SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 2188
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
41.
Stavbna pravica v slovenskem in avstrijskem pravu
Mateja Majal, 2017, diplomsko delo

Opis: Stavbna pravica je vstopila v naš pravni red leta 2003 z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika. Je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino. Nastane na podlagi pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice, izdaje zemljiškoknjižnega dovolila in vpisa v zemljiško knjigo. Ker stavbna pravica omogoča različen pravni režim zemljišča in objekta, predstavlja izjemo od temeljnega načela povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit). Diplomsko delo je sestavljeno iz treh delov. Najprej je predstavljena ureditev v rimskem pravu, nato ureditev v slovenskem in v tretjem delu ureditev v avstrijskem pravu. V prvem delu bo na kratko predstavljena ureditev instituta stavbne pravice v rimskem pravu. V drugem delu bo obravnavana ureditev v slovenskem pravu. Najprej bo predstavljeno načelo specialnosti, nato načelo povezanosti zemljišča in objekta. V nadaljevanju bodo predstavljene splošne značilnosti stavbne pravice, njen nastanek, pravice in obveznosti strank, razpolaganje s stavbno pravico, njeno prenehanje in opis stavbne pravice kot posebne pravice uporabe javnega dobra. V zadnjem delu bo obravnavana ureditev v avstrijskem pravu, po enakem ključu kot ureditev v slovenskem. Torej nastanek, pravice in obveznosti strank, razpolaganje in prenehanje stavbne pravice. V zaključku bodo povzete bistvene razlike v ureditvah obeh pravnih sistemov.
Ključne besede: Stvarno pravo, stavbna pravica, superficies solo cedit, zemljišče, zgradba, nastanek stavbne pravice, prenehanje stavbne pravice.
Objavljeno: 16.08.2017; Ogledov: 42; Prenosov: 7
.pdf Polno besedilo (610,36 KB)

42.
Prijava, preizkus in uveljavitev terjatev, zavarovanih s hipoteko, v stečajnem postopku
Maja Natlačen Ivanković, 2017, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je predstaviti prijavo, preizkus in uveljavitev terjatev, zavarovanih s hipoteko, v stečajnem postopku. Stvarnopravna zavarovanja terjatev omogočajo upnikom tako zavarovanih terjatev ugodnejši položaj pred drugimi upniki, ki imajo svoje terjatve sicer zavarovane, vendar s slabšim vrstnim redom, ali pa svojih terjatev niso zavarovali, kar je pomembno zlasti v primeru dolžnikove insolventnosti. Skozi diplomsko delo je razložen pomen insolventnosti, stečajnega postopka, stvarnopravne podlage za nastanek ločitvene in izločitvene pravice, ter pomen dvostransko neizpolnjenih pogodb in izpodbojnih pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ureja oziroma določa pravila stečajnega postopka, prijavo zavarovane terjatve in ločitvene pravice, preizkus ločitvene pravice in poplačilo ločitvenih upnikov iz posebne stečajne mase. Začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitveno pravico in terjatev zavarovano s to ločitveno pravico. Ločitvena pravica je pravica upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja stečajnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. Premoženje obremenjeno s hipotekami predstavlja posebno stečajno maso, iz katere se ob prodaji oblikuje posebna razdelitvena masa. Pri razdelitvi posamezne posebne razdelitvene mase se upošteva terjatev, zavarovana z ločitveno pravico na premoženju, ki spada v to posebno razdelitveno maso, če sta bili terjatev in ločitvena pravica v stečajnem postopku pravočasno prijavljeni. Posebna pravila za prijavo in preizkus terjatve zavarovane s hipoteko določajo, da za prijavljene štejejo tiste terjatve zavarovane s hipoteko (ločitveno pravico), ki so ob začetku stečajnega postopka v zemljiški knjigi vpisane pri nepremičnini v lasti stečajnega dolžnika.
Ključne besede: hipoteka, ločitvena pravica, izločitvena pravica, insolventnost, stečajni postopek, prijava terjatve, stečajna masa, posebna razdelitvena masa, zastavna pravica
Objavljeno: 14.08.2017; Ogledov: 82; Prenosov: 27
.pdf Polno besedilo (512,00 KB)

43.
Posebnosti enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo
Matej Šajt, 2017, magistrsko delo

Opis: Družba z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom (t. i. enoosebna družba) je družba, katere osnovni kapital je razdeljen na poslovne deleže. Bistvena značilnost enoosebne družbe je, da so vsi poslovni deleži v rokah ene osebe oz. skupnosti oseb ali pa so vsi poslovni deleži skupna lastnina več oseb. Enoosebna družba je v slovenskem pravnem redu predstavljena kot posebna oblika družbe z omejeno odgovornostjo, za katero veljajo posebna (lex specialis) pravna pravila. Za vsa druga vprašanja, ki jih posebna pravila ne urejajo, se uporabljajo splošne določbe zakona, ki veljajo za družbo z omejeno odgovornostjo z več družbeniki in tiste določbe, ki veljajo za vse gospodarske družbe. Edini družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo se imenuje ustanovitelj, ki sprejme t. i. akt o ustanovitvi, ki je enostransko izražena volja ustanovitelja. Vsebina navedenega akta je smiselno enaka kot vsebina družbene pogodbe, s to razliko, da je vsebina akta o ustanovitvi bistveno krajša in enostavnejša. V primerjavi z družbo z omejeno odgovornostjo se za enoosebno družbo uporabljajo posebna pravila, ki se nanašajo na pravno naravo in ustanovitev s sprejemom akta o ustanovitvi, na zagotovitev varščine in na predložitev dokazila o varščini sodniku, v primeru, če osnovni vložek ni vplačan v celoti, veljavnost in sklepanje pravnih poslov in upravljanja enoosebne družbe. Zaradi izboljšanja okolja za mala in srednje velika podjetja, ki so zaradi svojih značilnosti posebej pomembna za razvoj in krepitev evropskega gospodarska, je Komisija Evropske unije predlagala novo alternativno nacionalno obliko družbe imenovano Societas Unius Personae (SUP), za katero bi veljala enotna pravila in bi delovala v skladu z ustaljenimi pravili v vseh državah članicah.
Ključne besede: družba z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom, enoosebna družba, akt o ustanovitvi, enotni poslovni delež, knjiga sklepov, zaposlitev direktorja enoosebne družbe, portal e-VEM, Societas Unius Personae, SUP, GmbH, Unternehmergesellschaft.
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 103; Prenosov: 33
.pdf Polno besedilo (796,50 KB)

44.
Varstvo imetnika lastninske pravice na nepremičnini v pričakovanju v razmerju do imetnika prisilne hipoteke
Katarina Vukelić, 2017, magistrsko delo

Opis: Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Splošni pogoji za učinkovit prenos lastninske pravice s pravnim poslom so: obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, s katerim se imetnik pravice zaveže prenesti pravico na drug subjekt, odsvojitelj mora imeti sposobnost, da lahko veljavno in učinkovito razpolaga z lastninsko pravico, obstajati mora razpolagalni pravni posel in izpolnjeni morajo biti drugi pogoji, ki jih določa zakon (na nepremičninskem področju je to vpis v zemljiško knjigo). Ne glede na zakonsko dikcijo, ki ne dopušča dvoma o pogojih, ki morajo biti za pridobitev lastninske pravice izpolnjeni, je sodna praksa iznašla lastninsko pravico v pričakovanju. Gre za vmesno lastninsko stanje na nepremičnini, ko je pravnoposlovni pridobitelj lastninske pravice kljub odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo, že deležen določenega lastninskega varstva. V magistrskem delu se ukvarjam z učinki lastninske pravice v pričakovanju v razmerju do prisilne hipoteke. Prisilna hipoteka lahko nastane v postopku izvršbe, v postopku zavarovanja ali na podlagi predhodne odredbe. Vse prisilne zastavne pravice nastanejo v posebni situaciji, ki se pomembno razlikuje od okoliščin, v katerih nastane pogodbena hipoteka. Kupec, ki pred začetkom stečajnega postopka odsvojitelja, razpolaga z notarsko overjeno zemljiškoknjižno listino, ima (lahko) izločitveno pravico oziroma neposredno vknjižbeno pravico. Če nepremičnina ne spada v stečajno maso in tako ne služi poplačilu upnikov v stečajnem postopku, je logično, da upnik tudi v izvršbi ne more poseči po tej nepremičnini, da bi dosegel poplačilo svoje terjatve. Imetniku lastninske pravice v pričakovanju je tako zagotovljeno varstvo v izločitveni pravdi. Imetnik lastninske pravice v pričakovanju pa izkazuje pravico, ki izvršbo preprečuje. Upravičen je torej tudi do ugovora tretjega. Prav tako ima pravni interes za uveljavljanje zahtevka za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice in za vložitev izbrisne tožbe.
Ključne besede: lastninska pravica, pravni posel, lastninska pravica v pričakovanju, prisilna hipoteka, stečajni postopek
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 64; Prenosov: 0
.pdf Polno besedilo (989,33 KB)

45.
Pomen dobre vere pri protiknjižnem priposestvovanju v Sloveniji ob primerjavi z ureditvijo v Avstriji, Nemčiji in Švici
Jan Šömen, 2017, magistrsko delo

Opis: V stvarnem pravu, ki prvenstveno ureja razmerja med subjekti glede objektov, sem zasledil nedorečenost, ki jo želim raziskati podrobneje. Pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, ki jo omogoča Stvarnopravni zakonik (SPZ) pravimo priposestvovanje. Za to, da na tak način nekdo pridobi lastninsko pravico, pa morajo biti izpolnjeni še nekateri nadaljnji pogoji, ki so potek priposestvovalne dobe, lastniška posest, ki jo sestavlja zavest priposestvovalca, da objekt poseduje kot lastnik ter dobra vera, ki pomeni da posestnik ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik. Pri presoji ali je izpolnjen pogoj dobre vere za izvirni način pridobitve ene od naštetih pravic, se namreč pojavlja veliko različnih interpretacij tako s strani sodne prakse kot s strani pravne teorije. Sodna praksa se odloča za povsem drug pristop za presojo ali je pogoj dobre vere izpolnjen. Ne zahteva namreč, da je za pogoj dobre vere priposestvovalec tudi vpisan v zemljiško knjigo. Pravna teorija po drugi strani zastopa stališče, po katerem priposestvovalec ne more biti v dobri veri, če je iz javne zemljiške knjige razvidno, da ni vpisan kot lastnik. Ker mora poznati zakone na območju pravnega reda na katerem deluje mora tudi vedeti, da je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, konstitutivnega pomena za nastanek, prenos, obremenitev pravice ravno vpis v zemljiško knjigo. Ker mu to pravilo pa načelu ignorantia iuris nocet mora biti znano in ker je zemljiška knjiga javna knjiga, na vpogled vsakomur, se priposestvovalec mora zavedati da zaradi odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo ne more biti lastnik. Zaradi tega tudi ne more biti dobroverni lastniški posestnik, iz česar izhaja tudi temeljna hipoteza moje naloge, ki jo bom skozi temeljito obravnavo bodisi potrdil ali zavrnil, obenem pa ponudil vpogled v rešitve teh vprašanj tudi v pravnih sistemih Nemčije, Avstrije in Švice.
Ključne besede: stvarno pravo, lastninska pravica, služnostna pravica, pravnoposlovni prenos, priposestvovanje, odločba državnega organa, zemljiška knjiga, konstutivnost vpisa, načelo publicitete, primerjalnopravna ureditev, ZvetL, Nemčija, Avstrija, Švica, dobra vera, posest, publiciteta.
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 57; Prenosov: 13
.pdf Polno besedilo (653,24 KB)

46.
Razlika med posadno listino in uskladitveno listino
Diana Viher, 2017, magistrsko delo

Opis: Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla je potreben zavezovalni in razpolagalni pravni posel ter dodatno še vknjižba v zemljiško knjigo kot pridobitni način s katerim pravnoposlovni prenos lastninske pravice na nepremičninah dobi svoj zunanji izraz. Podlaga za vpis je listina, ki izpolnjuje točno določene zakonske pogoje, vendar je novela ZZK-1C z letom 2011 strankam ponudila še dve drugi listini, v primeru, da stranke ne razpolagajo z listino, ki izpolnjuje zakonske pogoje in lahko z njima popravi oziroma uredi neurejeno zemljiškoknjižno stanje, saj jih zakon enači z zemljiškoknjižnim dovolilom. Omenjeni listini sta predmet obravnave magistrskega dela. V magistrskem delu bomo najprej sistematično predstavili načine pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, razlikovanje predmetnih listin namreč izhaja prav iz načinov pridobitve, ki se s posamezno listino vpisujejo in so bistveni za razumevanje obravnavanih institutov. Glede na to, da sta instituta razmeroma nova bomo v magistrskem delu obravnavana instituta predstavili z veliko mero posluha za sodno prakso in s tem teoretičnemu delu dali življenje skozi sodno prakso. Prva listina, ki je predmet obravnave je posadna listina, ki vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Druga listina pa je uskladitvena listina oziroma pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, s katero se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice (ponavadi zaradi nerazpolaganja z izvirnikom) in se z njo usklajuje zemljiškoknjižno stanje z dejanskim ali služi kot nadomestitev izgubljenih oziroma uničenih izvirnikov. Gre torej za izjavo osebe, ki jo izstavlja, da dovoljuje vpis lastninske pravice v korist nasprotne stranke z namenom uskladitve ali nadomestitve. Ključna razlika med obravnavanima institutoma je, da je pri posadni listini načelo pravnega prednika brezpredmetno, med tem, ko se pri uskladitveni listini mora načelo pravnega prednika striktno in dosledno spoštovati. Predmetnima listinama pa je skupno, da se uporabljata le, kadar med strankami ni spora o lastninski pravici in zato ni potrebe po sodnem reševanju. Razlikovanje obravnavanih listin in doslednost sodne prakse pri presoji, ali je lahko posadna listina v konkretnem primeru podlaga za vknjižbo ali pa je v danem primeru potrebna uskladitvena listina, ki ji je potrebno skladno z spoštovanjem načela pravnega prednika priložiti pravno podlago za vsak pravnoposlovni prenos ter kljub načelu formalnosti zemljiškoknjižnega razloga vsebinska oziroma materialna presoja zemljiškoknjižnega sodišča pri odločanju o vpisu pa je bistvenega pomena za to, da se sledi namenu zakonodajalca pri uvedbi novih institutov in preprečevanje uporabe posadne listine z namenom preskoka pravnega prednika in ubiranja lažje poti, pri čemer pa niso izpolnjene zakonsko določene predpostavke originarne pridobitve lastninske pravice. Pomembno je tako najti ustrezno ravnotežje med spoštovanjem volje strank in pravno varnostjo prometa nepremičnin.
Ključne besede: Zemljiška knjiga, zemljiškoknjižno pravo, lastninska pravica, nepremičnine, zemljiškoknjižno dovolilo, posadna listina, uskladitvena listina, načelo pravnega prednika.
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 64; Prenosov: 21
.pdf Polno besedilo (1,68 MB)

47.
Vloga evropskega parlamenta v mednarodni trgovini
Nikolina Travner, 2017, magistrsko delo

Opis: Evropska unija predstavlja največje svetovno gospodarstvo z največjim enotnim notranjim trgom. Skupna trgovinska politika je eno izmed prvih področij političnega sodelovanja na ravni Evropske unije, pri katerem so države članice podelile del svoje suverenosti njenim institucijam. S skupno trgovinsko politiko Evropska unija določa smernice, pri čemer pa igrajo pomembno normativno vlogo mednarodni sporazumi, ki jih ta sklepa s tretjimi državami. Evropska unija se je morala soočiti s spremenjeno strukturo in vzorci mednarodne trgovine, ki so jih prinesli novi ekonomski igralci, tehnološki dosežki in svetovna finančna kriza. Z namenom zagotovitve gospodarske rasti in delovnih mest je določila ukrepe, ki naj med drugimi omogočijo tudi večjo transparentnost, demokratičnost in legitimnost Evropske unije. Pri tem je najpomembnejšo vlogo odigrala uveljavitev Lizbonske pogodbe. Slednja je bistveno okrepila vlogo Evropskega parlamenta, med drugim tudi s povečanjem njegovega vpliva na oblikovanje skupne trgovinske politike v postopkih sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov. Problem, ki je v magistrskem delu analiziran, je vloga Evropskega parlamenta kot predstavniškega organa državljanov Evropske unije, v institucionalni verigi Evropske unije in njenega vplivanja na mednarodno trgovino. Naloga opredeljuje vlogo Evropske unije v mednarodni trgovini na podlagi osnovnih statističnih podatkov njenega delovanja in njenega vpliva v Svetovni trgovinski organizaciji. Delo obširneje razlaga pomen mednarodnih sporazumov, njihov razvoj in postopek sklepanja ter se pri tem osredotoča na mednarodne trgovinske sporazume. Z namenom čim boljšega prikaza vloge Evropskega parlamenta v mednarodni trgovini je v delu najprej razložena njegova funkcija in na kratko prikazan razvoj povečevanja njegovih pristojnosti. V osrednjem delu magistrske naloge je predstavljena vloga Evropskega parlamenta pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki je razdeljenega na dve časovni točki – pred in po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Delo v celoto zaključuje šest primerov vplivanja Evropskega parlamenta na zadeve skupne trgovinske politike - Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA) ter odločitev Evropskega parlamenta v zvezi z vprašanjem priznanja statusa tržnega gospodarstva Kitajski. Evropski parlament je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pridobil v okviru sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov večjo politično moč, kar pa ima pomembno posledico tudi pri zagotovitvi večje preglednosti razprave v okviru postopkov pogajanj in same sklenitve mednarodnih trgovinskih sporazumov. Odslej Evropski parlament predstavlja enega glavnih akterjev na tem področju in njegovega vpliva na mednarodno trgovino ne gre zanemariti.
Ključne besede: Evropska unija, Evropski parlament, pravo Evropske unije, skupna trgovinska politika, Svetovna trgovinska organizacija (STO), Lizbonska pogodba, mednarodna trgovina, mednarodni sporazumi, trgovinski sporazumi, Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA), status tržnega gospodarstva Kitajske.
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 66; Prenosov: 24
.pdf Polno besedilo (1,08 MB)

48.
ANALIZA SODNIH ODLOČITEV O (NEPOŠTENIH) SPLOŠNIH POGOJIH POSLOVANJA
Polona Podlesnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Splošni pogoji poslovanja (pogodbe) stranko zavezujejo, če so ji bili znani ali bi ji morali biti znani, pogoj pa je, da so objavljeni na običajen način. V potrošniških pogodbah se pravni standard običajne objave presoja strožje, v primeru zavarovalne pogodbe pa je izpolnjen- splošni pogoji morajo biti zavarovancu izročeni. Splošni pogoji morajo biti v pogodbenem jeziku ali takem, ki ga nasprotna stranka razume, veljajo pa tudi v drugem jeziku, če jih je nasprotna stranka v medsebojni praksi vedno sprejemala. Objava na spletu bo zadoščala v primeru izrecne privolitve v splošne pogoje, v primeru domnevane privolitve pa bo objava na spletu zadoščala le izjemoma, če je bila pogodba sklenjena elektronsko. Kadar si splošni pogoji strank nasprotujejo, se uporabijo splošna pravila o sklenitvi pogodbe- veljajo tisti splošni pogoji, ki so bili del sprejete ponudbe. Enostranska sprememba splošnih pogojev vpliva na bodoča pogodbena razmerja, razen v kolikor ne obstaja drugačna volja strank. Za določila splošnih pogojev veljajo vsi ničnostni razlogi, kateri veljajo sicer, nična pa so tudi, kadar nasprotujejo namenu pogodbe ali dobrim poslovnim običajem. Določila v potrošniških pogodbah so nična tudi, kadar so nepoštena, medtem ko glede na OZ lahko sodišče nepravična ali pretirano stroga določila na zahtevo stranke zavrne. Določila so nepravična (nepoštena) ali pretirano stroga predvsem takrat, kadar izključujejo obveznost oziroma odgovornost stranke, ki je pripravila splošne pogoje (pri čemer so zelo pogosti primeri, kadar zavarovalnica izključitev opre na vzročno zvezo oziroma pogodbeno domnevo vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca in nastalim zavarovalnim primerom), ali pa kadar nasprotni stranki nalagajo dodatne obveznosti. Presoja je odvisna od posamičnega primera, vsa nepravična ali pretirano stroga določila pa imajo skupno lastnost- stranki jemljejo oziroma omejujejo različne pravice, ki ji pripadajo iz pogodbe. Skupna lastnost vseh mednarodnih ali evropskih aktov, ki so obravnavani primerjalno z določili OZ- CISG, PICC, PECL, DCFR in Direktiva 93/13/EGS, je teženje k poenotenju pogodbenega prava in iskanju skupnih rešitev, kar zagotavlja večjo pravno varnost strank v mednarodnem prometu. Splošna ugotovitev glede primerjave določil OZ in določil (oziroma njihove razlage) zgoraj navedenih aktov bi bila, da slednji vprašanja splošnih pogojev, ki jih ureja tudi OZ, urejajo podobno, vendar pa nekateri urejajo tudi vprašanja, ki jih OZ ne naslavlja izrecno, kar je zagotovo posledica sledenja poslovni praksi.
Ključne besede: splošni pogoji poslovanja, dobri poslovni običaji, kavza, pravni standard, potrošniška pogodba, zavarovalna pogodba, delna ničnost.
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 58; Prenosov: 11
.pdf Polno besedilo (809,78 KB)

49.
Odstop od pogodbe o finančnem leasingu
Tjaša Ekart, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sem predstavila odstop od pogodbe o finančnem leasingu. V začetku sem splošno opisala pogodbo o finančnem leasingu, navedla ekonomske razloge za sklenitev pogodbe, ter predstavila značilnosti, po katerih se le-ta ločuje od ostalih pogodbenih tipov. Pogosto namreč praksa finančni leasing enači z določenim, v nacionalni zakonodaji že ustaljenim, pogodbenim tipom, kot je npr. zakupna oz. najemna, prodajna, ali posojilna pogodba, saj naš pravni red zakonske ureditve finančnega leasinga ne pozna. Urejata pa ga Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu, ki ima pomemben vpliv na sodne in arbitražne odločitve, čeprav je Slovenija ni ratificirala in pa Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu. V skladu z Vzorčnim zakonom UNIDROIT o leasingu imamo pri poslu finančnega leasinga opraviti z dvema paralelnima obligacijskima razmerjema, in sicer gre na eni strani za prodajno pogodbo oz. pogodbo o dobavi, ki jo skleneta dobavitelj predmeta leasinga in leasingodajalec kot kupec, in pogodbo o finančnem leasingu na drugi strani, ki jo skleneta leasingodajalec in leasingojemalec, zato sem se v nalogi na kratko dotaknila tudi te tematike. Večji del magistrske naloge pa je namenjen prenehanju pogodbe o finančnem leasingu, pri čemer sem se v okviru prenehanja posvetila predvsem možnosti odstopa od pogodbe o finančnem leasingu. Odstop od pogodbe o finančnem leasingu je oblika izrednega prenehanja pogodbe, ki jo poznamo kot eno izmed oblik prenehanja pogodbenega razmerja, poleg redne oblike prenehanja. Čeprav pogodba o finančnem leasingu v slovenski zakonodaji ni izrecno urejena, je kljub temu dvostranska pogodba, zato je potrebno upoštevati splošna določila Obligacijskega zakonika, kot tudi določila, ki veljajo za posamezne pogodbene tipe, ki se lahko smiselno uporabljajo za pogodbo o finančnem leasingu. V nadaljevanju naloge sem zato poudarila pomembno razliko med Vzročnim zakonom UNIDROIT o leasingu in Konvencijo UNIDROT o mednarodnem finančnem leasingu ter Obligacijskim zakonikom, saj Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu in Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu ne ločujeta med neizpolnitvijo in nepravilno izpolnitvijo pogodbe, kot Obligacijski zakonik, pač pa izhajata iz enotnega pojma kršitve pogodbe, pri čemer le-to delita na bistveno in nebistveno kršitev. Obligacijski zakonik je fleksibilnejši tudi glede možnosti, ki jih ima stranka v primeru, ko nasprotna stranka krši pogodbene obveznosti. Omogoča namreč zahtevo na izpolnitev pogodbe ali pa, kar je v praksi pogosteje, odstop od pogodbe in uveljavitev sankcij, ki sledijo razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve. Po Vzorčnem zakonu UNIDROIT o leasingu in Konvenciji UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu pa je najostrejša sankcija, torej odstop od pogodbe, mogoča le v primeru bistvene kršitve. Torej, v kolikor je kršitev nebistvena, stranka nima možnosti odstopa od pogodbe, kar pomeni, da je načelo po ohranitvi pogodbe v veljavi v mednarodnih pravilih bolj izrazito. V nadaljevanju magistrske naloge sem se naslonila tudi na sam pojem bistvene kršitve, saj Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu in Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu bistvene kršitve ne definirata, lahko pa zasledimo opredelitev pojma bistvene kršitve v konvenciji Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga. Predstavila pa sem tudi posamezne situacije, v katerih lahko od pogodbe odstopi leasingodajalec in pa primere v katerih je ta možnost dopuščena leasingojemalcu. Ker je odstop od pogodbe posledica kršitve pogodbenih obveznosti ene izmed strank, ob tem nasprotni stranki nastane škoda, zato sem del naloge namenila tudi tej tematiki. Ob koncu pa sem na kratko opisala še pravne položaje v primeru stečaja leasingojemalca in v primeru leasingodajalca in skozi sodne odločbe skušala prikazati tudi praktični pomen leasinga, predvsem pa skušala prikazati pogled sodne prakse na sam odstop od pogodbe o finančnem leasingu.
Ključne besede: finančni leasing, odstop od pogodbe o finančnem leasingu, leasingodajalec, leasingojemalec, bistvena kršitev, stečaj.
Objavljeno: 08.08.2017; Ogledov: 66; Prenosov: 13
.pdf Polno besedilo (394,20 KB)

50.
Davčni postopek v luči človekovih pravic
Karolina Nina Huber, 2017, magistrsko delo

Opis: Med glavne vire proračunskih sredstev spadajo nedvomno davki, katerih pobiranje ureja davčni postopek. Država v davčnem odnosu nasproti posamezniku nastopa oblastno in pri tem mora spoštovati pravice posameznika, ki so ustavno določene. Ustava določa katalog temeljnih človekovih pravic in svoboščin, žal pa te niso kršene le v kazenskih in civilnih zadevah, ampak tudi na področju davčnega prava. Poleg Ustave RS je Slovenija zavezana spoštovati človekove pravice in svoboščine, ki so zapisane v Evropski konvenciji o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve in nespoštovanje človekovih pravic in svoboščin presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, ki pa ne obravnava le zadev iz kazenskega področja ali iz področja civilnega prava, temveč tudi iz področja davčnega prava. Dejstvo je, da prihaja do kršitev tudi v zvezi z davki, zato bom v magistrskem delu raziskovala davčni postopek v luči človekovih pravic. Najprej bom predstavila Evropsko konvencijo o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Evropsko sodišče za človekove pravice, nadalje pa se bom osredotočila na ustavne pravice, ki so nemalokrat kršene v davčnem postopku. Za varovanje človekovih pravic in svoboščin je ustanovljen poseben organ in sicer Varuh človekovih pravic, katerega uvedbo predpisuje Ustava RS. Varuh človekovih pravic in svoboščin oziroma ombudsman je najbolj razširjena oblika neformalnega in zunaj sodnega varstva pravic posameznikov v razmerju do državnih organov. Kadar pride do kršitve, daje slovenska zakonodaja zavezancu za davek na voljo različna pravna sredstva, katerih namen je, da se kršitev odpravi in povrne morebitna škoda. Tovrstna pravna sredstva bom opredelila v predzadnjem poglavju, na koncu pa bom predstavila sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s kršitvami v davčnih postopkih in odločitve sodišča. EKČP zavezuje vsako državo podpisnico, da zagotovi skladnost svoje zakonodaje in ostalih predpisov s konvencijskimi standardi, kar se posledično kaže v prilagoditvah in spremembah v sodni in upravni praksi. 
Ključne besede: davčni postopek, kršitve človekovih pravic, Ustavno sodišče Republike Slovenije, Evropsko sodišče za človekove pravice, Zakon o davčnem postopku, Evropska konvencija o varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravna sredstva
Objavljeno: 04.08.2017; Ogledov: 61; Prenosov: 8
.pdf Polno besedilo (637,69 KB)

Iskanje izvedeno v 0.39 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici