Uredba Rim III, Uredba Rim IV, statistika
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 186; Prenosov: 27
.pdf Polno besedilo (1,11 MB)

54.
Objektivne meje pravnomočnosti
Aleša Hartman, 2017, magistrsko delo

Opis: Temeljni cilj vsakega civilnega pravdnega postopka je izdaja pravilne sodne odločbe, s katero se avtoritativno in dokončno uredijo sporna pravna razmerja med strankami tako, da se strankam zagotovi pravno varstvo ogroženih ali kršenih pravic. Posledično se s tem vzpostavi tudi pravni red v družbi. Institut pravnomočnosti omogoča, da postane sodna odločba v določenem trenutku nespremenljiva in zavezujoča. Ker pa pravnomočnost ne velja neomejeno, omejena je namreč z mejami, se pri tem postavljajo vprašanja, kateri deli sodne odločbe postanejo pravnomočni (objektivne meje pravnomočnosti), na koga pravnomočna sodna odločba učinkuje (subjektivne meje pravnomočnosti) in na kateri trenutek se pravnomočnost nanaša (časovne meje pravnomočnosti). V prvem delu magistrskega dela je predstavljen institut pravnomočnosti in njegov pomen za civilni pravdni postopek ter celoten pravni red. Drugi del je namenjen osrednji temi magistrskega dela, predstavitvi instituta objektivnih mej pravnomočnosti. Prikazani so osrednji problemi, s katerimi se pri določanju obsega pravnomočnosti in identitete tožbenega zahtevka srečujeta civilna procesna teorija in praksa. V zadnjem delu magistrskega dela je prikazana primerjalnopravna ureditev instituta objektivnih mej pravnomočnosti, natančneje pravna ureditev v Republiki Hrvaški. Raziskane so podobnosti in morebitne razlike tematike navedenega instituta v obeh pravnih redih. V zaključku magistrskega dela so podani sklepi.
Ključne besede: pravnomočnost, objektivne meje, obseg pravnomočnosti, identiteta tožbenega zahtevka.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 146; Prenosov: 22
.pdf Polno besedilo (721,53 KB)

55.
Problematika pretrganja vzročne zveze v odškodninskem pravu
Urška Kapun, 2017, magistrsko delo

Opis: Vzročna zveza je element krivdne in objektivne odškodninske obveznosti. Je vez med protipravnim dejanjem in škodo, čeprav zakon tega posebej ne poudarja in je ne definira. Kadar govorimo o pretrganju vzročne zveze, moramo najprej razjasniti, kdaj je vzročna zveza podana oziroma ni podana. Pri tem si pomagamo s teorijami o vzročni zvezi. Poznamo več teorij, ki se razlikujejo tako glede na zgodovinska obdobja kot glede na avtorje, lahko imajo celo isto bistvo, vendar različno poimenovanje. V praksi sta splošno sprejeti teorija adekvatnosti in teorija o pravno relevantni vzročnosti ali »ratio legis« vzročnosti. Od teorij vzročne zveze, ki se pojavljajo, je odvisno, ali vzročna zveza je ali ni podana. Zaradi raznolikosti primerov se to vprašanje rešuje od primera do primera. V praksi se pojavljajo primeri, ko vzročna zveza sicer je podana, vendar pa odškodninska obveznost ni, ker so se pojavile okoliščine, ki pretrgajo vzročno zvezo. Zakon teh primerov ne našteva taksativno, ampak se presojajo od primera do primera. Te okoliščine so naključja, ko oseba izpolni svoje dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to narekujejo objektivne okoliščine in kot ji omogočajo individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica. Sodna praksa in teorija sta določili, da so lahko naključja neki novi, neodvisni vzroki, ravnanja nekoga tretjega, zdravniške napake ali celo oškodovanca samega. V tem primeru vzročna zveza v naravnem pomenu seveda še obstaja. V pravnem smislu pa je bila vzročna zveza pretrgana in ni več podana kot element odškodninske obveznosti. Spet drugače moramo gledati na morebiten prispevek k škodi, ki jo je povzročil zdravstveni delavec, če pride do zdravniške napake, v primeru zdravljenja poškodbe, ki jo je povzročil nekdo drug, ker moramo zdravstveno napako ločiti od zdravniških komplikacij (zapletov) in primera nesreče (v zvezi z zdravljenjem). V primeru objektivne odškodninske obveznosti vzročne zveze ni treba dokazovati. Posebej je zakonsko urejeno, da je v primeru obveznega cepljenja država objektivno odgovorna za morebitno smrt ali škodo na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij osebe, ki je bila cepljena.
Ključne besede: Odškodninsko pravo, vzročna zveza, pretrganje vzročne zveze, naključje, zdravniška napaka, cepljenje
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 156; Prenosov: 25
.pdf Polno besedilo (1,14 MB)

56.
PROBLEMATIKA NEPROFITNIH NAJEMNIN V DENACIONALIZIRANIH STANOVANJIH
Alen Kurtiš, 2017, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja s problematiko neprofitnih najemnin v denacionaliziranih stanovanjih. Gre za področje Stanovanjskega prava, ki je neadekvatno urejeno že vse od osamosvojitve Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Stanovanjska pravica je bila pravica do družbenega stanovanja , ki je državljanom zagotavljala stalno uporabo stanovanja za njihove osebne potrebe in potrebe njegove družine. Imetniki stanovanjske pravice so v stanovanjih lahko bivali nedoločen čas in za neprofitno najemnino. S prehodom iz socialističnega v demokratični režim je svojo reformo doživela tudi Stanovanjska zakonodaja, v kateri se je uveljavila ustavno zavarovana pravica do zasebne lastnine. Posledično je prišlo do ukinitve stanovanjske pravice. Položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice se je rezultiral v zakonsko določeni obveznosti prvotnih lastnikov, skleniti najemno razmerje z bivšim imetnikom stanovanjske pravice za nedoločen čas in neprofitno najemnino. Bivši imetniki so pridobili upravičenje do neprofitnega stanovanja po samem zakonu (ex lege), ne da bi se preverjalo njihovo gmotno stanje in upravičenost do neprofitne najemnine. Do nje so bili najemniki upravičeni kot bivši imetniki stanovanjske pravice. S tovrstno ureditvijo Stanovanjskega zakona je Vlada RS posegla v upravičenja tako prvotnih lastnikov kot bivših imetnikov stanovanjske pravice. Bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so v prejšnjem režimu, ki je temeljil na družbeni lastnini, mislili, da so stanovanja v katerih bivajo praktično njihova, so bili ob prehodu na demokratičen režim, ki jih je postavil v položaj najemnikov, močno oškodovani, saj njihov položaj najemnikov ni bil primerljiv s položajem imetnikov stanovanjske pravice. Pravico so iskali tako v domačem kot mednarodnem pravnem redu. Med drugim tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). ESČP je na podlagi navedb obeh strank, tako pritožnikov kot vlade RS odločilo, da bivšim imetnikom stanovanjske pravice niso bile kršene pravice in da je bil poseg v njihove pravice sorazmeren s posegom v pravice prvotnih lastnikov, ki sta ga obe skupini morali trpeti kot neizogibne posledice odločitve zakonodajalca, da omogoči, da se po drugi svetovni vojni nacionalizirana stanovanja vrnejo v naravi. Prvotnim lastnikom je bilo potrebno povrniti vsa upravičenja, ki so mu bila odvzeta, to pa je terjalo omejitev pravic bivšim imetnikom stanovanjske pravice, ki so v teh stanovanjih bivali. Spremembe so se prav tako dogajale na domačem pravnem parketu, kjer je svojo vlogo odigralo Ustavno sodišče (v nadaljevanju USRS), ki je s svojo sodno prakso omejilo prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih. Prvotno se je stanovanjsko razmerje po smrti imetnika stanovanjske pravice preneslo na zakonca, zunajzakonskega partnerja ali ožjega družinskega člana. USRS je prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih omejilo zgolj na zakonca ali zunajzakonskega partnerja, z razlago, da je ključna razlika med položaji zakonca oz. zunajzakonskega partnerja in ožjimi družinskimi člani v kvaliteti in namenu skupnosti. Namen zakonske skupnosti je trajno skupno bivanje, tega elementa pa ni mogoče pripisati drugim sorodstvenim vezem. Želja in namen skupnega trajnega bivanja je praviloma le med zakonci, ne pa tudi med drugimi ožjimi družinskimi člani. Avtor v zadnjem delu raziskovalne naloge obravnava Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025, ki v svoji agendi prihodnosti predlaga, da se omilitev položaja prvotnih lastnikov, ki so denacionalizacijski upravičenci, zagotovi z denarno izravnavo (doplačilom najemnine) v razliki med neprofitno in primerno tržno najemnino. Takšen način ureditve bi RS obvaroval pred morebitnimi posegi v upravičenja bivših imetnikov stanovanjske pravice ali prvotnih lastnikov, hkrati pa bi tovrstna rešitev predstavljala znatno manjšo obremenitev za proračun RS, kot če bi država najemnikom zagotovila druga primerna stanovanja.
Ključne besede: Stanovanjska pravica, imetnik stanovanjske pravice, bivši imetniki stanovanjske pravice, prvotni lastniki, denacionalizacijski upravičenci, kršitev človekovih pravic, prenosljivost stanovanjske pravice, ukinitev stanovanjske pravice, Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 158; Prenosov: 20
.pdf Polno besedilo (1,20 MB)

57.
Dogovor o finančnem zavarovanju v luči stvarno pravnih zavarovanj
Miha Šlamberger, 2016, doktorska disertacija

Opis: Direktiva o finančnih zavarovanjih (Direktiva 2002/47/ES) je bila sprejeta z namenom povečanja učinkovitosti zavarovanj na finančnih trgih in posledično povečanja likvidnosti finančnih zavarovanj. Evropska komisija je sledila cilju odstranitve omejitev za učinkovito uporabo dogovorov o finančnih zavarovanjih, tako da je omejila formalnosti pri ustanavljanju in izvrševanju finančnih zavarovanj, podprla zaščito dogovorov o finančnih zavarovanjih pred posledicami pravil insolvenčnih postopkov, dovolila uporabo finančnega zavarovanja kakor, da bi bil prejemnik njihov lastnik, in priznala veljavo strukturi popolnega prenosa pravice v dogovoru o finančnem zavarovanju in dogovora o izravnavi. Direktiva je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o finančnih zavarovanjih, ki je implementiral nekaj prilagoditev obstoječih oblik stvarnopravnih zavarovanj z ustanovitvijo zastavne pravice na finančnih instrumentih ali prenosom finančnih instrumentov v zavarovanje. Kot finančna zavarovanja se tako lahko uporabijo finančni instrumenti, gotovina ali bančno posojilo, pogodbe oz. dogovori o finančnem zavarovanju, pa se lahko sklepajo le med določenimi pravnimi osebami. Namen disertacije je ugotoviti kakšen je položaj dolžnika zaradi posebnih pravil in ali se njegov položaj poslabšuje. Posebna pravila se nanašajo na spremembe v obličnostnih zahtevah ob sklepanju dogovora o finančnem zavarovanju (odprava administrativnih ovir), možnostih posebnih dogovorov o uporabi predmeta zavarovanja, prilastitvi in neto izravnavi v primeru nastopa pogoja izvršitve. Posebno pozornost pa namenjam postopkom unovčitve zavarovanj, saj je direktiva sledila ideji pospešitve neformaliziranih postopkov izvensodnega unovčevanja. Po natančni analizi zakonske ureditve, primerjalnopravnem pregledu ureditev v Avstriji, Nemčiji in Združenem kraljestvu ter analizi obstoječe sodne prakse zaključujem, da se položaj dolžnika zaradi možnosti posebnih dogovorov ni bistveno poslabšal, saj posebni dogovori brez pristanka dajalca zavarovanja niso mogoči. Zgolj podreditev dogovora pod pravila o finančnih zavarovanjih ne zadošča za aplikacijo vseh posebnosti, s čimer ima dajalec zavarovanja vselej možnost vplivati in predvideti svoj položaj ob zadlosti terjatve. Obstoječa pozitivnopravna ureditev sicer zadostno ureja položaj dolžnika, bilo pa bi smiselno v prihodnje natančneje določiti dopustne metode oz. načine vrednotenja finančnih zavarovanj, da bi se odpravili dvomi o morebitni kršitvi prepovedi komisoričnega dogovora, in bi se prilagodile tehnike vodenja nematerializiranih vrednostnih papirjev možnostim posebnih dogovorov o finančnih zavarovanjih.
Ključne besede: finančna zavarovanja, finančni instrumenti, pravica uporabe, prisvojitev, dogovor o neto izravnavi, izvensodna prodaja
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 145; Prenosov: 21
.pdf Polno besedilo (1,83 MB)

58.
PRAVNOPOSLOVNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH: PRIMERJAVA SLOVENSKE UREDITVE Z UREDITVIJO V NEMŠKEM PRAVNEM REDU
Doris Jern, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je zajeta primerjava pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice na premičninah med slovenskim in nemškim pravnim redom in uveljavljenih transfernih sistemih. Oba pravna reda izvirata iz germanske skupine, ampak se med seboj v določenih določbah razlikujta. Posvetili smo se iskanju razlik pri predpostavkah za veljaven prenos lastninske pravice na premičnini, pravnem varstvu odsvojitelja in pravnem varstvu, ki ga uživa tretja oseba v primeru, da pridobi lastninsko pravico od razpolagano nesposobne osebe. Prav tako nas je zanimalo kaj se zgodi z omenjenimi stvarnimi pravicami na premičnini v primeru a non domino pridobitve. Iz diplomskega dela bo razvidna razlika med transfernim sistemom, ki ureja razmerje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom na podlagi abstraktnega načela in med transfernim sistemom, ki to razmerje ureja na podlagi kavzalnega sistema.
Ključne besede: Pravnoposlovni prenos lastninske pravice, pravni posel, premičnina, transferni sistem, načelo kavzalnosti, abstraktno načelo, Slovenija, Nemčija, a non domino.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 110; Prenosov: 10
.pdf Polno besedilo (659,90 KB)

59.
ANALIZA ZAVAROVANJ ŠKODE IZ PROMETNIH NESREČ V EU PO SODBI SODIŠČA EU V ZADEVI VNUK
Sabina Horvat, 2015, diplomsko delo

Opis: Damijan Vnuk je s tožbo zoper Zavarovalnico Triglav d.d. zahteval izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je povzročil zavarovanec Zavarovalnice Triglav in lastnik traktorja, s katerim ga je zbil z lestve in ga pri tem poškodoval. Težava je nastala pri opredeljevanju dejanskega stanja kot uporabo vozila, ki je krito z zavarovanjem po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), vendar nobena določba omenjenega zakona ne opredeljuje samega pojma »uporaba vozila« iz 15. člena ZOZP. Tematika diplomske naloge med drugim zajema torej razlago določb nacionalnih zakonov in aktov Evropske Unije (v nadaljevanju EU) ter jezikovne različice, ki so se pojavile glede pojma »uporaba vozila« v nekaterih državah članicah EU. Prvo in drugostopenjsko sodišče sta tožbo zavrnili z razlago, da v konkretni situaciji traktor s prikolico ni bil uporabljen kot prevozno sredstvo v prometu, zato zavarovanje po 15. členu ZOZP ne krije nastale škode. Nato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU) naslovilo predhodno vprašanje, v katerem ga je zanimala razlaga pojma »uporaba vozila« po členu 3(1) Direktive 72/166/EGS Sveta z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva 72/166 EGS). Med samim postopkom predhodnega odločanja je Sodišče EU ugotovilo, da obstaja več jezikovnih različic razlage Direktive 72/166/EGS in poudarilo, da je potrebno predpise EU razlagati enotno z upoštevanjem teh različic, vendar glede na namen in cilj, ki jim sledi omenjena Direktiva. O konkretni nesreči traktorja s prikolico je Sodišče EU podalo ugotovitev, da je šlo za uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila in da sam traktor s prikolico predstavlja vozilo po Direktivi 72/166/EGS, zato mora biti škoda krita iz zavarovanja, ki ga vsebuje člen 3(1) omenjene direktive. Posebna vprašanja v zvezi z avtomobilskim zavarovanjem so se odprla šele z razsodbo v zadevi Vnuk, saj se je obseg obveznega avtomobilskega zavarovanja razširil tudi na nekatere nesreče in vozila, ki jih prej ni zajemal. Sporna je postala vsebina britanskega Zakona o cestnem prometu (RTA ). V končnem delu naloge tako ugotavljam nekatere spremembe, ki jih je prinesla razsodba na področje avtomobilskega zavarovanja. Posebno sporno je to, da bo od sedaj potrebno z avtomobilsko polico zavarovati na primer električne invalidske vozičke, čistilce tal, golf vozla in celo vozila za prtljago na letališčih.
Ključne besede: zadeva Vnuk, obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, pojem uporabe vozila, Direktiva 72/166/EGS, razlaga predpisov EU, predhodno vprašanje, običajna funkcija vozila.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 83; Prenosov: 3
.pdf Polno besedilo (580,11 KB)

60.
Zastavna pravica na terjatvah, vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah
Marja Zidarič, 2016, diplomsko delo

Opis: Po mnenju dr. Tratnika je zastavna pravica omejena stvarna pravica na točno določeni tuji stvari ali premoženjski pravici, ki služi zavarovanju točno določene terjatve, ki jo ima imetnik zastavne pravice (zastavni upnik) proti lastniku zastavljene stvari oziroma imetniku zastavljene pravice (zastavitelju, zastavnemu dolžniku) ali proti tretji osebi, ki ni sočasno tudi zastavitelj. Če zavarovana terjatev ob dospelosti ni plačana, lahko zastavni upnik zahteva prodajo predmeta zastavne pravice in se poplača iz njene vrednosti. Drugi odstavek 3. člena SPZ dopušča izjemo od pravila, da se premoženjske pravice ne štejejo za stvari in zato na njih niso mogoče ne lastninska ne druge stvarne pravice in sicer je v skladu s to izjemo lahko predmet zastavne pravice tudi premoženjska pravica. Predmet diplomskega dela je zastavna pravica na pravicah in sicer na terjatvah, vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah, predvsem pravice udeležbe v pravni osebi ter prenosljive pravice intelektualne lastnine. Problem pri zastavni pravici na terjatvah je v napakah temeljnega razmerja, pri bodočih terjatvah pa v obvestitvi dolžnika, kar je konstitutivni pogoj za zastavitev terjatve. Pri zastavni pravici na vrednostnih papirjih se težava pojavi, če vrednostni papir ne vsebuje vseh bistvenih sestavin, ter v primeru nelikvidnosti in neprenosljivosti. Prav tako pa morata biti uresničena načelo inkorporacije, kjer lahko upravičenec uveljavlja pravico iz vrednostnega papirja samo skupaj s papirjem ter načelo prezentacije, kjer lahko izpolnitev terjatve iz vrednostnega papirja zahteva proti njegovi predložitvi le njegov zakoniti imetnik. V primeru zastavne pravice na drugih premoženjskih pravicah pa lahko privede do težav, če zastavitelj ne opusti ravnanj, s katerimi bi se zmanjšala vrednost zastavljene pravice.
Ključne besede: Zastavna pravica, terjatev, vrednostni papir, premoženjska pravica, zastavitelj, zastavni upnik
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 64; Prenosov: 10
.pdf Polno besedilo (551,99 KB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici